Godovna smola

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Godovna smola.
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod, 43/214, 1910
Viri: 214
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Čudovito dosledno me je preganjala smola skoraj vedno le na mojega godu dan.

V nežni starosti osmih let sem bil s starši nekje v ljubljanski okolici. Imel sem čisto novo baršunasto obleko.

»Pazi, Bogomil! Le glej, da mi ne pomažeš obleke! Gorje tebi, Bogomil, če mi jo povaljaš, to ti povem!«

Tako je šlo venomer. No, še preden so me začeli prav vezovati, sem se odtihotapil z gostilniškega vrta. Prirojeni nagon do preiskavanja in spoznavanja sveta me je gnal za gospodarsko poslopje. Tamkaj sem zagledal velezanimivo gnojnico. Neznano me je mikalo, da bi pomeril s palico, kako je globoka. Komaj sem bil blizu, pa mi je izpoddrsnilo in že sem bil v mlaki. Zdaj sem vedel natanko, kako je globoka: segala mi je ravno do vratu.

Plemenit hlapec mi je pomagal zopet na kopno. Ko sem se vračal k staršem, so se malone vsi ljudje držali za nosove, nekateri pa so se mi smejali kar na glas. Šele doma sem se iznebil nepriljubljenih dišavic. In papa, oborožen s prožno palico, je ravnal z mano tako, da sem sirota fortissimo popeval presunljive žalostinke, akotudi nisem imel nikdar nobenega pravega veselja in talenta za samospeve.

V gimnaziji sem dobival čisto gotovo po par dvojk ali pa vsaj po eno trojko za god. Naposled sem ostajal ta kritični dan rajši doma. O godu sem izgubil še vsak napovedani pagat in vsak solo. Drugega rajši ne omenjam; skratka, noben god ni bil brez večje ali manjše smole.

Po smrti mojih roditeljev me je podpiral očetov brat, moj preljubi stric Tiburcij ... Lotil sem se pravoslovja. Srečno sem prebil prvo državno izkušnjo, potem pa se je začel generalni zapik!

Moj preljubi stric Tiburcij je bil kakor krokodil: čim starejši tem krepkejši in zmeraj bolj židane volje. Imoviti gospod je bil moder in nikdar ni prodajal nobenih sitnosti. Nikoli me ni vprašal, koliko mojih semestrov je že utonilo v morju večnosti. Zadovoljen je bil, če je videl moje učene knjige odprte na mizi! Preverjen je bil, da se učim jako težko, ker se nisem oglasil tako dolgo k nobenemu izpitu.

Jaz pa sem pasel lenobo in ljubezen. Imel sem suho deviško teto, po imenu Kordulo. Bila je moje matere sestra. Grozovito grdo in antipatično ime je ni kazilo prav nič. Teta Kordula je bila že tako v vsem bolj podobna stari hudobi kakor pa mlademu angelu. Stric Tiburcij je ni mogel žive videti; trdil je, da je opravljiva teta Kordula satan v kiklji. On je bil zagrizen svobodomiselnik in je hodil šele ob dveh ali treh popolnoči domov – mršava Kordula pa je bila navdušena tercijalka. Učila je šivati. Sredi svojih učenk je bila videti kakor peklenski zmaj, ki straži in muči ujete kraljične. Mene je imela teta Kordula še precej rada, ker sem ji ob vsaki priliki obetal, da se ne bom nikdar ženil in da promoviram njo za svojo kuharico in gospodinjo, kakor hitro bom odvetnik.

Teta Kordula ni slutila niti najmanj, kakšnega gada greje na svojih takoimenovanih prsih ...

Med onimi kraljičnami mi je najbolj ugajala deloma velevitka, deloma pa velebujna gospodična Nadina P. Bila je najlepša punca na levem bregu Ljubljanice; zato sem se brez težave in takorekoč stante pede zaljubil vanjo.

Na mojega godu dan sva si prisegla večno zvestobo z neomejeno zavezo. Nadina je bila resna in strastna deklica. Zapretila mi je še tisto uro, da mi izpraska oči, ako se ji izneverim; v poostrilo kazni pa da me izroči nemilosti svojih dveh bratov. Poznal sem ju obadva; močna sta bila kakor medveda in drobila podkve kakor preste. Uvaževaje, da dvakrat pobit slepec ne more pričakovati posebno sijajnih uspehov na tem svetu, sem sklenil, da ostanem hudi ljubici zvest, pa naj bo, kar hoče.

Pa to ni bila edina nesreča. Zmotil me je škodoželjen demon in začel sem delati pesmi, največ kajpada prelepi Nadini na čast in hvalo in slavo ...

Ob tem pregrešnem početju me je zasačil moj predragi stric Tiburcij, ki je iz dna svoje duše sovražil vse pesnike in pisatelje. Svoje dni je bil namreč posodil žejnemu poetu goldinar in ga ni videl nikdar več. Odslej je sumil vsekega literata, da je zvit hudobnež, ki hoče danes ali jutri zlorabiti Tiburcijevo kavalirstvo in ga osušiti za par kron; in zategadelj je moj stric preziral in sovražil vso »tisto slavno zalego.«

Stopil je v mojo sobico, ko sem bil pravkar zapisal nastopne neumrjoče stihe:

Brez ljubezni pa brez greha
bil bi svet le pusta keha!

Stric Tiburcij je sedel in prebral proizvod moje Muze.

»Aha!« je vzkliknil. »Pesnikujemo torej!«

Sramežljivo sem povesil oči. Nadejal sem se, da me pohvali vsaj nekoliko. Hkratu pa sem se spomnil njegove sovražlijivosti do poetično navdahnjenih bitij in moj ponižni up je šel nemudoma po vodi.

»Bogomil, bodi no pameten!« mi je dejal očitajoče in zagnal moj dragocen rokopis malomarno na mizo. »Kaj ti pa prihaja na um! Ne bodi no neumen, lepo te prosim! Paragrafke v roko, paragrafke – ne pa takih igrač!«

Jezilo me je, vendar sem molčal.

»Poslušaj me, Bogomil! Svetujem ti samo tole: bodi rajši slab doktor juris, kakor pa dober pesnik! Pusti verze, če hočeš, da te bom še podpiral in da se ti bo dobro godilo na zemlji!«

Tako je dejal in šel pit v gostilnico, ki je slovela z imenom »Pri sitem racmanu«.

Moja zlata Nadina ni bila tako prozaična! Zahtevala je še celo vedno več pesmic. Boljše sem z izmišljenim imenom pošiljal raznim listom in nekatere so res zagledale svetlobo javnosti. Ali preljubi stric Tiburcij je kmalu izvedel, da nisem opustil grešne navade. Takoj je priletel nad me:

»Bogomil, le še eno samo pesem – pa te nič več ne poznam! Tukaj imaš denar, hajd na Dunaj! Podpirati te hočem še dve leti, potem pa ti ne dam nobenega počenega groša več! Z bogom!«

Stric Tiburcij je domneval, da me v Ljubljani slaba tovaršija zavaja k pesnikovanju in odvaja od paragrafkov. O Nadini pa ni vedel ničesar.

Moral sem se torej posloviti od ljubice. Strašno se je jokala revica, in njene solze, debele kakor frnikole, so letele večinoma naravnost v žep mojega površnika in namočile moj cigaretni papir; spoštljivo sem hranil ta dragi spomin.

Nekaj časa sva si dopisovala redno; nenadoma pa so izostala njena pisma. Iz svojeglavnosti in jeze sem molčal tudi jaz. Dolgo sem mislil, da sem naj nesrečnejši jurist na svetu. Naposled pa sem si ostrigel lase le na eni polovici glave, da bi laglje ostajal doma in premagoval izkušnjave zapeljivega mesta. Jel sem se guliti za žive in mrtve.

In glejte! Srečno sem podelal vse paragrafke! Ko so ljubljanski znanci brali nepričakovano vest o moji promociji, so pojemali in gagali od hudega začudenja. Nekateri so baje rekli, da verjamejo odslej vsak še tako čudni čudež, drugi pa so klobasali, da izgubi doktorat zdaj mnogo vrednosti, ko sem ga naredil celo jaz, apostel lenobe, ki sem dosegel častni rekord tridesetih semestrov!

Ravno za god smo obhajali moj doktorski potus. Ob tej priliki sem izvedel od ljubljanskega tovariša, da je Nadina P. zdaj še lepša nego pred dvema letoma. Hkratu sem ji odpustil, da mi je nehala pisati. Ljubezen do nje se je zbudila iznova v meni z zmagoslavno silo; komaj sem čakal, da bi jo videl.

»No, smola godovna mi je vendar enkrat prizanesla!« sem se veselil drugo jutro. »Morda si je izbrala drugo žrtev!«

Kar sem dobil pismo. Moj preljubi stric mi je čestital k promociji, obenem pa mi je naznanjal, da se je včeraj poročil z Nadino P. God mi je vzel ljubico – pa tudi dediščino po petičnem stricu Tiburciju. Hanba!