Glas iz domače vasi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Glas iz domače vasi.
Šak
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohora, Celovec (35. zvezek), 1880
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Naša vas Brigova ni kaj bodi. Zagledaš v njej lepše hiše, ko v marsikterem tergu, in stanovalce ima same slovenske korenjake, bistrega uma in terdne postave. Svoje dni so sloveli, da so premožnejši od vseh svojih sosedov, ker imajo najplodnejša zemljišča; toda od one dobe, kar se je pričel svet kvariti, kakor pravijo, po „slabih časih in novih šegah“, gre tudi pri Brigovcih z gospodarstvom rakovo pot. Sicer jim v hvalo moram povedati, da so delavni in skerbni ljudje, rado molijo, a tudi kolnejo, rado se postijo, a še rajše pijejo, dobri so si vedno, dokler se ne svadijo. Nekdaj so bili sami kmetje in želarji, zdaj pa imajo med sebo že nekoliko gospodov in domačih — beračev. Slednjim je bilo njih nekdanje imetje splavalo po gerlu, in poterpljivo zdaj delajo pokoro. Grospodje pa so vredni, da njih imena zve slovenski svet. Pervi in najimenitnejši je naš mesar in ob enem kerčmar, debel in bogat možak, ki nosi, kar si je postavil hišo kakor grad, mustači ali berke. Ponosno se ozira po svojih podložnikih, kterih ima obilo, namreč kmetov, ki si jih je zapisal z belo kredo na svoje omare in duri. Drugi gospod je naš kramar ali tergovec, pri kterem zadeneš na veliko zalogo vsakojake robe in blaga, da ti celo leto ni treba hoditi kupovat v oddaljene mestne štacune. Ker je zgovoren in dober mož, ter rad deli med ljudi denarje, ako mu jih vračajo z mastnimi obresti, odkrivajo se mu vsi vaščani. A slišal sem, da pred dvajsetimi letmi, ko je svojo kupčijo začel z mjilom, svečami, klinčki, trakovi, sukancem in tabakom niso ravnali tako. Tretji gospod je naš župan, ki modro župani že marsiktero leto, in je dober strahonja naših neporednežev. Prej je bil samo prost kmet, a zdaj se imenuje „posestnika“, in ne prime več za plug, nego prebira stare in nove postave in nosi dolge hlače. Za kvante hudobnih jezikov, kteri blebetajo, da se je v dolgove zakopal mara toliko, ko za lanski sneg. Da ga le gosposka hvali, češ, da zna jako pametno govoriti in clo po nemško pisati!

To so tedaj sedanji brigovski gospodje in mogotci; nikakor ne dvomim, da jim bo sčasoma nekoliko novih prirastlo, kajti nedavno sta se vselila v vasi zaporedoma dva tuja kerčmarja, ki sta zares veliki potrebi v okom prišla, ker mesar ni bil več moč, postreči obilnim svojim gostom. In glej, naši dobroserčni in radodarni kmetje ne terpé, da bi ta poštena naselnika glad pasla, verlo ju podpirajo, da si bosta gotovo opomogla in po časi tudi postala — gospoda!

Enega pa, kteremu vsi naši kmečki gospodje skupej niso bili kos, žalibog ni več med nami. Ta je bil pravi gospod in veljak od glave do pet. Lanske jeseni — bilo je ravno na Martinovo — dal nam je slovo in se je preselil tje doli v kertovo deželo; bodi mu žemljica lehka! Mladež ga je nazivljala: gospod davkar, starci pa so mu pravili naravnost po domače: Suhačev Marko; saj so svoje dni ž njim v šolo hodili ali živad pasli! — Pokojni davkar je pač vreden, da ti ljubi rojak, o njem marsikako povem! Rodil se je, od tega je že silno dosti let, pri nas v Brigovi. Ker ga je gospod školnik hvalil, da je bistra glava, pošlje ga oče, ki je bil kmet, v Mariborske latinske šole, da bi se učil za duhovni stan. Toda očetova volja ni vselej Božja volja. Nesrečni gerčki jezik je zakrivil, da se je Marku v šesti šoli zaverlo. Ker si je bil v strahu, da doma mesto njega ne bi šiba nove maše pela, zveže svojo culico in jo potegne na tuje — s trebuhom za kruhom. Skraja se mu je baje slaba godila, za kosilo požiral je nekteri dan sline mesto žgancev ali mesa. Kar se mu posreči, nekdi dalječ na Nemškem v nekovi davkariji vloviti službico pisarja. A prav za ta stan je bil Marko ustvarjen, kajti čerke in številke je znal na popir staviti, ko bi rožice sadil. In da ni bil bedak ali lenuh, priča temu je to, da ga niso dali dolgo na slednjem stolu sedeti, nego pomikal se je čedalje više. Služivši cesarja deset let, vspel se je še do časti kontrolnika, in ko je nekaj časa poznej stari davkar umerl, stopil je na njegovo mesto. Zdaj je stal na verhu svojih želj, više streči mu niti ni prišlo na misel. A pokazal je jasno, da je svoje časti vreden. Cesar v deželi ni imel vestnejšega služabnika, ne pisarnice in denarnice v boljem redu. Nižih uradnikov Marku ni bilo treba opominjati in k delu priganjati, dosta jim je bil jegov izgled in čislali so ga tako, da so se bali, se mu kedaj zameriti. Pervi dohajal je v pisarnice, in slednji je odhajal iz nje. Marsikteri ljudje se sicer davkarije bolje boje kakor sodnije, a Marko si je vedel s prijaznim obrazom in z vljudno besedo pridobiti pri vseh spoštovanje. Imajoč z ljudstvom poterpljenje, kolikor se je dalo, pokregal je včasih le znane nemarneže in zapravljivce, rekoč: Dajte cesarju, kar cesarju gre! Tako je opravljal svojo imenitno službo mnogo let — do sive starosti, djal je pri sebi: Marko, hajdi v pokoj! pisal in računil si dovolj! In prav je mož govoril, saj veste, da živi človek, kteri ima toliko odgovornosti, in toliko tujega denarja pod svojim ključem, noč in dan v skerbi in strahu. Berž ko je dobil svojo pošteno pokojnino ali penzijo, dal je znancem in nemški deželi slovo, kajti že davno hrepenelo mu je serce po ljubi domovini, češ, povsod dobro, doma najbolje! Prav v svoj rojstni kraj, v lepo in zdravo Brigovo se preseli in vaščani bili so ga veseli. Ker sta mu oče in mati bila že davno pomerla, in je na domači kmetiji gospodaril mlajši mu brat Janko, kupi si na prijaznem hribu blizo vasi vinogradič z lično zidano hišo. In ondi je bival in živel prost in zadovoljen, kakor drobna ptica v gaju, — samec do smerti. Ne vem, ali je svoje dni pozabil, ali ni imel časa, se ženiti. Starega bivšega vojaka vzel si je za slugo in ob enem za vincarja; razven tega ni imel žive duše pri sebi. Tudi domače živali si ni spravil, izvzemši velikega psa „sultana“, kteri mu je imel stražiti hišo po dne in po noči.

Zares, malokdo, ki se je privadil društvu gospode in ropotu mestnega življenja, gre si izvolit stalnega bivališča v tako samijo na dežeh. A naš gospod davkar bil je hladnokerven in poseben človek, ogibaje se vedno mnogo besedi in veselic, ker so se mu vidile sleparija in nečimurnost. Skušnja ga je učila, da ni srečen ta, kteri vživa in se kratkočasi, kolikor mu moč, nego oni, ki ima malo potreb in ve z malim zadovoljen biti! Prijatelj vednosti, omike in vsakega napredka, kteri je človeštvu koristen, se vendar ni mogel spoprijazniti z ono samopašnostjo, lehkoživnostjo in drugimi razvadami, kterih so se nalezli dandanes meščani; zdelo se mu je bolje, v načelih in priprostih šegah ostati mož — stareja kopita, kajti pretuhtal in pregledal je vsako reč do dna, in torej umel dobro ločiti jedro od — lupine. Ljudi nikdar ni cenil po njih imetju ali znanju, nego po značaju, in vsak veternjak — bodisi tudi učen ali bogat, bil mu je ostuden. Sam pa je bil značaja terdnega kakor je jeklo in čistega, kakor je zlato; v djanjih se ni dal voditi po ozira na hvalo ali grajo ljudi, marveč po resnici, po pravici in po ljubezni. Po takem se ni čuditi, da ste mu ostali vse žive dni dragi svetinji: vera in narodnost. Marsikteri človek plitve pameti in lehkega serca, berž ko je oblekel gosposko suknjo, otrese vero iz sebe kakor raca vodo, češ, da je vera samo za prosto ljudstvo in za ženske. Drugi na široka usta govoré o njeni potrebi in blagrih, a sami po lenobi zanemarjajo. Neenak takim navidnežnim katoličanom, deržal se je gospod davkar zvesto kerščanskih naukov, in pogostoma premišljevajé jih, si je prizadeval, se o njih resnici prepričati, se v njih z dokazi poterditi. A izverševal je tudi vestno kerščanske dolžnosti; s kratka: iz zaklada svete vere zajemal je duhu vodilo, in sercu blažilo.

Enako nikoli ni zatajil svoje slovenske kervi, svojega slovenskega imena. Mnogi, berž ko so stopili prek domačega praga v kakovo mesto ali na tujo zemljo, izneverijo se svojemu narodu in se poprimejo tujih šeg in tujih nazorov, ali obračajo plašč po vetru, pravi polovičarji! Marka pa mnogoletno bivanje na Nemškem ni popačilo, spoštoval in čislal je tudi Nemce, toda ljubil je svoje brate Slovence. Ni se sramoval, povedati: „Slovenec sem, in moj oče je prost slovenski kmet!“ Karkoli se je v domovini godilo, bilo mu je zanimivo. Dopisoval si je rado z rojaki in osobito z odličnimi rodoljubi, kterih pa še je v oni dobi le malo bilo. Ni se izdala tako rekoč ena slovenska knjiga, da bi si je ne bil kmalu omislil; ko pa so v ugodnejšem času začeli v našem jeziku izhajati časniki, bil jim je verli podpornik. Sreča rojakov, blagor mile Slovenije bil mu je vedno na sercu, in kakor se je rado val vsakega veselega glasu iz očetnjave, tako ga je poterla vsaka žalostna novica. Ko pa je slednjič odložil breme svoje stroge službe, bilo mu je ravno nja rodoljubje povod, da se je nemudoma vernil spet na Slovensko, in poiskal dragi svoj rojstni kraj. Med svojci želel si je počiti na stare dni, in na domači zemlji je kotel umreti. —

Kaj ne, blag in redek mož bil je naš gospod davkar! Utegne kdo staviti vprašanje: Kaj pa je počel mož v pokoju leto za letom, s čem se je pečal ves božji dan od zore do mraka v samoti na kmetih? Ali se ni dolgočasil in pasel lenobe? Ne, kdor se je redu in delu privadil, ne more brez-nj več živeti, in postopanje ali posedovanje bilo bi mu muka. Marko je rano ustajal in se deržal svojega dnevnega reda, kakor poprej v uradniji. Prijatelj lepe prirode in kmetijstva dal si je okoli hiše vert ograditi, in z lastno roko zasadil je v njem mali sadovnjak in drevesnico žlahtnih rastlik. Tudi na prijetno senčnico ni pozabil. Dal je celi vinograd prekopati in nastaviti z raznim najboljim tersjem; vstran si pa je napravil nasad žlahtnih mladik. Naposled še si postavi ličen ulnjak, in pečal se je mnogo s bčelorejo, ktera se mu je zeló priljubila. Bil je v njej tudi nenavadne sreče, ljube bčelice so se urno množile, in mu dajale roj za rojem. Tako so se mu privadile, ko ovce svojemu pastirju, in smel je tako rekoč ž njimi igrati. Razvidi se iz tega, da mu za celo poletje ni manjkalo prijetnih opravil in lehkih skerbi. Po zimi pa je tičal v topli sobi pri svojih knjigah, kterih je imel polno omaro, in sicer vsake stroke; zdaj je pisal, zdaj čital, zdaj po stari navadi računil in delal načerte za — preuredbo davkov. A ne da bi se društva izogibal, ko kakšen godernjav odljudnik, zahajal je vsak dan po dvakrat v določeni uri doli v vas — k mesarju na kosilo in večerjo! Debeli gospod mesar pa se mu je tako globoko priklanjal, in mu je vselej tako natančno postregel, da menda enako nikomur na svetu; kajti dobro je vedel, da gospod davkar, kar je povžil, vsakokrat pošteno in proti plati, in mu ne černega vinarja na dolgu ne ostane. Pogostoma obiskoval je Marko tudi svojega brata na domači kmetiji in druge, vzlasti starejše kmete, najbolj po nedeljskih večerih, ko je vedel, da imajo delopust. Rado se jih je zbralo po več okoli njega, in prijazno se je ž njimi pomenkoval o vseh stvareh in zadevah, ktere kmeta zanimivajo, o opravilih, bremenih in skerbéh, ktere ga tezé. Vedel jim je vselej kaj novega ali spodbudljivega povedati; včasi govoril je o važnih prigodbah po svetu in vzlasti po Slovenskem, včasi opominjal je k napredku v kmetijstvu in k previdnosti v gospodarstvu; zdaj je priporočal umno živino- in sadjerejo, zdaj nakup tega ali onega novega kmetijskega orodja. Ker je bilo vse, kar je izustil, tehtno in dobro premišljeno, poslušal ga je vsakdo rad, in cenili so njegove nasvete bolj, ko bi bili tiskani v kaki knjigi; ni čuda, da si je pridobil s svojo modrostjo in prijaznostjo serca vseh ljudi. Ni nikogar preziral, tudi za slednjega hlapca in dninarja, ako ga je srečal, imel je vljudno besedo. Rado se je sprehajal po domačih poljih, travnikih in gajih, kjer so se mu budili spomini na leta mladosti. Veselilo ga je posebno, gledati, ko so vaščani opravljali urnih rok svoja gospodarska dela, ko so orali in sejali, kosili in želi, mlatili in v jesen zadovoljnega obraza po svojih vinogradih grozdje tergali. Radostno je poslušal njih pobožne in narodne pesni po večerih, kedar so se vračali domov.

A Marko svoje vdanosti in prijaznosti do rojakov ni razodeval samo po obrazu in z besedami, marveč tudi z z mnogimi velikodušnimi djanji. Ker so vanj zaupali kakor brat v brata, obračali so se do njega v raznih zadevah; in radovoljno napravil je zdaj temu, zdaj onemu pismo, ali prošnjo, ali spričalo za gosposko. Ako je videl poštenjaka v nesreči ali stiski, ni mu odrekel pomoči, ne posojila, od kterega pa nikoli ni jemal obresti. Iz svojega verta podaril je kmetom dokáj drevesec, nasadé jih okoli hiš po vasi, in tudi tersnih mladik za vinograde. Enkrat žugala je Brigovi velika nevarnost, ko je namreč v hudi nevihti treščila gromska strela v neko poslopje sredi vasi, užgajoč je naglo. Le z nadčloveškim trudom in delom oteli so si vas groznega požara, kajti bili so zanemarili, napraviti si gasilnico. In glejte, četiri tedne poznej dobijo iz nemškega Gradca ne samo lepo novo gasilnico, nego tudi drugega orodja v brambo zoper ogenj, vse skupej je bil kupil davkar iz svojega žepa. S tem darom se je svojim krajanom tako prikupil, da so nja ime slavili brez konca in kraja. A vedoč, da gasilno orodje malo pomaga, ako se rabiti ne zna, spodbudil je župana in druge veljake, da so najkrepkejše kmetiške fante in hlapce zjedinili v gasilno društvo, ktero je imelo včasi posebne vaje. Dve leti poznej storil jim je drugo veliko dobroto. Ker je Brigova skorej eno uro oddaljena od farne cerkve, imajo spomenik kerščanske vere tudi sredi svoje vasi, namreč staro kapelico z zvoncem. Saj je tako šega povsod pri pobožnem slovenskem narodu. Kapela bila je že davno poprave potrebna, a odlagali so to delo od leta, kajti ne samo v Brigovskem potoku, nego tudi v občinski denarnici je navadno — suša. Kar pokliče Marko zidarje in za njimi slikarje, in na njegove stroške stala je kapela kmalu vsa ponovljena in olepšana, da so vaščani zdaj jako ponosni na njo, in mimogredé rajše snemajo klobuke raz glave. Tudi ko se je pri fari stavila nova šolska hiša, davkar ni zaostal z zdatnim doneskom; saj je dobro sprevidel, kolike važnosti je ljudstvu poduk, in je tedaj pogostoma starišem polagal na serce veliko dolžnost dobre odgoje otrok doma in v šoli, rekoč, da je ta najbolja dedšina na svetu. Iz enakega namena ustanovil je naš „zlati“ gospod selsko knjižnico, in sicer v županovi hiši. Sam je kupil veliko omaro, in podaril nad dve sto najboljih knjig, večidel slovenskih in kmetom primernih; o vseh napravil pa je natančen zapisnik. Naročil je ljudem tudi dva gospodarska časnika, vedoč, do je verli časnik vreden dobrega učitelja. S svojo spodbujo je dognal, da v vasi nja knjige grojo iz roke v roko, in se v zimi in po nedeljah čedalje več čita.

Imel bi o blagoserčnosti in dobrodelnosti pokojnega davkarja še marsikaj povedati, toda bodi dovolj. Le eno še omenim. Sam Bog ve, koliko denarja je razdelil med uboge ljudi; saj ga ni bilo reveža, kteri bi šel zastonj terkat na njegova vrata, ali bi mu stegnil na cesti brez uspeha roko nasproti! Neki revni bolnici dal je celo leto pošiljati iz gostilnice pripravno hrano, in platil jej je tudi zdravnika. Ko smo imeli eno leto silno slabo letino, in za uboge ljudi ni bilo zaslužka, nakupil je o božiču nekterim rodbinam pri mlinarju moke za kruh. In kdo ve, koliko podpore je dobival iz nja darežljive roke dragi mu brat Janko, kterega so bile zadele v gospodarstvu hude nezgode? Zares, Brigovci smeli so se ponašati s svojim odličnim rojakom davkarjem! Ljubilo in častilo ga je mlado in staro, kakor najblažjega očeta. In glas o njem šel je — v deveto vas. Marsikdo je sicer ugibal in se čudil, odkod jemlje in kako zmore toliko denarja, toda kdor ga je dobro poznal in vedel, kako štedljivo živi, kako malo za se potrebuje, temu bilo je vse jasno. Onih razvad, na ktere drugi toliko cvenka izmečejo, kakor: na igro in na puhanje tabaka, ni imel. Da bi pač slovenski rod imel mnogo enakih sinov, kteri bi mu bili lep izgled, modri učitelji in svetovalci in — radodarni dobrotniki!

Žalibog se ne more povedati, da bi gospod davkar imel uzrok, s svojimi krajani biti enako zadovoljen, ko oni ž njim! Odsihdob, kar je bil odšel na tuje — krepek mladeneč, do tega časa, kar se je vernil domov — sivolas starec, godile so se na celem svetu, in tedaj tudi v Brigovi velike spremembe; toda več ko na dobro obernilo se je na slabo plat: Vas se je sicer ozaljšala in dobila nov, ličen obraz; a v lepi posodi ne najdeš vselej zlata! Blagostanje, po kterem so Brigovci svoje dni dalječ sloveli, šlo je rakom žvižgat, kmetija za kmetijo lazi in se zakoplje v dolgove, zemljišče za zemljiščem se prodaja, in tu pa tam je pri hiši še zapel boben. Kaj je tega napredka po rakovi poti krivo? Ljudje pri nas, kakor drugej, tožijo in kričé o slabih časih, o slabih letinah, o visokih davkih in dokladah, o hudi dragini in pičlem zaslužku, in tako dalje. Stokrat je poslušal poterpljivi gospod davkar govore in javke te baze, in dobro je znal, da niso vsi prazni in piškavi. Toda on, ki je prevdarjal vse razmere brez predsodkov, zasledil je tudi mnogo drugih uzrokov propada in nadloge, in djal je pri sebi: „časi so slabši, ker so ljudje slabši, mladi rod je drugega duha, ko je bil svoje dni stari!“ Nja bistro oko je videlo marsiktero šego in razvado, ki se je bila Bog ve odkod, v Brigovo po tihotapsko ukradla. Pogrešal je nekdanji red in strah pri hišah, pogrešal prejšno složnost med seljani, prejšno varčnost in priprostost. Nova svoboda zmešala je tudi mnogim kmetom glavo. Lotila se jih je lehkomiselnost, pohlepnost po dobrem življenju, po užitku in zabavi, napojili so se gizdosti in prevzetije. In nasledek teh in enakih razvad je — potrata imetja in zapravljivost. Opazovanje in premišljevanje tega zla ogrenilo je davkarju slednja leta marsiktero uro. A kako bi pomagal, in pogubo odvračal? Navada je železna srajca! Bil je preplemenitega značaja in prenežnega serca, da bi komu nja napake očital in oponašal, ali da bi ga opravljal. Le tu pa tam je kakemu vekaču ali godernjaču z lepa in s krotko besedo svojo misel povedal, in ga je svaril, vedoč, da dobra beseda — ne preseda. Res, niso mu zamerili, tudi ne ugovarjali, a vendar bili so njegovi opomini — bob v steno! Ljudje so si mislili: Prav in lepo govori naš gospod Marko, toda ko bi sam kmet bil, delal bi, kakor mi; saj ne gre drugače, in ne more iti! Ostali so vsak pri svoji navadi in kmalu je davkar sprevidel, da bi prej morje izplul, ko glavno korenino propada pri svojih krajanih iztrebil. Imel je, kakor vsaka blaga duša, na svetu svoj križ; a nosil ga je voljno, in nja ljubezen in dobrodelnost ni prenehala, ne popuščala.

Še le bleda žena smert presekala je te prijateljske vezi. Preko enajst let bival je gospod davkar v milem domačem kraju, kar se mu po kratki bolezni nagloma uterne zvezda življenja! Umerl je mirno in kristjanu spodobno, kakor je živel. In ko se je po vasi raznesla prežalostna novica, bilo je v vsaki družini plakanja, ko bi jej preminul hišni oče; najbolj pa so tarali ubožci. Iz sto in sto serc vzdigale so se proti nebesom goreče molitve in prošnje: „Bog mu bodi milostljiv povračnik, — večna luč mu naj sveti!“ — Kaj jim je pokojnik bil, čutili so prav še le zdaj, ko so ga izgubili! — Ni čuda, da so mu napravili v znamnje svoje hvaležnosti pogrebni sprevod, da enako slovesnega in velikanskega ni nikdo videl, kar Brigova stoji. Še več, na grob postavili so slavnemu rojaku zali spomenik iz marmorja, tako časté ne samo njega, nego tudi sebe! —

Imam še h koncil nekoliko spregovoriti o davkarjevi oporoki (testamentu), kajti vredna je, da se spominu naših verstnikov in potomcev ohrani. V njej je dal svojim krajánom nov in najjasnejši dokaz svoje blagoserčnosti. Vso svojo zapuščino je namreč zapisal domači občinisiromakom na prid. „Rojaki,“ tako glasé se njegove besede, „vidim, da se vam huda godi. Bogatijo se pri vas samo kerčmarji in tergovec; vsi drugi pogrezate se v dolgove, in od leta do leta se množi med vami število revežev, ktere potiskate od hiše do hiše. Da vam tedaj breme nekoliko olajšam, sporočim vam vse svoje imetje — v ta namen, da napravite iz moje hiše siromašnico. Vinograd in vsa moja hišna oprava pa se naj proda, in iz skupljenega denarja naj se ustanovi zalog za uboge. Oskerbovanje obojega naj blagovoli prevzeti župan z občinskim odborom.“ — Tako govori oporoka blagega rodoljuba, s ktero si je postavil v sercu vseh neminljiv spomenik, in pridobil večno slavo. Nja voljo so Brigovci hvaležno izveršili.

Oporoka pa še ima znamenit dostavek, kteri se je našim kmetom, beročim ga, prav neprijetno v nos zakadil. A tudi ta zasluži, da si ga marsikdo zapomni. Gospod davkar piše: „Rojaki, vselej me je bolelo sercé, ko ste mi razodevali svojo stisko in nadlogo, in povdarjali njene uzroke. Miloval sem vas, ali tolažil, ali dajal vam dobre nasvete; a zamolčal sem marsikaj, česar me je mnogoletna skušnja naučila, da bi se vam ne zameril. Kajti prigovor pravi, da resnica kolje oči! A veleva mi vest, vam jo razkriti v besedah, s kterimi vzemem od vas slovo. Poglavitni uzroki vašega propada niso oni, ktere dolžite vi, nego drugi. Pomislite! Vi gospodarite na istih kmetijah, na kterih so vaši očetje in dedi pošteno shajali in — obogateli. Zemljišča vam ne rodijo slabše ko njim, nego še več, ker jih veste umnejše obdelovati. Koliko so se vaši davki in potrebni stroški pomnožili, toliko je poskočila cena vašim pridelkom, žitu, vinu, sadežu, živini in vsemu, kar imate na prodaj. Toda odvadili ste se nekdanje varčnosti in starega reda. Ne znate več ceniti denarja in razpolagati ž njim, delate si mnogo nepotrebnih stroškov!

Evo! Svoje dni so vasi predniki bivali v pohlevnih lesenih hišah, — vi jih podirate in si stavite velike zidane nove, ko bi hoteh iz Brigove napraviti mesto. Napravljate si tudi drago gosposko pohištvo. Računite, kaj vas vse to stoji! Dalje: Vašim prednikom je služil isti voz za delavnik in praznik, za polje in za vožnjo v mesto, — vi ste omislili tako rekoč kočije, in ž njimi gosposko opravo za konje.

Dalje: Stari brigovski kmetje deržali so se proste narodne noše iz domačega platna, in obuvali so čevlje iz kož domače živine, — vi pa nosite slabo, kupljeno robo, ktera sicer oči slepi, a kratko terpi. Ženski spol se clo šopiri v svilenini in čipkah. Preračunite stroške vsakega leta!

Dalje: Nekdaj v vasi ni bilo ne mesarja ne kramarja, in nikdo ju ni pogrešal. Dobra je bila lonetom tudi za praznike svinčetina, ali štrukelj in gibanice; — vi pa kupujete govedino in teletino, v zajutrek pa ste začeli serkati kofé. — Nekdaj ni bilo v Brigovi ene kerčme, pa tudi nikdo ni vprašal po njej; — vi že imate tri, in vse so vas polne, vsaj po nedeljah in praznikih. A ne samo pijančevanju, tudi igram s kvartami in na kegljišču ste se pridali, kterih še predniki niti niso poznali. Dobre volje pa mošnjo kolje.

Nekdaj v vasi ni bilo pet tabakarjev, — zdaj pa puha in kadi strupeno zel že vsak fant in hlapec.

Nekdaj so Brigovci živeli v slogi, niso poznali krivice, hudobije, tožbe in pravde. — Vi pa se prepirate in pravdate brez konca in kraja, in ostajate vkljub vsem komisijam in dohtarjem vedno na — cedilu. Vsaka pravda je — potrata. Nekdaj je bil v vsaki hiši red in strah, zdaj puščate mladino svoja pota hoditi, in vam — rogove kazati. —

To, preljubi rojaki, so vam poglavitni izvirki zmešnjav in propada. Izkopali ste si jamo sami, v ktero se pogrezate, sekate si z lastno roko rane, ktere vas bolé. In ako vprašate celi svet, druge pomoči in vračtve vam nikdo ne ve, ko: Poprimite se dobrega gospodarstva, povemite se k nekdanjemu prostemu življenju, k varčnosti, k zmernosti in k redu, popustite prepire, pravde in vsak — nepotreben izdavek. „Komur krajcarja ni mar, ne bo goldinarja gospodar,“ vas uči star prigovor. Pomagajte si sami, in pomagal vam bode Bog! — Brigovci — brez zamere!“ —

To so besede, s kterimi je pokojni davkar vzel od svojih krajanov slovo. In da niso burka ali šala, to sprevidi vsakdo. Ko je župan oporoko prebral, popraskali so se naši kmetje za ušesi, in namerdnili obraze, ko bi bili slišali ostro pridigo. Nobeden ni rekel ne bev ne mev, nego tiho so jo pobrisali drug za drugim. Tega, da bi se poboljšal, ne vem, — izvzemši enega. Ta si je namreč dobre nauke prepisal, in doma pribil na vrata svoje sobe. Vsak dan jih neki čita in premišljuje. Bil je prej vesel „vinski brat“, a zdaj je začel praviti, da je v Brigovi tudi voda jako dobra, ne samo v petek, nego tudi v svetek. Gospod župan pa je oporoko djal k drugim imenitnim listinam — v občinsko denarnico, ktero je zaklenil z dvema ključema. In ondi počiva in plesni skrita, — Bog vari, da bi jo potegnil kdo na dan! Kajti resnica res — oči kolje! — Jaz pa mislim, da še mojim krajanom tako kmalo ne bodo posijali pod okna — zlati dnevi! —