Glad (Ivan Cankar)
| Glad. Vinjeta. Ivan Cankar |
| |||||||||||
Urednik, profesor Hladnik, je sedel pred svojo pisalno mizo, in brskal po predalu, do vrha napolnjenem z različnimi razmetanimi papirji. Na precej vsakdanjem obrazu, rdečem in potnem, okrog in okrog poraščenim s svetlo-rjavo, ščetinasto brado, poznala se je slaba volja in utrujenost.
„Padamo, padamo! Stari mojstri umirajo ali molčé, mladih ni od nikoder. Kakšen zarod je to, prosim Vas! Nič trdnega, nič jasnega in določnega. Vse raztreseno, razbito. Ideje blodijo po zraku, pa ni je roke, da bi segla po njih s krepko voljo, da bi jih vlila v mojsterska dela. Nekateri čutijo sapo njihovih perotij, od daleč vidijo lepoto v megleni luči, v srcu jim polje nekaj nerazumljivega, negotovega ... a to ni dovolj! Kar hoče biti umotvor, stati mora pred teboj svetlo in jasno, kakor na dlani, vsaka poteza premišljena in skrbno izklesana ... A tu Vam kdo odgrne svojo nepokojno, razkosano dušo, in pred Vami se premikajo črne, nejasne postave v polutemi, širi se brezmejno, prazno polje, tu in tam posrebreno od mesečnega svita, dvigajo se temni gozdi, kakor draperije ob mrtvaškem odru, — toda življenja ne čutite nobenega, samo zdaj pa zdaj Vas strese posamezno nervozno vzkipevanje umirajoče duše ... To je slabo, slabo! Nikakoršne moči, nikakoršne — omejenosti ...
Prej smo peli drugače. Vsaka rima je stala na svojem mestu, kakor pribita, verz za verzom Vam je padal na uho, pravilno in odmerjeno, kakor tiktakanje stenske ure; vodilna misel jasno in natančno izražena, da Vas je skoro udarila v obraz ... Zdaj pa poglejte recimo tale „umotvor"... stvar je pisana precej malomarno ... in povejte mi, koliko je v njem poezije ... Ali morem priobčiti tako zmedeno jecljanje? Dà, — padamo, padamo ...!"
Ko sem prečital drobne, z bledo, vodeno tinto pisane vrstice, zamislil sem se za trenotek in opazoval profesorjeve debele brke z velikim spoštovanjem. On si je prižgal ugaslo pipo in brskal dalje po predalu.
„In pot je še tako dolga, dolga. Tako dolga je pot do moje duše! Blešči se mi od daleč; a moje oči so motne, da je ne vidijo in moja kolena se tresejo; leno mi vise navzdol utrujene roke; brezbarvna koža se grba na kosteh, kakor ohlapna, mokra cunja.
On pa me žge v obraz s svojimi žarečimi, zlobnimi očmi; nad ostrimi ribjimi zobmi, prevlečenimi s sivim, suhim mesom, vijejo se tenke, izsesane ustnice; izza črne halje steza proti meni poraščene, koščene roke.
Nebo je gorko, temno sinje, kakor plašč Madonin. Po zemlji je razlito raztopljeno zlato; kakor morje leži na širokem polji; v kapljah se blišči na sneženih vrhovih, na zelenih listih in v čašah cvetic. In kaplje trepečejo in padajo na vlažna tla, in drevje šumi, in na zlatem morji se dvigajo valovi; iz Italije je zapihal opojen veter in objel zemljo s svojim toplim, mehkim razkošjem in legel na srca; — moje srce pa je ostalo mrzlo in prazno.
Na vseh obrazih sreča, v vseh očeh navdušenost. Kdor je začutil sladko hrepenenje in iskal svojo dušo, prišla mu je naproti. In veseli se je, kakor otrok svetle igrače, in kaže jo vsemu svetu. Služi ji z vročo ljubeznijo; z bleščečim dijademom ji krona nebeško čelo, in ovija jo z najsvetlejšimi solnčnimi žarki.
Od vseh stranij romajo k njemu. Prihajajo mladi ljudje z ženialno zavozlanimi kravatami, z mehkimi, širokimi klobuki, in ogrnjeni v svetle suknje, tu in tam zašite in ogoljene. Od občudovanja in svetega strahu jim zastanejo besede na ustnicah. V večni lepoti vidijo samo večno lepoto, za Venerinim obrazom ne iščejo mokrega, s krvjo napojenega mesa, ne ostrih, trdih kostij, ne hrustanca in mozga ... Zato je ne sodijo in ne secirajo, temveč ji napijajo s kipečimi kozarci ..."
Pred njo obstane profesor s čmernim obrazom in z naočniki na nosu. Iz fraka vzame rudeč robec, usekne se in pljune v stran. „Kje je ostala simetrija ... hm! In kakšna prostost, kakšna zanikarnost! Lasje ji vihrajo v vetru; čemu si jih ne splete in ne zaveže z rudečim ali zelenim trakom? — Pentlja bi se lahko napravila prav primerna ... Tudi obleka je malo ... hm, čudna! Leva roka je čisto naga, in prsa so le za največjo silo zakrita. Čemu si ne kupi — srajce ali vsaj kakšne pelerine ali kaj tacega ...?"
Nekateri so obstopili gospoda profesorja; poslušali so ga in se čudili njegovi učenosti. Da bi pokrili svojo nevednost, zabavljali so še huje ... Grabili so blato s ceste in ga metali nanjo; ali pesnikova duša se je bleščala še svetleje v svoji lepoti, njihove roke pa so ostale umazane.
Še svetleje se je bleščala pesnikova duša v svoji lepoti. V podlih srcih se je vzbudila zavist. Na vseh koncih in krajih so začeli iskati jednako krasne boginje: — ta je našel kravjo deklo, oni mestno vlačugo. Svet pa je odpiral usta, čudil se in padal prednja na kolena ...
Kako je krasno to življenje, z vso podlostjo in plemenitostjo, z vso svetlobo in umazanostjo! A jaz stojim sredi njega slab in utrujen, in moje srce je temno in razjeden od muke je moj obraz. Ah, — in pot je še tako dolga, dolga! Tako dolga je pot do moje duše.
On pa me žge v obraz s svojimi žarečimi, zlobnimi očmi; izza črne halje steza proti meni poraščene, koščene roke. Kako se ga ubranim, kako mu ubežim? V ledenem puhu njegovih ust gosti se mi kri, in leze po žilah leno in počasi, kakor smradljivo in zgoščeno olje. Trepalnice mi padajo težko na trudne oči, noge se mi šibe in omahujejo.
A jaz jo čutim, nebeško lepoto svoje duše.
Kadar sem omagal in ležal polmrtev od truda, takrat je šla tiho in hitro mimo polzatisnjenih očij. In dvigniti sem se hotel s silo in jo objeti s tresočimi rokami, in napiti se njene lepote, in umreti v njenem poljubu ... A razstrte roke so omahnile in pred menoj se je režal osiveli, sovražni obraz njegov.
Kdaj jo vidim, kdaj jo dosežem?
Nikdar.
Kri mi zastaja v žilah; moje ustnice so suhe in trde; pred upadlimi, rdeče obrobljenimi očmi spaja se jasno nebo z daljnimi, temnimi gorami in z ljudmi in poslopji pred menoj v sivo, migljajočo meglo; na obrazu mi leži težka, mrzla skorja; vse telo je bolno in izjedeno.
Izginilo je upanje iz mojega srca in ostalo je samo še mučno, boleče hrepenenje po nji, — krasni in nepoznani.
In z mučnim hrepenenjem v srcu čakam, kdaj pride trenotek, da se zgrudim s povešenimi rokami in zatisnjenimi očmi v naročje njegovo.
Krepko me oklene tedaj s suhimi, železnimi prsti in na mrtvi obraz me poljubi z ledenimi, tenkimi ustni — glad ...