Godbin namen

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Godbin namen
Pesmi (1865)
Anton Umek
Izdano: Celovec: vredništvo Slovenskega glasnika, 1865.
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Koder luč nebeških plamen sije
Po neskončnosti okrog in krog,
Ziblje don se svete harmonije,
Vdihnil skrivnim strunam jo je Bog.
Zvezde presvitle mu v slavo gorijo,
Čast mu razlegajo čuda zemljé,
Trume krilate se njemu glasijo,
Bije le za-nj naj človeško sercé!

Polno je željá in hrepenenja
V tesníh persih serce brez mirú,
Torej z duhom se v neskončnost spenja,
Vživat slast nebeškega glasú.
Ko se pogrezne v dolino globoko,
Doli v meglene prostore svetá,
Vzdigne spet mična ga godba visoko,
Da ga obseva bliščoba nebá.

Serca brezdno se le tam zakrije,
Kjer soglasja večnega je vir:
V Bogu le mu sreče solnce sije,
Ko napolni ga presladki mir.
In če ga stiskajo mnoge težave,
Ako svetlobo zakriva mu noč,
Spet mu pomaga v prejasne višave
Godbe nebeške brezkonečna moč!

Ladijo prenašajo valovi,
Tico kviško nosi čisti zrák,
Serce pa dvigujejo glasovi,
Kedar ga presune don sladák.
Lepa zares je oblakov tančica,
Kedar večerna jo zora zlatí,
Lepše in milše pa godbe sladčica
Dviga ti serce v ljubezni vezí.

Kot zelenje mlado sladka mana
V zgodnjem jutru blaženo rosí,
Tako vnema serce godba vbrana,
Da v nebeških čutih se topí;
Rajske glasove, piščali! odprite,
Slavna namemba 'zročena je vam,
V hiši Gospodovi milo donite,
Serca da vžgejo zdaj merzlim se nam.

Koder luč nebeških plamen sije,
Po neskónčnosti okrog in krog,
Ziblje don se sladke harmonije,
Vdihnil strunam svojim jo je Bog.
Tudi iz tihega v grobu zavetja
Glas premogočen nas bode budil,
O da potem bi se rajskega petja
Don ljubeznjivi nam večno glasil!