Gladujoči

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gladujoči
Thomas Mann
Prevajalec: Božo Vodušek
Izdano: Modra ptica, 1/2 (1930), 29–34
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V trenutku, ko je bil Detlef do dna prevzet od občutka, da je odveč, se je dal odnesti kakor nevede od slavnostnega vrvenja in, ne da bi se poslovil, je izginil mladima človekoma izpred oči.

Prepustil se je toku, ki ga je vodil ob steni razkošne gledališke dvorane, in šele ko je čutil, da je daleč od Lili in malega slikarja, se je uprl in trdno ustopil; naslonil se je blizu odra na obok proscenijske lože, med bradato baročno kariatido z upognjenim tilnikom in med žensko postavo njej nasproti, ki je obračala v dvorano bujne prsi. Kolikor mogoče si je dal videz udobnega opazovalca; sem pa tja je dvignil kukalo na obraz, in njegove oči, ki so krožile po blesteči dvorani, so se ogibale ene same točke. Slavnost je bila na višku. Zadaj v prostornih ložah so jedli in pili pri pogrnjenih mizah, a ob ograjah so se sklanjali gospodje v črnih in pisanih frakih, z velikanskimi krizantemami v gumbnicah, čez napudrana ramena dam, ki so imele fantastične obleke in ogromne frizure, kazali so v pogovoru v dvorano, kjer je živahno vrvelo, nastajale so grupe, se pomikale kakor reka, se nabirale, se stiskale v vrtince in se spet razgrinjale v hitrih barvnih igrah.

Ženske so bile v dolgih valovitih oblekah, v širokih, ploščatih klobukih, ki so jim bili pritrjeni v grotesknih pentljah ped brado, in uprte na visoke palice so gledale po dvorani skozi dolge lornjone; gospodom so nabrani rokavi štrleli skoraj do roba sivih cilindrov … Glasne šale so švigale k ložam, in od tam so dvigali v pozdrav kozarce s pivom in s šampanjcem. Pred odrom so se gnetli in se spenjali kolikor mogoče nazaj; predvajalo se je z vriščem in živo nekaj ekscentričnega. Potem ko se je zastor zgrnil so se s smehom in odobravanjem vsi razprhnili. Orkester je zabučal. Ljudje so krožili za zabavo po dvorani in se gnetli med seboj. In zlatorumena luč, veliko svetlejša od dneva, ki je polnila razkošno dvorano, je dajala vsem očem svetel blesk; vsi so dihali hitro, v poželenju brez cilja, in vsrkavali gorko in razburljivo soparo od rož in od vina, od jedi, prahu, pudra, parfuma in od slavnostno razgretih teles.

Orkester je utihnil. Ljudje so obstali z roko v roki in so smeje gledali na oder, odkoder je prihajalo kvakanje in stokanje; predvajalo se je nekaj novega. Štiri ali pet oseb v kmečkih oblekah je parodiralo na klarinetih in nosljajočih godalih kromalsko borbo Wagnerjeve godbe iz Tristana ... Detlef je za trenutek zaprl oči, ki so ga žgale. Njegova duša je bila tako ustrojena, da je moral slišati, kako se izraža v teh zvokih vkljub temu, da so razposajeno spačeni, razbolelo hrepenenje po ženi, in naenkrat je nanovo vstala v njem dušeča otožnost samotnega človeka, ki je napol iz ljubezni napol iz zavisti navezal svoje srce na solnčno in preprosto dete življenja.

Lil … Njegova duša je ustvarila njeno ime iz prošenj in iz nežnosti; in sedaj ni mogel več braniti svojemu pogledu, da se ne bi skrivaj obrnil k oni daljni točki ... Da, še je bila tam, še zmeraj je stala na istem mestu, kjer jo je bil zapustil in sem pa tja, ko se je gneča razdelila, jo je videl vso; v svoji mlečnobeli, s srebrom obšiti obleki, z rokami na hrtu, se je naslanjala na steno, malo je nagibala plavolaso glavo na stran, govorila in gledala pri tem malemu slikarju v oči, prešerno in negibno v njegove oči, ki so bile prav tako modre, odkrite in neskaljene kakor njene lastne.

O čem sta govorila, samo o čem sta venomer govorila? Ah, to pogovarjanje, ki tako lahko in brez težave teče kakor iz neusahljivega studenca in ki je tako neškodljivo, tako skromno, tako nedolžno in veselo! On se ga ni mogel udeleževati, življenja, ki ga je prebil v sanjah in v spoznavanju, ko je doživljal do obupa s kakšno muko človek ustvarja, vse to ga je napravilo resnega in težkega. Šel je, naenkrat so ga napadle kljubovalnost, obup in velikodušnost, skrivaj se je splazil proč in pustil oba mlada človeka sama; a potem iz daljave je s to strašno ljubosumnostjo, ki ga zmeraj davi v grlu, videl kako sta se oddahnila in kako sta se nasmehljala drug drugemu, ko sta bila prosta njegove neljube družbe.

Zakaj je prišel, zakaj je danes spet prišel? Kaj ga žene, da se s svojo muko meša v množico naravnih ljudi, ki se gnete okrog njega in ga razburja, ne da bi ga kdaj zares sprejela vase. O, dobro pozna hrepenenje! »Mi osamljenci,« tako je nekje napisal ob tihi uri izpovedi, »mi sanjavci, ki smo odločeni od sveta, mi, ki nas je življenje zavrglo, tako da pretuhtamo svoje dneve v nekem umetnem in ledenem prostoru ob strani in izven življenja ... mi, ki razširjamo mrzel val odtujenosti okrog sebe, ki se ne da premagati, kakor le pokažemo med živimi ljudmi svoja čela, zaznamovana s spoznanjem in z obupom … mi, uboge prikazni sredi življenja, s katerimi ravnajo ljudje plaho in spoštljivo, a ki jih v prihodnjem trenutku prepustijo samim sebi, da jim njihovi votli in vedoči pogled ne kali dalj veselja ... mi vsi nosimo v sebi prikrito in žgoče hrepenenje po tem, kar je nedolžno, preprosto in živo, vsaj po koščku prijateljstva, udanosti, zaupljivosti in človeške sreče. Življenje, iz katerega smo izobčeni – mi izredni ljudje ga ne gledamo kot nekaj izrednega, kot neko vizijo, polno krvave veličine in divje lepote; ampak cilj našega hrepenenja je to, kar je normalno, spodobno in prijazno, Je življenje s svojo zapeljivo banalnostjo! …«

Gledal je k onima, kako sta govorila, a med tem je v vsej dvorani prekinil dobrodušen smeh igro klarinetov, ki so izprevračali težko in sladko ljubavno melodiko v kričečo sentimentalnost ... To sta vidva, je občutil, vidva sta ono gorko, ljubo, nespametno življenje, ki je postavljeno kot večno nasprotje nasproti duhu. Ne verjemita, da vaju zaničuje. Ne verjemita mu ne enega omalovažujočega pogleda. Mi vedomci, mi od spoznanja nemi nestvori se plazimo za vami, stojimo od daleč in v očeh nam gori strastno vroče hrepenenje, da bi bili vam enaki.

Ali se dviga ponos? Ali bi rad tajil, da smo osamljeni? Ali se baha, da delo duha omogoča ljubezni višjo združitev na vseh krajih in ob vsakem času? Ah, s kom? S kom? Zmeraj le s takimi ljudmi, kakor smo mi sami, trpečimi in hrepenečimi in ubogimi, in nikoli ne z vami, vi modrooki, ki ne potrebujete duha.

… Plesali so. Odrske točke so bile skončane. Orkester je bučal in pel. Na gladkih tleh so drseli, se vrteli in se zibali pari. In Lili je plesala z malim slikarjem. Kako nežno je rastla njena ljubka glavica iz s srebrom vezanega trdega ovratnika, ki je bil kakor kelih. Umirjeno in elastično sta stopala in sta se obračala na ozkem prostoru; njegov obraz je bil obrnjen k njenemu in smehljaje sta se pogovarjala naprej, predana sladki trivialnosti ritmov in vendar obvladujoča se.

Naenkrat je nastalo v osamljencu, kakor da se iztezajo roke v njem in oblikujejo. Vendar sla moja, in jaz sem nad vama, je začutil. Ali ne pregledam s smehljajem vajinih preprostih duš? Ali ne zapazim in si ne zapomnim z norčujočo ljubeznijo vsak naiven gib vajinih teles? Ali se ne napneta ob vajinem nezavednem početju v meni sili besede in ironije, tako, da mi bije srce od poželjenja in sladkega: občutka moči, da bi vaju v igri upodobil in da bi v luči svoje umetnosti predal vajino nespametno srečo svetu, da ga gane? ...

In potem se je trudno in hrepeneče podrlo v njem vse, kar je tako kjubovalno zrastlo. Ah, da bi vsaj enkrat, vsaj eno noč kakor je nocojšnja, ne bil umetnik, ampak človek! Da bi enkrat ušel prokletstvu, ki se neodvratno glasi: Ti ne smeš biti, gledati moraš; ti ne smeš živeti, ustvarjati moraš; ti ne smeš ljubiti, vedeti moraš! Da bi enkrat z odkritosrčnimi in preprostimi čustvi živel, ljubil in molil! Da bi enkrat bil med vami, v vas, da bi bil vi sami, vi živi ljudje! Da bi te enkrat srkal v slastnih požirkih – ti sladka vsakdanjost!

… Zdrznil se je, obrnil proč. Zdelo se mu je, da se pokaže na teh smejočih, razgretih obrazih iščoč in odporen izraz kakor hitro ga opazijo. Naenkrat je postala želja, da izgine, da se zateče v tišino in temo, tako močna v njem, da se ji ni upiral. Da, odšel bom, umaknil se bom, ne da bi se poslovil, in položil doma vročo in nesrečno omoteno glavo na hladno blazino. Namenil se je k izhodu.

Ali bo ona opazila? Tako dobro je poznal tak odhod, tak molčeč, ponosen in obupan beg iz kakšne dvorane, iz kakšnega vrta, iz kakšnega kraja vesele zabave, ko sam sebi prikrivaš upanje, da bi za en kratek trenutek zasenčil solnčno bitje, po katerem hrepeniš, da bi začudeno pomislila, da bi začutila sočutje … Ustavil se je, pogledal je še enkrat tja. Prošnja je vstala v njem. Da bi vztrajal, da bi ostal pri njej, čeprav samo od daleč in čakal kakšne nepričakovane sreče?

– Zaman. Prazno je vsako približanje, vsako sporazumljenje, vsako upanje. Pojdi, pojdi v temo, nasloni glavo v dlani in se jokaj če moreš, če so sploh kakšne solze v tvojem okamenelem, pustem, oledenelem svetu duha in umetnosti! – Odšel je iz dvorane.

Žgoča, na tihem vrtajoča bolečina je bila v njegovih prsih in obenem nesmiselno, nespametno pričakovanje … Ona mora videti, mora razumeti, mora priti, mi mora slediti, čeprav samo iz sočutja, mora me ustaviti na pol pota in mi reči: Ostani tukaj, bodi vesel, rada te imam. In šel je čisto počasi, čeprav je vedel, tako smešno dobro vedel, da nikakor ne bo prišla, ona, mala Lili, ki pleše in se razgovarja ...

Ura je bila dve po polnoči. Hodniki so bili zapuščeni in za dolgimi mizami v garderobah so zaspano kimale garderoberke. Nihče drug, razen njega, ni mislil na to, da bi šel domov. – Zavil se je v plašč, vzel klobuk in palico in odšel iz gledališča.

Na prostoru pred gledališčem je stala v megli, ki je bila belkasta od luči, dolga vrsta kočij. S povešenimi glavami, z odejami na hrbtih so čakali konji pred vozovi, a kočijaži, vsi zadelani, so stali v skupinah in tolkli z nogami ob trdi sneg. Detlef je pomigal enemu izmed njih; ko je oni pripravljal žival, je čakal ob izhodu razsvetljenega vestibula in je pustil, da mu je mrzli, rezki zrak oblival bijoča senca.

Pust okus po šampanjcu v ustih mu je vzbudil misel na cigareto. Mehanično je potegnil cigareto iz doze in jo z žveplenko prižgal. In tedaj, v tistem trenutku, ko je mali plamen ugasnil, se je zgodilo nekaj, kar od začetka sploh ni razumel; stal je zmeden in preplašen in roke so mu obvisele; tega ni mogel premagati, ni mogel pozabiti ... Ko so se njegove oči opomogle od svetlobe, ki mu jo je povzročil mali plamen, je vzrastel iz teme obraščen, upadel obraz z rdečo brado, in iz njega so štrlele vanj vnete in bolno obrobljene oči, z nesramnim zasmehom in z nekim poželjivim iskanjem ... Samo dva ali tri korake od njega, je slonel na eni izmed cestnih svetiljk, ki so stale ob vhodu v gledališče, človek, čigaver je bil ta trpeči obraz; s pestmi je tiščal v nizkih žepih svojih hlač in ovratnik na svoji raztrgani suknji je imel zavihan. Šel je s pogledom po celi Detlefovi postavi, po njegovem kožuhu, čez katerega je viselo kukalo, dol do lakastih čevljev, in spet se mu je zadri s tem poželjivim in strastnim iskanjem v oči; samo enkrat je kratko in zaničljivo pihnil sapo skozi nos ... Potem se je njegovo telo streslo od mraza, njegova uvela lica so kakor naenkrat še bolj upadla, njegove trepalnice so se z drgetom zaprle in konci ust so se pobesili obenem zasmehljivo in trpeče. Detlef je stal kakor okamenel. Trudil se je z vso silo, da bi razumel

... Naenkrat se je zavedel; ali ni zbudil videz prijetnega in udobnega življenja, ko je prihajal od slavnosti in stopil iz vestibula, pomigal kočijažu in vzel cigareto iz svoje srebrne doze? Nehote je vzdignil roke, da bi se udaril po glavi. Napravil je korak proti onemu človeku, globoko je zadihal, da bi spregovoril, da bi razložil ... in potem je vkljuib vsemu nemo vstopil v kočijo, ki je bila pripravljena; skoraj je bil pozabil dati kočijažu naslov stanovanja, tako je bil zavzet, tako ves iz sebe, da mu je nemogoče razjasniti!

Kakšna zmota, moj Bog – kakšno grozno nesporazumljenje! Ta človek, ki gladuje in ki je izobčen iz družbe, ga je opazoval s poželjivostjo in z grenkobo, s tistim s silo hotenim zaničevanjem, ki izvira iz zavisti in iz hrepeneja! Kaj ni malo igral, ta gladujoči človek? Kaj ni iz njegove drgetajoče, trpeče in zasmehljive grimase govorila želja, da bi tega drznega, srečnega človeka za en trenutek zasenčil, da bi začudeno pomislil, da bi začutil sočutje? Motiš se prijatelj, zgrešil si učinek; tvoja žalostna podoba ni samo zame nobeno svarilo iz tujega, strašnega sveta, ki bi me ga bilo strah in sram. Saj sva brata!

Ali ne tiči tovariš, tukaj nad prsi in žge? Kako dobro te poznam? In zakaj si vendar prišel? Zakaj ne ostaneš uporno in ponosno v temi, ampak se ustaviš pod razsvetljena okna, za katerimi je godba in se smeje življenje? Ali ne poznam, tudi tistega bolnega hrepenenja, ki te žene tja, da gojiš to svoje trpljenje, ki se prav tako lahko imenuje ljubezen kakor sovraštvo?

Nič mi ni tuje od vse bolečine, ki te navdaja, in mislil si da me boš osramotil! Kaj je duh? Sovraštvo, ki se igra! Kaj je umetnost? Hrepenenje, ki ustvarja!! Oba sva doma med tistimi, ki so prevarani in ki gladujejo, med tistimi, ki obtožujejo in zanikujejo, in skupne so nam tudi ure, ko se zatajiva, ko zaničujeva samega sebe in se s sramotno ljubeznijo navezujeva na življenje, na nespametno srečo. Ampak ti me nisi spoznal.

To je zmota! To je zmota ... In ko ga je to obžalovanje vsega prevzelo, se je nekje na dnu zasvetila obenem boleča in sladka slutnja ...

Ali se moti samo oni človek? Kje je konec zmot? Ali ni zmota vsako hrepenenje na zemlji, prvo med njimi moje, ki gre za preprostim in nagonskim, za nemim življenjem, ki ni nikoli ožarjeno od duha in od umetnosti, ki ni nikoli odrešeno po besedi? A, vsi smo bratje in sestre, vsi ki nas je ustvarila brez miru trpeča volja; in se ne spoznamo. Drugačne ljubezni nam je treba, drugačne ...

In ko je sedel doma med svojimi knjigami, med slikami in tiho zročimi kipi, se je oglašala v njem ta mehka beseda: »Otročiči, ljubite se med seboj ...«