Goreči grm

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Goreči grm
Jože Jensterle
Spisano: Milan Vidaković
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vsebina

Goreči grm

Sem res bil vržen v kosmos kar na slepo,
brez cilja, smisla in brez vloge prave,
da nekaj bi počel, čeprav brez glave,
spoznaval svet, kaj važno je, kaj lepo,

kdo gleda me prijazno in kdo srepo,
sešteval vzroke, vmesne bere, stave
in tekmoval, idol le lastne slave,
spreminjal svet, okolje v sivo stepo?
Premalo in preveč je to, Zemljani,
šepeče nežno Duh, oči odpira:
čemu, zakaj drug drugemu smo dani

kako naj ego nam v ljubezni umira,
da bi bili goreči grm v Božji dlani
in pili le iz večnega bi vira!


Beseda

 V začetku, davno je bila Beseda,
ki je bila pri Bogu, silna, slavna.
In Bog bila Beseda je dejavna,
saj vir življenja je, lepote, reda.
Ko svet zajel je mrak, moralna beda,
prišla je k nam kot Jagnje, žrtev spravna,
za grešnika edina, obetavna,
če jo spozna in se je res zaveda.
A v naših ustih je pogosto mina,
ki nékomu grozi, nanj vedno vpliva;
mogoče včasih vrisk je Harlekina
in krinka barv, da ni vsebina siva;
bolj nekdaj grenko jedka od pelina,
pa pot spet, sel, spodbuda nevarljiva!


Kdo si?

Po Tebi hrepeni vsa duša moja,
vsak dan in noč, vse skozi brez pokoja,
v tančico bledo se mi zdiš zavita,
a kljub temu vsa si čudovita.
Odgrni pajčolan si iz obraza
in Tvoj pogled mi bode kot oaza,
da tja trpin življenja se zateče,
ko rane si hladi, srce boleče.

Ah, nočeš, naj me kar boli, mi praviš,
da tud' na svetu brez srca opraviš.
Resnica je, da vsak drugače ljubi:
z jezikom ta, a drug s srcem snubi?


Kaj laž in pa resnica je,
so mnoge definicije.
Al' ena sama le drži,
kar laž je, to Resnica ni!


Nenadno

Nenadno si na mojo pot zašla,
posegla v moje si življenje,
da mi nek'tera ura bo prešla
v bolesti, ki rodi jo hrepenenje
po Tebi le, ki si zdaj sonce moje
čeprav še nosiš hladen svoj izraz,
vendar ne odrekaš mi ljubezni svoje,
če se ljubeče Ti zazrem v obraz.
V Tvoje očí, kot oglja dva žareča,
ki mi izdajata kar lic smehljaj
in usta Tvoja mehka, vsa kipeča
ne morejo priznati - le zakaj?
Ti veš, da zame je edina sreča
ljubezen Tvoja zdaj in vekomaj!


Ljubezen tiha

Kaj morem jaz za to,
če Amor me je v mreže ujél,
če si želim zazreti v Tvoje okó;
da vem, s poljubom bom objel
te,Tvojo dušo, ljubljeno tako!
Ljubezen tiha, skrivna to vse vodi,
ki nič ne terja, vedno samo daje,
ki vse odpušča, dviga, nič ne sodi,
pred njo se laž v temeljih maje,
a čar Resnice bdi nad njo povsodi!
Pustiva se oba le njej voditi,
slediva ji kot dva otroka mila.
Komu bi uspelo naju še ločiti?
Nad nama ona razprostira krila,
dih smrti more naju le združiti!


Če Te objame

Če Te objame misel name iz gneče,
ko boš odšla, z nevoljo jo ne odženi!
Saj izzvenela sama bo v želji eni:
da bi bila Ti vsaj kot plamen sveče,
ki lica bi ožaril Ti z dihom sreče,
posvetil hip na poti zamegljeni,
ko iščeš sebe in sreče utrip želeni
in prisluškuješ kam srce Te vleče!
Izgorela bo, ugasnila nevsiljivo,
brez krika utonila bo v pozabo,
prižgalo jo življenje je varljivo.

Goreti mogla ni za Tebe - s Tabo,
zato jo sodi - boš, - prizanesljivo?
Nikar jo krokarjem ne daj za vabo!


Nenadoma sem uzrl Te

Nenadoma sem uzrl Te ob svoji poti
vso drobno, tiho in otroško nežno.
Pogled se ustavil je na meni bežno,
kot, da slučajno je zašel in po pomoti.
Prepustil bi se Tvojih rok dobroti, zavrgel let uničujočo težnjo,
saj vidim v Tebi spet mladosti knežno,
ki sem otrok jo sanjal v vsej lepoti!
Rad bi ustavil čas, ki misli šteje
in šel s Teboj po prašni cesti,
dokler ne strga se življenja preja!
Vendar pretežke usode tok, ki veje nasproti mi, vsiljivec je prezvesti:
tako odmev ostane - ali veja!


Na skrivaj sanjaš

Na skrivaj sanjaš, hrepeniš po luči
in iščeš jo okrog sebe. Skrb zakriva
pogled Ti otožen, ki zaman prikriva
bol vrtajočo, ki Ti prsi muči.
Morda predajaš senci se obupa,
da našla bi uteho v nje globini
in jo pestuješ, dasi je gorjupa?
Ob tem pa siješ mi v vsej milini!


Ne skrbi!

Ne skrbi!
Saj ni nič.
Na veji umólkne včasih ptič.


Osamljen!

Kako vsa prazna je zdaj moja duša, brez pevca, ki ubira srčne strune
in osvobaja lepih misli trume,
dovoli, da bolnó srce posluša
ljubezni mili glas v tišini bajni,
ki pomladí, če treba tudi starko
pripelje v luko vsako barko. -
Brez njega sam ostajam v temi trajni!
Hodiva skupaj čez vsakdanje boje
tako, da drug se drugega oklepa.
In najin duh bo končno poln zaleta
k luči, v večnost - od ljubezni Tvoje!
Nudili bodo utripi Tvoje duše
mi samo to, kar blato več ne ubija,
za kar se kri po žilah vsem preliva:
lepote čar, spoznanja vir - brez suše!


Srečanje

Prišel sem, a Te ni bilo!
Kot sreča si le zablestela.
Sam razdvojen, vodeč kolo,
sem slutil, da si odhitela.
Srce je klicalo molče
in duša je vabila hrepeneče,
le Tebe, toda ne kleče,
ponosno, čisto in ljubeče!
Spomin je ostal, a Tebe ni.
Zamrl v meni je Tvoj glas.
Zdaj vabi me osamljeni
za vrhom gore luči kras!


Ivanki v spomin

Iskati luč - kljub borbi in trpljenju,
V dneh mladosti, ne na stara leta,
Al' ko je pesem sreče že izpeta,
Naj bode geslo Tvojemu hotenju!
Krmilo pa prepusti hrepenenju -
Iz njega most se čez viharje spleta
V kraje, kjer ljubezen vlada sveta;
Smrt se pred njo umika s tem življenju!
Pogumna bodi, če za drugih srečo Odpirala boš svoje duše vrata:
Morda z besedo njeno boš ljubečo,
Izgnanim, ponižanim od blata,
Nekoč prinesla luč v življenja ječo!


O, bodi luč mi

O, bodi luč mi ob življenjski poti!
Le drobna lučka - romarju vsa draga,
ki v dušo sveti mu, da strt ne omága,
da ga pred vrati tema ne zaloti!
Z njó v prsih hodi, kot bi imel peroti,
s smehljajem gleda v temne oči sovraga
in končno najde sled Resnice praga,
kjer se odpočije čelo tud' siroti.
In ko bo stal v jesenskem sivem dnevu brezupno sam, kot bor brez vej na skali,
bo morda našel cilj v nje odsevu.
A cilj ni blizu, varen ob obali,
predati se bo moral morja gnevu,
kjer umré brez nje - in odrinejo ga vali!


Tudi jaz bi

Še jaz bi znal Ti sladko govoriti,
v oblake čarati gradove bajne,
se ves ogrevati navidez zanje
in z njimi Tebe, sebe le slepiti.
Je sreča vsa izražena v besedi,
utrip srca in tiho hrepenenje
in misel vsaka, kruto tud' trpljenje, ljubezni dih in mehki nje pogledi?
Glej, mrzlo izzveni beseda vsaka,
ki duše govor hoče izraziti,
namesto luči, spremljana je od mraka,
prežeči hlad sledi ji, nanjo čaka.
Le žar oči nam more pojasniti,
kar skušamo z besedami odkriti.


Zabavaj s svetom se

Zabavaj s svetom se in bodi srečna,
užij naslade vse, kar čas jih nudi,
na to ne misli, da so dnevi hudi,
da sreča je navidezna, ne večna.
Ker s tem bi srcu ne bila več lečna!
Čeprav varljiva - kdo naj jo izgubi,
saj končno ona nas za smrt le snubi
in prav zato je vsa neoporečna.
Če kdaj pa pravo srečo boš spoznala,
ki diha mir in dušo izpolnjuje,
bo dala moč, da v sebe boš ver'vala,
v poslanstvo svoje, da trpljenje tuje
jemala nase boš, ga prepreč'vala,
Te svet bo mrzil, ker to zasmehuje.


Krik!

Po Tebi hrepenim, a Ti ne veš.
Pogleda Tvojih si želim oči,
ki svetil bi kot sonce čez oblake
in mi pomagal bresti temne mlake,
ki v njih že tonem mnogo dni.
Kdaj bom pri Tebi, ki edina smeš

in moreš zopet me v kraj peljati,
kjer vlada bog ljubezni, ne sovraštva,
iz katerega me svet je s svojim bleskom
izvabil, a obsul Ie s peskom
laži, prevare in bahaštva?
Glej, dolgo, dolgo moram že čakati!


Poglej ta cvet

Poglej ta cvet, ta divji cvet!
Naj sklonim se in ga poljubim.
Kaj misliš, da ga s tem ne oskrunim
ta divji cvet, od sonca ves prežet!
Se Ti ne zdi, da njega listi, čaša naravnost po poljubih hrepenijo,
da s soncem zlatim pojo simfonijo ljubezni, kar pogreša duša naša.
Ne bom se te dotaknil, lepi cvet,
ker s tem bi dal ti le trpljenje svoje,
morda še več: neznane slutnje, boje,
katere mi pripravlja kruti svet.
Le gorko sonce naj glavico zlato
objema ti, privija te na grudi.
Glej, kaj pa čaka naju, druge tudi:
tema sovraštva, maščevanje, blato!


Remicovi Ivanki

Rodil sem se, da mi bo kmalu umrėti.
Enako, kot umirajo pač bedni,
Malenkostni, življenju nepotrebni,
Iz roke Stvarnika po sili vzeti.
Cel čas, kar mi bilo je tu živeti,
Od bratov, ki življenja so vsi vredni,
V zasmeh prejemal sem kot zadnji, slednji
Izprijeno le vino v temni kleti.
Iskal zaman pozabe sem, omame,
V kateri bi utopil boli svoje.
A zdaj, ko strt stojim na robu jame,
Ne zrem več z žalostjo na mnoge boje,
Ki sem jih bojeval brezplodno zame;
Iz njih izšel sem človek - duša poje!


Pred nekatero

Pred nekatero stal sem že pregrado!
Res, biti moral bi vsaj kot Mefisto,
si brundati težave, stiske v brado,
če nedejavnemu se piše isto.
Saj, ko sem ljubil vdano Te in čisto,
si kot poklon sprejemala ljubezen mlado,
misleč, da kar laska, Ti vse je tisto,
ki zbuja vrh prešernosti naslado.
A vloge Ti ne bom igral medveda,
ki s prstanom v nosu pleše masi
in upa v slastne kruhke tud' iz meda,
čeprav različno trdi so zdaj časi.
Ostal bom sebi zvest, domači vasi,
ker ta mi le do zdaj še ne preseda!


Pojdiva skupaj

Pojdiva skupaj v čisto majsko noč,
kjer solze kot kristali se iskrijo
in se trpeče duše v vrisk spojijo.
V njej bova končno našla sebe, moč,
da strgava trpljenja krut obroč!
Saj misli lepše se v njej rodijo
in zvezde - kot nikdar - za vse blestijo, poljub, zrak tkan z milino, diha vroč.
Predajva se opoju tihe sreče,
ki ni kot zemska, le brezciljno slepa,
temveč, ki vodi iz moreče gneče
v kraj, kjer ni hudobnega naklepa,
kjer mehki sen v dušo pritrepeče,
da duh prsti se osvobodi oklepa!


Zaman iskal

Zaman iskal primerno sem besedo,
da bi povedal Ti, kar čutim,
da bi Ti razodel, kar slutim,
a našel sem le svojo senco bledo!
Ta mi zapira usta, da molčijo,
čeprav je duša polna, ah, prepolna
in misel čista, od ljubezni voljna,
le usta se od boli vsa krivijo!
Odhajaš, ker molče sem hrepenel
 po Tvojih očeh, ki bi mi pot kazale
čez ravna polja in čez strme skale. Zastonj! Le smrti dih me bo morda otel.


Zakaj si se v molčanja plašč zavila?

Zakaj si se v molčanja plašč zavila?
Kaj naj mi molk ta razodeva,
al' konec, al' začetek speva,
ki ga ljubezen nama v duši je uglasila?


Iskal sem Te

Iskal sem Te v mraku sredi greha,
V prostorih blata in brezsramnih luči,
A našel nisem Tebe sredi smeha
Nagnusno sladkega, ki dušo muči,
Kar pa sem našel, mi je uteha:
Iskanje bol začne in jo zaključi!


Nasmeh Tvoj

Nasmeh mi Tvoj je kazal pot ljubeče
čez vse prepade, drzne vse vzpetine,
čez sive skale, osamljene pečine
in ni se bilo bati mi nesreče.
Čez dan bilo mi je, kot da trepeče
nad velikani sončne veličine,
zvečer v objemu gorske pratišine
sem v koči slutil ga iz goreče sveče!
In ko telo je v snu iskalo sil
za novi dan, za nove spet napore,
mi dušo vodil je v kraljestvo vil
in rajal z njimi sem do prve zore.
Ko pa sem zjutraj vstajal svež in čil,
me spet pozdravljal je z najvišje gore!


Rož hočem

Rož hočem iz svojih prsi Ti nabrati,
Enakih kot so svetle zvezde iz neba,
Morda zamrznil ni vseh dih pogreba
In dano jim bo pred Teboj obstati.
Cvetele same so skrivaj pred vrati,
Ogrete niso od toplega pogleda,
V njih čelu trpka se pozna zajeda,
Izgnane - mogle so le trepetati.

In zdaj, če dala jim boš ti topline,
V nadi bodo dvignile glavice,
Amor jih spremljal bo med posestrime.
Naposled bodo zrle obraz Resnice:
Ko sreča se rodi iz bolečine,
Iz nje pokaže duša pravo lice!


Iztrgaj mi iz prsi

Iztrgaj mi iz prsi vso podobo Tvojo!
V brezupnem hrepenenju sem nesrečen,
Al" mi ostal bo dih ljubezni le sen večen?
Ne morem več! Vsa duša Tebe kliče!
Krvave rane bodo neme priče,
Iztrgaj - ali odreši dušo mojo!


Ponoči

Ponoči, ko beži od mene spanje
in mi tema boleče dušo gloda,
da strta, trudna več ne zre izhóda
iz stisk, ki spremlja jih zaničevanje.
Tedaj mi Tvoja ljubljena podoba
zapira oči, spokojnost spušča nanje,
poljublja čelo in šepeče sanje,
ki vodijo me tja, kjer vsa tegoba,
razjedajoča, strašna z duš se zlije
in le kar lepo je, v njih ostane, -
tedaj me sen z ljubeznijo ovije.
Pozabljene so vse skeleče rane,
vsi boji, ki jih duša s svetom bije. -
S Teboj se dvignem nad teme poljane!


Od daleč

Od daleč silno hrepenim po Tebi.
V samoti mrem, v objemu senc in greha, spomin na prejšnje dni je odmev posmeha, saj skozi dušo so mi šli pogrebi.
Zato so misli ranjeni galebi,
ki jim nebo ni več zavetje, streha
in jim je smrt pozaba le, uteha.
O, pridi in mi iz prsi stud izgrebi!
Življenje ga do roba je nalilo,
mešalo ga s pelinom je spoznanja.
In zdaj - vsaj čašo bo še ohranilo
pred bičem lastnega zaničevanja
in lik, ki blato ga ni oškropilo, -
podoba Tvoja - glas mi bo odpuščanja!


Zakaj zamrla luč

Zakaj zamrla luč Ti je v očeh,
ko se je komaj svetlo vžgala?
Zakaj na ustih ne kraljuje smeh,
ki si razkošno ga dajala?
Postala si otožna, bleda, tiha,
kot je otožen padajoči mrak.
Iz Tvojih lic življenje več ne diha,
je čelo Tvoje - kot srebrni trak.
Ko Tvojo dušo bol razjeda,
kako naj jaz se veselim?
Če kdaj bom vreden Tvojega pogleda,
dovoli, da s Teboj jo zdaj delim!
Glej, skupno pojdeva skoz' te globine,
da čista izideva iz njih objema!
Saj znanje, ki rodi se iz bolečine,
vodilo nama bo potem obema!


Zakaj nalivate

Zakaj nalivate mi v dušo strupa,
ko vzbujate mi v srcu dvom, nevero
o njej, ki ljubim jo kot maloktero?
Vam ni dovolj še grenka moja kupa?
Kam pride človek, ki hiti brez upa?
Zaprek mu vsak korak rodi stotero
in končno sam zgubi še vase vero,
podoba senc postane in obupa!
Prizanesite, dosti je že blata,
saj vse že tone v njem kot ob povodnji!
Ni kriva vtisa, ki boli nas, trata,
če oblaki videz dajejo ji usodni!
Ne venčajte cvetlico s krono osata,
ko jo že objema smrti dih prezgodnji!


Izgnanec moja je usoda

Izgnanec moja je usoda kruta,
Viharji so mi bratje vedno zvesti,
A sestra cesta, s kamenjem posuta! Na njej vodnice so mi le bolesti,
Ki dajo duši jih spoznanja kruta;
Izmučen - blata se ne morem otresti
Kar danes mi privrelo je iz prsi,
se od boli trese kot od vetra trsi!


Ne morem

Ne morem k Tebi, mraz srce mi ovija
In misel mi je bolna in potrta.
Naj tu ostanem? Kaj mi mrak že prija?
Iz prsi tožb ne bo, saj so vsa strta.


V očeh sem Tvojih

V očeh sem Tvojih našel spet rešenje,
Svoj jaz in mir, ki mi ga bol je vzela,
Peruti nove, da viharjev strela
Ob njih se stre, kot ob čereh kipenje
Morja valov srditih in njih vrenje!
Iz duše je spet pesem zakipela,
Na novo porojena, novo vzcvela,
Nič več plašilo jo ne bo trpljenje
In težki dnevi, ki molče grozijo.
Na krilih sreče bo hotela k Tebi
In Ti zapela čisto simfonijo
Cvetic, neba, ki nosim jo zdaj v sebi.
Iz Tvoje duše zanjo pil sem melodijo!


Otožna pesem dviga se v višave
kot kmetova daritev, mirna, vdana,
nemir, obup sprejela je Morana,
zdaj luč z neba v pozdrav ji kliče: "Ave!"


Nihče človeka ne razume

Nihče človeka ne razume.
In to je dobro, kdo bi tožil?
Naj zvokov nas objema trume
Iz njih se nov le krik bo sprožil!


Ničesar nimam več

Ničesar nimam več zdaj razen Tebe
In vendar duša mi kot harfa poje!
Ni ubogim zmanjšal On sveta potrebe
In jih učil v trpljenju trdne hoje?
Cel svet - čeprav taji - zdaj v dušo zebe,
A mojo so ogrele ustne Tvoje!


Nad glavo besni

Nad glavo besni mi vihar razsaja,
Iz oblákov bijejo mi v dušo strele.
Nikjer zavetja, toplega smehljaja
In oči, ki bi skoz' noč mi zažarele.
Cilj zgrešil sem - in moram spet od kraja Iskati utrujen soj kresnice smele.


Nebo je težko

Nebo je težko, luč beži pred temo.
Izza vrhov se kradejo duhovi;
Neopazno odevajo srce v kopreno. Izdajstvo, hlimbe - to je svet naš novi,
Ceneje človek ga ni zrl nikoli.
In v mojo dušo stekajo se boli!


Zakaj si tak

Zakaj si tak, sprašuješ mehko, vdano,
Iz mojih ti oči ljubezen sije,
kar tebe, hočem, da tud' mene bije,
s teboj deliti hočem vsako rano!
O, draga! Naj še Tebi bo zavdano
s smrtnim dihom, ki mi v duši brije
in pušča v njej sledove agonije,
da zgodaj veneš, kot bom jaz prerano?
Cvetica umré, če nanjo slana pade,
nje beli listi zvijejo se v suhe vence
in padejo na tla kot smrti sence!
A Ti rojena si le za življenje;
nositi svoje moram sam trpljenje,
le luč mi bodi čez teme prepade!


Ponudi mi

Ponudi mi iz studenca duše svoje,
da najdem v njem tolažbo, vero v sebe;
samotnega me v prsih, v dušo zebe,
korak zastaja mi od zgrešene hoje!
Preženi iz glave mi obupa roje
in dvigni me, kot dviga val galebe
nasproti soncu, da bom skozi Tebe
Resnico zrl, ne skozi dvomov boje!
In sklonil se je k meni Tvoj obraz.
Ko v očeh sem Tvojih zrl podobo svojo,
mi dušo stresel je od spoznanja mraz,
da izgúbil sem za vedno roko Tvojo,
ker v prsih nosim smrti tajni ukaz:
"Pripravi se, da sprejmeš roko mojo!"


Če kdaj se spomila boš

Če kdaj se spomnila boš name,
ko bom utrujen v hladnem grobu spal,
le vedi, da ni žal mi jame,
iz nje že dolgo sem rešitev znal:
Kot zrnje v zemlji mora pač strohneti,
da zopet vzklije, raste in rodi,
tako vsak človek mora tudi umréti,
da zrl nekoč Resnici bo v oči!
A vedi le, da sem Te ljubil vdano,
pa ne kleče - ponosno, hrepeneče,
kot ljubi kralj višin nebo prostrano,
ki mu je dom, življenje in vir sreče. -
In ko dobi od lovca smrtno rano,
le k nebu s strtim krilom zatrepeče!


Ko pogovarjam se

Ko pogovarjam v duhu se s Teboj,
mi je lahko, tako zelo lahko,
da bi s tresočo roko objel nebo,
pil z ustmi polnimi bi zvezd opoj!
Obup, nemir se spremeni v pokoj.
Vsi dvomi umaknejo se v noč, v temo,
v zasedo, da potem še bolj ostro
naperijo mi v dušo puščic roj.
Vendar trenutek - včasih večnost cela
odvzame težo, dušo dvigne k luči,
čeprav zavrže jo potem med vela
in strta srca, jo gorje ne izmúči.
V temi bo še o odmevu pela,
ki hip začne ga, a se ne zaključi!


Kaj vleče me

Kaj vleče me v večer z neznano silo?
Je mraka sen, ki mehko vas ovija,
morda zvonov večernih harmonija,
ki vabi romarja pod svoje krilo?
Življenje spet se smrti je izvilo
in v čaše biserne ljubezen vliva
in stvarstvo je ena sama melodija,
ki objéma vse v najvišje oznanilo:
Pomlad! - Njen dih me kliče na planjave.
Njej grem nasproti z željo, da mi svoje
ponudi grudi, kakor sinu mati.
Ko se napijem nje, bom mogel stati
pred Tabo zdrav in Ti zapeti: Ave,
hodiva skupaj skoz' življenja boje!
Ave = pozdravljena!


Odvzeta mi je zdaj

Odvzeta mi je zdaj poslednja nada,
ko si prisilila me na kolena,
sramota peče me kot ost jeklena,
ki čelo neusmiljeno prebada.
In misel moja je kot ptica prestreljena,
ki vzpenja se zaman - še z muko pada
in skoraj si želi, da dno prepada
bilo bi bližje kot neba koprena.
Kdor enkrat vržen je ob tla bil kruto,
se več ne dvigne - kaj bi greh ob soncu? Le usoda vzame ga za svojo knuto,
da druge biča z njo in sebe muči.
Vendar ostane mu še krik po luči,
dokler ne zruši se povsem ob koncu.


Vse ure

Vse ure, ki sem preživel jih s Tabo,
So kakor topli dar dobrotne vile,
Po njih pogosto bodo se oči orosile,
O, da nikdar ne šle bi v pozabo!
Morda bom v temnih, mračnih dneh z naslado
Iz njih spomina črpal nove sile.
Nezvest sam sebi bom prav do gomile
Iskal med njimi, kar sem strl si - nado!
Namesto nje kes dušo napolnjuje,
Sam sem pretrgal njih število,
Luč sem oškropil z blatom, da izruje
Objem ljubezni Ti iz srca nemilo
v minuti zadnji, preden grem na tuje.
Odpusti, to ne bo se več zgodilo!


Podaj mi roko

Podaj mi roko, stopaj mi ob strani,
saj naju vez trpljenja krepko veže;
hodila bova skozi mračne vêže
kjer se utapljajo v kri Zemljani.
Ne boj se, sestra, če morda Te rani
prezgodaj dih spoznanja, če se od teže
ki jo za druge boš nosila, vreže
Ti v mlado dušo smrti dih prerani.
Saj kdor pil z brati čašo je trpljenja,
kdor umiral je z obsojenci na cesti,
bo morda zrl v globoke oči življenja.
Daje se le, kdor je dobil bolesti:
ko školjka ranjena od boli umira,
rodi še biser in se vsa odpira!


Ti bodi moj

Ti hrepenenja mojega si odmév!
Zato bo duša moja vedno o luči pela,
čeprav od biča bo usode krvavela
in jo vsakdanjosti bo tlačil gnev.
Saj ko boš vračala mi duše spev,
me boš oplajala kot cvet čebela:
se pesem čista bo iz prsi vzpela,
ki svetle bo morda Resnice odsev!
In ne le pesem, ki je hčerka zore;
ob Tebi našel bom moči za dela, ki bodo vredna Tebe in - človeka.
Če misel Tvoja bo nad mano b'dela,
bom lahko rekel kdaj za vse napore:
življenje se mi le zaman ne izteka!


Nekoč so Tvoje

Nekoč so Tvoje me oči hrabrile,
In zdaj - nenehno čutim le pregrado,
Neusmiljeno rastočo, ki z naslado
Iz moje duše pije sonca sile -
Cigan bo v roke vzel spet violino

In bo šel z njo iskat sestrico Nino!



Nedelja prva



<poem>Nedelja prva v teku nekaj let,
Izteka se brez Tebe tožna, tiha,
Nič se ne gane, svet je kot uklet
In glas vsak plašno, umirajoče niha.
Celo v duši, mestu hrepenenja,
Iskal zaman veselega bi vrenja!


Pridem

Pridem,
sicer še zaidem,
da spet se oddahnem,
drugače usahnem
tu od hrepenenja!
Če pamet ne odjenja,
bom moral pač jaz:
Srce ima svoj glas,
ki često rešuje,
daljave zbližuj'e,
rnladim up vžiga,
potrte spet dviga,
da končno se svoje
zavedajo hoje.
Ne morem drugače,
vendar med berače
ne štej me zato,
če v Tvoje oko
želim se zazreti
in zopet Te objeti
kot sestrico - ženo,
ki ljubim jo iskreno!
S Teboj se obilo
ur srečnih je zlilo
v en sam hip,
ki kot večen utrip
bom v prsih ga nosil,
dokler ne bo pokosil
me smrti hladen dih!
Poslednji še stih:
Pridem,
drugače zaidem!
A Ti mi dovoli, vendar le: voli!


Prišla si

S Teboj prišle so sladke vse nekdanje
od čistih misli ožarjene minute,
ki s soncem zlatim bile so posute,
kot z zvezdami nebo, ko otrok zre vanje!
Pogled mi Tvoj je vir moči notranje.
Po njem sem hrepenel, saj vse klofute,
ki sem sprejemal jih od usode krute,
hladil mi je in vlival nove sanje.
A te je trgal čas, ki vse razdvaja,
namesto lepih grde so polnile
mi dušo, ki je skoraj oledenela.
Zato z bolestjo so se oči orosile
in nemo obraz poljubljal Ti brez kraja,
ko roko v svojo si v slovo mi vzela!


Zavest, da zopet

Zavest, da zopet naju čas in prostor loči,
mi trga dušo, ki od bolesti plaka,
zato je vse, kar tukaj delam, tiaka;
pogrešam Tvoj nasmeh vzpodbujajoči.
Navadil sem na Tvoj pogled se vroči,
pil vero, moč iz ljubezni sem vodnjaka,
ki v njem življenje se skoz' smrt pretaka
iz bitja v bitje v venec neumrjoči!
Le skrivna nit, up, me zdaj s Tabo veže,
da spet daljave bodo se umaknile,
ko prišel bom v zavetje Tvoje veže.
Solze radosti bodo oči orosile,
do tja, do koder dih ljubezni seže,
bom hvalil "mehki dar dobrotne vile"!


Šopek zvončkov

Te drobne cvetke so mi izročile
pozdrav od Tebe - topli dih pomladi,
ko pil njun sladki vonj sem,so v nasladi domačnosti objema moč mi ulile!
V potrti duši so mi obudile
prelepe čase, ko smo srečni, mladi
igrali se med vigredi nasadi,
ko sestre so bile nam sonca vile.
Še uvele bodo mi v pozdrav in drage,
saj roke ljubljene so skup jih splele,
da tukaj bi o rodnem kraju pele.
O, pel bi z njimi - vendar glas zamira
mi v prsih, odkoder hrepenenje izvira-
kako bi otožne oči bile brez vlage?


Nov list v življenju

Nov list v življenju se Ti spet obrača!
Kaj bo vsebina, tiho misel kljuje,
srce pa polno vere ne sprašuje,
kot seme v zemlji ne sprašuje orača.
Požene samo in le s soncem snuje
vzajemno vez, ki vse napore plača
z gorkoto svojo, ko skoz' tla domača
si utira pot v življenje - morda v tuje.
Tudi Ti boš sama mu vsebino dala,
 ki odraz bo Tvoje duše, volje Tvoje -da nikdar s solzami ga ne bi prala!
Saj ko zave se človek krive hoje,
si najbolj kruto jo le sam obsodi -
a Tebi to prizaneseno bodi!
Nič nimam dati Ti za rojstni dan!
Le to bi Ti povedal rad,
(čeprav sem star),
da sem še mlad
in da ne bom nič več bolan!


Če kdaj pod srcem

Če kdaj pod srcem otróka boš nosila,
bo sad ljubezni, ki nas v eno veže,
vsi trije bomo skupaj in brez teže:
nikomur gub okrog ust ne bo zostrilal
Ne veš še v kaj ga odela boš, povila,
da beda ga ne bo ulovila v mreže,
kjer vsem pečat prekletstva v čelo vreže
in volja izgubi svobode krila.
Naj skrb Ti mlade duše ne razjeda,
saj zgradil varno mu bom zavetišče,
ki najine ljubezni bo svetišče!
In mesec maj povabim vama v goste,
za uspavanko poprosim naše hoste;
a vero v luč pil iz Tvoj'ga bo pogledal


Tebi

Tebi,
ki življenje svoje z mojim si spojila,
kot sta spojila se obzor in svod neba,
z neskončnim objemom, ki se ne konča,
že ko Pramisel je le imėla krila!

Tebi,
ki ljubezni obličje si mi odkrila
s prečisto roko in s smehljajem v duši
brez sence dvoma, ki lepoto ruši,
s posmehom, do vsakdanjosti slepila.

Tebi -
Vsak hip življenja mojega se izteka
in misel vsaka Ti hiti v pozdrav:
Naj Ti življenje bo le pesem vseh oktav;
in Bog naj Te ohrani mnoga leta!


Tebi vdan,
za dvajseti rojstni dan!


Z udarcem si

Z udárcem si mi dušo oplazila,
ko hladno si obrnila mi obráz.
Do zdaj sem mislil, da sva Ti in jaz
le eno, brez hinavstva in slepila!
Ni tujih je bolel me udárcev plaz,
ki mi usoda jih je naklonila
kot ta, zadan od roke, ki krasila
mi s cvetjem je do zdaj življenjsko gaz.
Enako moral bi Ti odgóvoriti,
morda bi videz bil obvarovan,
a kaj, ko sebe ni moč preslepiti
in sem v ljubezni spone okovan,
zato v odgovor morem le ljubiti,
četudi bom morda kdaj darovan.


Kaj se bi

Kaj vse bi rad napisal Ti, predraga,
ko znal občutke plesti bi v besede,
iz njih izvezti Ti barvitost grede,
ki v soncu toplem s cvetjem razpolaga!


Pogumno stopaš

Pogumno stopaš draga mi ob strani
že vrsto let brez tožbe in počitka,
s smehljajem v očeh in brez očitka,
če pot ni gladka in Te utruja - rani.
Ko omagujem, Tebi le, izbráni
uspe, da grem naprej. In misel plitka,
vsa neokretna mi zapleše vitka,
če dihneš vame, greješ me na dlani!
S Teboj doživljal sem življenje celo:
Širino dalj, mik cest in trud oráča,
otožnost upanja, dejanje smelo,
kaj prazna skleda je in kaj pogača. Tako ob Tebi rastem zdaj za delo,
ki spet in spet me k Tebi vabi, vrača!


Sem vedno dobra

Sem vedno dobra ti bila družica,
sprašuješ se, s pogledi tudi mene,
ko iščeš si odgovore želene,
da bi zgladili nama gube z lica.
Svetila v noči si mi kot kresnica,
ki utaplja se igrivo, vznika iz teme,
čez dan nosila si družine breme,
preslišala nikoli dela klica.

Le redko uspela misliti si nase,
še "nase" zate je za vse veljalo
in kar za nas, edino tudi "zase".
Kaj pa bilo osnovno je gibalo,
nevesta bolj al' vzdrževalka rase,
veva midva, a čas bo odkril ostalo.


Premišljevanja

Premišljevanja?
Ta niso sebi svrha. Izpoved težka?
Samo ne svečeniku.
Očiščevanja?
Ko pa je suha prha.
Iskanje vzrokov,
trenj, razhajanj,
kratkem stiku?


Dovolj preteklosti

Dovolj preteklosti mi je utečene!
Abotno ste postopali vseskozi,
mi niste dali, da bi služil prozi,
ji vrednosti priznali niti ene.

Avantgardizem moj, za nebogljene
navajali ste kot poizkus v pozi,
umetnost mojih rim skaženi lozi,
vnaprej obsojene, neposvećene.
Svobode hočem, vrenja in priznanja!
Pozaba skrije solze, bolečine
obvezne spremljevalke muz, pisanja.
Moj stil je nov! Ozira ni, miline,
izrabljeni so pojmi to. Kesanja
navadno ne dočaka, kdor se rine.
A ta v nemiru svojem sam ovene!


Naj dandanašnje

Naj dandanašnje shajamo brez mere? Veselo čud nam zbuja le še vino,
za žalost potrebujemo sedmino,
če scene ni, le sence smo in cmere.

Iskanje zvezd je privilegij vere
v lepoto stvarstva, Stvarnika milino,
v odsev oči in roke stisk, toplino,
 besedo čvrsto in brez zle namere.
Resnica je neba široka trata
za njih, ki iščejo in hrepenijo
po njej in za vezmi, do duše, brata.
Ta najde se z odpuščanjem, gradijo
le z razumevanjem, sicer so vrata,
če ni ju, do pekla in v hudobijo.


Igranje s čustvi

Igranje s čustvi drugih je naslada,
ki zbuja nam omotične vizije
moči neizmerne, da vse v poezije
zdaj vpnemo brez zamer, odzivov, jada
in da opletamo, dokler nam mlada
razbrzdanost, igrivost ne izpije
še zadnji ščep presoje, fantazije
 in nas ne objame dolga senca Hada.
Igračka končno slej ko prej postane vsakdo, ki zdaj se še nad druge dviga
in ne ozira na obljube dane,
a sam le sebi je edina briga.
In brazgotine vse, od solz izprane,
vezale bodo ga kot zla veriga.


Glej vzvišen

Glej, vzvišen je lahko le, kdor dojema
napake svoje, jih ne manjša, skriva,
jih ne ponavlja, niti ne odriva
posledic težo, silo njih prijema.
Kdor opozorila drugih ne sprejema,
kot dar nevednosti, slabost odziva,
ne vidi v njih le ošabnosti izziva,
krik zlobe, ki jo spremlja anatema.
Grešimo vsi, razlika je le v teži,
v pojavih, ki jih sprošča greh kasneje,
ko sam al' bratje smo v njegovi mreži.
Vzravnano držo, čistost misli preje,
da svet ne bi podoben bil maneži,
razum naj vtira, ki se ob srcu greje.


Mož ni le ta

Mož ni le ta, ki dela, poje, diha,
stoji pokonci, hodi, ljubi, vara.
To vsakdo zna, celo poslednja para,
ki se predaja hipu brez navdiha.
Odlika redka, ki je vredna stiha,
ni podarjena, naučena utvára,
pa naj je mlada ali celo stara
in ne ozira se, od kod nov veter piha.
To je odgovornost za dejanja svoja,
besedo dano, udár pesti, pogleda
in misel plaho ali željno boja,
za smer naprej za sebe in soseda,
za tok gradečih žil, razmišljanj roja,
pa tud' za obraz, ki ga ne ceni čreda.


Ne vem, kje je

Ne vem, kje je spotike meja, sine,
ki te izriva, upam le v besedi.
Saj hodiva navkreber, vštric al' sredi
vrednot, previsov čustev, čez doline
brezupa, dvomov, spuščava v globine
ljubezni, mržnje se. A če v zasedi
pričaka vse pozaba v masi bledi,
držijo naju skupne korenine:
Resnica - ni zastražena oaza
za modrijana ali dvorno spako.
Morala - nujno ni, da je le fraza,
če jo pojmujeva za vse enako.
Pravica - res da včasih nima obráza,
a le, če jo razumeva kot tlako!


Pregret je čas

Pregret je čas postal za nas, Zemljani.
Brat brata že čez skupen prag poriva,
grižljaj svoj vsak že drug pred drugim skriva,
orožja kup, srd, krutost so že zbrani.
Nihče ne opróšča več klofuti dani,
nastavlja drugo lice, ne odriva
spopada, pa če je vzrok le griva;
le žal mu je, da ni začel že lani.
Kopičijo se stiske, zapletljaji,
vrtimo v krogu lastne se pravice,
kot divji ovni v preozki staji.
Tako vse dlje se odmikamo od Resnice
in bližamo predzadnji se postaji,
ko svet lahko zgubi še svoje lice.


Dilema naša je

Dilema naša je globoko v duši!
Največkrat sveče kot da ne gorijo
in sonca žarki bolj in bolj bledijo. Nestvarno, umišljeno, razsodnost ruši.
Počasi se še zadnja volja kruši.
Predstave, iluzije nam kopnijo,
sožitje usiha, odnosi nas tiščijo,
vse več zapadamo moralni suši.
Za malodušja vzroke in praznine,
še vedno slutimo, žal, izven sebe.
Ne odrekamo se lastne še sivine,
brezplodnega iskanja, ki nas grebe,
čeprav narahlo, a nas vendar rine,
da odkrivamo, Resnica, tudi tebe.


Če nič je to

Če nič je to, v kar smo do zdaj verjeli
in vse kar gledamo, edina stvarnost,
kaj nam vzbudi polet še, nudi varnost,
da v led spoznanj naš svet ne bomo vkleli.
Nam v mislih zazijale so globeli,
ko smo izrinili, zavrgli nravnost,
pravico preoblekli v protipravnost,
ljubezen, upanje v posmeh zajeli.
Tak' pijmo, jejmo zdaj, se veselimo,
trenutek ta je naš. Več ne poznamo.
Vseeno je, če gre to čim prej mimo,
konča tako vse z neizbežno jamo!
Zakaj sedaj že kvariti si klimo,
saj zlo ne mislimo, se le igramo!


Dokler za sabo

Dokler za sabo puščal boš puščavo
požganih čustev, strta srca, vzdihe,
preklinjanje, osuplost, solze tihe, boš
v očeh ljudi ravnal le zaletavo
kot bitje, ki ne misli s svojo glavo,
ki sicer pesnikuje, zlaga stihe,
a svet pojmuje z logiko Pavlihe
in vse ima prav, samo da ni tapravo.
Odnose čiste, res sledi globoke
in spoštovanje sebe, drugih, veže
le delo, ki je sad razuma, roke,
ki drugim ne nastavlja skrite mreže
in v starce ne spreminja otroke.


Umetnost ni le

Umetnost ni privesek le življenja!
Ni hipa dar, občutka objém, lepote,
trepeta stisk, bleščeč odsev golote,
ni reke tok, deževja, ki ne jenja.
Ni ptice let le, ki se k nebu vzpenja,
kruh svež, dehteč, izraz dobrote,
smehljaj hvaležen, čist, v očeh sirote,
dogodkov splet, ki izzivajo hotenja.
Ni krik trpečih, tiha bolečina,
obup in strah, ki dobro ju poznamo,
ne vrisk prešeren, zmagoslavje čina,
opoj modrosti, roka bratu z ramo,
ne skok v neznano kam z gorja pečine. Največja umetnost je življenje samo!


Razbita čaša

Razbita čaša se le težko zlepi,
posebno, če smo sami jo razbili
potem, ko vzeli smo jo dobri vili
v navalu jeze, ko smo bili slepi.
Sožitje, zakon, ti vrednoti lepi,
podobni čaši sta, ki ob grobi sili
preizkušenj stvarnosti sta se zdrobili,
ko odnosi so postajali - pretepi.
Je čaš ta čas dovolj na razpolago?
In - lepljenje zahteva potrpljenja,
prijem, stil, čas, zares subtilno vago,
ki meri težo, vzrok, razsežnost vrenja
in prizadetost drobcev, vso nesnago,
ki se odkriva in ustvarja mnenja.


Osamljenost je slab zaveznik dela

Osamljenost je slab zaveznik dela,
uspešnih akcij in presoji smeli,
idej koristnih, novih, misli vreli,
ko jo oblikuje stvarnosti libela.

Svet sanj, vizija in predstava cela
o nas, izvoru, svetu, ženi beli
se odkriva tudi če bi ne imeli
samotnih dni, premišljanja osivela.
Življenje v nas nam poje pesem živo,
le treba jo je slišati, zapeti.
Kdaj žalostno, kdaj vzhičeno, igrivo,
ve čas, ker moramo jo doživeti.
Prisiliti ne da se muze njivo
z ničemer, niti z bičem, ne z obeti!


Nam vtirajo prihodnost

Nam vtirajo prihodnost le potrebe?!
Pa ne le smer. Vsebino in obliko,
vse vzpone, padce, ki jih je veliko,
trenutke vse, ko nas že v dušo zebe;
ko nas vsakdanjost stiska, grebe
in vodi večkrat ter peha v spotiko,
maličijo nagoni vzorno sliko
in obnašamo se kot norčavo žrebe.
Trenutni vzgibi, muhe, miki, žene,
prijetni so le kot prehodni gosti,
ki lepšajo nam svet, da čar ne uvêne.
A vse to prazno je in ne zadosti,
da dokopali bi se do ustaljene
poti, kjer treba se ne bo zgolj bosti.


Življenje gre naprej

Življenje gre naprej, se obnavlja z nami,
dokler gorja vsaj drugim ne delimo,
na skrivaj dobro zase ne obdržímo,
razumemo, kaj vzrok je svetski drami.
Brez nas pa, ko namen smo sebi sami,
če brezobzirno, ošabno ga živimo,
če cenimo samo še užitkov plimo,
bo šlo naprej, vendar k pozabe jami.
Ničesar pod tem soncem ni, kar ne bi
bilo tako, drugače poravnano,
kar drugim bi obesili, ne sebi.
Postopke svoje in prav vsako rano
si mož obveže sam in po potrebi,
pa glavo sam s soljo pospe skesano.


Odpuščanje, ponižnost

Odpúščanje, ponižnost sta vrlini,
ki redki so poznali ju, douméli
in z njima svet svoj si gradili celi,
ravnanja svoja zdaj in že v davnini.
Brez njiju tujci smo si in albini,
ki odtenki barv so jim le črno-beli,
odzivi pristni - brez globin, nezreli
in čustva topla, udínjanje sivini.
Življenje smo povzdignili si v stavo.
Ob tem se nam kopičijo zameti.
Vendar odkrivamo spoznanje pravo:
odpuščati se pravi razumeti
vse to, kar nam težko v srce gre, v glavo,
kaj meri nam ošabnost, mržnjo neti.


Iskati sebe

Iskati sebe v drugih ne pomeni
izrabljati prijem vsak, stisk, zrcalo,
ob tem bo marsikdo al' kaj kričalo,
imelo obraz podoben beli steni.
Nihče ne odpre se rad, ker sam se ceni,
ko gol je manj, a družba ga le malo,
pa če na vrat tiščimo mu bodalo,
bo klel, se sprenevedal še na sceni.
Odsev naš v drugih bo meglena slika,
če sami smo zaupanja nevredni
in slab smo vzor, še manj v čem odlika.
Tako po poti bomo šli vzporedni,
brez znanja o sebi, brez sprostitve krika,
ki da do soljudi ju odnos dosledni.


Ponos ni otrok

Ponos ni otrok ošabnosti, napuha,
ni čustva vzgib, ki ga osvobaja delo,
ko uspešnost vtisne mu potezo smelo;
ne hvala tuja, samohvala suha,
ni drugih neuspeh, morda potuha
za nedejavnost lastno, liso belo
v prebliskih misli, tudi ni Othelo,
ki za zvestobo bil je brez posluha.
Je vir moči, ki gleda v vsako lice
sproščeno, brez sramu, očitkov peze,
pa če mu zreti je v obraz Resnice,
pred k'tero vse kar gre, stoji in leze,
poklekne v prah, če ne prizna pravice.
Morda deležni bomo z njim odveze?!


Odredb, predpisov

Odredb, predpisov priče smo odjugi,
ki s pestrostjo slikarjeve palete
prinaša nove zakonske pakete,
da bi življenje teklo v pravi strugi.
Spoznali nismo v naši še zadrugi,
da človek se iz mreže, ki jo plete
in jo ob tem še spretno trdno splete,
izmota težje, kot če jo je drugi.
Rešitev ni v številu norm, prisili,
v spoznavanju postave, nauka preži,
ne v ukazih trdih, amnestije sili;
posledice so to v prestopkov teži,
ki smo nad sabo, stvarstvom jih storili.
Pot je v spoznanju zla, ne v normah mreži!


Dokler brezciljno

Doklej brezciljno bomo se igrali,
se sprenevedali ob kriku dneva,
ki nas prebada, tre, pa spet odeva
v tančico bajk, da se ga ne bi bali.
Zapuščajo nas dobri, stari Lari.
Domove nam odtujenost preveva,
brez žara, isker, krušna peč sameva;
mi, kot da uživamo in ni nam mari!
Začetek ni ob rojstvu, prvem dihu,
ko krč in jok se zlijeta v eno
in zbor nam sojenic zapoje v stihu,
ne v vrisku src, ko mož objema ženo.
Začne vsak dan se ob spoznanja vzdihu,
ko melje nas preizkušenj stisk vreteno.


Kako naprej

Kako naprej, že staro je vprašanje
za vsakega od nas, celo za naju,
ko iščeva odzive v peklu, v raju,
ne, da nazadnje bi se zlila vanje.
Del tega nama čarajo že sanje,
ki jih doživljava v cvetočem maju,
pa spet v gorja globinah, suše kraju,
kjer strah rodi obup, otrplo stanje.
Križišče je široko, cest obilo,
smer negotova, cilj se ne primika
in čas ni naš zaveznik, naše krilo,
ki bi poneslo nas do Rešenika,
da očí odpira, vrača dobro vilo
in nas podpre, ko stiska bo velika!


Ni moj namen

Ni moj namen pred tabo biti važen
zdaj s tem, kar se izteka, je izteklo.
Al' da bi dobrohotno se mi reklo,
še nekaj zmore, ni povsem nevažen.
Poizkus tak star bi zgrešil cilj, bil lažen,
namesto bisernic delil bi steklo,
ki mu globina čustev ni poreklo
in mrzel čakal ga odziv, sovražen.
Razmišljanja o naju so, ne zase.
Odkrivanje resnic, početij, trate
po k'teri se morda še kdo kdaj pase,
da bi izognil časa se potrate,
ki je potreben, da se vzpne iz mase,
a da ob tem razume vedno brate!


Učil si se

Učil si se, kaj zlo je, kaj dobrota,
na delu videl si ju že oboje.
Živel si sam in dvakrat že v dvoje.
Zdaj upaš, da te razsvetli samota!
S poizkusi le se mož ne izmóta,
ne nauči pokončne drže, stoje,
odločne, čvrste in vzravnane hoje!
Naj končno mu odpre oči porota?
Prenehati boš moral nam igrati
hvalilca muz ob vlogi mučenika
in biti sebi trn, osat med brati!
Ponavljanje prijem ni učenika,
učencu, kar ti nisi več, je mati.
Tako življenje se ti le odmika!


Umetnik le

Umetnik le, ti želja je postati.
Je takšna mar svoboda vir navdiha?
Za redno delo volja ti usiha,
ko morala bi se še stopnjevati.
Prihaja čas, ko delo ti bo mati,
saj rodna peša že, ji moč usiha
in varnost z njo, spodbuda tiha;
s prostostjo le težko ti bo obstati.
Končati delo, ki ga vsakdo mora
opravljati za sebe, druge, dnevno,
je čustvo, moč, navdih in ni zavora
za lepe misli in obliko spevno.
Tako ti zarja več bo kot - aurora
in se ob njem ne boš počutil revno.


kdaj te življenje

Kdaj te življenje bo le izučilo,
da se ljudem, to kar počneš, ne dela,
pa če naivna so al' bitja zrela,
poizkusi tvoji delajo jim silo.
Dekle prenekatero bo zlomilo,
ko pristnost Tvojih čustev bo zbledela,
se vsa nestrpnost divja spet začela,
minil bo hipa čar, duha mamilo.
Nato iskal pri drugi boš taisto
in igrica bo stekla izpočetka,
v resnici pa bo daljšala le listo,
ki jo podpisala bo druga cvetka,
saj rabiš bolj jo kot letalo pisto,
za vzlet, potep od svetka pa do petka.


Izpoved vsaka

Izpoved vsaka, ni umetnost nova
in sledna samo žrtev ne zahteva;
v dvomih večkrat, v stiskah se rojeva,
se redko vzpne iznad povprečja, krova.
Če pa ob tem še takega je kova,
da vse odklanja, kar razum veleva,
besedo sprave vrača brez odmeva,
ne bo kaj več od nje, razen naslova.
Umetnost je lahko izpoved neka,
trenutka, ujetega v klešče časa,
in stisk, ki čas jim lica ne odreka,
nekoga, ki ga ne utirja trasa;
spoznanj, ki plimi jih odstre oseka,
doživljanj soljudi, a brez okrasa.


Opuščaš delo

Res že opuščaš delo v zadnjem času?
Če drugi zate oprávljajo naloge,
ki bi jih moral že zaradi sloge,
boš kmalu sam ostal, na slabem glasu.
Ne veš, da delo je podobno kvasu,
testo brez njega nima prave vloge;
tako nedelo je le beg za mnoge,
a z njim, kot zrnje se zlati v klasu.
Brezdelje voljo, spretnost zaničuje,
uk in iskanje novega prezira
ter ne priznava ustvarjalnost nuje,
ki draži misel, sprošča hip nemira
v novo vrednost in izziv, ki snuje,
gradi naš svet, pa tudi kdaj podira!


Izmišljamo si

Izmišljamo si igrice brez kraja.
Čim prva prav začne se, steče druga,
ne čakamo, da tretjo da odjuga,
četrto peta menja, ker - ugaja.
Predstava teče dalje in še traja,
a je bolj vzhičenja kot znanja druga,
tako predstavlja naša se zadruga
manj z delom kot pa s kultom ringa-raja.
Ob tem si vsak svoj košček sreče išče
in sredstev zanj navadno ne izbira,
le da dobil bi več, ne zgolj prgišče.
Če to nam zmoti vest, korak zavira,
jo v šesti vržemo pač na smetišče,
da sedma vsem ponovno pot odpira!


Krivica

Krivica lahke res ima peroti.
Ob rojstvu nudi smeh, ki včasih para,
pogosto tudi sladek, mil, a vara,
presojo bega, pot odpira zmoti.
Spuščena iz verig svoj videz sproti
obnavlja in se nikdar ne postara.
Iz solz napije novega se žara,
laži so paži ji na njeni poti.
Vazalov mnogo si je že nabrala
in posnemalci ji slede prav vdano
misleč, da nož ob njej ni brat bodala.
Tako se širila bo neprestano
in seme nezaupanja sejala
dokler iz misli, duš ne bo izžgano!


Kod da pretvarjanje

Kot da pretvarjanje je zdaj vodilo,
obnašanje dostojno preživeto.
Kar kupi, plača se, morda je vzeto,
velja le, če ob tem bo koga zvilo.
Da videz bi se vendar ohranilo,
storjeno, če je treba, ni začeto,
rojeno že, tako sploh ni spočeto -
morala je bedakom le krmilo.
Veliko njih ravna se in svetuje,
da je beseda kar zastonj pogosto
in ne drži, nikogar ne obvézuje,
lahko v pozabo se zavrže, v hosto.
A kdor se z delom, v delih izkazuje,
zrcalo slepo je, navidez prosto.


Damjan

Damjan
Ker v zadnjem času redko prideš blizu,
takole ti pošiljam sporočilo.
Bi rad, da bi te malo spodbudilo,
če kaj boš našel v tem razmišljanj nizu.
Podobna niso, upam, lahkem kvizu,
ne pridigam, so manj kot dnevno milo,
ki opere vsaj umazano perilo,
ne vzgojni shemi, ki se uvaja v VIZ-u.
Sprehod so bolj skoz' stiske in težave,
ki sva jim priča in so nas peklile
različno kruto brez razlage prave.
Zato skelele so, nam vrele žile.
Naj bi poskus bila miru, ne stave,
se spet gazi načete uhodile!


Zla negotovost trka

Zla negotovost trka nam na vrata:
resnično že postaja kot nestvarno
in stvarno, skoraj da nevarno varno,
še včeraj čednost, danes krik razvrata,
razumnost, preudarnost zgolj potrata,
se zdi, kar čisto včasih, zdaj nemarno,
sebično nekdaj, danes solidarno;
se res poskušamo otresti brata?
In - so vezi srca že popustile,
človeška čustva čisto otrdela
in se gazi ponašanja skrivile?
Nam bodo grla kdaj še glasno pela,
kar so razkrivale že dobre vile:
gotovost, varnost, mir, so dar le dela!


Bili ljudje smo

Bili ljudje smo, če smo še, ne vemo.
Iz naših rok zdaj že stvari drsijo,
ki pomenile nekdaj so vizijo,
a zdaj jih cenimo kot neko "temo".
Zunanjost bolj nam vžiga voljo, vnemo
kot pa vsebina, misli se bojijo
in raje zdrsnejo v utopijo,
da ne bi srečale se z - anatėmo.
Zavrgli prejšnje smo vrednote smelo,
češ, saj so preživete in moteče,
merilo niso nam za naše delo.
Prav to, osvobojeno stare vreče
vezi, predstav, že kaže lice belo
in nam ponuja le še skledo leče.


Ni važno

Ni važno, kdo še dela, kaj poganja
kolesje akcij in nagrade vabo,
pomembno je, da nimamo nad sabo
nikogar, ki nadzira nas, priganja.
Dodobra smo spoznali čar sesanja,
ki ziblje v zadovoljstvo nas, v pozabo
kako so stregli kdaj stvarem za rabo,
ko delo je bilo vir blagostanja.
Zato izmišljamo si nove oblíke
pravic, vezi, ki niso več iz dela:
češ, prednosti bile bi prevelike,
če pridni bi užili jih docela.
To bi lahko sprožilo nam premike,
ki jih težko prenesla bi - tabela!


Bili smo

Bili smo, zdaj pa nismo več izbranci.
Ko tolkli besne smo zavojevalce
in redčili domače izdajalce,
smo uspevali nikogar varovanci.
Odkar pa z gospodarskimi uzanci
se bijemo, igramo poznavalce,
v dvom in skrb tiščimo posnemalce
in kot da niso mar nam več zanamci.
Dve borbi nista si povsem enaki,
v celoti ponovljivi do - uspeha.
 Sedanjost težko se podreja tlaki
neznanja, želj, naivnosti, posmeha,
predajanju nedelu in napaki
besedovanja, ki je zgolj - uteha!