Golob in angel
| Golob in angel Cvetko Golar |
| |||||||||||||
Suzana je bila očitna grešnica. Bila je v pohujšanje mladini, in veliko, veliko čistih mladeničev se je ujelo v njene vabljive mreže. Že na njen glas, na njen mamljivi glas so prihajali od vseh strani zastavni in krasni junaki, da obiščejo pohotnico in ji polože svojo mladost v naročje. Ni bilo moči na svetu, ki bi jih zadrževala, zakaj Suzana je bila prekrasna. Njen kipeči stas je sijal bolj od finega, kadar ga poljublja sonce, njen obraz je bil svetel in jasen kot lice deviške svetnice, samo v njenih očeh je gorel črn greh, in satan sam je gledal iz njih.
Živela je v rdeči hišici zunaj mesta, sredi vrta, skrita med visokimi omotno dehtečimi rožami, med orhidejami in perzijskimi tulipani. Sama je bila, ni imela žive duše poleg sebe, le z belim golobom je kramljala v samoti, z belim golobom se je srčkala in ljubimkala. Ali to je bilo samo ob nedeljah dopoldne, vsi drugi dnevi so bili posvečeni prijateljem.
Suzana je ležala na divanu, na svilenih rožah in globoko v blazini je bila zakopana njena glava. Okoli njenega snežnega vratu so se nizali smaragdi, njena gola nedrija so valovala in kipela — dve bujni roži iz alabastra. Ležala je na divanu popolnoma gola, v razkošju se je naslajala s svojo lepoto, in kot opal se je bleščalo njeno telo.
Gledala je proti oknu, kjer je stal golob in se oziral na senčno stezico, ali ne prihaja najdražji ljubimec njegove gospe? Potem bi s kljunčkom zazvenel po šipi, in Suzana bi skrila glavo v mehko svilo in ponudila telo v razkošen poljub.
Zgodilo se je pa, da se je ozrl Gospod Bog iz nebes na lepo Suzano in jo videl v pregrešnem pričakovanju in sladkih željah. In Bog se je razsrdil in kesal, da je ustvaril Suzano in jo obdaril s tako čudovito lepoto, s takim bleščem in gorkim sijajem, s takšnimi nebeškimi čari.
Vse čelo so mu prepregle razkave gube in nizko nad oči je potegnil košate obrvi; kar pooblačilo se je po rajskih vrtih, po katerih so se igrale svete device z izvoljenimi mladeniči. Nič več ni veselilo Gospoda Očeta, in angeli so tiho in boječe švigali mimo njega po prstih in s stisnjenimi perutnicami, da so bile kot škarje. Zelo jezno je pogledaval na lepo grešnico, ki je še vedno kopala po blazinah in tudi golob mu ni bil všeč.
»Vse, kar je prav,« je rekel Bog, ampak to, kar počenja Suzana, ni za nikamor. Če že greši, naj se skrije v temen kot, kjer jo zadenejo še moje oči komaj, ona pa se ne stidi niti belega dneva, niti sončnih žarkov, ki hodijo k njej v vas. In ako leti kak moj angel tam mimo njenih oken, ni vrag, da bi je ne videl in pohujšanje je gotovo.«
Prav srdit je bil gospod Bog, in iz njegovih oči so začele švigati strele, in njegova roka je težko padala po robu božjega prestola, da je grmelo.
»Saj bi nič ne rekel, če bi grešila po pameti. Mlada je, lepa je, ali to že presega vse meje. Naj ima rada fante, enega, ali pa dva, prizanesel bi, tako pa ne morem več. Saj se dela očitno norca iz vsega; čakaj, čakaj, Suzana!«
Z veliko nejevoljo je pogledaval gospod Bog na lepo grešnico in težko se je odločil za kazen, a nazadnje je bil njegov sklep gotov.
Poklical je angela predse in mu zaukazal:
»Naglo se obleci pa najdi na zemljo!« K Suzani pojdeš, da ji na mestu vzameš dušo!«
Angel, ki je stal pred Gospodom, je bil zelo bogaboječ in s svojih popotovanj po zemlji je poznal očitno grešnico, Suzano. Zakaj zgodilo se je, da jo je časih prav nalašč zavil mimo vrtne hiše, kjer je živela lepa pohotnica, in se je kradoma ozrl skozi njeno okno. Seveda je vselej takoj na to napravil pobožno križ in se ozrl proti nebu, ali ga ni morda slučajno videl Gospod!
In sedaj se je kar razveselil, ko je čul iz božjih ust strogo zapoved. Poklonil se je globoko v pas, brž nataknil perutnice in vzplaval nemudoma na zemljo. Prišel je ravno tisti trenutek pred hišo na vrtu, ko se je Suzana valjala v nasladnem hrepenenju po divanu, in je stal njen beli golob na straži pri oknu ter pazil, kdaj pride njen najdražji ljubimec.
Zapazil je skozi okno angela pri durih in se je silno prestrašil. Vedel je, kaj ima pomeniti njegov obisk, zakaj videl je, da njegova desnica sije ostro kot kosa.
Angel ni čakal, da bi mu prišel golob odpirat, temveč se je z levico dotaknil medene ključavnice, in kar zinile so duri, neslišno so se razmaknile na stežaj, in angel je vstopil.
Golob je odletel z okna in se postavil pred svojo gospo, da jo s perutmi ščiti zlega angela. In že je stal neklicani gost pred divanom, dvignil je desnico, kot jeklo svetlo, že je hotel zamakniti in vzeti Suzani dušo, ali golob se je zaprašil v angela, da mu ni mogoče izvršiti zle misli.
»Kaj mi hočeš, ti golob?« se je zavzel angel. »Kaj hočeš ti preprečiti Gospodov sklep?«
»Moje gospe in rediteljice se ne dotikaj in ji ne stori nič žalega! Ako si prišel ubijat, te ne spoznam za, Gospodovega sla, a blagoslavljati, kakor vidim, ne misliš; zato odidi, odkoder si prišel!«
Brez odgovora se je zaletel angel drugič proti lepi grešnici, da jo ubije, ali golob je bil hitrejši in se je zagnal z vso silo v sovražnika.
»Pusti me, da izvršim Gospodov ukaz!«
»Ne pustim, da bi ubijal. To ni Gospodova želja, in ako se je prenaglil, bo obžaloval.«
Sedaj se je hotel angel zvijačno vreči na Suzano, ki je med tem, ko se je bil boj za njeno življenje, sladko zaspala. Ni namreč videla božjega poslanca, in nedolžnost jo je zazibala v sanje.
Angel je hotel skočiti čez goloba, da bi zviška priletel na Suzano in jo ubil, ali golob je bil veren stražnik. Zgrabil je sovražnika, ko se je že dvignil od tal in zaplaval po zraku, za levo perut, in angel se je zdrznil. Gnjev in srd se mu je razlikoval po obrazu, in sedaj se je začela vojska s podvojeno močjo.
»Pusti me, da ubijem božjo negodnico!«
»To ni Gospodova misel!«
»Ti varuješ očitno grešnico, in vendar ti je gospod Bog dal tako snežno belo suknjico! Nehvaležnež!«
»Gospod noče ubijati, in zgrešil si svoj namen. Ona, ki jo hočeš ubiti, je moja gospa in rediteljica.«
Tri ure sta se bojevala angel in golob za življenje ali smrt lepe grešnice, ali kar ni moglo orožje razsoditi, sta sklenila premirje. Hipoma se je angel dvignil, in solzne so mu bile oči.
»Čakaj, zatožim te Gospodu, ker mi nisi dal izvršiti njegove sodbe!«
Zaplaval je s perutmi.
»Tudi jaz mu bom povedal svoje misli in druge stvari in te bom zatožil, kako neusmiljeno si želel smrti moje gospe,« je dejal golob in šinil za angelom. Skril se mu je pod peruti, in predno je angel utegnil pomisliti, kaj se je zgodilo, že sta bila pred nebeškimi vratimi .
Angel ni čakal, da bi mu sveti Peter prišel odpirat, temveč je smuknil skozi »božje oko«, ki je gledalo na zemljo, naravnost pred božji prestol. Spustil se je na svetli, lepo slikani nebeški parket, in golob se je zvil od njega. Oba sta se priklonila in Bog je vprašal:
»Kaj bi rada?«
»To in to,« je odgovoril angel. »Pri Suzani sem bil — «
»Aha,« pokima gospod Bog. »Ali je zdrava?«
Angel ga zelo začudeno pogleda. »Rekli ste, naj ji vzamem dušo.«
Gospod Bog namršči obrvi. »Kaj?«
»Tale golob mi ni dal miru in me ni pustil blizu. Uprl se je tvoji volji. Pa tudi drugače je zelo hudoben. Na oknu sedi in pozdravlja Suzanine fante, straži jo in kliče, kadar je nevarnost, da prvi njen ljubimec ne zaloti drugega, da tako goljufa oba.«
»A , tako je ta stvar,« zagrmi Bog, da se je golob začel tresti, angel pa je veselo poskakoval.
»Gospod, ne bodi hud,« je poprosil golob, »moja rediteljica je, in če bi nje ne imel, bi moral od gladu umreti. Odpusti ji, saj je tako dobra. Iz njenih rožnih prstkov zobljem pšenico in bonbončke.«
»No, no,« je potrdil Gospod, »dalje, dalje!«
»Sam si odpustil vse grehe lepi grešnici Magdaleni, ko si hodil po svetu, in si dejal: »Ker si veliko ljubila, naj ti bo veliko odpuščeno.«
»To je res,« je znova potrdil Gospod in se zamislil. Angel pa je bil od jeze ves zelen.
»Očitna grešnica je,« je sodil angel. Mladino zapeljuješ s svojim belim telesom, zato ji moramo vzeti dušo.«
»Ali si jo že videl?« je zagromel Gospod, in angel se je začel tresti.
»Da, Gospod Bog,« je povzel golob. »Sam ni dosti boljši. Kadar je letel mimo nase hišice, se je ustavil pri oknu in gledal v sobo.«
»Ali je res?« je vprašal Gospod in uprl svoje oči v goloba in angela.
Ali čimdalje ju je gledal, tem svetleji in svetleji je bil golob in se nazadnje zasvetil v bisernem lesku; angel pa je pod Gospodovimi očmi temnel, da je bil mračen kot senca.
»V srce sem vama pogledal,« je reke l Gospod, »in vse sem videl, kaj je v njem. Videl sem ljubezen in jezno strast, videl sem vdanost in sovraštvo. Golob, ti se vrni k Suzani, pozdravi jo in ji reci, naj se lepše vede; angel, ti se boš pa za kazen tri dni umival, da postaneš zopet lepo bel, kakor se v nebesih spodobi. Sta že opravila!«
Zopet sta se poklonila v pas in sta šla. Golob je našel Suzano v rajskem razkošju; njen najdražji ljubimec je bil pri njej.
Zabučal je, zaplesal po oknu in nato zazvenel z rožnim kljunčkom po šipi, zakaj na vrata je trkal prezal, mlad junak. Rože je imel za klobukom in za pasom mošnjo cekinov. Na vsak način je hotel k Suzani. Ni bilo druge: Najdražji ljubimec je moral pod posteljo, ker je že stal na vratih zlati fant.
Potemtakem Suzani še na misel ni prišlo, da bi ustregla Bogu, temveč je veselo naprej grešila. In tako lepo se je naučila peti, da je zaslovel njen glas do Zamorske dežele, in s petjem je znala očarati mladce, da so brez misli strmeli v njo ves dolgi dan, vso dolgo noč. Nosili so ji zlata in dragih kamnov iz jutrovih dežel, zasipali so jo z dragocenostmi in sladkimi dišavami. Zelo dobro sta se torej imela Suzana in golob.
In zopet se je zgodilo, da je Gospod Bog pogledal, kaj počne Suzana? Kar je videl, ga je spravilo v zelo, zelo slabo voljo. Tako jezno je gledal, da so jo angelci, ki so stali tam okoli, drug za drugim tiho posmukali izpred božjega obličja, in po vsem raju so se razletele bele škarjice. En sam angel, ki je bil že bolj postaren in zelo moder, je ostal Bogu očetu na strani. Zmerom je bil pri njem in skupaj sta se posvetovala, kakšno vreme naj bo drugi dan.
Gospod Bog je zmajeval z glavo in rekel: »Presneta Suzana! Že enkrat sem ji ukazal, naj bo pametna, pa je vse zastonj. Tako greši tja ven dan, kot bi lešnike tolkla, čakaj, čakaj!«
Odprl je debele bukve pred seboj, začel listati in iskati, kje ima zapisano Suzano. Modri angel za njegovim hrbtom pa jo je takoj imel. Z dolgim prstom, ki je bil ves zlat, je pokazal na tisto stran, in Gospod Bog je začel brati.
In še bolj se je razjezil in zaklical, da se je slišalo po vsem raju:
»Kje je tisti angel, ki pozna Suzano? Koj naj pride sem!«
Zopet so se začele križati bele perutnice, vse je letalo navzkriž, in šele po dolgem iskanju so našli tistega angela; baš je obiral črešnje na drugem koncu rajskega vrta.
»Na zemljo moraš zopet, saj poznaš Suzano! Ta ničvrednica dela greh meni nič, tebi nič; zato ji bomo že pokazali. Kar precej skoči k njej, pa ji življenje upihni!«
Angel pa se je spomnil, kako je bilo zadnjič s Suzano, zato je jezno nabral ustnice in odspodaj gor pogledal Boga. Zmajal je z glavo.
»Nak!«
»Kaj praviš? Ti paglavec ti, boš ubogal? Kar precej!«
Jojmene, kako se je ustrašil angel! Tako jeznega gospoda Očeta že dolgo ni videl! Čez glavo se je prekopicnil na zemljo in že je stal pred hišico lepe Suzane. No, golob stoji na oknu, stoji in gleda: Ali že gre k Suzani njen najdražji ljubček? Kar zagleda angela in pri priči skoči golob k vratom in jih začne tiščati na vso moč. Zakaj vedel je, da ima Gospodov angel zopet kaj hudega v mislih, ker sta se slabo vedla s Suzano, in zato njegova vest ni bila čista.
Angel pa se oglasi zunaj: »Golobček, le spusti me k svoji gospe; samo pozdrav ji prinašam od Gospoda Boga.« Zelo milo in lepo je prosil.
Golob ni verjel in je močno tiščal duri.
»Že prav! Že sam sporočim pozdrav Suzani. Adijo!«
»Adijo!« je odgovoril angel in tolkel z nogami, kakor bi odhajal. Golob pogleda skozi ključavnico in vidi, da stoji angel še nepremično pred durmi.
»Pa ne boš, ti kajon,« se zasmeje golob.
»Vidiš, jaz ne smem v nebesa nazaj, dokler ne vidim Suzane . Še nekaj imam na srcu zanjo.«
In sta se prepirala pozno v noč. Kar se prebudi Suzana in pride k vratom .
»Angela bi se bala?« se zasmeje Suzana. »O, le naprej, mladi prijatelj! Gotovo si truden, ker prihajaš od tako daleč. Spočij se pri meni!«
Prelepa grešnica Suzana odpre angelu vrata, in ko je vstopil, začne tako presladko prepevati, da je kar onemel nedolžni nebeški gost. Pela je in žvrgolela, še veliko lepše, kakor znajo v raju, in angel je bil hipoma očaran. Na klop je sedel in se na mestu zagledal in zaljubil v lepo grešnico.
Ostal je pri njej noč in dan.
»Vseeno moram pogledati,« pravi tretji dan Gospod Bog v nebesih, »kaj je z mojim angelom? S tem paglavcem! Pa saj ni napravil zopet kake neumne!«
Pogleda in vidi: Tam sedi angel v hiši lepe grešnice in ves je zamaknjen vanjo. Tako jo verno gleda, kakor ni gledal nikoli v njegovo obličje. A Suzana poje, pa stopi k angelu in ga objame in poljubi.
»Ti presneta Suzana, me je že zopet ukanila! Kaj bo pa zdaj! Celo angela mi je zapeljala, pa bi mladih fantov ne! Hm, hm!«
Zmajeval je z glavo Gospod Bog in premišljeval. Kar ti jo najde in reče: »Ta bo prava!«
Modri angel je stal za njegovim hrbtom, in se obrne nanj:
»No, sam vidiš, kako me je speljala Suzana! Angela mi je vzela, in z lepa ga ne dobim nazaj. Ni druge, ti moraš na zemljo. Če pošljem, kakega mlajšega, se pri priči zagleda v preteto negodnico; ti si pa že bolj v letih, zato mislim, ni nevarnosti.«
Modri angel se je z zlatim prstom dotaknil čela in pomenljivo pogledal Gospoda.
»Ni odloga! Suzani povej, da ji odpuščam vso kazen, samo angela naj mi vrne.«
Kar zabliskalo se je po nebesih in po zemlji, ko je modri in postarani angel razprostrl peruti in planil k Suzani.
»Vse ti je Bog odpustil, le angela mu daj nazaj. Živi in se dobro imej!«
Joj, kako se je zasmejala Suzana! Takšen smeh je bil, da se je slišal do samih nebes.
Zgrda in komaj, komaj je spravil modri angel mladega tovariša od Suzane, ki se je še pred nebeškimi durmi oziral na zemljo po lepi grešnici.