Gore domače
| Gore domače. V. Loški |
| |||||||||||||
Svetovni orkan ... Pred letom dnij je zaoril po dolini solza in divja še dandanes z nezmanjšano krutostjo. Kjer so stala prej cvetoča mesta, vidiš zdaj kup razvalin. Pisani travniki, zelene poljane, bujne livade ... Ni jih več. Zaječale so visoke smreke, zastokale vitke jelke, omajal se je mogočni hrast — padel je ... zginili so krasni gozdovi. Grmi, buči, tuli, rjove silni orkan, grozno je. Gospodar sveta — človek, joka, kliče na pomoč, prosi, prav ponižno prosi in moli. »Otmi nas rev, otmi nadlog!« A vihar divja, razsaja venomer, se ne poleže, njegova moč je neizčrpna. Zemlja je postala njegovo kraljestvo. Razvaline, opustošena polja, uničeni gozdovi, to je krasota njegove dežele.
Slišim vsak dan rezko pokanje pušk, divje gromenje topov, besno vpitje vojnikov, peketanje konjskih kopit, žvenketanje svetlih mečev... Še več. Tam pod grmom leži smrtno ranjen vojak, ki se zvija v bolečinah. Ne, on ne čuti več bolečin, ne joče več, ne stoka, bori se z nepremagljivo smrtjo. Padel je junak in z njim milijoni sladkih želj in upov. Na širni ravnini leži truplo ob truplu, sami junaki, ki so živeli za domovino. Ob križu, ki stoji oh razpotju, sloni ranjenec, oblit s krvjo. Prav milo me prosi pomoči. »Brat, glej, pomagaj mi!« A jaz se ne smem pri njem muditi. Če mu pomagam, izpolnim pač lepo krščansko dolžnost, grešim na nujo proti dolžnosti, ki mi jo nalaga domovina. Le naprej, naprej, da dosežemo vsaj v jutru kraj, ki ga moramo po povelju v najkrajšem času zasesti.
Utihnilo je besno tuljenje jeklenih gigantov, divji hrušč in hrup hrabrih trum se jo polegel. Temna noč je legla na bojno polje. Kako dobro de razburjenim živcem grobna tišina, ki zavlada v kraljestvu smrti po vročem boju. Le tu in tam se čuje zamolklo stokanje pozabljenega ranjenca... a tudi on skoro umolkne.
Polnočni zvon zadonil 'z lin ... ne, ne, tu nismo v kraljestvu mile poezije. O polnoči kratek počitek po truda polni hoji — počivamo na tleh kamnitega kraljestva. Naprej! Stopam mehanično naprej vkreber, zatopljen v sladke misli.
Danes bom videl iz daljave svete domače gore! Ah, te sem zrl nekdaj, davno, davno v brezskrbni mladosti. Svobodne gore v blaženi zemlji! Hrepenim, koprnim vas zopet videti. Ste spremenile tudi ve svoje obličje, ste se tudi ve v času moje odsotnosti spremenile tako kot sem se jaz, odkar sem dal slovo vašim ponosnim vrhom?
Krasna noč je... Z zapadne strani veje lahek veter. O vetrič, hiti čez hribe, doline, vzbudi jih, naznani jim, da jih bo še danes zrlo oko njih najiskrenejšega ljubitelja. Požuri se! Zdravo! Nasvidenje! Kako rad bi zletel s teboj na vrhunce gora, kjer orel svoje gnezdo vije! Zdravo!
Stopamo višje in višje, dospeli smo smo že visoko. Na vzhodu se začne polagoma svitati, lahka zarja oznanja sončni vzhod. Zora puca, bit če dana. O sonce, kolikokrat sem te videl vzhajati izza domačih gora! Bilo si mi vedno znak življenjske moči, življenja. Bodi mi še danes to, kar si mi bilo nekdaj! Vlij mi v dušo vsaj en žarek svoje življenjske moči! Usliši me! Moja duša je žalostna, prazna, brez idealov... Je to življenje? Ne, življenja brez idealov ni, smrt je brez njih. To čutim, to vem, o tem som prepričan. So še na svetu cilji, za katerimi naj hrepeni čista duša? Dvomim, jaz jih ne poznam. Ko sem zapustil rodno grudo, razblinili so se ideali moje duše v tisoče meglic. Polagoma so se tudi te meglice porazgubile v ozračju tujine. Postal sem brezčuten. Tavam po tuji zemlji brez misli, brez želja, brez domotožja. Da, brez domotožja sem, ker sem zgubil najsvetejši ideal, ki mi ga je nudil svet. Živim kot tujec med tujci, a domotožja ne občutim.
Zadnji ostanki temne noči so zginili z obzorja. Jutranje sonce se pokaže v vsem svojem blisku in žaru. Glej, sonce je vstalo v naravi, a sonce je posvetilo tudi v moji duši, sonce me je vzbudilo k življenju. Tam daleč v daljavi, od koder je vstalo zlato sonce, se dvigajo proti jasnemu nebu mogočni velikani moje sveto domovine. Glej jih, glej, stare prijatelje! Občutki, ki jih imam, ko zrem iz obličja v obličje moje ljubljence, se ne dajo popisati, le čutiti jih morem. Oči zro nepremično v daljavo, duša pije sladke občutke. V dolini med onima dvema gorama, dobra znanca sta, Rebrnik in Tolsti vrh, leži moja rodna vas. »V dolinici prijetni je ljubi moj dom, od njega podal se nikoli ne bom.« Kje so časi, ko smo prepevali to nedolžno neseni! Sonce, domače gore, spomin na srečne čase, to me je vzbudilo k življenju.
V sebi čutim življenje. O domovina, ti si kakor zdravje, ti si nositeljica življenja. Brezdomovinec ni človek, ni zver, tudi kamen ni, on je bitje brez življenja. In to sem bil jaz do zdaj, odkar nisem kot tujec med tujci občutil domotožja. Domotožje ni človeška slabost, domotožje je znamenje čiste ljubezni do domovine.
Dospeli smo na določeni prostor, zasedli svoje sedanje postojanke, ki leže visoko v gorah. Morebiti mi je usoda določila ta prostor, kjer naj končam tek zemeljskega življenja. Domači ne bodo vedeli, kje, kdaj in kako sem umrl, a vedele pa bodo gore moje domovine.
»Slišiš?« me vpraša tovariš. Da, slišim. Z zadnjo strani se čuje gromenje granat — o kako neubrana, divja je ta kompozicija, da, prava simfonija svetovne vojske.