Golobica s tremi zlatimi peresi
| Golobica s tremi zlatimi peresi Pripovedke za mladino Fran Hubad |
| |||||||||||||||
Golobica s tremi zlatimi peresi
Moravska.
Nek trgovec umerje in zapusti devetnajst let starega sina. Ta reče svoji materi: Ljuba mati, jaz pojdem po svetu iskat sreče?" Mati mu odgovori: „Le pojdi, ljubi sin! Ali ne hodi predolgo po svetu, stara sem in rada bi videla, ko bi mi ti pomagal v starosti." Sin gre po svetu, gre in gre, dokler pride v velik gozd. Dva dni že hodi po gozdu pa še ne vidi ni konca ni kraja. Tretji dan pride pred neko hišo. Bila je videti hiša kakega lovca. Stopi v izbo. Kako se pa ustraši, ko ne najde lovca ampak strašnega človeka sedečega na stolu sredi izbe. Na glavi je imel ščetine mesto las, njegov trebuh bil je kakor vedro, nos mu je visel do trebuha. Bilje čarovnik Mladenču so se tresle roke in kolena. „Ne boj se, moj sin!" reče čarovnik. ,,Po volji si mi, dobre namene imam s teboj. Šel si po svetu, iskat sreče. Pri meni jo najdeš lehko, ako mi služiš zvesto in pošteno celo leto. Ali mi hočeš služiti?" — Mia-deneč si ni upal ugovora. Služi toraj pri čarovniku celo leto. Dobro mu je bilo, gospodar mu ni storil nič zalega. Ko preteče leto, mu reče čarovnik: ,,Sedaj ti pa dam plačilo." Pelja ga {v neznano veliko klet, polno samega zlata, in pravi: Vzemi tega bogatstva kolikor nesti moreš. Kolikor neseš, naj bo tvoje. Da boš pa mogel nesti več, ti nobeden kos zlata ne bo težji kakor pero!" — Mladeneč si napolni vrečo in vse žepe zlatom. Čarovnik je imel poleg svoje hiše tudi ribnik, v kterem so se kopale tri golobice, ktere so imele po tri zlata peresa. Pelje toraj mla-denča k ribniku, vjame golobico, ktera se je ravno kopala, mu jo da in reče: „Na golobico, dragocen dar je. To ni golobica ampak princesinja. Ker me ni hotela ni ona ni njeni sestri za moža, akoravno sem jih rešil in ujel njihovega sovražnika, uklel sem jih in njihova dva brata. Ako ji izpuliš tri zlata peresa ktera nosi na sebi, rešil jo boš in ti boš lehko srečen žnjo. Peresa pa spravi dobro in ne povej ni-komu, da jih imaš in kamo jih shraniš! Le pojdi in spominjaj se me!" Ne bilo srečnejega človeka kakor mladeneč. S polno vrečo zlata in z golobico gre domu. Ker je že poznal pota po gozdu, pride kmalu k materi. Doma si sezida lepo hišo. V zidu da napraviti skrivno luknjo, da bi shranil notri zlata peresa. Potem izpuli golobici tri zlata peresa in pred njim stoji — prekrasna princesinja; že na očeh poznala se ji je sama dobrota. Hitro se poroči žnjo. Bili so srečni vsi: mladeneč, nevesta in mati. Peresa pa shrani v skrivno luknjo in ne pove o njih nikomu, še nevesti ne, le — svoji materi. Nekega dne odjaha mladeneč od doma. Mati sedi doma pri mladi ženi; ni se mogla nagledati njene lepote, tako vesela je bila. „Kako lepa si. hčerka moja!" reče. „Ali, mislim, ko bi si utaknila v lase eno zlatih peres, bila bi še lepša. Sicer mi je prepovedal sin, naj ti ne pravim od te skrivnosti; ali kaj ti bo škodovalo pero, še lepša boš." Princesinja se je ustavljala sicer materi; ali ta se ni Pripovedke za mladino.. I. 4 dala pregovoriti, prinese zlato pero; princesinja si ga ju morala utakniti med lase in — bila je še lepSa kakor prej. „Vidiš, ali ti nisem pravila?1' zavpije mati vesela. „Še drugi dve peresi prinesem, moraš si ji utakniti med lase." „Predno pride mož, deneva jih zopet nazaj." — Princesinja se brani, kakor bi slutila nesrečo; ali mati ji ne pusti miru, prinese peresi, princesinja si ju utakne med lase in — na enkrat je bila zopet golobica. Skoz odprto okno odleti in reče: „SIaba vam hvala, ljuba mati, da ste mi dali tri zlata peresa. Le moža še počakam, da se poslovim od njega." Žalostno sede na streho in čaka. Starka stala je kakor okamenela; stala je še na istem mestu, ko stopi sin v izbo. „Z Bogom mož!" zavpije golobica s strehe. „Lepa, srčna ti hvala za zvesto ljubezen, ali videla se ne bodeva nikdar več!" S temi besedami odleti. — „Mati, mati, kaj ste storili?" upye žalosten mladeneč. „Povedali ste ji mojo skrivnost, spravili ste me ob ljubo, ljubo ženo! Z Bogom! Vse svoje bogatstvo vam puščam, dosti imate do groba! Jaz grem iskat svoje žene." Steče iz izbe. Išče in išče, hribe in doline, gozde in polja preišče ali svoje žene, golobice, ne najde. Ne ve si pomoči več, gre toraj k svojemu staremu gospodarju, k čarovniku z dolgim nosom. „Ali si zopet tu?" reče ta, ko stopi žalostni v njegovo sobo. „Vse vem; slabo si se držal mojega sveta! Pa, ker si bil dober sin, in si povedal svojo skrivnost samo svoji materi, odpuščam ti za ta kral: Tvoja žena je pri svojih sestrah, sto milj od tod v palači s zlato streho. Ali le nekaj ur vsaki dan ima človeško podobo, sicer je golobica. Ako si srčen zadosti, da si upaš na dolgo pot, spravim te tje." Mladenčevo hrepenenje bilo je preveliko; vesel sprejme ponudbo. Čarovnik pa vzame piščalko in zapiska. Na enkrat je bila soba polna malih možič-kov, njegovih služabnikov. Čarovnik pomigne enemu kteri je stal zadej v kotu in reče mladenču: ,.Na tega sedi! nesel te bo v palačo s zlato streho!"-Možiček stopi k mladenču, ga vzame na ramo in ga upraša: „Kako hitro hočeš leteti; kakor orel?" — „Še hitreje, hitreje!" odgovori nesrečni. — ,.Kakor puščica, ktera orla doleti?" upraša maliček. — „Hitreje, hitreje!" odgovorja mladeneč. — »Tedaj kakor vihra, kedar hrumi črez suho in črez morje?" upraša mali. „Tako hitro leti," odgovori mladeneč. Izbin strop se odpre in maliček z mla-denčem zleti vun. Komaj je mogel zavpiti čarovnik še za mladenčem: „Varuj se, ko prideš v palačo, da ne osvobodiš sovražnika, kteri zalezuje tvojo ženo! Ako ga oprostiš proti volji tvoje žene, pomagaj si sam, jaz nečem in ti ne morem pomagati 4. več!" Komaj je slišal mladeneč še te besede, tako hitro je letel mali. Predno pomisli nesrečni mož kaj in kako, bila sta na vrtu palače; mali ga postavi na tla in zgine. Ko se ogleda, zagleda svojo ljubo ženo; vezla je zlate niti, dve golobici, njeni sestri, bili ste pri njej. On ji teče nasproti in ona ga objame ko ga zagleda. „Vendar se še vidiva!" veselita se oba. „Ali le nekaj ur na dan imam človeško podobo, sicer sem golobica, kakor moji sestri," reče princesinja. — „Da te le imam zopet, več si ne želim, ljuba žena," odgovarja ji mladeneč. — Bila sta srečna v palači, za cel svet se nista brigala. Tako preteče več tednov. Nekega dne vzeme princesinja ključe, pelje svojega moža po dvoranah in izbah okolo, in mu pokaže vse, kar je bilo videti. Le ene sobe mu ni hotela odpreti in prosi svojega moža tudi, naj je ne odpira nikdar, sicer jima preti pogin. Ko postane zopet golobica, zleti s sestrama v morje, kopat se. Mladeneč pa misli in misli sam pri sebi: „Kaj je vendar v sobi?" Gre toraj, poišče ključ in odpre sobo. V sobi zagleda zmaja s tremi glavami; visel je odstropa, vsaka glava bila je pripeta na kaveljnu. Pod zmajem stale so tri čaše vode. Mladeneč se prestraši in hoče nazaj; spominjal se je svaritve svoje žene, spominjal se je tudi svarjenja čarovnikovega. Ali zmaj ga prosi prilizno: „Ne boj se, daj mi čašo vode! Zato ti pustim še enkrat življenje!"— Mladeneč se da pregovoriti in mu da eno čašo. Komaj izpije zmaj vodo, mu pade ena glava s kaveljna in on začne prositi zopet: ,,Daj mi še drugo čašo vode, tudi v drugo ti bom pustil življenje!" — Mladeneč se da preslepiti, poda mu drugo čašo. Komaj je bila prazna, pade druga glava s kaveljna. Zdajci pa zarujovi zmaj s strašnim glasom: „Sedaj pa mi moraš dati tretjo čašo, ali hočeš ali ne!" — Prestrašen mu jo da mladeneč. Zmaj izpije vodo, tretja glava mu pade s kaveljna; bil je zopet zdrav, kajti voda je bila živa voda. Zdrav skoči zmaj kviško in zahrumi skoz okno vun, da je zletelo na kosce. Mladeneč je stal še kakor iz kamna, ko priletite sestri in zavpijete: »Nesrečnež, kaj si storil? Najhujšega sovražnika svoje žene si osvobodil. Zmaj je ujel tvojo golobico, v grad daleč od tod jo je zaprl, kjer jo bo mučil do sodnega dne!" — „Zanikrnež!" toži mladeneč in začne plakati. »Svojo mater sem zmerjal, da je povedala mojo skrivnost, sam sem pa storil iz radovednosti še huje od najhujšega, kar sem mogel storiti. Da bi me mati ne bila rodila!" Žalosten hodi po palači, kjer njegove golobice ni bilo več. Do čarovnika z dolgim nosom bila je dolga, dolga pot; ni vedel, kaj bi počel. Pride tudi v hlev. Tam najde konja, — enega izmed začaranih bratov princesinje. Konj ga ogovori, ko ga vidi tako žalostnega: „Smiliš se mi ti in moja sestra, imela sta se tako rada. Ako imaš junaško srce v prsih, sedi na me! Nesem te do gradu zmajevega, naj bo še tako daleč; pojdi in ugrabi mu sestro!" — „Pa naj mi gre za glavo!" reče mladeneč in skoči na konja. Letel je žnjim kakor leta orel. Prideta do zmajevega gradu. Zmaja ravno ni bilo doma. Mladeneč ujame golobico. Ali komaj jo je imel v rokah, komaj je bil zopet na konju, pride zmaj domu. Kmalu zve za zgubo, leti za beže-čima, vzame mladenču golobico, ko je bil že skoro pri svoji palači. ..Obljubil sem ti," zavpije zmaj, „da ti bom pustil življenje enkrat za čašo vode. Puščam ti ga, ali ne vračaj se v drugo!" Črez nekaj časa reče konj v hlevu zopet mladenču: „Ako imaš junaško srce v prsih, ne straši se, da nama je spodletelo enkrat! Sedi na me; poskusiva v drugo!" — „Pa naj mi gre za glavo!" reče mladeneč in skoči na konja. Letel je ž njim kakor puščica z loka. Prideta do zmajevega gradu. Zmaja zopet ni bilo doma. Mladeneč ujame golobico, ali komaj jo je imel v rokah, komaj je sedel zopet na konju, pride zmaj domu, kmalu zve, kaj se je zgodilo, zleti za bežečima in ugrabi mladenču golobico, ko je ravno hotel skočiti skoz vrata v grad. „Obljubil sem ti", zavpije zmaj srdit, „da ti bom pustil življenje za drugo čašo. Puščam ti ga; če pa prideš še enkrat, usmrtim te!" Mladeneč obupa popolnoma; tožil je noč in dan. Konj mu pa reče zopet: „Svetoval ti bom eno. Vem, kje so mladi krokarji, pojdiva do njihovega gnezda. Delaj, kakor bi jih hotel vzeti iz gnezda. Branih jih bodo stari, ali reci jima, da boš ubil mladiče, ako ti ne prineso žive in mrtve vode. Če ti jo prineseta, prepričaj se prej. Zgrabi mladiča, odtrgaj mu glavo pomoči ga z vodo in pritisni glavo zopet na truplo. Če se prime glava telesa, je prava mrtva voda. Potem vlg mu vode v kljun; če oživi, je to prava živa voda!" Mladeneč stori, kakor mu je svetoval konj. Ko sta imela žive vode, reče konj: „Sedaj je pomoči, ako ti je prav in si junak, poskusiva jo še enkrat." „Kako bi ne rad, kako bi mi manjkalo poguma, zvesti konj!" reče mladeneč. „Saj je moja dolžnost, da popravim, kar sem zakrivil, in osvobodim svojo ženo iz zadrege, v ktero sem jo spravil sam. Hajdi k zmajevemu gradu!" Skoči na konja in letela sta kakor vihra, kedar hrumi črez suho in črez morje. Srečno ujame mladeneč golobico, zmaja ni bilo doma; ali komaj jo je imel v rokah, komaj je sedel na konju, pride zmaj domu. Hitro zve, kaj se zgodilo, leti za bežečima, vzame mladenču golobico, ko je bil že pol med vrati palače in strga mladenča na dvoje. Potem se vrne vesel v svoj grad. Mladeneč bil je mrtev! Ali zvesti konj vzame vodo, pomoči polovici vanjo, jih pritisne skupaj in primeta se. Potem ulije mladenču vode v usta in ta oživi. ,,Sedaj pa ne vem pomoči več," reče zvesti konj. Trikrat sva poskušala, trikrat je spodletelo. Ali imam še brata onkraj rudečega morja, zaklet je in konj je kakor jaz. Ta je močneji kakor jaz in zmaj oba. Ako bi nama pomagal on, ubili bi zmaja. Ali [težka bo, težka, dobiti ga, kajti on služi pri peklenski Ježibabi." „Poskusiva!" reče mladeneč, nova moč se mu je bila rodila v prsih. „Ako je le še količkaj upanja, ne zapuščaj me, tovariš moj, pomozi mi, da zmagam ali pa umerjem." „Rad ti pomorem", reče konj „bratova ljubezen naj ne bo manja od moževe. Pazi, kaj ti je storiti! Stopi v službo pri Ježibabi za tri dni; za plačilo pa zahtevaj suhega konja, mojega brata. Ježibaba ti bo dala dvanajst konj, da jih paseš. Ali varuj se tega, kar ti da jesti. Kar ti da doma, smeš jesti brez nevarnosti, kar ti bo pa dala na pašo, tega ne jej. Če bi pojel to, zaspal bi, konji bi ti utekli, Ježibaba bi te kaznovala, da bi ne bilo več pomoči zate." Odideta. Prideta blizu črnega morja. Ko sta mu že bila blizu, zagleda mladeneč nenavadno veliko muho trepetajočo v pajčevini; ni mogla iz nje. Skoči s konja, stopi k nji pa reče: „Revica, ne moreš se rešiti izpajčevine. Počakaj, pomagam ti!" Pajčevina bila je kakor velika mreža; on jo raztrga, muha skobaca iz nje in mu pravi: „Hvala ti dobrosrčni trgovčič, da si mi pomogel! Odtrgaj mi nogo pod trebuhom; če ti bo huda pela, spomni se me, pomagla ti bom." — Mladeneč se zasmeje pri sebi misle: „Kaj mi bo pomogla muha!" Vendar vzame njeno nogo in jo shrani. Ideta dalje. Mladeneč zagleda volka. Rep mu je bil pod drevesom, ni si mogel pomoči, kajti volk ima trd hrbet, ne more se obračati. Mladeneč skoči s konja, odvali klado in volk bil je prost. Volk mu reče: „Hvala ti, dobrosrčni trgovčič, da si mi pomogel. Vzemi si krempelj z moje noge; če ti bo huda pela, spomni se me, pomagal ti bom!" On mu odreže krempelj pa ga shrani. Prideta na morski breg. Mladeneč zagleda velikega raka, ležal je na pesku na hrbtu, ni si mogel pomoči. Mladeneč skoči s konja, obrne raka in pomaga mu na noge. Rak mu reče: „Hvala ti dobrosrčni trgovčič! Kam pa greš?" — „K Ježibabi unkraj morja." — „Dobro, moj sin," mu odgovori rak, „napravil ti bom most črez morje, da ti konju ne bo treba plavati tje, nevarno bi bilo za njega. Prej mi pa odtrgaj nogo pod trebuhom; če ti bo huda pela, spomni se me, pomagal ti bom." Vzame si mladeneč rakovo nogo in jo shrani. Rak pa zleze v vodo, in hitro prilezejo vsi raki iz morja vkup, in narede mladenču most, da je mogel črez morje. Zvestega konja pa posije domu. Ni hodil dolgo, kar pride k Jcžibabi. Stala je ravno pred svojim gradom, vesela ga je bila. Mladeneč stopi v njeno službo za tri dni; ona mu da dvanajst konj, naj jih pase, pa mu reče: „Pasi jih dobro, da mi ne zgubiš nobenega! Če zgubiš kte-rega, nataknem tvojo glavo na kol!" — Pošlje ga s konji na pašo pa mu da kos kruha, da bi ne stradal. Mladeneč se spomni konjevega sveta, vrže toraj kruh od sebe; vse težave, ktere je bil prebil, kar ni ubogal svarjenja svoje žene, naučile so ga bile poslušati dobrih svetov. Ali kaj mi pomore vse to! Prime ga taka lakota, da si ni vedel pomoči, poišče toraj kos kruha in ga poje. Komaj ga sne, zaspi in konji se razkrope. Ko se zbudi, ne vidi nobenega več. Začne tožiti: „Kaj mi je pomoglo vse, Ježibaba je prerokovala resnico, da mi pojde za glavo." K svoji sreči se spomni muhe; potegne njeno nogo iz žepa. Muha prileti in ga upraša: „Zakaj tožiš?" On ji pove svojo nesrečo. „Ne boj se, po-morem ti!" mu odgovori muha. Hitro pokliče vse druge muhe, te zlete na vse strani in poiščejo konje. Najdejo jih. Tako dolgo brenče okolo njih, tako dolgo jih zbadajo, da priteko zopet k pastirju. Vesel jih žene mladeneč domu. Ko ga zagleda Ježibaba in vidi, da so konji vsi tu, mu reče; „Dobro si pasel konje, nobenega ne manjka!" Vzame bič in začne biti konje, posebno pa suhega, da mu je viselo meso s kosti. Mladenču se smili konj, ker ga je tepla naj huje in je bil naj bolj suh. Ježibaba pa vsame neko mazilo, namaže konje in bili so drugi dan zdravi, kakor prej. Drugi dan izroči Ježibaba mladenču zopet dvanajst konj, da mu kos kruha in mu zapove, naj ga sne na paši. On pa zdrobi kruh, ko pride na pašo in ga potepta z nogami. Ali vse mu ni pomoglo nič, tako lačen postane, da si poišče drob-tine in jih poje s prstjo. — tako lakoto bila je poslala Ježibaba nad njega. Kmalu zaspi, konji se razkropč; ko se zbudi, ni bilo videti nobenega več. Začne tožiti, spomni se volka in potegne njegov krempelj iz žepa. Volk priteče in reče: „Ne toži, pomorem ti!" Zatuli in od vsih strani priteko volkovih v celih trumah. Ko zvedč, kaj je treba, se razkrope na vse strani za konji. Ko jih najdejo, primeta vsakega konja po dva volka za ušesa in ga priženeta k pastirju. Ta je bil kaj vesel in žene konje domu. Ko ga zagleda Ježibaba, reče mu zopet: „Dobro si pasel konje, vse si prignal domu." Konje pa pretepe z bičem še huje nego prvi dan, potem jim namaže rane, da so ozdravele do dne. Tretji dan pošlje Ježibaba mladenča zadnji krat na pašo; tudi takrat mu da kos kruha in zapove, naj ga ne meče proč ampak naj ga sne. Komaj pa pride na pašo, zakoplje kruh tako globoko, kolikor le more. Ali lakota ga prime zopet, da ga mora izkopati in pojesti. Zaspi: ko se zbudi ni bilo konj več; bili so se poskrili v morje, ker so se bali, da bi jih tepla zopet Ježibaba, ko bi jih našel mladeneč. Tega mladeneč ni vedel; od raka ni upal veliko pomoči. Zato toži še bolje, vendar se spomni raka in potegne njegovo nogo iz žepa. In glej, rak zamrgoli v vodi in vsi drugi raki priplavajo, poiščejo konje in jih ščipljejo tako dolgo, da pritek6 k pastirju. Neskončno vesel jih žene mladeneč domu. — Ježibaba ga je že čakala. Še strašneje pa bije konje, da so se dali dobiti, na to jim pa pomaže zopet rane. Drugo jutro praša Ježibaba mladenča, kako plačilo hoče. On ji odgovori, kakor mu je bil svetoval brat njegove žene. „Drugega ne zahtevam, kakor suhega konja izmed tvoje črede." — „To bi ne bilo lepo", reče Ježibaba, „ko bi ti ne dala bosega plačila za tvojo službo. Naj lepši konj naj bo tvoj!" On pa odvrne: „Nečem drugega kakor suhega." »Zakaj pa hočeš ravno tega?" vpraša ba-bura, da bi zvedela njegovo skrivnost. — „Smili se mi," odgovori pametni, „ker biješ ravno tega vedno naj huje." — „Dobro," reče Ježibaba zvito, skoraj bi ga bila nadmodrila, „pa naj bo tvoj, ali onega debelega konja ti podarim še po vrhu; suhi bi te ne prinesel domu." On sede na tolstega konja, suhega pa vodi poleg sebe. Ko pride do vrat, zašepeta suhi konj mladenču: „Hitro skoči name, če ne ti gre za glavo." Mladeneč skoči na njega in debeli konj zavpije: „To ti je svetoval sam vrag!" odtrga se pa zdirja v hlev nazaj. — „Glej", reče suhi konj, „ko bi bil ostal na debelem konju, vrgel bi te bil med vratmi kviško, razbil bi si bil glavo. Sedaj bi bil mrtev." Srenčo prideta do palače s zlato streho. Ko ju zagledate golobici, sestrici, letite jima nasproti in letate veseli okolo nju. Ko prideta v hlev, pozdravi ju konj v hlevu: „Dobro došla, sedaj zmagamo! Počivajta tri dni, potem pa, hajdi nad zmaja!" Tako se zgodi. Četrti dan sede mladeneč na suhega konja. Bil si je pomogel tako, da so mu letele iskre iz oči in iz nozder. Letel je žnjim še hitreje kakor orel, puščica in veter, kmalu sta bila v zmajevem gradu. Zmaja ni bilo doma. Mladeneč ujame golobico. Zmaj pride domu, zve kaj se je zgodilo in dirja za bežečima. Ravno je hotel zagrabiti mladenča, kteri je bil pridirjal že med vrata svojega gradu, kar ga brcne konj s zadnjima nogama tako hudo, da pade zmaj brez zavesti na tla. Hitro skoči mladeneč s konja, potegne meč iz nožnic, pa mu odseka glavo za glavo. Zmaj se valja v svoji krvi, ne zbudi se več v življenje. Suhi konj in konj iz hleva, kteri je bil priskakal, pa poklekneta pred mladenča in ga prosita, naj odseka glavi tudi njima. Mladeneč se ustraši. „Kako bi mogel to? Kako bi vama, svojima dobrotnikoma, plačal tako! Tega nečem na svojo vest!" Ali ona dva ne jenjata prositi in pravita, da bo to le njima na dobro. Zato njima odseka glavi in — glej dva lepa princa stojita pred njim. Ta dva vzameta golobici, kteri ste bili sedli njima na ramo, pobožata ju, poljubita ju in mladeneč stori isto svoji golobici in na enkrat so dobile golobice človeško podobo za vselej nazaj, pred njimi stoje tri lepe princesinje, naj lepša pa mladenčeva žena. Veselja ni bila ne konca ne kraja. Črez nekaj časa se pa poslovita princa, da bi šla po svetu iskat slave in časti. Sestri pa ostanete pri svoji omoženi sestri, da bi ji pomogle, kjer bi bilo treba. Trgovčiču ni manjkalo drugega, kakor matere. Pa tudi ta želja se mu izpolni. Nekega dne se pripelje njegova mati v kočiji s štirimi belimi konji. To je bil storil čarovnik z dolgim nosom. Stanovitnost trgovčičeva bila ga je ganjla, ko je bil zvedel o tem; saj je imel dobro srce, akoravno je bil strašen v svoji jezi. Kdor išče sreče, najde jo. Le pazi naj vsak, da je ne izgubi.