Gora biserov
| PASTIRICA DROBTINICA Kristina Brenk |
| |||||||||||||||
V neki vasi je živela stara vdova. Imela je sina, Mi-ralija. Živela sta siromašno. Vdova je ljudem česala volno, jim šivala in prala — tako sta se preživljala.
Ko je Mirali že nekoliko odrastel, je rekla mati:
»Oj, sinek, ne morem več delati! Najdi si kakšno zaposlitev, s katero se boš lahko sam preživel.«
»Dobro,« reče Mirali in se odpravi službo iskat.
Oglasil se je tu, oglasil se je tam, pa nikjer ni mogel dobiti dela.
»Oj, baj, ne potrebuješ hlapca?«
»Potrebujem ga,« odvrne baj.
In je vzel Miralija za hlapca.
Mine dan, in baj ne da hlapcu nobenega dela. Mine drugi dan, in baj mu spet ne da nobenega povelja. Mine tretji dan, baj pa, kakor da hlapca sploh ne opazi.
To se je Miraliju čudno zdelo.
»Zakaj pa me je baj sploh najel ?« si misli.
Stopi k baju in ga vpraša:
»Mi boš sploh dal kakšno delo ?«
»Dal ti ga bom,« odvrne baj. »Jutri greva skupaj z doma.«
Naslednjega dne ukaže baj Miraliju zaklati bika in ga odreti. Potem ukaže prinesti štiri velike vreče in pripeljati dva velbloda. Na enega je naložil bikovo kožo in vreče, na drugega je sedel baj in odpravila sta se na pot.
Prideta do vznožja daljne gore. Tu je baj ustavil živali in velel Miraliju, naj zloži vreče in bikovo kožo z velbloda.
Ko je Mirali to storil, mu je ukazal baj, naj bikovo kožo narobe obrne in leže nanjo. Mirali ni razumel, za kaj naj bi bilo to dobro, vendar si ni upal ugovarjati — storil je, kot mu je velel baj.
Baj je zavil Miralija v kožo, jo prevezal z jermeni, sam pa se je skril za kamen.
Ni bilo dolgo, ko sta prileteli dve veliki ptici roparici, s kljuni zgrabili bikovo kožo in jo odnesli prav na vrh nepristopne gore.
Tu sta ptici s kljuni in s kremplji tako dolgo grebli po koži, da sta jo raztrgali. Zagledali sta človeka, se ustrašili in jadrno odleteli, bikovo kožo pa sta odnesli s seboj.
Mirali vstane in se začne ozirati okoli sebe.
To od spodaj opazi baj in zavpije:
»Kaj pa stojiš? Meči mi barvaste kamne, ki ti ležijo pod nogami!«
Pogleda Mirali, in res — povsod je razsutih nič koliko dragih kamnov: diamantov, rubinov, safirjev, smaragdov in turkizov... Veliki so, čudoviti, in kako se leskečejo v soncu!
Mirali začne pobirati dragulje in jih meče dol. Mirali jih meče, baj jih pa pobira in si polni vreče. Meče in meče Mirali baju te drage kamne, in počasi ga začne skrbeti.
»Gospod, kako se bom le spustil od tukaj ?« zavpije baju.
»Čim več draguljev mi nameči, potem ti bom pa že povedal, kako prideš z gore,« odvrne baj.
Mirali je verjel in mu je še naprej metal dragulje z gore. Ko so bile vse štiri vreče do vrha polne, jih je baj vrgel na velbloda in posmehljivo kliknil:
»Sinko dragi! Zdaj si, upam, že razumel, kakšno delo imam jaz za svoje hlapce? Poglej si, koliko jih je na vrhu gore!«
Baj to reče in odide.
Mirali je ostal sam na gori. Gledal je in gledal, kod bi se lahko spustil, toda vsenaokoli so bile same jame in prepadi, in povsod so ležale kosti... To so bile kosti takih bajevih hlapcev, kot je bil on...
Mirali se je zgrozil.
Iznenada je nekaj zašuštelo nad njim. Ni se še utegnil ozreti, ko se je velikanski orel spustil nadenj in ga hotel raztrgati. Toda Mirali se ni zbegal: z obema rokama se je orla krepko prijel za noge. Orel je zavreščal, dvignil se je v zrak in začel letati sem in tja — hudo si je prizadeval, da bi odvrgel Miralija. Naposled pa se je utrudil in se je spustil na zemljo.
Tedaj je Mirali izpustilorla, in orel je odletel.
Tako se je Mirali rešil smrti. ,
Šel je na bazar, se znova ponudil za hlapca, in kaj vidi — na bazar prihaja njegov bivši gospodar, baj.
»Me ne vzameš za hlapca?« ga vpraša Mirali. Baju še na misel ni prišlo, da je njegov hlapec nemara ostal živ — doslej se to še ni bilo zgodilo. Ni prepoznal Miralija, za drugega ga je imel, najel ga je in odpeljal domov.
Skoraj je baj ukazal hlapcu, naj zakolje bika in ga odere. Potem je velel prinesti štiri, vreče in pripeljati dva velbloda.
Odpravila sta se na vznožje iste gore.
Prav kot zadnjič je baj velel Miraliju, naj leže na bikovo kožo in se zavije vanjo.
»Pokaži mi, kako se to napravi — meni to ne gre v glavo!« je rekel Mirali.
»Kaj pa je treba razumeti? Takole se zlekni!« pravi baj in leže na okrog obrnjeno kožo.
Tedaj Mirali baja urno zavije v kožo, jo z jermeni krepko preveže in se umakne.
»Ej, sinko moj!« zavpije baj. »Kaj si napravil z menoj ?«
Toda že sta prileteli dve veliki ptici roparici, zgrabili sta bikovo kožo in z njo poleteli na vrh gore. Tam sta začeli s kljuni in s kremplji trgati kožo. Zagledali sta človeka, prestrašili sta se in sta odleteli. Baj je skočil pokonci.
»Hej, baj, ne trati časa — meči mi dragulje, kot sem jih jaz metal tebi!« od spodaj zavpije Mirali.
Šele tedaj je baj prepoznal hlapca. Stresel se je od jeze in od strahu, in je zavpil:
»Kako si se pa zadnjič spustil s te gore? Brž mi odgovori!«
»Vrzi mi čim več draguljev — ko mi jih boš dovolj nametal, ti pa povem, kako se boš spustil z gore!« odvrne Mirali.
Baj je začel metati dragulje. Mirali pa jih je pobiral. Napolnil je vreče, jih vrgel na velbloda in kliknil baju:
»Ej, baj, le poglej — okrog tebe so razmetane kosti ljudi, ki si jih pomoril! Zdaj jih pa le dobro vprašaj, kako se je treba spustiti z gore! Jaz se ta čas odpravim domov.« Mirali obrne velbloda in odide k materi. Baj na gori je bil ves iz sebe, vpil je, grozil in moledoval — samo da ga ni nihče slišal.
Turkmenska pravljica