Gladovna stavka v moški kaznilnici v Mariboru v avgustu in septembru 1936

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gladovna stavka v moški kaznilnici v Mariboru v avgustu in septembru 1936
France Filipič
Izdano: Kronika 31/2–3 (1983)
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V moški kaznilnici v Mariboru je bilo v tridesetih letih nekaj gladovnih stavk političnih obsojencev, prva že med 15. i n 25. septembrom 1930, ko so bile življenjske prilike v tej kaznilnici še izredno težke in je veljal še stari, avstrijski hišni red.' Kljub odporu kaznilniške uprave, ki ni bila pripravljena pristati na kakršnokoli popuščanje, je tedaj skupina desetih političnih obsojencev, komunistov, ob trdovratnem vztrajanju obeh iniciatorjev stavke. Rodoljuba Colakovida in Radeta Vujoviča, kd sta vzdržala v stavki 1 0 dni, dosegla premestitev v celice na južni strani zgradbe, dovoljenje za sprejemanje večjega števila knjig in električno razsvetljavo v celicali do osme ure zvečer. Sicer je že zakon o izvrševanju kazni z odvzemom svobode, ki je stopil v veljavo 1. januarja 1930, nekoliko omilil pogoje, v katerih so živeli obsojenci v kaznilnicah stare Jugoslavije, vendar je pomembnejše spremembe v kazndlniško življenje v Jugoslaviji prinesel šele novi hišni red, ki je bil objavljen v Službenih novinah 4. januarja 1932; zlasti pomembna so bila njegova določila o Jtomuniciranju zapornikov z zunanjim svetom, o možnostih sprejemanja pošte in paketov. Politični obsojenci so bili prej in po uveljavitvi tega novega hišnega reda v enakem položaju kot kriminalci ter niso bili deležni po zakonskih predpisih nikakršnih olajšav. Šele tako imenovana »Miškulinova uredba«, ki jo j e pravosodno ministrstvo izdalo 9. septembra 1935, je političnim obsojencem, komunistom, priznala pomembne olajšave (pakete do 2 0 kilogramov mesečno, do 5 ur sprehoda na dan itd.). Toda nekaj manj kot leto dni po tej uredbi je novi minister za pravosodje, dr. Dragiša Cvetkovic izdal 10. avgusta 1936 odredbo,s katero je režim za politične obsojence, komuniste, v kaznilnicah vnovič zaostrU. V kaznilnici v Sremski Mitrovici je nova odredba povzročila najhujši odpor (čeprav se je že tudi prej kršilo »Miškulinovo uredbo«). Ko politični obsojenci, komunisti v avgustu 1936 s svojim odporom proti odredbi ministra za pravosodje od 10. avgusta 1936 niso dosegli nobenega uspeha, je 24. oktobra 1936 stopilo v Sremski Mitrovici 135 političnh obsojencev v gladovno stavko,' ki je trajala nato 4 dni, do 28. oktobra 1936, ko je ministrstvo za pravosodje preklicala svojo odredbo od 10. avgusta 1936 in potrdilo »Miškulinovo odredbo« od 9. septembra 1935. Istočasno kot v Sremski Mitrovici, to je 24. oktobra 1936 so pričeli z gladovno stavko tudi politični obsojenci, komunisti, v Moški kaznilnici, v Mariboru; to je bila druga stavka v tej kaznilnici, t r a j a l a je do novembra 1936. Politični obsojenci, komunisti, udeleženci v tej stavki, so bili vsi, razen enega, pripeljani 11. avgusta 1936 iz kaznilnice v Sremski Mitrovici," samo Ivo Marinkovič, obsojen 9. avgusta 1935 pred okrožnim,. sodiščem v Bjelovaru na 7 mesecev strogega zapora, na kazen, katero mu je 30. decembra 1 9 35 povišal Stol sedmorice na 3 leta robije," je bil priveden v Maribor v kaznilnico 11. julija 1936 iz kaznilnice v Lepoglavi.' Konec 1936. l e t a je bilo v kaznilnici v Mariboru vsega 491 obsojencev, od tega 25 političnih. Tako neznatno število političnih obsojencev se je ob velikem številu kriminalcev zelo težko uveljavljalo s svojimi zahtevami, kar je posebno prišlo do izraza v okoliščinah, v katerih je potekala gladovna stavka. Mnoga pričevanja političnih obsojencev, ki so se v stani Jugoslaviji znašli za kaznilnišldmi zidovi v Mariboru, govore o t r d em in brezdušnem režimu v tej kaznilnici," zlasti o pedantnem in birokratskem ravnanju njenega ravnatelja Nika Vrabla, ki je to službo nastopil novembra 1924. leta. Tako je bilo tem večje tveganje peščice zapornikov, političnih obsojencev v mariborski kaznilnici, ko se je odločila za gladovno stavko. V mariborski kaznilnici je bilo med gladovno stavko 2 7 obsojencev, komunistov, ki so, po izjavah nekaterih članov te skupine," vsi sodelovali v stavki, po podatkih kaznilniške uprave v Mariboru pa niso sodelovali trije obsojenci, ki so bili bolni. V kakšnih okoliščinah je potekala ta gladovna stavka in kdo so bili njeni akterji? Vsekakor je za boljše razumevanje te stavke potrebno poseči v njeno predzgodovinO. Znano je, da je 1935. leto bilo prelomno v razvoju KPJ, k čemur je zlasti pripomoglo dvoje, prvič, končana je bila obnova partije, ki je bila pod prvimi udarci diktature zdesetkana, in uveljavila se je njena programska preusmeritev, tako z izhodišč IV. državne konference, Id je potekala 24. in 25. decembra 1934 v Ljubljani, Splitskega plenuma, 9. in 10. junija 1935 v Splitu in VII. kongresa Komunistične internacionale, od 25. julija do 20. avgusta 1935 v Moskvi. Poudarjena ljudskofrontna usmerjenost KPJ je pripomogla k njenemu prvemu širšemu prodoru v tridesetih letih med množice, močno pa se je v t em času tudi povečalo število njenih članov. Zlasti se je KPJ organizacijsko okrepila, ko je po junijskem plenumu CK KPJ ustanovil tako imenovani državni biro partije »operativni organ biroja centralnega komiteja za neposredno vodenje vsega dela partijskih organizacij v državi« s sedežem v Zagrebu, kratko imenovan ZEMBILJ, s sekretarjem Djordjem Mitrovičem na čel u . ZEMBILJ je deloval v Zagrebu, kjer je imela svoj sedež tudi centralna partijska tehnika, skoraj 5 mesecev, bil je preko kurirskih zvez v stiku z vsemi pokrajinskimi komiteji KPJ, sprejemal je in obravnaval njihova poročila, določal stališča in dajal direktive za njihovo delovanje. Mitrovič se je ob sodelovanju ostalih članov ZEMBILJ (Drago Marušie, Srdja Priča) pred- , stavil kot vztrajen organizator, tako da je središče KPJ v Zagrebu preko svojih zvez pomembno vplivalo na delovanje KPJ in SKOJ v posameznih pokrajinah v državi, tja do oktobra 1935, ko j e policija pričela z aretacijami komunistov V Sisku, v naslednjih mesecih pa tudi v Zagrebu in Beogradu. 14. novembra 1935 sta istočasno padla v Zagrebu policiji v roke Djordje Mitrovid in Franjo Kralj, član PK KPJ za Hrvatsko in Slavonijo. Na osnovi poročil o delovanju KPJ v državi, ki jih je policija našla pri Mitroviču in na osnovi delnih priznanj obeh aretiranih, kd sta bila med zasliševanjem na policiji izpostavljena najhujšim mukam, so se aretacije komunistov razširile skoraj na vso državo; policija je prijela večino članov pokrajinskih komitejev, razen v Vojvodini, člane aparata CK SKOJ, nekaj članov centralne tehnike ter okrožnih in mestnih vodstev KPJ in SKOJ. Do srede 1936 j e bilo prijetih preko 2000 komunistov, postavljenih pred sodišče pa okoli 500.« V Proleterju j e v februarju 1936, v članku »Naj dejstva govore «2i bilo zapisano: »Od sredine novembra 1935 do danes je prijetih okrog 500 ljudi. Ti ljudje so v policijskih zaporih podvrženi takšnim mukam, ki presegajo vse to, k a r je videla Jugoslavija v teh sedmih črnih letih. Starim srednjeveškim metodam prejšnjih šestojanuarskih vlad so se pridružile nove »specialitete« duhovnika Korošca . . . Delavska funkcionarja Djordje Mitrovič, kovinar in Dragutin K r a l j a sta že tri mesece podvržena takšnim mukam, da sta t a dva mlada, krepka človeka še samo senca samega sebe.« V nadaljevanju članek opisuje t o r t u r o na policiji, navedeno je, kako Ivanu Brijačku," češkoslovaškemu državljanu, ki ima za seboj že 5 let robije v Požarevcu, žgejo hrbet z razgretim likalndkom, kako je Ivan Sabolek, potem, ko so mu teptali rebra, ga obešali z glavo navzdol in ga tolkli po modih, poskušal napraviti samomor, kako so na podoben način mučili Pavleta Dursanoviča^^ itd. Med aprilom in julijem 1936 so se pred državnim sodiščem za zaščito države v Beogradu zvrstili procesi, na katerih so bili med velikim številom obtožencev postavljeni pred sodni senat tudi poznejši udeleženci gladovne stavke v Mariboru, vsi, razen Iva Marankoviča, za katerega smo že navedli, da j e bil obsojen 9. avgusta 1935 pred okrožnim sodiščem v Bjelovarju,« in Aleksandra Radica, ki g a je obsodilo 30. aprila 1936 okrožno sodišče v Sremski Mitrovici na leto dni strogega zapora.' 4. aprila 1936 je bila na sodnem procesu, ki je zajel skupino 12 ljudi iz državnega vodstva SKOJ, izrečena sodba tudi trem članom CK SKOJ, ki so biM pozneje prestavljeni v Maribor, organizacijskemu sekretarju CK SKOJ, Ivanu Saboleku, tri leta robije, Pavletu Dursanoviču, članu CK SKOJ in partijskemu inštruktorju, ki se je šolal na KUNMZ v Moskvi, 3 leta robije, ter Mirku Tomičiču, članu CK SKOJ, 2 leti strogega zapora.^' 4. junija 1936 j e bila izrečena sodba 25 članom skupine organizatorjev partijske mreže, ki j e b i la neposredno vezana na ZEMBILJ dn osrednjo partijsko tehniko v Zagrebu; nosilec procesa je bil Djordje Miitrovdč, sekretar ZEMBILJ,«« ki je bil obsojen na 5 let robije, vseh oseb, ki so bile obsojene na t em procesu in so morale pozneje v kaznilnico v Mariboru, je bilo — z Djordjem Mitrovičem — kar devet: Ivan Brijaček, 2 leti robije, Vladimir Brkič, leto in šest mesecev strogega zapora, Zvonimir Brkič, leto strogega zapora, Milan Hofman, leto in 6 mesecev robije, Viktor Ivičič, leto in 6 mesecev strogega zapora, Franjo Kralj, 3 leta robije, Sigmund Kraus,» 2 leti strogega zapora in Anton Suknaič, leto strogega zapora. 13. junija 1936 j e državno sodišče za zaščito države v Beogradu obsodilo šest članov KPJ, ki so v Zagrebu snovali partijske obrambne čete. Nosilec procesa je bil Zvonimir Svjetličič,« glavni organizator obrambnih čet KPJ, prestavljen pozneje v Maribor. V tem procesu je bil obsojen na smrt Djuro Halabarec, ki j e januarja 1936 med demonstracijami brezposelnih v Zagrebu ustrelil stražnika. Na istem procesu so bili, še) obsojeni Miloš Zidanšek,« 2 leti robije Mirko Vaniič,« 3 leta robije in Teodor Krivak,« 3 leta robije; vsi trije so bili odpeljani v kaznilnico v Maribor. 9. julija 1936 j e državno sodišče za zaščito države izreklo sodbe najštevilnejši skupini obtožencev v procesih, vezanih na delovanje ZEMBILJ; v procesu, katerega nosilec je bil Trajko Stamenkovlč, sekretar pokrajinskega komiteja KPJ za Srbijo, je bilo obsojenih vsega 37 obtožencev, med njimi 9, ki so pozneje bili prestavljeni v Maribor, poleg Trajka Stamenkoviča, ki je bil obsojen na 6 let robije: še ing. Lovro Sperac, leto dni robije, Mihajlo Bumbulovič, inštruktor CKKPJ, ki se j e šolal na KUMNZ v Moskvi, 6 let robije, Josip Bosak,*' 5 let robije, Jovan Jerkovič, 4 leta robije, Naftali Demajjo, pet in pol let robije, David Demajo,** 3 leta robije, Djevad Maglajldc, tri leta robije, Vladimir Stefanie, 3 leta robije. Obsojenci z navedenih procesov so bili dan, najpozneje dva dni po izreku sodbe iz zaporov sodišča za zaščito države prepeljani v kaznilnica v Sremski Mitrovici in tukaj razporejeni po samotnih celicah, v katerih naj bi prebili t r i mesece, prvo stopnjo svoje kazni, tako da bi bili po t r eh mesecih premeščeni v skupne sobe. Medt em je bU prestavljen iz Lepoglave za novega upravnika kaznilnice v Sremski Mitrovici Dušan Petrovič, znan po svojem brezobzirnem in nečloveškem ravnanju s političnimi obsojenci, povzročitelj masakra 20. avgusta 1935 v Lepoglavi. Petrovič je takoj po svojem prihodu pričel zoževati političnim obsojencem njihove že priznane pravice, kar je izzvala nemire i n proteste med političnimi obsojenci. Kot smo že navedld j e nato uredba ministra za pravosodje dr. Dragiše Cvetkoviča, s k a t e r o je bila preklicana »Miškulinova odredba«, 10. avgusta 1936 celo izzvala v mitroviški kaznilnici najhujše proteste. Ko so se novodošH obsojenci iz prej navedenih sodnih procesov takoj po svojem prihodu pridružili nemirom i n protestom v liaznilniici/' je miinistrstvo za pravosodje naglo ulirepalo, odbralo je med novodošlimi 26 obsojencev, za katere je menilo, da so najbolj nevarni za red in mir v kaznilnici ter jih prestavilo v mariborsko kaznilnico; strogi režimj v tej kaznilnici naj bi jih ukrotil. K izločitvi 26 obsojencev iz množice novodošlih, Iti so bili razporejeni po samotnih celicah v stari zgradbi mitroviške kaznilnice je pripomoglo dejstvo, da so neicaj dni pred to izločitvijo stopili v gladovno stavko, da bi izsilili prestavitev v mladinsko zgradbo." Upravnik kaznilnice v Sremski Mitrovici Dušan Petrovič je z dopisom 10. avgusta 1936"* kazenskemu zavodu v Mariboru sporočil, da je pravosodno ministrstvo s svojim sklepom od 10. avgusta 1936, št. 80540 prestavilo v kazenski zavod v Mariboru obsojence Ivan Sabolek, Trajka Stamenkovič, Pavle Dursanovič, Mirko Tomičič, Djordje Mitrovič, Franjo Kralj, Sigmund Kraus, Ivan Brijaček, Anton Suknaič, Viktor Ivičič, Zvonimir Svetličič, Mirko Vanič, Mihajlo Bumbulovič, Lovro Šperac, Josip Bosak, Dževad Maglajic, Aleksandar Radič, Jovan Jerkovič, Naftali Demajo, Vladimir Stefanovdč, Vladimir Brkič, Zvonimir Brkič, Miloš Zidanšek, Teodor Krivak in Muan Hofman. K navedenemu spisku je Dušan Petrovič dodal navodilo: »Ker je ministrstvo za pravosodje predpisalo za navedene obsojence poseben režim, se priporoča upravi, da, od sprejetja tega sklepa v vsem uporablja najstrožji predpis, ki velja za vse ostale obsojence kriminalce. Istočasno se priporoča upravi, da onemogoči zgoraj navedenim premeščenim obsojencem sleherni stik z ostalimi obsojenci.« Ministrstvo za pravosodje je tudi samo posebej poslalo z datumom 10. avgust 1936 dopis upravi mariborske kaznunice s seznamom obsojencev, ki jih je prestavljalo tja iz Sremske Mitrovice, temu dopisu pa je v celoti dodalo svojo uredbo od 10. avgusta 1936 o strožjem režimu za politične obsojence v kaznilnicah. Skupina političnih obsojencev je potovala iz Sremske Mitrovice v Maribor dva dni,, od 10. na 11. avgust 1936, obsojenci so bili vklenjeni in še pripeti h klopem v vagonu. Potovali so v veliki vročini, sicer pa so bUi orožniki, ki so jih spremljali korektni in SvetMčiču se je celo posrečilo na eni od postaj med Celjem in Mariborom odvreči skozi okno dopisnico, namenjeno domačim. " Proti večeru 11. avgusta 1936 so prispeli v Maribor; tu se je vlak ustavil preden je zapeljal na železniišloi most, vagon z obsojenci so železničarji odklopili od kompozicije in potisnili pred bližnjo kaznilnico. Obsojence so orožniki odgnali v kaznilnico, kjer jih je pričakal na dvorišču ravnatelj Niko Vrabl. V krajšem nagovoru j e novodošle opozoril, da v tej kaznilnici vlada strog red in da jih čakajo hude kazni, če se bodo pregrešili proti njemu. Nato so morali novodošH v klet, kjer so jih ostrigli, skopali in preoblekli, po prebiti noči v kleti pa so jih razdelili po samotnih celicah, sleherni med njimi pa j e. moral še posamično k ravnatelju Niku Vrablu v njegovo pisarno. V samotnih celicah so bili zaporniki strogo ločeni drug od drugega, kljub temu pa so pričeli vzpostavljati stike med seboj s trkanjem ob steno, sporazumevajoč se med seboj po sistemu zaporniške abecede. Kogar so pazniki zalotili pri tem trkanju, je prejel disciplinsko kazen in je moral v klet v temnico. Kletne celice so bile, po izjavi vseh obsojencev, vlažne, naoknice so pazniki zaprli, da so bili zaporniki v popolni temi, če je obsojenec bil kaznovan s trdim ležiščem, je moral ležati na pogradu na golih deskah — po nekaterih izjavah tudi kar na t l e h — . Podatki govore o tem, da so enim disciplinsko kaznovanim zapornikom pri odhodu v »klet« vzeli vezalke iz čevljev, drugim naj bi bili sploh odvzeli obuvalo. Hrana je bila pičla, droben košček) mesa enkrat na teden, sicer pa repa, zelje, krompir, fižol, vse zelo borno zabel j eno in vodeno, kaznjence je reševala pred lakoto možnost, da so si, če niso bili disciplinsko kaznovani, pod določenimi pogoji lahko kupovali priboljške, smeU pa so tudi sprejemati pakete — po Miškolinovi uredbi v večjem obsegu (do 20 kilogramov mesečno), v obdobju, ko je bua ta uredba zožena pa do 10 kilogramov mesečno, in to samo od družinskih članov. Posebna odredba pravosodnega ministrstva od 10. avgusta 1936 je za obiske, ki so jih lahko sprejemali politični obsojenci, vsebovala izredno določilo: »Obsojeni komunisti lahko sprejmejo obiske enkrat mesečno in to samo najožje družinske člane.« Obisk ne sme trajati več kot 20 minut. Ob sestanku obsojenca z družino mora biti upravnik zavoda osebno navzoč. Razgovarjati se sme samo o strogo družinskih prilikah Ln o premoženjskih zadevah. Vse ostalo je strogo prepovedano, zlasti pogovor o političnem položaju v domovini ali na tujem. To odrejam zato, ker je dosedanji liberalni postopek bü namerno zlorabljen z namenom, da se obsojenci komunisti povežejo s svojo ilegalno organizacijo v zunanjem svetu.« Disciplinske kazni so bUe pogoste, tako za kršenje strogega reda na skupnem sprehodu, ko so morali obsojenci z rokami na hrbtu, molče i n v določeni oddaljenosti drug od drugega korakati v krogu na dvorišču med dvema kriloma kaznilnice, za ne dovolj disciplinirano vedenje obsojencev napram pazniku in zlasti za vzpostavljanje zvez med zaporniki s trkanjem ob steno. Kazni je izrekal upravnik kaznilnice Niko Vrabl, v njegovi odsotnosti pa njegov namestnik, učitelj Miško Cizelj na raportu, na katerega so pazniki pripeljali kaznjenca, ki je zagrešil kakšen prestopek. Tako je hil manj kot teden dni po prihodu v mariborsko kaznilnico že kaznovan Anton Suknaič, ki je prejel 17. avgusta 1936 dva tedna zapora v samotni celici v kleti s postom vsak drugi dan in 8 dni trdega ležišča, ker se je poskusil sporazumeti z obsojencem Viktorjem Ivičičem v sosednji celici s trkanjem ob steno. 19. avgusta 1936 so bili kaznovani Djordje Mitrovič, Teodor Krivak in Zvonimir Brkič s tremi dnevi zapora v celici s t r d im ležiščem in dvema postoma (kazen so prebili v kleti), ker so se s trkanjem sporazumevali z zapornikom v sosednji celici. 19. oktobra 1936 je ing. Lovro Sperac prejel en dan zapora v celici s t r d im ležiščem in postom, češ da je bil predrzen napram pazniku." Navedli smo samo nekaj podatkov iz osebnih spisov, ki so od posameznih obsojencev ohranjeni v fondu moške kaznilnice v Mariboru v jugoslovanskih arhivih. Dejansko ni bilo obsojenca v tem času, da ne bi bil kaznovan. Kazen v kleti je bila zelo huda. Soglasna so pričevanja o vlažnih celicah, celo v poročilu Radomirja Pašiea, odposlanca ministrstva za pravosodje od 5. novembra 1936'» je povedano, da so celice v kleti »prilično vlažne«. Kot drugod po celicah se tudi tu pozimi ni kurilo. Kot smo že omenili je bilo vseh 26 obsojencev, ki so prispeli 11. avgusta 1936 v mariborsko kaznilnico, razporejenih po samotnih celicah. S t em v zvezi je poročala kaznilniška uprava 13. avgusta 1936 ministrstvu za pravosodje v Beograd u , da je 23 obsojencev, ki prestajajo 1. stopnjo kazni, razporejenih po celicah v samotnem zaporu, v skladu s § 20, 1. odstavek zakona o izvrševanju kazni odvzema svobode, ter da so trije obsojenci, ki prestajajo II. stopnjo kazni prav t a ko razporejeni po samotnih celicah v skladu s § 20, odstavek 3, zakona o izdrževanju kazni odvzema svobode. O položaju, v katerem so se znašli obsojenci v mariborski kaznilnici, ki so prišli 11. avgusta 1936 iz Sremske Mitrovice, značilno priča pismo, ki ga j e 5. septembra 1936, dan po preteku treh mesecev prvostopenjske kazni napisal domačim Anton Suknaič (obsojen 4. junija 1936): »Kot veste, smo prestavljeni iz Mitrovice v Maribor. Tri mesece sem že v samotni celici. Pisati smem enkrat v štirih tednih. Pošto smem sprejemati samo od matere, bratov in sester. Pisati mi smete samo o družinskih zadevah. Zanima me, kako so . . . (nečitljivo) v šoli, kako Katica, kako zdravje, kako s strankami (zadnje prečrtano). Pošljite mi knjige za politični izpit, zanje sem vas že nekajkrat prosil. O svojem življenju vam bom p r i povedoval, ko se v r n em domov. Mi smo kaznjenci. Prosiim Vas; da mi pošljete nekaj denarja, da si lahko preskrbim najpotrebnejše drobnarije. Tobaka mi ne pošiljajte. Potreboval bom zimsko perilo (perilo prečrtano), par debelih volnenih, liških nogavic (prečrtano). Se vedno smo v samotnih celicah. Vsekakor pišite čim več in čim pogosteje.«! Pri prestajanju kazni »v kleti« so težje zboleli Anton Suknaič, Zvonko in Vladimir Brkič ter Trajko Stamenkovič (vnetje rebrne mrene, začetki tuberkuloze), tako da je posvetovalni odbor mariborske kaznilnice 30. septembra 1936 n a svoji seji sklenU, da predlaga za Antona Suknaiča in Zvonimirja Brkiča zaradi bolezni pogojni odpust, za Vladimirja Brkiča in Trajka Stamenkoviča pa pomilostitev, ki naj bi jima znižala kazen." Predlog posvetovalnega odbora mariborske kaznilnice pravosodno ministrstvo gotovo ni upoštevalo, saj so vsi štirje predlaganci odslužili svojo kazen do konca. Kljub hudi osamljenosti so politični obsojenci v mariborski kaznilnici v t em času v glavnem preko (trkanja na stene vzpostavljali zveze med seboj, od časa do časa pa se je tudi posrečilo, tako v nedeljo pri obisku cerkve — znotraj kaznilnice — predati drug drugemu kakšno pismeno sporočilo. Ze od vsega začetka je tako teklo dogovarjanje, da bi s skupnim nastopom takoj ko bi bilo mimo trimesečno obdobje izdržavanja prvostopenjske kazni, dosegli premestitev v skupne prostore. Ali so politični obsojenci v mariborski kaznilnici v t em času imeli kakšno zvezo z zunanjjm svetom, morda s partijsko organizacijo v Mariboru? Podatkov za obdobje do začetka gladovne stavke o t em sicer ni; morale pa so obstojati, saj j e komaj verjetno, da bi se povsem slučajno začeli gladovni stavki 24. aktobra 1936 v Sremski Mitrovici in v Mariboru istočasno. 17. septembra 1936 j e kaznilniška uprava v Mariboru odposlala upravi mesta Beograda, njenemu policijskemu oddelku šifriran listek, ki je bil zasežen pri I v a n u Vukeliču, obsojenem na 7 let robije zaradi razbojništva;, po mnenju kaznilniške uprave je bil šifrirani list morda namenjen obsojencem komunistom. V Beogradu šifer niso mogM razrešiti. Medtem ko so politični obsojenci v mariborski kaznilnici, porazdeljeni po samotnih celicah, pričeli snovati akcijo, s katero naj bi izsilili skupen zapor, pa j e vodstvo KPJ razpravljalo o njihovem obnašanju v preiskavi pred policijo in potem na sojenju pred sodiščem za zaščito države. V zvezi z glavnim »zembiljskim« procesom, katerega nosilev je bil Djordje Mitrovič, je sicer Zvonko Brkič po vojni izjavil: »Na sojenju so se vsi dobro držali, nihče se ni obnašal kapitulantsko ( . . . ) . Imel sem vtis, da naše priznavanje ali n e - priznavanje pred samim sodiščem ni i g r a lo nobene vloge pri oceni krivde, temveč so na koncu bile izrečene kazni v sorazmerju z vlogo posameznika v partiji.«" Ze 2. julija 1936 je CK KPJ poslal kolektivu političnih obsojencev, komunistov, v kaznilnici v Sremski Mitrovici sporočilo s smernicami za politično delovanje znotraj kolektiva, dotikala pa se je tudi problema novincev, ki so prihajali v tem času v kaznilnico, potem ko so bili obsojeni na »zembiljskih« procesih." CK KPJ j e sporočal: »Verjetno bodo kmalu pričeli prihajati k vam ljudje iz policijskih vdorov (provai) v novembru lani. Nujno je pohiteti s preiskavo o njihovem vedenju in n am čim prej poslati poročilo. Kakor sklepamo iz obtožnice in vrste informacij so se zelo slabo držali i n zaslužijo brezpogojna izključitev: Mitrovič, Zovko," Kralj, Kraus, iz skupine Mitrovič ter Dursanovdč, Sabolek, Tomičič iz skupine mladincev.« Ali so udeleženci »zembiljskih« procesov in drugih procesov pred državnim sodiščem za zaščito države v prvi polovici 1937. leta bili zaslišani od partijskih komisij v kaznilnici v Sremski Mitrovci? Odgovor je treba iskati v gradivu o kaznilnici v Sremski Mitrovici v arhivu CK ZKJ. Vsekakor je centralni komite pratije ukrepal. Proleter, glasilo KPJ je v svoji številki september 1936, številka 6, letnik 12, prinesel obvestilo: »Izključeni iz partije«. »S sklepom Centralnega komiteja KPJ so iz vrst KPJ izključene sledeče osebe: Djordje Mitrovič, Franjo Kralj, Milan Hofman, Pavle Dursanovič, Josip Sabolek. S tem ko je kapitulirala pred policijo je ta skupina bivših funkcionarjev izdala svoje tovariše, izdala j e našo partijo in s t em je tudi izdala stvar osvoboditve delavskega razreda.« Obsodba je bila huda, komaj verjetno pa je, da je vest o njej tedaj dosegla politične obsojence v mariborski kaznilnici. Ti so medtem nadaljevali z dogovarjanjem o skupnem nastopu. »Mi smo med seboj zelo hitro vzpostavili kontakte,« je opisal Zvonko Brkič tedanji njihov položaj, »med sprehodom, s trkanjem ob steno, končno tudi v cerkvi. Med mašo smo se lahko pogovarjali in dogovorili smo se, da po treh mesecih v samotnih celicah stopimo v gladovno stavko in zahtevamo skupni zapor. Medtem je prišla zima, mi smo bili še vedno v letnih oblekah, v i celicah j e bilo mrzlo, hrana je bila slaba. Zahtevali so, da naj pukamo perje in lepimo vrečke, čemur smo se uprli; nekateri so kar metali perje skozi okna. Nikakor nas niso hoteli pustiti v skupne sobe, ne dovoliti svobodnega sprejemanja paketov.« 13. oktobra 1936 j e naposled kaznilniška uprava vendar premestila 8 obsojencev s krajšimi kaznimi iz samotnih celic v skupno sobo, v manjšo skupno sobo pa še posebej tri obsojence, ki so bili že drugič na robiji." Istega dne je prišla na obisk k svojemu bratu Antonu Suknaiču sestra Katica. Obisk j e bil zelo kratek. Kot je bilo že navedeno, je Suknaič pred tem bil 14 dni kazensko v kletni celici, kjer je zbolel. Ko ga je sestra na začetku obiska vprašala, kako to, da tako slabo izgleda in je začel govoriti o tem, da je bil 14 dni v vlažni podzemni celici, kjer je zbolel, so pazniki takoj prekinili pogovor in ga poskušali v naglici odpeljati iz Vrablove pisarne, kjer je obisk potekal. Suknaiču se je vendar še posrečilo, da j e sestro prosil, da naj kaj podvzame. Suknaičeva sestra je nato po svoji vrnitvi v Zagreb odšla k dr. Rudolfu Bičaniču, znanemu ekonomistu, prvaku SDS (Samostojne demokratske stranke), ki je bil vidna osebnost v KDK (Kmečko- demokratski koaliciji) in Suknaičev znanec. Dr. Bičanič je nato seznanil s podatki, ki mu jih je posredovala Suknaičeva sestra o svojem bratu in sploh o položaju političnih obsojencev v mariborski kaznilnici, dr. Vladiroirja Mačka, voditelja Združene opozicije. Dr. Maček je bil medtem obveščen, da bodo 24. oktobra 1936 v protest proti nečloveškemu ravnanju Dušana Petroviča, ravnatelja kaznilnice v Sremski Mitrovici, politični obsojenci v tej kaznilnici stopUi V stavko. Sestavil je letak z naslovom »Dr. Vladko Maček o nečloveškem ravnanju s političnimi obsojenci. Pismo poslano pravosodnemu ministru. « V tem letaku, z datumom 23. oktober 1936, je dr. Maček opisal položaj političnih obsojencev v kaznilnici v Sremski Mitrovici, posebej pa je navedel tudi slučaj obsojenca Antona Suknaiča v maniborski kaznilnici, ki da je moral »kljub visoki stopnji tuberkuloze in z 38 stopinjami vročine, ležati 14 dni na deskah v kleti polnii vode «.si 20. oktobra 1936 je bil pripeljan v mariborsko kaznilnico iz kaznilnice v Stani Gradiški Miško Sigečan, ki ga je okrožno sodišče v Osijeku 8. julija 1936 obsodilo na 3 leta robije, ker je propagiral samostojno hrvaško državo z dr. Mačkom na čelu.** 22. oktobra 1936 so bili politični obsojenci v mariborski kaznilnici, ki so bili prestavljeni v dve skupni sobi, obveščeni, da bodo morali odslej delati; naslednjega dne, 23. oktobra 1936 sta j im dva obsojenca — kriminalca prinesla na nosilih papir za izdelovanje vrečic, vendar so delo zavrnili. Zaradi tega so morali 24. oktobra 1936 zjutraj na raport, na katerem jih je nadučitelj Miško Cizelj — ravnatelj Niko Vrabel je bil na dopustu — kaznoval s sedem dni zapora v disciplinskih celicah, to je v kleti. Še istega dne, ko so nastopili kazen, to je 24. oktobra 1936, so odbili hrano i n pričeli z gladovno stavko. Ko so ostali politični obsojenci, komunisti na dopoldanskem sprehodu 24. oktobra 1936 ugotovili, kaj se je zgodilo z njihovimi tovariši iz skupnega zapora, so p r a v tako stopili v gladovno stavko. Potek dogodkov s t em v zvezi je zelo nazorno opisal paznik Jože Murgelj, poveljnik samotnega oddelka na zaslišanju 31. oktobra 1936 v upravi mariborske kaznilnice:« »Obsojenci komunisti iz skupnega zapora so bili dne 24. oktobra disciplinirani radi tega, ker so odklonili delo. Obsojenci iz skupnega zapora so se od časa, ko so bili dodeljeni v skupni oddelek, sprehajali ločeno od ostalih obsojencev iz celic v drugem delu dvorišča. Ko so dne 24. oktobra predpoldne bili obsojenci iz celic zopet na sprehodu so gotovo opazili, da ni ostalih obsojencev komunistov iz skupnega zapora na njihovem krogu na sprehodu. To je po mojem mnenju bil razlog, da je takrat, k a so šli iz sprehoda v naš trakt, stopil obsojenec Radič Aleksander iz vrste, vstran in je zaklical: »Drugovi, naši drugovi su u podrumu, mi nastupamo štrajk, i tražimo šta je u Sremskoj Mitrovici« ! Vsi ostali so mu nato zaklicali »Hočemo, živio«!. Vse to se ni dalo preprečiti, ker se je zgodilo v veliki naglici. Iz tega soglašanja vseh za početek štrajka bi se dalo sklepati, da so bili že na to poprej pripravljeni. Po mojem mnenju so se mogli obsojenci v celicah, ki drugače med seboj niso prihajali v dotiko, dogovoriti med seboj na ta način, da so trkali na zid v celici. Radi tega jih je bilo precej izmed njih na raportu, nekateri po dvakrat, in so bili tudi disciplinirani. Gladovni štrajk so obsojenci izvedli na ta način, da so odklanjali vsako hrano in da so tisto hrano, ki so jo dobili v paketih od doma oziroma pri nakupu priboljškov, deloma vrgli skozi okno na dvorišče, deloma pa pometali v nočne posode in tako uničili.« Tako se je v mariborski kaznilnici pričela gladovna stavka, kateri se je takoj pridružil tudi Ivo Marinkovič. čez dva dni pa se je stavkajočim političnim obsojencem pridružilo še šest kriminalnih obsojencev. Upravnik mariborske kaznilnice, Niko Vrabl, j e poročal 31. oktobra 1936 ministrstvu za pravosodje:«« »Čast mi je poročati, da so dne 24. oktobra 1936 začeli z gladovnim štrajkom tukajšnji obsojenci- komunisti: Marinkovič Ivan, M je bil z razpisom Ministrstva pravde z dne 8. VII. 1936, št. 68175 dne 1. VII. 1936 premeščen v mariborsko kaznilnico iz Lepoglave, dn obsojenci Sabolek Ivan, Stamenkovič Traiko. Dursanovič Pavle, Tomičič Mirko, Mitrovič Djordje, Kralj Franjo, Kraus Sigmund, Brijaček Anton, Ivičič Viktor. Svetličič Zvonimir, Vanič Mirko. Bumbulovdč Mihajlo. Snerac Lovro, Bosak Josdp, Maglajlič Djevad, Radid Aleksander, Jerkovič Ivan, Demaio Naftali, Demajo David. Stefanovič Vladimir, Brk:"é Zvonimir, Zidanšek Mihajlo, Krivak Teodor in Hofman Milan, ki so bili z razpisom Ministrstva pravde z dne 10. VIII. 1936, št, 80540 premeščeni v mariborsko kaznilnico iz Sremske Mitrovice. Skupaj je torej stopilo v gladovni štrajk 25 komunistov. Kot razlog navajajo, da so se jim odvzele razne beneficile, ki so jih imeli in kakoršne še baje sedai imajo v drugih zavodih obsojenci-komunisti kot ,politični' obsojenci, zlasti kakršne so imeli v posebnem oddelku za politične obsojence v Sremski Mitrovici. Vsi navedeni zahtevajo, da se jim te »beneficije «, ki so jim bile odvzete z razpisom Gospoda ministra pravde št. 80540 z dne 10. avgusta 1936, vrnejo in da se vsi premestijo nazaj v Srem. Mitrovico oziroma v tisti zavod, v k a t e r em obsojenci- komunisti take beneficije uživajo. Dne 26. oktobra je začelo z gladovno stavko še nadaljnjih 6 obsojencev, in sicer Pospišdl Adolf, Dasovič Ivan, Vukelič Ivan, Ostriš Djuro in Smojver Franjo, ki so bili na podlagi razpisa Ministrstva pravde št. 11544 z dne 19. februarja 1936 premeščeni v Maribor iz Srem. Mitrovice ter Vujoševič Paun, ki je bil na podlagi razpisa Ministrstva pravde z dne 11. VII. 1935, št. 71630 premeščen in Niša v mariborsko kaznilnico. Po odredbi kaznliniškega zdravnika so bili dne 28. oktobra in 30. oktobra vsi navedeni umetno hranjeni z izjemo obsojencev Krivaka Teodorja in Radica Aleksandra, ki sta dne 29. oktobra prostovoljno začela sprejemati hrano z utemeljitvijo, da sta bila od drugih h gladovni stavki zapeljana. Cast mi je prositi za morebitne nadaljnje odredbe. V Mariboru, dne 31. oktobra 1936. Upravnik: Vrabl« O tem, kakšne so bile zveze obsojencev komunistov s kriminalnimi obsojenci, ni podatkov; iz razpoložljivih podatkov tudi ni razvidno, koliko časa so obsojenci kriminalci vztrajali v gladovni stavki. Ko je gladovna stavka pričela, je bil' ravnatelj mariborske kaznilnice Niko Vrabl na dopustu v Ljutomeru, zastopal pa ga je, kot je bilo že navedeno, nadučdtelj Miško Oizelj. Ta je po izbruhu stavke tudi drugo skupino stavkajočih kaznoval s 7 dni zapora v disciplinski celici." Ndko Vrabl se j e vrnil z dopusta 27. oKtobra 1936, naslednjega dne pa so bili stavkajoči obsojenci po odredbi ih v prisotnosti kaznilničnega zdravnika dr. Jurečka prvič umetno hranjeni.^« Umetno hranjenje je potekalo pod najhujša prisiilo in celo s cevčico, potisnjeno skozi nos, ko obsojenci niso hoteli odpreti ust; soglasni so podatki o tem, da so obsojenci pri prisilnem hranjenju pretrpeli hude muke.«' Kot je razvidno dz Vrablovega poročila od 31. oktobra 1936, sta Teodor Krivak in Aleksander Radie 29. oktobra 1936 prekinila gladovno stavko i n začela sprejemati hrano; po podatkih zapisnika, ki je bil sestavljen o stavki 4. novembra 1936 z Ndkom Vrablom v prisotnosti odposlanca ministrstva za pravosodje, Radomirja Pa- Siea,"" pa je podatek, da niso stopili v gladovno stavko Anton Suknaič ter brata Vladimir in Zvonimir Brkič, češ da niso stopili v gladovno stavko, ker so bili tuberkulozni — kar pa sta tako Anton Sukna'é kot Zvonko Brkdč v povojni izjavi zanikala." Sicer pa je upravnik mariborske kaznilnice, Niko Vrabl 1. novembra 1936 v dopisu pravosodnemu ministrstvu vso trojico navedel med tistimi obsojenci, ki so tudi po smrti Djordja Mitroviča nadaljevali s stavko, "a Kot je bilo že omenjeno, so 24. oktobra 1936 pričeli z gladovno stavko tudi politični obsojenci v kaznilnici v Sremski Mitrovici. Ti pa so končali z gladovno stavko že 28. oktobra 1936, ko jim je bila razglašena odredba pravosodnega ministrstva, s katero je bila ukinjena odredba od 10. avgusta 1936 in ponovno uveljavljena odredba od 9. septembra 1935 (Miškulinova odredba).« Ravnatelj mariborske kaznilnice, Niko Vrabl j e šele 31. oktobra 1936 obvestil ministrstvo za pravosodje o gladovni stavki v kaznilnici. O tem j e izjavil v zapisniku od 4. novembra:" »Ker je zdravnik odredil vse potrebno za hranjenje stavkajočih, nisem smatral za potrebno, zlasti ker so podobne stavke povsem navadni občasni pojavi v kaznilnicah, da o tem obvestim ministrstvo. Nameraval sem obvestiti ministrstvo po končani stavki, kd običajne« traja okoU tri dni ali vsaj ne mnogo več, kot sem to storil ob sldčnih dogodkih že V minulih letih.« Niko Vrabl je bil očitno prepričan, da bo zlahka opravil s stavkajočimi, dogodki v zvezi s stavko pa so se obrnili v nepričakovano smer. Stavkajoči so bili trdovratnejši kot je pričakoval dn ministrstvo za pravosodje je s svojo odredbo od 28. X. 1936 s svojim popuščanjem ugodilo zahtevam stavkajočih političnih obsojencev v Sremski Mitrovici, kar je posredno tudi vplivalo na položaj stavkajočih v mariborski kaznilnici. Niko Vrabl j e v zgoraj navedenem zapisniku od 4. novembra 1936 izjavil, da je odredbo mnistrstva za pravosodje prejel šele 31. oktobra 1936 dopoldne, da je stavkajoče takoj obvestil o tej odredbi, ti pa da so izjavili, da bodo nadaljevali s stavko, deloma zato, ker želijo biti premeščeni nazaj v Sremsko Mitrovico ali v kakšno drugo kaznilnico, deloma pa tudi zaradi tega, ker v odredbi od 28. oktobra 1936 ni povedano, da jim ni potrebno delati, da lahko kadijo po svoji volji in da se jih ne sme siliti v cerkev. K temu je Vrabl v zapisniku navedel, da je sporočil stavkajočim, da t em njihovim zahtevam ne more ugoditi, dokler ne prejme drugačne odredbe od ministrstva za pravosodje in da vztraja pri predpisih ZJik" in določilih hišnega reda. Ob 17.55 je 31. avgusta 1936 na bolniškem oddelku mariborske kaznilnice umrl Djordje Mitrovič, ki se je od prvega dne udeležil gladovne stavke. Iz zapisnika o njegovi smrti, ki je bil sestavljen v mariborski kaznilnici 2. novembra 1936, povzemamo podatlte o poteku dogodkov v zvezi z njegovo usodo." Paznik Matevž Plevnik, ki je v noči od 30. na 31. oktober 1936 imel službo nočnega stražnega poveljnika, je izjavil, da je četrt ure pred polnočjo zvonil iz centrale paznik Ivan Lešnik, ki j e imel to noč od 21. do 24. u r e nočno stražo v samotnem odelku in pni disciplinskih celicah. Lešnik mu je povedal, da je Djordje Mitrovič začel kričati v svoji celici, da mu je zelo slabo. Matevž Plevnik je tekel po bolniškega paznika desetarja Ceha, ki je imel nočno službo v kaznilniški bolnici ter mu naroftil, da takoj odide k obsojencu Mitroviču v njegovo celico. Paznik Josip Murgelj, ki je bil poveljnik samotnega oddelka A, v katerem je bila celica Djordja Mitroviča, je izjavil, da je 30. oktobra 1936 zvečer postavil Mitroviču večerjo v celico, da je bil Mitrowc naslonjen na posteljo. Murgelj naj bi mu bil svetoval, da naj se javi k zdravniku, če se počuti slabega, Mitrovič pa da mu je samo odgovoril: »Od vas ne t r e b am nista.« V soboto 31. oktobra zjutraj je Murgelj, ki ponoči ni bil v službi, videl, da je prišel zjutraj k Mitroviču v celico kaznilniški zdravnik dr. Jurečko, ki je odredil, da se Mitroviča takoj premesti v kaznilniško bolnico, kar se je tudi zgodilo. Po Murgljevi izjavi je bil Djordje Mitrovič pri prihodu v mariborsko kaznilnico izmed vseh komunistov najbolj slab in mršav ter se je držal sključeno. Zaslišan je bil tudi Franjo Ceh, bolniški paznik, ki je izpovedal podrobnosti o Mitrovičevi smrti: »V noči od 30. na 31. oktober sem kot bolniški paznik imel nočno službo. Ravno opolnoči me je poklical desetar Plevnik Matevž ter mi povedal, da je obsojencu Mitroviču v celici slabo. Sel sem takoj k obsojencu v njegovo celico ter ga vprašal, kaj mu je. Rekel mi je, da ga zebe in da ga žeja. Zmeril sem mu temperaturo, ki je znašala 37,5». Sel sem takoj v bolnico ter mu skuhal čaj (lipov) in ga nesel v celico. Mitrovič pa je čaj samo poskusil ter ga nato odklonil, rekoč, naj čaj jaz pijem sam in je zahteval vodo. Zahteval je kozarec vode in ga je tudi dobil. Ko je odklonil čaj, mi je rekel, naj mu prinesem strihnina, ker noče več živeti. Na moje vprašanje, ali naj pokličem zdravnika ali želi morda kaka zdravila, mi je odgovoril: »Ja nišam tražio ne vas, ne lekara i toliko manje lekove. Lekove hočemo dati našim ministrima zato, što nas drže u zatvoru.« Ker je, kakor je videti, Mitrovič vse nadaljnje odklonil, sem ga pustil in zjutraj takoj ta slučaj javil kaznilniškemu zdravniku. Zdravnik je takoj obiskal Mitroviča v celici ter je odredil prenos v kaznilniško bolnico. Na zdravnikovo vprašanje, ali ga kaj boli, je rekel, da desna rama. Mitrovič je tudi v bolnici odklanjal vsako hrano in zdravila, umetno hrano pa je izbruhal s silo. Samo popoldne je na veliko prigovarjanje vzel salico čaja s konjakom in po zdravnikovi ordinaciji 15 kapljic tincture digitalis. Umrl je ob 17 h 55'. Ko smo dne 31. oktobra prenesli obsojenca Mitroviča v bolnico, mi je na moje vprašanje povedal, da ni bil na prostosti nikoli resno bolan, nač pa je začel bolehati, odkar je bil aretiran. Rekel je, da od tistega časa čuti bolečine v pliučih, pri srcu in v križu. Rekel je tudi, da je čutil bolečine od takrat, odkar je bil pretepen pri policiji.« Zvonko Brkič je bil med gladovno stavko v celici poleg Mitrovičeve. V iziavi 1972. l e t a " je povedal, da je videval Diordia Mitroviča vsak dan na sprehodu in da je Mitrovič zelo slabo izgledal. Po Brkičevem mnenju je bil on voditelj stavke, pri njem so se zbirale vesti, on je posameznike obveščal naprej in on je tudi njega obvestil o začetku stavke; sicer pa naj bi bila še v vodstvu stavke Mihajlo Bumbulovič in Trajko Stamenkovič. »Djordje Mitrovič je umrl osmi dan stavke,« je navedel Zvonko Brkič, »bil je v celici zraven mene, vso noč pred smrtjo je vzdihoval, šele zjutraj, ko so normalno odpirali celice, so ga odpeljali v bolnico, kjer je umrl še istega dne.« Dan po Mitrovičevi smrti je Vrabl sklical na hodniku vse stavkajoče, jim sporočil, da je Mitrovič mrtev in da bo še kdo umrl med stavko, če ne bodo prenehali." 1. novembra 1936 je ravnatelj kaznilnice v Mariboru Niko Vrabl z dopisom obvestil ministrstvo za pravosodje,'^ da 24 političnih obsojencev nadaljuje s stavko in da obstaja nevarnost, da bo še kdo od njih umrl. Predlagal je, da naj bi obsojence komuniste iz mariborske kaznilnice premestili v kakšen drug zavod, med razlogi za njihovo premestitev pa je naštel vrsto dejstev; tako je opozoril, da zaradi tega, ker je mariborska kaznilnica zidana tako, da se vsi trakti stekajo, ni mogoče obsojencev komunistov popolnoma oddvajati od drugih obsojencev, da obstaja nevarnost, da bodo obsojenci kriminalci tudi pričeli stavkati, ko bodo videli, kaj so dosegli s svojim nastopom obsojenci komunisti, da sama lega kaznilnice ob bližnji železniški progi in v soseščini banovinske bolnice omogoča možnost sporazumevanja političnih obsojencev z zunanjim svetom in da je Maribor obmejno mesto in obstaja nevarnost komunistične akcije iz inozemstva. 1. novembra 1936 je uprava mariborske kaznilnice brzojavno obvestila Mitrovičevo družino v Tuzli, da bo Mitrovič pokopan v torek 3. novembra 1936 ob 8. uri."» Na prošnjo kaznilniške uprave je Mestno poglavarstvo v Mariboru odredilo za 2. november 1936 obdukcijo Mitrovičevega trupla. Obdukcijo sta opravila dr. Alfonz WankmüUer kot zastopnik mestnega poglavarstva in honorarni kaznilniški zdravnik dr. Ivan Jurečko.™ 2. novembra 1936 je prišla v Maribor na kaznilniško upravo iz Tuzle brzojavka Mitrovičevih sorodnikov, da pridejo na pogreb. 2. novembra 1936 je bil z brzojavko obveščen o pogrebu tudi odvetnik Bora Prodanovič v Beogradu.'*' 3. novembra 1936 je ob 11.25. prispela iz Zagreba v kaznilnico brzojavka »Počakajte s pokopom, prideva danes, mati in brat.«"« Medtem je bil pogreb v torek 3. novembra 1936 že ob osmih zjutraj, pogrebni obred je opravil pravoslavni vojni kurat prota Ivoševič.'«« Djordja Mitrovida so pokopali na pokopališču na Pobrežju v Mariboru na bolniškem oddelku, polje IV, številka 400.'«» V torek 3. novembra 1936 popoldne je prišla v kaznilnico v spremstvu dr. Vekoslava Kukovca kot pravnega zastopnika mati Djordja Mitroviča Jovanka Mitrovič, ki se je, kot je poročal upravnik kaznilnice Niko Vrabl 16. decembra 1936 v okrožnem sodišču v Mariboru,'"' pozanimala pri Djuru Sudžukovidu, poveljniku paznikov, o smrti svojega sina ter prevzela sinovo zapuščino. Z gladovno stavko so politični obsojenci v mariborski kaznilnici prenehali 2. novembra 1936 razen Jovana Jerkoviča, ki je prekinil gladovno stavko šele 3. novembra 1936; s stavko je končal na prigovarjanje Radomirja Pašiča, odposlanca ministra za pravosodje, kd je 3. novembra 1936 prispel dz Beograda v zavod.'" Radomir Pašid se je 3. novembra 1936 popoldne in naslednjega dne dopoldne mudil v mariborski kaznilnici, kjer je raziskal položaj v zvezi z gladovno stavko političnih obsojencev; o svojih ugotovitvah je 5. novembra 1936 predložil v Beogradu ministru za pravosodje obširno poročilo.'"' Njegova osnovna ugotovitev o tem, zakaj so politični obsojenci stopili v gladovno stavko, se je glasila: »Vse do 22. oktobra tega leta so bili obsojenci v glavnem mirni in poslušni, toda tega dne so bili obveščeni, da bodo v svojih sobah, kjer so tudi spali, morali delati. Ker so bili mnenja, da jim kot političnim obsojencem nd potrebno delati, saj jih tudi v Sremski Mitrovici nihče nd silil k delu, so 23. oktobra delo zavrnili in 24. oktobra bili zato odpeljani na kazenski raport, na katerem so prejeli po sedem dni celičnega zapora. To je povzročilo, da so takoj stopili v stavko, o kateri pa so sicer že prej razmišljali, saj se j e z njimi prestrogo ravnalo, ko so za neposlušnost morali v ta celični zapor, ki so ga izdrževali v hladnih kletnih prostorih, katere sem pregledal in se prepričal, da so dokaj vlažni.« V nadaljevanju poročila je Pašič izrekel ugodno oceno o ravnanju kaznilnične uprave z zaporniki med njihovo stavko, pohvalil je red, fci vlada v zavodu. Podprl je predlog, da bi premestili politične obsojence iz mariborske kaznilnice v nek drug zavod in navedel, da je treba upravnika opozoriti, kar je že tudi sam storil, da mora, dokler ta prestavitev ne bo uresničena, upoštevati določila iz avgusta 1935,'*« ter obsojencev ne siliti k delu. Na koncu svojega poročila je Pašič še navedel, da se je študent prava, Aleksander Radič, v njegovi prisotnosti odrekel komunizmu in bi bilo na mestu, da se ga takoj pogojno odpusti dz kaznilnice.' «" Takoj po končani stavki je kaznilniška uprava 3. novembra 1936 politične obsojence prestavila v. dve sobi skupnega zapora. Po podatkih Zvonka Brkdča so bili razporejeni v eno sobo Anton Suknaič (prišel iz bolnice šele 11. 11. 1936), Zvonko Brkič, Viktor Ivičič, Vlado Brkič, Mirko Tomičič, Sigmund Kraus. V drugi sobi so bili Ivan Sabolek, Trajko Stamenkovič, Pavle Dursanovid, Franjo Kralj, Ivan Brijaček, Zvonimir Svjetličič, Mirko Vanid, Mihajlo Bumbulovič, Lovro Sperac, Josip Bosak, Dževad Maglajlič, Aleksander Radič (odpuščen 7. novembra 1936), Jovan Jerkovid, Naftali Demajo, David Demajo, Vladimir Stefanovič, Miloš Zidanšek, Milan Hofman. Zvonko Brkič je tudi navedel, da so v skupnih sobah takoj organizirali študij."" Anton Suknadc je v povojni izjavi opisal življenje v skupni sobi kot najlepši čas, kar ga je kdaj doživel, zlasti zaradi tovarištva, ki je vladalo med zaporniki.'" 4. novembra 1936 so bili v prisotnosti Radomirja Pašiča, odposlanca ministrstva za pravosodje, zaslišani o vzrokih stavke Mihajlo Bumbulovič, Trajko Stamenkovič in Franjo Kralj. Vsi , trije so kot glavni vzrok za izbruh gladovne stavke navedli prestrog režim, zahtevo po skupnem zaporu in protest proti temu, da se jih je sililo k delu."« 4. novembra dopoldne se je pred glavnimi vhodnimi vrati V kaznilnico zbrala skupina ženski iz Zagreba, svojcev komunističnih obsojencev, ki so prišle na obisk k posameznim zapornikom. Ko se j im je sporočilo, da so obiski prepovedani vse do 20. novembra in da lahko h r a n o ali denar, vsa kar so prinesle s seboj, predajo v pisarni poveljnika paznikov, kar je mati obsojenca Mirka Tomičiča tudi storila, so ostale žene pričele pred kaznilniškim vhodom glasno protestirati in so se razšle šele, ko so se pojavili mestni stražniki, kat e r e je poklicala kaznilniška u p r a v a . ' " Nato je skupina svojcev obsojencev komunistov v mariborski kciznilnici 5. novembra 1936 sestavila protestno pismo, naslovljeno na ministrstvo za pravosodje, to pismo pa so podpisale Hela Hofman, Nada Kraus, Anka Tomičič, Leonora Svjetličič, Elizabeta Turkovid in Nada Hofman. Pritožile so se nad surovostjo, s katero so bile odpravljene, ko so hotele videti svojce, zlasti so obtoževale poveljnika paznikov Djura Sudžukoviča. Zahtevale so, da naj privatni zdravnik, ki bi ga izbral njihov pravni zastopnili v Mariboru, dr. VelioslaV Kukovec, pregleda bolne obsojence." Gladovni stavki političnih obsojencev v Sremski Mitrovici od 24. do 28. oktobra 1936 i n v mariborski kaznilnici od 24. oktobra do 3. novembra 1936 sta potekali v času, ko so sd v jugoslovanski javnosti napredne in demokratične sile vse bolj odločno zavzemale za politične obsojence po kaznilnicah in zaporih. V brošuri »Apel pošteni in demokratski javnosti«, katero je podpisal kot odgovorni izdajatelj književnik Stevan Galogaža iz Zagreba, so bile v obširnem članku, z datumom konec oktobra 1936 in s podpisom »družine in sorodniki političnih obsojencev«, opisane razmere, ki so v t em času vladale v kaznilnicah v Sremski Mitrovici in v Mariboru. Članek je med drugim ugotavljal: »Zakon o izdrževanju kazni odreja, da mora biti kazen humana in da ne sme onesposobiti kaznjenca za življenje po njegovem prihodu iz kaznilnice. Medtem ima ravnanje, ki sta ga uvedla Petrovič in Vrabl v mitroviški in mariborski kaznilnici, namen politične obsojence polagoma ubijati, ter jih telesno in duševno pohabiti. Pod takšnimi pogoji kazen ni več kazen, temveč — zločin.« Ilegalno glasilo političnih obsojencev, komunistov v kaznilnici v Sremski Mitrovici, ZB je v številki 7, novembra 1936 II. letnik v članku »Najnovejše žrtve fašistične reakcije« prineslo poročilo o življenjski poti in o smrti Djordja Mitroviča. V članku je dana celovita ocena njegovega delovanja, med drugim je zapisano: »Mlad v gibanju, še premalo izkušen in prekaljen, postavljen na odgovorno mesto, kateremu ni bil dorastel — je Mitrovič na žalost omagal pod strahovito policijsko torturo. Toda razen v tem trenutku slabosti, je tovariš Mitrovič prej in pozneje dal vse, k a r more proletarec dati za stvar svojega razreda in delovnega ljudstva nasploh, saj je končno v boju žrtvoval svoje mlado,življenje. «"« Iz v bistvu skopih podatkov, ki samo fragment a r n o osvetljujejo predzgodovino in potek gladovne stavke političnih obsojencev v mariborski kaznilnici 1936. leta, si je seveda težko ustvariti sliko o človeških razsežnostih tega pogumnega in nepopustljivega boja zaprtih komunistov za kaznilniškimi zidovi v Mariboru, o ponižanju, ki so ga morali pretrpeti, o razčlovečenju, ki so mu bili podvrženi. Čeprav z nobenimi bistveno novimi podatki, toda z ogorčenostjo in neposrednostjo, s katero j e napisana, nam lahko pripomore k razumevanju takratnih razmer in okoliščin, v katerih je potekala gladovna stavka v Mariboru, prijava, ki so vložili junija 1937 pri Državnem tožilstvu okrožnega sodišča v Mariboru politični obsojenci, udeleženci gladovne stavke, pozneje prestavljeni v kaznilnico v Sremskii Mitrovici. Prijavo so poslali Ivo Marinkovič, David Demajo, Viktor Ivičič, Sigmund Kraus, Mirko Vanič, Naftali Demajo, Ivan Sabolek, Vladimir Stefanič, Miloš Zidanšek, Mirko Tomičič, Pavle Dursanovič, Zvonimir Svetljičič, Vladimir Brkič in Dževad Maglajlič. "• Naj za konec navedemo značilen odstaveki iz prijave narodnega heroja Iva Marinkoviča, v katerem opisuje svoj prihod v mariborsko kaznilnico: »Ob sprejemu me je v mariborski kaznilnici pričakal poveljnik paznikov Sudžukovič z najhujšimi psovkami in grožnjami, češ da bom prejel toliko udarcev, da se bom zgrbil, d a ne bom prišel živ iz kaznilnice, temveč bom pustil svoja kosti v Mariboru, da bom moral ozdraveti od komunizma ali pa bom umrl v kaznilnici. Takoj so me brez opravičljivega razloga vrgli v vlažno klet, bosega in v raztrganem oblačilu, v kleti pa so me držali tri dni, ne da bi me odpeljali na raport, ali da bi mi razložili, zakaj sem kaznovan. Ves ta čas nisem bil izveden na sprehod, toda že na začetku so mi vzeli vso moje privatno perilo, zobno ščetko in druge higienske potrebščine. V tej kleti se mi je načelo zdravje, pa sem zaradi tega in poznejšega hudega ravnanja z menoj dobil tuberkulozo, od katere še zdaj bolujem. « Gladovna stavka političnih obsojencev v mariborski kaznilnici poleti 1936 je bila upor proti takšnemu ravnanju z obsojenci, uspešen konec stavke, čeprav za ceno človeškega življenja pa je pripomogel k vsaj začasnemu zboljšanju položaja političnih obsojencev nasploh v kaznilnicah s t a r e Jugoslavije.