Glavnik in milo in igla in nit
| ← Plesalka | Glavnik in milo in igla in nit Branka Jurca |
Karlinca, beli konjič in otroci → |
| |||||||||||
Otroci na dvorišču so si želeli veliko stvari, želeli so si glavnik in milo in iglo in nit. Štirje zato, ker bi se radi sami umivali, sami česali, si sami šivali in sami prali obleke, Katika pa zato, ker je bila med umitimi, počesanimi in lepo oblečenimi otroci kot sračji mladič med tujimi ptiči.
A naj je bila Katika še tako po sračje in zapuščena — imela je srce in bila je poštena.
Našla je denar v NA-MI in ga dala prodajalki. Prodajalka je bila vesela takšne deklice in nasula ji je prgišče drobiža.
»Na deklica, poštena si!«
Katika je stisnila denar v pest in stekla na dvorišče.
Otroci, vsi štirje, so bili že tam.
Zagledali so Katiko s sračjim gnezdom na glavi, nepoče- sano in neumito, in ji rekli: »Raztrgana si, Katika!«
Katika se je zavrtela, dvignila krilce, pogledala otroke in rekla:
»Zašila bi jo — ko pa nimam igle!«
»Žep se ti bo odtrgal, Katika!«
Pogledala je predpasnik in rekla:
»Zašila bi ga — pa nimam niti!«
»Počesala se nisi, Katika!«
»Če pa nimam glavnika!«
»Umila se nisi, Katika!«
»Če pa nimam mila!«
Otroci so jo gledali, zatem pa je eden med njimi, bilje Cene, rekel:
»Počakaj, vse ti bomo prinesli.«
Otroci so bili takoj za to; stekli so po iglo in nit, po milo in glavnik — vse za Katiko.
Zatem so se tudi res vrnili, a nihče ni nič prinesel.
»Mamica ni dala!« so povedali otroci drug za drugim in vsi skupaj.
A Katika je hotela biti čista in lepa!
Stisnila je denar v dlaneh, stekla je v trgovino in si na¬kupila vsega: milo, rdeč glavnik, iglo in nit. Nato se je vrnila.
»Umila se bom!« je rekla otrokom.
Otroci so zazijali.
Stekli so po pručko in po vode.
Katika se je slekla, se namilila in se sprala in naenkrat je bila tako lepa, da se je še sonce nasmehnilo.
»Sem zdaj lepa?« je vprašala.
»Lepa si! Lepa si!«
Otroci se je kar niso mogli nagledati; zaploskali so od veselja.
Nato si je Katika z rdečim glavnikom naravnala lase; , počesala se je in znenada so postali lasje tako lepi, zlati in dišeči, da so bili otroci iz sebe.
»Sem se lepo počesala?« jih je vprašala.
»Bolje ko vsaka mama!«
Katika je sedla na pručko, vzela iglo in nit in si pr žep. Žep je bil na predpasniku in je bil največ vreden!
Štirje otroci so jo gledali in si še sami zaželeli, da bi si p in šivali obleko, da bi se sami umivali in se sami česali.
»Katika, posodi iglo!« je rekel Vinc — rad bi si bil pi gumb na jopič.
»Še meni — nit!« je rekla Barbka — razparala se ji obleka.
»Glavnik!«
»Meni pa milo!«
Katika ni nič pomišljala — dala jim je svoje milo, sv glavnik, svojo iglo in svoj sukanec.
»Kar vzemite,« je rekla, »saj potrebujete!«
Ali ne glavnika ne mila ne igle in ne sukanca ni bilo 2 vse dovolj. Zato je dala Katika vsakemu kovanec — bil j še od denarja, ki ji je ostal.
S tem, s Katikinim denarjem, so si potem otroci kupil glavnike in mila in igle in niti.
Iz trgovin so pritekli na dvorišče.
Zatem so na dvorišču, posijalo je spet pomladansko sonce, posedli na pručke, se česali in si šivali, si prali in se umivali.
Sonce, to pa jim je sijalo in se smejalo.