Goethe v risu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Johann Wolfgang von Goethe: Der Schatzgräber ‒ V risu (prevedel Oton Župančič)


Mošnja hira, srce gine,
teže vlečem v dan iz dneva.
Siromak je zadnja reva,
srečen je le bogataš!
Da končam te bolečine,
mi zaklad je prva misel.
Z lastno sem krvjo zapisal:
Tukaj mojo dušo imaš!


Pa sem vlekel rise k risu,
mešal čudežne plamene,
žgal kosti v njih in korene,
da urok dobil je moč.
In po znanem sem predpisu
kopal s krampom in lopato
tam za davno skritim zlatom:
črn vihar je rjul skoz noč.


Kar v daljavi luč zagledam,
in kot zvezda sem prihaja
od najskrajnejšega kraja;
zvon je ravno dvanajst zval.
Ni odlaška, se zavedam.
V hipu se je zablestelo:
polno žara je skodelo
v roki držal deček zal.


Milo oko v prijaznem svitu
izpod venca rož se utrinja,
s kupo, ki jo žar prešinja,
deček stopi v ris mirno.
In ponudil mi je piti;
in sem mislil si: po mojem
deček s svetlim tem napojem
vendar hudi duh ne bo.


»Pij pogum življenja čisti!
Pa umel boš razodetje,
da za plaho to početje
semkaj vračal se ne boš.
Več ne koplji brez koristi!
Ujet čez dan ‒ zvečer se sprosti!
Znojni tedni ‒ svetki z gosti! ‒
v ta urok zaupaj mož.«