Glavanovi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ta prave od pet do glave
Glavonovi
Marko Kravos
Spisano: Alenka Juhant in Daša Brezar
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zapiha veter, zašumi. Pravzaprav zašepetajo listi na drevesu. Slišite? Drevo je staro in veliko ve, kot knjiga. Pod hrapavo skorjo hrani zgodbe.
Ena od teh je tale. Poslušaj zdaj, če si odprte glave!
Hej, saj je glava vedno odprta, kerje na glavi vse polno lukenj! Skozi te luknje diha pamet. Najbolj pomembne odprtine so usta in nos. Usta so večja, zato pa ima nos dve luknjici.
Usta so poročena z Nosom, saj živita pod isto streho, s slamo krito. Sta tudi oče in mama zobčkov. Cel kup jih je in so še mlečniki.
Kaj počnejo? Ata Nos zavoha, čeje kje kaj dobrega, potem mama Usta to spravi vase, da imajo otroci kaj za pod zob.
Staršem pomaga negovati otroke učitelj Jezik. Kar nekaj časa je trajalo, da jih je naučil umivanja rok in zob in da se držijo lepo v ravni vrsti. Saj zobje niso vrabci, da bi se brez reda sprehajali po ustih!
Učitelj Jezikje pri Glavanovih najbolj marljiv. Pljune si v roke in se vsega loti. Včasih uspešno, včasih pa mu gre narobe. Nekoč, na primer, si je ob vreli juhi opekel jezik: to ga je izučilo, da se ni pametno vtikati v vsako stvar. Če hočeš biti učitelj, moraš biti vsaj malo moder, predvsem pa veselo rdeč.
Velikokrat mali mlečniki Jeziku nagajajo. Včasih ga ugriznejo: auaaa! Drugič ga dražijo z uganko: moker, slinast mož, niti žaba niti polž! Kdo je to?
Kakšna sramota. Jezikajo, mu kažejo jezik in se spet posmehujejo s pesmico: jezikalo, gobezdalo - nič ni jedlo, nič ni spalo! Zelo so nesramni.
Jezik, ki je olikan mož, se mora ugrizniti v jezik, da jim ne bi v jezi kaj zabusil. Najraje bi koga od njih izpljunil: tisto škrbasto barabo v desni klopi zadaj, na primer!
Hudobni zobiči se Jeziku posmehujejo in ga zmerjajo, sami sebe pa ne pogledajo: ta je piškav, taje kriv, ta je grdo rjav ali že črn, ta sploh ni zrasel in oni se maje kot kravji rep. Prijaznega Jezika si upajo dražiti, ker jih je veliko. Kjer se ovce skupaj tiščijo, tam neumnost meketa. To velja tudi za zobiče.
»Potrpeti je treba z njimi, otroci so otroci,« jih brani mama Usta.
»Nagajajo, hudobni so. Ni jih treba zagovarjati,« se razburi ata Nos. V zadregi, ker ima take pobaline po hiši, si brska po nosu. Rad bi bil strog in zato še reče: »Porednežem je treba stopiti na jezik.«
Učitelj Jezik razume njegove besede po svoje in se užali: »Eni se mi posmehujejo, drugi bi po meni hodili! Bom pa šel v Koludrovico na Krasu, kjerjezike cenijo.«
»Ho ho ho,« se posmeje mama Usta. »Tam jezik postrežejo gostom, ko imajo osmico. Bi rad postal posušen svinjski jezik? Bi rad končal narezan na krožniku? Bodi zadovoljen, da si živ in zdrav materni Jezik.«
»To, da je treba pobalinom stopiti na jezik, se samo tako reče,« se Jeziku opravičuje ata Nos: »Ne me prijemat za jezik, saj nisem mislil drugega, kot da morajo naši zobiči držati jezik za zobmi.«
Jezik ob vsej tej zmešnjavi z jeziki res ne razume ničesar več.
»Dosti imam vsega, obrišite se pod nosom -jaz grem po svetu! Tam ravnajo z jeziki spoštljivo. Če v Koludrovici ni varno, pa grem na Angleško. Ko bom znal angleško, bom mož in pol: kolikor jezikov znaš, toliko mož veljaš. Ne bom več sluga vsem na uslugo. Tam niti slovenski pisatelji, ki pišejo same žalostne, ne bodo več z mano dlako cepili.«
Je šel na Angleško.
ln kmalu nazaj prišel: naj Jezik pol sveta spozna, mu to ne oslepi srca.
O svojih doživetjih na Angleškem je pripovedoval:
»Jedel sem sendvič z zobotrebcem, pil čaj po žlički. Ves čas je deževalo in povsod luže, okrog in okrog pa morje. Z angleško kraljico sem plesal angleški valček. Zaljubila se je vame, jaz se pa nisem hotel poročiti. Čemu bi delil z angleško kraljico moker prestol in mokro krono, če pa je moje rodno mesto na obali sončnega morja. Tu imam velikokrat zavezan jezik: pa kaj! Nikjer ni vse popolno. Na Angleškem bi plesal samo valček, jaz pa imam rad velike valove in polke. Angleški kraljici sem zato rekel good by in šel. Za spomin mi je podarila velik črn dežnik.«
Takrat je ata Nos, ki ga je razganjal ponos ob takem rodoljubju, vzkliknil:
»Živjo naši z marelo!«

S tem gromoglasnim vzklikom
je tudi naša zgodba pod dežnikom!