Glaviški vasovalec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Glaviški vasovalec
Milanov
Izdano: Slovenski narod 9.–10. oktober (1902) 35/232–233
Viri: dLib 232, dLib 233
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Je-je-jú hu-hu«, oglasil se je nekdo tam v dolini, lepo, čisto in polno je donel njegov glas po dobravi ...

Na Glavici je tedaj že vse spalo, le na trati pod košatim orehom za znamenjem so bili čuti še človeški glasovi. Čednikov Martin in Preiesnikov Lojze — nerazdružljiva prijatelja — sta še kramljala v prijetnem nočnem hladu.

»Ta pa zna, ta«.

»Kdo bi bil neki?«

»Lipovcev Jožek že ni, on vriska drugače; Čmrljev Tone tudi ne, on ne uka tako visoko, nekdo drug mora biti«.

»Najbrž kak mladič, ki se je šele spomnil, da je lepo, če človek včasi malo povasuje. Haha!«

»Prav res.«

Mesec je polagoma priplaval na obzorje; motno-rmena obla, na eni strani že precej odjedena, je osvetlila toplo poletno noč.

»Še eno pipico bi ga, pa sem mehur doma pozabil; ali imaš ti kaj listja pri sebi?«

»Ne vem, sile ne bo; no, dno se že Pokrije.«  »Oh, dosti, še več ko preveč, saj nocoj ne mislim vasovati.«

»Pa je vendar tako lepa noč, tako rdečkasto sveti naša luč nocoj.«

»Naj le sveti, naj, nocoj ne vasujem.«

»Kaj ti pa je pravzaprav, da si kar na mah ob vse veselje?«

»I, kaj? — Nič!«

»Oho, tako se pa ne greva! Moraš mi povedati, tako zlepa me že ne odpraviš.«

»Kako si siten.«

»Nič siten, samo povedati moraš.«

»Če hočem«.

»No, če hočeš, seveda.«

»Veš, z mojo sva se nekaj sporekla.«

»A tako?«

»Saj ni bilo nič takega. Tisti rožmarin, ki senči in zakriva njeno okence, sem bil sinoči prav po nerodnosti prevrnil. Ne vem, kako sem se zadel; kar začujem »tresk« in posodica se je razletela na sto koscev. Hitro sem jo moral odkuriti, ker se je bil stari zbudil. No, in ko sem danes napajal konje, prala je moja Nežika na perilišču, pa grdo se je držala.« 

»Ali si kaj huda, Nežica?« pravim ji.

»Saj sem lahko«, se odreže kratko in pere dalje.

»Rožmarin se pač ne bo posušil, če je zdrknil z okna«, pripomnim ji.

»Nikar ne kali vode, kdo bo pa pral? Kar se pa tiče rožmarina, ti pa povem, da se nemara še prime, toda nič več nočem, da bi hodil pod moje okno. Ne zmanjka se fantov, pa ne tako neokretnih in nerodnih kakor si ti! Ropot je zbudil očeta in ne vem, če so mi verjeli, ko sem jim pravila, da je maček prevrnil cvetlični lonček.« 

Jezilo me je, ker se je pobahala, da lahko dobi fantov, kolikor jih hoče, poleg tega pa mi je bila ravno ta njena samopohvala všeč, saj je še maral ne bi, ko ne bi ugajala tudi drugim. Malo se nasmehnem pa rečem:

»Nežica, se boš že še spremislila.« »Ne bom se ne.«

»Jaz pa vem, da se boš.«

»Pojdi, pojdi, vidiš, kako konji kopajo in vodo kale.«

»Pa, z Bogom.«

Videl sem, da se je nasmehnila, a rekla ni ničesar.«  »Ali je to vse?«

»Vse.«

»Prava reč! Kolikrat sem prišel jaz s svojo navskriž, pa sva se vselej zopet zbogala. Jaz bi na tvojem mestu še nocoj šel trkat.«

»Jaz pa ne.«

»Beži, beži, kaj boš jezo kuhal.«

»Ne grem, nalašč ne grem.«

»Saj s tem sam sebi nagajaš.«

»Naj.« —

»Ali ti še gori?«

»Ne, pravkar mi je ugasnilo, no, grem pa domov ... «

»Je-je jú hu-hu«, zavriskal je zopet nekdo prav blizu. Prijatelja pod orehom je čudno zbodlo to predrzno, skoro izzivajoče vriskanje.

»Zdaj menda še ne greš spat? Počakaj, bova vsaj videla, kdo hodi ponoči v našo vas.«

»Zdaj seveda ne grem.«

»Malo bi ga bilo dobro potipati, da bo vedel, kaj smo mi, fantje z Glavice. Še vsakemu smo posvetili, pa da temu ne bi?« Rekši stopi k plotu in odkrhne kratek, grčav krepelec. »Ta bo ravno prav«.

»Ps st«.

Po globoko zajedeni kolovozni poti, ki vodi iz doline na Glavico, jo je primahal vitek mladenič srednje postave in nekako pražnje oblečen. Na glavi mu je sedel klobuk s širokimi krajevci in okrog pleč je imel suknjo samo ogrnjeno. Mesec, ki je bil nekaj časa skrit za oblakom, pokukal je zopet na zemljo in osvetlil njegovo lepo, gladko obličje. Ker je bil že v vasi, pomaknil si je krajevec bolj na oči, in tiho je izginil v senci. Miadeničev ni bil opazil.

»Ali ga naj podkrepelim?« vprašal je Lojze šepetajo.

»Ne, pusti ga.«

»Kdo pa je bil?«

»Ko bi ga poznal.«

»Čeden je, kakor jelka raven in hodi kakor srnca; prav zal dečko je «

»Vrzi krepelec strani, pa pojdi, greva za njim, rad bi vedel, kje ime svoj golobnjak.«

»Jaz grem k svoji Mici, ni zlodej, da bi ga tamkaj zasačil; dobro se mu ne bi godilo!«

»Hm, jaz pa bom od daleč pazil na Nežkino okno, klicat je pa ne grem.«

»Lahko noč.«

»Lahko noč.«

Tiho je bilo na Glavici. Še celo psa tam v dolini, ki sta nekaj časa drug drugemu hripavo odgovarjala, sta umolknila. Samo kobilica je v vrhu stare črešnje škrtala in cvrčala, dokler tudi nje ni spanec premagal. Mesec je bil zašel za hribom in gostejši mrak je nastal. Lojze je dolgo molče sedel na skladalnici in stražil Nežkino okno, toda nikogar ni bilo blizu. Polagoma pa se ga je lotil spanec in naslonil se je na bukovo klado ter sladko zaspal ...

»Ali ga ne slišiš, zaspanec zaspani?«

In zopet se je glasil znani: »Je je-ju hu hu «

Lojze je poskočil, pomel si oči in zagledal svojega tovariša pred seboj.

»Lepo stražiš, lepo«, ponorčeval se je poredno. »Ti si mi pravi!«

»Saj ni nič.«

»Seveda pri tvoji ni bil, toda vasoval je pa vendarle v naši vasi, vpričo nas in mi še celo ne vemo, kje. Veš kaj, jutri ga moramo dobiti v roke; zvečer se fantje zberemo in razpostavimo in tiček je naš.«

»Dobro. Zdi se mi, da na Ovčjem brdu dan zvoni, kaj, ko bi se zaspalo eno uro?«

»Ne bo napačno; prej pa še zavriskam, da bo vedel oni iz doline, da še čujemo. In obrnil se je proti severu in zaukal glasno.

Mladi vasovalec pa ni hotel ostati na dolgu in oglasil se mu je s svojim čistim, donečim glasom: »Je-je-ju-hu-hu«.

»čakaj, čakaj, saj jutri osovrej ne boš ukal; mi te naučimo kozjih molitvic«, zagrozil je ponočnjak in izginil za vrtmi.

Ko se je bil storil mrak, začeli so se počasi shajati glaviški fantje tam pod lipo na koncu vasi.

»Fantje glaviški«, ogovori jih Čednikov Martin, »glaviško cvetje cvete samo za nas in glaviška dekleta so tudi samo naša ; nihče nima pravice do njih, ali ne?«

»Nihče«, je zašumelo med poslušalci.

»In vendar se je nekdo predrznil sinoči priti k našemu dekletu v vas. Nekdo, pravim, ker se ne ve, ne kdo, ne kje je cvetje trgal. Toda resnica je, da je vasoval — z Lojzetom sva ga videla — in naša nocojšnja naloga je, da ga dobimo v pest. Ta tuji usiljenec dela gotovo komu izmed nas tu zbranih škodo, ker jaz si kar misliti ne morem, da bi hodil vasovat iz druge vasi k dekletu, ki bi bilo še prosto in ne bi imelo že domačega fanta. To pa veste, da vse, kolikor je čednih in brhkih, govore z nami, za drugimi se pa tudi on metal ne bo.«

»Res je.«

»Najbolje je torej, da tička ujamemo in mu peruti nekoliko postrižemo. Nihče pa mu naj ne stori ničesar zalega, kajti sodili ga bomo tukaj skupno, bo vsaj kaj smeha «

»Tako je «

»Vi trije stražite torej za mejo do Zavrlove hruške, pa ne govorite preveč glasno, ti Lojze boš z menoj bolj sredi vasi, da sva lahko precej pri rokah, vidva pa, Matija in Janez, se zleknita na trato ob studencu ... Tako! Kar vas je še, vasujte pri svojih ljubicah, čepruv ni sobota, ali pa drugim prepustite te svoje pravice. Komur pride v roke, naj da znamenje in naj rahlo zažvižga. Vsa stvar pa se mora vršiti mirno in brez nepotrebnega trušča. Zdaj torej veste, kako in kaj.« —

»Vemo, vemo«, in tiho so se razšli fantje glaviški na določena mesta.

Dobrovoljčev pastir še ni nikdar tako ponosno stopal kakor nocoj. Kedar se je prej prikazal ponoči na vasi, nadrevili so ga spat, nocoj pa prvič ne in to ga je tako razvnelo, da bi bil najrajši objel cel svet ter ga pritisnil na svoje srce.

Temna, oblačna noč je bila.

»Je je ju-hu-hu« oglasil se je vasovalec daleč doli sredi polja.

»Podlasica gre v past,« šepnil je Cedniko v svojemu tovarišu. »Stavim, kolikor hočeš, da nam ne uide nocoj.« 

»Če le hudir ni, bo naš.«

»Saj je pa tud i predrzno, hoditi drugim v zelje.«

»Je, je in pa še kako! Ali se ne spominjaš več, kak o bi bil jaz kmalu naletel, ko se m hodil v Bučno vas k Resnikovi Katri? Komaj glavo pomolim skozi okence, da bi prišel na piano, pa smuk, vreča meni čez glavo. Zavohali so me bili ti šmentje in počakali. V potoku so me hoteli nekolik o ohladiti, in ne vem, kako bi se bila stvar izvršila, ako se ne bi bil potegnil Gornikov Matevž za-me. Toda obljubiti in zakleti sem se jim moral, da ne pridem nikdar več. Res nisem šel več in Katra je dobila druzega fanta. Haha!«

»Nocoj smo nemara do malega vsi na nogah, kar nas premore Glavica?«

»Vsi, samo Tičarjevega Gregorja ni.«

»Tega še ne štejem; stari ga tako nikamor ne pusti, ima ga kakor v kleščah.«

»Kaj stari ni nikdar vasoval, ko je bil še mlad in noroglav?« 

»Veš, da ni bil tako, toda vtepel si je v glavo, da mu sin ne sme biti ponočnjak; stara skorja je pa trda, nihče ga ne spreobrne.« 

»To bi rad vedel, kdo bi mogel meni braniti, če bi ravno želel včasi — saj ne rečem vsak o noč — nekoliko povasovati?!« 

»Res je; ali tudi vsi ljudje niso jednaki. Gregor je mehek ko vosek in stari naredi iz njega, kar hoče«

Iz srede vasi se je začul rahel žvižg. Oba jo pocedita tja.

»Kje je?« vprašata hkratu naproti prihitelega Dobrovoljčevega pastirja.

»Tam-le je,« in kazal je na zadnje okne lepe Tičarjeve hiše.

»Fant, ti se motiš, pri Tičarju nimajo deklet«

»Res sem ga videl, skozi tisto okno je skočil notri.«

»Kako pa je bilo?«

»Kako? Dolgčas mi je bilo in hotel sem se pridružiti komu izmed vas. Kar začujem, da je nekdo preskočil Čelešnikov plot, suhe veje so vreščale pod nogami. Stisnem se k jablani in gledam. Po vrtu pristopica tisti iz doline, presneto je bil brhek in čeden. Tiho jo ubere mimo mene naravnost h Gregorjevemu oknu, in ker je bilo na stežaj odprto, smukne notri. No, potlej sem pa zažvižgal.«

»Gorje ti, to ti povem, če si nas nalagal!«

»Pri »mejtrikrat«, vse je res, do pičice res.«

Tudi drugi fantje glaviški so se začeli shajati.

»Tukaj me počakajte, jaz grem h Gregorju.«

Pastir pa je ponovil novodošlim svojo povest.

»Gregor, oglasi se,« šepetal je pod oknom, toda vse je ostalo tiho kakor v grobu. »Gregor, povej, kdo se je pri tebi skril; mi smo ga videli, tega ne utajiš ... Kakor hočeš, toda tvoj stari bo zvedel, da je nekdo pri tebi.« Zopet je minulo nekaj trenutkov. Kar se prikaže Gregor na oknu. »Martin, ljubi moj Martin, pomagaj mi,« oglasi se proseče in komaj slišno.

»I, kaj pa je?«

»Pojdi bliže ...«

»Precej dolgo sta stikala glave, nato pa se je okno zaprlo.

»Halo, fantje, Gorjančeva Mana mora odpreti svojo kolibo in vina na mizo, vina, da bo vse pijano!«

»Kdo pa je dal zanj?«

»Kaj komu mar, kdo je dal zanj; denar je v moji h rokah in mir besedij!«

»Oho, mi moramo tudi vedeti, za čigav denar pijemo.«

»Nič prepira! Saj vam povem, tisti Drobničevi z Povirja je, za Kočarjevo Mico hodi, pa se je nas zbal in zbežal h Gregorju.«

»A tako, za njo pa naj le hodi ...«

Veselo so zapeli, oklenili se okrog vratu in v vrstah odkorakali proti kolibi, kjer je točila Gorjančeva Mana svojo kislico.

»Ne odprem, če cel sod izpijete nocoj,« jezila se je Mana in glasno rožljaje s ključi odklepala vezna vrata.

»Daj kar »nežo« na mizo, kdo bo vedno pod sodom stal«, ukazal je Čednikov in pilo se je, kakor še nikoli pri Mani.

»Martin, ti nisi odkritosrčno govoril, ko si pravil o tistem Drobniču,« pričel je Lojze, ko jih je bilo že vino razgrelo, da ni vsakdo pazil na besede, »jaz ne verjamem niti trohice vsega tega.«

»Bodi, bodi ...«

»Ne boš! Sinočnji vasovalec ni Drobničev, pojdi to komur drugemu pravit!«

In Čednikov se je sklonil in mu nekaj besedij šepnil v uho.

»Kaj?! ... Rupnikova Francika!? ...« 

»Res — pa môlči!«

»Brez skrbi!« 

* * *

Rupnikova Francika — sirota brez očeta in matere — je bilo zalo dekle, pa lepo hišo in posestvo je imelo na Povirju. Kake tri tedne po tisti pijani noči pri Gorjančevi Mani so jo oklicali z Gregorjem in Čednikov Martin je bil za tovariša. Glavniški fantje so oglarili in pili, da so bili metljavi ko muhe, vasujočega dekleta niso nikdar več zasačili na vasi in tudi vriskala ni nobena več! ...