Gjuro Daničić

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gjuro Daničić.
Životopisna črtica.

Miroslav Malovrh
Izdano: Slovenski narod 21. 6.–25. 6. 1881, (14/138–142)
Viri: dLib 138, 139, 140, 141, 142
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vsak narod, bodi-si še tako majhen in neznaten, ima na tem ali onem polji vêde ali umetnosti svojega duševnega velikana, s kojim se pred svetom ponaša. Našim južnim bratom, junaškim Srbom, je to dr. Gjuro Daničić, jeden najženijalnejših filologov in slavistov v obče in prvi mej jugoslavenskimi.

V središči avstrijskih Srbov, v Novem Sadu porodil se je meseca aprila 1825 l. od očeta Jovana, duhovnika iztočne cerkve, in matere Anke, rodom iz Samobora, naš Gjuro. Po smrti očetovej odgojila je vdova pet sinov, a zadnje dni svojega življenja sprovela je pri svojem ljubljenci, pri Gjuru. „Malo ima djece, prem je to naravna dužnost njihova, koja bi tako svojim roditeljem udana bila, kano što bijaše Gjuro svojej majci sve do smrti njezine. Iovakav nježni osjećaj imade se u ovo doba naše upisati u kriepost ne malenu.“[1]

Pet gimnazijalnih razredov svršil je Daničić v Novem sadu, a šesti razred in filozofični tečaj v Požunu, vedno z odličnim uspehom. Leta 1844 ide v Pešto pravoslovja se učit; ker se mu pa tu ni dopalo, odrine uže za leta dni na Dunaj, kjer se „u smjeru nauke onaj pokret dogodi koji je ne samo za Daničića nego i za kjiževnost našu odlučan bio.[2] Daničić (to mu je književno ime, a pravo zvuči Popović) z dušo i telesom Srb, spoznal se je na Dunaji z Vukom Stefanovićem Kara­gjićem i našim dr. Fr. Miklošičem i to je toli nanj uplivalo, da je popustil učenje pravoslovja ter se poprijel nauke, njegovemu duhu najbolj prijajoče, namreč filologije. Vuk in Miklošič dala sta Srbom največjega svojega učenjaka. Po Vuku upoznal se je Daničić z narodnim jezikom srbskim in s tradicionalno literaturo, a Miklošič uvel ga je v metodo strogega naučnega jezikoslovja u kojoj stoji Miklošič do danas na čelu slavistike te je priznan za jednoga prvih živućih filologa u obće.[3]

Leta 1817 razpravljalo se je jako živahno znamenito vprašanje: kako se ima pisati? Jedna stranka, tedaj večina, mislila je, da se naj za književnost srbsko priredi pravopis cerkvene slovenščine (to je ruska-cerkvena slovenščina); dalje mislila je ta stranka, da je vrlo dobro mešati v narodni jezik kolikor mogoče cerkveno slovenskih besed, oblik in nastavkov, ter da se s tem jezikom bogatí. Čudni bili so to filologi! Kako se naj pa to dejansko izvrši, ni nihče točno razložil: V „Glasniku društva srpske slovesnosti“ četvrtej knjigi natisnen je nekega J. Stejića poskus teh učenjakov ideje v nekakšen sklad skapudrati, a zaman! Niti ђ, ъ, ь niso bili upotrebiti sposobni.[4]

Druga stranka, na čelu jej starosta Vuk Stefanović Karagjič,[5] branila je Jonetiški pravopis. Vuk vzel je za osnovo književnega jezika prosto srbščino tvrdeč, da trebé in narodni jezik učiti; učiti isto tako, kakor kterokoli tuje narečje, kajti le tém potem bi se dali slovniški zakoni utvrditi.

V Vukovej stranki bila je v vseh vprašanjih sloga, v nasprotnikih ne. Ni se nam torej čuditi, da se je „omladina“ potegnila za Vukom, tedaj uže vsemu svetu poznanim. Na Srbskem, v Vukovej domovini, na prosto je bilo vsakemu Vuka natolcevati, no njemu i njegovej stranki zabranjeno je bilo zagovarjanje!

Takšen je bil položaj borbe mej siromašnim Vukom in mogočnim Molišem Svetićem (Jovanom Hadžićem) tekoče. Na prvi mah kazalo je vse, da bode naposled Svetić zmogel. Šole, novine, službeni državni spisi, ogromna večina knjig i na državni i arhimandritski upliv — vse je delalo za „stari pravopis“. — Najboljši prijatelji Vukovi počeli so dvojiti o srečnem vspehu. Ali ako se to i često obistini, da praktika in običaj nauk premožé se še češče ravno nasprotno dogodi. V pitanji pravopisa ni še bila ni učeča se omladina ni nauka sama svojega glasu oddala.

Leta 1847 javila se je omladina; v tem letu izdal je Branko svoje pesni, polne narodnega duha v završenej obliki. Pisec jim je bil prvi izšolani Srb, za kojega se je moglo reči, da je književno naobražen poet, o kojega ženiju je njegova prva knjiga jasno svedočila. Ni S. Milutinović ni Petar Petrović Njegoš ni bil sposoben svojim uplivom novo ero v srbskej literaturi početi; Branku se je to posrečilo, kajti stal je povsem na stališči Vukovem. Za Brankom oglasila se je „srpska omladina“ v dveh knjigah: „Slavjanka“ (Budim, 1847.) i „Neven sloge mladeži liceja beogradskog“ (Zemun 1849.) Te poetične poskušnje so brez vsake estetične vrednosti ali zaradi tega spomina vredne, ker so tedaj bile v dokaz, da ide mladina za Vukom. Iz sredine teh mladičev oglasil se je mož, koji je s silo svojega znanja, s svojo železno logiko rešil pitanje o pravopisu in jeziku srbskem, in to je bil — Gjuro Daničić.

V pravdi s Svetićem vzdržal se je Vuk vedno na stališči temeljitega poznavatelja narodnega jezika. Vuk je dobro znal, da on ni sposoben srbski jezik znanstveno preiskati in raztolmačiti; in svojim zdravim razumom po kojem se je odlikoval, spoznal je, da je zbiranje materijala glavna stvar. Ko se je to zgodilo in je torej čas bil, srbski jezik v zvezi in primerjanji z drugimi slovanskimi jeziki zgodovinsko preiskavati — pojavil se je Gjuro Daničić.

V 22. letu svoje starosti izdal je knjigo, kojo on sam smatra za početek svojega slovstvenega delovanja. Dunajska cenzura prepovedala je tisek iz „višjih političnih povodov“; z letnico 1847 izšel je na to v Budimu „Rat za srpski jezik i pravopis“. — Uže tu pokazal je Daničić vse poteze svojega literarnega značaja. On ní Vukovega načina polemiziranja nastavljal, temveč v svojej knjigi počel govoriti z višine tedanje jezikoslovne nauke, a tako še pred njim v srbskej literaturi nihče govoril ni. On je počel nasprotnike Vukove s tem pobijati, kar so oni smatrali za svojo največjo moč; on jim je dokazal, da je njihovo znanje v filologiji v sredi votlo, od kraja ga pa nič ni. Kakšen je utisek te knjige, svedoči to, kar I. Bošković pripoveduje[6] o jednem najhujših nasprotnikov Vukovih, v Belgradu živečem dr. I. Stejići, koji je baje rekel: „tako još nije pisao nijedan Srbin“. — Profesor Stojan Novaković[7] pak veli: „železna logika, bistrina i oštroumlje pa uza sve to neumorna energija to su crte, koje se potpuno razvijene s mesta pokazaše u književničkom karakteru Daničićevu. Uz njih je još on imao visoko osećanje najplemenitijega častoljubljublja, da svojim radnjom iznadje pravila i u književnosti i nauci obezbedi mesto svome narodnom jeziku, a s ovim osećanjem drugovaše divna izdržljivost i ogromno, najopštije iziskivanje, te i neumoljiva kritika prema sebi samu (bez koje ni nema čim postati ni veliki književnik, ni kakov mu drago veliki javni čovjek). Onako oružan prihvati se on svoga zadatka, da gradju sakupljenu od Vuka obradi onako, kako u njegovo doba napredni i stručni naučnici ostalih naroda tu gradju u svojim jezicima obradjuju. On se stavi na posao, da pokaže kako i za što biva u jeziku našem, i da nastavi rad Vukov u onom, u čem Vuk stići ne mogaše. — Nikad nije odmena tako stigla na vreme, jer se Vuku već namirila šesta desetina godina, te počinjaše osećati težinu starosti; nikad nije bila odmena tako napredna i tako prema svome prethodniku.“

To prav za prav ní prvi spis Daničićev; uže leta 1845 pisal je kratke sestavke v razne srpske novine. „Rat za srpski jezik“ mu je bila prva knjiga. Leta 1848 izdal je na Dunaji dva spisa naperjena proti V. Laziću. Razven tega napisal je še mnogo člankov, kajti od početka svojega delovanja na jezikoslovnem polji pa do l. 1865, v kojem je izdal kritiko Svetićevega „Ogledala“ in lekcijo o „Milošu Svetiću poetu“ ni iz roke del bojnega koplja. No, smoter in delovanje mu ni rušenje, nego zidanje bilo. Uže 1850 l. izdal je na Dunaji knjigo „Mala srpska gramatika“. Onega istega leta priobči v dr. Fr. Miklošičevej „Slavische Bibliothek“ I. Wien 1851. članek pod naslovom „Nešto o srpskijem akcentima“. — Svoje študije o srpskem naglasu počete v Miklošičevej Slavische Bibliothek nadaljeval je v „Glasnika“ VII. i IX. knjigi.

Slavische Bibliothek pretresa imena ženskega, a v Glasniku imena moškega spola. Preselivši se v Zagreb priobčil je v „Radu jugoslavenske akademije znanosti in umetnosti“ več razprav tičočih se naglasa in sicer: v VI. knjigi pretresa glagole, v XIV. adjektiva. Zvršil je te študije v XX. knjigi Rada z imenitno razpravo „Prilog za istoriju akcentuacije hrvatske ili srpske“. — Naglas je gotovo najtežji delj cele slovnice a Daničićeve študije so po Novakoviću[8]: „s ogromnim trudom i s divnom tačnošću izveden pregled sviju vrsta pojava akcentovanja u rečima po razlici akcenata, reči i slogova.“

Tedaj, ko se je jel z naglasom baviti, izdal je še drugo razpravo pod naslovom „Razlike izmegju jezika srpskog i hrvatskoga.[9] Kakor se vidi, je v tem času Daničić bil pristaš poznate teorije dr. Fr. Miklošiča, kojo je slednji najtočneje takole formuliral: „Die östliche zone des serbischen umfasst Sirmien, den Banat, Nordserbien, die Resava, Ost und Altserbien; die westliche zone begreift in sich Crnagora mit der Bocche die Cattaro und Nordalbanien, Ragusa, Hercegovina, Bosnien, dessen katholische bevohner jedoch chorvatisch sprechen, und einen theils Slavoniens: hieher gehören auch die Serben Ungarns. — Chorvatisch wird gesprochen in Istrien, im Küstenlande, in Dalmatien nördlich von der Narenta, von den katholischen Bosniens und der Hercegovina, der ehemaigen Militär-gränze und Slavoniens; ferners von den in mehreren comitaten des westlichen Ungarn angesledelten, von den Leitha-, Marchfeld- und Thaya-Chorvaten Niederösterreichs und den in Mähren wohnenden. Zu diesen kommen noch die Chorvaton Unteritaliens. Man unterscheidet demnach, indem man die Serben und die Chorvaten zasammenfast, ekavci, ijekavci und ikavci. Die ikavci sind jedoch nicht alle Chorvaten, čakavci; es giebt auch ikavci, die rein serbisch sprechen, nur dass sie asl. e durh i ersetzen; diese haben mit den Serben dieselben sitten und gebräuche, während andere, abgesehen von einzelnen ihnen eigentümlichen ausdrücken, auch in der betonung vom serbischen abweichen. Dieser unterschied der ikavci wird wol dadurch veranlasst sein, das sich die ersten früher serbisirten als die letzteren; što su se, wie Vuk sagt, Bunjevci i Bošnjaci odavno posrbili, a vsi drugi dvenije. Wer die Nachrichten des Constantinus Corphyrogenitus über die wohnsitze der Chorvaten und Serben mit der geographischen vertheilung der ijekavci und ikavci zusammenhält, wird geneigt sein anzunehmen, dass die letzteren Constantins Chorvaten, jene Serben sind. Gestert wurde das verhältnis durch die wanderungen der Serben, namentlich seit der begründung der türkenherrschaft in Europa, und durch jene unwiderstehliche assimilationskraft des serbischen volkes, wodurch im westen Chorvaten im süden Škipetaren, allenthalben Wlachen (Rumunen) und im osten und südosten Bulgaren serbisirt worden sind. Die Chorvaten sind überall katholiken geblieben; dasselbe mag auch von den Serben gelten, zu denen jedoch durch einwanderungen vom osten her die grichische kirche vor drang.[10] To je Miklošičeva teorija znanstveno še do zdaj neovržena. Plemeniti možje obeh bratovskih narodov pak, iz svetega in spoštovanja vrednega rodoljubja jeli smatrati ta dva jezika zaradi velike srodnosti jednim jedinim veleč: „jezik srpski ili hrvatski“.[11] Daničić rekel je o tem vedno veljavne besede, koje njegov plemeniti značaj lepo karakterizirajo. Ne morem si kaj, da bi jih sem ne postavil: „Ja mislim — veli Daničić — da ne može biti drugo nego da su Srbi i Hrvati jedan narod, samo imaju dva imena ... Istina, može nekome biti teško, kad ga ko zove drugim imenom nego što se on sam zove; ali vodje ne biva teško samo jednoj strani, nego isto tako i ­drugoj; to bi več moglo tegobu prilično olakšavati, a još bi se više vlakšala kad bi se uzimalo na um, da je nju sama iztorija našega naroda sobom donijela, te pripada megju toliko druge nevolje narodne, koje nam valja junački podnositi dokle ih ne ukinemo, a koje se ne ukidajo nikakvim rasprama, nego velikim istorijskim djelima. Da taka djela može narod činiti, o tome nam valja raditi ...“[12]

Tako govori Srb o Hrvatih; kako Hrvat o Srbih govori, lehko vsak vidi, kdor prebere nekrolog Petranovićev pisan od slavnega predsednika jugoslovanske akademije dr. Fr. Račkega.[13]

To so pravi rodoljubi, kojim so v geslo pesnikove besede: sveto služimo svetej domovini. Kaj pa naj potem nepristranski človek sodi o onih hrvatskih nihilistih, kojih osnovatelj je hotel svoj narod za dvesto tisoč goldinarjev prodati,[14] a kojih sedanji kolovodja se drzne o bratovskem narodu pisati tako-le: „Slavoserbi su smetje naroda, vrsta ljudih, koji se prodavaju svakomu tko i po što ih hoće, i svakomu kupcu davajo Hervatsku u nametak ... Da bi Slavoserbi imali iskru uma i poštenja, oni ne bi bili Slavoserbi, a da bi imalu iskru otačbeničtva, oni ne bi bile izdajice naroda hervatskoga![15]

Da se upliv te stranke bolj in bolj širi, i to osobito mej mladino, je prava sramota za Hrvate. Jaz sem o tem vprašanji obširneje govoril nego sem iz početka nakanol, a to zaradi tega, da se vidi, kje so pravi rodoljubi!

Vrnimo se zopet k našemu Daničiću in njega književnim delom. — Leta 1860 spiše „Srpska deminucija i augmentacija“[16] koji spis je pozneje povsem predelal ter izdal z naslovom „Osnove srpskoga ili hrvatskoga jezika“.

V Belgradu izide l. 1858 „Srpska sintaksa“, s kojo se je tako rekoč nova doba za slovniške študije počela. I. Bošković priobčil je baje jako častno izjavo Miklošiča in Schleicherja v svojej knjigi „Prilogi za poznavanje sadašnjega stanja srpske gramatike“.[17] — St. Novaković[18] piše o sintaksi: „U toj knjigi Daničić je obradio padeže, doista najkarakterniju i najbogatiju sintaktičnu stranu srpskoga jezika. Sva značenja, koja padeži s predlozima i bez predloga, u raznim mogućnim priklima njihove upotrebe u jeziku imaju, izradjena su u „Sintaksi“ i nežno i potanko po obilatim izvorima narodnih umotvorina i boljih starijih (ne izostavljajući ni srednji primorski period, pisan latinicom) i novijih književnika, s kojima gde gde i staroslovenski tekstovi druguju. Uza svako pravilo slednje moštvo primera, u kojima se ne samo vidi potvrda pravila, nego u kojima su dati svi mogućni praktični živi varijanti, koji se (kao što je prirodno) ni u najpotpunije pravilo ne daju svi­ pokupiti. — Sintaksa je Daničićeva za padeže bez predloga i s predlogima prava blagajnica sviju mogućnih obrta srpskoga jezika, kojom bi se stiliste, pesnici i pisci naši mogli do volje služiti, kad bi umeli i marili. Danas to vrlo malo njih čini, i čast im zato.“

Borba za srbski jezik ali bolje rečeno, za osnovo tega jezika trajala je še vedno in sicer do preseljenja Daničićevega iz Belemgradu v Zagreb leta 1865. V to dobo odločilna je bila politična izpoved pisateljeva a Vuk, kakor Daničić, bila sta prijatelja knezovanju Miloševemu in M. Obrenovićevemu, a to je pred 1858 letom! Na vklub vsem zaprekam je inteligencija srbska vsled Daničićevih temeljitih dokazov pristopila v Vuka i njegovo teorijo, kojej nij bil branitelj sam, nego naslednik njegov učeni Daničić. Ali teorija še ni praksa. Državna oblast, administrativni upliv, crkveni in politični, zakoni, cenzura — vse je bilo protivno Vuk-Daničiću.

V 29. dan meseca decembra 1832 l. izšel je zakon, vsled kojega se je v državnej tiskarni v Belgradu zabranilo katerokoli stvar z Vukovim pravopisom tiskati. — Povsem opravdano je, da se vprašamo, zakaj se je stoprav zdaj ta javna prepoved izdala. St. Novaković[19] misli, da zato, ker je Vuk knezu Miloš Obrenoviću pisal list (datiran je v 18. dan aprila meseca l. 1832), v kojem kritikuje njegovo upravo. To na vsako stran prezanimivo pismo Vukovo natisneno je v „Srb. Ulaku“ l. 1843.[20]

To priliko upotrebili so Vukovi nasprotniki ter prigovarjali razjarjenemu knezu prepoved Vukovega pravopisa izdati. — Ves napor Vukov, da se ta prepoved prekliče, bil je zaman. Kako je morala cenzura pritiskati, razvidi se najbolje iz Daničićevih besed: Ja rekoh naprijed za Biogradsku cenzuru, da je ljudje u svijetu nema. Ko god zna kakvo je zlo cenzura, neka još pomisli, da se u Biogradu pored svega ostaloga još pravopis cenzurira, pak će onaj čas poznati svu ludost Biogradske cenzure.[21]

Leta 1848 in 1849 brez upliva na Dunaji živečih Vukovcev samo „Društvo srpske slovesnosti“ dvakrat prosilo vlado, da zakon z l. 1832 odstrani. A tedanja državna oblast tega ni storila, nego 29. marca 1850 l., a kasneje 14. aprila 1852 l. to naredbo še ostrejše prikrojeno izdala.

Leta 1858 bilo je uže lepo število mladih moči v „društvu srpske slovesnosti“, a od ­začetka 1857 l. bil je Daničić društveni tajnik. Po zakonu držal se je starega pravopisa, ker pa v porabi jezika ni bilo posebne naredbe ni cenzurnih ukazov, jel je pisati narodnim srbskim jezikom. Na jeden mah trešči tedanja Пoпeчфтeьcтвo Прocвъшмeнфтa v ubogo društvo. V dolgem dopisu graja jezik, kojega piše Daničić; graja da se ne rabi ъ itd. Akt je jasen dokaz, kakšni ljudje so tedaj zapovedovali. Na ta akt je odgovarjalo društvo i tako začela se je nekaka pravda mej društvom in „Popečiteljstvom“. — Konec teh bedarij bil je pa dosta žalosten; Daničić odpovedal se je tajništvu, kar je društvo v jako neugoden položaj spravilo.

Daničić prišel je bil uže l. 1852 iz Beča v Belgrad, da uči kneginjo Julijo srbskega jezika. Leta 1850 završen je bil njegov posel, a Daničić nato imenovan bibliotekarjem narodne knjižnice, ter l. 1857 tajnikom „društva srpske slovesnosti“ izbran, počel za tega zavoda organ, za „Glasnik“ pisati. Tu je bil Daničić v svojem elementu. Namesto brezvspešne polemike zadela ga je nenadoma prilika lepo delati na blagor naroda srbskega. In kako jo je upotrebil! Od tega časa (1857) jasno je bilo, da prej ali slej nova teorija o pravopisu in jeziku zmore; da se je še prej to uresničilo, zasluga je Daničićeva. Po smrti Vukovega zeta, A. Bukmanovića, profesorja „liceuma ili velikog učilišta“ imenuje se v 26. dan novembra meseca 1859 l. dr. Gjuro Daničić njegovim naslednikom za katedro „teorije Slovesnosti, Istorie Slovesnosti, Srbske, Slavenske i najglavnji naroda Evropejski.“ „Na toj katedri — veli Stojan Novakovič[22] — razvi Gjuro Daničić svu snagu svoje radljivosti i svu moć svoga upliva na omladinu. Ovde je stvar načela čistoga narodnoga jezika i književnosti dobila glavnu svoju pobedu. — Onako, kako piše Gj. Daničić i predaje. Znajući svoj predmet tako skroz, kao što on u tome kao večiti primer može poslužiti, on ga izlaže oštro, jasno, ne ostavljajući ništa sumnji ili dvoumljenju. — Ali je divan utisak koji ostaje iza njegova profesorskog govora. Slušalec oseća, kako je nauka Daničićeva skroz zrasla s njegovim životom, mišljenjem i osećanjem; kako joj je on potpuno predan, i — što bi na površan pogled bilo čudo — predavanje predmeta, koji­ sobom ne može biti zanimljiv, proniknuto je, zarad onoga što malo čas pomenub, toplinom, te uliva mimovoljno poštovanje i prema nauci i prema naučniku i u onih, koji nemaju osobitih sklonosti za tu struku. — A u ono vreme on je, s obzirom na tadašnju spremu gimnazijalnih učenika i na ondašnje prilike, predavao najpre kratak pogled na jezike arijske i slovenske i njihovu svezu, no po tom glasove i oblike jezika staroga slovenskog i srpskog s neprestanim obzirom i poredjenjem i ostalih živih jezika slovenskih. — Tako je bilo puno prilika, u kojima se mogaše videti nepodesnost staroga i duboka logičnost novoga pravopisa kao i ostalih književnih načela u jeziku, koja su pripadala Vukovoj školi.

Ko so 1858 l. zopet Obrenovići na prestol seli, izdano je bilo več naredeb o pravopisu, razumevaj, v korist Vukovej šoli. Narodna skupščina predlagala je l. 1859, da se pravopisna prepoved prekliče, i premda se je „državni savet“ trudil, da se kolikor toliko pridrži stari pravopis, izide vendar v 23. dan januarja meseca 1860 zakon „da se po kancelarijama ima pisati dosadašnjim pravopisom; i to ima važiti i za Srpske Novine, dokle ih bude praviteljstvo potpomagalo, i na posletku, da se knjige za osnovne šole imaju tim pravopisom pečati; u svemu ostalom, da nema ograničenja u pravopisu“.[23] Zdaj se je vse poprijelo novega pravopisa. Glasnika društva srpske slovesnosti 12 knjiga izšla je v ta čas, a večina člankov pisana je bila novim pravopisom. A 12 let pozneje, meseca marca 1868 odstranil se je zadnji ostanek bedastega ukaza z 1832 l. „Kad bi ministar Crnobarac ukide zabranu pravopisa, samo tako je moglo biti, da se za četrnaest dana po svoj zemlji pisalo novim pravopisom, što je gotovo sva mlagja inteligencija bila Daničićev dijak.[24]

Tedaj imela je srbska književnost velik broj slovnic a vse skupaj nijso počenega groša vredile. L. 1862 izročil je Vladimir Bujić šolskej komisiji svojo slovnico, da jo izda, kar se tudi 1863 res zgodi. V isti mah izda Daničić v novo svojo slovnico kot tretji del „Srpske gramatike“ pod naslovom „Oblici srpskoga jezika“. — V predgovoru te znamenite knjige veli, da jo je po tedanjem stanju svojega znanja izdelal. Knjiga, s cirilico in latinico natisnena se je nenavadno brzo razprodala, akopram je stopram l. 1874, kadar je izšlo 7. izdanje, dobila službeno potrjenje. Preselitev Daničićeva z Dunaja v Belgrad imela je zanj tudi to korist, da se je jel baviti s starinami srbskega jezika. Prvi, koji je to polje obdelaval, bil je Pavel Josip Šafařik. Plod svojih studij in preiskavanj priobčil je v knjigi „Serbische Lesekörner“. Tudi Vuk je v tej stvari svoje storil, premda je to neznatno. Pod imenom Pavla Karano-Tontkovića izšlo je 1840 l. Gj. Nikolajevićevo delo „Srbski spomenici“. Tudi dr. Janko Šafařik bavil se je s tem predmetom.

Kakor je bilo Vuku Karagjiću usojeno, pokazati živo osnovo srbskemu književnemu jeziku, tako je bilo Gjuru Daničiću usojeno stvoriti isto toliko za zgodovinsko osnovo tega jezika i to izdajanjem, preučavanjem književnih starin. Člankov te vrste je v Glasniku mnogo, osobito od tedaj, ko ga je Daničić sam urejeval. Tako se tam najti, v IX. knjigi opisi „Rukopisa kiprijanova“ i „Rukopisa Aleksandrova“; v X. „Prolog na koži“; v XI. „Tri srpske hrisovulje“; — „Za crkvenu istoriju srpsku iz rukopisa 17. veka“; — „Što je pisao visoki Stefan?“; — „Tajna bukvica u starim rukopisima“; – „Rukopis arhiepiskopa Nikodima“; – v XIII. knjigi: „Pohva1a knezu Lazaru XIV. do XV. veka“; i „Krisovulj kralja Štefana, potonjega cara Treskavca“. Leta 1860 izda Daničić troškom društva srpske slovesnosti Do­metijanov „Život sv. Save“ kakor ga je v XIV. stoletji predelal Teodosij. — Ko je ne dolgo potem izšla Miklošičeva znamenita „Monumenta serbica“ dosta je bilo gradiva, da se je mogel Daničić lotiti dela, koje beli svet zagleda l. 1863—64 v treh zveskih pod naslovom „Rječnik iz književnih starina srpskih“. – Kdor hoče, da se uveri o vrednosti monumentalnega slovnika, „neka pogleda u ma kakvo od novijih istraživanja (bilo naših bilo stranih) o istoriji, ekonomnom stanju, geografiji, putovini, genealogiji, državnom uredjenju itd. Srba srednjega veka, pa će videti, kako se često i s kolikom korišću neprestano upotrebljava Rječnik Daničićev, da i ne pominjem korist, koju imaju od njega filologi.[25]

Leta 1868 izda za slovensko filologijo znameniti rokopis „Nikoljsko jevangjelje“; leta 1865 pravo Domentijanovo delo „Život sv. Simeuna i sv. Save“, a 1866 „Životi kraljeva i arhiepiskopa srpskih“. — Preidoč v Zagreb izda v „Starinah jugoslavenske akademije“ več druzih jako zanimivih spomenikov. V prvej knjigi so: „knjiga konstantina filozofa o pravopisu“; — „Rukopis Vladislava gramatika“; — „Bugarski rukopis pisan god. 1277.“; — v drugej knjigi: „Indijske priče prozvane Stefanit i Ihnilat“; — „Muka blaženoga Grozdija“; — v tretjej priobčil je „Hvalov rukopis“; a v četvrtej „Tri stare priče“; — „Poroštvo despota Štefana Lazarevića“; — „Apokalipsa iz Hvalova rukopisa“; — „Dva apokrifna jevangjelja: I. jevangjelje Niko Dimova, II. pripovijest Josipova“; — „Poslanica sv. Save arhiepiskopa srpskoga i Jerusalima u Studenicu igumnu Spiridonu“ i „Poslanica patrijarha jerusalimskog Teofila despotu srpskomu Stefanu“. Uže prej, l. 1866 izdal je „Tipik sv. Save za Orahovicu“}}.[26]

Kesneje izkopal je tako rekoč (v zvezi s še nekaterimi drugimi pisatelji) skoraj celo toli bogato srbsko literaturo srednjega veka, a izdanja njegova odlikujo se, kakor vsi njegovi spisi, po velikej točnosti. Lehko se ponašajo ž njim Srbi in Hrvati. Preselivši se v Zagreb­ obrnol je svojo pozornost tudi na tako zvane hrvatske spomenike, namreč z latinico pisane rokopise. V IV. knjgi izdal je srednjeveško pričo o „Toudalu“. V zvevi z dr. V. Jagićem in dr. J. A. Kaznačićem izdal je „Pjesme Mavra Vetranića Čavčića“, knjiga II., Zagreb 1872;[27] — „Pjesme Nikole Dimitrovića i Nikole Halješkovića“, Zagreb 1873.[28] — Ker je uvidel, da je ruskega učenjaka Gilferdinga izdaja srbskih narodnih pregovorov zelo, zelo nedostatna[29] izdal je to znamenito zbirko še enkrat pod naslovom „Postavice“.[30]

Ko ga je „jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti“ za svojega tajnika izbrala, ni mu toli časa ostajalo, da bi bil, baveč se, kakor smo videli, edicijami starih srbskih spomenikov, utegnil kakšno večje delo izdati. V dobo njegovega življenja v Belgradu spada, izvzemši uže navedenih razprav, še nekaj zelo zanimivih člankov, ko je je v razne liste pisal. V Zagrebu nastavil je te recenzije v Radu. Nekoje teh „književnih obznan“ so cele razprave; n. pr. v II. knjigi recenzije poznane M. Hattale: „De mutatione continguarum consonatium in linguis slavicis.“ — V tej istej knjigi natisnjeno je poročilo v Budmanijevej knjigi: „Grammatica della lingua serbo-croata“. Dalje obširno kritikuje[31] Novakovićevo izdanje Dušanovega zakonika; — P. Lavrovskega „Srpsko-ruskyj slovar ь.[32] Kar o gramatiki poznanega panslavista Jurija Križanića[33] piše, „prej se more nazvati študijom nego referatom.“

Kot član jugoslav. akademije spisal je: „ъ i ь u istoriji slovenskih jezika“[34] v kojem spisu pretresa tedanje mišljenje o delitvi slovanskih jezikov. Njegova teorija ni si občega priznanja stekla.[35] Nastavkom te razprave smatra se njegov spis „Dioba slovenskih jezika,“[36] kder je tudi slovečega A. Schleicherja pismo, to stvar razpravljajoče, natisnjeno.

V Zagrebu začel je Daničić zbiranje materijala za svoje veliko delo, za zgodovinsko slovnico srbskega jezika. Odlomke priobčil je n. pr. l. 1874[37] pod naslovom: „Nom. sing. masc. na o i e; — i — „Prilog za historiju komparativa u hrvatskom ili srpskom je­ziku.[38]

Leta 1873 prosil ga je srpski narod, naj se vrne v Belgrad in kot pravi Srb, pozabil je Daničić vse britke uvere, ter zopet katedro na velikej šoli zasel. Čas, katerega je zdaj več na razpolaganje imel, nego v Zagrebu, upotrebil je na vprašanje svojih imenitnih del uže v Zagrebu početih. Uže l. 1874 izdal je spis, kakeršnega nobeden drugih slovanskih narodov nema, to je: „Istorija oblika srpskoga ili hrvatskoga jezika do svršetka XVII. vieka“; a 1876 l. „Osnove srpskoga ili hrvatskoga jezika“. — „Korijeni s riječima od njih postalijem u hrvatskom ili srpskom jeziku. Napisav Gj. Daničić“ je pak naslov knjigi po jugoslovanskej akademiji l. 1877 izdanej. — J. Jireček, sloveči češki učenjak, izrazil se je teh knjigah jako pohvalno,[39] a prof. dr. V. Jagić[40] piše o „Osnovah“ in o „Istoriji oblika“ tako-le: „Die südslavischen Sprachen können mit Befriedigung auf die bedeutenden Leistungen Gj. Daničić's hinweisen, des verdienstvollsten Grammatikers unter den Südslaven. Seine Formen der serbischen oder kroatischen Sprachen sind ein im reinsten wissenschaftlichen Stile abgefastes Lehrbuch. Seine Geschichte der Formen der serbischen oder kroatischen Sprache bietet geschichtliche Belege für jede einzelne Sprachform, angefangen von den ältesten Zeiten bis Ende des XVII. Jahrh. — Das Werk ist mit grosser Genauigkeit ausgearbeitet und enthält einen sehr reichen Stoff. Bis zur Stunde kann keine zweite slavische Sprache ein ähnliches Werk aufweisen“ — Zaradi knjige „korijeni s riječima od njih postalijem u hrvatskom ili srpskom jeziku“ imel je ostro polemiko z nekim dr. A. Brücknerjem, kojega tvrditve je v posebnej knjižici[41] ovrgel.

V to dobo jel se je tudi baviti z zbiranjem gradiva za veliki akademijski slovnik srbskega ali hrvatskega jezika. V svečanej sednici, v 14. dan novembra meseca 1877 l. obljubil je predsednik dr. Franjo Rački, da hoče ta slovnik „jezik naš predučiti historičkom razvitku njegovom tečajem više stojeća, pa i dati mu za život tvrd osnov“.

Razven spisov jezikoslovnega zadržaja, poklonil je Gjuro Daničić svojemu narodu še mnogo druzih knjig, koje je izdal, da se ukorenini pravi narodni jezik in slog. Sem spada prevod „Novog zavjeta“, onda „Pripovijetke iz staroga i novoga zavjeta“ koje knjige je l. 1877 deseti natis izšel.[42] Ne dolgo potem preložil je Daničić A. N. huravjeva „Pisma o službi božjoj“ — koje knjige sta l. 1854 v Novem Sadu dve izdanji brez prelagateljevega imena izšli, a 1867 l. jedno v Belem Gradu z Daničićevim imenom. L. 1864—68 prevede Daničić svetega pisma stari zavjet ter so tem potem Srbi vse sv. pismo v narodnem jeziku dobili in to v klasičnem prevodu.

V prilogi „Srbskih Novin“ (1858—76) izšel je tudi Daničićev prevod „Istorije srpskoga naroda“ po prof. Majkovu na ruskem jeziku spisane. — Novo izdanje s prelagateljevim imenom izšlo je 1876 l. v Belem Gradu.

Vseh slavnih del najslavnejše je ono, za koje treba moža takega znanja, take delavnosti in neutrudljivosti, kakeršne je Gjuro Daničić. To delo je „Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika“. Izdaje jugoslovanska akademija znanosti i umeteljnosti. Obradjuje Gj. Daničić. — Do zdaj izdana sta dva sešitka. O vrednosti te knjige govoriti bilo bi smešno. Možje, kakor Miklošić, Sríznevskij, Jagić, Novaković, Levstik izrekli so svoj sod in kakšen je ta, naj se čita v Radu, Archivu in Zvonu. Mi moremo samo reči: Bog daj Daničiću zdravje, da to delo tako svrši, kakor je začel: svrši sebi na slavo, svojemu narodu na korist. Kadar bode delo gotovo, lehko bodo rekli Srbi ali Hrvati: ní ga pod milim nebom naroda, da bi takšen slovnik imel!

  1. F. Rački. Vienac 1877. 350. 1.
  2. Ibid.
  3. Ibid.
  4. N. J. Nadeždiu v „Sêverna pčela“. 1842 št. 77–78.
  5. Pravi osnovatelj jej je Dositej Obradović, koji je prvi v teoriji in v načelu branil pravo narodnega jezika v književnosti
  6. Orao. 1876. 39.
  7. „Gjuro Daničić“ v „Srpskej Zori“ 1878. 1–3.
  8. Srpska Zora 1878.
  9. Glasbenik društva srpske slovesnosti IX.
  10. Miklosich Vergl. Gramm. I. 2. Aufl. 1879. pag. 391, 392.
  11. Es möge noch bemerkt werden, dass mir serbisch und chorvatisch als zwei sprachen gelten, und ich den ausdruck jezik srpski ili hrvatski für falsch halte. Mikl. op. cit.
  12. Dioba slavenskih jezika, iz lekcija dr. Daničića. Biograd 1874. pag. 7.
  13. Rad, XXX. pag. 193.
  14. Wurzbach. Biograf. Lexicon. XIII. 440.
  15. Starčević. Nekoliko uspomene. 28. 32.
  16. Glasnik, XII.
  17. Biograd 1867. pag. 7, 8; tudi v „Orlu“ 1876. pag. 40. Te knjige nij v Zagrebu dobiti!
  18. Srpska Zora, 1878.
  19. Srpska Zora 1878.
  20. Cf. tudi Popov. Srbija i Rusija. Beograd 1870. pag. 251.
  21. V. Lazić u II. i još koješta. Beč 1848. pag. 8. 1. 16.
  22. Srpska Zora, 1878.
  23. M. Gj. Miličević. Srbadija 1868. Nr. 27.
  24. I. Bošković v „Orlu“ 1876. 44.
  25. Novaković. Srpska Zora. 1878. Daničić ponudil je „društvu srpske slovesnosti“ svoje delo zahtevajoč „dva dukata na štampan tabak s tim, da mu društvo namiri sumu od osamdeset dukata, ako bi manje izražalo, onako na tabak računeći. Društvo, ne samo, da nij hotelo Daničićevega predloga vzprejeti, nego ga je še tako britko razžalilo, da je svoj predlog preklical ter se tajništvu odpovedal. Sličen povod je odhodu Daničića iz Belgrada v Zagreb.
  26. Književnik III. 139.
  27. Stari pisci hrvatski IV.
  28. Stari pisci hrvatski V.
  29. Izšla je knjiga pod naslovom: „Starinyj slovnik serbskih poslovic“. Cf. Daničićevo kritiko v Radu XII.
  30. Zagreb. 1871.
  31. Rad. XV.
  32. Rad. XVI.
  33. Letopis Matice slovenske. 1880.
  34. Rad. I.
  35. Leskien. Beiträge zur vergleichenden Sprachforschung. VII. 134–136.
  36. Biograd. 1874.
  37. Rad. XXVI.
  38. Rad. XXVI.
  39. Srpska Zora. 1877.
  40. Archiv. I. 500. 501.
  41. An meinen jüngsten Recensenten. Zagreb 1878. Cf. Archiv für slav. Philol. III.
  42. Prvič tiskala se je knjiga l. 1867.