Glavni petelinček
| Glavni petelinček Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Ležalo je tam na polju drobno kokošje jajce – nihče ni vedel, odkod se je vzelo. Mimo so hodile kokoši in se zaničljivo ozirale nanj. Govorile so:
»Kakšno drobno jajce! Sramota!«
»Rada bi videla kokoš, ki ga je znesla. Kakšna pritlikavka najbrž, kaj mislite, gospa?«
»Ni vredno omembe, gospa. Jaz ne mislim sedeti na njem.«
»Jaz še manj. Ne splača se, gospa. Iz takega jajca se ne more nič prida izvaliti.«
Odšle so po polju in prezirljivo kokodakale.
Na drobno jajce pa je sijalo prijazno sonce in ga grelo – in nekega jutra, ko so še vsi spali, je lupina počila in iz nje se je izkobacal ves premražen in moker čisto majhen petelinček, z vsem, kar petelin potrebuje, z rožo, ostrogami in zakrivljenimi peresi v repu. In na nožicah je imel pernate hlačke. Skratka, ni se izvalil kot pišče, kot se izvalijo drugi petelini, bil je odrasel petelinček, samo tako majhen je bil kot noben drug.
Takoj se je radovedno ozrl naokoli in prvo, kar je zagledal, je bil razmajan plot. Sfrfotal je nanj, zakrilil s perutnicami in oznanil:
»Kikiriki, jaz sem glavni!«
Sam je bil presenečen nad svojim glasom in spet je zakikirikal:
»Samo naj mi kdo reče, da nisem glavni!«
Ozrl se je naokoli. Nikjer ni bilo nikogar, samo ptičje strašilo je stalo tam v jutranjem somraku in grdo gledalo. Petelinček se je malo ustrašil, pa ne preveč. Rekel je strašilu:
»Ti, nikar me tako grdo ne glej. Prestrašil me boš.«
Strašilo se je malo pretegnilo in zazehalo. Potem je odprlo narisana usta, pomežiknilo z narisanimi očmi in zahreščalo:
»Saj zato pa tudi sem strašilo, da strašim. In prav je, da se me bojiš.«
»A, strašilo? Mene ni nič strah,« se je izprsil petelinček, pogumno je sfrfotal strašilu na glavo in se zadrl:
»Živijo jaz!«
»Take domišljavosti pa še nisem videlo,« je osupnilo strašilo, »le čakaj, te bodo že drugi naučili.«
»Nič me ne bodo,« je rekel petelinček, se otresel in skočil spet na tla. Potem se je kar na slepo srečo odpravil proti bližnji kmetiji.
Strašilo je grdo gledalo za njim, potem pa je reklo samo pri sebi:
»Ni vredno, da bi se razburjalo. Sicer pa še ni dan, lahko še malo zadremljem. Moj delovni čas se sploh še ni začel.« Zadremalo je in kinknilo z glavo. Petelinček pa je bil že pri kokošnjaku. In že spet:
»Kikiriki, jaz sem glavni, živijo jaz, glavni petelin!«
Vse je bilo tiho. Vsi so še spali.
»Torej bo res, če mi nihče ne ugovarja,« je sklenil petelinček in se še bolj drl.
Na vzhodu se je bolj in bolj svetlikalo, vzšlo je sonce. V kokošnjaku se je zaslišalo zaspano, sitno kokošje tarnanje. Velik, debel petelin se je pripodil ven, se izprsil na kupu gnoja in hripavo zakikirikal. Petelinček se je osuplo zazrl vanj in vprašal: »Ti, zakaj si pa toliko večji od mene?«
Petelin se je ozrl na malega in se ves nasršil.
»Ti pa zgini, in to takoj,« je ukazal, »tak pritlikavec dela sramoto vsem poštenim petelinom.« »Kikiriki ... jaz sem glavni,« je bolj plaho poskusil petelinček, oni pa se je zapodil proti njemu in ga kavsnil po glavi. »Ti bom že dal glavnega,« je vreščal, »ti paglavec!«
Petelinček se je opotekel in vtaknil glavo pod perut. Pa ne za dolgo. Spet je pogumno pogledal petelinu v obraz. »Glavni sem in konec.«
Petelin se je zdaj v galopu spustil proti njemu, mali pa je že bežal v svojih pernatih hlačkah, kolikor so ga nožice nesle. Kmalu se ga je debeli petelin naveličal zasledovati, upehan je ostal daleč zadaj. Petelinček pa je bežal v sončnem jutru prek polj, prek travnika, tekel je ob potoku, poskakoval in bil spet dobre volje. Pod vrbo se je ustavil, se zagledal v potok in se občudoval. »Kikiriki, res sem glavni!« se je veselil na glas.
»Hoho, ti pa glavni! Umrla bom od smeha, umrla bom!« se je zaslišalo za njegovim hrbtom. Petelinček se je ozrl. Glej jo, vrano! »No, ali boš rekla, da nisem lep?« je jezno vprašal.
»Lep? Ohoho! Umrla bom! Ti pa lep, s temi smešnimi hlačicami!«
Petelinček je jezno zacepetal:
»To praviš samo zato, ker bi jih rada sama imela, pa jih nimaš!«
Vrana je priplahutala še bliže.
»Odkod si se pa sploh vzel, ti palček?« je rekla.
»Iz jajca vendar,« je užaljeno odgovoril petelinček, »kaj si pa mislila? In sonce me je izvalilo, da veš.«
»Prava reč, sonce!« Vrana je prezirljivo prhnila in ga grobo ošinila z veliko črno perutjo. Petelinček je skril glavo pod perut, pa ne za dolgo. Spet se je pogumno zagledal vrani čisto od blizu v oči in dejal:
»Pa sem le bolj glavni kot pa ti!«
In že je tekel, da ne bi bilo kaj hujšega. Vrana se je nekaj časa podila za njim, potem pa se ji ni zdelo več vredno in se je vrnila k potoku.
Tekel je petelinček po svetu skozi sončni dan, kikirikal je in se veselil samega sebe. Pa je srečeval mnogo živali, in glej, kako čudno: nihče mu ni hotel priznati, da je glavni! Norčevali so se iz njega, smejali so se njegovim hlačam, njegovi postavi, oponašali so njegovo tenko kikirikanje! In počasi počasi je petelinčku začela dobra volja upadati in zmeraj tiše je kikirikal in zmeraj manj je bil prepričan, da je glavni, in potem ko mu je neka šoja z bukve zabrusila, da je čisto navadna spaka, je petelinček nazadnje popolnoma utihnil, poiskal si je samoten kotiček pod skalnato steno, vtaknil glavo pod peruti in tiho zajokal.
In sonce se je skrilo za oblak, zapihal je hladen veter, zmeraj bolj je bilo mraz, začel je rositi droben dež. Petelinček je še pa še jokal pod perutnico. Zdaj je bil prepričan, da je grd in majhen in nepomemben in sploh nemogoč, in je mislil, da bi bilo bolje, če se sploh ne bi nikoli izvalil, in da bo odslej njegovo življenje strašno.
Ko se je izjokal, je še nekajkrat bridko posmrkal, potem si je obrisal kljun in se otožno odpravil naprej.
»Kar hodil bom in hodil, saj je vseeno, kam pridem,« si je rekel, kikirikal pa sploh ni več. S sklonjeno glavo je potoval in se ni zmenil za nič in za nikogar.
Hodil je čez gore in doline, čez reke, polja in travnike, dež je rosil in vse je bilo zelo žalostno.
Popoldne je dež ponehal, bledikasto sonce se je od časa do časa pokazalo izmed redkih oblakov pa se brž spet skrilo, ko se je ozrlo na žalostnega petelinčka. On pa je kar hodil in hodil, ne da bi vedel kam.
In je prišel do velikega smetišča. To je bil velik kup vseh mogočih odpadkov, pepela, praznih konzervnih škatel, papirja, oglodanih kosti, zarjavelega železa in takih reči in na vrhu tega kupa je sedela siva žival in navihano gledala.
Petelinček je hotel kar mimo, da ne bi slišal, kako se norčuje iz njega, ampak ona se sploh ni mislila norčevati. Rekla je samo: »Kam jo pa mahaš, mali?«
Slišati je bilo čisto prijazno. Petelinček je obstal in se zagledal v žival.
»Kdo si pa ti?« je vprašal.
»Kaj bi rekel, če bi ti rekla, da sem podgana, kaj?«
To se je kaj čudno slišalo.
»I, kaj. Nič ne bi rekel,« je odvrnil petelinček. »Tak, podgana si?«
»Je že tako naneslo, da sem podgana,« je rekla podgana, »in če imaš k temu kaj pripomniti, bodi raje tiho.«
Petelinček je bil tiho, kaj pa naj bi rekel. Podgana je nadaljevala:
»Torej bi imel vseeno kaj pripomniti, kaj, ker si utihnil?«
»Nak,« je nejevoljno dejal petelinček, »sicer imam pa svojih težav zadosti, drugi me ne zanimajo.«
In že je hotel oditi. Podgana pa se je spustila malo niže, sedla in postrani nagnila glavo.
»Težave imaš?« je vprašala in pomrdala s smrčkom. »Kakšne težave neki naj bi imel takle petelinček v hlačkah? Kako bi bilo, če bi mi kaj povedal o teh svojih težavah?«
Petelinček se je sprva nezaupljivo zagledal vanjo, potem pa so se mu mahoma spet udrle solze:
»Če me pa nihče ne mara! Če se pa vsi norčujejo iz mene! Če mi pa pravijo spaček in pritlikavec in važič! Če mi pa vsi nagajajo!«
Podgana je naslonila smrček na šapo in zamišljeno gledala petelinčka.
»Sem tako žalosten,« je hlipal petelinček, »tako sem žalosten, da sploh ne morem več kikirikati. In tako rad bi bil glavni!«
»Kaj bi bil rad? Glavni?«
»Ja, to bi bil rad. In sem že mislil, da sem, pa se mi samo posmehujejo.«
Podgana se je odkašljala in počasi rekla:
»Vsak bi bil rad glavni, veš. Tudi jaz.«
»Ti tudi?«
»Jaz tudi. Vsak na tem svetu bi bil rad glavni. Saj prav v tem je kleč.«
»Kaj je?«
»Kleč. Težava, razumeš. Če so vsi glavni, ni glavni nobeden, razumeš? In če je nekdo glavni, drugi ne morejo biti, ker je glavni lahko le en sam, razumeš?«
»Prav nič ne razumem,« je hlipal petelinček, »to je tako zamotano.«
Podgana je vzdihnila in skomignila.
»Saj meni bi bilo prav, če bi bil glavni samo jaz, drugi pa ne,« je nadaljeval petelinček, »ampak drugim to ne gre v račun.«
»Saj,« je pripomnila podgana, »in prav imajo.«
»No, vidiš, ti si tudi taka, z njimi držiš,« je jezno rekel petelinček. Podgana se je malo nasmehnila in prijazno dejala: »Še to ti bom povedala, potem pa lahko greš, ti si glavni ...«
»Saj sem kikirikal, da sem, pa ...«
»Glavni, na svoj način. Ampak tudi jaz sem glavna na svoj način, in vsak drug je glavni na svoj način – gre samo za to, za koga si glavni, razumeš, jaz sem na primer glavna za moje učenke, mlade podgane, ker sem podganja učiteljica. Podganji mladič je na primer glavni za svojo mamo. Sonce je glavno za sončnice, tema za noč, in tako. Kdor pa je glavni samo za samega sebe, vidiš, pa ni glavni. To je vse.«
»Zakaj pa nisem jaz glavni za nikogar?« je žalostno vprašal petelinček in spet požrl solzo.
»Pojdi in išči,« je dejala podgana. Obrnila se je, da bi odšla, pa se je še enkrat ozrla in rekla:
»Ti kar kikirikaj, in veliko sreče!«
Pa je že ni bilo več, hušknila je kot siva senca z dolgim repom nekam v temno zidno razpoko, petelinček pa je še nekaj časa razmišljal in se odpravil naprej.
Prav nič ni bil utrujen. Kar hodil bom, si je rekel, hodil bom, pa četudi na konec sveta ... in res je prišel na konec sveta.
Na konec sveta. In tam je bil brezov gozdiček in velika livada z marjeticami. Žive duše ni bilo videti, razen rjave kokoške z nožicami, ki so bile oblečene v pernate hlačke, drobne smešne kokoške, ki je z okroglimi očmi strmela v petelinčka in prišla bliže. Gledala sta drug v drugega in petelinček sam ni vedel, kdaj je začel poskakovati, plesati v galopu in krožiti okoli kokoške, ki ga je očarana gledala in utripala z očmi.
»Ti si pa glavni,« je dahnila nazadnje.
»Ti tudi ...« je hvaležno rekel petelinček, potem pa je sfrfotal na brezo in si dal duška z radostnim kikirikanjem.