Pojdi na vsebino

Gomila (Ivan Cankar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Gomila
Ivan Cankar
Izdano pod psevdonimom Ivan Gradar.
Izdano: Slovenec, letnik 26, številka 251, 2. novembra 1898.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Beli oblaki so stali mirno na nebu, razstrti od obzorja do obzorja, podobni belim madežem na plavi paleti: Luna je hitela proti zahodu; prikazala se je izza oblakov tiha in jasna, na polju se je zalesketalo, čez cesto so legle dolge sence topolov. Slišal nisem druzega kakor odmev svojih korakov. Časih je lahno zašumelo v gozdu, ki se je razprostiral nedale kakor visoka črna stena. Iz nekega poslopja v daljavi se je bleščalo rdeče okno, podobno krvavemu očesu.

To pot sem hodil že neštevilnokrat. Znan mi je vsak grm ob cestnem jarku, znana vsaka koča, skrita za drevjem. A jaz čutim, koliko se je izpremenilo v tem dolgem času. To je ista mesečina, trepetajoča na listju kakor svetle srebrne kaplje; to je isto tiho, pusto polje; kakor me je spremljalo nekdaj, spremlja me nocoj boječe šepetanje in šuštenje, prihajajoče iz gozda na moji desni; na onem holmu stoji samotna cerkev, in kakor jo je oblivala nekdaj, obliva jo mesečina z bledim ognjem…

Pod mojimi nogami je zašumelo zdaj pa zdaj odpalo listje; vstajal je omotni jesenski hlad in po udih me je zazeblo. Zavil sem se tesno v svojo suknjo in potisnil klobuk globoko na oči.

Zaželelo se mi je s čudovitim hrepenenjem, da bi poklical nazaj tiste krasne čute iz svojih prejšnjih dnij. V mojem srcu je tiho in pusto. In ali ni to isto nebo, ali ni to ista lepa sanjajoča noč? Kako so plavale takrat opojne sanje pod temi belimi oblaki, kako so se dvigale iz teh tihih senc, kako so šepetale krog mene, dotikale se z božajočimi rokami mojega obraza. In zdaj je v mojem srcu tiho in pusto.

Moje oči so postale razumne in hladne. Ne vidijo ničesar druzega kakor bele oblake, visoko drevje s preperelimi vejami in dolgo rosno polje. Nikjer jih ni onih zračnih, nejasnih postav, ki so stopale časih proti meni s tihimi koraki, ni jih onih skrivnostnih glasov, ki so zadrhteli nenadno v moji pričakujoči duši. Dà, moje oči so postale razumne in hladne in v mojem srcu je tiho in pusto.

Do pokopališča je še daleč; jaz moram videti, kako je z grobom moje matere; živa duša se ni brigala zanj in zdi se mi, da je pokrita gomila s travo in plevelom.

Mučno mi je in neprijetno, kadar se spominjam te gomile. Ali mislite v resnici, da ni ostalo od tega obraza, od tega telesa, ki so ga položili tja v zemljo, ničesar druzega, kakor siv okostnik? Da so oči samo še globoke jame, ničesar druzega, kakor globoke temne jame? Da so lica izginila, da so izginila ustna? Ali mislite v resnici, da more izginiti brez sledu tak smehljaj, kakor je plaval na teh ustnih? Jaz tega ne verjamem, bilo bi strašno. Če bi hotel videti še jedenkrat svojo mater, — in odprl bi grob in pred mano bi ležala režeča mrtvaška glava… Tega ne morem verjeti; zdi se mi nenaravno.

Ona spi tam doli z bledim, utrujenim obrazom, s sklenjenimi rokami in zatisnenimi očmi, kakor smo jo položili na mrtvaški oder… Takrat so pogledale moje oči jasno in hladno; jasno in hladno so gledale skozi pekoče solze in moja glasna žalost je bila alektirana. Imel sem preveč opravka s svojimi vzdihi in solzami, da bi mogel razumeti, kaj sem položil v grob…

Na levi ob poti stoji visoka bela hiša; nobeno okno ni ve razsvetljeno. Na tem poslopju ni ni posebnega; nocoj se mi zdi celo samotno in dolgočasno. A spominjam se kljub temu neke čudne okoliščine… Tam v oni široki nizki sobi sem posedal časih uro za uro. Na stenah so visele svete slike v kričečih barvah in zaprašenih okvirjih, za pečjo je dremal zaspan gostilničar. Gledal sem skozi okno v zeleno, solnčno daljavo, na duhteča polja in temne gozdove, raztezajoče se na obzorju… In kakšne zmagoslavne, ponosne sanje so vstajale v moji duši; v moji duši se je dvigala čudovita moč, da bi se igral s svetovi, kakor s svetlimi pomerančami… Lani sem se ustavil za trenotek v oni sobi; krajina se mi je zdela dolgočasna in vino je bilo slabo…

Danes razumem jako dobro, kaj sem izgubil. Jutri zgodaj pojdem na pokopališče, da vidim ono gomilo. Ne bilo bi lepo, da bi ostala brez spomenika in da bi so razrasla trava na nji. Nasadimo tam rože in vijolice; vijolice je moja mati ljubila, ker sem jih ljubil jaz.

Zdaj jih ne ljubim več, zakaj v mojem srcu je tiho in pusto. Krajina se razteza pred mano s svojimi dolgimi sencami neizmerna in sanjajoča; jesenski hlad je legel na moja lica kakor vlažna maska.