Glasovi iz teme davnin.
| Glasovi iz teme davnin. |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. • dno |
1.
[uredi]Hock, Pepček Hock, izvrstni zdravnik za ušesne bolezni in splošno znani norec, si je v svoji ordinacijski sobi umival roke. Na čelu mu tiči ušesno zrcalce, pritrjeno na gumijevem traku, okrogli obraz je gladko obrit, a zatepeno telo mu do vratu pokriva bel delovni plašč; v tej opremi dr. Hock dejansko sliči duhovniku. Nu, za danes je opravil svoje poklicno delo, ki ga je v poletni soparici skrajno izmučilo. Te ordinacije! Hvala Bogu, da jih je slednjič konec.
Toda mlada asistentinja, ki se je bila že poslovila, prihaja Se enkrat. "Gospod docent, neki gospod je tu z damo." Izroči mu kuverto z vizitko. Debeli dr. Hock se namrgodi. Ne, sedaj bo pa enkrat podal svarilen zgled, da se ob tako pozni uri ne prihaja na ordinacijo.
Seveda bi se dal slednjič omehčati, v vsakem slučaju. Toda v tem slučaju čita na vizitki ime svojega starega tovariša z gimnazije: Peter Leonhardt. Časnikar! Debeli Pepček Hock se veseli svidenja s prijateljem in ga hoče sam sprejeti v predsobi. Toda na vizitki je napisano: "Prosim, sprejmi me najprvo samega, brez sestre!"
Na mastnem obrazu ušesnega zdravnika se pokaže izraz presenečenja, potem pa je spet umen. Smehljaje de asistentinji:
"Povejte gospodi, da se ravno preoblačim in bom mogel damo sprejeti šele čez nekaj minut. V tem pa more priti v sobo gospod."
Nekaj trenotkov nato si stojita v ordinacijski sobi nasproti debeli doktor in dolgi, suhi, temnolasi časnikar Peter Leonhardt, ki je za svoje razmere čudno zmeden. Oba se že mnogo mesecev nista videla, a se imata kljub temu rada. Leonhardt pa nima niti trenotka časa za srčne izlive. "Brž," de doktorju, "ali pa nisi v tvoji čakalnici znori."
"To je moja sestra. Da, sestro imam, ti je ne poznaš. Ne poslužujem se je veliko. Vdova. Po poklicu: hipohondrična. Strašna ženska. Boš že videl. Z eno besedo: v ušesih ji šumi. Odkar je srečno dobila novo stanovanje v Wattmannovi ulici, ji nekaj v ušesih šumi. V prejšnjem stanovanju, v drevoredni ulici, je imela prsnega raka, zaradi lege stanovanja. Kratko in malo: popolnoma prifrknjena, najbrže nekoliko histerična ..."
Dr. Hock, ki ima še vedno zrcalce na čelu, dvigne svojo mastno roko: "Wattmannova ulica? Katera številka, prosim?"
"Enajst!" de prijatelj, nekoliko presenečen. "V Hietzingu. Koliko me je mučila zaradi novega stanovanja! Sedaj sem ji ga slednjič preskrbel. Sedaj ga ima, in grozni simptomi na prsih so takoj izginili, a kaj, ko ji je pa namesto tega začelo šumeti v ušesih! Sedaj še ne ve dobro, ali je s prsnega koša udarilo v uho ali pa ji je počila ušesna mrenica, ker je začel papagaj nenadoma tako kričati. Stanuje namreč Čisto sama s svojim papagajem. Čeprav ima vsak teden kako drugo težko bolezen, nikdar ne mara, da bi postrežnica spala v njenem1 stanovanju. Kaj naj storim? Reči ti moram, da imajo take ljudi zdravniki na vesti. Ti si četrti ušesni zdravnik, na katerega se obrača. Ali misliš, da so jo prvi trije vrgli skozi vrata? Kaj še! Vsi trije so slovesno prevzeli zdravljenje, ji preiskali in izbrizgali ušesa in kaj jaz vem, kaj še. Tri različne diagnoze, a jaz bi prisegel, da ji sploh nič ni! V tem pa postaja šumenje vedno huje. posebno ponoči."
"Posebno ponoči?" vpraša dr. Hock.»
"Da," vzdihne njegov prijatelj. "Morda se ji sploh samo sanja. A kaj hočeš? K meni prihaja vsa v solzah. Jaz sem njeno zadnje zatočišče. Če se ne zavzamem zanjo, bo zblaznela. In oglušela! Sama ve, da bo za to boleznijo umrla. Noben zdravnik je ne razume. Če bi le vedela, v kateri sanatorij naj gre: v stanoVanju ne more več zdržati. Te noči so strašne. Šumenje v ušesih in glasovi."
"In glasovi?" vpraša dr. Hock zelo resno.
Leonhardt ga pogleda nekoliko vznemirjen. "Ali meniš, da bi utegnilo res kaj biti? — Prosim, na vsak način jo natančno preišči. Prisilil sem jo, da je prišla z menoj k tebi, ker bi sam rad zanesljivo vedel, kako je prav za prav ž njo. Ona sicer pravi ..."
Debeli Pepček se je režal. "Ona pravi, da sem splošno znan posebnež in neotesanec, kaj ne? Vendar jo rad preiščem, da vidim, če ji morem pomagati. Ali uboga, če se ji kaj svetuje?"
"O da," je pritrdil Leonhardt. "Prve tri dni stori vse, karkoli želi vsakokratni zdravnik. Četrti dan pa pravi, da je slepar ali morilec ter gre k drugemu zdravniku. Saj boš videl, kako strašna ženska je to!"
"Če ne bi bil njen brat," je rekel Hock, "bi o osamljeni ženi govoril pač bolj prizanesljivo. Bratje imajo vedno kaj proti svojim sestram. Verjemi mi, vsak hipohonder je bolan in za vsakega je najti lek. Domišljati si, da sem bolan, že to je dovolj huda bolezen. Pokličiva jo sedaj notri, kajti taki ljudje seveda mislijo, da se kujejo za njihovim hrbtom najstrašnejše stvari."
Časnikar živahno prikima: ko je bil pustil sestro samo v predsobi, mu je rekla, da bo gotovo z docentom spletel kako zaroto proti njej. Šel je v čakalnico in odrešil ubogo astentinjo, ki ni mogla domov, ker se je je tuja dama takoj oklenila in so ji zjokala na psih. Sedaj že pozna najnovejšo njeno bolezen in tri ali štiri prejšnje.
S precejšnjo težavo spravi Leonhardt svojo sestro v ordinacijsko sobo. Ovdovela gospa višjega finančnega svetnika, velika in vitka kakor njen brat, svetloplavih las in vodenih oči, je prišla v tem toliko k sebi, da je brez zmede stala predstavljanje.
Ko pa jo je zdravnik prosil, naj dene z glave klobuk, so jo že zopet oblile solze in sesedla se je na stol kakor črno oblečen, mršav kupček nesreče. — Ne, tega ne bo preživela. Ne, ne; dobro ve, da ji tečejo sedaj zadnje ure. "Toda preje znoreti! Oglušiti! To šumenje v ušesih, vso dolgo noč ..."
Dr. Hock potisne svojega prijatelja v sosednjo sobo, ki je njegov zasebni laboratorij. Milostivo gospo hoče natanko preiskati, pravi, ne samo ušes. Njegov zamaščeni glas zveni neverjetno pomirjevalno, skoraj nežno; Leonhardtova sestra takoj utihne in začne mirneje dihati v navzočnosti tega dobrega, debelega človeka in ob pogledu iz njegovih umnih oči ni mogoče biti razburjen.
Peter Leonhardt, radoveden kakor vsak časnikar, s« ozira po sobi, v katero ga je zaprl njegov prijatelj. V tej sobi še nikoli ni bil, a o njej so šepetali po vsem mestu. Skrivnostna delovna soba debelega Hocka! Vsemu mogočemu je podobna, samo ne zdravniški sobi. Tu se očividno obdelujejo les in kovine, tu se nekaj gradi in šušmari. Povsodi leže žice, membrane, tenke pile in zamotani tehnični aparati. Radio? Najbrže; tudi zvočnik je tu. Peter Leonhardt, ki mu rojenice niso dale zmisla za tehniko, o celi šari nič ne razume. Ve pa, da se je Hock že v šoli strastno zanimal za fizikalne iznajdbe in da še sedaj kot slovit zdravnik, posveča tem študijam vsak prosti trenutek. Zato ga je tako redkokdaj videti. Da te stvari ne bi imele nobene zveze z njegovim poklicem? Hock je srdito ugovarjal. Kako naj bo akustična tehnika izven poklica ušesnega zdravnika? Saj ušesne bolezni ne obstojajo samo iz vnetja v ušesih. Kdo ve, kaj prineso ta nova raziskovanja, nauk o slišnem valovanju, v zraku ravno za ušesno medicino! Z eno besedo — mož sestavlja radioaparate, to je vsa skrivnost. Zato tiči vedno doma. Zato se vse noči zaklepa v to sobo. Zato velja kot posebnež. Strast kakor vsaka druga.
Čez nekaj časa pride zdravnik po prijatelja. Zdi se nenavadno razburjen. "Kaj ji je res kaj?" mu med vrati pošepeče časnikar. Čeprav tega ne bi hotel priznati, ima vendar le zelo rad svojo sestro in ne bi hotel, da bi bila resno bolna. Sedaj sloni v naslonjaču bleda, s pordelimi očmi, drhteča, toda tiho, kakor ukročena — priden otrok, ki se nečesa boji. Debeli doktor, ki učinkuje v svojem belem plašču in z zrcalcem na čelu, ki se skrivnostno blesti liki dragulj v mističnem pokrivalu velikega duhovnega — kakor mag, postoji sredi sobe in stegne roko proti njej. Vidi se, da jo je nekoliko hipnotiziral in dobil velik vpliv nanjo.
"Torej," je dejal počasi in slovesno, "tvoja gospa sestra mi je vse povedala. Kako jo je v novem stanovanju od prve noči dalje mučilo to grozno šumenje v ušesih, in čudni grozotni zvoki in glasovi, ki govore nerazumljive ali nezmiselne stvari. Ubožica potem seveda ne more spati, kaj ne? Milostivo gospo sem natančno preiskal. Le nikar ne delaj takega obraza, moj dragi, nikar ne misli, da ji ni nič!"
Gospa vdova finančnega nadsvetnika začne tiho jokati. "Ah, ne, ne!" je hitel zdravnik. "Nič tako hudega ni, kakor sem vam že rekel. Seveda: vaša bolezen je udarila v uho!' Peter Leonhardt je okamenel. Kakšne neumnosti pa kvasi ta debeluh? Ali tako govori zdravnik?
"Njena bolezen je udarila v uho," je z neomajno resnostjo nadaljeval dr. Hock. "Toda to bo kmalu minilo. Vse, kar potrebujete, je injekcija nekega novega sredstva, to pa takoj, še danes. Dam vam slovesno svojo častno besedo, da po tej injekciji že nocojšno noč ne boste slišali najmanjšega šuma, marveč boste dobro spali. Toda injekcije vam ne morem dati jaz. Iti morate v sanatorij. Predlagam Parksanatorij, kjer sem s primarijem dr. Hiitterjem dobro znan, on bo lepo skrbel za vas. Toda, prosim, takoj. Danes še. Nemudoma. Naravnost od tod."
Leonhardtova sestra je jokala še bolj. Peter Leonhardt ne ve, ali čuje ali se mu sanja. Kakšna ušesna bolezen je to, zaradi katere je treba takoj, na mestu injekcije?
Dr. Hock govori hitro dalje, ne da jima priti k sebi: "Najamemo si avto in se peljemo vsi trije naravnost v sanatorij. Da, ne preje k vam na dom. Vem, milostiva, treba vam je tega in onega s seboj. Ampak veste kaj? Dajte svojemu bratu ključ od stanovanja, in v tem, ko boste vi dobili v sanatoriju injekcijo, se pelje brat v Wettmannovo ulbo ter vam prinese ali pošlje kovčeg z vsemi stvarmi, ki jih potrebujete za prvo noč. Jutri pa greste lahko sami za kako uro domov, ce hočete, da si vzamete še vse ostalo, kar mislite, da bi potrebovali, če hočete nekaj dni ostati v sanatoriju."
Gospa vdova finančnega nadsvetnika je nehala jokati. Prvič sliši iz zdravniških ust, da je resnično v nekaki resni nevarnosti; drugače vseh teh odredb ne more razumeti. — Leonhardtova sestra je naenkrat vsa oživljena in pogunmna. Samo zaradi lepšega še vzdihne: "Oh, saj vem, gospod decent, da tega sanatorija ne bom živa zapustila ..." Njegov pogled je proseč. Zdravnik se smehlja; zelo prijeto se smehlja. "Figo!" pravi vedro. "V par tednih boste zdravi kakor riba v vodi." Rada mu verjame.
II.
[uredi]Predno je imela čas za premišljevanje, sedi gospa vdova finančnega nadsvetnika s svojim bratom in docentom v avtu. Med potjo pripoveduje debeli doktor dovtipe, ki so vsi docela spodobni, toda strašno smešni. Poleg njega ne more nihče do besede. Kaj mu je Vendar? prevdarja časnikar sam pri sebi. Zdi se, kakor da bi bil na tihem razburjen. Pa ne? ... Saj sem vendar njen brat in sva skupaj preživela otroška leta.
V sanatoriju zvali docent sto kilogramov maščobe z vrtoglavo naglico v primarijevo sobo. Ko se oba zdravnika zopet prikažeta, ve primarij že vse. Kajpada, injekcija. Najboljše, da se izvrši takoj. Ena izmed bolniških sester more spremiti gospoda urednika v stanovanje njegove gospe sestre in prinesti najnujnejše perilo; jutri se bo pa že videlo kako bi nadalje.
Časnikarju se zdi, kakor da bi bil tudi primarij v zadregi. Srce mu postaja težko. "Ne quid peiciculosi? ..." pravi v svoji dvomljivi latinščini, da sestra ne bi razumela.
Toda za božjo voljo, kako se pravi latinsko "nevaren poseg"? Iz zadrege mu pomaga debeli Hock, ki ga energično zavrne:
"Štedi svojih troje in pol latinskih besed, ti tepec! Tvoji gospej sestri se ne zgodi prav nič. Če se že hočeš vežbati v svoji klaverni latinščini, potem stori to kje drugje, ne pa tule, ko bi mogla gospa sestra misliti, da ji hočemo kaj prikrivati. Verjemite mi, milostiva, da bi se rad samo izkazal!"
S tem potisne Leonhardta skozi vrata in v avto. Z njima se pelje bolniška sestra. Med potjo ni mogoče zvedeti od debelega doktorja nobene besede. Samo piha in se jezi nad vročino. Čemu se sploh pelje z njim? Zakaj ni ostal v sanatoriju, da bi nadzoroval injekcijo ali kaj neki z ubogo Aleno sploh nameravajo?
Toda doktor ne odgovarja. Zavaljeno in leno leži v avtomobilu in oživi zopet šele tedaj, ko se ustavijo pred hišo št. 11 v Wattmannovi ulici. Sedaj seveda postane živahen in gibek; kakor velika žoga se strklja z voza in strmi na .streho, teče na nasprotno stran in zopet strmi v zrak ... Časnikarju pride na misel: ali ni morda res nor?
Enako čudno se obnaša doktor pred vrati stanovanja. Kaj dr. Hocku mar, kdo stanuje še v tej hiši razen Leonhardtove sestre? Kakšen vpokojen dvorni svetnik je to, ki stanuje na istem hodniku poleg njenega stanovanja? Kaj za božjo voljo ima vse to opraviti s poškodovano ušesno mrenico? To je pa že res čudak, bogme. In s kakšno naglico skuša potem v stanovanju odpraviti bolniško sestro! In ker časnikar ne najde takoj sestrinih spalnih srajc, popade Hocka prava besnost. Prizor s papagajem je grozen. Leonhardtova sestra seveda vso noč ne bi mogla zatisniti očesa, ako papagaja ne bi bilo poleg nje, in najnujneje je naročila bolniški sestri, da ji ga mora prinesti. Toda dr. Hock tega noče dovoliti! Pravi, da bi rad papagaja nekoliko poslušal. Zakaj? Ta papagaj v zadnjem času sploh ne spregovori več pametne besede, marveč samo še nekoliko šepeče in žlobudra ... Tega krokotanja noben človek ne razume. Bolniška sestra je vsekakor odločna. Brez papagaja ne gre nikamor. Slednjič jo dr. Hock s papagajem vred vrže skozi vrata in kriči za njo, naj v sanatoriju pove, da se gospoda zaenkrat ne vrneta tjekaj, ker se morata še nekaj pogovoriti.
"Nekaj pogovoriti?" vpraša Leonhardt že čisto zmešan. "Zakaj ostaneva še tukaj ? Ali nočeš biti v sanatoriju navzoč, če bo moja uboga sestra ...?"
Debeli doktor se začne nenadoma silovito smejati. "Tvoja gospa sestra," pravi, "dobi najnedolžnejše izmed pomirjevalnih sredstev, o tem sem s primarijem se dogovoril. Potem bo vso noč izvrstno spala. Potolaži svojo skrbno bratovsko dušo!"
Napravil je korak proti vratom vdovine spalnice in zopet postal. "Vraga," je rekel, "papagaja ne bi bil smel dati, njegovo krokotanje je čudno!" Pri teh besedah silovito odpre vrata v spalnico in viharno plane vanjo.
"Brž!" ukazuje. "Pomagaj mi malo!" In kaže na posteljo, ki stoji ob steni. Leonhardt ne razume ničesar več.
"Potegniva posteljo od stene!" de nestrpno doktor. "Čemu, zaboga?" "Zato, da moreva preiskovati ... zaradi šumenja v ušesih tvoje sestre ..."
Nor je, si misli Leonhardt, vendar poslušno pomaga odmakniti posteljo in namesto tega postaviti k zidu dva stola. Sedaj sedita oba ob zidu in dolgo molčita. Slednjič je časnikarju neznosno.
"Torej, za vraga, kaj je z mojo sestro? Zakaj ..."
"Tvoja sestra," de zdravnik, "ima tako zdrava ušesa, da zdravejša sploh biti ne morejo. Pač pa ima, kakor bi kot brat moral vedeti, Basedowo bolezen, zaradi katere je seveda slabotna, razdražljiva in občutljiva, občutljiva posebno tudi za vse vtise sluha. Jutri jo bo dr. Hütter pregovoril, da se podvrže zdravljenju po tovrstni metodi profesorja W[nejasno]."
Pri tem brene posteljo in ma[nejasno] nadaljuje: "Tvoja gospa sestra nikakor ni prismojena, kakor ti v tvoji bratovski ljubeznivosti trdiš ... pst ... tiho!" Kakor bi ga pičil grad, je skočil docent kvišku in naslonil na zid uho. Enako je nehote storil tudi Leonhardt. Potem se je ustrašil, skoraj padel in iskal opore ob zidu.
V ušesih mu šumi!
Tako je, kakor ...
Bože, kakšno krokotanje in čebljanje, kakor preje papagaj ...
Tako je, kakor bi mnog[nejasno] mnogo tenkih glasov govorilo vse navzkriž, polglasno, nerazumljivo, tako neverjetno čudno ... [nejasno]
Naenkrat je zopet vse tiho in potem se sliši en sam pridušen moški glas, ki počasi in jasno prihaja iz stene in izgovori par besed. Te besede slovejo:
"Gallia est omnis divisa in partes tres ..."
Nato se zopet začne tisto čudno šumenje, drdranje, hrumenje, bobnenje, sestavljeno iz stotin različnih tihih in pol glasnih zvokov; ničesar ni več mogoče razumeti.
"Za božjo voljo, kaj je to?" zavpije časnikar.
"Pst!" opominja doktor. — Zdi se, da je sedaj docela miren. Njegov obraz je kakor ožarjen. Sede na stol in položi roke na svoja debela stegna.
"Kako naj vem, kaj je bilo to?" de s hlinjeno ravnodušnostjo. Utegnil je biti glas Julija Cezarja samega, ki imperatorskemu tajniku pravkar narekuje v črtah prvi stavek za Komentarije o galski vojni, utegne biti pa tudi kak učenec iz poljubnega stoletja — šestnajstega, sedemnajstega do dvajsetega, ki si vbija Cezarja v betico ..."
Leonhardt zija v docenta kakor otrok.
"Kakšno stanovanje pa je to tu poleg? Kdo pa zbija take šale?"
"V stanovanju tu poleg," je šepetal dr. Hock, "se dogaja pravkar največje, temeljito odkritje, ki je bilo kdaj dano človeškemu duhu. Miruj in poslušaj, kaj govore ti glasovi. Reči boš mogel: poleg sem bil!"
Zdravnik utihne. Tudi glasovi molče. Potem se zopet začne, tiho, rahlo, nejasno.
"Tako," de dr. Hock, "tako je tvoja sestra cele noči ležala tu, z ušesom ob steni in ti glasovi ..."
"Udjepari akak betalga ..." zveni iz stene v neznanem jeziku, toda popolnoma jasno, z vso sladkostjo pojočega ženskega glasu ...
Leonhardt se z obema rokama prime za glavo. "Zaboga, kaj je to ..."
"Udjepari akak betalga. Kairinu akak akak ..." Prekrasen alt poje v čudnem tujem jeziku. Zdravniku žare oči. "Ivneginja Inkov poje svojemu sinu uspavanko. Tatarska pastirica pase koze in poje. Salomonova priležnica iz plamena, ki ga nihče ne pozna ..."
Kakor bi bila ta čudovita pesem neko tajno čaravno znamenje, polno grozljive magične sile, je v tem trenutku onstran stene zahrumelo akustično peklo, strahotni kaos zvokov, krikov, sestavljen iz tisočev in tisočev pridušenih posameznih glasov. Peter Leonhardt se zgrudi na kolena in si z obema rokama tišči ušesa; nato se od muke tega pekla za hip onesvesti. Ko se zopet zave, leži ob Hockovih nogah na tleh; docent stoji z odprtimi usti in široko odprtimi, zavzetimi očmi. Groza stotisoč in stotisoč divjih glasov je utihnila in tišina učinkuje sedaj skoraj prav tako bolestno kakor preje hrup iz pekla; nato pa jeknejo v prostoru onstran stene, ostro in iznenada, šumi čisto druge vrste: zazvenčalo je in počilo, kakor če bi se kaj ubilo ...
III.
[uredi]Peter Leonhardt si je nekoliko opomogel in stekel za prijateljem, ki je nenadoma odšel iz sobe. Našel ga je na stopnišču pred vrati sosednjega stanovanja, v katero skuša vdreti. Stranke hite iz stanovanj na pozorišče, kmalu se prikaže na stopnicah tudi stražnik; strahotni hrum so bili slišali po viseh bližnjih cestah.
Vrata, ki so bila izredno dobro zaprta, je mogel odpreti šele ključavničar. Kot prva sta vdrla v stanovanje dr. Hock in stražnik: Našla sta vpokojenega dvornega svetnika v kotu delavnice sedečega na tleh. Iz ust se mu cedi slina in teče po dolgi, zeleno-sivi bradi. Na čelu ima krvavečo rano. Očividno je iznenada zblaznel in razbil svoj veliki radioaparat, katerega razdrobljeni, pohojeni in stolčeni deli so ležali razmetani po vsej sobi. Dr. Hock plane predvsem k aparatu ter se šele nato vda poklicnemu nagonu in se skloni nad bolnikom. Toda tu in tam je pač vse izgubljeno in ne more več pomagati nobena umetnost.
V tem ko dr. Hock obvezuje prasko na čelu zbesnelega dvornega svetnika, se pogovarja Leonhardt, v katerem se je prebudil časnikar, s hišnico. Dobro je vedela, tako mu pripoveduje, da se bo dvornemu svetniku zmešalo! Ampak kaj je s to hišo! ... Preje gospod Rubin, potem gospa vdova finančnega nadsvetnika ... nenadoma ...
Tedaj se hišnica spomni, da govori z bratom vdove finančnega nadsvetnika in zmedeno momlja nekaj o nervoznosti Leonhardt jo hoče vprašati, kaj je bilo z gospodom Rubinom, toda tedaj se oglasi pred hišo ropot velikega reševalnega avtomobila, s katerim so prišli po dvornega svetnika; hišnica je stekla po stopnicah.
Dr. Hock je predal starega moža zdravniku reševalnega društva, povedal pravkar došlemu policijskemu nadzorniku svoje ime in naslov, nato pa položil roko na ramo svojemu prijatelju: "Pojdiva, drugače mi zblazniš še ti ..." Potegnil ga je seboj v vdovino stanovanje in začel tam brskati po jedilni omari, dokler ni iztaknil steklenice španskega vina in nekaj peciva. S tem je poživil časnikarja, nato pa mu začel slednjič pojasnjevati celo stvar.
"Predvsem," je rekel z grozečim izrazom: "Ničesar v list! Vražje blizu si bil možnosti, da bi napisal največjo časniško senzacijo vseh časov, bil si zraven, ko — vseeno ... imel si smolo! Dokazati ni mogoče ničesar, zato je boljše, da ne izzivamo posmeha. Ničesar v list! K večenemu, če že hočeš, krajevnonotico: Vpokojeni dvorni svetnik v Wattmannovi ulici je iznenada zblaznel. Bolnikovo stanje je težko itd. Kajti ta človek ne bo nikdar več zdrav, to mi veruj."
Docent nenadoma zavpije:
"To je bil eden največji*h genijev našega časa!"
"Jaz saj sem o tem prepričan," je mirneje nadaljeval. Slučaj je nanesel, da gredo moja raziskavanja v isti smeri ... Kakor veš, sem tak norec, da zame otologija ne obstoja samo v visoki umetnosti, da bolnikom lopatim maščobo iz ušes. Mene od nekdaj zanimajo neki nepojasneni pojavi sluha ... Povej, ali ne slišiš včasih posebno predno zaspiš, glasov, ki ti čisto jasno nekaj kličejo v uho, odlomek nezmiselnega stavka, dve ali tri besede ... Jaz to slišim. Ali ne mora biti vsemirje polno govornih tresajev? Od iznajdbe radia vemo, da more najenostavnejši aparat ujeti zvoke, ki jih je kdo pred par minutami proizvel nekje na Novi Zelandiji ... Zakaj ne tudi besed, ki so bile izgovorjene pred tisoči let?"
"Fizikalna teorija ne pozna nobenega časnega konca valov. Beseda, ki je sedaj izgovorim nasproti tebi, mora še tisoče let valoviti dalje. Sanic ujeti jo je treba znati! Nič drugega nam ne manjka kakor neizmerno občutljiv radioaparat, ki sprejema zvoke davnine, zadnje, najrahlejše tresaje, ki se nikoli niso mogli popolnoma umiriti.
Tak radioaparat ... Čuj. Pojasniti ti moram svoje današnje obnašanje, ki se ti je moralo tod in tam zdeti docela noro. Ta hiša v Wattmannovi ulici mi ni bila neznana. Pred par tedni so me bili povabili na neki konzilij: židovski trgovec Rubin je v tej hiši zblaznel, prav v tem-le stanovanju!"
Leonhardt napravi brzo kretnjo. Seveda! Od tod pozna to ime.
"Da," nadaljuje doktor, "na ta način je tvoja sestra dobila stanovanje. Malo je manjkalo in ... To ni zdravo stanovanje za nervozne ljudi. Onstran te tenke stene dela velik in ubog iznajditelj svoje poizkuse, poizkuse, ki so skozi steno prevajali tihe in strašne glasove! Nič čudnega, če se je tisti, ki je ležal poleg postelje, čutil bolnega. Ta gospod Rubin si je še potem enkrat domišljal, da sliši glasove ... Spravili so ga v zavod za živčno bolne in jaz sem ga moral preiskati zaradi ugotovitve, če je njegov ušesni ustroj v redu. Priznam, da izprva nisem ničesar slutil. Potem sem pa vedno moral zopet misliti na tega človeka. Kakor rečeno, tudi jaz poizkušam v tej smeri, doslej brez uspeha in skoraj tudi brez upa. Toda vedel sem, da bi moglo biti, morda kak čisto enostaven aparat, ki bi beležil tudi še zadnje najrahlejše tresaje prastarih zvočnih valov."
"Pomisli, kaj se to pravi!" je nenadoma zavpil docent. "Vsako besedo, ki je bila kdaj izrečena, bi mogli slišati; vse tajne najdavnejše preteklosti bi bile odkrite!
Saj sem morda sam norec; ta gospod Elija Rubin, ki si je domišljal, da postelja govori z njim, mi ni šel iz glave. Včeraj sem šel prvič po tej ulici, in ...
Ne, to ti povem, moj sin, za poklicnega opazovalca si dovolj slep. Ko sva včeraj prišla do te hiše, sem dobro videl, kako si začudeno zijal vame, opazil pa nisi nič, prav nič. Ko pojdeva od tu, prosim, dobro pazi na čudno razčlenjeno visoko anteno na tej strehi, anteno, ki ima obliko in je, o tem ne dvomim, iz kovinske zlitine, ki je doslej še nihče ni poznal. Jaz sem jo včeraj na prvi pogled opazil. Poslej sem sploh mislil samo na to, kako bi prišel v to hišo velike skrivnosti!
Ostalo boš polagoma sam umel. Nemudoma pride k meni tvoja sestra. V svoje presenečenje zvem, kje stanuje in kaj ji je. Nato sem zagrešil majhen medicinski zločin in jo z zvijačo spravil v sanatorij dr. Hütterja — gotovo ne v njeno škodo — kjer sedaj, ko bo kmalu ura deset in je injekcija učinkovala, nedvomno že izvrstno spi. Igral sem dovolj spretno, da bi si vsaj za eno noč zagotovil to spalnico in njeno skrivnostno steno ..."
Dr. Hock utihne in si briše potno čelo. Dolgi Leonhardt pa razburjen koraka po sobi gori in doli.
"Toda še vedno te ne razumem popolnoma," de doktorju: "kaj pa se je zgodilo dvornemu svetniku?"
Dr. Hock vzdihne. "Nič kakor majhna neizogibna nezgoda pri poizkusu. Posrečilo se mu je že bilo ujeti glasove iz minulosti, toda njegov aparat še ni bil tako popoln, da bi jih bil mogel poljubno ločiti in razvozljati. Kakšen peklenski Babel glasov mora biti neprestano v svetovju, ki je na srečo našim grobim čutilom prikrit! Ne nepojmljivi tohuvabohu akustičnih valov, ki jih daje vesoljstvo, marveč samo majhen delec sva slišala midva za kratek trenotek — in ti si se onesvestil, a moje ravnotežje se je tudi nevarno majalo. Sedaj pa si predstavljaj starega učenjaka v sosednji sobi. On ni neprizadet kakor midva, marveč stoji v največjem, najsilnejšem in najstrašnejšem trenotku svojega življenja, vse njegove strune so do skrajnosti napete; če so ob prvih njegovih poizkusil zblazneli sosedje — v kakšnem stanju so se morali nahajati potem njegovi živci! Akustična eksplozija, ki sva ji bila priča tudi midva, je mero prepolnila ..."
Po daljšem molku je sklenil docent: "Jutri bom skušal preiskati anteno in morda tudi razbitine aparata ... Toda ne upam ničesar. V dno duše sem prepričan, da stari učenjak ne bo ozdravel in da mu ne bom mogel rešiti slave te velikanske iznajdbe, ki jo bo kdajkoli nekoč gotovo odkril drug iznajditelj; kajti da so se začele razmikati megle, ki zakrivajo zadnje tajne nevarnosti ni mogoče dvomiti."