Golida

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Golida: Povest po resnični dogodbi
Josip Jurčič
Viri: Zbrano delo Josipa Jurčiča, druga izdaja
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Golida (povest)


Poglavja I II IIIdno

I[uredi]

Ko je bil padel Napoleon po nesreči na Ruskem in po izgubljeni bitvi pri Lipskem z vrha svoje sreče, začeli so Avstrijanci zopet misliti na izgubljene slovenske dežele, katere je bil Napoleon pod imenom »Ilirija« spravil pod svojo oblast. Sosebno z juga gor so se pomikala avstrijska krdela. Na več krajih so se sprijeli graničarji in Francozje, katerih poslednji so se hitro umikali iz dežele, ker niso čutili hrbta naslonjenega.

Ponkračev mali mlin je stal v odljudni dolinici pri majhnem potoku. Bilo je okoli devetih zvečer, ko je mlinar Ponkrác, kakih petintrideset let star mož, lino odprl, na vse strani po mesečni noči pogledal in potem, pomaknivši se nazaj, mlinsko lino zopet zaprl in dejal svoji ženi: »Neža, zdaj pa jaz menim, da bi že smela žakelj ječmena zasuti. Žive duše ni nikjer čuti; menda so že odšli francoski in hrvaški soldatje. Le mali merniški žakelj izvleci izpod kleti, jaz bom pa zatvornico odprl.«

Rekši, odpahne duri, katere so bile z velikim, skoro pol čevlja debelim tramom zavarovane, in gre zatvornice odpirat; Neža, njegova žena, ki je bila za kakih pet zim starejša od njega, vzdigne v kotu tri deske iz tal in pokazala se je luknja v zemljo. Tu noter sta bila žito in druge vrednosti skrila pred sovražniki. Kmalu se je zaslišalo klopotanje velikanskega mlinskega kolesa.

»Daj no brž, daj!« vpil je mož, ki je bil zopet nazaj prišel in skrbno zapahnil vrata.

»Ali je težko; čakaj, da na glavo denem. Vpiti pa ni treba tako, fanta boš zbudil, ki je zaspal,« oglaša se mlinarica iz podzemske luknje in precej potem pride z žakljem na glavi po lestvi gor. Mož pogleda na stransko klop, kjer je spal devetletni fantič, pa vzame ženi žakelj z glave in ga nese na tečaj zasipat.

Dolgočasno in enomerno se je razlegalo šumenje na lopate padajoče vode in klopotanje mlinskega sita, ki je izpod kamna treslo moko v predal. Slabo brleča leščerba je na pol osvetljevala prostorni, z vsakovrstnim orodjem in razno šaro napolnjeni mlin.

»Neža,« dejal je mlinar Ponkrác, ko se je usedel na panj svoji ženi nasproti in pipo tobaka napravil, »Neža, Janezek razodet spi; zeblo ga bo in zglavja nima nič.

Vzemi moj kožuh tam s klina in odeni ga pa pod glavo mu kaj zatlači.«

Skrbljivo je mati postregla spečemu sinu, kakor je mož veleval, in se zopet usedla v dve gubi.

»Neža,« začne zopet Ponkrác govoriti, »na današnji dan je ravno dvanajst let, kar sva se vzela. Kregala in prepirala se nisva, hvala Bogu, kajne da ne?«

»Kako ti to na misel pride, ravno nocoj!« zavzame se ženica.

»Glej, ravno to sem ti hotel povedati. Tako mi je nekaj čudno pri srcu že cel dan. Otodi sem Janezka pogledal, pa se mi je tako milo storilo, da so mi solze v oči prišle. Da bi le že enkrat nocojšnja noč minila! Posebno zdaj zvečer, ko se je dol z rebri slišalo streljanje, bilo mi je prav tesno. Nikjer nisem imel miru. Kaj praviš, kaj to pomeni?« dejal je mlinar.

»Beži, beži!« zavrne ga žena, »saj si bil včasi pameten!

Kaj bi take prazne marnje imel. Misli na kaj božjega, očenaš pomoli, pa te bo minilo.«

»Saj zdaj me je že ponehalo nekoliko. Le popred sem vedno mislil, da bo še gotovo kaka nesreča prišla na najino hišo.«

»Kar je božja volja, to se bo zgodilo. Fajmošter so dejali, da še las človeku z glave ne pade, če Bog tega noče.

— Le izbij si vse neumnosti iz glave, pa se Bogu priporoči in malo zadremlji. Sinoči nisi spal, truden si. Bodem že jaz čakala, kadar ječmen poteče, potlej te bom že zbudila, da boš zatvornico spustil in vodo priprl.«

Ponkrác je bil dober mož, ubogal je ženo in se je ulegel.

Kmalu je glasno smrčal. Žena pa je sklenila roke in je jela moliti.

Ni dolgo tako čepela, ko nekdo glasno na vrata potrka. Mlinarica se je tako ustrašila, da se ni mogla z mesta ganiti. Šele ko vdrugič nekdo močneje sune ob vrata in je bilo tudi več glasov zunaj slišati, plane pokonci in potrese moža za roko: »Vstani!«

»Kaj pa je?« vpraša Ponkrac še na pol v spanju. »Ali se je že ves ječmen semlel?«

»Nekdo trka na vrata! Kaj hočeva početi? Odpreti ne smeva!« pravi mlinarica.

Ponkrac skoči na noge. Ravno v tem hipu je začel tisti zunaj strahovito na vrata nabijati.

»Kdo je?« vpraša mlinar, kar je najglasneje mogel.

Zunaj sta se dva glasa odzivala in loputala ob vrata še bolj, ali mlinar ni razumel, kaj bi rada.

»Francozje so!« dejal je svoji ženi, »odpreti morava, drugače nam vrata razbijejo ali pa zid razkopljejo.«

»Bog in sveta Mati božja pomagaj!« izdihne mlinarica.

Ponkrac pa odrine zapah in odpre duri.

Ker je bil mlin čisto na samoti, ni bilo še nikdar nobenega vojaka blizu. Lahko si je torej misliti strah matere mlinarice, ko je videla dva moža, grda, velika, s puško in sabljo v mlin stopiti.

Brž se je ustopila pred svojega sinčka, ki se je bil v tem hrupu zbudil in boječe stisnil za materin hrbet, kakor da bi bil tu najbolje zavarovan.

Prvi izmed dveh vojakov je bil krvav po obrazu. Bil je menda ta dan v boju ranjen. Strahovito grdo je gledal, kakor je mlinarica včasi pozneje pravila. Drugi je imel neko košarno v roki, katero je na tla postavil. Oba sta začela zdaj ogledovali okoli sebe. Prvi je vzel pest moke iz kadunj; ko pa vidi, da ni pšenična, vrgel jo je jezno po tleh. Moral je biti lačen; kajti hleb kruha, ki ga je zagledal, poprijel je z obema rokama in razdelila sta si ga; vsak pol v roko vzemši, sta začela mirno gristi skorjo za sredico.

Mlinar in mlinarica sta se že tolažila, da ne bo nič hudega, da se bosta najedla in šla. Mlinarici sta se že skoraj smilila, ko je videla, kako jima črni kruh v slast gre. Stopila je torej tjakaj v stransko mlinsko kamrico, tam vzela s peči pol sklede kaše, ostanek nocojšnje večerje, in jo je jima postavila.

Toda tisti grdogled je tako neznansko zarentačil, da je mlinarica strepetala, prijel skledo, kašo in žlico in vse vkup treščil na tla. Tovariš mu je nekaj povedal, oziral se je potem navzgor po gredah in mlinarici vpil: »Gallina, gallina, gallina!«

»Menda bi golido rad imel,« reče žena vsa v strahu možu. »Pojdi, pojdi pa mu prinesi golido, naj počne ž njo, kar hoče.«

In Ponkrac gre tja v zadnji kot, poišče med drugo posodo golido, iz hrastovih dog narejeno in spodaj z železnim obročem nabito. To nese Francozu. Gallina, kar je Francoz hotel imeti, pravi se v romanskih jezikih kokoš. Ko je torej vojak videl, da mu je mlinar golido namesto kokoši prinesel, mislil je, da se hoče iz njega norca delati. Jezen je bil že morda zavoljo bolečine, ki mu jo je rana prizadela, še bolj pa se je pri tej priči razjaril. Ko bi trcnil, pograbi golido in mlinarja tako z železnim robom po glavi udari, da se je mož kar zvrnil in ne ganil več.

Vidé moža mrtvega na tleh, začne mlinarica strahovito vpiti in na pomaganje klicati. Mali Janezek pak kljubovalno s palico nad Francoza zamahne, ki je očeta tako udaril, da so padli.

Morda tuji vojak ni mislil kmeta na smrt udariti; kajti nekaj časa je strmé gledal, kaj je naredil, potem pa prijel pajdaša in oba sta se naglo odpravila. Drugi izmed nju je celo pozabil svojo košarico, v kateri je bilo nekaj zavitega.

Bilo je pa tudi za hudobneža poslednji čas, da sta se odtegnila. Kajti komaj dobrih pet minut pozneje je prišlo kakih pet kmetov, s palicami in beti oboroženih, mimo mlina, ki so že od daleč slišali vpitje in prišli gledat, kaj je.

Nič ni pomagalo, da so pobitega mlinarja škropili z vodó. Hudobnež ga je bil z železnim robom težke golide ravno prek desnega senca tako udaril, da je bil na mestu mrtev.

Da bi bili šli za Francozoma, to se jim ni varno zdelo; ker je vedel vsak, da se vse krdelo pomiče proti meji, da je potem bolje, če je človek čim dalje od njih.

Ko so pa popuščeno Francozovo košarico preiskali, našli so v njej v cunje zavitega kakega pol leta starega — spečega otroka.

II[uredi]

Vsakovrstne nadloge in hude skušnje človeka v življenju pesté in učé, da vse mine, da vse, kar rad ima, naposled izgubi. Ali te skušnje in bridke izgube, katere se v tistem hipu, ko pridejo nad človeka, kakor bi z neba padle in ga potreti hotele, zdé človeku kakor neizbrisljive in nepozabljive, vse te izgube se s časom bolj ali manj zbrišejo in utopé v spominu. Človek vse pozabi in le še kdaj, zdaj pa zdaj, mu pridejo na um. Ali namesto tiste teže, tiste smrtne tuge ostane mu le še mila, otožna misel nanje.

Tako je tudi mlinarica s časom utolažila se in nekoliko pozabila nesrečne in strašne smrti svojega moža, dasiravno je imela človeka v hiši, kateri jo je moral večkrat tiste strahovite ure v mlinu opominjati, namreč malega otroka, katerega je bil eden francoskih vojakov, pozabivši v košarici, tisto noč v mlinu popustil.

Ker je bila dobra žena, smilila se ji je mala božja stvar in mislila je: najboljša molitev za dušni mir in pokoj umrlega, ali bolj prav, usmrčenega moža bode pač ta, če otroku, ki ga je sovražnik nosil s seboj, skažem največjo dobroto, da mu bom mati in ga kakor dobrega kristjana izredim. Tako je ostalo ubogo dete neznanih staršev v mlinaričini Ponkráčevkini hiši. Podpiralo jo je v tej krščanski nameri tudi to, ker je za gotovo mislila, da je tuji vojak otroka kje ukradel — bogvedi s kakim hudobnim namenom. Dasiravno se je tedaj več kmetov v okolici oglasilo, ki so izrekli, da otroka za svojega vzamejo, vendar ni Ponkráčevka nikomur hotela tega dobrega dela prepustiti.

Mali Pavlek, kakor so otroka imenovali, je tedaj zrasel v Ponkračevkini hiši. Mlinarica ga je rada imela in ga ni nikjer nič ločila od svojega pravega sina Janezka, ki je bil dorastel do mladeniča.

Vendar čudno je bilo, da mlinarjev sin Janez ni bil tiste misli z materjo. Nikdar ni mogel pozabiti, da je tega vsiljenega brata prinesel eden tistih dveh mož, ki sta očeta pobila. Zato ga je od prve mladosti pisano in postransko gledal ter mu nagajal, kjer je le mogel; večkrat se je celo pokazalo, da ga sovraži. Že kakor fantalin je Janez jemal skrivaj otroku kruh, ki mu ga je mlinarica dala, in pozneje, ko je prisiljeni brat hlače obul in začel okoli hiše letati, jel ga je dostikrat tepsti, če le matere ni bilo zraven, očitaje mu, da je »očeta ubil«.

Ponkračevka je sicer zapazila to, skrbelo jo je, kaj bo, če ostane sin vedno tako porednega srca; zato ga je vselej ostro kaznovala, in sicer tem bolj, ker je videla, da je mali Pavlek tih, priden in ubogljiv fant.

Pa ker ni mogla povsod biti in svojih otrók ne vedno pred očmi imeti, to kaznovanje ni dosti pomagalo.

Ko je bil Pavlek toliko dorasel, da je mlinarjeve krave pasel v bližnjem soseskinem spašniku, pokazal se je drugi del tega čuda, namreč, da so vsi mladi fantalinje, pastirji iz obližnjih vasi, »malemu Francozku« nagajali in mu veliko prizadeli. Ker je bilo znano, kako je v mlin prišel, zvedeli so fantinje od svojih starih doma čudno pravljico o »golidi« ter so mlinskega pastirja sploh »Golida« imenovali. Ti mladi poredneži, starejši in močnejši od ubogega dečka, suvali so ga prav dostikrat po zgledu »mlinskega Janeza«, rekši: »Le dajmo ga, sicer nas bo, kadar doraste, vse z golido pobil kakor njegov oče, hudi Francoz.«

Zavoljo teh surovosti se je pa fantič svojih vrstnikov vedno ogibal. Gonil je krave vselej tjakaj na pašo, kjer je vedel, da drugi ne pasejo, in tam je revež sam sedel, sam jokal. Ker ni imel ljudi, da bi se bil ž njimi pogovarjal, govoril je svojim kravam in je mislil, da ga zastopijo. Ker ni imel nikogar, da bi se ga bil oklenil, imel je svojo kravo Lisko rad ter je njej tožil, kako je ta in oni hudoben, in jo je prosil, naj ga pobode, ako ga bo še tepel ali lasal.

Ker mu je bilo na paši dolgčas, sedeval je rad na ilovnatem jarku in je za igro gnetil ilovico in narejal razne reči iz mehke prsti: ljudi, ki ga niso tepli in z Golido zmerjali, krave, hiše, cerkve in druge reči.

To mu je bilo edino veselje, in ker je dan na dan to isto delo ponavljal, izuril se je bil v tem zidanju in upodabljanju v ilovici tako, da se je bilo čuditi. Ali še tega veselja mu hudobni tovariši niso pustili; vse, kar je Golida sezidal z umetno ročico, raztepli so mu iz gole porednosti.

Edina mlinarica ga je rada imela in skrbela zanj ko prava mati. Ali mlinarica se je bila jako postarala. Skrbi in nadloge so ji bile glavo pobelile.

Pavlek še ni bil dvanajst let spolnil, ko mu je edina dobrotnica, Ponkračevka, umrla.

Nekega popoldne je Pavlek sedel blizu ceste pri svojih ilovnatih podobah in hišah in je milo in bridko jokal.

Janez, ki je bil gospodarstvo v mlinariji prevzel po materini smrti, povedal mu je ravno danes, naj si drugje poišče službe in kruha. In ubogo dete ni vedelo, ni kam ni kod se kruh dobi; v obližju niso nikjer pastirja potrebovali in nikjer ni vedel za človeka, ki bi Golido pod streho vzel. Pa to mu ni bilo še najbolj hudo, tega še ni tolikanj mislil. Le to mu ni šlo v glavo, kako bo v kaki drugi hiši mogel spati kakor v tej, v kateri je »mati« živela in umrla, katera mu je bila kakor očetovska hiša. Da se od Janeza loči, to mu ni moglo biti hudo, ker on ga ni imel rad; le to ga je peklo, da ne bo več teh krav pasel, ki so mu bile edine prijateljice. Šel je tja k Liski, ki je mirno mulila travo ob cesti, obesil se ji je na vrat in je jokal in jokal in govoril: »O ti Liska ti, kdo te bo pasel, kdo te bo vračal, ko mene ne bo! O ti reva ti, morda boš s šibo tepena potlej, ko bom jaz šel proč!« In kakor bi ga bila krava razumela, pustila je travo in ga gledala in z ušesi migala. Pavleku so se pa še bolj solze udrle po licu.

V tem hipu zagleda nekoga stati tam pri svojih ilovnatih podobah. Bil je tisti gospod, katerega je v nedeljo videl pri farni cerkvi in o katerem so ljudje dejali, da podobo v oltarju popravlja. Pavlek, ki ni bil drugega človeka vajen videti pri svojem ilovnatem jarku kakor hudobneže, ki so njegovo delo s palico razbrskali, mislil je tudi zdaj, da hoče ta gospod vse njegove podobe razkopati; sosebno ga je v tej veri utrjevalo, ker je videl, da ima tujec palico v roki. To mu je bilo pa vendar preveč; danes je nazadnje pasel, nazadnje gledal svojo kravo iz ilovice narejeno, tako podobno Liski, in danes nazadnje bi pustil, da mu vse to kdo razruši? Dasiravno sta mu še dve debeli solzi na okroglem licu viseli, popade ga vendar srd in, stisnivši svojo palico, leti tja in jezno govori: »Vi, če mi razkopljete to, pa vas udarim!«

Tuji gospod pazljivo ogleduje te podobe, nasmehne se dečku in pravi: »Nič se ne boj, ne bom ti nič poškodoval. Ali si ti sam to naredil?«

»Jaz sam,« odgovori deček in pobesi svojo palico.

»Kdo te je naučil?« vpraša dalje tujec.

»Sam sem se naučil,« odgovori Pavlek.

Podobar ostro pogleda dečka in, videvši objokane oči in solzno lice, vpraša ga: »Zakaj si se pa jokal?«

To vprašanje je storilo, da se je fante svoje nesreče zopet domislil. Brž začne zopet plakati, briše si z rokavom solze in na drugo in tretje vprašanje šele odgovori: »Janez je rekel, da ne bom več njegovih krav pasel, da bom moral iti proč.«

»Kdo je ta Janez?« »I, Janez,« zatrdi Pavlek, ki je menil, da se to ne dá drugače povedati in da je to ime povsod znano.

»Kam pa pojdeš potlej?«

»Ne vem!«

»Ali bi hotel iti z menoj? Pri meni ti bo dobro, ne bo ti treba krav pasti, jaz te bom učil še lepše podobe delati, kakor so te. Tudi te ne bom stran gonil kakor ta Janez.

Samo priden boš moral biti in vsega boš imel. Novo obleko ti bom dal in marsikaj lepega. Ali bi šel z menoj?«

Pavlek debelo gleda, solze se mu ustavijo in tri pote z glavo primuza, da bi šel.

»No, precej jutri odrineva. Zato se moram pa še s tvojim Janezom pomeniti. Ženi svojo živino domov, jaz grem s teboj.«

Ali to ni bilo lahko, kakor si je tuji gospod mislil. Pavlek je imel neznano dosti pomislekov in bojazni, zdaj precej domov gnati, ko je še sonce za dva moža nad gorami.

Trdil je, da ga bo Janez gotovo pretepel, če pred domov prižene, preden avemarijo zazvoni. Šele po dolgem prigovarjanju, in ko mu je gospod obljubil, da ga bo on varoval pred Janezom, če ga bo hotel tepsti, zbral je deček svojo čredo in jo je podil proti domu. Večkrat pa mu je medpotoma na misel prišlo, da ga bo Janez vendarle tepel, ker prezgodaj živina domov pride. Vselej pa mu je gospod zagotovil, da se nima nič bati, da bo on zanj govoril in ga tudi branil.

Mlinski Janez je mislil, vidé tujega gospoda z Golido iti, da mu bo menda živino zarubil. Strahoma je posnel klobuk z glave, gledal ko zajec in na mestu stal ko privezan.

Ko je pa slišal, da tujec ni birič iz kanclije, čeravno suknjo nosi, ampak da je mestni podobar, ki oltar popravlja in ki bi Golido s seboj vzel: vrnila se mu je brž hudobna natura. Bil je menda fantu nevoščljiv take sreče; zakaj komaj mu je tujec povedal, da je od fanta slišal, da ga misli proč dati od hiše in da ga on meni s seboj vzeti: brž se Janez premisli in pravi Golidi: »No, ti kajon, pri moji hiši si kruh jedel, dokler nisi bil za drugo ko za lego; zdaj, ko bi lahko za kako delo prijel in dobrote povrnil, zdaj bi rad pa šel.«

»Saj si mi rekel, da bom moral iti,« odgovori jokaje se Golida.

»Kaj imaš ti okoli raznašati, kaj sem jaz rekel, kaj? Seme ti semensko!« Rekši, pograbi mladi mlinar fanta za ušesa hitro ko blisk. Gospod je imel dosti opraviti, da je dečka ubranil. Spoznal je pa tudi brž, da ta neusmiljeni mladi gospodar tepe fanta brez vzroka iz samega sovraštva. Sklenil ga je na vsak način rešiti takega gospodarja, kateri bi mu s časom z enakim surovim ravnanjem ne samo lepe dušne darove zatrl, ampak ga tudi telesno pohabil. Zastonj je bilo vse podobarjevo prigovarjanje, ki je dejal, da, ako mu dobro hoče, mora pustiti mladi mlinar dečka njemu. Janez je le odgovarjal, da fantinu tudi pri njem ni sile, »da ima jesti in piti dovolj«.

Podobar je naposled šel. Komaj je izginil Janezu izpred oči, ko je zopet začela dečku padati Janezova roka okoli ušes kakor toča, »da bo vedel drugikrat take škrice k hiši voditi.«

Ali dve uri pozneje se je tuji gospod zopet vrnil, in zdaj ne sam, ampak s fajmoštrom.

Janez se je duhovnega gospoda bal bolj ko vseh ljudi.

Ko je torej tudi iz njegovih ust slišal prigovore, da naj dečka pusti z le-tem gospodom iti, da bo kdaj kaj iz njega, ni se upal več ustavljati.

Še tisti večer je zbral Pavlek Golida svoje tri cape vkup, vzel jokaje slovo od mlinarjeve hiše, od vsakega kota posebej, še enkrat pogledal v hlev krave, Liski nekaj govoril in potem odšel z gospodom.

Ko je šel čez bližnjo vas, leteli so fantje vkup, kričé: »Golida gre proč, Golida gre z nekim gospodom!«

III[uredi]

Zopet je bilo poteklo kakih petnajst let.

V samotnem Ponkračevem mlinu kakor v bližnji vasi so bili menda pozabili že vsi ubogega Golide. Nihče ni vedel, kje je in kaj je iz njega.

Ali v mlinu se je bilo v teh petnajstih letih marsikaj spremenilo. Janez se je bil kmalu po Pavlekovem odhodu oženil in lepo doto mu je žena v hišo prinesla. Ali božjega blagoslova ni bilo v tej hiši. Kakor bi ga bil Bog hotel kaznovati, da je poprej z ubogim sirotinskim dečkom dostikrat neusmiljeno ravnal, obiskovala ga je nesreča za nesrečo. Bil je slab gospodar; kar je njegova rajnica mati prigospodarila, to je od leta do leta zagospodaril.

Živina mu je crkala; kar je vsejal, ni obrodilo; povsod le nesreča. Tudi mlin mu ni tako nesel ko materi in očetu v prejšnjih časih. Ker je bil namreč lakomen, jemal je celo od žita, kar so mu ga prinesli, večjo merico kakor drugi mlinarji. To pa so kmetje v okolici kmalu spazili in niso več hoteli k njemu v mlin nositi. Nosili so rajši daleč drugam.

Ponkračev Janez je imel troje otrok. Te in ženo je moral živeti. Ker je pa začelo večkrat še živeža zmanjkovati, začel je na posodbo jemati, dolgove delati.

Noben kvas pa rajši ne vzhaja ko dolg, pravijo stari možje. Tako je bilo tudi pri mlinarju. Pred ko je sam sprevidel, sedel je tako v dolgovih zakopan, da mu že ni bilo mogoče izbresti iz njih. Kaj ko bi bil sam! Ali imel je ženo, imel je troje otrok!

Skusil je revež, kaj je skrb, kaj nadloga; ali pomagati si ni vedel.

Nekatero noč ni očesa zatisnil.

Ali vse ni nič pomagalo.

Tisti, ki so mu posojila upali, jeli so ga terjati od vseh strani. On jim ni imel kaj vrniti; saj še otrokom ni imel jesti dati. Razglasilo se je, da bodo dolžniki Ponkračev mlin z zemljiščem, orodjem in pohištvom vred prodali.

Bil je dan povedan, kdaj bo dražba, kdaj naj pridejo tisti, ki želé kaj kupiti.

Prišel je tisti dan.

Pred Ponkračevim mlinom je stala mizica, za mizico je sedel uradnik od gosposke in birič, okoli in okoli pa so stali možje kupčevalci in gledalci.

Mladi mlinar Janez pak je ležal doli pri potoku na travi in se valjal kakor nor po tleh in jokal in Boga klical in vse svetnike na pomoč. Slišal je, kako se oddaja njegovo blago, orodje za orodjem, posoda za posodo, in ni imel nobenega denarja, da bi to ali ono reč sebi otel. Berač je bil zdaj, še slabejši ko berač, kajti ni bil sam, ampak je imel otroke, in to noč že svoje strehe ne!

»Ena golida z železom okovana, dva groša, kdo dá več?« zaslišal je Janez biriča klicati.

Naglo je skočil na noge. Kaj je bilo, ki ga je pri besedi »golida« tako ganilo? Ali se je domislil pri ti besedi, kako neusmiljeno je nekdaj z nekim človekom ravnal; ali mu je na mar prišlo, da je bil njegov oče ravno s to posodo ubit, da mu je torej svet spomin, ki ne sme v tuje roke priti.

»Stojte!« kričal je mlinar, »Jaz bom sam dva groša kje dobil, če ju imam vbogajme sprositi, pustite mi golido.«

»Štiri groše!« oglasi se neki glas, in ko se ljudje po njem ozró, zagledajo mladega gospoda, ki je bil ravno prišel. Bil je kakih petindvajset let star in lepo opravljen.

Vsi se čudijo, da tak gospodič golido licitira.

»Za božjo voljo, saj ste ljudje, pustite mi samo to golido!« prosi mlinar.

»Pet grošev bom dal.«

»Goldinar, dva goldinarja!« oglasi se mladenič.

»Ena golida dva goldinarja!« klical je birič.

Vse je strmelo, vse je gledalo mladega gospoda. Menili so, da se mu v glavi meša. Mlinar pak je stal osupnjen, potrt, menil je, da se mu sanja ali pa da se je ves svet zoper njega zarotil. Še pogledal ni po njem, ki je golido plačeval.

»Koliko je ta mož dolžen, ki mu blago prodajate?« vpraša mladi tujec uradnika pri mizici, odštevši denar za golido.

»Več kakor je njegova domačija vredna in vsa drobnjav. Dve tisoč in še nekaj goldinarjev,« odgovori mu oni.

Mladenič posegne v žep in izvleče veliko mošnjo, odpaše svojega mačka od pasa in vse vkup vrže v golido.

»Ni treba več na drobno prodajati, jaz sem plačnik za vse,« reče mladi gospod uradniku.

Potem se obrne k mlinarju, ki je kakor omrl v tla gledal in za vse nič več maral.

»Janez!« ogovori mlinarja. Mlinar kvišku pogleda.

Srpo gleda tujca. Kakor mrena mu je nekaj padlo izpred oči, tega človeka je spoznal, to je bil Pavlek, to je bil tisti, ki ga je v mladosti sovražil, tepel, ki ga je Golida imenoval.

»Janez, tukaj imaš golido in v golidi toliko, da si domačijo in svoje premoženje rešiš. Hiša, v kateri je tvoja mati živela in v kateri sem jaz veliko dobrega užil, ne sme v tuje roke priti. Naj golida, ki je nekdaj nesrečo v to hišo prinesla, čeravno nisem bil jaz kriv, prinese zdaj po meni srečo.

Bodi srečen, Boga ne pozabi, golida naj ti bo spomin na očeta, na mater in name — na Golido, kakor si me včasi klical. Bog te obvaruj!«

Rekši, odide Pavlek naglo; mlinar je gledal za njim, gledal zdaj keblico v roki in denar v nji, zdaj ljudi okrog.

Ne — to niso bile sanje, to je bila resnica, saj so dolžniki od vseh strani prihajali, mlinarju srečo voščili in so bili vse drugi ljudje.

——————————

Mladi Ponkrac je poplačal dolgove. Ni bilo treba ne njemu niti njegovim otrokom na tujem strehe iskati. Božji blagoslov se je povrnil v hišo mlinarjevo; kmalu je bila premožnejša ko popred. Ali tudi Janez je postal ves drugačen mož in ni mu bilo večjega veselja, kakor kadar je prišel Pavlek, sloveč podobar iz Trsta, in je vprašal, kje je golida. To posodo hranijo v Ponkračevi hiši še današnji dan, in kdor jo prvič vidi, pripovedujejo mu vse te čudne reči o njej.