Golški svetnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Golški svetnik
Ivan Albreht
Izdano: Domovina št. 31–38, 1934
Viri: dLib 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. dno

I.[uredi]

Ko sem prišel po mnogih letih domov, sem bog ve kolikokrat slišal praviti o njem, kako je nesrečen. Ob nedeljah popoldne so po večernicah možje, ki so se pomenkovali v tej ali oni krčmi, govorili o letini in o vremenu, o davkih in boleznih, o uimah in požarih, nazadnje pa prav gotovo tudi o gospodu Boštjanu, ki pase duše v hribovskih Golcih. Vso faro osrečuje s svojo dobrotljivostjo in ljudomilostjo, le sam je nesrečen, najsi tudi živi kakor svetnik.

«Zakaj je nesrečen,» sem bil radoveden med možaki, ki pa so samo skomigavali z rameni in se pomembno spogledavali. Ko sem v ponedeljek stopil malo za kosci in užival opojno radost poletnega jutra, sem zaslišal grabljice, ki so za moškimi razmešavale redi:

«Šestdeset? Beži no, beži, Francka, še štirideset jih nima, pravijo.»

«Pa je ves siv in kakor prsten.»

«Je zato, ker je tako nesrečen.»

«Nad koga ste se pa tako zarana spravile dekleta?» se pomešam mednje.

Črnolasa Francka malo zardi, ko prizna:

«Golškega gospoda imamo v mislih.»

«Premišljujete pa precej na glas, jih hočem zaplesti v razgovor.»

«Saj ne hodijo gospod pod mernikom,» se brani čvrsta plavolaska, «kaj bi zakrivale!»

Vse potrdijo z zadovoljnim smehom, da so istih misli. Ko hočem izvedeti več, je sleherna beseda zaman. Dekleta se hihitajo in skrivnostno stikajo glave. Zdi se mi naposled, da tudi same ne vedo ni pravega. Morda jih draži samo zagonetnost, ki obdaja župnika Boštjana, pa prav zbog tega govore toliko o njem.

Moja radovednost kljub temu ne miruje. Zlasti me draži, ko ne morem niti izvedeti, odkod je ta gospod, niti ne, kako se piše.

«Stopite k njim, saj ni tako daleč v Golce,» mi naposled Francka pokaže pravo pot.

Smešno, kako je včasi človek neroden. Pojdi, poglej in povprašaj, pa izveš, kar želiš.

«Dobro se imejte, dekleta,» se tedaj odločim in krenem domov, odtam pa še tisto dopoldne naravnost v Golce. Cesta se vije med travniki in njivami po kotanjasti dolini, šine zdaj navkreber in zdrsne potem spet navzdol ter zavije potlej v smrekov gozd. Tam se loči od nje kolovoz, kamenita in razrita bližnjica v Golce. Stopničasto se vrste klanci in pot se zapleta zdaj na desno, zdaj na levo, cel niz ovinkov, ki v gozdu skoro zmedejo človeku smer. Dasi me po zguljenem kamenju in razsušenih kolesnicah zanaša kakor omotičnega, se vendar ne naveličam. Bom le videl, kdo je ta nesrečni gospod Boštjan!

Gozd se polagoma razredči in se nazadnje umakne položno razpeti goličavi. Med brinjem in češminjem je raztreseno leskovje in sladek les, tu, tam gaber ali breza, poredko celo grčava bukev, vendar nikjer tako ob poti, da bi bilo kaj sence. Kuščarji in gaščarice švigajo po kamenju, po nekod se solnči živi svitek — gad, včasi pa zažvižga celo modras, da splašeno sfrfota iz grmovja kos ali brinovka in z otožnim klicem opozarja ptičji rod na nevarnega gosta.

Slednji se prikobaca pot na valovito planoto, s travniki in njivami posejano, polno solnca in tiste tajne lepote, ki jo nudi tišina nedotaknjene samote. Kakor gnezda so med sadnim drevjem skrite hiše, po položnih holmcih so razpredena pota in stezice, a na kepastem brdu se solnči farna cerkev, ki ji druguje prostorno župnišče in okrog nje srpasto zavito pokopališče. To so Golci.

Precej čez poldne je in solnce se že niža, vendar še močno pripeka, ko nekam nervozen stopim v župnišče.

«Na vrtu so gospod,» mi nejevoljno pove starikava kuharica. Trenutek za tem obstanem pod košato jablano pred visokoraslim, malo mrkimi človekom, ki me prvi trenutek nezaupno premotri, a nato sunkoma stopi proti meni in mi proži obe roki nasproti. Pri tem se njegov pogled čudno zapiči vame, me za trenutek čisto pahne iz ravnovesja in moram samo nehote premišljevati, kje sem že srečal te iskajoče oči.

«Si ali nisi?» se mi oglasi nasproti in asketsko izsušeni obraz se za trenutek pomladi. Izpod gub in sivkasto porumenele polti se nenadne prebudi znano lice.

«Hojnik!» se vzdrami v meni.

Oni se nasmehne. «No, vidiš! Boštjan Hojnik, seveda. Mislil sem, da me ne boš spoznal, ko si me tako čudno gledal. Prav veseli me, da si prišel. V vseh dolgih dvajsetih letih si prvi sošolec, ki me je obiskal.»

Tedaj me nenadoma premaga smeh. Kakor mislim, kamor se ozrem, kar hočem reči, vse se mi zdi naenkrat silno smešno. Boštjan Hojnik, ta veseli, razigrani fant, ki je vedno gledal v življenje s solnčno-otroškim pogledom, to naj bo mrki samotar, ki o njem spleta ljudska govorica trnjev venec gorja?

Morda so se smejale samo moje oči ali pa je celo smeh ostal popolnoma skrit: Boštjan Hojnik je ostal čisto resen.

«Stopica malo tjale v lopo, da se nekoliko ohladiš,» je stopil pred menoj po vrtu in grede naročil kuharici Lojzi, naj prinese brinjevca in še kaj. Pri čašici dišečega krepčila so iz kramljanja rasli potem zmerom novi študentovski spomini. Prišli so na vrsto profesorji in nekdanji tovariši, gospodinje in dekleta, ples in gledališče, malo politike in neštevilo citatov.

«Je le res lep tisti mladi čas,» si je Boštjan pogladil razredčene in že močno osivele lase. Ko sva govorila o razstanku po maturi, sem se živo domislil otroško-razposajenega veselja tiste naše zadnje skupne noti, ko smo že hoteli biti resni in izkušeni možje, pa smo vendar le bili še tako srečna, zelena mladina!

Boštjanu se je naenkrat osušila beseda. Pogledal me je s plahim, nemirnim pogledom, potem pa — kakor da je nekaj ugasnilo v njegovih očeh. Obraz je bil star in rumenkast, asketsko miren in trd.

»Ti bo gotovo že hladno,» je poskrbel zame, toda v glasu ni bilo topline.

»Čisto prijetno je,» sem ga miril, in lepo imaš tukaj. Si že dolgo tu?»

«Ljudje v hribih so dobri,» je preslišal moje vprašanje in mi ponudil:

«Če hočeš, greva noter. Gotovo si truden. Do večerje lahko malo ležeš, jaz pa ta čas opravim brevir.» Čutil sem, da sem nevede zadel nekam, kjer boli, vendar nisem slutil, s čim sem ga ranil.

«Skoraj bi se še malo razgledal po vasi,» sem se hotel izmuzniti, a Boštjan je skomignil z rameni:

«Za to bo le jutri dovolj časa. Saj mi menda ne pobegneš tako naglo.»

Na rami sem začutil njegovo suhljato roko. Bila je mrzla in drhteča.

«Kakor veš,» me je streslo, on pa:

«Saj sem vedel, da te bo zazeblo, a jaz bi rad, da se čutiš čisto domačega pri meni.»

Zvenelo je že kakor prošnja, zato sem storil, kakor sem čutil, da želi.

Ko sem v preprosto opremljeni sobi legel na starinski divan, sem se počutil nalik v pravljici: Deček je zašel v gozd in je v daljni samoti naletel na uročeno hišo. Kakšni čari so jo uročili?

Na komodi je komaj slišno tiktakala majhna budilka in me uspavala.

II.[uredi]

Ko sem se predramil, je bil odsev večerne zarje razlit po sobi.

«Ali si se odpočil?» je tiho vstopil Boštjan, ko sem se zgani. Lepa hvala za Ijubeznico pozornost,» sem hitel pokoncnu, «zvrstno sem se okrepil.»

«Ješ rad na prostem?»

«Kakor izvoliš. Samo ne trudi se preveč z menoj!»

Malomarno je zamahnil z roko:

«Jaz ljubim somrak in večerni mir. Po sobah je zdaj bolj zatohlo.»

«Kakor da si bral mojo željo,» sem se naklonil in odšel z njim.

V lopi je bilo že pogrnjeno in pripravljeno. Kakor skrivenčena senca je odlezla Lojza, ki je bila prinesla vina na mizo.

Iz dalje je odmevalo ukanje koscev in petje grabljic. Po hlevih je mukala živina, ki so jo prignali s paše. Murni so pridno strigli večerno pesem. Nekje je rega prosila dežja. Včasi je zavel veter. Listje se je zganilo in za šepetalo, vmes je tu in tam zamolklo padel v travo droben sad. Sem s pokopališča je zadišalo po tujah, Na smrt spominjajoči vonj se je mešal in boril z opojnim vonjem belih in rdečih vrtnic, ki so cvetele na gredi za lopo.

Med jedjo nisva govorila. Boštjan tudi ni skoro nič jedel, pa pa že celo ne, samo meni je točil in stregel.

«Nase si pozabil,» sem se branil prevelike gostoljubnosti.

«Zvečer nimam navade jesti,» je kakor mimogrede pripomnil, «nisem nič kaj zdrav!»

«V tem ozračju? Meni se zdi, da se tukaj kar sprehaja zdravje.»

«Prav vesel sem, ko te vidim zadovoljnega. Seve, zame je drugače.»

»Zdaj,» sem zadovoljno pomislil, «zdajle izvem,» toda Boštjan je obmolknil.

Skozi vejevje se je razlila mesečina. Tu in tam je tiho švignil mimo lope netopir, a z visokega drevesa se je oglašal čuk.

Na vasi je zategnil pes in drugi in tretji za njim. Kakor klic trpečih, ki se ne morejo umiriti, je odmevalo v jasno noč.

V zvoniku je zarožljalo kolesje cerkevene ure. Pokojno se je nato pod udarci oglasil zvon in odmeril čas: devet.

Lojza je pospravila, prinesla spet vina in brez besede odšla. Samo pesek je hreščal pod njenimi počasnimi koraki.

V svitu tleče cigarete sem včasi za trenutek jasno videl Boštjanov obraz. Oči je imel skoraj čisto zaprte, zgornja ustnica pa je bila nekoliko vzbočena, kakor bi bil hotel pravkar nekaj reči.

«Kaj mu tako zaklepa besedo?» se je bolj in bolj nestrpno oglašala v meni. Hotel sem pomagati:

«Očarljivo lepo je nocoj.»

»Govoriš ko na plesu študenta,» se je zganil Boštjan. Potem sva spet molčala. Mislil, sem in mislil, toda možgani so bili kakor izsušeni. Nič primernega se ni moglo oglasiti v njih. Čez dolgo je šele on sam presekal molk:

«Kako si neki izvedel zame?»

«Doma sem bil, v Rebenicah, pa je pogovor nanesel na Golce in se mi je po opisu zdelo, da utegneš biti tukajšnji župnik ti.«

«Po opisu?» se je iznenadil Boštjan, »čudno.«

»Zakaj?»

»Sem mislil, da sem se izpremenil odtlej...»

Kakor da išče stika, se mi je zdajci zazdela tipajoča njegova beseda.

»Gotovo,» sem bil previden, oživljen je oblikuje človeka, vsakega po svoje, nekaj osnovnega pa le ostane.»

«Misliš?» se je oglasil njegov dvom.

»Ali ne? Kakšna lastnost, poteza ali morda samo kretnja; tako sem mislil. Saj me razumeš?»

»Seveda... Bedni smo na svetu,» je zadrhtel Boštjanov glas, a jaz hitro za njim:

»Zakon narave je tak, ukaz božji, če hočeš, a nekaj lepega je le v vsem našem tavanju. V dobah, kakor je naša, že celo. Pomisli: radio, letala in vsa ta čuda moderne tehnike...»

«Ki pa ne osvetle niti enega samega kotička naše duše,» me je presekal Boštjan.

»Seve, ugank ostane še polno okrog nas,» sem hotel biti prijazen, on pa spet:

«In mi sami — največja —«

Govoril je bolj in bolj zamolklo in čisto tiha. Samo nalik iz globine sem čul njegov glas:

«Zvezdam merimo pota, sebi — kdo ga zna?» Z vzdihom je obmolknil. Ko sem spoznal, da čakam zaman, sem zastavil še enkrat:

«Najlepše bi bilo, če bi bil človek vedno otrok.»

«Stopiva gor,» se je umaknil Boštjan. «Pozno je že in noč ne čaka.»

Spodaj v veži je brlela petrolejka. Z njo nama je posvetil Boštjan po škripajočih stopnicah. Zgoraj v veži, ki je imela dvoje oken: eno na vas, drugo na pokopališče, cvetela vrsta belih oleandrov. Na desni je izmed raznolikega zelenja molelo veliko razpelo, na levi steni pa je črno-rdeč napis. «Pax huic domui (mir tej hiši) obkrožal nagačenega petelina.

«Se baviš tudi z lovom?» sem pokazal tjakaj.

«Po dvoriščih lovimo pri nas takšno zverjad,» se je razvedril Boštjan in dvignil luč. Res, bil je čisto navaden domač kokot.

«Kaj ti je bil pa ta tako pri srcu?» sem se zavzel v resničnem začudenju.

V Boštjanovih očeh se je stekleno zasvetilo:

«Ta?«

«In se je zasmejal z votlim, razvlečenim smehom. Kakor krik je odmevalo od sten. Postavil je luč na okroglo mizico in se z obema rokama oprl name. Prejšnji mir ga je zapustil. Čisto od blizu sem zdaj videl svetiti dvoje grozničavo splašenih oči in glas je bil vročično suh, ko je dahnil:

«Saj mi lahko zaupaš, prijatelj, da si že slišal govoriti ljudi.»

«Nekam razburjen se mi zdiš. Gotovo si truden,» sem se izkušal izmakniti.

«Ni treba izbegavanja,» je tiščal Boštjan, «saj je itak vseeno! Življenje občuje z nami brez nežne obzirnosti.

»Pokazal mi je v sobo, kamor sem brez obotavljanja vstopil.

«Saj ni nič,» je sedel za široko pisalno mizo, «to mi pa lahko potrdiš, da se me nisi nadejal v teh hribih.»

«Sploh nisem vedel, da si si izvolil ta stan,» sem tiho priznal. «Kolikor se spominjam, si se bil nameraval posvetiti medicini.

Boštjan je prikimal:

«Pa je stopil vmes tisti petelin, ki si ga videl zunaj v veži, in je dal mojemu življenju čisto drugačno smer.

«Rezek, nervozen smeh mu je zaprl glas. Ponudil mi je cigareto, sam pa začel odpirati predale pri mizi.

«Mogoče te bo zanimalo,» je kakor sam sebi pravil vmes. «Naposled je na svetu lahko zanimivo vse in nič, ali ne? Prah sem in v prah se vrnem. Samo pot je včasi predolga in preveč trnjeva.»

Poigraval sem se medtem z dišečim cigaretnim dimom in nestrpno čakal. Nazadnje je Boštjan globoko nekje iz predala potegnil omot papirjev in ga položil predme na mizo.

«Takole,» mi je sedel nasproti. «Ako te veseli, boš lahko prebiral.»

Razmotal je s širokim črnim trakom prevezan zavitek. Droben prstan, nekaj pisem, par posušenih cvetov in še nekaj take drobnjave je položil na kraj.

«To ni ob koncu koncev nič zanimivega,» je pojasnil s trpkim usmevom. «Običajna zgodba in vsakdanje relikvije mladosti. Saj veš,»

Pri njem bi me bilo zanimalo tudi to, vendar se nisem hotel izdati.

«Ali razgrinjaš romane?» sem pričel s šalo, kakor bi me vse to ne brigalo čisto nič.

«Romane?» me je mimogrede ošvrknil s pogledom.

«Veš, prišel si kakor nalašč. Ne zameri, ko govorim tako odkrito! Mislil sem že večkrat nate in bi ti bil morda celo pisal, da sem vedel, kje živiš. Tako je zdaj še bolje. Sicer si se pa gotovo odzval zgolj klicu mojih misli.»

Moj začudeni pogled ga je menda napotil, da je hotel biti jasnejši:

«Veš, bavim se precej s telepatijo (lastnost, da vidiš dogodke, ki so se zgodili kje daleč). Ni tako za psa kakor bi človek mislil prvi trenutek. Sploh ne vem, če je okultna (tajna in zagonetna) znanost kaj manj važna od eksaktne vede (veda na podlagi točnih dognanj). Vse zavisi od volje ali od medija (posredovalna oseba med človekom in duhovi) ali morda samo od medsebojnega razmerja raznih okoliščin. Ne vem.»

Besedi, ki jih je izrekel za tem, nisem razumel. Sploh se mi je zdel bolj in bolj zmeden, čim dalje sva sedela. Kakor skopuh bankovce je prekladal papirje, razporejal in izločal, zavijal in spet odmotaval ter se včasi nasmehnil, včasi otožno vzdihnil. Ne le roke, tudi lica so mu podrhtevala v nekšnem nervoznem krču in še celo pod gubami na čelu je bilo videti, kakor da se nekaj giblje in vztrepetava. Mojim očem se je umikal, kadar pa sva se po naključju ujela s pogledi, so mu oči obvisele ko priklenjene na mojih.

«Hočeš prebirati,» mi je nazadnje ponudil, kar je odbral zame, medtem ko je vse drugo spet skrbno zavil in spravil nazaj v predal.

«In kaj je to?» sem se delal brezbrižno nevednega.

«Moje življenje,» se je okrenil Boštjan nazaj k meni, «ali zgodba o petelinu, ki si ga videl v veži. Kar hočeš...»

Z zvonika je odjeknilo enajstkrat, ko sva si voščila lahko noč. Na pragu me je še zadržal:

»Saj boje nisi, kaj?»

Stal je tesno ob meni in mi naglo šepetal:

«Jaz mislim, veš, da je vse volja božja — ali usoda — ali... No, bati se ti ni treba! Nevidni svet ni strašnejši od vidnega. Meni je celo ljubši. Lahko noč!»

Kakor na vzmeteh se je zavrtel in me je pustil samega. Po vsem tem mi seveda ni bilo mnogo do spanja. Kakor sem bil, sem se vrgel na posteljo in začel prebirati zgodbo Boštjanovega življenja — povest o petelinu, kakor jo je imenoval sam.

Takšna je ta povest.

III.[uredi]

Kako sem si želel priti do osme, te zadnje postaje na gimnazijskem potu! Zdaj je dosežena in tako hitro je minilo. Velika noč je pred durmi, počitnice in svidenje: Elo bom videl! Ona iz Gorice, jaz iz Ljubljane, v Zalesju pa se srečava. Zdaj ji povem, kaj čutim zanjo. Učitelj, njen oče, gotovo ne bo ugovarjal, ko izve, da sem se odločil za medicino. Pet let: Ela je še mlada. Vsako leto se bova videla in slednje počitnice bodo paradiž. Še svojo matar moram spoprijazniti s to mislijo. Sicer želi sina duhovnika, ali nazadnje... «Kdo naj bo grešnik in spokornik, če postanemo vsi svetniki ?» ji zasučem na veselo plat. Gotovo me bo razumela. Da imam očeta še živega, bi se lahko domenila. On je bil sama živa dobrota Vendar: saj sem mlad in življenje je moje!«

Govoril sem z Elo — v cerkvi na koru, samo nekaj besedi. Prosil sem jo za piruh in mi ga je obljubila. Ko ga mi da, ji povem vse, čisto vse. Popoldne je bilo doma nekaj namigavanja. Ko sva po večernicah sedela z materjo zgoraj v hiši, se je vznejevoljila, ker sem dejal, da pojdem na vas.

«Na počitnice prideš domov, se šteje, pa te čisto nič ne drži doma. Samo okrog bi vihral !»

Dejal sem ji, da moram vendar obiskati sorodnike. Tudi bi se spodobilo pogledat malo k učiteljevim. To ji ni bilo nič kaj všeč.

«Z gospodom gotovo še nisi govoril, čeprav hodiš mimo župnišča v cerkev,» me je vščenila, a jaz samo:

«Kaj naj pa govorim z njim?

«Res je naš župnik človek sam zase in ne mara družbe. Star je že in betežen. Samo o revmatizmu stoka in na brezverce se huduje, ki kužijo svet. Kaj je meni za revmatizem in za brezverce, ko mi je pa Ela obljubila piruh!

«Preden pojdeš nazaj, morava še pametno govoriti,» je dejala mati, a jaz sem prikimal in se izmuznil iz hiše. Za sorodnike mi ni bilo. Kako naj bi tudi taval po vasi, ko pa naš vrt meji na šolsko dvorišče!«

Velika nedelja, oj, blaženi dan, kako sem danes občutil tvojo lepoto! Dih mladega življenja v prirodi, praznična čistost sinjega neba, mogočno zvonjenje zvonov, ki slave zmago Odrešenikovo, vse sem zajel v svojo dušo in nosim s seboj. Kakor živo potrdilo v bodočnost odmeva v meni in je posvečeno z nebeškim plamenom njenih vdanih oči.

Ela, Ela!

Veter, ki vzgiba na vrtu brsteče mladike, ponavlja tvoje ime, potok kraj vrta ga veselo žubori in še tišina noči, ki se naslanja na okno, mi ga neslišno kliče v spomin.

Ela, Ela!

Dekle, otrok, ali moreš s svojimi šestnajstimi leti slutiti, kako si se zarasla vame s svojo mlada, lepoto?

Dein Hauch ist Duft, dein Schritt ist Tanz, dein Wort Musik der Psalmen —

Da sem jaz pesnik, bi povedal še vse drugače, kakor je znal Dahn! Kajti jaz vem, Ela, da je bilo posvečenje, ko se mi je tvoj topli dih odzval v poljub. Posvečenje ali prekletstvo: brez tebe ni zame v življenje poti...

Ela, Ela!

Učitelja ni bilo doma, ko sem prišel, gospo pa sem srečal v veži. Gospa Stegujeva je preprosta kmečka ženska, ali njena lepota je bila tolikšna, da se je učitelj Milan bojda ves zatopil vanjo. Rad mu verjamem, kajti malo je še danes deklet, ki bi se v lepoti mogle kosati z gospo Fano, najsi je tudi dala že šestim otrokom življenje. In Ela je njen odraz.

V ostalem je gospa še vedno ohranila svojo preprostost. Gospodo tolikanj spoštuje, da je bila bojda že tretji v otroški postelji, ko se ji je še vedno zaletavalo, da je svojega moža vikala.

Tudi mene je danes sprejela zelo prijazno in spoštljivo. Spremila me je v sobo, kjer se je Ela zabavala z mlajšimi bratci in sestricami, pa mi je začela streči kakor bogzna kakšnemu imenitnemu gostu. Ela je bila nekaj časa malce v zadregi, vendar je kmalu zmagala njena nehlinjena preprostost. Pomenkovali smo se o šoli in o mestih, pa seveda nisem pozabil povedati, da nameravam postati zdravnik. Gospejina ljubka krotkost me je celo tako opogumila, da sem vprašal Elo tudi po pirhu.

«Seve, če je obljubljen, potem...« se je nasmehnila gospa Fana, Ela pa mi je povešenih oči in vsa rdeča izročila velikonočni dar. Najrajši bi ga bil vpričo obeh poljubil in sem se le s težavo premagal, da nisem s piruhom vred pridržal tudi njene vitke ročice. Ali že dotik prstov me je prešinil kakor električna iskra in tudi Eli so sunkovito valovile prsi.

Ko je čez čas prišel Elin bratec klicat gospo, češ, da želi z njo govoriti oštirjeva Tona, sva ostala z mladenko sama. Prva tančica lahnega somraka se je jela razprezati po sobi in v peči je poredno prasketal ogenj. Meni je zastala beseda, Ela pa je nepremično gledala na mizo, ko da je na bogato vezenem prtu napisana odgonetka vseh skrivnosti. V topli tišini sem čutil vonj njene svežosti, pil zlati soj njenih las in čul utripe njenega srca. Kakor v omotici je roka poiskala roko in grlo se mi je krčilo, ko sem hotel govoriti. Samo kakor v snu sem čul šepetajoči odpor:

«Gospod Hojnik...«

Ne vem, kaj sem jecljal, srce je ponavljalo samo: «Ela, Ela,» in je prevpilo njeno moč.

«Ti,« je dahnila in njen poljub je bil te svete ljubezni prva daritev.

O, Ela, da bi mogel reči kakor Jozue:

«Solnce, stoj!» za vso venčost bi uročil ta trenutek, ta edini...

Ela, angel moj, ali ga nosiš s seboj kakor jaz?

Da bi že minilo teh nekaj mesecev, ki me ločijo od počitnic! Kakor na trnju sem v šoli in vedno mi je pred očmi samo Elin obraz. Pred odhodom z velikonočnih počitnic sva se videla samo še enkrat in nisva mogla dosti govoriti, zato si zdaj tem več pripovedujejo najina pisma. Kette, Murn, Župančič, Heine in Petrarca, vsi morajo na pomoč, da si lahko odkrijeva, kar je zdaj žarišče vsega najinega življenja. In še mi piše Ela, da komaj čaka počitnic, ker ne more vsega pisati in mi ima vendar še toliko nujnega povedati! Da bi se vsaj malo požuril ta sparjeni, prašni čas!

Z materjo sva tedaj govorila, vendar se nisva dosti zmenila. Dejal sem, da pojdem po maturi na univerzo, mati pa me je zafrknila, naj prosim svetega Duha prave pameti. Takih stroškov grunt ne bo zmogel. Sploh da bova še govorila, preden pride do resnega.

Ker je tako, zdaj sploh ne pišem domov.

Dasi počasi, je le minilo! Pismena matura je končana, Ela pa ima že počitnice in mi je pisala z doma. Prosi me, naj ji ne pišem v Zalesje, ker bi sicer nastalo preveč govoric. Nekaj si ljudje baje že šušljajo. Poštarica je menda znesla novico. Gotovo se naši nasproti učiteljevim zdaj zavoljo tega drže tako nekam po rezi. Starejši brat Andrej učitelja niti ne pogleda in mati se je Eli zadnjič izognila, ko bi se bili morali srečati. Po pisavi poznam, da je bila Ela razburjena, ko mi je sporočala neprijetne vesti. Potrpi, draga, saj so dnevi šteti!

Matura, razstanek s profesorji in tovariši, slovo od mesta, kjer sem preživel venec mladih let, vse je kakor sen za menoj. Zdaj sedim doma in premišljujem. Ele še nisem videl, dasi sem že tri dni v Zalesju. In med dom in mene je leglo nekaj, kar naju loči. Tujca se čutim in na sovražnih tleh. Mati je prijazna z menoj, toda nekakšna skrb živi v njenih očeh. To me bega. Andrej me gleda po strani. Skoraj nič ne govoriva. Sestra Anica mi je povedala, da bi se rad oženil in prevzel grunt. Ako bi jaz šel na visoke šole, bi bilo zanj breme težko. Anica pa je dobra. Elinih let je in menda tudi ve, da nosim učiteljevo v srcu...

Razkošna zavest, da sem nekaj dovršil in se otresel spon, da sem zdaj svoboden človek, ki mu je na stežaj odprt svet, je čisto skopnela. Opojnega abiturientskega veselja je konec. Bolj in bolj začenjam čutiti, da nisem res na cilju, ampak globoko nekje pod klancem.

Pravkar sva z Andrejem trčila skupaj, ko je pred kozolcem na vrtu pripravljal, vozove, da pojde za žanjicami.

«Kaj boš zdaj?» je hotel vedeti.

«Na Dunaj pojdem,» mu pravim, «ali v Gradec.»

«In kaj boš tam?»

«Zdravnik bi rad postal.«

Brat je rokovnjaško zaklel in mi s sovražnimi pogledom začel govoriti:

«Zdravnik? Doma naj gre pa vse k vragu zavoljo enega samega? Zakaj nočeš storiti prav? Ali ti je lemenat premalo, prekleti škric izprijen? Za tisto šolsko frkljo naj se vsi pehamo, misliš?»

Kakor iz tolmuna ob povodnji je bljuvalo iz njega in malo je manjkalo, da se nisva zares spoprijela. Ko je Anica prišla z njive po malo južino, naju je ločila. Dom, najlepše svetišče, je v meni podrt. Trpko in prazno mi je v duši. Zagrizel bi se kamorkoli in rjul od bolečine. Čemu so me ti ljudje pahnili v šole, ko vidijo vendar le sebe na svetu! Jutri moram govoriti z Elo, moram.

Zdaj se z Elo sestajava dan za dnem, vendar se ne morem odločiti in ji priznati, kakšne bridkosti me tarejo doma. Preveč nedolžno veruje vame in prelepo zna slikati bodočnost, da bi ji kalil to solnčno jasnino. Pojem najvišjega in najpopolnejšega sem zanjo: Bog. Kako naj ji razodenem betežnost suhe resničnosti:

Živim na žerjavici. Svoj živ dan nisem slutil, da imam toliko tet, stricev in raznoterih sorodnikov, ki bi vsi radi topli šli v nebesa, po mojem hrbtu seveda. Kakor na božjo pot hodijo k meni, blagrujejo dom, kjer sem se rodil, in mene: gotovo namreč pojdem, kamor me Bog kliče; pel bom novo mašo in bom v čast fari in vsemu okolišu. Eni so me že v sanjah gledali pred oltarjem, drugim je prerokovala ciganka, da bodo imeli v rodu služabnika božjega, ki postane velik, najmanj škof, če že ne papež. Stara Škarinka, ki ima bojda precej kosmato vest, ker rada pomaga nerojenim, da se izognejo temu svetu, je tudi prišla k meni. Furlanka je po rodu, pa le trdi, da sva sorodnika. Starega očeta strica je priklicala za pričo. Bog ve, koliko let je že v grobu, zdaj pa pravi Škarinka, da je kot verna duša iz vic prišel k njej in ji povedal, da bo njegovega očiščevalnega trpljenja konec, ko se prvi na mojo besedo izpremeni kruh v telo in vino v kri Gospodovo. In še namignila mi je Škarinka, naj ne bom v skrbeh, če bi me bila mladost kaj omamila. Kar povem naj ali pokažem deklino, pa se ji ne bo treba bati sramote. Bodi kmečka ali gosposka, Škarinka pomaga vsaki, zlasti še tu, ko bi šlo vendar za dober namen.

Tako hodijo in hodijo in vsi trdijo, da sem od številnega sorodstva edini, ki mu je odprta ta svetla pot. Z mošnjički rožljajo možaki, iz rutic odvijajo ženice hranilne knjižice in mi slovesno zatrjujejo, da radi dajo mnogo svojih žuljev zame v božjo čast.

Joj, če bi vsi ti ljudje vsaj slutili, kako me mučijo in kako se mi studijo! Vraga, iščite si svoja nebesa sami, jaz vam jih ne bom odpiral!

Najbolje bi morda bilo, če bi vsem skupaj povedal, da hočem živeti zase in za njo, za Elo. Morda še storim tako, bo vsaj enkrat konec tega klavrnega romanja...

Kakor razbeljen oklep čutim okolico: mater, brata, sestro, vse. Njihov sem, vem, in sem le odtrgan od njih. Sovražim jih, te čudne ljudi, v svojo grudo zarite in v nebo zaverovane, te ljudi brez poleta in čuvstev. Iz oči jim leskeče soj preorane zemlje, po žilah se jim pretaka sok prsti in vsi diše po grudi, ki jih redi. To je njihov svet: polne kašče, polni hrami, po skrinjah dosti rjuh in v hlevu dovolj repov, da ne zmanjka mleka in ne gnoja. Poleg tega imajo še «oni svet». Zemljo mazilijo z gnojem, «oni svet» bi si radi pridobili z menoj. Za vse imajo isto ceno. Gnoj zapeljejo na njivo in vedo, da se jim bo to obneslo, mene tiščijo v talar in so prepričani, da si s tem rahljajo lehe na «onem svetu». Kako čutim jaz, jih ne briga nič. Sovražim jih, te zdrave ljudi, ali pa se jih bojim. In sem vendar kri njihove krvi. Kaj se godi z menoj?

Že tretjo noč zaman želim spanja, da bi vsaj za nekaj časa preslišal v sebi krik...

Z materjo sva govorila. Že ko sem čul njen korak, je začelo vse vrveti v meni. Slutil sem, da bo razgovor med nama trpek, vendar ne bi bil niti v snu uganil, kaj mi ima povedati mati. Zdaj vem, odkod tista skrb, ki sem jo vedno čutil v njej.

«Boštjan,« je sedla na posteljo, «čas hiti. Povej zdaj, kako si se res odločil.»

Ko sem stal pred izpraševalno komisijo, nisem čutil niti sence takšnega nemira kakor zdaj pred materjo. Mukoma sem trgal iz sebe besede, ko sem ji zatrjeval, da ne čutim prav nobenega poklica za duhovski stan. Karkoli se mi je le malo zdelo v prilog tej trditvi, vse sem ji pojasnil in razložil.

Poslušala me je mirno kakor pri pridigi. Verno so bile ves čas uprte vame njene sive oči. Ozke ustnice so bile stisnjene in gube na licih so mirovale.

Ko sem obmolknil, je nekajkrat vzdihnila in me nemo motrila. Ob tem materinem pogledu sem zardeval in pobledeval in zbegano iskal opore z očmi. Tedaj začujem sodbo:

«Boštjan, kar si sklenil, je smrt zate samega in za nas vse. Vem, govoriš kakor človek, ki vidi le napol. Mlad si še in daleč od grunta si rasel. Dobrote njegove vidiš, bolečin ne poznaš. Ko je umrl oče, smo bili na prevesici. Po imenu je bilo Hojnikovo naše, ali samo po imenu, kajti vse je plavalo v morju dolgov. Obdržali smo dom, tega morja še nismo odplačali. Nekaj sunkov pa smo spet pri starem. Tebe na visoke šole, grunt na boben!».

«Dobro tedaj, mati,» me je opalilo to razkritje, «pojdem pa kamorkoli in nočem od doma ničesar več. Nikogar ne maram pehati na beraško palico, samo mene ne kujte v vezi, ki bi me zadušile!»

Govoril sem mirno, vendar nisem mogel čisto zakriti jeze v glasu. Tedaj mati nenadno vstane. Na licih se ji zasvetijo solze, ko sklene roke in se vrže predme na kolena:

«Boštjan, tak moram tudi to izdati! Ne prosim te, da se usmiliš mojih sivih las. Srca, ki te je grelo, ne moreš videti in ne razumeti, Boštjan, ker te je pogoltnilo mesto. Samo nečesa te prosim.»

«Mati,» sem onemogel k njej, da bi jo dvignil, toda ona se je krčevito, branila in hitela:

«Samo ne daj, da bom lažnivka pred Bogom, Boštjan, pred samim Bogom! Kar sem kdaj obljubila človeku, sem pošteno izpolnila, Bogu pa naj se izneverim v obljubi! Boštjan, sin moj, moj ljubi otrok!»

Mukoma sem jo spravil kvišku. Kakor brez življenja je omahnila za mizo in mi v razsekanih besedah jela praviti, kako me je že dvakrat obljubila Bogu. Prvič — še preden sem zagledal luč sveta. Osem dni so trajale bolečine in je bila uverjena, da ne preživi tega in da tudi moje srce ne bo nikdar utripalo na tem svetu, tako je bilo strašno. Kakor ona, so mislili vsi, kar jih je bilo okrog nje. V smrtnem strahu je tedaj obljubila Bogu novo bitje, pa je prešla nevarnost in sem jaz zajokal na svet. Potem še: Bil sem nebogljen in betežen vrsto let, bolj mrlič ko otrok. Noben ud mi ni služil, še noge me niso nesle. Tedaj se je napotila z menoj na božjo pot in me je zaobljubila oltarju, pa je bila betežnost pregnana.

«Zakaj mi niste tega že zdavnaj povedali, mati?» sem bil potrt in majhen pred njo. Njena bolečina me je vsega prevzela. Nisem pokleknil k njej, še dotaknil se je nisem, samo nemo sem gledal to čudo. Slednja misel je obmolknila in omrtvela v meni. Zgolj to sem čutil, da gledam pred seboj mater, ki brezmejno trpi zaradi mene in ji pomeni moja beseda odrešenje in življenje — ali gorje in smrt. Kakor strašnih dolgih tisoč let so bili ti trenutki.

«Mati,» sem se jih hotel rešiti in pomagati tudi njej, «zdaj se ne bojte.»

Trpeča žena je dvignila glavo. Gledal sem v solzah izprano, od bolečine spačeno obličje in bi bil rad jokal, a nisem mogel. Samo v prsih me je razbeljeno tiščalo, in to sem čutil, da sem zdaj že silno star. Ko da mi vrag šepeče na uho, sem čul od nekod: Življenje je sovraštvo, večen boj.

Kako otroško sem še nedavno občutil Kettejeve besede, kako jedko jih doživljam zdaj!

In kakor da jo vidim skozi mater, se mi je ta trenutek nasmehnila Ela. Topla ustna so se prožila v poljub.

Na križ pribit sem bil med tema dvema bitjema in sem odslej čul materino pripovedovanje samo kakor topo brnenje v glavi, kakršno včasih povzroča prehlad. Pravila mi je menda, da ne bi bil šel nikdar v šole, če ne bi bil obljubljen. Potlej je brez imena, prav lahno in z obzirnostjo omenila mojo ljubezen.

Tedaj ne vem, kako je prišlo. Hotel sem se oddolžiti materi za njeno gorje in ljubezen, ali pa sem morda samo slabič, ki ga omaje neurje: Elo sem zatajil.

Mati se je umirila in me prosila, naj ležem počivat, češ, da se bo zdaj in zdaj jelo daniti.

Tedaj sem začul petelinji klic. Podoba Petra izdajalca se je zarogala vame, da sem od sramu skril v dlani razgreti obraz.

Davi sem prišel domov kakor tat in razbojnik. Groza me je še vedno, ko pomislim, kaj se godi z menoj. Po razgovoru z materjo sem se tisto jutro izgubil v brezzavestno otopelost, ki me je popustila šele pozno popoldne. Hotel sem prekiniti z Elo in se zakopati v kak samostan, kjer bi odtrgan od sveta čakal, kdaj me reši trpljenja smrt. Čutil sem se preslabega, da bi Eli povedal vse to. Skrit sem obtičal v svoji čumnati; niti matere nisem maral videti. Kaj naj počne mrlič med živimi!

Četrti dan take samote je že mineval in stotero opravičil sem si bil izkrivenčil za takšno ravnanje, ko potrka pod večer na vrata in se zadje prijazno oglasi Škarinka. Hotel sem jo odgnati z molkom, ali ženska je pokazala bukovo trpežnost. Kakor gosenica se je plazila po vratih in javkala, dokler se nisem oglasil. Tedaj sem bil premagan: Prinesla mi je Elino pismo. S polzkimi besedami mi je starka slikala opoj mladosti in kakor strupena sluza se me je dotikala njena beseda:

«Viš, za slovo, Boštjan, ji le privošči, kar gre dekletom. Saj sem ti dejala, da se nič ne boj, ji že pomagam.»

Zasrbelo me je v dlaneh, da bi zamahnil in za vedno zaprl starki umazana usta, pa sem ji samo naročil:

«Povejte ji, teta, naj pride jutri kakor po navadi.»

V satanski blaženosti so se ji razlezla usta in ko dvoje nagnusnih črvov sem videl par njenih šiljastih, progasto razgnitih zob. Babura je šla, jaz pa sem poklical mater:

«Pil bi.«

Plaho me je pogledala in mi prinesla vina. Kakor brez uma sem vlival vase ognjeviti sok. Zdi se mi, da sem celo pel, preden me je popolnoma premagalo.

Včeraj popoldne sem odšel v Kotlje, kakor sem bil naročil Škarinki. Okrogla dolina je to. Navzven jo stražijo stare bukve in hrasti, v dolini sami pa v prijetnem somraku molče jelke in smreke. Po skalovju je pregrnjena debela preproga mahu, po prisojah pa se bohoti vresje. Ta kotiček sva bila odkrila z Elo in je bil doslej dom najine kratke sreče... Ko sem prišel tja, mi je izza orjaške skale padla mladenka v objem. Prosila me je, naj ne bom hud, ker me je klicala. Bilo ji je, da skoprni v dvomih, pa ni mogla drugače. Kaj je zakrivila, da sem se tako nenadoma skril pred njo? Kakor ptičica je čevrljala, odgovarjala sproti sama sebi, se karala, hotela vedeti to in ono, pa je spet gostolela in žuborela kakor potoček, ko se pomladi iznebi ledu. Gibko telesce je podrhtevalo kraj mene in se naslanjalo in prižemalo k meni, da me je prevzemala živa toplina. S poljubi sem ji odgovarjal, s smehom preganjal vsak dihljaj bojazni in začel govoriti še sam. Plah in zbegan sem bil prišel, beseda pa me je upijanila. Vse mi je plesalo pred očmi, a včasi je kanila vame misel o materini bolečini kakor led na žerjavico, jaz pa sem jo zadušil z Elinimi poljubi.

Skozi temno zelenje je že silila mesečina, ko sva se vedno tičala v Kotljah. Neštetokrat sva krenila proti vasi in sva se vselej spet vrnila. Ko se je Eli slednji spotaknilo ob krivenčasti korenini, je z blaznim žarom zagorelo v meni. Ne nase ne na mater nisem mislil in ves svet je vtonil zame v brezimno slast.

Njen jok me je iztreznil. Po prsih in rokah so me žgale njene solze, prav pred oči pa se mi je zlokobno spačil Škarinkin odurni obraz. Šklepetal sem z zobmi, tako me je nenadoma stresel mraz. Hotel sem reči ljubljenemu bitju kaj toplega, pa je bilo samo pusto pogorišče v meni. V nenadnem strahu sem jo stisnil k sebi, a ona se je vzdramila:

«Pojdiva!«

Kakor v eno samo bitje vlita sva šla proti vasi.

«Kaj sva storila?» mi je zdaj pa zdaj naslonila kodrasto glavico na prsi.

«Moja, moja,» sem drhtel v mehko svilo bujnih las, da je kakor v razkošnem prividu podrhtevalo njeno vitko telo.

Dolgo sva stala na dvorišču za šolo in šepetala. Zvezde so že bledele, ko se je prestrašila:

«Kaj poreko tvoji?»

«Kdo?»

«Mati.»

Kakor meč me je zarezalo vprašanje, pa sem se všibil:

«Zame živiš samo ti.»

Z dolgim poljubom se mi je zahvalila in šinila v vežo. Kakor prikazen je izginila bela v temo. Stopil sem na naš vrt in se plazil od drevesa do drevesa. Kolena so se mi šibila in v glavi mi je kljuvalo, ko šine senca predme:

«Pa si boš zgodaj preskrbel ministranta za novo mašo.»

Sikaje se je zažarelo. Spoznal sem Andreja. Kakor pes sem se prihulil in zlezel v hišo.

Tedaj se je rezko oglasil petelin.

«Judež!» me je zaskelelo in kakor mrlič sem omahnil na posteljo.

Prepad, kamor stopim, mi zeva nasproti. Nikdar nisem mislil, da je življenje lahko tako pošastno in usoda tolikanj brezobzirna, vendar sem sredi najlepših načrtov postal naenkrat dvoživka in se studim sam sebi.

Kar sem mislil o kmetih, je neumnost. Praktični in pametni ljudje so to, ki vedo, kaj hočejo, in imajo dovolj volje in jasnega gledanja za uresničenje svojega hotenja, jaz pa sem voščenjak in brezpomembna senca, ki ne zna goli resničnosti gledati v obraz. Za zrelega so me proglasili v šoli, a sem piškav zelenec. Slednji vetrc niha z menoj. Kamor potegne, tja me zanese in me vrti, kakor mu je drago. Zdaj obljubim slehernemu vse, karkoli želi. In smešno: Ko govorim, niti nimam občutka, da lažem, četudi se nekako medlo zavedam, da le ni res, kar pravim.

Z Elo se spet redno shajava. Vselej grem k njej s trdnim sklepom, da ji povem resnico, češ: živiva še nekaj tednov, nekaj begotnih dni, potlej bo konec! Ali ko jo zagledam in slišim njen topli smeh, se mi zmeša beseda in sploh ne morem govoriti ni razen tega, kar vem, da ona želi. Tako ji dan za dnem iznova pripovedujem laž, ki ji menda tisti trenutek celo sam verjamem. Nazadnje se vdam še vročemu klicu krvi in sem čisto žival. Ona mi jecljaje ponavlja, kako je srečna, in gori v blaženosti, v meni pa se tre kakor da sem na mučilnem kolesju.

Izkušal sem že moliti, toda beseda ni mogla priklicati tiste vere, ki bi bila potrebna. Samo strupeno se je režalo v meni in sem obmolknil kakor obsojenec pred eksekucijo. Ali naj povem zadnjo željo? Konec bi rad in ničesar drugega.

Slabiči preganjajo v težavah zavest s pijačo. Tudi jaz sem jo že, vendar si nisem s tem niti za las zrahljal zadrge, ki me davi.

Včasih, ko samo noč prisluškuje mojim razbeljenim mislim, me mamljivo zavabi poslednja uteha: tiho bi vrgel to breme raz sebe. Zjutraj naj bi našli na postelji nemo truplo. Zanj se gotovo ne bo nihče tepel. Mati bi se zdrznila, bi morda jokala, vendar bi se pomirila: njen račun z Bogom je poravnan in ji ni bilo treba lagati! Brat bi se lahko oženil, tete in strici bi obdržali svoje groše, Ela pa bi... Kaj? Strah bi je bilo na večer, kadar bi mislila name. Potem bi prišel drugi in bi zabrisal name spomin.

Tako se mi razpleta slika in roka prime hladno orožje, tedaj pa ledeno vame: «Kaj bo jutri? Da, kaj bo jutri, ta nepremagljiva radovednost, rodi blazen strah. Roka zadrhti in orožje neslišno obleži na blazini. Kaj bo jutri? Zdaj sem tu, se zavedam, mislim, čutim, potem pa naenkrat bolečina in ni več, čisto nič. Življenje pojde svojo pot, dan se bo vrstil za nočjo, ljudje bodo rasli in ginili in rasli, jaz pa: nič! Te misli, tega strašnega občutka nevednosti, ne morem premagati. Konec! Ali kako, le kako? Krsta, tesno odmerjeni prostor v zemlji, joj, ali naj se v teh nekaj pedi prostora stisne moj

«jaz»? Kam naj izginem, ko vendar ne morem izginiti?

Tesno bolečino čutim v prsih: zaman! Jaz sem slabič.

Vendar vem, da se mora nekaj zgoditi z menoj, mora...

Izkušal bom povedati vse natanko, kakor se je zgodilo. Mogoče je to res brez pomena, vendar moram, ker bi sicer zblaznel. Molčanje me teži kakor gora. Včasih mi je, da bi zdirjal in na ves glas vpil svoj greh, se razgalil in tožil, obtožil sam sebe in usodo, ki me tako razjarjeno biča. In mi pride večkrat: Roko ogledujem in ne morem verjeti. To ni moja roka, saj sem vendar umrl.

Ne, tako ne pridem dalje! Izkušal bom brez olepšavanja in pretiravanja čisto mirno povedati samo suha dejstva.

Takole mislim:

Ela je bržkone čula govoriti, za kakšen stan sem se odločil. Nekaj večerov zapovrstjo je bila tedaj zamišljena in plaha in mi je vedno ponavljala pred razstankom, da bi me rada vprašala nekaj zelo važnega. Ko sem potlej hotel vedeti, kaj, je vsa zadrhtela, se mi izvila in je skoraj stekla domov. Njeno vedenje me je tedaj še bolj plašilo in begalo. Do brezupnosti razbičan sem ji naposled zagrozil, da je ne pogledam več, ako mi takoj ne pove, kar ima na srcu. Tedaj se me je krčevito oklenila in me vprašala, ali je res, kar šušljajo po Zalesju.

Prvi trenutek me je ostro presunilo, a potlej sem bil na mah miren. Še danes ne razumem tistega ledenega miru, s kakršnim sem ji govoril. Do pičice vse sem ji zaupal, kaj sva govorila z materjo in kaj sem obljubil.

Ko sem končal, sem se šele ozrl nanjo. Joj, njene oči! Suhe in brez bleska so me presunile in sem se opotekel kakor v omotici. Čez dolgo in kakor iz groba sem slišal:

«Kajne, z menoj si se hotel posloviti od vsega posvetnega?»

Ko le nisem nič odgovoril, je dostavila preprosto, a s tisto sočno vernostjo, kakršno imajo kmetje:

«Bog ti povrni, jaz ti ne morem...»

Tedaj se je šele sprostila njena bolečina v solze. V tem bolestnem joku je spet utonil moj mir. Vrgel sem se prednjo in jo prosil odpuščanja. Rotil sem jo, naj mi pomaga, in se zaklinjal, da nisem niti slutil, s kakšnimi vezmi mi je mati utesnila življenje. V vročični grozi sem poljubljal rob njenega krila in ji nazadnje slovesno obljubil, da hočem s smrtjo presekati ta pošastni vozel.

Tedaj začutim na licu njeno dlan, vročo in še rosno od solz. Nenadno sva bila spet sklenjena v objemu. Šepetaje in s hlastno naglico mi je ponavljala, da pojde z menoj. «Če je življenje tako, pojdeva,» sva se domenila v grozničavi tresavici.

Stopil sem domov po samokres. Kakor da grem po knjigo, ki sem jo bil v naglici pozabil, tako sem šel, samo nekako bolj slovesno mi je bilo pri srcu. Sam sebi sem se zdel junaški in na moč važen, središče vsega življenja. Ela me je čakala zunaj na polju.

Na vrtu se mi je zazdelo, da čujem korake. Oprezno sem se ozrl na vse strani, vendar nisem opazil nikogar. V mesečini so bile razpredene krivenčaste sence po tleh in le tu in tam je zašelestelo listje. Kakor tat sem se splazil v hišo, pregledal orožje in se prepričal, da je vse v redu. Potlej sem šinil spet venkaj in hitel k Eli. Silovito se mi je mudilo in skoraj dirjal sem. Kakor pa sem bežal, se mi je venomer zdelo, da nekdo teče za menoj, ali ko sem postal, ni bilo več spremljajočega koraka.

«Imaš?» me je sprejela Ela. Nemo sem ji pritrdil in pokazal orožje. Vzela ga je v roko in ga grede radovedno ogledovala v mesečini, ko sva stopala v najino zatišje.

«Poročna noč,» je omahnila tamkaj name in me prosila, naj hitim. Iskren poljub, obupno strasten in žgoč, pa je na kratko razdaljo stopila predme, se vzravnala, stisnila ustna in zaprla oči.

«Zdaj!» je brez zvoka ukazalo iz nje. Brez volje sem naperil. Tedaj so se oglasili petelini.

«Gotovo je tudi naš vmes in se mi roga s svojim klicem,» me je izpreletelo. V brezimnem strahu se mi je stresla roka, pa je odjeknilo v noč. Ela se je nemo zgrudila, jaz pa sem hitro naperil proti sebi. Kakor v zasmeh se je še krepkeje oglasil petelin. Odjeknilo je še drugič in tretjič pa sem omahnil in v medleči zavesti čutil Elino bližino. Njena roka me je še iskala, se mi zdi, pa sem se izgubil.

Moj Bog, kako je bilo potem, tega ne morem povedati. Zdaj še ne. Mesec dni sem v semenišču in se mi zdi večnost. Materino željo sem izpolnil, ali kakšno bo moje življenje... Zakaj se me ni takrat usmilila smrt! Uklet sem s svojim bremenom, mrtvec med živimi in sam brez pravice do življenja...

Dasi sem bil truden, bi bil vendar še rad prebiral Boštjanove zapiske. Čemu je neki tako nenadno prekinil?

Skoraj smešno se mi je zdelo, kako si je mogel ta človek iz malenkostnega mladostnega doživetja skovati celo dramo. Nekaj časa sem še brskal po orumenelih listih. Morda se danes Boštjan vsemu temu smeje?

Zarja se je dramila, ko sem končno zatisnil oči. Kakor v snu sem še čul zvoniti jutrnico, prebudil pa sem se šele proti poldnevu, ko so me prav na posteljo ščegetali slepeči solnčni prameni.

IV.[uredi]

Gospod Boštjan je bil bled in kakor splašen, ko je stopil k meni.

«Si imel mirno noč?» je hotel vedeti po običajnem pozdravu.

Jel sem hvaliti lego župnišča, prijetni razgled in toplino življenja v takšnem zatišju. Gospod Boštjan me je nezaupno pogledaval in se tu in tam pogladil po temenu. Začela sva kramljati o

brezpomembnih vsakdanjostih. Niti črhnil ni o zapiskih, ki mi jih je bil sinoči izročil, samo med pogovorom se je večkrat nenadoma zamislil in obmolknil. Po kosilu sva posedela v lopi na vrtu. Silno soparno je bilo in celo v senci sem bil ves poten in vel. Tako nekam polno in moreče je bilo ozračje, ko se naenkrat začne oblačiti. Nekajkrat zapovrstjo potegne močan veter in iz dalje se oglasi grom. Veter narašča, je ostrejši in ostrejši in vse bolj hladen. Drevje se mu ječe priklanja in trhle veje zapored hrešče na tla.

«Vihar,» se spomni Boštjan in se prekriža. Tu in tam preseka blisk svinčenosive oblake. Vročina naglo ponehuje, vihar besni, bliski švigajo vse pogosteje in v hrušču začne klestiti ledeno zrnje po drevju. Boštjan strmi. Bledo-modrikaste ustnice se gibljejo in roke počivajo prekrižane v naročju.

«To je razgovor vesoljstva,» se nenadno nagne k meni in se s srepim pogledom zabode vame. «Daleč kje se je oglasil svet in naš planet mu odgovarja.»

Komaj razberem njegove besede, tako divja huda ura. V grom se zdajci zameša še otožno ječanje zvonov.

Po vrtu je kmalu vse belo od toče. Po zraku pleše odbito listje, po tleh je polno nezrelega sadja. Vrtnice za lopo so oskubene in tuje na pokopališču kakor v strahu nihajo in se pripogibljejo.

«Ta veličastna godba,» se trese Boštjanov glas, «mi je najljubša. Toča — razigran poljub nature,

ki ne pomišlja dosti, če danes ugonobi, kar je včeraj ustvarila! Za eno pokončano žitje prikliče jutri tisočero novih v življenje. To je Bog!»

Med plamtečim modrovanjem se včasih zagleda Boštjan na vrt.

«Veš, to je zveza z neznanim,» se naposled popolnoma umiri in obmolkne. Tako sva sedela, dokler se ni poleglo neurje. Ko se je spet zjasnilo nebo, se je Boštjan stresel in me gledal kakor bi se prebudil iz globokega spanja.

«Če hočeš, poglejva malo naokrog,» se mi je ponudil, «zrak bo zdaj čist in vročine ni.»

«Zelo mi ustrežeš,» sem glasno pregnal misli, ki so venomer iskale ključ do njegove zagonetne notranjosti.

Stopila sva po vasi. Kmetje so naju spoštljivo pozdravljali. Dasi jim je toča na pridelkih napravila precej škode, se mi je le zdelo, da župnikova navzočnost vpliva na farane blagodejno in pomirjevalno. Tu in tam naju je kdo ustavil in brž potožil, kako je hudo, Boštjan pa je slehernemu privoščil prijazno besedo. S čudovito mirnostjo je tolažil ljudi, ki so se mu zahvaljevali in ga povsod vabili v hišo. Otrokom je delil razne nabožne podobice, tu in tam pa je stisnil komu tudi novec v roko. Obljubil je občanom, da zaprosi pri oblastvih pomoči zanje ter naročal, naj pridejo možje zvečer k njemu na pomenek.

Ko sva šla mimo šole, je pohvalil tudi učitelja, češ, da dobro shajata drug z drugim. Imenoval mi je njegovo ime, ki pa mi je bilo čisto neznano in me ni zanimalo.

«Je že dolgo tukaj?» sem hotel vedeti, ker mi ni prišlo nič primernejšega na um.

«Takoj za Stegujem je prišel,» je nekam medlo odvrnil, » bo že nekaj let tega.

«Stegu?» sem zategnil in jel stikati po spominu. «Zdi se mi, da sem že nekje slišal to ime.

»Verjetno,» je prikimal svečenik in me potrepljal po rami. «Ako bi bili ljudje vedno po tvoje obzirni,» se je zadovoljno nasmehnil, «bi morda življenje res bilo lepše. Ali nasproti meni, prijatelj, taka obzirnost res ni več potrebna. Je že prekasno!

Sredi poti sva obstala in gledala drug drugega.

«Odkrito rečeno, ne razumem te,» sem mu priznal, a on:

«Hvala Bogu, da si odkritosrčen. Kdorkoli drug bi bil prišel namesto tebe, bi mi bil doslej nasul že kopico dobrih nasvetov. Zato se menda tudi tako bojim stranih ljudi. No, veš, tebe se ne...»

In se je prav široko zasmejal ko nekoč, ko smo študentovali in uganjali prešerne šale.

«Zdaj si mi tudi ti všeč,» sem hotel biti z njim vred dobre volje, a na tihem me je pikalo:

«Kaj mu le neki je, ko se tako sunkoma izpreminja? Ali mu je res še vedno pred očmi tista Ela?» «Stegu!» mi je tedaj šinilo kakor blisk. Da, to je bil učitelj v Zalesju. V Boštjanovih zapiskih sem čital ime.

«Stegu!» sem se nehote na glas izdal, Boštjan pa kraj mene:

«Zdaj veš, kaj? Prav! Če se ti ljubi, pogledava grede v cerkev. Nekaj predmetov je prav zanimivih. Baročni ciborij je izredna umetnina. Tudi renesančni lestenec pred korom je krasno delo in prava redkost. Četvorica angelov, ki drži vsak po dvoje svečnikov, je iz čistega srebra. Hotel sem že dognati, kdaj in odkod je cerkev dobila te dve dragocenosti, pa se mi ni posrečilo. Pred kakimi sto leti je tu divjal požar, ki je uničil vse kronike. Tako smo glede preteklosti navezani samo na pravljice in legende...»

V naglem toku je govoril in spremljal pripovedovanje s kretnjami. Ves se je osvežil in prerodil pri tem in čudno kratek in drobčkan je postal zdajci njegov korak, kakor da stopica kraj mene gibka mestna gospodična.

«Torej se baviš tudi s starinoslovjem?»

«Jaz?» je poskočil. «Saj nisem norec! To je bilo mimogrede. Samo s človeško dušo imam posla, razumeš, prijatelj, z duševnim svetom! Z zarjavelimi črepinjami in plesnivimi cunjami naj bi se pečal? Kdor toliko doživi ko jaz, seže globlje...»

«Govoriš kakor norec,» mi je sililo na jezik, izustil pa sem samo:

«Se mi zdi, da si me napak razumel, prijatelj. Jaz... »

«Že mogoče in je tudi prav,» me je hlastno prekinil. «Ali si sinoči kaj čital?»

«Skačeš v govoru ko plesalec na vrvi,» se mi je podilo po mislih, ko sem mu odvrni:

«Sem. Od prve do zadnje beležke sem prebral. Jako... »

«Dobro, dobro,» se je naglo prestopil Boštjan.

«Tako sem želel. Samo človek ne more zmeraj reči vsega, kar želi. Zdaj le poglejva cerkev in kar bo še kaj zanimivega.»

Zavila sva v preprosti božji hram, ki se v ničemer ne razlikuje od naših običajnih cerkvic po deželi. Zanimala me je pa arhitektura velikega oltarja, ki je ves iz črnega marmorja in izdelan v baroku. Tudi krstni kamen iz sivkastega mramorja je vzbudil mojo pozornost zaradi reliefnih okraskov, ki so bili čudna zmes antičnih in poznokrščanskih motivov. Srebrnega lestenca in baročnega ciborija sem zaman iskal.

Boštjan je v cerkvi utihnil in se počasi sukal kraj mene. Izprva sem mislil, da je to njegova navada, kadar stopi v svetišče, počasi pa sem opazil, kako stalno strmi na stranski oltar svete Neže, stopa bliže, motri in se spet odmakne, pa si zdaj z leve, zdaj z desne zastira pogled kakor slikar v ateljeju, kadar presoja barve in linije na platnu. Podoba na oltarju je predstavljala svetnico v trenutku, ko bujni lasje — kakor poroča legenda — zakrijejo čare nedotaknjenega telesa, da ga ne more videti oko paganskega ženina, ki ga je deklica odklonila, ker se je bila že odločila za Krista.

«Kje pa je lestenec?» sem ga nerodno zmotil.

«Že, že,» je malomarno zamahnil z roko in spet stopil bliže k oltarju.

«Ali hraniš ciborij v tabernaklju, ali imaš za take redkosti posebno shrambo?» me je vnovič nagnala radovednost.

Boštjan se je okrenil:

«A, tisto? E, sem se zmotil, prijatelj, pa ni nič važnega, ali ne? Bilo je tam, kjer sem bil ono leto za kaplana —»

Po prstih je pristopical k meni.

«Ali poznaš ono-le v oltarju?»

«Sveta Neža,» sem se hotel postaviti. «O njenem življenju sem čital in tudi legenda, ki je tu upodobljena, mi je znana.»

«Že res,» se je otožno nasmehnil, ali to je davnina, čas pa hiti. Vse se izpreminja in ti ne veš nič, kakor vidim. To je mučenica Ela!» mi je dahnil čisto na uho, pokleknil pred oltar in začel v strastni zamaknjenosti tiho moliti. Ko sem to videl, me je oblila zona in sem komaj čakal, kdaj pojdeva iz cerkve.

Čez čas je vstal in glasno povzel:

«Salvos fac servos tuos.»

Pogledal me je, a ker sem molčal, si je odgovoril sam:

«Deus meus, sperantes in te!»

« Potlej mi je namignil in sva odšla na pokopališče. Brez besede sem taval za njim med grobovi, čez in čez s travo preraslimi, in le tu in tam me je za trenutek pridržal izviren napis na lesenem križu, sicer pa si nisem mogel misliti, čemu me je prijatelj speljal semkaj. Tedaj obstaneva pred grobom, ki ga je z vsake strani stražila trojica visokih cipres.

«A porta inferi erne, Domine, animan ejus,» sem čul vzdihniti Boštjana in sem nehote pogledal na beli mramor, kdo počiva v tem zatišju.

«Elica Stegu,» mi je zdrknilo, Boštjan pa je kakor mrtev omahnil name.

«Tukaj je!»

Ničesar drugega ni mogel reči. Krčevito je sklepal roke, ki so bile zdaj mrzle in kakor brez krvi. Oči je imel izbuljene in pogledi so blodili kakor v krčeviti grozi. Jel sem se bati zanj in sem ga rahlo odvedel domov. Kakor jagnje se je prepustil mojim rokam.

«Oh, so že spet bili gospod na pokopališču,» je vzdihnila Lojza, ko naju je zagledala. Oba sva imela dovolj truda, preden sva ga prinesla na posteljo, kajti noge ga niso nesle več. V globoki nezavesti je obležal kakor kip.

«Kadar gredo na pokopališče, je tako,» je šepetaje zatrjevala Lojza, ko sva si prizadevala, da ga predramiva.

«Še pri pogrebih jih včasih napade. Toliko sem jih že prosila, pa nič ne pomaga. Lepega dne jih bo kar tam zalotilo.»

Polagoma je jela žila biti močneje in tudi dihanje je bilo spet bolj redno.

«Ne bo nič hudega,» sem miril zvesto služabnico, ona pa:

«Živ krst ne ve, zakaj jih smrt tako pretrese. Ne veste, kakšen svet mož so naš gospod. Če ta duša ne pojde živa v nebesa, ko se loči od telesa, potlej res ne vem, kje je pod božjim solncem še kdo, ki naj bi ga prišteli med svetnike.»

V plahi skrbnosti mi je dobrodušna ženica naštevala Boštjanove vrline. Kako se posti in zatajuje, kako deli miloščino in v dušnih in telesnih nadlogah pomaga, kjer le more, mi je pripovedovala. Njegove pridige so polne ljubezni in božjih obljub. Spovedi se pri njem ne branijo, niti najbolj zakrknjeni grešniki. Po vsej fari ga nima nasprotnika in samo smili se ljudem. Pravijo, da je nesrečen, a ni, le misel na smrt ga tako gane, ker je mehak po duši — ali kaj bi človek dejal.

Medtem se je zganil in pogledal.

«Za zdaj je minilo,» me je prijel za roko in izkušal sesti.

Lojza je drsaje odšla, jaz pa sem ostal in se jel po malem razgovarjati z njim, da bi ga razvedril.

V.[uredi]

Mineval je že tretji dan po napadu oslabelosti na pokopališču, ko ni bilo na Boštjanu opaziti nič posebnega. Še isti večer je bil res sprejel številne farane in se posvetoval z njimi, kaj je vse treba ukreniti zaradi škode, povzročene od toče. Z menoj je bil na moč prijazen, zato sem po vsem, kar sem doslej videl in izvedel, menil, da ne smem več izkoriščati takšne prijateljske gostoljubnosti. Ko pa sem se hotel posloviti, me je zadržal, češ, da se mi vendar nikamor ne mudi in da naj ne bežim tako naglo proč.

«Saj si sam dejal, kako ti tukaj prija zrak,» me je spominjal, pa sem ostal, vendar sem se počutil kakor na pravkar vzvalovanih potresnih tleh. Boštjan mi je označil vse količkaj prijetne sprehode ter mi dal na razpolago tudi knjižnico, ki je bila mnogo obilnejša, nego bi jo človek pričakoval pri hribovskem župniku, razen tega pa res skrbno odbrana in presenetljivo pestra. Poleg mnogih cerkvenih učenikov je bila zastopana vrsta starih in modernih filozofov, vmes eseji in študije, zlasti pa mnogo del v okultizmu. Leposlovje je nudilo lepo izbero domačih in tujih del. Po vseh knjigah je bilo polno listkov z zapiski. Začelo se mi je tedaj dozdevati, da Boštjan tudi sam s seboj ni na jasnem in da venomer išče opore.

Z Boštjanom sva ta čas govorila prav malo. Ljudje so pogostoma prihajali k njemu in ni imel skoro nič prostega časa. Poleg tega se je bil tudi z nekašno čudovito gorečnostjo posvetil gospodarstvu, kajti imel je dokaj razsežno posestvo in zlasti gozda je bilo mnogo. Avgusta je nameraval nekaj sekati, ker je hotel izvršiti v cerkvi več potrebnih popravil.

«Kadar jih prime tista slabost,» mi je povedala Lojza, «so gospod nekaj časa potlej zmemor takšni. Kakor bi se morali pretrgati, delajo, računajo in mislijo ter skrbe na sto plati. Ko se umirijo, je spet dobro. Samo trudni so potlej in začno tičati v knjigah kakor krt v zemlji. Še k jedi jih s težavo spravim tedaj, besede pa sploh ni mogoče dobiti ž njih.»

Po tem pojasnilu se nisem niti izkušal približati Boštjanu. Skoraj bi dejal, da sem se mu izmikal, dokler ni prišel sam. Bilo je v petek zvečer, ko je že ugašala zarja na nebu in je bil pravkar obmolknil večerni zvon. Prišel je bil menda iz gozda, kajti v levi je še tiščal grčavo drenovko, ko je stopil k meni:

«Kako se počutiš? Menda mi ne misliš pobegniti?»

«Nikakor! Prav dobro mi gre, samo povej mi, kadar se me naveličaš! V nadlego ti pač ne bi bil rad.»

«Veš, nocoj sem truden. Ves dan sem taval z možaki po gozdu, pa vidim, da ni ta posel za nič. Si dobro postrežen?»

Odgovora ni čakal, ampak je nekam odhitel. Kmalu nato sem ga čul izpodbujati Lojzo:

»Ali mu postrežete, kakor se spodobi? Da mu ne boste nosili kave za malico ali celo kakšne peteršiljeve juhe! To ni za goste.»

Šlo mi je na smeh in sem že hotel stopiti za njim ter ga prositi, naj se ne trudi toliko za mojo udobnost, ko spet zaslišim s stopnic njegov korak.

«Takole,» je postavil predme čašo vina in nekaj prigrizka. Potelj naenkrat:

«Če nisi truden, se bova nocoj še kaj pomenila.»

«Drage volje! Saj veš, da rad kramljam.»

«Potlej pridi, prosim, ko te pokliče Lojza» Jaz moram medtem še malo misliti o pridigi. Ta teden se je kar tako nekam presukal.»

Z lahnim naklonom je odšel, jaz pa sem segel po Vulgati jel čitati, kjer se mi je slučajno odprlo: Canticum canticorum.

Ob zanositi vzhičenosti te najbolj vroče ljubavne pesmi Salomonove sem mislil na Boštjana. Bolj in bolj se mi je odpiral pogled vanj ob teh verzih. Tisočletja je preživela ta bujna erotika in je še sočna. Kako ne bi s svojo razkošno močjo vedno iznova odpirala nežnočutnemu prijatelju rane, ki mu jo je bila zadala zgodnja mladost?

Iz takih misli me je prepodila Lojza:

«Gospod vas čakajo v lopi —»

Odložil sem knjigo.

«Pojdeva v sobo na pomenek,» je dejal Boštjan po večerji. «Danes me tako moti vsak šum, a tu šelesti listje in vedno se kaj giblje.»

Ko sva prišla noter, je zgoraj na veži postal in z nasmeškom pokazal na nagačenega petelina:

«Pojasnila o tem sem ti še vedno dolžan.»

«Saj res. Nocoj mi lahko poveš, ali ne?»

«Prav,» je odprl vrata in me spremil tja, kjer mi je bil pred štirimi dnevi izročil zapiske iz mladosti. Lojza me je oskrbela z vsem, kar potrebuje človek, če hoče udobno prečuti noč, svečenik pa je medtem sedel za pisalno mizo in spet stikal po predalih. Ko je Lojza nanesla dovolj krepčil, nama je voščila srečno, lahko, mirno noč na duši in na telesu, Boštjan pa je naglo zaklenil vrata za njo.

«Lotiva se kar naravnost!» mi je sedel nasproti.

«Vsekakor najkrajša pot,» sem si nažgal cigareto in komaj čakal, kdaj bo začel.

«Prav za prav ti imam toliko povedati,» je skril obraz v dlani, «da sam ne vem, kje bi začel. Življenje je tako dolgo in tako kratko, dogodki beže in naenkrat mine dvajset let. Misliš, da je bilo včeraj, pa nenadno spoznaš, da je bilo tam dale nekje v minilosti, ki se je komaj zavedaš.»

Iskra mu je zažarela v očeh, ko se je obrnil k meni:

«Tako je z menoj. Dan za dnem sem čakal koga, da mu povem, zdaj pa, ko si tukaj in sem ti sklenil vse razodeti, vidim, kako tatinske je zbežal čas. No, slednjič je to vseeno: danes, včeraj ali jutri. Saj je čas zgolj naš pripomoček, ki se s telesno neokretnostjo opiramo nanj kakor pohabljenec na bergle, ko pa sproščeni duh v razmahu svobode spozna večnost, mu je ta pojem čisto tuj. Kaj misliš ti?»

«Vsekakor me tvoja izvajanja zanimajo in bi te samo prosil, da nadaljuješ,» sem se izmaknil.

On je bil ves v plamenu.

«Veš, jaz sem mlad, kljub vsemu mlad,» je bil njegov pogled kakor izgubljen v praznino, ko se je spomnil:

«Kako sem hotel pobegniti iz življenja, ti je znano. Jeli, bilo je smešno, nerodno in človeka nevredno? Prav neumno je bilo, ti pravim. Mati je namreč dobro videla vame in je slutila, da storim kakšno neumnost, zato je sama previdno pazila name in je naročila tudi Andreju, naj bedi nad menoj. Poleg tega je Škarinka — obe sta že rajni et lux perpelua luceat eis! — Škarinka, pravim, je videla, kako se plete z dekletom. Take stare ženice imajo neverjetno bistre oči in vedo mnogo, kar je vrtoglavi mladosti nevidno. Zvesto je oprezovala za dekletom. Bogve, mogoče sta bili z materjo v zvezi. Tisto noč je pač prihitel v Kotlje z ene strani Andrej in oprtal mene na rame, z druge pa Škarinka, ki se je zavzela za Elo. Prav natanko ne vem, kako se je zgodilo, to pa je gotovo, da se je ob petelinjem petju stresla moja roka. ‚Tretjič sem izdajalec‘, me je spreletelo. ‚Mater sem izdal, Elo sem izdal, zdaj izdajam še življenje‘, vendar sem sprožil, a nisem dovolj pogodil niti Ele niti samega sebe. Petelin je opravil svojo dolžnost. Ona je bojda dobila neznantno rano na levi rami, jaz pa prasko pod levo pazduho in rano zgoraj na lakti. V nezavest naju je oba pahnil samo strah,» se je živahno nasmejal Boštjan. «Tisti omotični strah, ki se ga sicer nisva zavedala, pa je naju vendar oba premagal. S tem je bilo zame odločeno. Kakor vidiš, je odločil petelin, ki me zdaj spremlja, koder hodim, vendar ne misli, da sem fetišist,» je pripomnil z lahnim nadihom ironije. «Samo smešno je: petelin, ki odloča o človekovi usodi! Takšna malenkost. No, da,» je razpletal kakor v živahnem razgovoru sam s seboj, naposled je na svetu vse malenkostno, ali ne?»

Dasi je bilo videti, kakor bi vse drgetalo po njem, se mi je le zdel nekako olajšan, ko se je nasmehnil in začel s prsti bobnati po mizi. Bilo je, kakor da čaka, kaj porečem jaz na vse to.

«Smisla za romantiko ti ne manjka, kakor vidim,» sem tedaj prekinil molk, a on je odločno odkimal:

«Ne, ne, ni romantika, prijatelj, najsi morda tudi zveni tako! V resnici je čisto drugače. Resnica je sploh vedno drugačna od videza. Jaz trdim in danes tudi vem: Pred rojstvom ti je že določen križ!»

Njegov obraz je zdajci dobil tak preprost izraz kakor obraz otroka, kadar pripoveduje očetu, kako je bilo, ko je bil sam velik in oče majhen. Čisto v takšni mehki zaupljivosti so se iskrile njegove oči.

«Ne verjameš?» me je prijel za roko. «Vzemi križ in nosi ga! Določeno je namreč tudi, kdaj ti bo odvzet, kajti trpljenje je edini plamen, ki čisti snov, da ne okuži duha. To je resnica, ki mi jo je zadnji povedala Ela,» je dostavil s skrivnostnim poudarkom.

«Saj res,» me je zamikalo.

«Kako je bilo z mladenko po ločitvi?»

«Ločitve do danes še ni bilo in je ni,» me je živahno prepričeval. «Seveda, ker še ne veš vsega, morda ne razumeš. Poglej!»

Premeril je nekajkrat sobo in položil kazalec na usta, nervozno stresel z glavo in je naglo spet sedel k meni.

«Vidiš, doma so znali ukreniti vse tako, da je ostal tisti nočni dogodek prikrit, jaz pa sem hitro okreval, le oblike nisem imel nobene: volja mi je bila ugasnila, pa sem res šel še tisto jesen v semenišče. Samo težo sem čutil in sem bil begunec: sam pred seboj sem bežal in pred Elo, ali ubežati ji nisem mogel. Kmalu je začela v duhu prihajati k meni in sva mnogo govorila ter si obljubila večno zvestobo pred Bogom. Tako sem se bil umiril in lahko vidiš, da ni bilo ločitve. Ne, tudi zdaj je ni; kajti danes je moja volja močna z njo.»

«Torej si prebolel?» sem ga hotel potrditi v veri, a on je zamahnil z roko:

Ah, puhle besede! Počakaj: Ko sem prvič prišel na počitnice, sem izvedel, da Stegujevih ni več v Zalesju. Učitelj je gotovo mislil, da sem se izneveril njegovi hčerki, pa mu je zbog tega jelo presedati v Zalesju in se je dal premestiti. Dasi tedaj nisem vedel, kje Ela telesno biva in kako je z njo, je le bila vedno z menoj. Ko sem zvečer zatisnil oči, je prišla in ostajala, dokler je ni prepodil jutrni svit.»

«Tisti čas je zabesnela vojna — v zadnjem letniku bogoslovja sem bil. Za malo časa me je vrgla iz ravnovesja. Hotel sem spet imeti Elo tako, kakršno sem poznal nekoč, razumeš: po njenem telesu me je zažejalo in sem se javil prostovoljno k vojakom. Na tak način sem jo nameraval poiskati in po vrnitvi iz vojne zaživeti z njo, na srečo pa mi je usoda prekrižala ta načrt. K vojakom me namreč niso sprejeli, pa sem tako mirno dovršil bogoslovje in v domači cerkvi pel novo mašo. Tedaj se je zrušilo name! To je strašno in ne vem, kako naj ti povem.»

Kakor ranjen je zdaj naenkrat skočil izza mize in začel begati po sobi. Sunkoma se je vstavljal zdaj tu, zdaj tam, hropel in se grabil za vrat, kakor bi mu pohajala sapa. Bal sem se, da se mi spet onezavesti, pa sem mu prigovarjal, naj končava za nocoj:

«Morda si truden. Ali te je v gospodarstvu kaj razburilo? Zbog česar se danes razburjaš, temu se boš jutri morda smejal, ko se spočiješ,» sem ga prepričeval, toda on mi je samo s kretnjami odgovarjal, naj ga pustim. Naposled se je zaletel za mizo in se sklonil k meni:

«Takoj po primiciji sem izvedel, slišiš, ali čuješ, kaj sem izvedel?»

Skoraj kričal je. Mišice na obrazu so krčevito podrhtevale in na usta so mu silile rdečkaste pene, ko je stisnil iz sebe:

«Izvedel sem, da sem morilec, dvakratni morilec!»

Plaho se je ozrl na vse strani in naposled s pogledom obvisel na meni.

«Razumeš ta križ?»

Prijel sem ga za roko in ga posadil na divan.

«V vročici govoriš,» sem mu prigovarjal, kar tako! Ali ne čutiš, da te preganjajo samo sanje? Lezi nocoj, a zjutraj pošljem pozdravnika.»

Nekaj časa je samo tuje strmel vame in molčal. Ko sem ga naposled hotel spraviti v posteljo se je stresel:

«Ni treba! Nič se ne boj, saj sem zdrav in čakam samo zadnjega poziva.»

Ob takem govorjenju sem spoznal, da bi bila moja beseda zaman. Nervozno sem razmišljal, kaj mi je začeti. Cisto mirno je tedaj stopil k pisalni mizi.

«Vse je že dobro zdaj in bo kmalu še boljše,» mi je pomolil pismo in prstan, previt s pasico mehkih las, skrivnost, ki mi je zadnjič ni zaupal.

«Zdaj ti lahko povem,» je sedel na divan in počasi razkrival, o čemer doslej še ni bil govoril živi duši.

V ponedeljek po primiciji je prišla k meni Škarinka in mi je prinesla tole, je pokazal na pismo in prstan,

češ, da ji je Ela malo pred smrtjo naročila tako. Ko sem se zdrznil, mi je mirno povedala, da je Ela že skoraj leto dni v grobu in da je umrla v Golcih, kamor se je bil učitelj Stegu preselil iz Zalesja. Brez najmanjše razburjenosti kakor novico o vremenu mi je tudi zaupala, naj bom glede otroka brez skrbi, ker je ona sama vse uredila, preden bi izprememba na Eli bila utegnila biti komu v pohujšanje. Sleherna njena beseda me je oplazila kakor bič, ženščina pa se je smehljala moji potrtosti. Sama je Bogu hvaležna, mi je zagotavljala, ko se je, vse srečno izteklo. Seveda, jaz sem še mlad in gotovo ne morem vsega prav razumeti. Ona, ki je že v letih in je že marsikaj izkusila v življenju, gleda svet bolj mirno in bolj prav. — Tako me je mučila, dokler ji nisem pokazal vrat. Kaj sem trpel tedaj: preberi njeno pismo, boš morda malo slutil. Da bi kdaj občutil to gorje, tega ne voščim niti samemu zlodeju.»

Ko je utihnil se je zagledal pred sebe. Nepremično so strmele oči v isto smer. Naenkrat so se zaprle in glava je omahnila na prsi. Stopil sem k njemu in se uveril, da spi. Poravnal sem ga po divnau in stopil v pritličje po Lojzo.

«Ali je že spet?» se je prestrašila.

«Mislim, da je gospod samo na moč truden,» sem jo potolažil, «vendar bi bilo dobro, če malo popazite nanj.»

Ko je zagledala župnikovo izmučeno obličje, je jela vzdihovaje klicati na pomoč vse božje patrone. Z obrazom proti divanu je nazadnje sedla za mizo in me prosila, če me sme poklicati, ako bi bilo gospodu kaj hudo.

«Kakor hitro bi opazili kaj narobe, me pokličite, sem ji naročil in odšel, da v tišini in sam zase pričetam pismo, ki je ubogega Hojnika tako potrlo.

VI.[uredi]

Čim bolj se je začenjala jasniti pred menoj skrivnost Boštjana Hojnika, s tem večjo nestrpnostjo sem se oprijel vsake malenkosti, ki bi kakor koli osvetlila zagonetno temo. Tudi Elino pismo sem jel čitati s hlastno naglico. Prav za prav ni bilo pismo, ampak zgolj kratke beležke. Vanje je razočarana mladenka izlivala svojo bol. Zapiski so bili polni najnežnejših imen, s kakršnimi je klicala nedosegljivega izvoljenca v trenotkih zapuščenosti, iz nekaterih mest pa je odmevalo toliko grenke bolečine, da sem prav trpel ob njih.

Ko je sprejela Škarinkino pomoč, je zapisala:

«Ne misli, edini moj, da te česa dolžim, kajti preveč te ljubim, da bi mogla soditi zlo o tebi. Ali verjemi mi, da je neizrekljivo hudo, ko moram čutiti kot sramoto, kar je sicer ženski v čast. Po golih kolenih bi rada hodila vse žive dni, da bi prehranila bitje, ki bi mi bilo spomin nate in na blažene trenotke, kar mi jih je skopo odmerila sreča s teboj. Pod solncem ni moči, ki bi ji bila žrtvovala ta dragoceni sad, tebi sem ga, ker te ljubim tako, da rada umrjem tudi sama, ako je tebi v srečo. Najino dete, vem, bi ti bilo v gorje, zato sirotle ni smelo na svet. Joj, to, glej, to boli!»

Ko sta jo začela žgati kes in dvom, se je razbolovala: «Blazno mi je ob misli, da sem prav za prav morila. Vedno je pred menoj zatrta kal življenja in mi nemo očita. O, ljubljeni, kaj naj storim, da ubežim tej grozi?»

Sproti je potlej zapisovala, kako sama hira in kako ji je to postopno umiranje naposled najboljša uteha.

«Pomlad še gledam; mislim, da je moja zadnja. Ko me ne bo več, vedi, da sem ti bila ves čas vdana z isto ljubeznijo, kakršno si znal vžgati v meni samo ti. Vse ti odpuščam. Če je na tebi kaj krivde, opravi z Bogom. Zase vem samo: ljubila sem in ljubim. To je moj greh!»

Proti koncu je bila pisava že komaj čitljiva in kakor samo trepetajo dahnjena na papir. Mladenka omenja, da mu z zapiski pošilja tudi prstan, ki mu ga je bila namenila in še ne izročila, in pasico las, kakor jo je neko želel od nje.

Zdaj sem razumel, da so te sence Boštjanu Hojniku omajale osnove njegove notranjosti, pa jih ne more večutrditi. Odkod čudno besnenje, tisto nepojmljivo menjavanje in drhtenje občutij in misli, vse nenadno preskakovanje iz veselja v mrkost, pa spet v vihravost in nazaj v topo brezbrižnost. Molk in samota sta dolga leta netila nevoljo, dokler se ni plamen bolestno rozbohotil. Tedaj se je trpečemu odprl nov svet. Po njem tava s temi sencami, omaguje in tiplje in bi se rad strgal od zemlje, pa ne more iz vezi, ki ga priklepajo nanjo.

Dolgo sem ugibal, dokler niso v utrujenosti mahnile misli, a prebudil me je drugo jutro šele Boštjan sam. Bil je zelo dobre volje in se mi je zdel tudi svež, le stekleni blesk oči mi ni ugajal.

«Surge, amice, et veni,» se je fantovsko nasmejal in razprostrl roke. «Danes sem tako blažen, da ne strpim v samoti. Trikrat sem te že prišel gledat, pa si spal kakor učenci na Oljski gori, a zdaj ti ne dam več pokoja. Lazar, pridi ven!» me je potegnil za roko.

«To velja,» sem se ga razveselil, «danes si ko nagelj!

Planil sem pokoncu in sva bila kmalu na vrtu, takoj po zajtrku pa me je odvedel na polje. Bilo je še dokaj vidno, kako je gospodarila toča oni dan, sicer pa veselo in kakor umito.

«Pomisli,» je hitel spotoma, «pridiga je že gotova in vse mi gre po volji, odkar sem se ti razodel. Škoda, da se nisva že zdavnaj sešla...»

«Tako si zadovoljen z menoj?» sem se čudil.

«S teboj, s seboj, s svetom in z Bogom,» se je ogreval.

«Kaj ne bi bil? Ali veš, kako je ženinu, kadar mu gre nevesta nasproti?»

Sama radost ga je bila in naenkrat je vzkipelo iz njega:

«Magnificat anima mea Dominum...»

Slovesno se je razlil veseli koral po polju in kmetje so se začudeno ozirali in se iz dalje odkrivali, ko so spoznali pevca — gospoda Boštjana.


«Vidiš, tako je,» je radostno odzdravljal na vse strani, «jaz jih poznam in oni poznajo mene. In jih bom povedel v hišo Očetovo, kjer me čaka ona. In pojdem in prisluhnem pri podbojih njenih vrat in bo začutila bližino mojo in mi odprla, da bomo vsi eno na vekomaj.»

«Kaj govori,» sem se tiho čudil sam vase, on pa, kakor da je razbral moje misli!

«Vidiš, ona se je bila vrnila! Ob moč je smrt, trohnoba. Smrti ni! Takrat, ko sem slišal tisto strahoto, me je zažgalo in sem tonil v bolečini. Potlej sem bil kaplan, pa je prišla. ‚Ela‘, dahnem in skočim k njej, da bi jo objel, a je že ni bilo več. Gledam sem, gledam tja, vrata so zaprta, Ele pa nikjer. Čakam in čakam, ali zaman. Tedaj sem se zavedel, da je že poveličana in da noče telesa. Po tem spoznanju je kmalu spet prišla in se tedaj nisem niti ganil, da je ne bi spet prepodil. Mnogo mi je zaupala. Povedala mi je, da še ni bilo dete, čemur se je bila zame odrekla, kajti v nastajajočem telesnem ovoju še ni bilo duše. Pomisli, dragec, kako lepo skrbi zame, ali ne? In živiva skupaj vekomaj...»

Besede je spremljal s širokimi kretnjami, ko mi je tolmačil:

«Ko sem pozneje služboval v mestu, je bila zveza nekaj časa prekinjena, potem pa ... O, to je blaženost, prijatelj!»

Nikdar še nisem imel prilike tako neposredno gledati, kako se potaplja v morje nepojmljive teme človeške zavest. Najsi je še tako pripekalo solnce, me je le spreletaval mraz, ko sem gledal, kako v trpečem bitju ugaša poslednja iskrica tistega božjega ognja, ki sicer vlada svet in meri zvezdam pota. V grozi sem drhtel ob globini blaznosti, ki mi je iz prijateljevih oči zijala nasproti. On je medtem s strastno natančnostjo pripovedoval, kako ga je obiskovala mrtva ljubica, kako ga je bodrila, vodila in učila ter mu naročila, naj čim prej pride v Golce, kjer počiva njeno telo.

«Pomisli, sama je napeljala tako, da sem ji lahko ustregel! Njen oče je odšel v pokoj in se odselil, župnik Matija, moj tukajšni prednik, pa se je odpravil na pot v večnost. Tedaj je prišla in mi je povedala, naj grem semkaj. Ali ni skrbna in zvesta?»

«Dobro si volil,» sem mu z odporom uklonil svojo misel.

Za tem mi je še povedal, kako mu je Ela nekoč naročila, da si mora z izpovedjo olajšati breme.

«Ko pride čas, ti pokažem njega, ki se mu odkrij,» mi je pobožno ponovil besede, kakor jih je bil slišal v prividu.

«Čim si prišel ti,» se je vstopil predme, «me je obvestila precej prvo noč, da prihaja čas dopolnitve in da si ti oni, ki ga je menila takrat. Zato sem te tako prosil, da ostani.»

Potlej je govoril sam s seboj, mrmral, se včasih nenadnoma vstavil in mi zadovoljno prikimal ter jel nenadoma spet hlastno korakati kraj mene. Tu in tam je naju ogovoril kmet in Boštjan je še vedno imel za vsakega primerno besedo.

Ko sva po dolgem tavanju prišla domov, je legel. Jaz bi bil rad povedal Lojzi, kako je z njenim gospodom, in ji naročil, naj pošlje po zdravnika, toda Boštjan Hojnik je z ljubosumno vestnostjo pazil name in se nisem mogel niti ganiti od njega.

Tako sta minila popoldne in večer. Ko je šlo že na polnoč, se je spomnil:

«Današnji dan je bil čudovito lep. Si zadovoljen?»

«Če vidim tebe zadovoljnega, sem tudi sam vesel,» sem mu pritrdil, on pa mi je jel z otroško vernostjo pripovedovati, kako Ela z blagodejno ljubeznijo povrača vse dobrote.

«Le pomisli,» se je nekoliko dvignil in si podprl glavo, «celo meni, ki sem ji bil storil zlo, vrača samo z ljubeznijo.»

Govoril je o eterskem svetu najvišje popolnosti, kjer se očiščena bitja na vekomaj strnejo v harmonijo, ki je — Bog. Nazadnje je omenil:

«Pojutrišnjem bo obletnica njenega odhoda v blaženost. Maševal bom pri njenem oltarju. Prideš v cerkev?»

« Ko sem mu obljubil, se je raznežil:

«In jutri tudi pridi. Govoril bom o ljubezni božji.»

«Na vsak način pridem,» sem mu zagotovil, pa se je nasmehnil:

«Samo ne misli, da sem bolan!»

«Kdo to pravi?»

«Oni dan, se mi zdi, da si nekaj omenil o zdravniku. To le pusti. Kar je sklenjeno v večnosti, ne potrebuje časne pomoči.»

Kakor v vrtinčasti onemoglosti sem se potlej poslovil, zaspati pa nisem mogel vso noč. Stotero misli mi je rojilo po glavi, toda vsak sklep sem si sproti podrl v bojazni, da s kakim prenagljenim korakom še bolj razburkam trpina.

VII.[uredi]

V skrbeh, kaj je z Boštjanom sem bil v nedeljo že dokaj rano pokonci, Lojza pa mi je takoj povedala, da je župnik že v spovednici.

«Niste nič opazili, da bi mu bilo kaj napak?» sem se zdrznil, a starka je zadovoljno čebljala:

«Danes pa prav gotovo ne, danes! Saj že dolgo niso bili gospod tako sveži. Sama dobra volja jih je.» Dopoldne sem potem kmalu odšel v cerkev, kjer sem si poiskal prostor na koru, odkoder sem dobro videl čez in čez in tudi na leco. Ko je začel Boštjan pridigati, so bili oči vse srenje uprte vanj. V znešenih besedah je govoril o vesoljni ljubezni, ki je vir dobrega in smoter blaženstva. Kakor v opojnem snu je vernikom odpiral paradiž in s tolikšno sočnostjo razgrinjal svoj mistični svet, da so navzočnim žarele oči v brezimni radosti. Grčavi možaki so začeli v ganotju mežikati, izmed žensk pa je tu in tam katera celo na glas zaihtela od samega veselja.

Ko je po končani pridigi oznanjal maše za prihodnji teden, je za naslednji dan povedal, da bo ob šestih zjutraj pri desnem stranskem oltarju «slovesna sveta maša v počaščenje večne ljubezni.»

Ko je nato začel moliti vrsto očenašov, kakor si jih čez teden za nedeljo naroče farani, je zaključil nazadnje z močnim glasom:

«Molimo še za pokojnega župnika Boštjana! Očenaš...»

Ljudje so v začudenju jeli stikati glave, vendar so molili za njim, mene pa je oblival znoj, ko sem ga na koncu še čul prositi:

«Gospod, daj mu večni mir in pokoj!»

«In večna luč naj mu sveti,» je vzdihnila srenja za njim.

«Danes so se pa gospod zmotili,» je šlo po koru od ust do ust, čim je odšel župnik raz pridižnico. «Gotovo so hoteli moliti za gospoda Matijo, pa so kar sebe prišteli med rajne..

Kljub temu si nikakor nisem mogel misliti, da bi se bila v Boštjanovi molitvi primerila slučajna zamenjava imen. Ko sem ga namreč videli spet pred oltarjem, so me bolj in bolj plašile njegove nemirne kretnje in sem si jel očitati, da sem zbog mehke neodločnosti morda že zamudil trenotek, ko bi svečeniku še lahko pomagal. Naglo se takoj odločim in odidem, iz cerkve kakor bi mi bilo slabo. Dva kmeta sta me spremila na prosto, ko pa mi hočeta zunaj pomagati, jima povem, da sem v skrbeh le za župnika. Možaka me začudeno gledata, jaz pa hitro:

«Ali nista slišala, da je gospod pri molitvi že sam sebe štel med rajne? To ni brez pomena?»

Zadel sem pravo struno in moža sta se takoj dala pregovoriti, da je treba zdravnika.

«Kako daleč je?»

Domenili smo se, naj na vsak način poišče zdravnika, počaka naj pa doktor potem kar na Tratarjevem domu, a meni naj pride kdo povedat, «da se ne bi gospod preveč prestrašili, ako bi jim doktor kar na vsem lepem padel skozi vrata.»

«Seve, učen mož so in pa tako zmeraj nekam na Oni svet zamišljeni,» je počasi umeval Tratar. «S takim je treba bolj na rahlo.«

«In kje je vaša domačija?» sem se še spomnil za odhajajočim.

«Saj res! Če bi iskali hišo, je tista dolga tam za ovinkom,» je pokazal smer.

«Dve tepki sta spredaj. Tako najlaže najdete.»

Tratar je šel napregat, z drugim kmetom pa sva stopila nazaj v cerkev, kjer je duhovnik prav čital zadnji evangelij. Ko se je po maši vrnil v župnišče, me je povabil k sebi:

«Spet imam važno novico,» me je zaupno pogledal »in pred teboj zdaj ne maram skriti ničesar več.»

«Današnja pridiga je bila res pesniško vznesena in je padla vsaka beseda na plodna tla, kolikor sem mogel opaziti na vernikih,» sem upal, da ga odvrnem od blodnih misli, vendar zaman. Boštjan je opombo čisto preslišal in mi je razpletal svoje:

»Preden sem začel izpovedovati, sem spet govoril z njo...»

Jaz vmes:

«Tešč si še. Zaužij kako malenkost, da ne oslabiš.

»Brez strahu,» je z nasmehom odklonil, materijo sem premagal in ne čutim nobene potrebe ne po jedi in ne po pijači! Le to: veš, kaj mi je naročila?»

»Gotovo kaj blagega,» sem se mu spet vdal.

»Da, res! Bržkone že tudi sam čutiš blagoslov njene bližine,» se je veselil.

»Rekla mi je: Odpuščaj, da ti bo čisto odpuščeno pred Bogom! Ali ni sladko tako naročilo?»

»Kako pa pride k tebi?» me je zamikalo.

»Kako?» se je začudil njegov pogled. »Kako pride luč solnca, dih božajočega vetra ali zvok lepe pesmi? Tako in še lepše prihaja.»

«Pa jo vidiš?»

»Včasih jo vidim, včasih samo čutim njeno bližino.»

Naenkrat se je razvnel:

»Kako pride misel? Koliko časa potrebuje, da šine na najbolj oddaljen planet? V trenutku, ko se porodi v tebi, je lahko že na solncu. Tako so blaženi v Bogu, ki je povsod. Tako prihaja Ela... Ti, se mi zdi, še nisi toliko premagal materijo, da bi lahko razumel,» je otožno pripomnil, «vendar upam, da prideš kmalu za menoj.»

Ob takšni napovedi me je zazeblo in sem se nehote umaknil z očmi njegovim pogledom. Skoraj bi dejal, da me je bilo strah. V trenutku se mu je spet medlo zasvetilo:

»Hotel sem postati zdravnik in tudi to željo mi je izpolnila. Koliko sem jih samo danes ozdravil z odpuščanjem: Absalvo te... Ali poznaš milejše zdravilo, kakor je ‚Obsolvo te‘?»

Nato je začel moliti brevir, jaz pa sem porabil priliko in se z nemo kretnjo poslovil.

»Ali danes in jutri vendar ostaneš še tu?» ga je zaskrbelo.

»Prijetni obljubi se ne bom izneveril,» sem se mu prijazno naklonil, nato pa je mirno nadaljeval brevir.

Kakor bi se bil izvlekel iz žerjavice, sem stopil na platno. V prazniškem miru je bila vasica kakor okrašeno gnezdece. Nehote sem krenil po isti poti, ki sva jo bila včeraj prehodila z Boštjanom. Vsi razgovori so še zveneli v meni, vmes pa me je neprenehoma grizla nekšna nepremagljiva misel, da se mora vsak čas zgoditi nekaj strašnega. Sicer sem si sproti ugovarjal, toda Boštjan Hojnik mi je bil vedno pred očmi. Pod samevajočim hrastom sem nazadnje legel v senco in skušal s spanjem pregnati zoperne občutke.

Ko sem se predramil je bilo solnce že zelo nizko. Naglo odidem na vas in poiščem Tratarjeve. Gospodar se še ni bil vrnil, družina pa je hotela vedeti od mene vse mogoče. Z dvoumnimi in brezpomembnimi odgovori se jim izvijem in stopim počasi proti župnišču.

«Gospod spe,» mi pove Lojza.

«Po vas so vprašali, pa jim nisem vedela ničesar pravega povedati, kam ste šli.

«Malo miru bo gospodu le v korist,» zagotovim ženico in odidem na vrt.

Topel, prijeten večer se je bližal. Ljubko me je ščegetal vonj cvetja, z listjem je šušljal veter in tu in tam se je oglasil ptič. Sence so se bolj in bolj daljšale po belih stezah in na pokopališču so strmele tuje kot resni stražniki v prvi somrak.

»Kaj mislite, ali naj gospoda pokličem k večerji?« je prišla k meni Lojza.

»Nikar! Počitek mu zaleže za najboljšo jed.»

Čeprav sem videl, da ji moj odgovor ni všeč, se je starka le vdala; ko pa sem hotel spet na vas, se je zbala:

«Ali je res tako hudo?»

«Zakaj?»

«Oh, nikar ne skrivajte! Tratarjeva mati so bili tukaj In so mi vse povedali.» so jo premagale solze.

«Ljudje napravijo bruno iz iveri,» pravim kar le mogoče brezbrižno. »Sicer pa tako pridem kmalu nazaj.»

Ko sem se med potjo ozrl proti župnišču, sem med vrati še videl njen zgubani obrat, z druge strani pa mi je prihaja nasproti Tratarica.

»Je že zdravnik pri vas?»

«Pravkar sta se pripeljala. Ali so z gospodom že dolgo poznata ?« je bila žena radovedna.»

V latinske šole sva hodila skupaj.

»Aha,»je raslo spoštovanje v njej.

In je tiho šla kraj mene.

Zdravnik, še mlad mož, je hotel kar k Boštjanu. Ko pa sem mu jel zunaj pripovedovati, kar sem bil opazil te dni, se je zamislil.

«Govoriti sem že slišal o njem, kaj pa je vir gorja, nisem niti slutil.

Domenila sva se, da prenoči v Golcih in se poizkusi približati Hojniku šele zjutraj po maši. Nato sem ga spremil v edino vaško gostilno, kjer so se na moč zavzeli nepričakovanega gosta. Vse je hotelo vedeti, kdo je bolan, kajti v Golcih kličejo ljudje zdravnika samo na smrtni postelji, a sicer se zdravijo z rožami in s potrpljenjem. Doktor je na vsa vprašanja odgovarjal samo, da je prišel obiskat mene, ker sva stara znanca.

«Zjutraj tedaj pridite k maši,» sem ga prosil, «tam boste najlaže nemoteno opazovali.»

Ko mi je doktor Mervič obljubil, sem se docela pomirjen vrnil v župnišče. Lojza je ždela v kuhinji in tiho molila, ko sem prišel, Boštjan pa je še vedno spal. Previdno sem odšel v svojo sobo in sem hotel čitati Avguštinove «Confessiones,» ko prijazno pride k meni Boštjan. Vprašal me je po neštevilnih brezpomembnih malenkostih.

«Morda ti je dolg čas v samoti,»je dejal, «toda z razvedrili je takole v hribih res križ.»

Mirno sva potlej kramljala in je govoril ves čas tako trezno, da mi je bilo že žal, ker sem naročil zdravnika. «Naposled,» mi je šlo po glavi, «se bosta doktor in Hojnik krohotala, bolnik ostanem pa jaz, ko sem videl strahove, kjer jih ni.»

Poklical je še celo Lojzo, večerjal in se s šegavimi pripombami norčeval sam iz sebe, ker je tako dolgo spal.

Po takem večeru sem legel počivat popolnoma prepričan, da se bosta zjutraj Hojnik in zdravnik res smejala na moj račun.

VIII.[uredi]

Ko sem zjutraj stopil iz župnišča, je prihajal zdravnik Mervič semkaj po vasi. Malo v zadregi sem mu šel nasproti in se nisem mogel ubraniti smeha.

»Kako pa tako veseli danes ?» se je zavzel doktor Mervič.

«Mačka imam,» sem obstal pred njim.

«Ali je mar zapadel vaš prijatelj sinoči v pivsko vznesenost,» sem hitel s pojasnilom. «Govoril je tako pametno.»

«In se vam zdi,» me je prekinil, «kakor bi se bili preuranili, ko ste me poklicali.»

«Tako približno, res.»

«Ste se menda že navzeli gorjanskega mišljenja,» me je potrepljal po rami. «Sicer bova pa videla!» Dasi je bil delavnik, so ljudje v trumah prihajali v cerkev, a mene je na tihem skrbelo, kako naj se izmotam iz zagate, če sem res nevede zlezel vanjo.

«Zdi se mi, da sem si skuhal vrelo kašo,» sem potožil doktorju in mu pripovedoval o sinočnjem večeru. Opozoril sem ga, da najbrže toliko ljudi hiti danes v cerkev zato, ker se je skoraj gotovo razvedelo, da je župnik Boštjan bolan in da sem jaz poslal po zdravnika zanj.

«Res bo skoraj malo nerodno. Takole na vasi se novica razširi kakor požara,» je menil Mervič.

Oba sva začela ugibati, kako naj se opravičim Boštjanu, ako se izkaže, da je zdrav. Nikakor namreč nisem maral, da bi Hojnik slutil, kako je po moji nerodnosti njegova skrivnost izdana še tretjemu. Medtem ko se jaz nisem mogel spomniti ničesar pametnega, je zdravnik kmalu razpredel načrt za previden umik.

«Vi in jaz sva znanca z univerze, z Dunaja, recimo — ali iz Prage,» se je nasmejal. «Slučajno ste zvedeli, da službujem tu v bližini, pa ste me poklicali pod izmišljeno pretvezo, da je vaš prijatelj bolan. Sicer bi samo na izlet morda ne utegnil priti. Malenkostna, tako reko družabna laž ne bo nikomur škodovala, ločimo se pa potem prav prijateljsko in dobre volje.»

Z veseljem sem se oprijel zdravnikove misli, ko je zavabil zvon. Stopila sva proti cerkvi, ko me na pragu potegne cerkovnik za rokav:

«Gospod župnik bi radi nekaj govorili z vami.»

«Kje?» sem se zdrznil, a doktor Mervič je bil medtem že z valom vernikov stopil v svetišče.

«V zakristiji čakajo.»

Stopil sem s cerkovnikom v zakristijo, kjer je Boštjan že imel albo na sebi. S pogledom mi je namignil, naj stopim k njemu, potem pa šepetaje na uho:

«Danes jo boš videl tudi ti in meni je vse odpuščeno pred Bogom! Amica mea sicut stella matutina et luna sub pedibus ejus.»

Pri tem je ves trepetal. Oči so bile udrte in žile na sencih modrikasto zabrekle.

«Hotel sem te samo opozoriti. Po maši se potlej pomenica,» je pripomnil in ukazal cerkovniku, naj ga oblači dalje. Hitel sem venkaj in se skoraj plazil ob zidu do glavnih vrat, da bi hitreje našel Merviča. V cerkvi je vladala gneča, vendar sem se preril do kropilnika, kjer se je na vse strani ogledoval po meni zdravnik. Skupaj sva odšla na kor.

«Kam ste mi bili izginili?»

«Župnik me je klical v zakristijo.»

Doktor Mervič je s pogledom prosil pojasnila, a jaz:

«Ne vem, kaj bi dejal. Danes odidem. Sicer se mi zdi, da bova s prijateljem kmalu precej enaka.

«Ker so na levi in desni prisluškovali, mi je bilo težko govoriti. To je menda čutil tudi zdravnik in je samo mirno prikimal. Tedaj je strežnik pozvonil. Orgle so se oglasile in Boštjan je počasi stopil pred oltar.

Kakor jastreb je doktor Mervič z očmi meril slednji Hojnikov gibljaj, vendar mu z obraza nisem mogel čisto ni razbrati njegovih misli.

Skozi široka, pisana barvana okna je v širokih pramenih lila v cerkev solnčna luč, se razlivala po sklonjenih glavah prisotnih vernikov in kakor čaroben slap plamtela po sliki svete Neže v stranskem oltarju. V tem pestrem svitu so bili razpuščeni lasje prestrašene device kakor zlat božji ščit, poslan mladi lepoti v obrambo.

Pred povzdigovanjem so utihnili petje in orgle. V svečani tišini je z drhtečimi rokami dvignil Boštjan hostijo in vsa srenja se je v pobožni zatopljenosti trkala na prsi. Tedaj se ena izmed cerkvenih pevk na koru sklone tako nerodno, da sune s komolcem debel sveženj not, ki se z ropotom zgrmadi s pulta na pedale. V cvilečem disakordu zaječe orgle. Mladenka začne naglo pobirati note, a v razburjenosti še sama pritiska na pedale, da orgle kakor splašeno bitje buče in ječe.

Svečenik se je bil hotel pravkar skloniti nad kelih, pa se nenadno zdrzne. Plaho se ozre na kor, potem pa kakor vkovan zastrmi v solnčni soj, razlit po oltarni sliki, široko razprostre roke in obstane, naslednji trenutek pa v blaženem zavzetju krikne:

«Laudate Dominum omnes gentes.»

«Samo to, potem je nemo omahnil na oltar. Po cerkvi je zavalovilo in z zdravnikom sva planila dol, ali gneča je bila tolikšna, da sem se moral skoraj pretepati z ljudmi, ako sem hotel priti do oltarja.

«Prostor!» je naposled besno zakričal Mervič in je že bil naslednji trenutek z enim samim skokom pri župniku. Mukoma sem se preril za njim.

«Oh, da so gospod res tako nesrečni,» sem čul vzdihniti Tratarja za seboj. Kakor klop se me je držal za suknjič.

«Zdaj ne veš,» je s hladnim mirom ugotovil zdravnik.

Vse se je gnetlo k oltarju. Šepet je naraščal in tu in tam se je že iztrgal iz vrveža krik, stok ali hlastno vprašanje in spet plaha beseda, dokler se ni v gneči naenkrat spustila Lojza v glasen jok:

«Joj, ljubi Bog, na kakšnem kraju je tega svetega moža poklical k sebi!»

Zdajci je zaorilo čez in čez, kakor da se morajo razmakniti stene. Ljudje so skakali po klopeh, se lovili za lestence in si s komolci in svečniki hoteli priboriti pot do desnega oltarja. Nekaj jih je vdrlo na leco, mladež pa je plezala po spovednicah in se popenjala na oltarje, da bi videla, kaj se je zgodilo.

«So mrtvi?» je pod korom nekje hotel vedeti hrapav moški glas.

«Ne mrtev, svet so naš fajmošter,» je izpred angelske mize jokaje oznanila priletna ženica.

Naenkrat so bila vsa usta polna:

«Svetnik! Svetnik!»

«Že včeraj so napovedali...»

«Samo s telesom so še bili med nami.»

In smo jim že včeraj molili za dušni pokoj.»

«Jaz sem vedela že oni dan, ko se mi je sanjalo o njih, in davi se je svetilo nad farovžam,» je hitela praviti ženska. Druga spet:

«Res, še pred jutrnico. To je bilo gotovo nebo odprto.»

To je premagalo še tiste, ki so bili čisto pred oltarjem in so doslej nekoliko zadrževali človeški tok. Zdaj ni hotel nihče ni slišati o tem, da bi pomagal odnesti mrliča iz cerkve ali vsaj izkušal napraviti gaz skozi gnečo, ampak je vse hotelo imeti zgolj kak spomin od Boštjana svetnika. Ljudje so se lotili albe. Tanke čipke so bile naenkrat razdejane na stotero koscev in tudi plašč so načenjali.

Med trušč je zdaj in zdaj zavekal otrok:

«Ježeš, moja roka!»

«Marija, pomagaj, moja noga!»

Doktor Mervič je odganjal, jaz sem rotil, toda vse zaman. Slednjič je besneče obvladal zdravnik:

«Proč, sicer bom streljal!» V trenutku, ko je ponehal pritisk, sva s Tratarjem naglo vzela mrliča na roke in cerkovnik ga je brž pokril z oltarnim prtom. Tako smo odšli iz cerkve: spredaj s pretečim pogledom zdravnik, zadaj cerkovnik, ki je izkušal ubraniti, da se ne bi množica prehitro zgrinjala za nami, vmes pa Tratar in jaz s preminilim svečenikom. Okrog in okrog je bilo čuti samo vrvenje in jok.

V župniški veži smo si šele oddahnili. Lojza je vsa izgubljena razgrnila na tla odejo, kamor smo položili truplo.

«Kap,» je suho ugotovil zdravnik, ko je še enkrat preiskal Hojnikovo truplo.

Potlej meni:

«Kakor vidite, me niste klicali prezgodaj, tudi za Golce ne.»

In se je kmalu poslovil.

Zgoraj v oni sobi, kjer je rajni delal in trpel s svojimi sencami, smo ga položili na mrtvaški oder. Potem sem vzel njegove zapiske in Eline beležke, ki mi jih je bil zaupal, in sem jih upepelil. Naj razkroji ogenj, kar je nekoč zanetil plamen brezskrbne mladosti!

Ko smo odprli vrata, so prihajali v trumah kropit. Bilo je kakor na božji poti ob romarskem

navalu, šepetaje so farani molili in se v sveti grozi dotikali nemega trupla, da bi tako bolj priporočili prošnje njemu, ki so si ga izbrali za svetnika.

Po Lojzini želji sem ostal do pogreba. Ko so dvignili krsto in jo nesli zgoraj po hodniku, so šli z njo tako tesno ob steni, da je hrumsknil petelin na tla. V hipnem strahu je nekdo ploskoma stopil na nagačeno žival.

«Edino, na kar so še bili navezani v življenju,» je medlo vzdihnila Lojza.

Zunaj se je bilo od blizu in dale zgrnilo vse črno ljudstva. Vas in cerkev in pokopališče, vse je bilo kakor mrgoleče mravljišče.

Resno so tožili zvonovi v jasni dan, ko se je razpletal sprevod po vasi. Vso pot in ves čas v cerkvi se je ljudstvo z molitvijo in jokom poslavljalo od pokojnika. Bolestno je potlej še pred zevajočim grobom zaprosil koral treh pojočih duhovnikov:

«Libera me, Domine, de morte aeterna —«

Zatem je zabobnela zemlja na krsto.

«Bog ve,» me je grenko obšlo, «ali slutijo svečeniki, kakšna bridkost je našla v tej grudi večni mir...

«Z neba se je smejalo solnce in nekje je zvonjenju zvonov pripeval droben ptiček, ko sem se sklonil in vsul v jamo poslednji dar — perišče prsti:

«Ave, anima pia!»

Kako je skopa beseda za večno slovo!