Gož - hišni varuh

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gož - hišni varuh
Pripovedke z Martinj Vrha
Ivan Tušek
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Gož je kača, dolga kot grabljišče, in stanuje pod hišnim zidom, pod ognjiščem ali vsaj blizu hiše. Domačim ne stori nič hudega, njih največji prijatelj je, hišo varuje nesreče In se igra z otroki. Opoldne je gospodinja vzela južino iz peči, lonček jedi pa je pustila pri žerjavici. Ljudje so odšli na delo. Gož prileze izpod ognjišča v peč in poje, kar mu je pripravila gospodinja. Zvečer, ko pride gospodinja kurit za večerjo, zleze gož iz peči in zgine počasi pod ognjišče. Pri neki hiši so bili enkrat prilezli vsi goži na njivo k ža-njicam. To ne more biti nič dobrega, si mislijo žanjice in gredo domov. Res zagledajo, kako je Švigal ogenj iz dimnika. K sreči so ga še mogli pogasiti. Hiša je stala na samoti, nedaleč od potoka, ki teče po dolinici. Uro hoda ni bilo hiše na nobeno stran. Na vrtu blizu hiše je stala sama zase z grmovjem obdana skala, ki se je gotovo nekdaj bila privalila s hriba. Pri hiši so imeli edinega sinka. Vsak popoldan je prosil kruha in potem odšel, da nobeden ni vedel kam. Materi se je čudno zdelo, da sinko brez kruha nikoli ni šel od hišnega vogla. Povedala je očetu in sklenila sta, da bosta šla gledat, kam hodi sin. Gresta za njim in prideta do velike skale, ki je stala na vrtu. Tu ga vidita, kako sedi na tleh in drobi kos kruha. Sam ga jš in ga daje tudi v usta gožu, ki mu je v rdč zvit ležal na kolenih in držal glavo kvišku. Oče priskoči in ubije goža, sinček pa začne jokati in tožiti očetu: »Zakaj ste mi ubili mojega ptička?« Ni se dal potolažiti, jel je hirati in kmalu je tudi on umri od žalosti.