Goljuf
| Goljuf. Črtica. Pavel Perko |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. • dno |
I.
[uredi]Bil je debel in nekoliko zabuhel v obraz; počasne, malo neokretne hoje in oblečen v debelo hodnično srajco, ki je bila vedno tesno napeta ob mesnatih lakteh.
Tak je bil Rogljanov Janez. Pri sosedih ni bil priljubljen. Bil je preveč samosvoj in premalo odkritosrčen.
Kolikrat je hodil pred svojo hišo gori in doli, gledaje v tla in mrmrajoč sam s seboj. Včasih je postal ter pogledal okrog sebe skoro boječe, ali ga kdo vidi ali ne. In ko ni bilo nikogar, je šel za hišo na vzvišen kraj ter od tam meril z vajenim pogledom prostor okrog sebe. Trata in polje in vsa posest njegovih sosedov daleč okrog mu je bila znana. Vedno je računal s »parcelami« in vedno ugibal, kako bi si prikupil še kaj sveta ali pa ga zamenjal s sosedom v svoj dobiček ... Sosedje so ga poznali in pravili, da ni dobro spuščati se v kupčije z njim ... In res se ni zlepa našel kdo, ki bi bil hotel stopiti z njim v resna pogajanja.
Takrat je umrla soseda Bolantačka. Bila je vdova, ki je imela za rajnim možem majhno hišico in nekaj parcel sveta okrog vogla. Zapustila je hčer Ano, ki je bila že bolj v letih. Ta je torej postala za njo lastnica hišice in nekoliko sveta. Sosed Bende pa je bil Anin boter in ob enem postavljen kot varih njenega premoženja.
Tedaj torej, ko je umrla stara Bolantačka, je Rogljanov Janez mislil takole: Sosed Bende ima zelo malo sveta okrog svoje hiše; na eni strani komaj toliko, da kap bije na njegovo. Sedaj bi bila prilika, da Bende kupi nekaj sveta od Ane Bolantačeve. Stara je bila svojeglavna in ni hotela prodajati sveta; mlada bo menda boljša ... No in saj je Bende boter njen ...
Potem je mislil Rogljanov Janez nadalje, da bo — no, — da bo čez leto in dan Bendevina itak njegova. In bolje bo, da se ob hiši drži nekaj sveta. Iz tistega sveta in iz hiše bi se dalo kaj napraviti ...
In Janez je čez dalje hitreje stopical okrog svoje hiše ter se gladil po napetih laktih. Zabuhlo lice mu je gorelo; v očeh pa se mu je bliskalo veselo upanje ...
»Če bo le mlada hotela kaj slišati o kupčiji?!«
Ta misel ga je zaskrbela. In nehote je zapičil konce prstov globoko v rokave svoje srajce, da se je izvalovila debela koža pod njimi.
Dokler je živela stara Bolantačka, se je držala Ana njenih besed kakor evangelija in ker stara ni bila za prodajo, seve, tudi mlada ni bila. Sedaj pa, ko je stara mrtva, menda ne bo težko pregovarjati ... In Bende —, slab boter in slab mož bi moral biti, ko ne bi imel toliko moči, da bi pregovoril neizkušeno babnico ...
In Janezu je čez dalje lepše upanje sijalo raz obraza. Oko mu je bliskalo, ko je merilo svet med Bendetom in Bolantačkino hišo. Misli pa so mu hitele v prihodnjost — in vesele misli so to bile ...
Na Dobračevi je zazvonilo. Tužni glasovi zvonov so se razlili čez ravan in ljudje so rekli: »Bolantačka je umrla; jutri jo bodo zakopali.«
Rogljanov Janez je dvignil glavo. Malo je postal in obraz se mu je zresnil ... V tem trenotku pa je tudi sosed Bende prišel mimo vogla. Vjela sta se z očmi.
»Je umrla!« je zaklical Janez in z glavo pokazal proti Bolantačevi hiši.
»Umrla —« je dejal Bende in se počasi približal Janezovi meji.
»Veš, kaj sem premišljeval,« je začel Janez — »stara Bolantačka, Bog jej daj mir, je bila dobra ženska, a zelo trdovratna«
»Trmasta je bila!« je pritegnil sosed Bende. »Na mar mi pride, kako sem jo obdeloval zavoljo sveta, ki sem ga mislil prikupiti. Pa je bila vsaka beseda bob v steno. — Vrag je to, če se mora človek prepirati z ženskami.«
»Res je. Toda mlada bo boljša.«
»Tudi jaz bi mislil tako ... Veš, prišlo mi je zopet upanje, da bi se dalo dekle preprositi in bi mi prodala tistih par metrov sveta ob mojem voglu. Da bi človek vsaj toliko svojega imel, da bi kokoš šla brez skrbi okrog hiše.«
»Boter si ji in čudno bi bilo, da bi je ne mogel pregovoriti. — Veš, sosed, ako drugače ne gre, jaz ti prodam polovico parcele tam pod jarkom. Ta svet meji na Bolantačkino njivo. Ako se dekle drugače ne da pregovoriti, potem zamenjaj z njo. Ti ji daš magari par metrov več sveta, ker svet ob jarku je nekoliko močviren. Ona pa naj ti odstopi par sežnjev ob tvoji hiši. Tako bo obema prav. Ona bo imela prav za prav še več sveta pri hiši; a tvoja hiša bo vredna toliko več ... Kaj misliš?«
»Poskusiti hočem,« je rekel Bende po kratkem premisleku, »ko zagrebemo Bolantačko, bom stopil enkrat tja k dekletu in govoril z njo.«
II.
[uredi]Zvonovi so zvonili ... zvonili ...
Žalosten je glas zvonov, ko ti leži na mrtvaškem odru draga oseba in ko to zvonenje naznanja, da so za ta svet pretrgane vezi ... In čim slajše so bile vezi, tem bolj žalostni so glasovi zvonov.
Ana se je spominjala skrbi in ljubezni rajne matere in neizrečeno bridko ji je bilo pri srcu. Začutila se je samo in zapuščeno od vsega sveta, siroto brez varstva in pravic. Ko je stopila iz hiše in videla, kako Rogljan in Bende stikata glave, jo je zapeklo še bolj, pa sama ni vedela zakaj. Spomnila se je, kako rajna mati Rogljana ni imela za dovolj zanesljivega in kako je tudi Bendetu tem manj zaupala, čim bolj se je družil z Rogljanom ... In Bende je boter in od gosposke ji postavljen za variha in oskrbnika ...
Ana se je umaknila nazaj v vežo; soseda je nista bila niti zapazila. Zvonovi pa so zvonili in zvonili ... Žalosten je glas zvonov, kadar zvoni mrliču.
Ko pa so zakopali staro Bolantačko, tedaj šele se je naselila v majhno hišico prava samota in žalost! Kako je bilo vse prazno po kotih! Kako se je slišalo le tiktakanje ure, ker ni bilo nikogar v hiši, da bi bil govoril in motil tišino ...
Potem ni bilo dolgo, ko se je oglasil sosed Bende in rekel:
»Ana, zdaj si sama. Dolgčas ti je po materi, jeli?«
»Gotovo,« je rekla Ana ter bila naenkrat vsa solzna. Kako ne bi jokala! Svoje slabosti je imela rajna mati, res! Včasih je bila sitna, a kar je rekla, je bilo modro in premišljeno. — A sedaj je ni več! Oh, kako bo še pusto in dolgočasno na svetu!«
Ana se je sklanjala globoko doli na svoje ročno delo. In prav ji je bilo, da pride sosed Bende in se pomeni o materi.
»I, kaj bi —« je tolažil Bende, ki je bil mehkega srca. In skoro da mu je prišlo na mar, da je on vendarle boter in da bi moral skrbeti za Anine koristi. »Kaj bi jokala! Jokati ne pomaga. Rajna je oslabela in šla je, kamor bomo šli prej ali slej vsi ... No, pa toliko ti je le zapustila, da se pošteno preživiš. Malo lažje ali malo težje —, da se človek le preživi. — Poglej mene! Jaz imam otroke; a sveta skoraj nimam drugega kot hišico ... Pa kaj sem že hotel reči: hotel sem te prositi, veš kaj, ko bi mi odstopila polovico parcele tam ob moji hiši. Otroci skačejo okrog hiše in dopovej jim človek, ako moreš, da po tujem ne smejo. Prav tam, kjer bi ne smeli, ti poskačejo in ubijejo rušo. Nerodno je to. — Kaj, Ana, ko bi mi prodala tistih par metrov sveta?«
Ana je sklonila glavo še nižje in težko ji je bilo pri srcu. Ura je tikatakala na steni. Mimo okna je vozil voznik in pokal z bičem. Iznad gorâ je vstajalo nekaj meglic, ki so se zbirale v oblake ... Po sobi je hodil Bende in čakal na odgovor.
»Kaj bodeš rekla, povej!« se je vstavil pred njo. Mislil si je pa: »Taka bo, kot je bila rajna: ne bo se dala kreniti.«
Že je hotel zastaviti trdo besedo; pa premislil se je. — Dekle ima morda prav, da ne proda. Svet se drži lepo skupaj; in rodoviten svet je to. In čemu sploh kupčevati. Par pedi sveta več ali manj: nekaj kapesa bi zrastlo pomladi in nekaj fižola, ako bi otroci vsega ne pohodili in polomili. To bi bilo vse, kar bi imel od tega sveta.
»Boter Bende, vsa sem še razburjena radi materine smrti. Danes ne morem nič reči. Le to vem, da je mati z vso dušo visela na tej njivi in je vedno trdila, da je bolje sveta prikupiti nego prodajati ... Sicer pa, ako je včasih kak otrok skočil preko meje, nikdar nisva nič rekli; saj smo si svoji.«
»Imaš prav. Zavoljo tega ostanemo vendar le prijatelji. Jaz sem mislil le tako ... Saj pravzaprav mi je vse eno.«
In sosed Bende je odšel; pa ni bil hud. To je dobro delo Ani Bolantačevi.
III.
[uredi]»Kakšna bo? Kako si opravil?« je vprašal Rogljanov Janez.
»Takšna je, kakršna je bila rajna ... Ne proda. — Sicer pa par pedi sveta sem ali tja. Ni vredno, da bi se človek gnal v to.«
Janez pa se je porogljivo nasmehnil, kot bi hotel reči: »Pa le nimaš toliko moči kot slabotna ženska ... In vendar si mož in celo — boter.«
In ta zasmeh je Bendeta bodel v dušo.
Ko bi se bilo vredno prepirati z ženskami, še enkrat bi šel in trpko in surovo bi hotel nastopiti ...
»Pa najmi koga drugega, da gre mesto tebe,« je svetoval Rogljanov Janez. Videti je bilo, da mu je veliko do tega, da stvar izpelje.
»Morda misli le na svojo korist,« si je dejal Bende. Toda veliko ugovarjati mu ni smel: saj je bil njegov dolžnik ...
»Čakaj, soseda Jernaja dobim; tega pošljem k njej. Pobožen je in ona ga spoštuje. Ni zlomek, da bi se ženska ne dala omečiti ... Prav imaš! Jernaja poprosim!«
Sosed Jernaj je bil res dober mož; le nekoliko prelahkoveren. Ko mu je Bende razložil svojo misel in ko je še Rogljanov Janez pristopil, je menil, da je kar njegova dolžnost, da gre in ostro poprime Ano. Z rajnim očetom njenim sta bila dobra prijatelja, to se mu je zdelo, mu daje pravico, da jo sme svariti bolj ko drugi.
»Tako ti povem, Ana,« je dejal, »za boljšo sem te imel, kot si v resnici. Da bi tako trdovratna bila, nisem verjel. Poglej, ali bi ne bilo najbolj krščansko, da prodaš nekaj malega sveta in sosedu pomagaš iz zadrege. Ti si sama, on pa ima otroke, ki potrebujejo prostora. Kaj torej hočeš? Čemu se ustavljaš?«
Ana se je začudila, da tudi Jernaj prihaja s tako mislijo. Za hip se je vprašala, ali je morda vendarle res preveč trdovratna in ali ni rajna mati vse le prečrno videla ... Že je dvomila, kaj naj odgovori.
»Tako ti svetujem, daj se pregovoriti. S sosedi živi v miru, ako le moreš. Tako so meni rajna mati — Bog jim daj dobro — vedno pravili. Sosedu stori dobro, kjer mu le moreš. Glej, moj sosed je Rogljan. Drugi ga ne marajo, a jaz —, povem ti — živim prav v miru ž njim. Meni se ne zdi napačen človek ...«
Ana se je spomnila, da je Rogljanov za poroka Jernaju ... In vsa zadeva ji je bila naenkrat bolj jasna. Dobila je pogum ter rekla:
»Veste, sosed Jernaj: ne morem! Rajna mati tega ni hotela; je že vedela zakaj. — Jaz tudi ne smem!«
Jernaju je ob tej odločnosti upadla polovica poguma. Vendar obupal ni.
»Če se ti zdi škoda trgati svet, pa zamenjaj. Bende pravi, da misli kupiti od Rogljana parcelo sveta tam pod jarkom. Od te parcele ti odstopi polovico, no in svet imaš lepo skupaj in nič manj ga nimaš, četudi Bendetu odstopiš. Kaj praviš na to?«
»Rogljanov svet pod jarkom je močviren; moj pa je suh in rodoviten. Za močviren svet vendar ne morem zamenjavati suhega!«
»To je res,« se je vdal Jernaj. »A zato pravi Bende, da ti da toliko več ... Sicer pa — (in Jernaj se je zazdel samemu sebi nespameten, da se vtika v zadevo, ki njega ne briga) — sicer pa napravite kakor veste in znate!«
In odšel je nevoljen sam zase.
Ana pa se je v tem hipu spomnila starega kočarja, ki je bil Strehar in moder mož v okolici. Kar spomnila se ga je in v hipu ji je bilo jasno, da mora iti in se posvetovati z njim. Ljudje so se radi zatekali k njemu po svet; zakaj bi se tudi ona ne?
»K njemu grem; njega poprašam!«
In vstala je in šla. Neka malodušnost, ki se je je bila polastila, ko je videla, da je sama na svetu nasproti tolikim —: ta malodušnost je kar izginila.
»Kočar bo gledal na mojo korist in pritrdil mi bo, da delam prav! To vem, da bo!«
In glejte, ni se varala. Strehar Kočar ji je takoj dal pameten svet. Na kratko in brez ovinkov ji je rekel:
»Ne smeš, tako ti rečem! Bog varuj prodajati! Bende bi ne bil veliko na boljem, a ti bi bila na slabejem. Le poslušaj, kar ti rečem: Bog varuj! (In globoko so se mu vdirala neobrita lica, ko je vlekel iz pipe.) — Ne prodajaj! O Bendetu ne rečem nič. A kjer je Rogljan vmes, tam ne kupuj in ne prodajaj! To rečem!«
»A kaj naj odgovorim, ko vem, da me bodo zopet silili?«
»Hm. Reci da ne, pa je konec besedi. Boljša prva zamera, nego druga.«
Ko je šla od Kočarja, je čutila v srcu neko trdno, neomahljivo samozavest, katere dotlej ni poznala. Da, da! Doslej je bila otrok, ki je prepuščala večje skrbi le materi. Sedaj pa je sama na svetu. In treba je, da je odločna!
IV.
[uredi]Tista jesen je bila zelo deževna.
Pusti so deževni jesenski dnevi. Enakomerno ti pada dež in enakomerno otožno ti kaplja od strehe v žleb in po žlebu navzdol; kakor da bi kdo z lahkim lesom tolkel na pločevino. Ne da bi ti bilo treba gledati skozi okno —, že po tem veš, da dežuje ...
Človek je ob takem vremenu zaspan in slabe volje. Pravega dela ni; človek ne ve, kaj bi počel.
Bende, ki je bil bolj dninar nego rokodelec, ta dan ni imel dela, a misli in skrbi je imel dovolj in te je hotel pregnati s pijačo.
Ni bil pijanec. A ta dan je bil morda zadnji v domovini in vino mu je žalost slovesa vsaj nekaj zmanjševalo.
Na tihem je bil sklenil, da gre v Ameriko in do danes tega ni povedal nikomur razen ženi. Čutil je, kako je bil zlezel v oblast Roglianu. Na tihem je hotel iti in zaslužiti, da reši sebe in družino. Krčmar Berton mu je imel posoditi za pot.
»Veš, pa ne zameri, Ana,« je dejal, ko je prišel mimo hiše, kjer je Ana stala na pragu. — »Ne zameri, če sem se vtikal v tisto prodajo ... Kaj meni mar, ali prodaš ali ne prodaš; jaz grem v Ameriko.«
»Pa ne res?« se je začudila Ana.
»Res! Pa tiho bodi. Veš, do danes tega nisem trosil okrog. A morda odrinem že jutri. Berton mi da za pot in potem —. Če bi se primerilo, Ana — (in solzne so mu postale oči) — če bi se primerilo, da bi Rogljanov — saj veš: zaupati mu ni ... Če bi se primerilo, da bi zapodil iz hiše ženo in otroke ... To sem te hotel prositi, Ana! Sama si, mati ti je umrla, prostora imaš na drugem koncu dovolj ... Če bi jih vzela pod streho: to sem te hotel prositi. No pa, saj ni da bi —.«
In odšel je naprej, moker in reven.
Pri Bertonu pa je nastal prepir, da se je čulo ven in da so ljudje postajali pred vrati. Pa saj večkrat nastane prepir in ljudje postajajo pred vrati. Toda, danes je vpil Bende, ki ni bil pijanec, a danes je bil slučajno pijan. In vpil je visoko in kričeče, da je človek hote ali nehote ostal in poslušal.
»Goljuf! Goljuf, da veš! Goljuf si bil in goljuf ostaneš!«
»Kedaj sem te —, povej, kedaj sem te goljufal!« je ugovarjal Rogljanov Janez. Vsled jeze je bil postal bled in smešno je bilo videti zabuhel obraz, pa bled ...
»Goljuf si in ne zaupam ti, da veš. Tudi tedaj ne, kadar mi kaj daješ ali ponujaš. — Travnik pod jarkom mi ponujaš, a jaz ga nočem! Ne zaupam ti, da veš!«
In vdaril je po mizi, da so zažvenketali kozarci. — Gospodar Berton je vstal in čakal neodločen, ali naj spravi Bendeta ven, ali naj posluša, kaj bo odgovoril Janez.
Janez pa — že poprej bled — je postajal še bledejši. A premagoval se je do skrajnosti.
»Dobro, ako nočeš! Meni prav! Hotel sem ti dobro, ker vem, da si revež ... Toda sedaj — (in vstal je ter se postavil ob robu mize) — sedaj plačaj! Plačaj v štirinajstih dneh, sicer —!«
In vdaril je po mizi s pestjo, da so se mu potresli hodnični rokavi gori do debelih laktov.
»Vse dobiš, tako ti povem! Jutri me bo vzela Amerika in potem ti vržem tiste krajcarje — in narazen sva, da veš!«
Janez je bil že prišel do vrat in hotel oditi. Zadnje besede pa so ga spekle, da se je obrnil in stopil nazaj.
»Pa ne —« je rekel, »ampak dom ti prodam. In ženo in otroke ti spodim iz hiše. Tako bo!«
Bled je bil, a z nobeno mišico ni trenil. Oko se mu je tako ostro vpiralo v Bendeta, da Bende za enkrat ni vedel, kaj naj odgovori ...
Janez pa, kot da se je domislil nekaj važnega, se je vprl z rokama ob mizo in kričal:
»Prašam te, ti Bende, ali si mož, ali si baba? Mož nisi! Ko bi bil mož, bi znal krotiti trmo tiste dekline Bolantačeve, ki si ji boter ... Poglej svojo hišo! Voda ti izpodjeda zidovje, ker jarek drži tik do zida. Ob deževju ti izpira voda vso steno. Zdaj in zdaj ti bo izpodjedla podstave ... No, in kaj ti je bilo treba drugega, kot da dobiš moj travnik pod jarkom. Po travniku bi bil napeljal vodotok, ob hiši pa škarpo postavil. In lahko bi jo bil postavil, ko bi ti bila dala deklina tisti svet ... Tako pa ti bo kmalu vredna hiša toliko, kolikor je vredna groblja kamenja. Tako je!
Bende je hotel ugovarjati, toda ni mogel do besede.
»Vodo bi bil napeljal do Bolantačeve njive. Proti cesti bi jo bil napeljal. In lahko bi jo bil napeljal; saj bi jo bil po svojem!«
Še bi bil kričal; toda iz kota sem se je pojavila sloka postava starega Kočarja, Bog sam ve, kje se je bil vzel. Dotlej ga nista bila zapazila niti Bende, niti Janez.
»Postoj ti Janez, da te nekaj vprašam!« je rekel in glas se mu je tresel razburjenja. »Ti Janez, si rekel, da bi bil napeljal vodo proti cesti. Toda med jarkom in cesto je sedaj Bolantačkina njiva —!«
»Kaj potem —?« je vprašal Janez porogljivo.
»Kaj? Na njivo vendar ne bodeš napeljeval vode ... Njiva je dekletova last. — In edino to njivico ima po rajni Bolantački!«
»Dekle in njiva meni nič mar ... Ako skopljem vodotok do njive, kdo mi more braniti? Svet je moj! Čez njivo bo voda strugo delala sama, ali pa naj deklina gradi škarpo!«
»A, tako?!« — In Kočar seje obrnil ter izginil v kotu mežikaje z očmi.
»Dobro si mu povedal!« je dregnil sosed Kočarja. »Na, pij!«
Kočar pa ni pil, ampak samo mežikal je. A obraz mu je bil resen in trd. — Tedaj pa se je zjasnilo tudi Bendetu. In zasmejal se je ter se udaril po čelu:
»Ha! A tako si mislil?! Glej ga, kakor sem rekel, tako je: goljuf si in goljuf ostaneš.« — In zrastel je in z očmi je bliskal, — »Hišo bi bil obvaroval, kaj ne? Pa ne meni ampak sebi bi jo bil obvaroval. Ker na to si čakal, da me zapodiš iz hiše potem, ko bo enkrat hiša na trdnem ... A rečem ti, le imej jo! Imej jo tako, kakršna je! Poženi mi ženo in otoke, a hišo naj ti izpodje voda — voda — —. In voda naj ti hišo izpodje! Tako ti rečem!«
Tisto noč je odšel Bende. Vsi so se začudili, ko se je reklo: »Bendeta je vzela Amerika.«
Ta in oni je pristavil: »Dvomim, da bi se izrezal Rogljanu. Kar Rogljan prime, tega ne izpusti!«
»Ne bo več veliko prijemal, ne!« je pripomnil kmet, ki je tisto jutro šel po cesti in se vstavil ob gruči sosedov.
»Kdo ne bo prijemal?« so vpraševali.
»Ali ne veste? Rogljanovega Janeza ni več!«
»Kako?! Ali je —?«
»Pravkar so ga dobili mrtvega ...«
»E —! Ni mogoče! Še včeraj sem ga videl.«
»I, kajpak! Prišel je pozno domov; vinjen in razburjen je bil. Deževalo je in treskalo, kakor veste. V najhujšem nalivu je tekal okrog hiše gologlav in golorok. In vpil je, da ga je bilo slišati do tretjega soseda: »Podira se, podira se! Pomagajte, podsulo me bode!« Grozno je tulil. Sosedje so prihiteli in Mevže in Andrejka sta ga komaj spravila na ležišče. Potem je zaspal. — No in danes zjutraj so ga dobili mrtvega ...«
»A —! Glejte si!« so se čudili drug za drugim. »Takšen je bil, da je vedno kaj premišljeval in tuhtal. Jaz mislim: prej ali slej bi se mu bilo itak zmešalo,« je pristavil sosed.
Bende je izvedel o Janezovi smrti, ko je bil že v Ameriki. Ženi je odpisal dolgo pismo, kjer pravi: »Bog mu daj dobro; hud nisem bil nanj. Ako bi mi bilo dano, bi ga bil hotel prositi odpuščanja. Pa kar je, je. Delam pridno in ako Bog da srečo v par letih prislužim toliko, da se dolgovi poplačajo in se domačija postavi na kak bolj primeren kraj. Sicer pa: malo časa smo na svetu in za ta čas bo že ... Kaj bi tisto!«