Glas iz Štajarskiga

Glas iz Štajarskiga Oroslav Caf

Podpisano kot Cafov.

Spisano:	Kmetijske in rokodelske novice, let. 7, št. 39 (26.9.1849)
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Serce me močno poganja, Vam s kratkim nektere verstice dopisati. Ljubljeno Ljubljano vidim noč ino den ‒ domorodni duh njenih plemenitih sinov véje vedno krog mene: pojdi tedaj to písmice ondi, kamor si serce želí, pa kmalo ne more. Prijazni Ljubljanini obudki v mojih nedrih, kakor jih čedalje bolj čutim, mi pač le vender živo razodevajo, da je poglavitno mesto v sredini Slovenije le čisto slovensko¹, da mu druziga ni treba, kakor da mu krepek podbodek z visočine ‒ od vlade ‒ pride; ali, dokler tega ni, da bode pravi národni duh se sam po svoji vlastni moči sicer kesneje razvijal, pa vender le srečno razvil. Da še imenitniši vtiske, ktere je Ljubljana v meni včínila, oznanim, brez vse hlimbe in prilizavščine povém: Snaga mesta ‒ krasnost cerkev ‒ somérnost hiš brez revnih kóč vmes ‒ velika prostranost teržišč‒ rednost ulic, ino potler, kar še je več vredniga, izgledno zaderžanje ljudí: pobožno po cerkvah, pošteno po kerčmah brez vsih v večih méstih navadnih nespodob ino negod ‒ ino vljudno v javnim obhodu, ter očevidna marljivost ino délavnost, pač pràva obertnost, ktera posebno Krajnce olikuje, mi je jako v oči ino serce séglo, da se s terdnim presvedočenjem na svoj dom vernem: Ljubljana je vredna, središe Slovenstva biti. Kedar sim se ob povratku po železnici niz Save proti „zidanimu mostu“ peljal, ino visoke gore sive skale, kakor velikanske gradove večniga Stvarnika v nebo sterméti vidil, sim si mislil: „ravno tako močno stoj ino se spenjaj po cesarski besedi oživljena Slovenska narodnost, kakor je čez léto ob prevratih skoro vsih rečí obstala naša zvestoba do cerkve ino vlade, ko so drugej duhovnike in oblastnike preganjali in izganjali“ ‒ kar hlapón vis Savino mimo Vlaških toplic do prijetniga Celja prisope, kjer mi veselo na ušesa glas zadoní, da se je tukaj v nedeljo izverstno v gledišu igrala: „Županova Micka.“ Slava tedaj Ljubljani Slava Celju ‒ Slava vsim domorodcam! Od veselja mi je serce kipelo, vse to ob kratkem ino pervokrat viditi ino čuti, in že mi je v Račah blizo doma z voza stopiti, kar me ob treh popoldne velika nagloma vstavši vihta v Frauheim podí ‒ ino liti ino vihréti je začelo, da je bilo strah ‒ ino drugo jutro, o prečudo! ‒ 18. kimovca ‒ se na našem Pohorji belí ‒ sneg!

Da! da! létašnja vinska tergatva bo pri nas slaba; že čez mesec močerno, hladno vreme, pred pa kvarne toče, takó da zdaj še negodno grozdje zlo gnije; namesto vinca pa bomo imeli tolkle ‒ jabelčnice ino hruškovca, kér nam je mili Bog sadja obilo dal. Stern ni posebno obrodíla, krompir pa se na mnogih mestih že tudi kazí. Pred enim tednam je za Ptujem proti Ormožu neizrečeno strahovitna toča šla, ino veliko škodo napravila. Blizo tri ure je blisk za bliskam sékal, takó da se je ondešnje nebo v kervavi žerjavici plavati zdelo.

V Cirkovcih, eno uro dalječ od Rač (Kranichsfeld) že črez 14 dni bljuvna griža, ali če jo kdo hoče kolero imenovati, silno hudo razsaja. Bog nam pomagaj, če se vreme ne spremení! Vender upamo, de se nas bo milostni Bog usmilil ‒ in da se solnce ne bo že otàmnelo k sodnimu dnevu, kakor je prerokovanje nekiga, ki je tudi krompir jedel ‒ po našim pregovoru.

Cafov.

1) ? ? Vredništvo.