Glejte, vaš Kralj
| Glejte, vaš Kralj! Krizostom Sekovanič |
| |||||||||||||
Rim, v aprilu 1926.
Letos na veliko soboto popoldne se je vse to zgodilo.
Vzel sem roket in štolo ter jo mahnil z nekaterimi tovariši-duhovniki v lateransko župnišče. Župnik — prijazen, suh gospod — nas je povabil v sprejemno sobico ter nam tam razdelil listke, na katerih je bila napisana ulica, številka hiše in število družin, katerim naj bi blagoslovili stanovanja. Taka je namreč starodavna navada v večnem mestu, da blagoslavljajo duhovniki ta dan stanovanja vsaki družini posebe. In ker župnik ne zmore vsega sam, pokliče v pomoč duhovnike iz raznih rimskih kolegijev. — Na mojem listku je bilo označenih 133 družin, vse v eni sami veliki palači.
Gospod župnik nam je dal razna navodila in posebno še nam je naročil, naj svoje delo vršimo kolikor je pač mogoče hitro, da bomo do večera gotovi.
Dvignili smo se.
V veži so nas čakali ministranti v svilnatih rdeče-vijoličastih talarjih in čipkastih srajcah. V rokah so držali posrebrene kangljice z blagoslovljeno vodo in aspergil.
Oblekli smo še mi roket in si nadeli štolo, potem se pa razšli vsak s svojim spremljevalcem.
Moj »chierichetti« — tako namreč imenujejo ministrante v Rimu — je bil silno ljubezniv fantek s črnimi nasvedranimi lasmi in ogljenimi bliskajočimi očmi. Celo pot je brbljal in mi pravil o starših, bratcih in sestricah, o šoli, o strogem učitelju, ki ga je minuli torek udaril trikrat s šibo po roki, ker je napravil v svojem računskem zvezku tri velike packe.
Jaz sem mu smehljaje odgovarjal; včasih sem ga pohvalil, drugič posvaril. Deček je bil za oboje zelo dovzeten: pohvale je bil vesel, graje pa menda tudi, ker je vedno nekam vdano kimal, češ poboljšati se bo treba, da.
Hitela sva, ker je pač lateranski gospod tako hotel, toda med potjo so naju ljudje mnogokrat zmotili. Ta je hotel naj mu blagoslovim njegovo kramo, oni zopet njegov voziček. Vstavil se je pred nama avto in šofer me je prosil za blagoslov, ustavil se je koleselj in moral sem blagosloviti konja. — »Padre, benedica anche questo — Pater, blagoslovite še to in to!« In sem blagoslovil, zakaj na veliko soboto mora biti vse blagoslovljeno.
Slednjič sva prišla z mojim malim spremljevalcem do cilja.
Palača, ki naj bi jo blagoslovil, je bila radeljena v 14 oddelkov, to se pravi, da je bilo treba iti štirinajstkrat po različnih silno dolgih stopnicah gori in doli, pri čemur se človek vsekakor ne odpočije.
Družine, ki sem jih obiskal, so bile po večini uradniške: profesorjev, advokatov, sodnikov, bankirjev, častnikov; celo dva generala sta bila vmes.
Povsod so me že pričakovali in s spoštljivo ljubeznivostjo sprejeli. Gospodinja ali pa gospodar me je nato vodil od sobe do sobe. V eni izmed sob so bila navadno pripravljena velikonočna jedila: kruh, jagnje in jajca. (Potvic in piruhov tu ne poznajo.) Ko sem vse to blagoslovil, je sklicala mati svoje malčke in me zaprosila: »Padre, benedica anche questi diavoletti — Pater, blagoslovite še te škrateljčke!« Seveda sem tej želji z velikim veseljem ustregel. »Blagoslovil vas bom,« sem jim dejal, »pa postati morate iz škrateljčkov pravi živi angelčki. Razumete? Seveda so vsi verno pokimali. Pokleknili so. Položil sem vsakemu na glavo konec štole in vsakega posebe blagoslovil; tako namreč hočejo rimske matere. Slednjič sem jim razdelil podobice in stvar je bila končana.
Šla sva v naslednje stanovanje in od tam zopet v naslednje, vedno dalje, dalje — — —. Bila je to čudovita kinematografska predstava. Slika se je vrstila za sliko: prijazni obrazi, otroški smeh, velikonočna jedila, pozdravi, voščila – – –. Kako pestro življenje!
Mlada gospa me je peljala v sobo, kjer je spalo njeno nepopisno lepo detece v beli posteljici. Njegovi zlati laski so bili potopljeni v neštete čipke na snežni blazinici. Dete se je v sanjah smehljalo tako angelsko prijazno. Položil sem nanj štolo in ga blagoslovil. Zbudilo se je in se pričelo takoj igrati z zlatimi resicami na stoli ... Ti čudovita nedolžnost!
Dalje, dalje — — —. Osem oddelkov sva že prehodila z mojim »chierichettijem«. Ura je bila že pet. Čutil sem se utrujenega. Pa tudi moj mali spremljevalec ni nič več tako veselo skakal po širokih mramornatih stopnicah in — čemur sem se posebno čudil — jeziček mu je docela otrpnil.
»Pater, to stanovanje blagoslovite posebno dobro — v njem je sama nesreča — — —.« In sem blagoslovil.
»In tega mojega bolnega sinčka — — —.« Blagoslovil sem bolnega sinčka, ki je hlastno poljubil križ na koncu štole; iz vodenih oči mu je kar gorelo hrepenenje po zdravju.
»Pater, prosim vas, blagoslovite mi še te zvezke in knjige,« je zavzdihnil visokošolec-jurist, »da bo več uspeha pri učenju – – –.«
»Kupili smo novo podobo Madone in še ni blagoslovljena — — —.«
In sem blagoslavljal, blagoslavljal — — —.
Bil je že večer, ko sva prilezla z ministrantom, oprijemaje se za železno ograjo ob stopnicah, do zadnjega stanovanja. »Chierichetti« je pozvonil.
Črno oblečena gospa s čisto belimi lasmi nama je odprla ter naju povabila, naj vstopiva. Pričel sem z običajnimi molitvami in blagoslovil po vrsti vse sobe, ki jih je odpirala pred mano gospa. Po končanem blagoslovu nama je ponudila čašico črne kave. Hotel sem se že zahvaliti, pa sem se domislil, da bi kratek počitek pred odhodom domov ne bil napačen. Peljala naju je v prekrasno sprejemno sobo, ki je bila jasno razsyetljena z velikim električnim lestencem. Tla so bila pregrnjena z mehkimi preprogami; vsa oprema v renesančnem slogu je bila bogato pozlačena. — Midva sva se kar zgrudila v baržunaste fotelje, ki nama jih je odkazala ljubezniva gospa.
Odložil sem štolo in se razgledal po sobi. Prva stvar, ki sem bil nanjo pozoren, je bila velikanska podoba v zlatem renesančnem okviru na steni meni nasproti.
Nekako v sredini te podobe stoji duhovnik v belem oblačilu z visoko dvignjenim zlatim nastavkom v rokah. Na nastavek je položeno božje Srce Jezusovo, ovenčano s trnjevo krono, potopljeno v morje najjasnejših solnčnih žarkov. Iz božjega Srca padajo kapljice Krvi na zemljo in iz njih rastejo čudovito lepi cvetovi: lilije, gavtrože, nageljni, vijolice, jasmin, mirte — — —. Duhovnik je moral priti iz daljave, zakaj sledovi Jezusove Krvi — čudovite cvetice — se vijejo daleč v ozadje in se izgubljajo v meglicah očarujočega večera južnega neba.
Pred duhovnikom kleči deklica v beli obleki s pajčolanom in vencem na glavi, za njo petero odraslih, ki se globoko klanjajo presv. Srcu.
Pred podobo na klečalniku stojita dve vazi, napolnjeni z rdečimi nageljni, sredi med njima pa gori rdeča luč. Klečalnik je pregrnjen s svilnatim prtom, na katerem se blesketajo zlato vezene črke: »Glejte, vaš Kralj!« Na vsaki strani podobe na tleh pa stoji mogočen kandelaber z debelimi svečami.
Gospa je pripravljala kavo, deček je v fotelju zadremal, jaz sem se pa zatopil v visoko idejo te prelepe umetnine. Vsako malenkost na njej sem si znal razložiti, a do polne jasnosti vendar nisem prišel.
Ko se je gospa vrnila, sem pokazal molče na sliko.
»Ali vam ugaja? — To je spomin na oni srečni dan, ko se je naša družina posvetila božjemu Srcu.«
»Tako?« sem se razveselil; »najrazličnejše misli so mi rojile po glavi, a na to možnost nisem prišel. Kako lepa misel! Zdaj razumem vse. A kdo je vendar umetnik tega dela?«
»Moj najstarejši sin; profesor risanja je na gimnaziji. Tu na sliki ga vidite.« In pokazala mi je vitkega moža z dolgimi umetniškimi lasmi. »In ta duhovnik tu je tudi moj sin, in tu je vsa naša družina: moj rajni mož, moji dve poročeni hčerki in jaz — — —. To so zlati spomini! Naša družina je bila tedaj na višku sreče in v tej sreči smo si izbrali božje Srce za Kralja, da bi v tej zemski sreči ne pozabili na to, kar je prvo, da bi nas naš Kralj privedel do večne sreče. Slika pove vse. Moj sin duhovnik nam je prinesel v družino Kralja — božje Srce — in mi smo se mu poklonili. - O pater, ko bi vi vedeli, kaj nam je bil naš božji Kralj v dneh veselja in kaj šele v dneh bridkosti! V dneh smrti in teme nam je bilo božje Srce — solnce tolažbe. Povem vam, če ne bi imela vere vanj, bi morala umreti.«
»Kako da govorite o bridkosti in smrti, gospa,« sem se začudil, »ko ste mi pravili pravkar o visoki sreči vašega doma?«
Starki so zagorele solze v očeh. Pokazala je na belo oblečeno deklico na sliki in dejala tiho: »Te nimam več — — —. Veste, kakor zvene cvetica — tako je umrla. Najbolj sem jo ljubila izmed vseh svojih otrok — pa mi jo je Gospod vzel. Kakor angel je bila — nedotaknjena — nedolžna. Učitelji so se čudili njeni visoki nadarjenosti in njeni marljivosti, tovarišice njeni ljubkosti in dobrohotnosti. Pa je umrla. Prvi petek v decembru je bilo. Prišla je iz cerkve od sv. obhajila — padla mi je v naročje in je umrla — — —.«
Neprestano sem gledal nedolžno deklico na sliki — njeno čudovito lepoto in nežnost, ki sta mi pričali o lepoti njene duše.
Gospa je utihnila in čakala, da bi ji povedal v tolažbo par besedi, a jaz se tega nisem domislil.
»Kajne, zgodila se je volja božja,« mi je pomagala sama.
»Da, da,« sem se vzdramil, »zgodila se je volja božjega Srca. On, ki vam je poslal to veliko bridkost — vam je dal tudi tolažbo. Vašo malo ljubljenko je vzel k sebi vso nedolžno v svoj rajski dom — vam pa je pustil v tolažbo vse ostale otroke, ki vas ljubijo in spoštujejo ... «
»Da, zares, dobri so moji otroci in vsi so globoko verni. Vsi se zavedajo, da je božje Srce njih Kralj — — —.«
»Kaplje božje Krvi padajo v njih duše,« sem še dostavil, »in te kaplje rode rože čednosti in kreposti — — —.«
Popil sem kavo in se dvignil.
Moj fantek je v fotelju prav trdo zaspal in moral sem ga prav pošteno dregniti, da se je vzdramil. Pokazal sem mu skodelico. Parkrat je srknil in jo izpraznil.
Še enkrat sem se ozrl na lepo sliko in se nato poslovil od prijazne gospe.
Mnogokrat se zgodi, da človek od utrujenosti ne more zaspati. Tako je bilo tisti večer tudi z menoj. Ležal sem v postelji in premišljeval po vrsti vse, kar sem minulo popoludne doživel. Pri tem so mi zbežale misli — kakor vedno v podobnih slučajih — v mojo ljubo slovensko domovino. — Kako vse drugače sem obhajal veliko noč doma! In vendar — tudi v Rimu je velika noč lepa.
Posebno živo pa mi je trepetala pred očmi ona prelepa slika, ki sem jo gledal pri zadnji postaji mojega blagoslavljanja. V polsnu sem videl vse najneznatnejše podrobnosti na njej — vsako potezo na resnobno veselih obrazih staršev in otrok. Klečoča bela deklica je oživela: obraz ji je zagorel v nebeški luči; razklenila je svoje nežne roke — kot bi se zgenili dve srebrni liliji — in jih prožila proti božjemu Srcu, potopljenem v bajni čar. Videl sem, kako je kapala predragocena božja Kri — ne na tla, ampak v duše in kako so iz njih rastli čudoviti cvetovi božje ljubezni. — Spodaj na svilnatem prtu pa so gorele besede: »Glejte, vaš Kralj!«
Glejte, vaš Kralj! — Ljube »Vigrednice«, mesec junij, mesec presvetega Srca Jezusovega je tu. Božje Srce je odprto; iz njega padajo dragi biseri — božja Kri. Ali boste ve pustile, da bi padala ta predragocena Kri na tla, namesto v duše? Vaša družina morda še ni posvečena presvetemu Srcu. Zdaj, v tem mesecu je pač najlepša prilika. Ne zamudite je! Svetujte, nagovarjajte, priporočajte kolikor le morete — da bodo čimprej vse dobre družine posvečene Gospodovemu Srcu, da bodo vsi verni slovenski domovi postali rožni domovi presvetega Srca.