Genovefa

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Genovefa
Krištof Schmid
Prevajalec: Franc Malavašič
Izdano: 1841
Viri: dLib

[1]

Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Članek v Wikipediji: Wikipedia logo silver.png  Franc Malavašič
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

GENOVEFA

Poveſt is ſtarih zhaſov sa vſe dobre ljudi, slaſti pa sa matere in otroke.

Is piſem goſpoda KRISHTOFA SHMIDA, poſlovenil F. M.


V LJUBLJANI.

Natiſnil, saloshil, in na prodaj jih ima Joshef Blasnik; na Bregu, Nr. 19O.

1841.

Pervo poglavje.[uredi]

Genovefa Vojnomirova neveſta.[uredi]

Pred vezh ſtoletji, ko je sora ſv. Evangelja tamote nejeverſtva na Nemſhkim rasſvitlila in ſirove ſhege naſhih hrabrih dedov (prednjikov) she slo omezhila; ko je she zlo puſta terda semlja pod rokami pervih ſposnovavzov kerſhanſtva bolj prijasno podobo oblekla, in ko ſo ſe nesmerni gojsdi she v mnogih krajih rodovitnim poljanam in zvetezhim vertam vmaknile, je shivel na Niderlanſkim prav shlahten vojvoda; — vojvoda Brabanſhki. Savoljo njegoviga ſerzhniga poguma in njegove velike hrabroſti ſo ſe vſi nad njim zhudili; savoljo njegoviga reſnizhniga ſtrahu boshjiga, njegove ljubesni do ljudi, njegove terdne poſhtenoſti ſo ga vſi ſpoſhtovali in ljubili. Njegova goſpa, vojvodnja mu je bila v shlahtnoſti po vſe enaka in sh njim le ena duſha, le eno ſerze. Edino hzher ſta imela, ktero ſta preſerzhno ljubila in prav poboshno (brumno) odredila — po imenu Genovefo.

She otrok je she Genovefa prav biſter um pokasovala, in prav shlahtno ſerze in v vſim ſvojim obnaſhanju prav krotko, tiho bitje. Kadar je po ſhegi tiſtih zhaſov vojvodnja sa kolovratam ſedela in mlado hzherko pri petih letih na majhni lepi pruzhizi sraven tebe imela, ki je vreteno prav prirozhno vertila, in najbolj zhiſte nitke predla, med predenjem marſiktere rezhi popraſhevala, na vſako vpraſhanje lepo in prav odgovarjala in vſako beſedo prav krotko, rasloshno in pametno isgovarjala, — ſe je mogel vſak, kdor koli jo je vidil, savseti in rekel je, s tega otroka mora kaj poſebniga poſtati. Kadar je v ſvojim deſetim ali dvanajſtim letu s ſvojimi vojvodſkimi ſtarſhi v zerkev priſhla, s ſvojim ljubesnjivim, vlim poboshnim (andohtljivim) oblizhjem, s ſvojima lizama, na kterih je zhiſta rudezha nedolshnoſt zvetela, s ſvojimi dolsimi, rumenimi kilami, v ſvoji proſti beli obleki med ozhetam in med materjo v s rudezhim ſuknam pregernjeni zerkveni pruki pred altarjem klezhala, biſtre viſhnjeve ozhi polne poboshnoſti proti nebeſam povsdignila in po tem jih sopet v ſerzhni molitvi proti tlam obernila — je vſak miſlil, de angelja is nebeſ vidi. Kakor pravi angelj tolashbe je kozhe ſiromaſhtva in bolnike na poſtijah obiſkovala. Ubosim olrokam je obleke noſila, ki jih je ſama narejala, in marſikteri slat (zekin), ki ji ga je vojvoda sa lepotije dal, je moshem podelila. S majhnim jerbaſzhikam na roki je sjutrej in v vezhernim mraku nevidama k bolnikam hodila, jim pokrepzhajozhe jedi in marſikakſhniga shlahtniga ſadja, ki ſe je takrat po Nemſhkim ſhe malokje dobilo, in kteriga ſi je ſama ſebi pertergovala, prineſt. Odraſhena deviza je bila prava podoba nedolshnoſti in lepote in vſe poboshne matere ſo goſpodizhno — tako ſo ſe ſhe takrat vojvodſke pervenke ali prinzesine imenovale — ſvojim otrokam v isgled poboshnoſti, ſamotniga shivljenja, zhiſtote, pridnoſti, krotkoduſhnoſti in vſake shenſke zhednoſti pokasovale.

Grof Vojnomir, hraber vites prav shlahtniga ſerza in zhverſte poſtave je bil vojvodu v boju shivljenje reſhil. Po vojſki ga vojvoda na ſvoj dvor pelje in kmalo mu je tabo ljub, kakor njegov laſtni ſin, in ſvojo hzher mu v sakon da. Ko je jutro lozhitve napozhilo, in Genovefa s ſvojim mosham ſhla, ga ni bilo v vojvodſkim gradu in v zeli okoliſhini ne eniga ſufiga ozheſa; tudi Genovefa ſe je pri vſi ſvoji ljubesni do mosha ſkoraj v ſolsah vtopila.

Zhaſtitljivi ozhe ſo jo ſhe enkrat objeli, s ſolsami oblili ter djali: »Idi tedaj, draga hzhi! Jes in tvoja mati ſva ſtara. Oba tukaj oſtaneva nevedjozha, zhe bodeſh ſhe kdaj naji oblizhje gledala. Pa ſaj gre Bog s teboj in je tudi, kamorkoli prideſh, pri tebi. Vedno ga pred ozhmi in v ſerzu imej, kakor ſo te tega tvoji ſtarſhi uzhili, in ne omahni ne sa laſ ne na deſno ne na levo is njegove poti; potlej nama ne bo treba ſkerbeti savoljo tebe in lahko mirno umerjeva!« Po tem ſo jo mati s ſlabimi rokami objeli, in od joka in ihtenja ſo komaj te beſede rezhi mogli: »S Bogam, Genovefa, in Bog naj te ſpremi! Oh, jes ne vem, kaj je nad teboj ſklenjeno in marſiktere kalne miſli mi ſerze obteshvajo! Pa vedno ſi bila dobra hzhi, ſi bila naji najvezhi veſelje na semlji, nikoli naji niſi rasshalila — o, oſtani tudi v prihodnjo dobra. Nikoli nizh ne ſtori, zheſar bi ſe prizho Boga in ſtarſhev ſramovala. She enkrat, dobra oſtani — in po tem je vſe dobro! In zhe bi ſe tudi na semlji nizh vezh ne vtegnili viditi, ſe bomo gotovo sopet v nebeſih vidili!«

Oba ſtara ſe sdaj ſhe k grofu oberneta ter rezheta: »O ſin, vsemi jo tedaj. Najdrasheji saklad je. Tebe je vredna. Obdershi jo ljubo in bodi ji — ozhe in mati!« Grof Vojnomir je vſe obljubil in s Genovefo je pokleknil, ozhetovi in materni blagoſlov prejeti.

Sdaj je Hidolp, ſhkof, ki je Genovefa s grofam Vojnomiram porozhil, poboshen, zhaſtitIjiv ſtarzhek belih laſ pa ſhe rudezhe-zvetezhih liz priſtopil in roke na nju poloshivſhi in ju poblagoſlovivſhi je poſebno Genovefi rekel: »Ne ſolsite ſe, shlahtna mlada goſpa! Bog vam je veliko ſrezho namenil — pa drugazhe, kakor vſi prizhujozhi miſlijo. Dan bo pa priſhel, ki bodo vſi tukej prizhujozhi Boga sa to s ſolsami veſelja hvalili. Spomnite ſe teh mojih beſedi, kadar ſe vam kaj poſebniga primeri — in Bog bodi s vami!«

Pri teh beſedah poboshniga, bogabojezhiga ſtarzhka je vſe prizhujozhe miſel na prihodnje poſebno nakljuzhje ſpreletela in obzhinſka miloſerzhnoſt ſe je v molzhezho, upanja polno molitev k Bogu in njegovi ljubesni polni previdnoſti ſpremenila. Grof je po tem Genovefo, ki je ko ſtena bleda in na pol omedlela bila, na potniga sa njo pripravljeniga in kraſno olepſhaniga konja poſadil, in od mnogoſhtevilnih vitesov ſprejeta ſta ſe odpravila.

Drugo poglavje.[uredi]

Grof Vojnomir gre na vojſko.[uredi]

Grofovi grad, Vojnomirovo imenovan, je viſoko na ſkali med rekama Rajno in Moselo v lepim, prav prijetnim kraju ſtal. Ko ſe je grof s ſvojo mlado sarozhnizo grajſhkim vratam blishal, ſo she njegovi ſlushabniki in podloshni — moshje in shene, mladenzhi, mladenke in otrozi — v najlepſhih oblazhilih napravljeni ſtali, de bi shlahtna sakonſka ſprejeli. Velike vrata gradu ſo bile s selenjem in zvetlizami olepſhane, in ſhe pot je bila s zvetlizami in s selenim liſtjem potreſena. Vſih ozhi ſo bile v Genovefo vperte, vſi ſo slo sheleli, ſvojo novo goſpodinjo viditi. Ko ſo jo she bliso sagledali, ſo ſe vſi savseli. Ker je bil obras Genovefe veſ ogledalo zhiſte, nedolshne, dobroſerzhne, le v nebeſa samaknjene duſhe, je imela reſ nekaj nebeſhkiga na ſebi, in je bila v reſnizi nadsemljiſke lepote. Genovefa je sdaj, s konja ſtopivſhi, vſe tako milo, tako prijasno in s tako blagimi proſtimi beſedami posdravila — je s ſtarimi moshaki tako ſpoſhtljivo, s materami, ki ſo ſvoje otrozhizhe peſtvaje ali pa sa roke dershaje tam ſtale, tako prijasno govorila — je po imenu in ſtaroſti otrok popraſhevala in jih tako obilno obdarovala, de ſe je vſe veſelilo. Ko je pa ſhe verh tega — kar ſi je na poti od grofa ſproſila, vojakam in ſlugam sa to leto dvojno plazho, podloshnim sa eno leto odpuſtek davkov in domazhim reveshem obiln dar shita in derv napovedala, je vſe ſerzhna radoſt vnela, ſolse veſelja ſo tozhili, vſi ſo ſebe in grofa ſrezhne imenovali, in jesero poboshnih proſhenj sa mladi sakonſki par je v nebo gorelo. She zlo ſtarim grofovim vojakam, ki ſo ſvojimu goſpodu na zhaſt nepremakljivo na ſtrashi ſtali, ſo ſolse po sagorelih lizih tekle. Vojnomir in Genovefa ſta v prav ſrezhni edinoſti shivela. Pa ta ſrezha je le malo tednov terpela. Nekiga vezhera posno po vezherji, ko ſo she luzh prishgali, ſta oba dovoljno v navadni ſtanizi ſedela. Genovefa je predla in pela, in Vojnomir je k njenimu petju na ſtrune brenkal. Sdaj ſo ſe svunej pred gradam vojniſhke trobente saſliſhale. »Kaj je?« je grof ſvojiga nadhlevarja, ki je ravno proti njemu hitel, popraſhal. »Vojſka!« mu je odgovoril. »Samorzi ſo nanaglima is Shpanjſkiga na Franzosko udarili in shugajo vſe s ognjem in mezhem konzhati. Dva vitesa ſta sdolej s kraljevimi povelji. She to nozh ſe imamo, zhe je mogozhe, odpraviti, de bi ſe bres odloga s kraljevo vojſko sdrushili.« — Grof je koj doli hitel, in pelje vitesa jih posdravivſhi v viteshko ſobo (zimer). Preſtraſhena grofinja je v kuhnjo hitela, kaj pripravit, s komur bi vitesama poſtregla; sakaj po ſhegi tiſtih ſtarih zhaſov ſe tudi grofinje niſo ſramovale, pred ognjiſhem ſtati.

Grof ſe je zelo nozh na vojſko napravljal, poſlanze ſvojim vojakam v okoljſhini poſhiljal in narozheval, kaj ſe ima pri njegovim odhodu goditi. Vſi vitesi ſo ſe is okoljſhine na njegovim gradu sbrali in veſ grad je ſhumel od osroshja, od hoje oklenjenih mosh in od svonzhanja ojſtrog. Grofinja je imela zelo nozh doſti opraviti, toliki mnoshizi ljudi poſtrezhi in platna in vſiga, kar je koli grof sa odhod potreboval, navesati. O sori drusiga dne ſo bili vſi vitesi v oklepih v veliki ſobi sbrani in grof je od glave do nog v sheleso napravljen in s gibkim peram na zheljadi (Helm) med njimi ſtal. Sdolej pred vratmi gradu ſo ſe she konjniki in peſhzi sa boj napravljeni v red vſtopili in ga zhakali.

Genovefa je sdaj v ſobo priſhla in je ſvojimu moshu po viteshki ſhegi mezh in ſulizo podala. »Suzhi te oroshja sa Boga in sa domazhijo — v pomozh neoroshnjene nedolshnoſti in v ſtrah prevsetnih hudobneshev!« je djala in bleda ko ruta, ktero je v rokah dershala, mu je roke podala. Teshke miſli na prihodnje terpljenja, kterih ſi pa ſhe sdaj ni mogla rasloshiti, ſo ji teshile ſerze. »Oh Vojnomir!« — je sdihtila — »zhe bi ſe nizh vezh verniti ne vtegnil,« in s ruto je obras sakrila. »Mirniga ſerza bodi!« ji je grof rekel. »Bres boshje volje me ne more nihzhe ob tla djati. Povſodi ſmo v boshjih rokah. Doma ſmo ſmerti ravno tako bliso, kakor na teriſhu, in le njegova roka je, ki naſ vedno pred njo varuje. Pod njegovim krilam ſmo v ſredi najbolj kervaviga boja v taki varnoſti, kakor v gradu. Bog je. Bog vojſka in terden grad. Kdor ſe Boga boji, ſe nima nizh drusiga bati. Torej ne tarnaj, draga shena, in ne ſkerbi savoljo mene. Oſkerbljenje tebe in gradu s graſhinſtvam ſim sa Bogam ſvojimu hiſhniku tukaj isrozhil. On je odſlej goſpodar gradu in oſkerbnik mojih vlaſtin! In sdaj te Najvikſhimu isrozhim! S Bogam, miſli na-me in moli sa-me!«

Genovefa ga je ſhe po kamnitnih ſtopnizah ſpremila in vſi vitesi ſo ſhli sa njima. Koj, ko ſo ſkosi velike vrata gradu priſhli, in trobente sapele, ſo ſe vsdignjeni mezhi v ſolnzu, ki je ravno is-hajalo, sabliſkali grofa posdraviti. Urno ſe je, ſvoje ſolse, ki ſo ga ſilile, ſkrit, na konja saluzhil in ko bi bil trenil naprej sdirja, ſe vitesi in oprode (hlapzi) zhes gromezhi moſt pod gradam, sapraſhe. Genovefa je is ſtolpa (turna) sa vlakam tak dolgo sa njim gledala, de ſe je njenim ozhem ſkril, in v ſvojo ſobo ſe je saklenila, de bi ſe isjokala in zeli dan ni ne grishljeja savshila.

Tretje poglavje.[uredi]

Genovefa krivo toshena.[uredi]

Genovefa je po odhodu ſvojiga mosha v veliki shaloſti na ſvojim gradu shivela. Kadar je sarja zhes ſmerezhje sanjala, je she pri delu ſedela in marſiktera ſolsa ji je ko roſa na zvetlize, ki jih je delala, kanila. Kadar je maſhni svonzhek sapel, je hitela v grajſko kapelizo in prav ſerzhno je sa ſrezho ſvojiga mosha molila. Nikoli niſo pri boshji ſlushbi njene klopi v zerkvi prasne vidili, in tudi ſhe nektere popoldanſke ure je tam preshivela v ſamoti. Deklize is vaſi, ki je bila pod gradam, je okrog ſebe sbirala, jih preſti in ſhivati uzhila in jim pri delu marſikaj lepiga pripovedovala. Kakor je she od ſvoje mladoſti prijatliza revnih in bolnih bila, tako jim je bila sdaj prava mati. Tu ga ni bilo ubosiga, kterimu bi ne bila delati in ſi kaj saſlushiti dala, in kjer koli je kaki bolnik bil, ga je obiſkala v njegovi kozhi, in njena prijasnoſt in prijetna sgovornoſt mu je najgrenkejſhi sdravila poſlajſhala. Svezher je med deklami predla — in v zhaſih tudi ſhe posno ponozhi, ko je luna ſkosi okno ſvetila, je v ſamotni ſobi ſedela, na ſtrune brenkala in sraven kako poboshno peſem pela. Pri vſim pa je na dober red in zhiſte obnaſhanje gledala, in prav nizh nerodniga ni pri ſvojih podloshnih terpela.

Hiſhniku, kterimu je bil grof vſe ſvoje isrozhil, je bilo Golo ime. Prebriſan, dobro poduzhen mosh je bil, ki je s ſvojim prilisnjenim govorjenjem in dopadljivim vedenjem vſaziga ſi pridobiti vedel. Pa mosh je bil bres veſti in bres ſtrahu boshjiga; dobizhek in rasveſeljevanje mu je bilo zhes vſe. Zhe je bilo to, kar je delal, dobro in pravizhno, ali ne, ni nizh vpraſhal, de mu je le koriſtno ali prijetno bilo. Koj po grofovim odhodu tedaj je sazhel sapovedovati in goſpodariti. Oblazhil ſe je lepſhi, kakor grof, je napravljal velike goſti in tako premoshenje ſvojiga goſpoda tratil. Torej je s vſimi ſvojimu goſpodu sveſtimi ſlushabniki oſhabno ravnal, tudi marſikterimu delavzu terdo saſlusheno plazhilo vtergal, in prepovedal, de ſe nima nobenimu ubogimu ne edin grishljej kruha podeliti. Le Genovefi je doſlej smiraj ſvoje ſpoſhtovanje ſkasoval, in njegova prijasnoſt in poſhtreshnoſt do nje je bila bres konza. Genovefa ſe je vedno ponoſito in modro dershala; ſe ni nikoli s njim pogovarjala in ga je vedno njegovih dolshnoſt opominjala. S perviga ſe je sdelo, de ji je pokorin in prisadeval ſi je mozhno, ji ſvoje napzhnoſti sakriti. Pa szhaſama ſe je njegova predersnoſt naraſhala in poſlednjizh je bil tako neſramen, de jo je narneſramniſhih rezhi nagovarjal, kterih ſe poſhtena shena ali deviza koli nagovarjati more. S vſo gnjuſobo in nevoljo, ktero je saſlushil, ga je savernila — in ſerdito jo je sazhel sdaj zhertiti in ſklenil je, jo pogubiti.

Genovefa, ktera ſe ni nizh dobriga nadjala, je grofu piſala, Gola po reſnizi popiſala in piſmo s gorezho proſhnjo ſklenila, temu nevarnimu zhloveku ſlovo dati. Grofovi kuhar, prav poſhten mosh, ki je ſvoji goſpodi vſe dobro shelel, in ſe vſim hudobnim ponudbam Gola po mogozhnoſti v bran ſtavil, ſe je Drakon imenoval. Ta je obljubil piſmo grofinje po nekim sveſtim moshu ſkrivej grofu poſlati. Pa svijazhaſtimu Golu to ni ſkrito oſtalo. V tiſtim hipu, ko je Genovefa sjutrej sgodaj Drakonu v ſvoji ſobi piſmo dajala, Golo s golim mezhem pridere, ubosiga, nedolshniga Drakona prizho nje prebode in sazhne ſtraſhno krizhati. Vſi v gradu ſo urno vkup hiteli, grofinjo rasmerſheno in bres govorjenja na ſedesh naſlonjeno in Drakona pred njo v kervi leshezhiga vidijo, in Golo je od shlahtne, nekrivizhne grofinje tako neſramno lagal, de ſo vſi hlapzi in dekle nad tem oſramoteli. Po tem je v tiſti uri poſla (pota) s ravrio tako lashnjivim, opravljivim piſmam do grofa poſlal, Genovefo, najpoboshnejſhi (brumno) in nedolshno goſpo kakor nesveſto, nepoſhteno sheno toshil in sapovedal je jo ta zhaſ v najglobokeji jezho v gradu vrezhi.

Golo je ſvojiga goſpoda na tanko posnal. Vedel je, de je grof prav shlahtnih miſel, pravizhen, uſmiljen in velikoduſhen; pa de pri vſih ſvojih lepih laſtnoſtih ſvojiga nagnjenja k nagli jesi, k zhutljivoſti in ſumljivoſti (Eifersucht) bersdati ne more. »In le eno nebersdano nagnjenje ſizer ſhe tako dobriga mosha«— je rekel hudobnesh — »je enako shelesnimu krogu (Ring) v noſnizah medveda. Peljati ſe da s njim, kamor kdor hozhe.« Golo ſe je tedaj gotovo nadjal, de bo Grof koj, ko ſe mu bode jesa vnela, grofinjo umoriti sapovedal.  

Zheterto poglavje.[uredi]

Genovefa v jezhi.[uredi]

Stolp, (turn) ki je bil hudodelnikam jezha, in kteriga je ljudſtvo le ſtolp ubosih greſhnikov imenovalo, je bil najſtraſhneji vſih ſtolpov gradu. Genovefa ni mogla nikoli bres notrajne grose in bres ſerzhniga uſmiljenja do ubosih jetnikov memo njega iti. In nar sdolej v tem ſtolpu je sdaj ona ſama saperta bila! Njena jezha je bila tako mersla, tamotna in grosovitna, kakor mertvaſhko osidje. Sidovje je bilo zhernkaſto in od vlage v nekterih krajih prepresheno. Tla ſo bile s rudezhimi shganimi kamni (zegli) vloshene. Solnze ni nikoli va-njo poſijalo, nikoli prijasna luna poſvitila. Malo ſvitlobe dneva ſkosi majhno shelesno mresho in Genovefina ſvitlobela obleka je groso tega ſtraſhniga kraja le ſhe bolj povekſhevala. Nozh in dan je tukaj na malo ſlame leshala. Sraven nje je bil lonzhen verzh s vodo in bitviza puſtiga, zherniga kruha je bila vſa njena hrana. Njene ozhi in liza ſo od vedniga joku s zhaſam satekle.

Ko ſe je pa is pervih teshav ſtrahu in bolezhine sbrihtala, je s gorezho ſerzhnoſtjo roke ſklenila, proti nebu pogledala ter molila: »O Ti dobrotljivi ozhe nebeſhki! Tukaj globoko pod semljo ſedim, in proti Tebi gledam. Vſa sapuſhena ſim sdaj. Nikogar nimam vezh, kakor Tebe. Nobeno uſmiljeno oko ne vidi moje nadloge. Moj glaſ ne pride v zhloveſhke uſheſa. Pa Ti vidiſh moje ſolse — Ti ſliſhiſh moje sdihljeje! Sej ſi vſigaprizhujozh, tudi tu ſi, v tem tamnim kraju. Moj ozhe in moja mati ne veſta nizh od mene in moj mosh je daljezh prozh od mene. Miloſtna roka vſih mojih prijatlov mi ne more pomagati; pa Tvoja roka ni prikrajſhana; ti snaſh vrata moje jezhe odpreti. O, uſmili ſe me, Ti najbolji ozhe!«

Po tem je sopet od bolezhine omamljena tiho in bres ſolsa ſedela. »O kako ſrezhni« je djala, »ſo vunder najrevnejſhi ljudje memo mene! Mogozhe jim je ſaj lepo jaſno nebo in ljubo-selenezhe travnike viditi. O ko bi nameſt vojvodſke hzhere uboga paſtirſka dekliza, ali nameſt grofinje berazhiza bila, kako bi mi dobro bilo! Oh! vſe mi je odvseto in prav nizh vezh nimam. She ſolnze, ki vſim ſije, mi sdaj vezh ne ſije! — Pa« — je sopet dalje govorila in ſolse ſo ſe ji sopet vderle — »ſej ſi Ti ſhe moj, o Bog! O bodi tudi Ti moje ſolnze! Reſ je, kadarkoli ſe tebe ſpomnim, ſe sopet vſe po moji duſhi rasjaſni in moje od tarnanja kakor od kushniga mrasa ſterjeno ſerze ſe sopet v ſolse omezhi!«

Beſedi zhaſtitljiviga ſhkofa ſe je sdaj ſpomnila: »To tedaj« — je djala, in ſe je po jezhi oserla. — To tedaj je ſrezha, ktero ſi mi obetal, poboshni mosh? Sa zvetezhimi vratmi me je ta tamna jezha prizhakovala. — »Pa vunder,« je dalje rekla, »ker ſi me Ti, o Bog! o to jezho priti puſtil, mi mora tako dobro biti. Reſ je, de Ti nadloge le is ljubesni poſhiljaſh, le preblezhene dobrote ſo. Pod neſrezho ſta le ſrezha in blagoſlov ſkrita — kakor je Tvoja roka v grenko lupino marſiktero ſladko jedro saperla. — Potolashena hozhem tedaj to terpljenje is Tvoje ozhetne roke prijeti. Le na-te hozhem pogledovati in ſe ſvojih preganjevavzov ne pritoshevati. Tvoja volja je taka — tedaj, o Goſpod, ſim tu! Ravnaj s menoj po Svoji ſveti volji. Pa le Svojo miloſt mi pokashi! Soper Tvojo voljo mi ne more ne laſ sakrivljen biti.«

Po tej molitvi je bila slo potolashena. Tako ſe ji je sdelo, kakor de bi ji bil glaſ v perſih rekel: »Ne boj ſe, Genovefa! veliko ti je ſhe terpeti, pa is vſiga tvojiga terpljenja te bo Goſpod reſhil! Prizho ljudi ſi ſizer sdaj hudodelniza, pa tvoja nedolshnoſt ſe bode nekdaj vunder le lepſhi od ſolnza ſvetila.« In po tem je ſladko sadremala.

Peto poglavje.[uredi]

Genovefa v jezhi mati.[uredi]

Genovefa je vezh meſzov v jezhi prebila. V tem dolgim zhaſu je ni nihzhe obiſkal, kakor Golo, ki je ſvoje nemarne ponudbe bres prenehanja vganjal, in ji le pod to pogodbo njeno poſhtenje verniti in jo is jezhe reſhiti obetal. Pa Genovefa mu je rekla: »Raj ſe zhem prizha ljudi nepoſhtena sdeti, kakor v reſnizi nepoſhtena biti. Raj zhem najsdolej v tem ſtolpu ſkoperneti, kakor ſe s hudobijo na kraljevi ſedesh povsdigniti.«

V tem ſe je njena reva ſhe naraſla. Kmalo po odhodu njeniga mosha, ſe je s radoſtjo preprizhala, de bode mati. Tiſti zhaſ je sdaj pritekel — in mati fantka je poſtala. »O Ti ljubo dete!« je rekla in s ſhibkimi rokami ga je k ſebi ſtiſnila »tako ſi ti tukaj! In v tem ſtraſhnim kraju ſi na ſvet priſhel! O pridi ſim na moje ſerze, de te ogrejem. Oh tvoja uboga mati ſhe peljnize nima, v ktero bi te savila. Noben zhlovek ji ne poda shlize gorke shupe, oh, kako te more tvoja ſlaba mati preshiviti! V tem grosovitim kraju ſhe ni drusiga meſtiza, kamor bi te mogla poloshiti, kakor terde, mersle, kamnite tla. V tem tamnim, vlashnim osidju, od kteriga neprenehama voda kaplja, moraſh vlage in mrasa umreti. O vi kamni nad mano, sakaj mozhite moje ljubo dete s ſvojimi doli kapljajozhimi ſragami? Ali ſte tudi tako neuſmiljeni, kakor ljudje? — Pa — nak', ne samerite mi! ve neme (mutaſte) osidja, bolj obzhutite! Ve ne morete moje in mojiga otroka reve dalje gledati in sdihujete in jokate ſe s menoj!«

Po tem je proti nebu pogledala ſvoje dete s ſlabima rokama dershaje in s ſolsami rekozh: »O Bog! Ti ſi me s tem otrokam obdaril, Ti ſi mu shivljenje dal! Tvoj dar je! Tebi gre! Tebi naj bode tudi veſ poſvezhen! Ja«— je rekla dalje — »ta ima moj pervi opravek biti, de ga Tebi poſvezhim. V Tvoj ſveti tempelj ga ne moram poſlati. Pa ſaj ſi tudi tu prizhujozh — in kjer ſi Ti, je tudi Tvoj tempelj. Nobene prijasne roke ni tu, ki bi ga pri kerſtu dershala, nobeniga duhovniga, ki bi ozheta in botra njegovih dolshnoſt opominjal. Jes, njegova mati zhem tedaj botra, ozheta in duhovna nameſtovati. — Sveto Ti tedaj obljubim — o Bog! — ako bodeſh mene in mojiga otroka toliko doshiveti pripuſtil — tega otroka v ſveti veri v Tebe, o Ozhe! v Tvojiga ſina in Tvojiga Duha, v ſposnanju Tebe in v ſveti ljubesni sredili, in ga kakor drago, meni isrozheno blag pred hudim varovati, de ti ga tiſti dan zhiſtiga in neomadeshvaniga od grehov in hudobij nasaj dam, in v ſvoji ſodbi pred Teboj obſtati morem. Dolgo je sdaj ſhe tiho molila, in potem verzh s vodo prime in otroka kerſti, kteriga je Boleſlava imenovala. »Sakaj v bolezhinah in v ſolsah« — je rekla — »ſi priſhel na ſvet, Boleſlav naj bode tedaj tvoje ime in ſolse matere naj ti bodo vesilo!«

Po tem je dete v ſvoj pripaſ savila, in ga v narozhje poloshila. »Tako« — je djala — »tukaj v mojim narozhju ima tvoja sibelka biti. S ſolsnimi ozhmi je koſizhek terdiga kruha sraven ſebe pogledala, ter djala: »To, ti revſhe, ima v prihodno tvoj shiveſh biti! Reſ je terd in puſt in meni ga je komaj dovolj; pa mirniga ſerza bodi, ſolse tvoje matere ga imajo omezhiti in v boshjim blagoſlovu ga bo meni in tebi dovolj.« Drobno je po tem terdi kruhek svezhila in ſvoje dete s njim redila.

Ko ji je nekiga dne dete na rokah ſladko saſpalo, ſe je zhes-nj naſlonila in sdihovala: »O Bog! pogledaj vunder na to revno dete v mojim narozhju! Oh, zvetliza bi v tem tamnim, merslim osidju bres ſolnzhniga ſija in toplote, bres oshivljajozhiga sraka kmalo ſvitlobo in barvo sgubila, obledela in svenila! Oh, kako bi mogla ta mala zvetliza tu obſtati! O Bog, ne daj, de bi tako revno poginilo! O kako ga ljubim, kako rada dam shivljenje sa-nj! Pa ſej ga Ti ſhe bolj ljubiſh, ko jes. Ti mene ljubiſh, ljubiſh vſe ljudi bolj, kakor mati ſvoje dete. Reſ je,« — je rekla dalje— »ſej ſi ti ſam rekel: In zhe bi tudi mati ſvojiga otroka posabila, jes vunder tebe ne bom posabil.«

Ko je Genovefa tako glaſno govorila, ſe dete sbudi in ſe v pervizh prijasno materi naſmehlja. Genovefa ſe je tudi naſmejala — v pervizh v jezhi: »In ti ſe ſmehljaſh, ljubo dete?« — je djala, in ga na ſvoje ſerze pritiſnila. »Ali ſe ne bojiſh ſtrahot tega kraja? Le ſmehljaj ſe, le! Tvoje ſmehljanje mi vezh pove, kakor jesero beſedi. Sdi ſe mi, kakor de bi hotel rezhi: Mati ne jokajte ſe in bodite veſeli!— Ti ſi reſ reven, pa Bog je bogat. Ti ſi nesmoshen, pa Bog je vſigamogozhen pomozhnik! Ti me gotovo slo ljubiſh, pa Bog tebe in mene ſhe bolj ljubi! O le ſmejzhkaj ſe, ljubo dete, ſmejzhkaj ſe! Dokler ſe ſmejaſh, ſe ne more tvoja mati jokati.«

Zhes neke dni je Golo sopet priſhel. S divjim, rasmerſhenim oblizhjem je ſtopil prednjo. »Sdaj ſe mi she dovolj sdi« — je djal — »zhe hozhete bedaſti oſtati, in zhe ſe nezhete ſvojih zhednoſt vanati, ſe ſaj ſvojiga ſinu uſmilite. Sakaj zhe nezhete po moji volji shiveti, morate pa, Bog mi moje grehe odpuſti, umreti in vaſhe dete tudi.«

Genovefa je mirno bres nepokoja odgovorila: »Raj zhem ſtokrat umreti, kakor v kaj dovoliti, zheſar bi ſe prizho Boga in ſvojih ſtarſhev, prizho ſvojiga mosha in vſih dobrih ljudi ſramovati mogla.« Golo jo je divje pogledal, in od jese veſ bled ſe oberne in shelesne duri tako sa ſeboj satelebi, de ſe je sdelo, de ſe dno jezhe maje, in de je gromezhe donenje ſhe dolgo po jezhi buzhalo.

Sheſto poglavje.[uredi]

Genovefa dobi poveſt od ſvoje blishnje ſmerti.[uredi]

O polnozhi je na enkrat nekaj na malo oknize v jezhi poterkalo. »O ljuba grofinja, ali ſhe ne ſpite?« je klizal shaloſten glaſ. »O kaj vam moram povedati! Oh Bog! Oh Bog! Od joka ſkorej ne morem govoriti! O bresboshni Golo, Bog ga kasnuj in versi ga v najglobozhejſhi bresno pekla — sanikerniga hudobnesha.«

»Kdo pa ſi?« je vpraſhala Genovefa, in vſtavſhi je ſhla k mreshizi jezhe.

»Zhuvajeva hzhi!« je odgovoril glaſ. »Zhe veſte, Berta, ki je she toliko zhaſa bolna in kteri ſte v njeni bolesni toliko dobrot ſkasali. Oh, tako vaſ imam rada in bi ſe vunder tudi rada hvaleshno pokasala. Pa oh, ſtraſhno poveſt vam prineſem. She to nozh morate umreti. Grofova volja je taka! sakaj on vaſ miſli reſ tako neſramno hudobnizo, kakor vaſ je Golo pozhernil; tako je Golu piſal. Morivzi ſo she najeti. Glavo vam morajo odſekati. Gotovo je tako. Sama ſim ſliſhala, ko ſe je Golo s njimi pogovarjal. In oh — tudi vaſhe dete mora umreti. Sakaj grof ga nezhe ſvojiga ſinu ſposnati. Oh meni ſtrah ne da ſpati. Do polnozhi niſim mogla ne ozheſa satiſniti. De ſo le vſi saſpali, ſim is ſvoje bolniſhke poſtlje vſtala, in ſim poſkuſila, ſe k vam ſim priplasiti. Sakaj nizh vezh bi ne mogla shiveti, zhe bi ſhe enkrat s vami ne govorila, ſe pri vaſ ne poſlovila in vaſ ne ſhe enkrat sa vaſho ljubesen do mene sahvalila! Zhe imate ſhe kaj narozhiti, ali zhe vam ſhe drusiga kaj ſerze teshi, meni rasodenite, de ne bodo vſih vaſhih ſkrivnoſt s vami v semljo sakopali, in de bi morde ſhe kdaj od vaſhe nedolshnoſti prizhati mogla.« Genovefa ſe je hudo vſtraſhila in ſtrahu ni mogla dolgo govoriti. Poſlednjizh je rekla: »Ljubo dekle, bodi tako dobra, in prineſi mi luzh, tinte, pero in papirja.« Dekliza je prineſla, in Genovefa je jela piſati. Ker ni bilo mise ali kakiga ſtola v jezhi, je na tleh ſedezh piſmo piſala:

»Dragi mosh! Tukaj na merslih tleh ſvoje jezhe leshezha ſhe tebi piſmo piſhem. Kadar boſh ta liſt bral, bode moje truplo she pod semljo trohnelo. Sa malo zhaſa bodem pred ſodnim ſtolam boshjim ſtala. Kakor hudodelniza ſim v ſmert obſojena. Pa Bog ve, de nekrivizhna umerjem. To ti pred njegovim ſvetim oblizhjem priſeshem in na meji vezhnoſti. Verjemi mi, de ne sapuſtim ſveta s tako lashjo.«

»Oh najboljſhi mosh! le po tebi mi je shal. Vem, de ſo te ſtraſhno golufali, drugazhe bi ne mogel ſvoje Genovefe in ſvojiga otroka umoriti dati. Pa zhe kdej golufijo ſposnaſh, ne ſkerbi prevezh! Sej ſi me smiraj ljubil. Ti niſi moje ſmerti kriv. Kaj ſe zhe, Bog mi je tako naklonil.«

»Pa vunder Boga savolj ſvojiga prenagljenja odpuſhanja proſi. Ne obſodi nikogar vezh, de bi ga ne bil ſam saſliſhal. Naj bo ta tvoja perva prenagla obſodba tudi tvoja poſlednja. Povrazhuj to ſvoje pervo hudo delo, ako ga ravno niſi ſam kriv, s mnosimi dobrimi in shlahtnimi deli. To je narbolje, kar ſhe ſtoriti moreſh. Shalovati in ſe toshiti dalje ne pomaga. In po takim ſe vunder ſpomni, de je nebo. Tam boſh ſvojo Genovefo sopet vidil. Tam boſh njeno nedolshnoſt in sveſtobo ſposnal. Tam boſh tudi ſvojiga ſinu, kteriga na semlji nikoli niſi vidil, v pervizh vidil. Tam naju ne bodo vezh hudobni ljudje raslozhili.«

»Moj zhaſ na semlji je kratek. Svojo poſlednjo dolshnoſt ſim ſpolnila in ti ſvojo nedolshnoſt ſkasala. Sahvalim te tudi ſhe sa vſo ljubesen, ktero ſi mi v boljih dnevih ſkasoval. Ljubesin do tebe vsamem ſeboj v grob.«

»Skerbi sa moje dobre ſtarſhe. Bodi jim dober ſin. Tolashi jih v njihovi shaloſti. Oh, jes jim ne morem vezh piſati, sakaj moja ura je bliso. Pa povej jim, de njih Genovefa ni bila hudodelniza, de ſim bres krivize umerla, de ſim jih ſhe v ſmertni uri pomnila, in de jih sa vſe, kar ſo mi ſtorili, ſerzhno sahvalim.«

»Gola, ubosiga, oſlepljeniga norza, ne umori v ſvoji jesi. Odpuſti mu, kakor mu jes odpuſtim. Ali ſliſhiſh? Proſim te! Nikakorſhniga ſovrashtva nezhem s ſeboj v vezhnoſt neſti in savoljo mene nima ne kapljiza kervi tezhi.«

»Tudi tiſtih, ki mi bodo glavo odbili, ne zherti, ker ſo me bres ſvoje krivize umorili, temuzh njim in njihovim dobrote ſkasuj. Sakaj oni ſo nedolshni in gotovo to neradi ſtorijo.«

»Dobri, po nedolshnim umorjeni Drakon je bil tvoj naj bolj poſhten ſlushabnik. Skerbi sa njegovo sapuſheno vdovo in bodi ozhe njegovim ſirotkam. To ſi mu dolshan, sakaj njegova vdanoſt do tebe je bila tako rekozh, usrok njegove ſmerti. Sa tebe je umerl. Tudi ne posabi ga ozhitno nekrivizhniga rasglaſiti. Dobro deklizo, ki ti bo to piſmo podala, obdaruj. Ona ſama mi je bila sveſta, kjer je bilo vſe soper mene ali kjer ſi, bolj rezhi, savolj ſtrahu pred Golam nihzhe ni upal, sa-me ſkerbeti.«

»Svojim podloshnim bodi mili goſpodar. Ne obkladaj jih s prevelikimi davki. Skerbi de bodo pravizhno goſpoſko, vredne duhovne in umetne vrazhe (Aerzte) imeli. Poſluſhaj vſaziga, ki ſe ima pritoshiti ali kako ſilo ſkasati. Slaſti ubogim milodarin bodi. Oh, miſlila ſim, de bodem mati tvojim podloshnim. Bodi jim ti sdaj; dvojno dolshnoſt imaſh, jim ozhe biti.«

»In sdaj ti poſlednjizh rezhem: S Bogam! O, ne shaluj ſaj preſilno savolj mene, dragi mosh! Sej rada umerjem, sakaj kratko in polno nadlog je to shivljenje, in zhe ſim ravno greſhniza, vunder v vſih rezheh, kterih me je Golo obdolshil, nedolshna umerjem, kakor moj Odreſhenik. On bo moji duſhi miloſtljiv! She enkrat: S Bogam! in moli sa mojo pokojno duſho. S ſpravljenim, miloſtnim ſerzam ſe lozhim in ſhe v ſmerti ſim — tvoja sveſta shena Genovefa.«

To piſmo je v kopeli ſolsa piſala. Tinta in ſolse ſo ſe v njem tako salivale, de ſe je komaj brati dalo. Deklizi ga je podala rekozh:

»To piſmo hrani kakor drago blago in ne pokashi ga nobenimu zhloveku. In kadar ſe moj mosh is vojſke verne, ga mu isrozhi.« In ſvojo biſerno vervizo (Perlenschnur) je sdaj Genovefa s vrata ſnela in rekla: »Te biſere imaſh, ljubo dete, plazhilo sa ſvoje sveſte, ſomiloſtljive ſolse. Moja neveſhka lepotija ſo bili in ſkoraj od tiſtiga zhaſa, kar ſim jih s rok ſvojiga goſpoda prejela, ſo bili okrog mojiga vratu. Tvoja neveſhka lepotija imajo sdaj biti. Vezh ko jesero goldinarjev veljajo. Ne saneſi ſe pa sdaj, ker ſi bogata, na poſvetne rezhi. Miſli, de je tvoja grofinja te biſere na tiſtim vratu noſila, kteriga bo sdaj kmalo mezh preſekal. Uzhi ſe od mene, de ſe tudi na narbolji ljudi ni saneſti. Oh, nikoli niſim miſlila, de mi bo ſam tiſti, ki mi je te biſere v lepotijo dal, vrat odſekati ukasal. Saupaj tedaj v Boga ſamiga. Sdaj pa pojdi in shivi poboshno (brumno) in dobro. Jes moram sdaj ſerze k Bogu povsdigniti in ſe k vezhnoſti pripraviti. S Bogam!«

Sedmo poglavje.[uredi]

Genovefa v ſmert peljana.[uredi]

Komaj je dekliza odſhla, kar shelesne vrata od jezhe saſhkripljejo, ſe s hropotam odprejo in dva mosha v oklepih notri ſtopita. Eden nju je gorezho baklo v rokah dershal in drugi je velik, gol mezh pod pasdiho imel. Genovefa je ravno s otrokam na rokah na tleh klezhe molila. Mosha ſta jo pri ſvitu bakle klezhati vidila. »Vſtani Genovefa,« — je rekel tiſti, ki je mezh noſil in ki ji je imel glavo odſekati, s niskim glaſam. »Vsemi ſvoje dete in idi s nama.« Genovefa je rekla: »Bog, bodi mi miloſtljiv, — v Tvojih rokah ſim!« Vſtane in sa njima ſe opoteka. — Pot je peljala daljezh pod semljo in ſkoraj je ni konza bilo. Mosh s baklo je ſhel naprej, drugi s mezhem pa sa-njo in velik kodraſt peſ jih je ſpremljal. Zhes dolgo ſo priſhli do velikih shelesnih vrat. Tu je mosh, ki je ſhel naprej, kljuzh v kljuzhavnizo vtaknil, in baklo vgaſnil. Vrata ſo ſe odperle, in pod milim nebam, bliso veliziga gojsda ſo bili. Jaſna jeſenſka nozh je bila. Nebo je bilo polno svesd. Meſez je imel ravno saiti. Mersel veter je vlekel. Noben mosh ni govoril ne beſede. Daljezh ſta Genovefo peljala, daljezh v gojsd. Sdaj ſta priſhla na velik proſtor, ki je bil krog in krog s velizimi, zhernimi hvojami, ſivim berſtjem in s treptajozhimi jagnjedmi obdan. Tukaj je mosh s mezhem rekel: »Sdaj obſtoj Genovefa in poklekni.« Genovefa je pokleknila. »Sdaj daj ſvoje dete in ti, Hajnez, ji med tem ozhi saveshi,« je djal dalje, in dete sa rozhize primſhi, je vzdignil mezh. Pa Genovefa je ſvoje dete terdo s rokama oklenila, v nebo pogledala ter glaſno savpila: »O Bog! jes naj umerjem, le moje dete mi reſhi.«

»Ne delaj marnj,« je djal saraſheni mosh. »Kar mora biti, mora biti! Daj ga ſim!«

Pa Genovefa je jokaje in sdihaje dalje govorila: »O ljuba mosha! Ali moreta to ubogo, nedolshno dete umoriti? Kaj ſe je pa pregreſhilo? Koga je rasshalilo? Umorita mene, ſej rada umerjem! Glejta tu moj goli vrat! Le moje drago dete puſtita shivo! Neſita ga mojim ſtarſhem! In zhe tega ne ſmeta, puſtita mi, ne savolj mene, temuzh savolj otroka shivljenje. Sej bi rada tega gojsda zelo ſvoje shivljenje ne sapuſtila in nikoli vezh med ljudi ne priſhla! O glejta, jes vajna goſpa in grofinja, pred vama klezhim in proſezh vajne kolena objemam. Ako ſim vaju le kdaj rasshalila, umorita me! Ako ſim ſe kaj pregreſhila, umorita me! Pa ſej veſta, de ſim nekrivizhna. O gotovo ſe bota ſhe kaſala, zhe sdaj mojih ſolsa ne zhiſlata. Uſmilita ſe me, in Bog ſe bo tudi vaju uſmilil. Ne dajta ſe od zhaſniga plazhila v hudobne dela sapeljati, sakaj njih plazhilo je vezhno. Bojita ſe ſaj Boga bolj, kakor ljudi. Ali hozheta morde reſ tega Gola bolj zhiſlati, kakor Boga? Ne prelivajte ſaj nedolshne kervi; sakaj nedolshna kri klizhe v nebo sa maſhevanje, in morivez ne najde nikjer vezh miru.«

»Jes nizh ne ſtorim« je rekel mosh s mezhem, »kakor kar mi je vkasano. Zhe je prav ali ne, naj Gola in grofa sadene.«

Pa Genovefa ni nehala proſiti in moliti: »O poglejta ſaj na nebo,« je rekla: »Ali vidita gori luno! Glejta, sa hvoje ſe ſkriva, kakor de bi najniga namenjenja ne mogla gledati! Poglejta ſaj, kako kervava sahaja. O kolikorkrat jo bota v prihodnje sahajati vidila, bo vaju nedolshne kervi toshila. In zhe bo tudi viſoko na nebu ſtala, in vſim ljudem jaſno in zhiſto ſijala, ſe bo vunder vama kervavo-rudezha sdela! O poſluſhajta ſaj, poſhluſhajta — veter vije! Ali ne ſliſhita, kako grosno dreveſa ſhume in kako glaſno ſe vſe liſtje treſe. Vſa narava (natura) ſe nad moritvijo nedolshnoſti ſtreſa. V prihodnje bo vaju vſak ſhumezh liſt oſtraſhil. Ali vidita gori svesde! Kakor s jesero ozhmi gleda nebo na vaju! Ali moreta pod milim nebam tako hudobijo ſtoriti. Smiſlita, gori nad svesdami je Bog, pred kteriga ſodbo bodeta nekdaj mogla ſtati!«

»O, Ti ozhe vdov in ſirot v nebeiih, omezhi ſerza teh mosh, ki imata tudi shene in otroke, in poveshi jima roke, de ubosi materi in jokajozhimu otroku prisaneſeta in ſi tega velikiga kervaviga dolga na glavo ne nakopljeta.«

Un mosh, ki je doſle molzhal, ſi je ſolse obriſal in rekel drugimu: »Ti Kunez, meni ſe ſerze terga! Naj shivi. Zhe hozheſh kri prelivati, ſuni ſvoj mezh raji v Golove perſi. On je kriv — ona pa v zelim ſvojim shivljenju nizh inaziga ni delala, ko dobro. Spomni ſe vunder ſvoje poſlednje bolesni; koliko dobriga ti je takrat ſtorila.«

»Umreti mora,« je rekel Kunez. »Tu nizh ne pomaga, ljubi moj Hajnez! Tudi meni, pri moji ubogi duſhi, teshko de, jo umoriti. Pa zhe jo shivo puſtiva morava oba umreti. Nji pa vunder to nizh ne pomaga. Golo jo bo vunder ſhe vedel ſtakniti. Rasun tega mu morava pa tudi ſhe njene ozhi prineſti v snaminje, de ſva jo umorila.«

»Shivljenje ji vunder hozheva puſtiti!« je rekel Hajnez. »Saj lahko tako ſtoriva, rezheva ji, de ne bodeva isdana, de nama mora priſezhi, sa smiraj v tem gojsdu oſtati; Golu pa poneſeva ozhi tvojiga pſa. Obljubim, huda veſt mu ne bode pripuſtila, jih bolj na tanko pogledati, de bi svijazho ſposnal. Pa, jeli, teshko ti de, ſvojiga pſa umoriti. Pomiſli le, Kunez! ali bi ti ne imela naſha ljuba grofinja in naſh mladi grof, ali bi ti ne imela ta neſrezhna mati in njeno nedolshno dete drasheji biti, Bog mi odpuſti moje grehe, kakor tvoj peſ? Kunez, ne bodi vunder tako neuſmiljen ne!«

»Saj niſim,« je rekel Kunez. »Bog ve, de mi ſhe nikoli noben opravek ni bil tako teshak. Pa Golo bo divjal, zhe —«

»De bi te tvojiga Gola —« je rekel Hajnez. »Nedolshnoſti shivljenje puſtiti, je gotovo kaj dobriga. In moshu ſe ne ſpodobi, ſe pri dobrim delu bati, temuzh tudi kaj upati mora. Zhe ſi ravno sdaj kaj soperniga napraviva, kaj pa de? Danaſ ali jutro nama sna vunder le dobro tekniti!«

Terdi mosh je tedaj rekel: »Naj ſi bo! Skuſiti hozheva.« — Koj je sdaj Genovefi ſtraſhno priſego preisgovarjal, de ſe ne bode vſe ſvoje dni is te puſhave premaknila, in vſako beſedo je mogla sa njim isgovoriti. Tudi Hajnez mu je mogel na njegov mezh priſezhi, de ne bo nobenimu ne beſedize od tega povedal in je tudi ne v puſhavi obiſkoval. Kunez jo je sdaj peljal s ſvojim tovarſhem, de bi ſe mu zlo nizh ne bilo bati, ſhe vezh milj daljezh zhes gore in doline v najſtraſhneji kraj puſhave, kjer ſhe nikoli ni zhloveſhka noga hodila, in tam je od ſlaboſti omedlela in pod hvojevo drevo padla. Mosha ſta jo puſtila leshati, in greſta ſvojo pot. Le eden ſe je ſhe s ſolsnimi ozhmi oserl ter djal: »Bog ſe je uſmili, in ſkerbi sa-njo in njeno ubogo dete! Zhe bi ne bil bolj uſmiljen, kakor ljudje, bi ne bilo prav.«

Ko ſta v grad nasaj priſhla, je Golo kakor v obupu v ſvoji ſobi ſedel s na roko naſlonjeno glavo. »Tukaj vam ozhi prineſeva!« je rekel Kunez, ki je pri vratih obſtal in mu paſje ozhi na ſtegnjeni roki kasal. — »Nezhem jih viditi!« je Golo ſtraſhno sarjul, in kviſhko ſkozhil ter po mezh ſegel. »In zhe mi ſhe eden le enkrat ime neſrezhnize imenuje, sderem ſvoj mezh in ga prebodem. Koj ſe mi spred ozhi poberita, in nikoli vezh ſe mi ne prikashita! — To je vunder zhudno,« je djal po tem ſam pri ſebi — »poprej ſe mi je maſhevanje nad Genovefo tako ſladko sdelo, in sdaj mi je tako britko, de bi rad perſt ſvoje roke dal, ko bi ſtorjeno delo neſtorjeno ſtoriti mogel! Oh! kdor po ſvoji ſtraſti ravna, ſe vunder le golufa.«

Osmo poglavje.[uredi]

Koſhuta reſhi Genovefo in njeno dete od lakote in ſmerti.[uredi]

Genovefa je dolgo v omedlevizi pod hvojami leshala. Zhes dolgo ſe je sbrihtala in vidila, de je ſama s otrokam v gojsdu. Nebo ſe je med tem s oblaki prevleklo. Luna je bila she davno saſhla. Prav tamno je bilo. Straſhen vihar je po drevju buzhal. V duplu je ſova vekala, in bliso nje je volk tulil. Grose in ſtrahu ſe je treſla. »O Bog, o Bog!« je klizala »kakſhina grosa me ſprehaja! Pa ſej ſi Ti tudi tukaj pri meni, pred Teboj je nozh ſvitla. Ti me vidiſh! Kjer nobeniga zhloveka ni, tam ſi Ti. Ti jih nikoli ne sapuſtiſh, ki v Te saupajo. Ti ſi mene in moje dete — neſkonzhno bodi sa to sahvaljen, — is zhloveſhkih rok reſhil. Ti ne bodeſh pripuſtil, de bi med divjimi sverinami poginila. V Te hozhem saupati in ſe nizheſar ne bati!«

Oſtala je tudi tako s otrokam v narozhju pod dreveſam in roke nad ſvojimi koleni ſklene, s milimi ſolsami v nebo pogleda in zhaka, de ſe dan sasori. Pa novo terpljenje ji prineſe. Gerdo, megleno jutro je bilo v jeſeni. Vſa okoljſhina je bila puſta, divja in ſtraſhna pogledati, nikjer nizh ko gole ſkale, zherne hvoje, ternje in brinje. Jutrajni srak je bil ſilno mersel in poſlednjizh je jelo ſhe zlo deshvati in meſti. Genovefa ſe je od mrasa treſla in njeno ljubo dete ſe je jelo od mrasa, mokrote in lakote jokati. Povſodi okrog je gledala po kakim votlim dreveſu ali po kaki pezhi (votli ſkali) kamor bi ſe bila ſtiſnila, in divjiga ſadja ſi je sa shivesh iſkala. Pa nikjer ni bilo ſuſiga proſtora, nikjer na malo ſhe s liſtjem pokritih germizhkih ni ne jagodiza viſela. Sdaj je s ſvojimi mehkimi perſti is terde, smerle semlje nekoliko koreniniz iskopala in njena kri je ſneg orudezhila! Te koreninize je svezhila in ſvojim ſinu dajala.

Na to gre, deſiravno vſa trudna in sdelana, s ſvojim otrokam narozhji v ſnegu in deshju po ſtraſhni puſhavi dalje, bres de bi bila vedila kam. Ko je sopet zhes ſkalo prilesla, sagleda sdolej med ſtermimi ſkalami majhno, voſko dolinizo s travo. Doli je ſplesala. V neki ſkali, ki je bila s goſtimi hvojami obraſhena, je sagledala pod zhes-njo viſezhimi vejami majhno luknizo, kakor vraliza. Skosi te ſe je priſhlo v votlino, ki je bila doſti proſtorna, de bi v ſili dve ali tri oſebe v nji ſtanovale. Ne daljezh od nje je vir, zhiſt kakor kriſtal, is ſkale sviral. Nekakſhno buzhje ſhavje ſe je ſkale ovijalo. Njegovo perje pa je bilo velo, in pol ſognjito ſadje je po tleh leshalo in ni ga bilo vshiti. Genovefa je ſhla s ſvojim otrokam v votlino. Tukaj je bila pred deshjem in vetram varna. Pa ſhe smiraj ſe je od mrasa treſla. Poldan je sdaj bilo. Glad jo je ſtraſhno naganjal in tudi dete je jelo sopet lazhno jokati in vpiti. V votlini poklekne in dete pred ſe na tla poloshivſhi ſkosi vratiza votline proti nebu pogleda, roke ſtegne ter moli: »O Ti dobrotljivi Ozhe nebeſhki, poglej, ſim doli na jokajozho mater in na njeno kopernezhe dete! Saj Ti v najhujſhim vremenu tudi krokarje preshiviſh, ki tu nad viſokim ſkalovjem letajo. Ti tudi zhervizhkov ne posabiſh, ki tukaj po ſkalnati ſteni lasijo, in jim daſh tudi po simi mervizo seleniga mahu najti. Ti snaſh tudi mene in moje dete v tej puſhavi prehraniti in tudi is kamnja kruha narediti. Nak! Ozhe, Ti naju ne moreſh, naju nezheſh tukaj poginiti puſtiti! Ti ſi nama ravno sdaj prebivaliſhe najti dal. Ti boſh tudi sa jed ſkerbel!«

In glej, ko bi ſe bilo bliſknilo, ſo ſe oblaki rasdelili in ſolnze je prijetno in gorko saſijalo. Nekaj je v na semlji leshezhimu liſtju ſhumelo in sdaj je koſhuta pred votlino ſtala. Ker je ſhe nikoli ljudje niſo preganjali, ni bilo zlo nizh plaſhna. V votlino je priſhla, kjer je navadno ſtanovala, bres ſtrahu in proti Genovefi obernjena je obſtala. Genovefa ſe je je v sazhetku vſtraſhila, s zhaſam pa je bila ſerzhneji in jo je boshala. Sver ſe te prijasnoſti ni obzhutljiva sdela. Sdaj ſe je Genovefa smiſlila, ſebe in ſvoje dete s mlekam te sveri rediti. »O Bog! koga primora ſila ubogo mater,« je rekla in je puſtila dete koſhuto ſiſati. Sver, kteri je bil volk mladizha rastergal, in ktero je obilno mleko tiſhalo, je rada dershala. Genovefa je po tem dete, ki je omolzhalo in ſpati hotlo, v nektere ſvojih oblazhil savila in v kot votline poloshila, kjer je prav pripraven proſtor bil.

Ko je Genovefa ſvoje dete opravila, ſe je ſhe le na-ſe smiſlila. Sopet je ſhla is votline okrog leshezhe buzhe nabirat in slomivſhi vſako v dva enaka koſa jih je oſnashila in v viru do zhiſtiga ſprala. Ko ſe je vernila, je sver v votlini leshala. Genovefa je nektere opreſne seliſha ponudi, ki jih je ob viru nabrala. Sver vſtane, ji jih s roke vsame in ji po tem, kakor de bi ji ſvojo hvaleshnoſt pokasati hotla, roko lishe, Genovefa poſkuſi sver mleſti. Sver rada dershi in Genovefa vezh buzhnih koſov s mlekam napolni. Po tem na kolena pade, in pol rumene buzhe zhiſtiga, mlazhniga mleka s obema rokama proti nebu povsdignivſhi je jokaje molila: »O moj Bog! vsemi moje ſolse v hvalo sa ta tvoj dobrotni dar. Reſ je, tvoj dar je to mleko; Ti ſi dal, de ſe mi je ſred te ſkale vir shivljenja pokasal, Ti ſi naklonil, de je morde kaka ptizhiza buzhne peſhke v to puſhavo saneſla, de imam poſodo, kamor tvoj dar ſpravim. Ti ſi me v to votlino peljal, v ſtanovavnizo te dobre sveri! Sdaj ni ſila, ne meni ne mojimu otroku ſkoperneti. Sdaj ſmem mersle, puſte sime s terdnim saupanjem v Te mirna in potolashena prizhakovati!«

Pila je, in ſolse hvaleshnoſti ſo ji v mleko kapljale. »O kako ſladka pijazha!« je rekla. »Tako dobra ſe mi ſhe v vſim mojim shivljenju ni nobena jed sdela. O Bog! kako malo ſim pri obilni misi ſvojih ſtarſhev Tvoje dari zhiſlati snala. O, odpuſti mi, de ſe ti bolj ne sahvalim, odpuſti, de niſim ubogim vezh dobriga ſtorila! Oh nikoli niſim ſkuſila, kako teshko lakot de! O koliko ubosih bi bila lahko s majhnimi troſhki do ſitiga pokrepzhala!«

Ko ſe je bila s mlekam prav dobro pokrepzhala in Boga ſhe enkrat sa-nj sahvalila, je ſhla is votline ſi ob ſkalah in ſtarih dreveſih mehkiga, ſuſiga mahu nabrat in vezh pripaſov (birtahov) ſi ga je nabrala, in v votlini ſebi in ſvojimu otroku mehko poſteljo napravila. Po tem je terdne, koſhate hvojeve veje, ki ſo nad vratmi votline viſele, ſhe nisheji pripognila, de bi votlino ſhe bolj vetrovam sadelala. Pod hvojo je majhno, ſuho, lepo, s mehkim, belim, rumenim in selenim maham poraſheno palizhizo naſhla. V dva neenaka dela jo je prelomila in s ſhibkimi hvojevimi ſhibinami je tako manjſhi del na vezhiga privesala, de je bil krish, kteriga je na naj lepſhi kraj votline poſtavila. Ko je vſe dokonzhala, ſe je trudna v votlini uſedla. Hvojove veje, ktere ſo vratiza kako zhernoseleno sagrinjalo sakrivale, ſo prijetno tamoto po votlini delale in od koſhutniga hlapenja je bila tudi she votlina ljubo ſogreta. Ko je Genovefa tako ſedela, ſe ji je, ko bi bil trenil, lahko in dobro pri ſerzu ſtorilo. Serzhno je Boga sahvalila, de jo je is tamne jezne reſhil in de ji je pred Golam varno prebivaliſhe pripravil. Reſ de ſpomnila ſe je, de bode tudi tu veliko terpljenja imela: pa na krish je pogledala ter molila:

»O moj boshji odreſhenik, ki ſi is ljubesni do mene na krishu umerl, to Tvoje snamnje mi ima vedno pred ozhmi ſtati. Vedno me ima tvojiga uka opominjati. S teboj zhem sdaj puſhavno shivljenje v tej puſhavi shiveti sazheti. Moje terpljenje je tudi moj krish. Po tvojim isgledu ga zhem poterpeshljivo sadeti in vedno moliti: »Ozhe! Tvoja volja naj ſe iside in ne moja! Sej bo tudi kdaj minulo, in zhaſ bo pretekel, de bom s teboj rezhi mogla: »Dokonzhano je!«

Po taki molitvi ſo ſe ji, zhes dolgo v pervizh v ſladkim ſpanju ozhi saperle. Njeno dete je pri njenim ſerzu leshalo in sveſta koſhuta, ktera je odſlej vezh ni sapuſtila, je pri njenih nogah leshala.

Deveto poglavje.[uredi]

Genovefe ſamotno shivljenje v puſhavi.[uredi]

Genovefa je odſlej v puſhavi kakor prava puſhavniza shivela. Sima je minula, leto je priſhlo, ki ſe je sopet simi vmaknilo, in tako je ſhlo dalje, bres de bi ſe bilo kaj poſebniga sgodilo.

Kadar je po leti kakiga vrozhiga dne popoldan tako med nemimi (mutaſtimi) ſkalami in dreveſi ſedela in nizh ni ſliſhala, kakor krokanje krokarjev ali kluvanje kakiga berleſa; kadar je v grosovitnih jeſenſkih nozheh mersla luna viſoko pod obnebjem plavala in v ſamotno ſkalovito dolino ſijala; kadar je po simi is votline zhes neismerno odejo ſnega gledala, kjer ſe je le kaka ſled divjih sverin snala: je prav ſerzhno hrepenela sopet oblizhje ſvojih ſtarſhev, ſvojiga mosha ali le kakiga zhloveka viditi. »O kako ſrezhni ſo vunder ljudje — je doſtikrat sdihovala — ki v drushbi shivijo in ſvoje nadloge in veſelje vsajemno prenaſhajo! In kako neumni ſo, de te ſladke ſrezhe doſtikrat zlo nizh ne zhiſlajo in ſi mnogokrat ſvoje shivljenje ogrenljujejo.« Po tem ſe je pa vſaki zhaſ sbrihtala, ter djala: »O Bog, ſrezha, de moram s tabo hoditi, je vunder le neſkonzhno ſlajſhi, od hoje s ljudmi! ako ſmo ravno daljezh od ljudi, ſi vunder Ti bliso naſ — v prasni puſhavi in v tihi polnozhi! Kako velika je ta ſrezha, de moremo s tabo govoriti, Ti ſerzhni duſhni prijatel!« Tako ſe je navadila smiraj s Bogam hoditi in v ſerzu s njim govoriti, de ſo ji v tazih prijasnih, priljudnih pogovorih ure kakor migljeji pretekle.

Ako ji je kopanje korenin in pobiranje divjiga ſadja ravno veliko dela usrokovalo, je mogla vunder marſiktero uro bres vſiga opravka preſedeti. Vezhkrat je rekla: »Oh, de bi le igle in kaj preje imela, kako prijetno bi mi pazh marſiktera ura pretekla, kako zhedno bi hotla ſebe in ſvoje dete oblazhiti! Ljudje vezhkrat zhes delo mermrajo, pa bres dela je shivljelje shaloſtno in dolgozhaſno in naj teshji delo je ſladko memo poſtopanja.«

Vezhkrat je po kakih lepih bukvah hrepenela. »Marſiktero uro — je rekla — bi lepo in polno poduzhenja imela! Pa, Tvoje dela, o Bog, okrog mene ſo tudi bukve, ktere ſi ſam piſal.« Sazhela je sdaj boshje dela bolj pasljivo premiſhIjevati, kakor jih je doſlej v ſvojim shivljenju premiſhljevala in naj majnſhi zvetliza, kebrizhek ali polshek ſo jo, ker je ſled boshje modroſti in dobrotnoſti v njih vidila, neisrezheno rasveſeljevali.

Slo veſelilo in tolashilo jo je, de je Jesuſ toliko ſvojih naj lepſhih prilik is tazih rezhi jemal, ktere ſo jo tudi v puſhavi obdajale. Kadar je ſolnze v pomladi sopet tako ljubo in prijasno v votlino ſijalo, je s veliko radoſtjo djala: »Ti ljubi Bog! Tvoje ſolnze mi je lepa podoba Tvoje prijasnoſti in ozhetne ljubesni. Sakaj Jesuſ, Tvoj ſin, ſam pravi: »Ozhe nebeſhki puſti ſvoje ſolnze ſijati dobrim in hudobnim.« Moja ljubesen do ljudi ima tedaj biti Tvojimu ſolnzu enaka. Tudi ſvojim neprijatlam bi rada dobro ſtorila, de bi le mogla.« Kadar je sa ohranjenje ſvojiga shivIjenja ſkerbela, in kadar ji je shaloſt ſerze rasjedala, in zhe je po tem kakiga lepiga jutra prijetno petje ptizhev ſliſhala, je rekla: »Tako ſte veſele in bresſkerbne, male radoſtne ſtvarize, in tako radoſtno pojete! Ali bi ſe ne imela tudi jes radovati in peti kakor vi? Sej Jesuſ ſam tako hozhe: »Poglejte le ptizhev pod nebam. Ne ſejejo, ne shanjejo in ne ſpravljajo v ſkedne, in vaſh ozhe nebeſhki jih vunder le preshivi. Ali niſte vi vezh, kakor oni? Ja moj Bog! Ti me bolj ljubiſh, kakor vſe te ptizhe. Tudi bi imela bolj veſela biti, kakor oni vſi in ne ſkerbeti, ako ſe ravno sdaj sa me nobeno serno ne ſeje, nobena bilka ne shanje in noben ſnop vezh v ſkeden ne ſpravlja.« Zhe je zvetlize, ktere ſo ji malo dolinizo s mnogimi barvami lepſhale, pregledovala, je rekla: »Tudi ve ſte mi prijasni poroki, in ljubesnjive osnanovavke boshje ljubesni do mene. Tudi take zvetlize je Jesuſ pokasal, rekozh: »Premiſhljevajte zvetlize polja! Ne delajo in ne predejo, pa vunder vam rezhem: tudi Salomon v vſim ſvojim velizhaſtvu ni bil tako lepo oblezhen, kakor ena ismed njih. Zhe tedaj Bog travo na polju tako lepo oblazhi, ali ne bo vaſ ſhe bolj, vi maloverniki? Nizh vezh nezhem maloverna in nizh vezh neſerzhna biti, in ako ravno sdaj ne morem ne preſti in ne ſhivati, vunder nezhem sa ſvojo obleko v prihodnje prevezh ſkerbeti.« Po leti, kadar je v njeni dolinizi ſolnze pripekvalo in ona shejna k ſvojimu viru priſhla, mersle vode sajela in pila, je mnogokrat rekla: »Kar je ta vir mojim ſuhim uſtnizam, to je Tvoj uk, Tvoj duh, o Goſpod! moji duſhi.« Saj ſi ſam rekel: »Kdor je shejin, pridi k meni in pij. Voda, ki mu jo jes podam, mu bo vir, ki v vezhno shivljenje tezhe.« »Samo ta notranji vir shivljenja me s tolashbo pokrepzhuje, in me s veſeljem napaja, sdaj ko ſim ob vſo tolashbo od ſveta in ko mi je vſe veſelje prihodnjiga shivljenja vseto.« — Doſtikrat, kadar je ſtraſhno pezhovje, ki je njeno dolino obdajalo in she veke v viharju in hudi uri nepremakljivo ſtalo, ſpremiſhljevala, ſe je Jesuſovih beſed ſpomnila: »Kdor mojo beſedo poſluſha, in po nji shivi, tega modrimu moshu prilizhim, ki je ſvojo hiſho na ſkalo sidal.« — Po tvoji beſedi hozhem, — je rekla po tem, — ſvoje svelizhanje sidati in terdno ko na ſkali bo ſtalo. »She ternje in oſat ji je bilo polno poduzhenja.« Ko bi ſe s vaſ, ve ternjeve seliſha, grojsdje in drugo shlahtno ſadje tergati dalo, — je rekla — bi mi bilo reſ prav ljubo, in bi ſe mi tu v puſhavi prav prileglo. Pa pri tem obſtane, kar je Jesuſ rekel: »S ternja ſe ne da grojsdje in s oſata ne fige nabirati. Vſako dobro drevo obrodi dobro, sanikerno pa sanikerno ſadje.« Dobro drevo zhem tedaj biti in dobro delati, kolikor mi je mogozhe. Nikoli nezhem biti ternju in oſatu enaka, ki le bode in nizh ali pa sanikerno ſadje rodi. Tako ſo ji bile ſolnze, ptize, zvetlize, vir, ſkale, ternje in oſat zhiſte snamnja, ki ſo jo Jesuſovih beſed opominjale in ji dovolj miſliti dajale.

Ljubſhi od pomladanſkiga ſolnza, bolj veſel, kot pomlad s njenimi zvetlizami in ptizami, bolj poln poduzhenja od vſiga, kar je v puſhavi viditi mogla, ji je bil pogled njeniga otroka. Vſak jaſen dan ga je is votline pod lepo jaſno nebo neſla. Kadar ſe je med tem, ko ſe je koſhuta nekoliko od nje paſla, s otrokam na rokah pred votlino ſprehajala in s njim, ako ravno ſhe ni nizh od tega umel, prav prijasno menila; kadar je otrok ſvoje rozhize sa njo ſtegal in ſe ji ſmehljal, ſe ji je sdelo, kakor de bi ji to ſmehljanje vſo puſhavo olepſhavalo in kakor de bi vſe okrog poslazheno bilo. Doſtikrat je na meſtu, kjer je ſtala, pokleknila, dete na ſerze pritiſnila, s milim, ſladkim ſmehljanjem materſke ljubesni na-nj gledala ter djala: »O Bog, kako Te zhem sahvaliti, de ſi mi ſhe to dete puſtil! koliko veſelje, koliko radoſt, kakſhno vſakdanje opravilo mi dela v tem divjim sapuſhenim kraju! O poglej tudi Ti, ozhe nebeſhki, blagoſlovezh to dete in daj, de bo tudi dalje raſtlo in bolje prihajalo! — Kako jaſno in veſelo gleda« — je dalje rekla — »kako zhiſto je to zhelo in ljubesnjive liza bres vſih ſtraſti, kako neſkerbno mi tukaj na ſerzu pozhiva! O pazh reſnizhno je govoril odreſhenik: »Ako niſle kakor otrozi ne bodete priſhli v nebeſhko kraljeſtvo. O, de bi tako vſi ljudje proſtovoljni in s dobrim prevdarkam bres napuha, saviſti, zhertenja in inih (drusih) hudih ſtraſti bili, kakor je to dete ſhe v ſvoji nedolshnoſti in v ſerzhni nevednoſti; gotovo bi nebeſhko kraljeſtvo v ſvojih ſerzih imeli; tako veſelo bi na ſvetu shiveli, kakor dete na maternih perſih; tako sadovoljno in ſrezhno bi, tako rekozh, na ozhetovim ſerzu boshjim pozhivali.«

Mnogokrat ſe ji je shiva shelja vnela, ſhe kdaj kako zerkev obiſkati. »Kakſhna ſrezha je to, je rekla, zhe jesera ljudi pred Bogam klezhijo, boshjo beſedo poſluſhajo, ali zhe ſe hvalna peſem verne mnoshize poboshno proti nebu vsdiguje! O, ko bi le sopet kako svonjenje ſliſhala, miſlim, de bi ſe mi ſerze oddahnilo. Pa vunder — je rekla dalje, — ſej je zela natura, nebo nad menoj in semlja okrog mene tudi Tvoj tempelj, o Bog, in ſerze, ki v ſamotni puſhavi bije, je tudi Tvoj altar. Ta ſkalovita dolina naj bode tedaj tudi tempelj Tebi poſvezhen in moje ſerze naj Ti bode altar!« —Tudi ni bilo ne dreveſa ne ſkale, kjer bi ne bila molila ali klezhala, in zhe ji sima ni pripuſtila is votline iti, je marſiktero uro pred malim krishem v ſvoji votlini na terdim kamnu klezhala, ki je is ſkale molel in ji pruzhiza bil.

Deseto poglavje.[uredi]

Genovefe materſka radoſt v puſhavi.[uredi]

Kakor v zhaſi med seliſhi in ternjem v puſhavi kraſna, rudezha zvetliza sraſte, tako je sdaj Genovefi v ſredi njene tihe ſamote naj lepſhi, priljudno veſelje zveſti jelo. Boleſlav, njeni ljubi otrok, je med tem prav odraſtel in je bil sdaj prav ljubesnjiv fantizh, ki je she hoditi jel. V pikaſto koshizo mlade ſerne, od ktere je v gojsdu leſjaka odpodila, ga je oblekla. Zhe ravno ſantizh ni drusiga, ko seliſha in korenine, mleko in voda vshival, je vunder tako popoln in zvetezh bil, kakor shivljenje. Sdaj ſe je pamet v ljubim fantizhu sbudila; jel je ſe ſamiga ſebe svedovati, rezhi krog ſebe raslozhevati, beſede umevati in isgovarjati.

Genovefa, ki she tako dolgo ni beſede is zhloveſhkih uſt ſliſhala, je ſerzhno veſelje obzhutila, ko je perve rasumljive glaſove od fantizha ſliſhala; ſhe vezhi veſelje je pa zhutila, ko je ſladko ime »mati« pervi krat lepo in umljivo isgovoril. To je bilo v sazhetku sime. Pogovarjala ſe je sdaj v ſvoji tamni votlini po vezh ur is njim; ga je vſe, kar ſe je v votlini in mali dolinizi vidilo, od ſolnza do kremenzhka, od hvojeviga dreveſa do mahu imenovati uzhila, in kmalo ſe je mogla s njem po malim pogovarjati. Pervi sharki ſe unemajozhe pameti, perve iſkrize proſte ljubesni, ktero je pri njem ſpasila, ſo jo neisrezheno veſelile, in vſak dan ji je obilniſhi in mnosheji materſke radoſti prineſel. V ſredi sime ji je tako rekozh lepa pomlad zveſti sazhela.

Proti konzu sime je fantizhek sbolel in dolgo ni mogel votline sapuſtiti. Pa kmalo po pervih dnevih pomladi je she osdravel in ſe je sopet lepo kakor rosha raszvetal. Nekiga lepiga pomladanſkiga jutra ga je Genovefa vsela sa roko in peljala ga je v pervizh sopet is tamne votline v proſto in zvetezho dolinizo. Lepota vſe pomladi, ktero je sdaj fantizhek v dnevih boljſhi pameti ob enim previdil, ga je prav poprijela. Veſ oſtermen je poſtal, vſe s velikimi ozhmi pogledajozh in rekel je: »Mati, kaj je to? ſaj je vſe drugazh, kakor je bilo poprej; vſe je lepſhi! Ta dolina je bila vſa s ſnegam pobeljena, sdaj je pa tako lepo selena, de ſo hvoje memo nje le zherne. In germovje in dreveſa, ki ſo poprej ſuhe in bres liſtja ſtale, in le tu ali tam kak rumen liſt imele, ſo sdaj polne, polne tanziga, ſvitloseleniga liſtja. In kako sdaj ſolnze ljubo in toplo ſije, in kako je nebo lepo viſhnjeno. In le poglejte tu na tla, kakſhne lepe, majhne ljube rezhi ſo tu, o poglejte, no, kako lepo rumene, viſhnjeve in bele!«

»To ſo zvetke, ljubo dete,« je rekla Genovefa. »Glej tukaj jih nekoliko tebi nabiram. Te tukaj ſo marjetize, in svonzhiki! Glej, kako ſo snotraj lepo rumene in kako lepo ſo konzhki belih kriliz krog in krog rudezhi! Te rumene tukaj dobro poduhaj! Ta viſhnjeva tu je vijoliza. Ta ſhe prijetniſhi duſhi. Na, tu jih imaſh; vſe ſo tvoje! — in ſhe ſi jih natergaj, kolikor jih moreſh.« Toliko ſi jih naterga, de jih s ſvojima majhnima rokama ni mogel objeti.

Genovefa ga je po tem na kraj doline k selenimu germu peljala. »Sdaj poſluſhaj« je rekla, »Ali kaj ſliſhiſh?« — Fantizhek je sdaj pervizh v ſvojim shivljenju ſtoglaſno petje ptizhev ſliſhal, ki ſo tukaj nepreganjani od neuſmiljenih rok v neisſhtetih mnoshizah gnjesdili. »Oj — je rekel — kaj pa tako prijetno poje? Na vſakim dreveſzu in germizhu ſtoteri ſladki glaſovi pojejo. Viditi zhem vunder, kaj je to! Pojdite!«

Genovefa ſe je na s maham poraſheno ſkalo vſedla v ſenzo dveh mladih bukovih dreveſ, vsa me fantizhka v narozhje in je, kar je tudi posimi in v sazhetku pomladi vezhkrat ſtorila, nekoliko nabranih sern od divjiga drevja na tla natreſla, de bi ptize vabila. Mnogo ptiz je priſhlo — prijasni ſhinkovez, selenkaſti zisek, ptizhki s lepo rudezho glavo in perſmi, piſani ſhtigljiz, in urno ſo serna pobirali. »Glej,« je rekla, »ti ptizhki tako lepo pojejo.« 

Fantizhek je od veſelja poſkakoval. »Oj ljube, ljube, lepe ſtvarize!« — je rekel. »Ve tako lepo pojete? Ve she lepſhi snate kakor krokarji, ki zelo simo v zhaſih tako shaloſtno ſtradajo, in tudi bolj lepe ſte kakor oni. Pa povejte mi le, mati!« je sopet sazhel, »kako pa je to, de je sdaj vſe tako lepo? Od kod pa pridejo vſe te lepe rezhi? Sej vi niſte mogli te dolinize tako olepſhati, ta zhaſ, ko ſim bil jes bolan. Sej ſte bili vedno pri meni v votlini in tako umetni gotovo tudi niſte.«

»Ljubo dete,« je odgovorila Genovefa, »povedala ſim ti she, de imam tako dobriga ozheta v nebeſih, ljubiga Boga, ki je ſolnze, luno, in svesde naredil. Glej, on je tudi vſe to naredil, de bi prav veliko veſelja imeli.« — »O ljubi, dobrotljivi Bog!« je rekel fantizhek; »ta je pazh prav dober in umeten!« in Genovefa ſe je ſmehIjala savoljo te nedolshne proſtoſti. »Pazh je reſ, je djala ſama pri ſebi in ga objela in kuſhnila,« de bi te marſikter otrok, ki je ſtariſhi ko ti, neumniga imenoval in ſe ti ſmejal. Pa le sa to, ker posabi, de je ſam nekadaj tako govoril, in ki je, kakor vſi ljudje, s zhaſam k ſposnanju priſhel.

Drugi dan jo je fantizhek sjutraj, sarano sbudil in rekel je: »O mati! vſtanite no in pojdite s mano! Viditi hozheva, kaj je ljubi Bog sopet lepiga naredil.« Genovefa ſe mu je prijasno naſmejala in na seleno tratizo med ſkalovje ga pelje, kamor je ſolnze prav toplo ſijalo, kjer je vſe poprej dosorilo in kjer je she undan zvetje od jagod vidila. Pa reſ ſo bile nektere jagode she srele in bolj rudezhe, kakor ſhkerlat. »Ali ſo to tudi zvetlize?« je vpraſhal fant. »Nak,« je rekla Genovefa, »to ſo rudezhe jagode.« Pozhepnila je in nekoliko naj lepſhih naterga in pravi: »Le sini sdaj in pokuſi eno!« Fantizhek jih je jedel in roko na perſi pertiſnil, ter rekel: »O te ſo dobre! Ali ſi jih ſmem vezh nabrati?« — »O le!« je rekla Genovefa »pa le tazih, ki ſo lepo rudezhe.« — Urno je roko ſtegnil ter nabiral in jedel. »O kako je pazh dobrotljiv ljubi Bog« je rekel, de nam tako dobre rezhi daje! — »No« je rekla Genovefa, »sahvali ſe mu vunder tudi!« Fantizhek je s ſvitlimi ozhmi v lepo viſhnjevo nebo pogledal, ſvojo rozhizo kuſhnil in kuſhljej proti nebu pihnil in savpil, kolikor je mogel: »Ljubi Bog! sahvalim te sa jagode!« Po tem je rekel. Svoji materi: »Ali je to tudi ljubi Bog ſliſhal?« Genovefa ga je k ſebi pritiſnila ter ſmehljaje rekla: »Kaj pa de! Pazh bi bil tudi tako miſlil, bres de bi bil beſede isgovoril, in on bi bil tudi vedel. Bog vidi in ſliſhi vſe.« Boleſlav je sdaj hotel vſaki dan novih rezhi viditi, ki jih je ljubi Bog naredil. Pa Genovefa je djala: »Sam moraſh sdaj pasiti in gledati, ter meni povedati, kaj bodeſh naſhel. Glej, koj tu v ſenzi te viſoke ſkale, tu na polnozhni ſtrani dolinize, kjer je ſneg ſhe le undan ſkopnel, ſtoji zherno bodezhe ternjizhe. To ſo ternjule. Glej, mnogo majhnih, selenih in belih kugljiz na ternju viſi. Te ſe imenujejo popki zvetja. Pridi ſim! Tam na poletni ſtrani dolinize ſo drugi germizhi s manjim ternjem. Te ſe imenujejo divje roshe. Tudi na teh ſo podolgaſti popki. In glej! Gori v dolinizi ſtoji dvoje velizih dreveſ leſnik in drobniza. Le dobro jih poglej! Nizh ſhe na njih ne vidiſh, kakor de ſo vſe ſhibine polne velikih popkov. Sdaj pa le vſak dan pasi, kaj ſe bo s njimi sgodilo in povej mi potlej sopet.«

Po nozhi je pohleven, topel desh ſhel in liſtje in zvetje je poganjalo. Veſ radoſten je Boleſlav priſkakljal in klizal: »Mati! selene kugljize na ternjulah ſo sdaj sgol majhne, ko ſneg bele zvetke! In uni ternjevi germ je poln ſvitloselenih liſtkov! In tudi dreveſa ſo polne belih in rudezhih zvetliz. O, to je veſelje! O kako dober je, pazh Bog! O pojdite le ſim in poglejte!« Geneveſa je ſhla tje. »Ali vidite?« ji rezhe. »In glejte! Ta ternjevi germ bo tudi ſhe gotovo lepe, rudezhe zvetlize dobil. Te pa ſhe niſo narejene. Glejte! Rudezhe ſo she, pa le nekoliko is glaviz gledajo. Ali jih morde Bog ni mogel pa nozhi dokonzhati?« — »O dete!« — odgovori Genovefa: »to ſtoriti, ſe Bogu ni treba nizh truditi! Vſe v enim migljeju sna ſtoriti. Sakaj vſigamogozhen je.« — »Pa povejte mi vunder« je fantizh dalje rekel — »kako pa more Bog v tamni nozhi vſe to ſtoriti?« Genovefa mu je povedala, de Bog po nozhi tako dobro vidi, kakor po dnevu — in Boleſlav ſe je mozhno nad vſini zhudil.

Nekiga jutra je Boleſlav veſ radoſten priſkakljal in rekel: »Mati! sopet ſim pa nekaj lepiga naſhel. O pridite le in poglejte, kaj je!« Sa roko jo prime, k ternjulevimu germu pelje ter rezhe: »Tu notri poglejte v tamno ternje! Ali kaj vidite?« — »To je ptizhje gnjesdo, ljubo dete,« je rekla Genovefa, »ſternadovo gnjesdo je. Kakor imava midva votlino, tako imajo ptizhi gnjesda. Le glej, ptizhiza v njem ſedi. Kako prijasno naju gleda! Sdaj ſtran leti. Le dobro gnjesdizhe oglej, pa ne obodi ſe ob ternje! Glej, svunaj je s ſuhe, mehke ſlame ſpleteno, snotraj je s mehkimi, ſivkaſtimi laſzhkami oblosheno. Le dobro va-nj poglej!« je rekla in fantizhka prisdignila. »O, to je lepo!« je rekel. »Koga je pa to petero lepih ſtvarzhiz, ki v gnjesdu leshe?« — »To ſo jajzhika« rezhe Genovefa, »glej, kako ſo lepo selenkaſte in lepo rudezhe progaſte!« — »Kaj potem ptizhek s jajzhki naredi?« vpraſha fantizhek. »To bodeſh she vidil!« je Genovefa odgovorila. »Le vſak dan pridno jih ogleduj, pa nimaſh ſe ne eniga jajzhka dotakniti.«

Sa nekoliko dni je Boleſlav sopet s materjo gnjesdizhe obiſkal. Nameſti jajzhik ſo sdaj she mladi ptizhki v njem bili. »O poglej no« rezhe Genovefa, »kako ſo lepo majhni in lepi! — Glej, ſlepi ſo ſhe in nizh perjizha ſhe nimajo. Leteti ſhe ne snajo in tudi ne ſhe is gnjesdizha ſkozhiti.« — »Oh, ljube male, uboge nage bebize!« je rekel fantek. »Ali pa ne bodo lakote poginili in smersnili?« »Nak', ljubo dete« rezhe Genovefa. »Sej je Bog she pred sa-nje ſkerbel. Gnjesdizhe je snotraj mehko in goſto s mehkimi laſmi vlosheno, de na mehkim in na gorkim leshijo. Lepo okroglo je, de ſe nikamor ne sadenejo in de jih ne boli. To zhedno gnjesdizhe je ſtara ptiza ſama naredila. Jeli, to je umetno? Midva, ljubo dete, bi ne mogla taziga narediti. To umetnoſt je Bog ſtare uzhil, s miloſtne ſkerbi sa mlade, majhne ptizhke. Glej, ti seleni, okrogli liſtizhi ternjeviga germizha, ki jim sdaj, ko ſolnze vrozhe pripeka, hladno ſenzo delajo, jih tudi pred mokroto varjejo, kadar deshuje. In ponozhi in sjutraj in svezher, kadar bolj hladno prihaja, pride ſtara ptiza in ſe s rasproſtrenimi perotami na-nje vleshe, de ſo gorko pokriti, in de jih ne sebe. Glej, tudi ternje ni saſtojn tukaj. Hudi krokarji bi mladizhke posherli. Ternje jim pa do gnjesda brani in jih sbode, zhe mladizham kaj shaliga ſtoriti hozhejo. Stara ptiza pa lahko, ker je prav majhna, med ternjem ſkosi slese, bres de bi ſe poſhkodovala. Glej vſe rezhi, tudi bodezhe ternje nam prijasnoſt in miloſtno ozhetno ſkerbljivoſt Boga osnanuje.«

Ko je Genovefa to rekla, je ſtara ptiza priletela, in ſe je na kraj gnjesda uſedla. Vſi ptizhki ſo glaſno zvilezh glavize kviſhko vsdignili, kljunzhke ſhiroko odperali, in pitala jih je. Boleſlav je bil veſ radoſten. »O to je lepo!« je rekel. »To je prav lepo!« in od veſelja je poſkakoval. — »GIej,« rezhe Genovefa, »mladizhi ſi ſhe ne morejo ſami jedi iſkati, in ſtara jim je donaſha. Serna bi jim bile preterde, torej jim jih ſtara presvezhi, v krofu omezhi in jih jim po tem da. Ali ni Bog tega naredil? Glej, tako miloſtno Bog sa vſe ſvoje ſtvari ſkerbi in tudi sa nar majnſhi ptize. Tako miloſtno tudi sa naſ ſkerbi. Ja, ljubo dete!« je rekla dalje, ga s ſolsami pogledajozh, »On je doſlej sa te ſkerbel in ſhe dalje bo ſkerbel!« — »Reſ, reſ« je rekel fantek, »On je sa-me ſkerbel, dobri mili Bog! Sej je on vaſ meni dal, ljuba mati! Sej me imate veliko rajſhi, kakor ſtara ptizhiza mladizhe! Bres vaſ bi bil mogel she davno umreti!« Tako je rekel in objel jo je. —

Boleſlav je imel sdaj vſaki dan kaj noviga materi pripovedati, pokasati in prineſti. Ker ſe je le s njem pezhala, ki ni imel tovarſhev, de bi ga bili ſpridili, in otrozhjih igrazh, ki bi ga bile snemarile, ſe je njegov um kmalo pokasal. Svojo mater je zhes vſe ljubil in vſaka lepota boshjih del ſe je globoko v njegovo ſerze vtiſnila. Vſako jutro je prineſel ſvoji materi naj lepſhih zvetliz in polno lepih jerbaſzhikov, ki mu jih je is bizhja ſpletla, ji je najboljſhih rudezhih jagod in borovniz, in posneji robidniz in malinez nabiral. Puſto votlino je s paſaſtimi polshevimi lupinami in ſvitlimi muſheljni, s lepim maham in s ſvitlimi kamnizhi olepſhal, kar ſe je prav podalo. Vſaki dan ji je pripovedoval, kako ſo majhne selene kugljize, ki ſo na ternjuljevim germu, in selene, kakor jajzhki podolgaſto okroglje kugljize od divjih rosh dan na dan vezhi prihajale in kako ſo tudi ptizhki raſtli in majhno perjizhe dobivali — toliko zhaſa, de je ternjuljev germ poln ſvitlozhernih ternjulj in divja rosha polna ko ſhkarlat rudezhih jagod imela in de ſo ptizhki odleteli.

Ko je pervikrat lepo ſvitlo danizo sagledal; ko je nekdaj med zhernimi, tamnimi hvojami lepo vezherno sarjo sagledal, ko je pervikrat mavrizo vidil je smiraj veſ radoſten po ſvojo mater pritekel in vſe je mogla s njim gledati in ſe zhuditi, in Boga sh-njim sahvaliti, ki je toliko lepih rezhi vſtvaril. Tako je ſvojo mater mnogo rasveſeljeval. Genovefa je doſtikrat kadar je prijasnoſt fantka vidila, s ſolsami v ozheh proti nebu pogledala, rekozh: »O Bog! Tako more tudi nedolshno ſerze v puſhavi raj dobiti, in duſha, ki Tebe ljubi in Tebe ima, tudi v nadlogah in terpljenju nebo dobi!«

Skerbljiva mati pa tudi ni posabila, ga pred ſtrupenimi ſeliſhi ſvariti, ki ſo okrog po puſhavi v ſtraſhni lepoti raſtle. »Nimaſh mi od njih jeſti,« je rekla, »pa tudi kaj drusiga ne jej, bres de bi meni poprej ne pokasal. Zhe ne, bi hudo, hudo sbolel.« Pa dobra pametna mati ga je ſhe ſkerbnejſhi pred nepokorſhino, ſamovoljnoſtjo, ſladkanjem in drusimi otrozhjimi napakami ſvarila. »Te ſo« je djala, »ſhe ſilno bolj pogubljive, kakor ſtrupenina. Oh, greh je mnogokrat tem sapeljivim, rudezhim jagodam podoben, ki ſe ozhem tako lepe in vabne sdijo, ktere pa, zhe jih kdo vshije, vmorijo. Ja, hudobno je vezhkrat bolj vidljivo in ſe bolj lepo ozhem prilisuje, kakor dobro — kakor tukaj ſtrupena muſhniza proſto, rjavo, dobro, ne krivno in vshivIjivo gobo sraven ſebe v lepoti barve preſeshe.

Enajſto poglavje.[uredi]

Genovefa dobi gorko ovzhjo obleko.[uredi]

S mnogim, nedolshnim veſeljem ſta poſlednja pomlad in leto Genovefi in njenimu ſinu priſhle. Sdaj je bila jeſen. Solnze je she ſlabeje ſijalo, in dan na dan posneje ishajalo in poprej sahajalo. Zhiſto viſhnjevo nebo je bilo ſkoraj vedno s tamnimi oblaki prevlezheno. Semlja ni nizh vezh kaj noviga obrodila. Ljubo petje ptizhev je vtihnilo, in ptizhi ſo vezhi del is tiſtiga kraja prozh sleteli. Vſe zvetlize ſo vſahnile in sginile, in liſtje je rumeno in bledo na drevji in germovji viſelo — in zhe ſe ni ſamo obletelo, ſo ga mersli buzhezhi vetrovi do zhiſtiga otreſli. S ſerzam polnim ſkerbi sa simo je Genovefa pred vratmi votline ſedela in je s ſolsnimi ozhmi v puſhavo gledala. Sdaj je Boleſlav rekel: »Mati! ali naju Bog sdaj vezh ne ljubi, ki nama vſe jemlje, ali ſe bode mar ſvet pogresnil?« — »Nak', ljubo dete!« je rekla Genevefa. »Zhe ſva poboshna in dobra, naju ima Bog vedno rad. Pa tu na semlji ſe vſe ſpremeni in mine. Ljubesen boshja do naſ je pa vezhna in neſpremenljiva. — Le sima ſe blisha. Sa simo pa smiraj ſpet lepa pomlad pride. Tako je vſako leto. Veſeli ſe pa sdaj she, ko ſe sima priblishuje, ljube pomladi! Oh,« je ſhe priſtavila, »tebi ljubo dete, ki ſi, kar ſi jel pametovati, pervo simo doshivel, ni sameriti, de komaj verjeti moreſh, de bode po simi sopet pomlad. Pa jes, tvoja mati, ſim bolj neumna imenovati, kakor ti. Po tako dolgi ſkuſhnji she vem, de po terpljenju vedno veſelje pride, pa vunder me vedno ſpet teshko ſtane, to verjeti. Pa le mirniga ſerza zhem biti in v terpljenju ſe prihodnjiga veſelja ſpomniti in veſela in bres ſkerbi biti kakor ti!«

Geneveſa je imela sdaj vſaki dan leſnik drobniz, hruſhiz, shiru, leſhnikov, ternjulj in kar je drusiga savshivljiviga ſadja dobila, sa simo nabirati. Tudi mnogo korenin ſi je nakopala — in Boleſlav ji je pridno pomagal. S ſenam sa koſhuto ſe je bila she poprej preſkerbela. Vezhi ſkerb, kakor kaj bo jedla, ji je obleka delala. Tiſta edina obleka, ki jo je she toliko let noſila, je bila she obnoſhena in ſtergana. Pred votlino je jokaje ſedela in ſkuſhala s gibkimi ſlamnatimi ſtebli in ternjem koſze obleke, ki ſo ſtran mahali, ſkerpati. Pa nizh ni pomagalo. »Oh« je tiho sdihovala, »koliko bi hotla sdaj sa iglo in nitko ſukanza dati! Koliko boshjih dobrot pazh ljudje sdaj vshivajo, ki priljudno v druſhtvu shivijo in marſikterimu ſhe na mar ne pride, Boga sa to sahvaliti.«

Boleſlav, ki je njeno ſerzhno shaloſt vidil, ji je rekel: »Mati, ali ſhe veſte, kar ſte mi rekli, ko ſim vaſ nekdaj vpraſhal, sakaj ſe naji koſhuta goli? Rekli ſte mi: De ji Bog vſako poletje rudezhkaſto, bolj tanko in lahko obleko da in potlej sopet novo, ſivkaſto in bolj toplo obleko na simo. Sato ne shalujte! Bog vam bode tudi gotovo ktero dal. Ali morde miſlite, de vaſ nima rajſhi, kakor koſhuto?« Genovefa je s ſmeham fanta objela in rekla: »Prav imaſh, ljubo dete, mirniga ſerza zhem biti, Bog bode sa naju ſkerbel! Kdor shivali in zvetke oblazhi, bode tudi mene oblekel!«

Sa nekoliko dni je fantizhku sapovedala, ſe ne od votline podati; vsame terdno gorjazho v roko, obeſi buzho s mlekam zhes ramo in daljezh okrog po puſhavi gre, ſhe vezh dreveſ iſkat, kterih ſadje bi ſe dalo vshiti. Na klanzu viſoke gore, na ktero je hotla iti, ſe je uſedla, ſe pozhit in ſe s mlekam pokrepzhat. Straſhan volk pride po gori s ovzo v shrelu. Tiho ſe vſtavi in Genovefo s hudimi, ſvitlimi ozhmi gleda. Genovefe ſe je vſtraſhila, de ſe je treſla. Pa urno ſe je pomiſlila; sagrabi gorjazho, ki je bila ravno sraven nje na tleh, ſkozhi proti volku in po glavi ga mahne, de bi mu ubogo shival, is sherla reſhila. Volk ſpuſti ovzo, ſe nekoliko veſ omoten ſem ter tje mezhe in s ſtraſhnim tuljenjem sbeshi. Geneveſa je sraven ovze pokleknila, ji nekoliko mleka v gobez vlila, in ſkuſhala jo ſhe ovshiviti. Pa nizh vezh ni pomagalo.

Pogled uboge shivali je v Genovefnim ſerzu mnoge britkoſti vshgal. »Oh, ti ljuba shival!« je rekla. »Ti ſi tedaj is tiſtih prijasnih krajev, kjer ſim jes doma? Oh, she dolgo niſim nizh od ondi vidila in ſliſhala! Oh, ko bi ti ſhe shivela! Kako bi ti hotla ſtrezhi in sa te ſkerbeti. Kako bi ſe moj Boleſlavzhek nad teboj veſelil. Morde ſi ſhe od drobnize mojiga mosha in od mojih drobniz! O Bog!« je sdaj glaſno djala, »ſi she od njih! Tukaj imaſh naſhe snaminje! Oh, ko bi le ſhe shivela in zhloveſhki jesik rasumela, de bi te vpraſhala: Ali ſe je vernil s vojſke moj mosh? Ali ſe ſhe ſvoje Genovefe ſpomni? Ali je ſhe hud na-me? Ali je ſposnal mojo nedolshnoſt? Oh, on v obilnoſti shivi, jes pa tukaj v pomajnkanju in revſhini kopernim!«

Ko bi bil trenil, je omolzhala. Ta miſel jo je obſhla: »Prav bliso ſvojiga doma moram biti. Drugazhe bi ta shival ne mogla tu ſim priti. Kaj bi bilo, ko bi ſe s ſvojim otrokam tjekaj vernila? Vrozha shelja po domazhi jo je jela mikati in obilne ſolse ſo ſe ji po lizih vlile. Dolgo je premiſhljevala. Poſlednjizh je rekla: »Nak', raji zhem vunder tu oſtati. Huda obljuba me veshe. Reſ bi snala rezhi, de ſim le v ſmertnim ſtrahu obljubila; pa vunder bi ne bilo prav, ko bi ji ne bila sveſta. In kdo ve, zhe bi moj prihod moshama, ki ſta mi shivljenje puſtila, ſmerti ne prineſel! Nak', nak'! Tu zhem oſtati, dokler Bog hozhe. Ako me hozhe is te puſhave reſhiti, bo she kdaj kakiga uſmiljeniga zhloveka ſim pripeljal. Sej je vunder bolje, vſe nadloge terpeti, kakor ſvojo veſt sdrashiti!«

Na potoku, ki je pod goro tekel, je ojſter muſhelj poiſkala, in je s njem ovzo is goſtovolnate koshe djala. Po tem je kosho v zhiſti vodi od kervi in prahu zhiſto oſnashila, jo na ſolnzu poſuſhila in ſe v njo savila. Tako je she posno svezher sopet v dolinizo v votlino priſhla. Boleſlav ji je she od daljezh na proti priſkakljal in rekel: »O mati! ali ſte vunder sopet priſhli? Oh, jes ſim tako ſkerbel sa vaſ! Kje ſte pa bili tako dolgo?« Pa oſtermen obſtoji in jo gleda. Ovzhja kosha in mrak ſta ſtorila, de ſvoje matere vezh ni posnal. Urno je nasaj tekel ſe v votlino ſkrit. Ko je pa njen glaſ saſliſhal: »Ne boji ſe, ljubo dete! Jes ſim, jes!« ſe sopet verne, ter rezhe: »O hvala Bogu, de ſte vunder vi? O, kako me veſeli! Pa vunder povejte mi, v koga ſte oblezheni? Saj ſte, ſkoro ravno tako oblezheni, kakor jes. Kje ſte le to obleko dobili?« — »Ljubi Bog mi jo je dal!« je odgovorila Genovefa. »Jelite, ljuba mati!« je rekel Boleſlav in od veſelja je ſkakal: »Sej ſim vam rekel, de vam bo Bog novo, bolj gorko obleko sa simo dal.« Poſhlatal jo je in rekel: »Kako je mehka in kodraſta in kako lepa bela! Kakor majhne, kodraſte bele meglize na pomladajnim nebu. Reſ, reſ ſe vidi, de je dar neba.« Oba greſta tedaj v votlino, in Boleſlav ji prineſe polno buzho mleka in jerbaſzhek ſadja, in Genovefa mu je mogla vſe na tanko povedati, kako je ovzhjo obleko dobila.

Terda sima Genovefo in Boleſlava sopet v votlino sapre. V poſebno toplih dnevih ſta ſe nekoliko v dolinizi ſprehajala. »Glej, ljubi ſin!« mu Genovefa rezhe, »tudi po simi vidiva boshjo prijasnoſt. Kako je sdaj vſe ſvitlo, jaſno in belo! Vſe dreveſa in germovja v beloti plavajo, kakor de bi bile s zvetjem poſute. Glej, kako je ſneg tam, kamor ſolnze ſije, s zhudno lepimi, rudezhe in viſhnjevo in seleno ſe leſketezhimi iſkrami poſut! Ako ravno ſo vſe dreveſa bres liſtja, je vunder le Bog smiraj selenim hvojam vſe puſtil, de imajo sverine gojsda pod njimi prebivaliſhe. Bodezhe brinje ima tudi ſhe po simi preſne, viſhnjeve jagode, de imajo gojsdni ptizhi kaj shivesha. Naji vir nikoli nesamersne, de imajo piti in smiraj opreſne seliſha v njem raſtejo, s kterimi ſe marſiktera shival preshivi. Tako ſkerbljiviga, tako prijasniga in dobrotljiviga ſe Bog tudi v hudim letnim zhaſu ſkasuje.« Kadar je prav hudo medlo in veter vlekel, je Boleſlav mnogotere serna pred votlino ſtreſal. In prileteli ſo ſtershki in urne ſinize pred vrata votline jih pobirat. Tudi od nabraniga ſena je nekaj pred votlino natroſil. Tako je lazhne ſerne in sajze bliso privabil in sajzhki ſo bili poſlednjizh tako krotki, de ſo mu duſhezhe ſeno s rok jemali, in ſernize ſo bile tako priljudne, de ſo ſe s njim igrale in s njim ſkakale.

Tako je imela Genovefa tudi po ſimi marſiktero veſelje, pa tudi dovolj terpljenja. Boleslav je smiraj prav sgodaj ſpat hodil, in ſe zelo nozh ſhe enkrat ni prebudil. Tazhaſ je v tamni votlini vezh ur ſama in bres ſpanja ſedela. »Oh,« je velikokrat sdihovala, »de bi sdaj le kako majhno lampizo s oljem imela, de bi ſi to tamno votlino rasſvitila; kolika dobrota boshja bi mi pazh bila! In ko bi ſhe kake lepe bukve ali prediva na kolovratu imela, kako ſrezhno bi ſe ſhtela! Naj manjſhi mojih dekel in naj revnejſhi dekliza v mojim grajſhinſtvu ima sdaj bolje, kakor jes! V gorkih kozhah sdaj ſedejo, predejo pri ſvoji lampizi in v veſelim pogovarjanju jim ure teko!« Pa sopet je ſerze k Bogu povsdignila rekozh: »O kako dobro je vunder, zhe kdo Tebe ſposna, ljubi Bog! Bres Tebe bi bila v tej votlini od dolsiga zhaſa in plahote she davno umerla. Pa Ti naſ v ſlednjim shivljenju obilno tolashiſh!«

Dvanajſto poglavje.[uredi]

Genovefa sboli.[uredi]

Kakor pretezheno poletje in simo je Genovefa vezh poletij in sim s ſvojim ſinam v puſhavi prebila, in sdaj je she ſedmo simo doshivela. Poprejſhnih sim ni bila nobena slo mersla. Sedma sima njeniga prebivanja v puſhavi je pa bila sa-njo prav ſtraſhna. Neismern ſneg je hribe in doline pokrival in naj mozhneji hraſtove in bukove veje s ſvojo tesho polomil. Ako ravno je Genovefa vrata votline ſnegu dobro sadelala bila, ſo ga vunder divji in mersli vetrovi smiraj veliko va-njo nanaſhali. Ako ravno ſe je mrasu v obilni mah ſvoje poſtelje ſkrivala, ſe je vunder veſ mah od naneſheniga ſnega premozhil in premrasil. Vrata votline in branezhe hvojeve veje ſo bile od ivja smiraj bele ko ſneg, in ſlene votline kakor samersnjene okna s roshami prevlezhene. Naravſka (natürliche) toplota svetle koſhute ni vezh samogla ſtraſhniga mrasa preganjati. Leſize ſo v mrasu lajale in po nozhi ſo volkovi ſtraſhno po puſhavi rjuli. Genovefa ni zele nozhi od mrasa ozhi ſtiſnila in od ſtrahu, de bi jo s ſinam volkovi ſtergali, ſe je treſla. Boleſlavu, ki je she s pervih let ſlabih jedi in terdiga shivljenja vajen bil, tudi v mrasu nizh ni bilo. Pa Genovefa, mehka vojvodſka hzhi, ki je v ſobah, kterih tla ſo s pertmi pokrite bile, srejena bila, ni mogla v tem pezhovju dalje preſtati. »O,« je vezhkrat rekla ko ſe je jokala in ko ſo ſolse, ki ſo na tla padale, smersovale, »o edina iſkriza ognja, —kakſhen dar neba bi mi bila! Tako mi bo pa v ſredi derv smersniti. Pa vunder, Goſpod, Tvoja volja naj ſe sgodi!« —

Njeno lepo, prijasno oblizhje ſe je vſe ſpremenilo. Ljubka, bleda rudezhiza njenih liz je minula, in kakor merlizh je obledela. Njene ljubesnjive ozhi ſo ſe nehale ſvetiti in vderle ſo ſe. Hudo je ſhujſhala in prava podoba revſhine le bila.

»O ljuba mati!« je rekel Boleſlav s ſolsnimi ozhmi, »kakſhni ſte! Skoraj vaſ ne posnam. O Bog! o Bog! kaj je li to! »Drago dete!« je rekla Genovefa, »slo ſim bolna! Umerla bom!« »Umerla?« je rekel Boleſlav. »Kaj je pa to? Svoj shivi dan ſhe nizh taziga niſim ſliſhal.«

»Saſpala bom,« je rekla Genovefa s ſlabim glaſam, »in ſe ne bom vezh sbudila. Moje oko ne bo vezh ſolnza gledalo, in moje uho potlej vezh ne bo tvojiga glaſu ſliſhalo. To telo bo potlej merslo in terdo na tleh leshalo in ſhe perſta ne bo premakniti moglo. Poſlednjizh bo ſtrohnelo in ſe v perſt ſpremenilo.«

S glaſnim jokam jo je fantek objel in je vedno le beſede ponavljal: »O mati! O mati! Ne umrite ſhe ne! Proſim vaſ, ne umrite!«

Genovefa je rekla: »Ne jokaj ſe, drago dete! To ni v moji oblaſti, zhe zhem umreti ali ne. Bog zhe tako imeti.«

»Bog?« je rekel fantek in zhudil ſe je; »ſaj ſte mi ſmiraj pravili, kako je Bog dober! Kako pa more sdaj to pripuſtiti? Glejte, ſhe ptizhka bi ne mogel umoriti, koliko manj pa vaſ!« Genovefa je odgovorila: »Ti imaſh prav, ljubo dete! Kakor bi me ti ne mogel umreti puſtiti, ſhe manj pa umoriti, tako more Bog ſhe manj kaj taziga ſtoriti. On, ki vezhno shivi, da tudi vezhno shivljenje. Pa vunder ti moram to ſhe popred rasjaſniti. Ali ſhe veſh, ljubi ſin, kako ſim ſvojo ſtaro obleko ſlekla in prozh vergla, ki ni bila dalje sa rabo in ker mi je Bog drugo dal? Glej, tako bom tudi sdaj to telo ſlekla in prozh djala. Strohnelo bo kakor ſtara obleka. Jes ſama pa pridem k Bogu, naſhimu ljubimu ozhetu v nebeſih. Ta me bo tudi nameſti tega teleſa s lepſhim, kraſnejim oblekel. O, gori v nebeſih ſe mi bo dobro godilo. Tam ſe ne bom vezh v mrasu treſla in ne bom vezh bolna. Tam ne bom vekomej vezh sdihovala in jokala, in nameſti terpljenja bom imela sgol veſelje. Kakor je pomlad lepſhi od sime, tako je nebo lepſhi od semlje. Kaj ſhe, naj lepſhi, naj jaſniſhi pomladanſki dan je memo lepote in velizhaſtva nebeſ le puſhobna, tamna, posimſka nozh. Kdor je dober in poboshen, pride tje gori.«

»Mati,« je rekel Boleſlav, »jes grem s vami! Jes nezhem ſam med divjimi sverinami oſtati. Te mi nizh ne odgovarjajo, zhe s njimi kramljam. Umreti hozhem tudi, in ſe te meſene obleke snebiti.«

»Nak, ljubo dete!« je rekla Genovefa. »Ti moraſh ſhe dalje na semlji shiveti. Priſhel boſh pa, ako le poboshno shiviſh, gotovo v nebo. Sakaj tudi tebi bo nekdaj umreti. Sdaj pa poſluſhaj, kar ti bom dalje povedala. Kadar ne bom vezh govorila, kadar ne bom vezh ſopela, kadar ne bom vezh gledala, kadar mi uſta oblede, kadar mi bo roka mersla in terda; ſhe tri dni tukaj oſtani. Po tem pa, kadar boſh preprizhan, de ſim mertva, in kader ſe bo mertvaſhki duh po tej votlini rasſhirjati jel, pojdi is te puſhave dalj — vedno na ravnaſt tje, kjer sdaj ſolnze is-haja. V enim ali v dveh dneh boſh na kraj tega gojsda perſhel in lepo, veliko planjavo pred ſeboj sagledal, kjer veliko, veliko ljudi shivi.«

»Veliko, veliko ljudi!« je rekel Boleſlav veſ savset. »Oh, smiraj ſim miſlil, de ſva midva ſama na tem ſvetu. Sakaj mi pa niſte tega she poprej povedali? O, ko bi le vi hoditi mogli, bi v tej prizhi tjekaj k njim ſhla!«

»Oh, moje dete!« je rekla Genovefa, »ravno ti ljudje ſo naj v to puſhavo ſognali med sverine gojsda! Mene in tebe ſo hotli umoriti.«

»Nezhem iti k njim!« je rekel fantek. »Miſlil ſim, de ſo tako dobri, kakor ſte vi, mati. Ali morajo ti ljudje tudi umreti?« »Tudi,« je odgovorila Genovefa. »Vſi ljudje morajo umreti.« »O gotovo ne vejo tega, kakor jes niſim vedel!« je rekel Boleſlav. »K njim hozhem iti in jim povedati. »Ljudje!« jim hozhem rezhi, »umreti morate. Poboljſhajte ſe, zhe ne, ne pridete v nebeſa! — Zhe mi bodo le verjeli!«

»O dete!« je odgovorila Genovefa. »To she davno vejo! Pa savolj tega ſe vunder ne poboljſhajo. V obilnoſti shivijo; semlja jim najlepſhi ſadje obrodi, kakorſhno ſe ſhe tu v puſhavi ne vidi, najbolji jedi in pijazhe imajo; piſane oblazhila imajo, ki ſo pri imenitnih doſtikrat ſhe s dragimi rezhmi olepſhane, ktere ſe kakor svesde bliſketajo. Njih ſtanovanja ſo tako kraſne, de ti ne morem dopovedati. Tudi po simi imajo tako rekozh ſolnze v ſvojih ſtanovanjih, ne sebe jih nikoli, in tudi po nozhi vejo ſvoje ſtanovanja tako rasſvitliti, kakor po dnevu. Vezhi del ſe jih pa Bogu ſhe ne sahvali sa te dobrote in ſhe miſliti nezhejo nanj; ſovrashijo, ſtiſkajo in peklijo ſe med ſeboj, kar ſe koli morejo. Skorej vſaki dan nekteri smed njih odmerjejo. Pa drugi ſe sato ſhe ne smenijo in tako shivijo, kakor de bi jim bilo vezhno na semlji shiveti.«

»Sdaj pa she nezhem k njim iti!« je rekel Boleſlav. »Ti ljudje niſo le hujſhi od volka, ampak ſhe neumnejſhi od najne kuſhute, ki od vſiga, kar govoriva, nizh ne rasume. Tudi od jedi teh ljudi nizh nezhem in raji s sverinami jem. Te vunder rasun ſamiga derezhiga volka, mirno med ſeboj shivijo in ſe pokojno s travo in seliſhi redijo. Pri sverinah hozhem oſtati in ne grem k ljudem.«

»Pa vunder moraſh k njim iti, ljubo dete,« je rekla Genovefa. »Nizh shaliga ti ne bodo ſtorili. Le dalje poſluſhaj. Dosdaj ſim ti le od tvojiga nebeſhkiga ozheta pripovedovala; sdaj ti moram pa ſhe povedati, de imaſh tudi na semlji ozheta, kakor imaſh tudi mater na semlji.«

»Tudi na semlji imam ozheta!« je rekel fantek veſelo, »ki jih tudi kakor vaſ viditi morem, in ki ſe dajo tako, kakor vi, sa roko prijeti, ki niſo nevidljivi, kakor nebeſhki ozhe?«

»Tako je, ljubo dete,« je rekla mati, »vidil jih boſh, in sh-njimi boſh tudi govoril.«

»Ali vidil jih bom in govoril bom sh-njimi?« je rekel fantek in prijasnoſt mu je is ozhi ſijala. »Sakaj pa ne pridejo k nama,« je dalje govoril, »in sakaj naju tako v ſamoti puſtijo v tej puſhavi? Mende ſaj niſo tudi eden smed hudobnih ljudi?«

»Nak, ljubo dete!« je rekla Genovefa. »Dober zhlovek ſo. Ne vejo, de ſva v tej puſhavi. She ne vejo, de ſhe shiviva. Miſlijo, de ſva oba vmorjena. Oni miſlijo, de ſim naj bolj hudobna mati, ki ſe le na semlji dobiti more. Ljudje ſo jim tako lagali.«

»Kaj je pa to, lagati?« je rekel fantek. »Tega ne umem.« »To je,« pravi Genovefa, »zhe kdo drugazhe govori, kakor miſli. Ljudje, poſtavim, pravijo eden drusimu, de ſe imajo prav radi, in ſe vunder ne morejo terpeti. To ſe pravi lagati.« »Ali ſe pa more to?« je vpraſhal fantek. »To bi mi ne bilo nikoli v miſli priſhlo. O ljudje, ljudje!« tako je sdihoval in s kodraſto glavizo majal. »To ſo zhudne ſtvari!«

»No, tvojimu ozhetu ſo ſe tudi tako slagali,« je rekla Genovefa. Povedala je po tem fantu od ſvoje sgodbe, kolikor je rasumeti mogel, in ſhe dalje mu je pripovedovala: »Glej, ta slati perſtan na mojim perſtu! Tega imam od tvojiga ozheta.«

»Od mojiga ozheta?« je rekel fantek veſelo. »O dajte mi vunder perſtan prav na tanko ogledati. Od ſvojiga ozheta v nebeſih ſim she veliko lepih rezhi vidil — ſolnze, luno, svesde in zvetlize, pa od ſvojiga ozheta na semlji ſhe ſvoj shiv dan niſim nizh vidil.«

Genovefa je perſtan ſnela in fantku ga je dala. »O ta je lep« je rekel Boleſlav. »Ali imajo moj ozhe ſhe vezh tazih lepih rezhi, in ali bi meni tudi kaj taziga dali?«

»Kaj pa de,« mu je rekla Genovefa, »ljubo dete, kader bom mertva, ta perſtan s mojiga perſta ſnemi. Sakaj poprej ga nezhem ſneti temuzh do ſmerti ga zhem varovati, kakor ſim tudi ljubesen in sveſtobo tvojimu ozhetu do ſmerti obvarovala. O, reſnizhno je bila moja ljubesin do njega zhiſta, kakor slato tega perſtana in moja sveſtoba je vezhna, kakor krogljej tega perſtana, kjer ſe konez ne vidi — podoba vezhnoſti! Kadar k ljudem prideſh, popraſhaj po grofu Vojnomiru. Tako je ime tvojimu ozhetu. Proſi ljudi, de te k njemu popeljejo, pa nobenimu ne povej, kdo ſi, od kod prideſh ali sakaj de hozheſh k grofu priti. Tudi perſtana nimaſh nikomur pokasati. Kadar boſh pred grofam, ſvojim ozhetam ſtal, mu perſtan podaj ter rezi: »Ozhe! ta perſtan vam poſhljejo mati v snaminje, de ſim vaſh ſin. Un dan ſo umerli. Lepo vaſ ſhe enkrat posdravijo, in po meni vam dajo vediti, de ſo bili nedolshni in de vam odpuſtijo. V nebeſih vaſ upajo sopet viditi, ker to na semlji ni bilo vezh mogozhe. Ti imaſh pa poboshno in mirniga ſerza shiveti, in nimaſh po meni jokati in ſkerbeti. Le tega mi ne posabi, ljubo dete, de ſim nedolshna in ozhetu sveſta bila. To ſim ſhe v ſmerti pokasala in po tem umerla! Povej jim to gotovo! Povej jim tudi, de ſim jih ſhe v ſvoji poſlednji uri tako rada imela, kakor tebe ljubim! Povej jim, kako ſim tukaj shivela in umerla! — Tudi jih proſim, de bi moje mertvo truplo is te votline dali v pokopaliſhu mojih prednjih ſtarſhev pokopati. Sakaj jes niſim bila tega nevredna, ako ravno ſo me ljudje pregreſhnizo in nezhiſtnizo miſlili.«

»In po tem ti imam ſhe nekaj povedati, zheſar neveſh. Kakor imaſh ozheta in mater na semlji, tako imam tudi jes ozheta in mater. O Bog! jes ne vem, zhe ſo shaloſt, ktero ſim jim jes po nedolshnim usrokovala, preshiveli ali ne. Zhe ſo pa ſhe pri shivljenju — o proſi ſvojiga ozheta, de naj te prezej k njim poſhljejo! O, veſelilo jih bo, ko bodo tebe, ſvojiga ljubiga vnuka, sagledali, in v tem veſelju bodo vſe nadloge ſedmih dolsih let posabili. Sakaj, oh!« je dalje govorila in ſolse ſo ſe ji uderle, »oh! vi moj mili ozhe! vi ſte gotovo po meni slo shalovali, in vi, moja draga mati! vi ſte ſe gotovo po ſvoji Genovefi slo jokali! O, moji preljubi ſtarſhi! vaſhe oblizhje bi vunder ſhe rada vidila, preden umerjem. O, gotovo ſte sheleli, mene ſhe viditi, zhe ſte vedili, de tu shivim! Ali oh, miſlili ſte, de moje truplo, Bog ve kje, v tej puſhavi she davno trohni. Oh, kaj je vunder bolj ſladko, kakor up, de pridemo v nebeſa — in de ſe v nebeſih sopet vidimo. Bres te tolashbe bi bilo terpljenje na semlji preveliko in mi ubogi ljudje bi mogli obupati! — Ali ſe jokaſh ljubo dete? Nesameri, de te tako v ſerze bodem. Glej, ako ravno sdaj mene, ſvojo mater sgubiſh, ti bo vunder Bog nameſti mene dobriga ozheta dal! Ne jokaj ſe tedaj, ljubo dete! tvoj ozhe te bodo gotovo prav radi imeli, kuſhevali te bodo, v narozhje jemali in peſtovali, te na ſerze pritiſkali in te ſvojiga ſinu imenovali, te mnogih rezhi praſhali in od shaloſti in veſelja jokali, kadar bodo tebe ſvojiga ljubiga otroka pogledali!«

Genovefi je sdaj jok govor saperl; bresmoshna je nasaj na poſteljo padla in dolgo ni mogla v ſvoji ſlaboſti kar beſede ne govoriti.  

Trinajſto poglavje.[uredi]

Genovefa ſe k ſmerti pripravlja.[uredi]

Straſhni mras sime je bil odjenjal, topel, mlazhen veter je pihljal, ſolnze je sopet o poldne ſvitlo in prijasno v votlino ſijalo in njegovi mili sharki ſo sa ſposnanje topljeje ſijali. Ivje na vratih in ſresh na ſtenah votline ſe je ſtopil in velike kapljize ſo na tla kapljale. Genovefi je pa zhe dalje huje prihajalo in nizh ni vidila pred ozhmi, kakor blishno ſmert. Krish, ki je sraven nje nad poſteljo viſel, je s ſtene vsela, in ſe je v ſmert pripravljala.

»Oh,« je djala, »tolashbe ſizer nimam, de bi duhovna pri ſebi imela, ki bi mi ſerze delal in mi kruh shivljenja, okrepzhanje sa dolgo pot v vezhnoſt, podal! Pa Ti, o Goſpod! Ti vezhni vikſhi duhoven ſi ſam pri meni! Ti ſi vſim, ki ſo ſkaſaniga ſerza in ponishni, prav bliso! Vſako zhloveſhko ſerze, ki terpi in po tebi hrepeni, obiſheſh in pokrepzhaſh! Sej ſi ſam rekel: »Glej, pred vratmi ſtojim in terkam; ako kdo moj glaſ ſliſhi in mi odpre, zhem k njemu iti in sh-njim vezherjati, in on bo s menoj.« To rezhi je dolgo s ſklenjenima rokama in s v tla vpertimi ozhmi molzhe molila.

Boleſlav je zel dan in v dolsih posimſkih nozheh bres luzhi vedno sraven nje ſedel in dobri fante ni hotel ne jeſti in ne piti vezh. Vſe ji je ſtoril, kar ji je v ozheh bral in prav s proſto ljubesnijo ji je ſtregel. V obe rozhize je mahu vsel in kar jih je mogel doſezhi, mokre ſtene ſuſhil, de bi voda na bolno mater ne kapljala. Ob ſkalovju in drevju je ſhe vezh ſuſiga mahu nabral, de bi nameſti mokre poſtelje bolji napravil. Sdaj ji je v buzhi mersle vode is vira prineſel in djal: »Ali hozhete piti, mati! Tako vam je vrozhe in vaſhe uſtnize ſo vſe ſuhe.« Sdaj ji je mleka prineſel in rekel: »Pite no, draga mati! dobro je in ravno sdaj ſim ga namolsil. Po tem jo je objel in ihtijozh rekel: »O mati, o draga mati, o ko bi le nameſt vaſ mogel bolan biti, ali pa umreti!«

Nekiga jutra je dvoje ur prav mirno in ſladko sadremala. Doſti brihtneji in mozhneji ſe je sbudila. Mali leſeni krish, kteriga je smiraj v rokah dershala, ji je bil v ſpanju is rok padel. Iſkala ga je, in Boleſlav, ki je koj vidil, kaj hozhe, ji ga je sopet v roko podal. »Oh ljuba mati!« je sazhel, »sakaj dershite smiraj ta leſ v roki?«

»Ljubo dete!« mu je rekla, »dalj ſim miſlila shiveti, drugazhe bi ti bila she poprej povedala. Pa sdaj she dobro previdim, de ſe kaj dobriga nima odlaſhati. — Pripovedovala ſim ti she ſizer, de ima nebeſhki ozhe tudi ſina, ki mu je po vſe enak. Pa kaj je ta ſin vſe savolj naſ ſtoril, ti ſhe niſim povedati mogla. Veliko tega bi ne bil vtegnil rasumeti, ker ſi doſlej od vſiga ſveta odlozhen v tej puſhavi raſtel. — Sdaj, ko she veſh, de je vezh ljudi na ſvetu in kakſhni ſo ti ljudje, ker ſi ſliſhal in nekoliko she na meni viditi moreſh, kaj ſe pravi umreti — hozhem poſkuſiti, ti naj vashneji reſnize is sgodbe Boshjiga ſina rasloshiti. Po tem boſh tudi previdil, kaj ta leſ v moji roki pomeni. Poſluſhaj tedaj pasljivo, kar ti bom sdaj pripovedovala in beſede ſvoje matere ſi dobro v ſerze vtiſni!«

»Glej, ljubimu ozhetu v nebeſih ſe je inako ſtorilo, de ſo bili ljudje zlo tako hudobni in savolj tega tako revni, de jih savolj tega po ſmerti ſhe v nebeſa ni mogel vseti. Poſlal jim je tedaj ſvojiga ljubiga ſina is nebeſ. Ta je imel sa-nje ſkerbeti, de bi ſe bili poboljſhali. Njegovo ſveto ime je Jesuſ Kriſtuſ.

»Ta njegov ljubi ſin je bil tako mogozhen in miloſten, kakor ozhe. Ko je ſhe otrok bil, ſhe veliko manji ko ti sdaj, je bil s ſvojo materjo tudi v taki votlini, v kteri ſo shivali prebivale, kakor v tej. Ko je odraſtel, ſhe vezhi ko ſim jes sdaj, je tudi dolgo v puſhavi shivel, ki je bila ſhe ſtraſhneji, ko je ta. Tam je vedno molil, de bi to, kar je imel ljudem povedati in v njih prid ſtoriti, ſaj saſtonj ne bilo!«

»Po tem je ſhel med ljudi, in jim je povedal, de ga je nebeſhki ozhe mednje poſlal, in de je nebeſhki ozhe tako dober, de jih ima tako rad, de ſo vſi ljudje otrozi tega dobriga ozheta, in de imajo sato tudi oni dobri biti in tega dobriga ozheta in eden drusiga prav radi imeti. Kdor njega, finu, poſluſha, je rekel, in ſe poboljſha, pride nekdaj tudi v nebeſa in bo tam prav veliko veſelja imel. Kdor ga pa ne poſluſha in ga ne vboga, ta ne pride ne le v nebeſa, temuzh v prav ſtraſhan kraj. — Pa ljudje mu niſo verjeli, de je ſin nebeſhkiga ozheta, in de ga je nebeſhki ozhe poſlal. Ozhitno jim je tedaj pokasal, de je tako mogozhen, kakor ozhe.«

»Neka mati, kakor jes, le nekoliko ſtareji, je bila, poſtavim, nekdaj bolna, in je imela ravno tako hudo merslizo. Shivi zhlovek ji ni mogel pomagati. On jo je pa le sa roko prijel, kakor te jes sdaj sa roko primem — in v tiſtim migljeju je sopet osdravela, in sopet tako lepa in rudezha poſtala, kakorſhna je prej bila.«

Drugikrat je bil ſin — nekoliko vezhi, ko ti — zlo umerl. Edini ſin ſvoje matere je bil, kakor ſi ti moj edini ſin! O kako ſe je mati po njem jokala! To ſi moreſh lahko miſliti. Pa ſin Boshji je materi prijasno rekel: »Ne jokaj ſe,« in mertvimu truplu je rekel: »Vſtani!« in koj je bilo sopet shivo in vſtalo je. In ſin Boshji ga je materi peljal, in nepopiſlivo ſe je veſelila.«

»Pa ljudje mu ſhe niſo verjeli, de je ſin Boshji, in de ga je nebeſhki ozhe na ſvet poſlal. Niſo ga mogli terpeti, ker jim je vedno pravil, de ſo hudobni in de ſe imajo poboljſhati. Velik leſ ſo tedaj ravno tako svesali, kakor je ta mali, ki ga tukaj v roki dershim — krish ſe imenuje, in potem ſo sheblje, ki ſo bili nekako ternju podobni, pa veliko vezhi in terji, ſkosi njegove roke in noge savertali in ſo ga po tem s raspetimi rokami na krish pribili. Kri je is njega vrela in umreti je mogel. Oni pa ſo ſe ſhe ſmejali in saſmehovali ſo ga. Pa vunder ni ne eniga zhloveka rasshalil, in vſim je le vſe dobro shelel in vſim je pomagal, ki ſo pri njem pomozhi iſkali!«

»O hudobni, hudobni, sanikerni ljudje!« je rekel Boleſlav. »Ali je pa to terpel nebeſhki ozhe in ali ni ſtrel va-nje ſpuſtil? Jes bi bil, ko bi bil na njegovim meſtu, vſe pobil!«

»Ljubo dete!« je rekla mati! »ſin je sa-nje k ozhetu molil: »Ozhe!« je rekel, »odpuſti jim; nevejo, kaj delajo!« In kaj ſhe, umerl je is ljubesni do ljudi, is ljubesni do vſih ljudi, tudi is ljubesni do tiſtih hudobneshev. To je bilo tako potrebno, ljubo dete, drugazh bi ne bil nihzhe v nebeſa priſhel, in ti in jes tudi ne. Tudi is ljubesni do naju je dal ſvoje shivljenje!«  

Dobri fantek je nepremakljivo ſedel in vſe na tanko poſluſhal, biſtre ſolse ſo ſe mu po rudezhih lizih vlile. Sakaj ker je to pervikrat ſliſal, ga je nepopiſljivo poprijelo. »O dobri, dobri ſin Boshji!« je rekel in s ſernjino, v ktero je bil savit, ſi je ſolse briſal. »Ali je pa sdaj tudi v nebeſih?«

»Kaj pa de, ljubo dete,« je rekla mati, »njegovo truplo je reſ mertvo obleshalo. V ſkalo ſo ga poloshili, ki je bila tej enaka, v kteri midva prebivava, in velik kamen ſo pred-njo savalili. Pa le pomiſli, preden je bil tretji dan, je sopet shiv is nje priſhel. Nekoliko ljudi vunder ni bilo tako hudobnih, kakor drugi. Poſluſhali ſo ga in poboljſhali ſo ſe. Ti ſo ga prav radi imeli in mozhno ſo njegovo ſmert objokovali. K tem je sdaj ſhel. O, to jim je bilo veliko veſelje, ga sopet viditi. Pa rekel jim je, de gre sdaj sopet k ſvojimu ozhetu domu v nebeſa. Vſi ſo savolj tega ſilno shaljevali. On jim je pa rekel: »Ne jokajte ſe in mirniga ſerza bodite! Glejte, gori, kjer moj ozhe ſtanuje, je proſtora dovolj sa vaſ. Tje grem sdaj, in pripravil vam bom tam ſtanovanje. Storite le, kar ſim ukasal, in vſi bote tje priſhli, kjer ſim jes. Sopet vaſ bom vidil in po tem bo vaſhe veſelje popolno, in nihzhe vam ga ne bo mogel vseti. Pa tudi na semlji bom ſhe; ako ravno me nihzhe ne bo vidil, bom vunder smiraj nevidljivo pri vaſ do konza ſveta. »Blagoſlovil jih je ſhe in prizho njih ſe je viſhej in viſhej v nebeſa vsdigoval, dokler jim ga je ſvitel oblak sakril.«

»O to je moglo lepo biti!« je rekel Boleſlav. »Ali pa sdaj tudi ſhe ve sa naju? Ali ve, de ſva v tej puſhavi, in ali ga bova kdaj v nebeſih vidila?«

»Kaj pa de!« je odgovorila mati. »Povſod naju vidi, in kjer ſva koli, je on pri nama, in naju ljubi, nama daje dobre miſli v ſerze, in nama pripomore, de ſva prav dobra. Sakaj, glej moje ljubo dete! ti ſi sdaj dober fantek, in ſi mi she veliko veſelja ſtoril. Pa prav in veſ dober vunder ſhe niſi. Pa to lahko, ako le nekoliko naſe pasiſh, na ſebi vidiſh vſaki zhaſ. Glej, ti bi gotovo ne bil tako sa ljudi molil, kakor ſin Boshji, ko bi te bili morili. Sej ſi ravno sdaj rekel, de bi bil vſe pobil, ko bi ti bilo le mogozhe bilo. Tukaj she vidiſh, de ſhe niſi tako dober, in de ſhe nimaſh take ljubesni, kakor ſin Boshji. In tako dobri in miloſtni moramo vſi biti, kakor je on, zhe hozhemo njemu in njegovimu nebeſhkimu ozhetu dopaſti in v nebeſa priti. In v tem, de bomo tako dobri in miloſtni, kakor on, nam hozhe ſin Boshji pomagati. Sa to je na ſvet priſhel, in sa naſ na krishu umerl.«

»In sdaj, ljubi Boleſlav, umeſh, sakaj ta mali krish vedno v roki dershim. Ljubesni uniga naju opominja, ki je sa naju na krishu terpel in umerl! Opominja naju, de moramo tudi mi ljudje s terpljenjem in ſmertjo, kar ſe tudi krish imenuje, v nebeſa priti. In sa to nam je to proſto snaminje tako ljubo in drago!«

»Oh, ljubo dete;« je dalje govorila ga s ſolsnimi ozhmi pogledajozh, »nizh nimam, kar bi ti v ſpomin dala, kakor ta revni leſ. Pa kadar bom she mertva, ga vsemi is mojih, merslih, ſterjenih rok in hrani ga. Ne ſramuj ſe, ljubi ſin, kadar boſh odraſtel in bogat, ta revni ſpomin ſvoje matere na najbolji kraj ſvojiga prihodnjiga kraſniga ſtanovanja poſtaviti! Smiſli ſe, kadar koli ga sagledaſh, na-nj, ki je s ljubesni do tebe na krishu umerl, in na ſvojo mater, ki sdaj s tem krishem v rokah umira! Skleni vſelej, poboshno in dobro, zhiſto in nedolshno shiveti, ljudi ljubiti, jim dobro delati in zlo sa-nje umreti, ako jim je to koriſtno in ako bi tudi previdil, de bi ti nikoli hvaleshni bili ne vtegnili! O, zhe pri pogledu v ta krish vſe to ſkleneſh in tudi ſtoriſh, — ti bo mala dedina (erbſhina) po tvoji materi vezh vredna, kakor vſa velika dedina,ki jo imaſh po ſvojim ozhetu prizhakovati!«

Od dolsiga govorjenja je bila Genovefa, tako oſlabela, de je sopet dolgo pozhivati in molzhati mogla.

»Oh,« je ſpet jela sa nekoliko zhaſa, »de bi le ſrezhen do ſvojiga ozheta priſhel; sakaj pot tjekaj ſkosi grosovito puſhavo, ſkosi goſti, saraſheni, tamni gojsd, zhes ſterme ſkale in globoke prepade, je tebi ubosimu, ſlabimu otroku reſ terda, dolga in nevarna. Pa Bog ti bo she pomagal, de boſh k ſvojimu ozhetu, kteriga ti je tu na semlji dal, ſrezhno priſhel, kakor nam tudi ſkosi veliko bolj nevarno puſhavo shivljenja pomaga, de bi k njemu, k pravimu in edinimu ozhetu nebeſhkimu ſrezhno priſhli in njegovo oblizhje gledali! Ne posabi tudi kake dve buzhi polne mleka s ſeboj vseti, de napoti ne omagaſh. Vsemi tudi tiſto gorjazho tam, de ſe boſh divjim sverinam branil. Kdor v Boga saupa, ſrezhno po kazhah in gadih hodi, in leve in smaje s nogami tare.«

Ko ſe je jelo mrazhiti, ji je prav ſlabo prihajalo. Tako teshko je ſopla, de ſi je vrozhe potila. Vſo ſvojo mozh je sbrala in na ſvoji mahovi poſtelji ſe ſklenivſki je fantka, ki je ravno sraven nje ſedel, ojſtro in milo pogledala, ter s terdnim glaſam djala, de ſe je vſtraſhil: »Boleſlav, poklekni, de te ſhe oblagoſlovim, kakor ſo tudi moja mati mene oblagoſlovili, preden ſim ſe od njih lozhila. Miſlim, de je moja poſlednja ura bliso!« Ubogi fantek je ihtijozh pokleknil, ſvoj mili obras k tlam priklonil, ter ſvoje majhne, trepezhe rozhize poboshno vsdignil. Genovefa je ſvojo roko na njegovo kodraſto glavo poloshila in s globoko ganjenim glaſam djala: »Bog te oblagri, moj ſin, in Jesuſ Kriſtuſ bodi s teboj, in njegov Duh naj te vodi in vlada, de boſh dober zhlovek in nikoli, prav nikoli kaj hudiga ne ſtoriſh, in de te bom v nebeſih sopet viditi mogla!« Sasnaminjala ga je ſhe s ſvetim krishem, objela in kuſhnila, rekozh: »O Boleſlav! ko boſh sdaj med ljudi priſhel in njih hude sglede vidil, ſe nikar ne ſpridi! Kadar boſh v zhaſti in v bogaſtvu shivel, ne posabi ſvoje uboge matere! Oh, zhe boſh te moje ljubesni do tebe in teh mojih ſols in mojih poſlednjih beſed, beſed ſvoje umirajozhe matere kdaj posabil, in ſe ſpridil; boſh na unim ſvetu vezhno od mene lozhen! O, Boleſlav, oſtani dober!« —

Dalje ni mogla vezh govoriti; na ſvojo poſteljo je nasaj padla in ozhi ſtiſnila, in Boleſlav ni vedel, ali le ſpi ali je she reſ mertva! Jokajozh in ihtijozh je sraven nje pokleknil in vedno molil: »O Bog, ne daj ji umreti. O Jesuſ Kriſtuſ! sbudi mi sopet mojo ljubo mater.« ——

Shtirnajſto poglavje.[uredi]

Vojnomirovo shalovanje po Genovefi.[uredi]

Grof Vojnomir je takrat, ko je po Golovi toshbi, od perve jese vnet, neſrezhno obſojenje Genovefe v ſmert podpiſal, v ſvojim bojnim ſhotoru savolj prejete rane bolan leshal. Njegov ſtari bojni tovareſh in konjnik, Volk s imenam, je bil ravno vezh milj daljezh od tabora; s ſvojimi konjniki je vosek klanez med gorami varoval. Ko ſe je bil vernil in v ſhotor grofa ſtopil, po sdravju ſvojiga goſpoda popraſhat, mu je grof koj vſe povedal, kar ſe je ta zhaſ sgodilo. Stari, poſhteni ſlushabnik ſe je uſtraſhil, de je obledel in rekel: »O ljubi goſpod, kaj ſte ſtorili? Vaſha goſpa je gotovo nedolshna; ſvojo ſtaro, ſivo glavo saſtavim. Tako poboshna duſha, tako dobro srejena hzhi ſe ne ſpridi tako kmalo. Verjemite mi to, po ſkuſhnji govorim. Pa vaſh Golo je sarobljen sanikernik! Ne samerite ſvojimu ſlushabniku savolj te beſede. Dobro vem, de ſe je s ſvojim prilisovanjem globoko v vaſhe ſerze vgnjesditi snal. Pa verjemiti mi ſaj, kdor vaſ vedno hvali in vam vedno pravi, de imate prav, ta je vaſh neprijatel. Is ſerza vaſ sanizhuje in le ſvoje koriſti (dobizhka) iſhe. Kdor vam reſnizo tudi takrat pove, kadar je ne ſliſhite radi, je vaſh prijatel. Poſluſhajte me tedaj, ljubi goſpod in v tej prizhi ſvojo obſodbo preklizhite! Bog ſe uſmili! Kam je priſhel moj dobri goſpod! Naj manjſhiga ſvojih ſlushabnikov bres ispraſhevanja obſoditi bi ſe vam naj vezhi pregreha sdela — sdaj ſte pa ſhe ſvojo poboshno goſpo bres vſiga ispraſhevanja obſodili! O saterite she vunder kdaj ſvojo neſrezhno, prenaglo jeso! Vedno ſte ſe mogli pred ali potlej savolj ſvoje jeso kaſati, sdaj pa — bojim ſe, bojim ſe, — je velike neſrezhe kriva.«

Grof je ſposnal, de ſe je prehitel, pa je vunder smiraj ſhe dvomil, kdo de je kriv, Genovefa ali njegov ljubzhek Golo. Sakaj Golovo piſmo je bilo tako umetno is lashi ſtkano, in poſel (pot) kteriga ſi bil je Golo sa ſvoje narozhilo odbral, je bil tako premeden goluf in snal je vſe s takim sasdevanjem poſhtenoſti poterjati, de je ſumni grof veſ oſlepljen bil. Med tem je ſhe tiſto uro sveſtiga poſla Golu poſlal s poveljem, de ima njegovo goſpo Genovefo do njegoviga prihoda v njeni ſobi (zimru) varovati, pa ji nizh shaliga ne ſtoriti in ji vſiga obilno po njeni volji podati. Svojiga naj boljiga konja je poſlu dal in sasugal mu je, na vſo mozh hiteti. Tudi mu je obljubil veliko slata, zhe bo ſhe ob pravim zhaſu na Vojnomirovo priſhel, in mu od ondi po volji odgovor prineſel.

Tazhaſ, ko je bil poſel na poti, je grof dan na dan bolj otoshen prihajal. V tej uri ſe mu je sdelo, de je Genovefa nedolshna, v drugi je sopet miſlil, de je nemogozhe, de bi ga bil Golo, kterimu je bil toliko dobriga ſtoril, tako nalagati mogel. Tako je bilo njegovo ſerze neprenehama od negotovoſti in ſtrupenih dvomb (zvibljanj) shgano. Po deſetkrat na dan je ſvojiga sveſtiga Volka gledati poſlal, ali ſhe poſel ne pride nasaj, in zele nozhi ſe je ſpanje njegovih ozhi ogibalo. Poſel pride nasaj in ſporozhi, de je bila Genovefa s ſvojim otrokam ſkrivno v gojsdu vmorjena, kakor je bil grof ukasal. Dobrimu grofu ſe ni drugazhe sdelo, kakor de bi bila njemu ſamimu ſmertna ſodba ſtekla in mema (mutaſta) shaloſt ga je obſhla. Stari poſhteni Volk je ſhel vun, in je glaſno sdihoval in grofovi konjniki, ki ſo bili vſi pred njegovim ſhotoram sbrani, ſo preklinjali in shugali, Gola, kadar domu pridejo, na drobne koſe rasſekati.

Grof je leshal let' in dan savolj rane bolan; sakaj nepokoj in grisezhi zherv njegoviga ſerza ſta osdravljenje savirala. Koj, ko je osdravel, je proſil, domu iti. Ko ſo bili Samorzi she premagani in ſe jih vezh ni bilo bati, ga je kralj domu ſpuſtil. S ſvojim sveſtim Volkam in s ſvojimi hrabrimi junaki ſe je tedaj koj na pot podal in proti dragi domazhii odjesdil.

Nekiga vezhera posno je pervo vaſ ſvojiga grajſhinſtva doſegel. Dobri ljudje, moshje, shene in otrozi ſo priſhli vſi kmalo is ſvojih kozh in ſo glaſno sdihovali: »O dobri, miloſtivi goſpod! Oh, ſtraſhna neſrezha! Oh, dobra grofinja! Oh sanikerni Golo!« Grof s konja ſtopi, vſe prijasno posdravi, jim roko poda in vſe ispraſhuje, kaj ſe je ta zhaſ, ko je bil na vojſki, doma sgodilo. Pa le vſe dobro je od Genovefe ſliſhal in od Gola vſe hudo.

Nevoljen in s preſtraſhenim ſerzam je dalje jesdaril, de bi ſhe tiſto nozh na Vojnomirovo priſhel. She od daljezh je vſe grajſke okna rasſvitljene vidil. Ko je blishej priſhel in proti gradu po hribu jesdaril, je ſhumezho musiko saſliſhal. Golo je ravno s ſvojo derhalijo veſel obed imel. Gotovo ſe je nadjal, de bo grof savolj ſvoje hude rane umerl. Goſpoda zeliga grajſhinſtva ſe je tedaj she miſlil in s vednim rasveſeljevanjem in veſelim rasgrajenjem je ſkuſhal ſvojo hudo veſt omamiti. Pa ko je tako pri obilni misi v kotu ſedel, je marſikter ſlushabnikov, ki ſo jedi na miso noſili, ſkrivaj drugimu rekel: »Ti, zhe naſh dobri grof umerje, jo bo sviti Golo v teh nepokojnih zhaſih, ſhe svil, de bo naſh goſpod. Pa jes bi ne hotel v njegovi koshi biti. Le poglej, kako nepokojno ſedi!« — »Prav imaſh!« je drugi rekel, »nizh praviga veſelja nima, in nizh ſe mu ne prileshe. Ravno tako tam ſedi, kakor ubogi greſhnik pri ſvojim poſlednjim obedu. Ne tel bi v njegovi koshi tizhati, in plazhila, ki ga bo na unim ſvetu prejel, s njim deliti.«

Ko je grof do grajſkih vrat priſhel, je ukasal satrobiti v snaminje ſvojiga prihoda. Zhuvaj v ſtolpo jim je s trobento odgovoril. Golo in vſi njegovi goſtje ſo od ſtolov ſkozhili in beſeda: »grof! grof!« ſe je po zelim gradu raslegala. Golo, ki bi bil bersheje ſmert, kakor grofa prizhakoval, je urno doli hitel in je grofu, ki je ravno s konja ſtopal, veſ ponishen konja dershal. Grof ga je dolgo ojſtro in terdno gledal, bres de bi bil beſedo govoril, in Golo je tako bled in v trepetu tam ſtal, kakor hudodelnik pred ſvojim ſodnikam. Njegova huda veſt mu je ozhitno is plaſhnih ozhi gledala in vſa neſrezhna sgodba mu je ſtala s velikimi zherkami na obrasu sapiſana. S ſlabimi, trepezhimi ſtopnjami je ſhel pred ſvojim goſpodam po ſtopnjizah, in njegova trepezha roka je komaj gorezho bakljo dershala. Grof v zelim gradu ni drusiga vidil, kakor potrato in dobro shivljenje, nerodnoſt in smeſhnjavo. Povſod ſo ga ptuji, uſtraſheni obrasi ſrezhevali, in malo ſtarih ſlushabnikov, ki ſo bili ſhe oſtali, ga je s ſolsnimi ozhmi posdravljalo. Ko je v veliko oroshnizo ſtopil, je zhelado in oklep na miso poloshil, od Gola vſe kljuzhe od gradu tirjal, in ſvojimu sveſtimu Volku ukasal, dobro na grajſke vrata pasiti, de nihzhe ne pobegne, in ſlushabnikam je sapovedal, njegovim trudnim vojakam dobro poſtrezhi, in molzhe je vſim s roko pomigal, de imajo vun iti.

Na to je ſhel naj pred v ſobo ſvoje goſpe. Golo jo je bil koj po Genovefinim vjetju saklenil, in potem ni bil nizh vanjo ſtopil vezh, ker mu huda veſt tega ni pripuſtila. Vſe je bilo ſhe, kakor tiſto jutro, ko je Genovefa is nje ſhla. Tam je njeni rom sa ſhtepanje ſtal, v kterim je bil venez pol dodelan s biſerov narejen in s napiſam: »Vojnomiru ſe vernivſhimu junaku njegova sveſta Genovefa?« Tam je ſhe njena harſa ſtala nad bukvami, ki ſo bile polne nedolshnih poboshnih peſem, kterih je vezh ſama na prizhujozhnoſt ſvojiga mosha sloshila. Vezh naſtavkov od piſem na-nj, polnih poboshnih, blagih miſel, polnih ljubesni in sveſtoſti je naſhel, kterih pa nobeniga ni v roko prijel. Piſala je v njih, kako vſaki dan sa-nj moli, de bi ga Bog sdraviga is kervavih bojev domu pripeljal; kako ſe veſeli, mu s ſinam ali s hzherko na proti priti; kako sa-nj ſkerbi, in ſe po njem joka, in kako ji njegovo molzhanje toliko nozhi bres ſpanja usrokuje. Sakaj kakor Golo nobeniga piſma od nje grofu ni poſlal, tako je tudi vſe piſma, ki jih je grof nji piſal, vjel. Preſtraſhen grof je ſhe o polnozhi s prekrishanima rokama in poln tihe bolezhine ſedel, in ſhe vidil ni, de je she ſvezha dogorela, in de shuga vgaſniti. Sdaj je Berta, sveſta dekliza, priſhla in mu je piſmo prineſla, ktero je Genovefa v jezhi piſala; vervizo biſerov mu je pokasala, ktere je koj ſposnal in s britkim jokam mu je povedala, koliko dobriga ji je Genovefa v bolesni ſtorila; koj je v nozhi, preden je bila v ſmert peljana, rekla, in kar je ſhe od njene sgodbe vedila. Grofova tiha shaloſt ſe je sdaj v ſolse omezhila. Vſe to, slaſti pa piſmo, mu je bilo shiva prizha od Genovefine nedolshnoſti. Tako mozhno ſe je jokal, de ni nizh vidil in de ſo ſolse vſe Genovefino piſmo premozhile. Vedno je klizal: »Bog! O, Bog! O Genovefa! — in tebe, tebe ſim mogel umoriti! Tebe in ſvojiga ſinu! O, jes naj neſrezhnejſhi smed vſih ljudi!« — in njegov sveſti Volk, ki je na njegovo sdihovanje prihitel, ga je ſkuſhal vtolashiti, pa saſtonj.

Ko je grof she dolgo jokal, je, ko bi bil trenil, vſtal; ſvoj mezh je hotel imeti in Gola britko umoriti. Volk mu je branil in ga opominjal, tudi Gola ne bres ispraſhevanja obſoditi. Sa to rej je ukasal grof, Gola ſhe to nozh prijeti, ga v shelesje in ſpone vkleniti in ga v ravno tiſto jezho vrezhi, v kteri je Genovefa toliko zhaſa kopernela. Tudi vſe tiſte, ki ſo bili s Golam, je ukasal do praviga zhaſa sapreti. Vojaki ſo to s veſeljem ſtorili. Drugo jutro je grof sapovedal, Gola pripeljati. Preden ſo ga pripeljali, je ſhe enkrat Genovefino piſmo prebral. Beſede: »Odpuſti mu, kakor mu jes odpuſtim;—savolj mene ſe nima ne kapljize kervi preliti!« ſo mogozhno njegovo ſerze poprijele. Ko ſo Gola pripeljali, ga je grof s objokanimi ozhmi milo pogledal s krotkim glaſam rekozh: »Golo, kaj ſim ti ſtoril, de ſi mi tako shaloſt napravil? Kaj ti je moja shena — kaj ti je moj ſin naredil, de ſi ju umoril! Reven paglovez ſi priſhel na ta grad in ſi mnogo dobrot vshil — sakaj mi tako vrazhaſh?« — Golo je miſlil, de bode grof rasgrajal in ſe grosil. To nenadjana miloſt mu je ſerze prebodla. Glaſno je sajokal in rekel: »Oh, neſrezhna ſtraſt me je oſlepila! Vaſha goſpa je bres krivize kakor angelj v nebeſih — jes ſim bil hudoba, ki jo je hotla sapeljati. Ker me ni vſliſhala, ſim sdivjal, in ſim ſe hotel maſhevati pa tudi ſvoje shivljenje obvarovati. Bal ſim ſe, de me bote, zhe vam reſnizo pove, umorili. Sa to ſim jo prehitel in jo po krivim satoshil.« Grofu je bila velika tolashba, de je bil ſam Golo priſiljen, njeno nedolshnoſt ſkasati in mignil je s roko, ga sopet nasaj v jezho peljati; in ſvoj obras je v belo ruto ſkril, jokal ſe je in ſvojo jeso v dno pekla preklinjal.

Grof je bil doſlej tako otoshen, de ſe ſo sa njegovo shivljenje bali. Njegova bolezhina ga je vzhaſih tako pekla, de bi bil kmalo snorel. Vſi ſoſedni vitesi, njegovi hrabri prijatli, ſo priſhli vkup, ga tolashit. Pa grof je tiho ſedel in ſe ni dal potolashiti. Smiraj je v Genovefini ſobi ſedel in nikamor dalje ni ſhel, kakor v kapelizo v gradu. Njegova naj vezhi ſkerb je bila, Genovefini grob poiſkati, de bi ſe na njem sjokati mogel, in de bi jo ſpodobno pokopati dal. Pa nihzhe ni sa grob vedel; sakaj mosha, ki ſta jo bila v ſmert peljala, ſta kmalo po tem sginila in nihzhe ju vezh ni najti vedel. Grof je v zerkvi na Vojnomirovim ſpomin njene ſmerti lepo obhajati ukasal. On in njegovi ſlushabniki in vſi vitesi is okoliſhine s ſvojimi shenami ſo priſhli s veliko shaloſtjo, in tudi tolika mnoshiza ljudſtva ſe je nabrala, de je komaj deſetiza njih v zerkev iti mogla. Grof je dal obilni milodar (almoshno) ubogim deliti in ſvoji goſpej v zerkvi lepo snaminje narediti s slatim napiſam, ki bi njeno shaloſtno sgodbo tudi ſhe mlajſhim praviti imel.

Petnajſto poglavje.[uredi]

Grof Vojnomir sopet ſvojo Genovefo najde.[uredi]

Leta ſo pretekle, preden ſe je grof Vojnomir pregovoriti dal, sopet is ſvojiga gradu iti. Pa potlej ſhe ſo ga mogli njegovi prijatli, vitesi in sveſti Volk tako rekozh ſiliti, in ſi vſe prisadjati, zhe ſo ga le nekoliko rasveſeliti hotli. Ta je pripravil veliko obed in kak umeten ſtrunar je mogel sabrenkati in tolashne peſmi peti. Drugi je napravil viteshke igre, ſtreljanje s lokam i. t. d. Tretji ga je na lov povabil. To poſlednje rasveſeljevanje, ktero je grof she s mladiga ljubil, je bilo ſhe naj bolj pripravno, mu otoshnoſt preganjati. Ko ſo vitesi to vidili, ſo mnogokrat, sdaj jelene in divje merjaſze, sdaj volkove in medvede, kterih je bilo takrat na Nemſhkim ſhe veliko, ſtreljali, in grof je mogel s njimi na lov hoditi. Na Volkovo prigovarjanje je tedaj tudi on nekdaj veliko lovſhino napovedal, in vſe vitese je proſil s njem iti. Konez sime je bilo, in pervi jaſni dan, ko bo sopet ſneg padel, je bil odlozhen. Dan je priſhel in koj, ko ſe je sasorilo, je ſhel grof od vſih shlahtnih vitesov is okoliſhine in od velike derhali ſlushabnikov ſpremljen na lov. Vſi ſo jesdarili in ſhe mnoshiza ljudi s obtovorjenimi konji, mesgi, in Iovſkimi peſmi je ſhla s njimi. Rogovi ſo veſelo po gojsdu buzhali. Mnogo jelenov in divjih merjaſzov je bilo poſterljenih. Tudi grof je priſhel kmalo do divjazhine. Na konju jo sa njo udari. Sver zhes ſtermo ſkalovje in po germovju in ternju beshi in ſe poſlednjizh — v Genovefino votlino ſkrije. Sakaj ravno tiſta sveſta koſhuta je bila, ktere mleko ſta Genovefa in njeni ſin she tako dolgo vshivala.

Grof je konja k hvoji privesal in sver po ſnegu ſledivſhi pride v votlino. Va-njo je pogledal in veſ sazhuden sagleda sad v votlini s-hujſhano zhloveſhko podobo s sidobledim oblizhjem. Genovefa je bila. Hudo bolesen je bila ſizer preſtala, pa vunder je bila ſhe tako ſlaba in bres vſe mozhi, de bi v tej puſhavi nikoli ne bila osdravela, temuzh vſak tjeden je ſmerti prizhakovala.

»Zhe ſi zhlovek« je savpil grof v votlino, »pridi vun na ſvitlo!« Genovefa je priſhla v ovzhji koshi savita, plezha ſo ji dolgi slatenkaſti laſje sakrivali; goloroka in boſa — vſa premrasena in bleda kakor umerajozha je bila. »Kdo ſi?« je rekel grof, nemalo preſtraſhen nasaj ſtopivſhi, »in kako tu ſim prideſh?« Sakaj nizh vezh je ni posnal. Ona ga je pa o pervim pogledu ſposnala.

»Vojnomir!« je rekla s ſlabim glaſam. »Tvoja shena Genovefa ſim, ki ſi jo v ſmert obſodil. Pa, Bog ve, de ſim nedolshna!«

Grofu ſe ni drugazh sdelo, kakor de je va-nj treſhilo. Vezh ni vedel, zhe ſe mu ſanja ali zhe bdi, ker je v ſvoji otoshnoſti vezhkrat bres vſih zhutljejev bil in ker ſe je sdaj v tej grosni dolini daljezh v gojsdu, daljezh od vſih ſvojih ljudi snajdel, je miſlil, de je Genovefin duh pred njim.

»O, ti svelizhani duh moje Genovefe!« je glaſno savpil, »sakaj nasaj hodiſh, me moje kervave ſramote toshit? Ali ſo te morde na tem meſtu vmorili in ali ſo morde tvoje truplo v tej votlini sakopali? Oh, taka je, in tvoje truplo ſe v grobu obrazha, ker na semljo ſtopim, ktero ſim s tvojo kervjo vrudezhil in tvoj duh ſe grosi, ker ſe tvoj morivez tvojimu mirnimu pokopaliſhu blisha! O verni, verni ſe, svelizhani duh! Moja veſt me she dovolj pezhe! Verni ſe nasaj v ſtanovanje miru in moli sa-me ubosiga mosha, ki nima na semlji nikjer vezh miru! Ali ſe mi pa ne prikashi v tako shaloſtnim ſtanu — prikashi ſe mi isvelizhaniga angelja in povej mi, de mi odpuſtiſh!«

»Vojnomir!« je rekla Genovefa jokajozh, »ljubi mosh! Niſim ne duh! Reſ ſim tvoja shena — tvoja Genovefa! She shivim. Dobra mosha, ki ſta me imela vmoriti, ſta mi prisaneſla!«

Grof je bil pa ſhe od ſtrahu in grose veſ omamljen. Tema ſe mu je pred ozhmi delala in ne beſede ni ſliſhal. She smiraj jo je ſtermo gledal in smiraj je ſhe miſlil duha viditi. Genovefa ga je prijasno sa roko prijela. Pa on jo je ismaknil in s plahim glaſam rekel: »O, puſti me! puſti me! Tvoja roka je mersla ko led. Pa le me vlezi s ſvojo ſmertno roko sa ſeboj v grob! Sakaj shivljenje mi je gnjuſobno in ſmert je sa-me naj bolji!«

Genovefa je ſhe enkrat rekla: »Vojnomir! Ljubi dragi mosh!« in tako miloſtno in prijasno ga je pogledala, kakor nebeſhki angelj. »Ali ne posnaſh vezh ſvoje Genovefe? Glej, jes ſim reſnizhno jes! Le dobro me poglej! Poſhlataj mojo roko! Poglej le perſtan na-nji, ki ſi mi ga ti dal — O Bog! reſhi ga is tega ſtraſhniga domiſhljevanja!«

Sa dolgo zhaſa ſe je vunder is ſvoje grose sbrihtal, kakor de bi ſe bil is teshkiga ſpanja isbudil. »Reſ je, ti ſi!« pravi in ſkeſan prednjo na kolena pade. Njegove ozhi ſo bile dolgo v njeno s-hujſhano podobo vperte — in dolgo nimogel pregovoriti. Poſlednjizh ſe mu je potok ſols vlil: »Ti tedaj,« je rekel, »ti ſi moja shena! Ti Genovefa! V taki revſhini! In od mene va-njo perpravljena. O, jes niſim vezh vreden, de me semlja noſi! Jes ne ſmem ſvojih ozhi k tebi povsdigniti! O, ali mi moreſh odpuſtiti?«

Genovefa mu je s ſolsami odgovorila: »O Vojnomir! nikoli niſim bila na-te jesna! Sej ſim vedila, de ſi bil golufan. O, vſtani in daj ſe objeti, glej, ſaj ſe od veſelja jokam, de te sopet vidim.«

Grof ſe je pa ſhe le komaj upal, jo pogledati. »Kaj? ti mi nizh ne ozhitaſh!« ji je rekel: »In ſhe shal beſede mi ne rezheſh? O, ti nebeſhki angelj — ti mila njebeſhka duſha! O, kaj ſim ſtoril, de ſim te tako hudo — hudo rasshalil!« Genovefa je rekla: »Bodi she vunder upokojen, Vojnomir! miſli ſi, de je vſe Bog tako naklonil. On je tako hotel. Dobro je bilo, de ſim v to puſhavo priſhla; bogaſtvo in velikoſt bi me bile morbiti ſpridile — v puſhavi pa ſim Boga in nebo naſhla!«

Med tem, ko je ſhe govorila, je Boleſlav priſhel. Nizh ko ſernino je imel okrog ſebe in boſ je po ſnegu hodil, ki je po nekterih krajih dolinize ſhe debel bil. Pod pasdiho je imel nekaj opreſnih ſhe mokrih seliſh, ki jih je bil ravno v viru natergal, in v rokah je korenino dershal in jo ravno jedel.

Ko je fantek grofa v kraſnim viteſhkim oblazhilu, s viſokim pripognjenim peram na zheladi (Helm) sagledal, ſe je uſtraſhil, obſtal in glaſno savpil: »Mati, kdo je to? Ali je ta morde tudi kdo od hudobnih ljudi? ali vaſ hozhe umoriti? Ne jokajte ſe!« je rekel in k materi je ſkozhil. »Nizh vam ne puſtim ſtoriti. Raji naj mene vmori, kakor de bi vam kaj shaliga ſtoril.«

Genovefa je prijasno rekla: »Ljubi ſin, ne boj ſe! Poglej ga vſaj in kuſhni mu roko. Nizh ti ne bo ſtoril. Tvoj ljubi, mili ozhe ſo! Glej, jokajo ſe nad najno revſhino! Bog jih je poſlal, de naju reſhijo in ſeboj domu vsamejo!«

Fant ſe osre in ga pogleda. S ſvojimi kodraſtimi, zhernimi laſmi, shlahtnim zhelam, velikimi ozhmi, lepo sakrivljenim noſam in s lepimi uſtmi je bil shiva grofova podoba. Ko je grof brihtniga, zvetezhiga fanta v tej revni obleki zagledal, je ſhe huje sajokal, fanta na roko vsel, ga kuſheval ter rekel: »O moj ſin! o moj ſin!« in s ganjenim ſerzam je proti nebu pogledal, s drugo roko je Genovefo objel in is globozhine ſvoje duſhe rekel: »O Bog, te ſrezhe je prevezh mojimu ubosimu ſerzu, de zhes vſe moje upanje in miſli ob enim tukaj ſvoje ljubo dete pervizh vidim in ſvojo sheno, kakor od ſmerti nasaj dano sopet vidim!« In Genovefa je terdno roke ſklenila in poboshno v nebo pogledajozh rekla: »Reſ je, o Bog! Ti ſi neſkonzhno bogat v dareh in veſh zhloveſhkimu ſerzu v eni uri teshave mnogih let obilno plazhati! Tebi bodi hvala!« In fantek, ki je ſvoje ſtarſhe tako ſerzhno moliti vidil, je bres povelja ſvoje rozhize povsdignil in beſede ſvoje matere ponovil: »Ljubi Bog! Tebi bodi hvala!« In vſi trije ſo ſhe dolgo nepremakljivo in molzhe v tej poſtavi oſtali in le njih ſerza ſo k Bogu govorile, zheſar nobeno ſerze ne samore isgovoriti.

Zhes dolgo je Genovefa sazhela: »Ali moji ſtarſhi ſhe shivijo? Ali ſe jim dobro v ſtaroſti godi? Ali vejo, de ſim nedolshna? Oh, ſedem let she me mertvo obshalujejo, in ſedem let she niſim nizh od njih ſliſhala!« Grof je rekel: »Shivijo, dobro jim gre in vejo, de ſi nedolshna. In zhe je mogozhe, bom ſhe v tej uri koga s veſelim porozhilam k njim poſlal, de ſi sopet najdena.« Genovefa je vnovizh ſvoje roke povsdignila in s veſelim ganjenjem v nebo pogledala s ſolsami hvaleshnoſti, rekozh: »Bodi tedaj sahvalen, o Bog! Ti ſi mojo molitev vſliſhal in naj ſkrivniſhi shelje mojiga ſerza ſpolnil in mi tudi ſhe to dodelil, kar ſim ſi komaj sheleti upala. Mojiga mosha ſi is vojſke nasaj pripeljal, mojo nedolshnoſt ſi rasodel, mene ſi vſih nadlog, jezhe in ſmerti reſhil. — Srezhno uro ſi mi odlozhil, de ſim ſvoje ljubo dete njegovimu ozhetu pokasati mogla in sdaj mi hozheſh ſhe moje ſtarſhe pokasati. Ti ſi zhiſta ljubesen!«

Po tem je Genovefa ſvojiga mosha v votlino peljala. Sakaj boſa ni mogla vezh na ſnegu preſtati. Pripognjen je grof v nisko votlino ſtopil, in ko je v nji zherno ſteno in mali s maham poraſhen krish in kamen pred njim, ki je she od Genovefiniga klezhanja sglajen bil, in poſteljo s mahu in torila is buzh in bizhji jerbaſizhek, kar je bilo vſa njena ſprava, pregledoval in ſe sraven Genovefe uſedel in fantizhka na roko vsel, in ko je tudi is votline na ſterme ſkale in zherne ſhe ſneshene hvoje pogledal, ſo ſe mu vnovizh ſolse vlile. »O Genovefa!« je rekel, »po kakſhnim zhudu vſigamogozhnoſti te je Bog v tej puſhavi ohranil? Ali ti je angelja is nebeſ poſhiljal, te shivit? Oh« je dalje shaloſtno govoril, »ſedem dolsih let — bres grishljeja kruha, bres ognja po simi, bres poſtelje, bres vſe obleke, boſa v debelim ſnegu — vojvoſhka hzhi, ki je is ſrebernih in s slatih poſod jedla, ki je v bagoru (Purpur) in ſvili (shida) sraſtla, ktero je komaj mersel vetrizhek popihljati ſmel; in vunder, v ſkerbeh in nadlogah s-hujſhana, me ſhe ljubiſh — ti sveſta, mila duſha! O, koliko ſo vunder dobri ljudje vredni!«

Genovefa je urno beſedo poprijela in s angelſko jaſnoſtjo v ſvojim bledim oblizhju ſe ſmehljaje rekla: »Molzhi vunder in ne govori beſede vezh, ljubi mosh! Bog ve, de ſim tudi veliko veſelja v tej puſhavi imela; ali ni v kraljevih hiſhah nizh nadlog, in ali ſi ti manj terpel, kakor jes? Nemiſli na to dalje,« je rekla, de bi njegove miſli na kaj drusiga napeljala — »in poglej sa to ſvojiga ſina. Glej, njegove liza ſe sharijo, kakor bagor. Ob proſti reji in v boshjim proſtim ſraku je sdrav in terden sraſtel. V naſhim gradu bi ſe bil morebiti smehzhal, in bled bi bil in reven kakor otrozi mnosih imenitnih ljudi. Sa to ſe veleli in sahvali Boga!«

Sdaj mu je povedala, kako zhudno je Bog njo in njeniga ſinu ohranil od tiſtiga zhaſa, ko je koſhuta v pervizh v votlino priſhla, do tiſtihmal, ko je dobra sver od grofa preganjana tjekaj pribeshala. Grof je vſe sveſto poſluſhal in poſlednjizh je ganjen rekel: »Bog vſe zhudno obrazha in neſkonzhno bogat je v ſredſtvih (Mittel), ſvoje ljudi oteti. O, ne posabi nikoli, ljubi moj ſin; ko ſi ſhe majhen otrok bil; ko ſo te tvoj ozhe savergli; ko ti tudi mati niſo vezh pomagati mogli, in ko bi bilo s teboj mogli pomanjkanja poginiti: je Bog tebe in njih s to dobro sverjo od ſmertne lakote reſhil. In ko je bla reva tvoje matere verha doraſtla, ko ſo imeli omagati, in ko bi bil ti ubogi fant v tej ſtraſhni puſhavi, polni derezhih sverin, na poti k mojimu domu tudi bleso poginiti mogel, in ko bi mi zhloveſhke uſta vajne revſhine povedati ne bile mogle: mi je mogla tudi tiſta nema (mutaſta) sver pot do vajniga ſtanovanje pokasati. Tako lahko in tako zhudno sna Bog o pravim zhaſu pomagati. Saupaj tedaj va-nj vſe ſvoje shivljenje!«

Sheſtnajſto poglavje.[uredi]

Genovefini prihod na Vojnomirovo.[uredi]

Ozhe, ſin in mali ſo ſhli sdaj sopet is votline — in vſim ſo ſhe ſolse ganjenja v ozheh igrale. Sdaj grof, ſvoje ljudi ſkup klizaje, v ſvoj ſreberni rog satrobi, de ſe glaſno buzhenje po ſkalovji raslega. Fant, ki ſhe v ſrojim shivljenju kaj taziga ni ſliſhal, ſe je slo veſelil savolj tega, in koj je hotel tudi on trobiti. Miloſtna mati ſe je jela ſmejati, ako ravno ſo ji ſolse ozhi salivale.

Na trobljenje roga ſo vitesi in grofovi ſlushabniki s vſih ſtrani na konjih in peſh v kup hiteli. Vſi ſo oſtermeli, ko ſo bledo, s-hujſhano goſpo, ktero je grof sa roko dershal, in lepiga, ljubesnjiviga fanta, kteriga je na roki imel, sagledali. Vſi ſo bliso ſtopili in jih obdali. Vſi ſo pohlevno in molzhe okrog ſtali, sakaj vidili ſo, de ſo grofa, goſpo in ſina ſolse ſilile. S ganjenim glaſam je grof rekel: »Shlatni vitesi, in vi, moji sveſti ſlushabniki, glejte, to je Genovefa, moja shena, in to je moj ſin, Boleſlav.« Na te beſede ſo vſi od grose in zhudenja savpili, ta to, uni kaj drusiga in ſtotere klizanja in vpraſhevanja ſo ſe smeſhano ſliſhale. »O, nebeſhki Bog! ali naſha miloſtiva grofinja? ali jih niſo vmorili? ali ſo od ſmerti vſtali! Nak', to ni mogozhe! Pa reſ je, ona je! O Bog, v kakſhni revſhini! Glejte le, kakſhna je! Oh naſh mili grofizh; o lepi, mili fantek!« Od radoſti in ſoshaljenja in novosheljnoſti niſo mogli jenjati isklizovati in vpraſhevati, sdihovati in ſe glaſno radovati.

Grof jim je ob kratkim poglavitni del prigodbe povedal, in po tem je ſvojim ljudem mnogo sapovedoval. Dva njegovih, konjnikov ſta mogla urno domu, po noſilo jesdariti, in napovedat, de bi vſe na njeni prihod pripravilo; drugim je ukasal, koj konje in mesge pripeljati in ſhe drugim je sapovedal derv nanoſiti in na ſuhim kraju pod isſpodkopano ſkalo sakuriti in jedi pripraviti. Grof je sdaj ſam rasvesal, kar ſo bli ſeboj prineſli, in je na tleh sraven ognjiſha plahte rasgrinjal. Svojo sheno je v ſhkarlataſt posimſk plajſh savil in veliko tanko pezho ji je dal, de bi jo okrog glave savila; po tem ſe je na rasgernjene plahte uſedel. Vſi vitesi, ki ſo jo ſhe posnali, ſo priſhli po verſti k nji, jo ponishno posdravit in pokasali ſo ji ſerzhno ganjeni ſvoje ſoshaljenje in ſvojo radoſt. Pred vſimi ſlushabniki jo je pa sveſti Volk naj bolj viditi in sh-njo govoriti sheljel; komaj mu je bilo prizhakati, de ſo jo vſi vitesi posdravili. »Miloſtiva goſpa,« ji je djal in njeno roko je s ſolsami oblil, »sdaj ſim ſhe le veſel, de mi niſo Samorzi ſive ſtare glave vseli; rad hozhem umreti, ker ſim ſhe to doshivel!« Po tem je vsel fantka na roko, in ga je v obe lizi kuſhnil ter rekel: »Bog te ſprimi, milo dete! Ti ſi shiva podoba ſvojiga ozheta! Bodi hraber in ſerzhan, kakor ſo tvoj ozhe in tako krotak in mil, kakor ſo tvoja mati, in poboshen in dober, kakor oba!« Boleſlav je bil od sazhetka bojezh in ſramoshljiv savoljo mnoshize ljudi, med kterimi je na enkrat ſtal. S zhaſam je pa priljudniſhi in sgovorniſhi prihajal. Ker je mnogo rezhi v pervizh v ſvojim shivljenju vidil, je imel vedno kaj popraſhevati, in vſi, slaſti pa ſtari Volk, ſo ſe veſelili umnih vpraſhanj in opomb brihtniga fanta, ktere ſo bile reſ v zhaſih prav premedene. Naj bolj ſe je fantek s perviga konjam zhudil. Ravno tako ſe mu je godilo, kakor ljudſtvam, ki ſo perviga konjnika vidili; miſlil je, de ſta mosh in konj ſkup sraſhena. —»Ozhe,« je rekel, ali ſo to ljudje s ſhterimi nogami?« Ko ſo konjniki s konj ſtopili in mu konja pripeljali, je vpraſhal: »Ozhe, kje ſte pa te sverine vjeli? Tazih ni pri nama v gojsdu.« Ko je konja bolj na tanko pregledoval in ſreberno obilno poslazheno bersdo sagledal, je rekel: »Aj, ali te sverine tudi slato in ſrebro jejo?« Ko je ogenj hudo sazhel goreti, je vnovizh veſ sapanjen obſtal in rekel: »Mati; ali ſo ljudje bliſk is nebeſ prineſli? ali ga jim je Bog dal?« »O,« je dalje govoril, ko je lepo ſvitlobo ognja ogledoval in dobrotljivo toploto zhutil, »to je pazh lep dar nebeſ! Jelite, mati, ko bi bila midva sa-nj vedila, bi bila tudi Boga sa-nj proſila? Tega bi bila v tej simi pazh potrebovala.« Pri jedi mu je med vſim lepo ſadje naj bolj dopadlo. Vsel je lepo, ko slato rumenkaſto in paſaſto jabelko, in rekel je: »Ozhe, ali morebiti vi nikoli nimate sime, de imate tako lepo ſadje? O, pri vaſ je gotovo dobro prebivati!« Komaj ſe je upal jeſti. »Saj bi jih bilo ſhkoda jeſti!« je rekel. Po tem je kosarez dolgo prav dobro ogledoval: komaj ſe ga je dotakniti upal, po tem ga je dolgo terdno v rokah dershal in poſlednjizh veſ sazhuden rezhe: »Ali ſe ne ſtopi? Ali ni s ledu?« Ko je svedel, is koga je, je djal: »O koliko lepih in zhednih rezhi je vunder Bog vſtvaril, ki ſo mi bilo zhiſto nesnane!« Ni ga malo veſelilo, ko je ſvojo mater in vſe, ki ſo bili pri jedi, ſkosi ſteklo (glash) vidil. Ko je poſtreshnik ſrebern ploſzhek, pred-nj poſtavil, v kterim je ſvojo podobo sagledal, ſe je vſtraſhil; nasaj je ſtopil, po tem pa plaſhno sa ploſzhikam tapal, fanta sagrabit, kteriga je viditi miſlil. Rezh mu je bila nesapopadljiva, slaſti pa ſe je zhudil in veſelil, de je, kadar je moder obras naredil, tudi fant tako naredil, in de ſe mu je ſmehljajozhimu tudi fant ſmehljal. Tako ſo imeli vſi nad fantkam ſtotero veſelje, in ako ſta ravno poprej neisſhtete ſolse prelivala, ſta ſe vunder sdaj ozhe in mati ſerzhno ſmejala, in tako mozhno in glaſno ſo ſe tudi vitesi in vojaki ſmejali.

Obed je bila komaj dokonzhana, je she ſluga s Genovefinimi oblazhili nasaj pridirjal. Genovefa je ſhla v votlino in je najpred na kolena padla, ſe Bogu sa zhudno reſhenje sahvaliti, po tem ſe je v votlini preoblekla. Mali leſeni krish je vsela v hvaleshni ſpomin ſvojiga terpljenja ſeboj in po grofovſko napravljena je sopet is votline priſhla. Med jedjo ſo hlapzi, ker bi bili noſilo le po dolsih potih prineſti mogli, s leſa noſilo naredili. Grof je plahte zhes-nj rasgernil, Genovefo in Boleſlava nanj poſadil in tako ſo ſhli vſi proti domovini. Na pol pota ſo jim priſhli s noſilam na proti, ki je bilo Genovefi bolj pripravno in s Boleſlavam ſe je na-nj uſedla. Kmalo, ko ſo is gojsda priſhli, jim je she mnoshiza ljudi na proti derla. Poveſt, de ſo shlahtno grofinjo sopet naſhli, ſe je bila kmalo po zelim grajſhinſtvu in okoli po ſoſednih krajih rasſhirila. Kmetje ſo delo popuſtili; zepove ſo na kljuke obeſili in vſak kolovrat ſe je vſtavil. Zele vaſi ſo bile prasne in nihzhe ni hotel doma oſtati, rasun bolnikov in njih poſtreshnikov. Vſi ſo ſvoje prasniſhke oblazhila oblekli in ſo hiteli ſvojo blago grofinjo gledat. Obzhinſki prasnik je bil v zeli desheli. Kolikor ſe je Genovefa ſvojimu gradu blishala, toliko vezhi je bila mnoshiza ljudi na poti. Vſi ſo jo s ſolsami in veſelim ukanjem posdravIjali.

Med ljudmi, ki ſo jo ſrezhevali, ſta ſe tudi dva romarja s dolsimi romarſkimi palizami prikasala in s muſheljni na ſvojih klobuzih in romarſkih plajſhih. Ta dva ſta vſak na eno ſtran noſila ſtopila in pred Genovefa pokleknila. Tiſta mosha ſta bila, ki ſta imela Genovefa vmoriti. Oba, ſoſebno Kunez, ſta sdaj Genovefo odpuſhanja proſila, de ſta jo bila is ſtrahu pred Golam v puſhavi v revſhini puſtila in de je niſta njenim ſtarſhem na Brabanſhko peljala. Povedala ſta po tem, de ſi kmalo pred Golam niſta ſvojiga shivljenja ſveſta bila, in de ſta v obljubljeno deshelo romala; de ſta ſe od ondi ſhe le undan nasaj vernila in le ſkrivaj shivela, in de ſta ſe, bres de bi ſe bila komu rasodela, rasun domazhim, po desheli potikala; de ſta Genovefo she davno mertvo miſlila, in de ſta ſe savolj tega pogovorila od te rezhi molzhati, de bi Grofa vnovizh ne shalila. »Oh,« ſta djala, »kako je bilo vunder mogozhe, de niſte mrasa in lakote umerli, miloſtiva grofinja, ali de vaſ niſo divje sverine rastergale. Miſlila ſva, vi in vaſhe ljubo dete ſte she davno v hujſhi revi umerli, kakor ko bi bila vaju midva vmorila.« Genovefa jima ukashe vſtati, jima prijasno roko poda in rezhe: »Dobra mosha! Vama ſe imam sa Bogam naj pred sahvaliti, de s ſvojim otrokam ſhe shivim. Ti, ljubo dete,« je rekla Boleſlavu, »ſe jima tudi sahvali. Glej to ſta tiſta mosha, ki ſta te imela vmoriti — ki ſta pa Bogu bolj kakor ljudem pokorna bila. Jelita,« je djala moshama ſe s ſolsnimi ozhmi ſmehljaje »sdaj ſe vunder le ne keſata, de ſta nama takrat prisaneſla?« »O Bog!« ſta djala oba, »takrat ſva ſe zbudila, koliko ſva ſtorila, de ſva vama shivljenje puſtila. Sdaj pa ſhe le vidiva, de to nizh ni bilo, in de bi bila midva tudi ſvoje shivljenje dati imela, vaju reſhit in vaju k vaſhim dobrim ſtarſhem na dom peljati.« Mosha ſta po tem pred grofa pokleknila in ſta tudi njega odpuſhanja proſila in ſe mu sa uſmiljenje sahvalila, ktero je nad njunima shenama in otrozi ſkasoval. Sakaj sazhudila ſta ſe ko ſta svedila, kako blagoſerzhno ju je Genovefa v ſvojim poſlednjim liſtu grofu priporozhevala, in kako ozhetovſko je grof, de bi poboshno proſhnjo ſvoje goſpe ſpolnil, sa nju shene in otroke ſkerbel. Rekel jima je: »Niſim vedil, de ſta ſe moje shene in otroka uſmilila in de ſta jima shivljenje puſtila, pa ker ſim ſe vajnih shena in otrok uſmilil, ſe je po meni, bres de bi bil vedel, nad vama goſpodova beſeda isſhla: »Kdor je uſmiljen bo tudi uſmiljenje doſegel.« Pojdita, tudi sanaprej hozhem sa vajne shene in otroke ſkerbeti. Oba ſta vſtala in noſilo ſpremila. Na poti je Hajnez Kunzu rekel: »Ali vidiſh sdaj, de je reſnizhno, kar ſim ti rekel: Pri dobrim delu ſe ni nizh bati, zhe ſe ravno v zhaſih nevarno sdi. Sakaj danaſ ali jutri vunder dober ſad prineſe.«

V tej prizhi, ko ſe je Genovefa is nekiga majhniga gojsda, ſkosi kteriga ſo ſhli, prikasala in Vojnomirovo sagledala — ſo na Vojnomirovim svonovi sapeli, in ljudem ſo ſe ſhe obilniſhi solse vlile. Ljudſtvo je to napravilo, bres de bi mu bil kdo ukasal, in le prizhakovalo je, de bi bili Genovefo od daljezh sagledali. Pod Vojnomirovim ni bilo mogozhe ljudſtva pregledati in veſ proſtor je bil, tako rekozh, obleshen. Ljudje ſo pokraj zeſte na drevje plesali, in na Vojnomirovim ſo bile vſe okna s ljudmi natlazhene, in kodar ſo memo ſhli, ſo bile ſhe ſtrehe polno ljudi. Sakaj vſi ſo hotli ſvojo drago grofinjo, ktero ſo she davno mertvo miſlili, tak bliso, kolikor je bilo mogozhe, viditi. Odperli ſo tedaj noſilo, ktero ſta dva mesga neſla, de ſo vſi grofinjo viditi mogli. Vſih ljudi ozhi ſo bile va-njo vperte, ljudſtvo je tako glaſno ukanje sagnalo, de ſe je svonjenje le malo ſliſhalo. Genovefa je pa, kakor sgol poboshnoſt, ſedela in ozhi savolj zhaſti, ktero ſo ji ſkasovali, na tla obrazhala. Sinu je imela v narozhju. Ta je bil ſhe v ſernini oblezhen in krishek is votline je v rokah dershal. Na deſni ſtrani sraven noſila je grof jesdaril in na levi je ſhel sveſti Volk. Romarja ſta jo ſpremljala in koſhuta je sa njimi, kakor krotak peſ ſkakljala. Vitesov in grofovih poſtreshnikov je nekaj pred noſilam, nekaj pa sa njim jesdarilo.

Ko ſo ſe tako po zhaſi med ljudmi dalje premikovali, ſo nekteri rekli: »Oh, naſha mila, miloſtiva goſpa! Kako bleda in poboshna je. Taka je mogla tudi Marija pod krishem biti!« Drugi ſo rekli: »Glejte le lepiga fanta! Ravno tak je v ſvoji ſernini in s krishem v roki, kakor maliga Janesa v puſhavi isobrashujejo.« In ſhe drugi ſo djali: »Glejte, glejte koſhute! ſhe neumne sverine ljubijo naſho poboshno, dobro grofinjo!« Marſiktera mati je rekla ſvojimu otroku, ki ga je na rokah dershala, de bi mu miloſtivo grofinjo pokasala: »Glej, ta je tiſta goſpa, od ktere ſim ti tolikokrat pripovedovala, de ſo jo nam vseli; takrat te ſhe ni bilo na ſvetu.« Marſikter ozhe je ſvojiga ſinu kviſhko vsdignil ter mu rekel: »Ali jo vidiſh sdaj? Glej je, ki ti je she veliko dobriga ſtorila, ko ſi ſhe v sibeli leshal.« Marſikter ſivzhek, ki je bil po zhaſi ob palizi prilesel, je od veſelja sdihoval, de ſo ſe mu roke in kolena treſle in ſhibile, in de ſe je na vſim shivotu treſel.

Ko je Genovefa do grajſkih vrat priſhla, je pred dvoram vſe shlahtniſhi goſpe in goſpodizhne vſiga ſoſeſkiga viteshitva sagledala. Bres de bi bile ena sa drugo vedile, ſo vſe priſhle Genovefo ſprejet. Vſe ſo ſe Genovefine nedolshnoſti radovale in zhudniga reſhenja ſe veſelile. Vſe ſo ſe pa ſhe tega veſelile, de ſo vſe tako nevedama ſkup priſhle, in de tudi edine niſo pogreſhile. Ta dan ſo prasnik shenſke krepoſti in obzhinſki prasnik poſhtenoſti in veſelja vſih shena in deviz obhajale. Vſe ſo bile v ſvojih naj lepſhih oblekah napravljene, kakor o velikih prasnikih, in naj ſpredej je lepa deviza vſa belo oblezhena s vervizo naj lepſhih biſerov okrog vratu ſtala in je Genovefi venez s vedno selenih mirt, s lepim, ſneshnobelim zvetjem, lepo snaminje nedolshnoſti in sveſtoſti podala. »Vsemite« je rekla deviza, ki je komaj te beſede ihteti mogla, »vsemite ta venez v imenu naſ vſih; lepſhi venez premaganja vam je Bog v nebeſih pripravil.

Genovefa ni posnala devize. Goſpe ſo ji povedale, de je tiſta dobra dekliza, ki jo je v jezhi obiſkovala, in ki takrat ſhe ni bila ſhtirnajſt let ſtara. »Shlahtna goſpa,« ſo rekle, ta je bila edina, ki ſe je vaſ v vaſhi ſramoti in v vaſhi revſhini uſmilila. Ona naj bo tedaj tudi naj perva, ki vaſho zhaſt in vaſho veſelje s vami deli!« Ko je Genovefa deklizo pogledala in dobro snane biſere okrog njeniga vratu sagledala, ſe je sopet tiſte ſtraſhne nozhi v jezhi ſpomnila. »Oh Bog!« je rekla in ozhi proti nebu povsdignila, »kdo bi ſi bil to miſlil, ko ſim takrat, kakor uboga greſhniza s ſvojim otrokam na rokah is tega osidja peljana bila, de ſe bom ſhe kdaj vernila! Ti ſam, o Bog! ſi she takrat vedel, in ſi imel takrat she to veſelje sa-me pripravljeno! O Bog!« je dalje govorila, in venez is roke devize milo v obras sagorela vsela, »zhe she tukaj na semlji nedolshnoſt tako zhaſtiſh in rasveſeljujeſh, kaj bo ſhe le nekdaj goriv nebeſih!«

»Prav tako je, miloſtiva goſpa!« je rekel Volk. »Nedolshnoſti ſizer tukaj na semlji ne zhaſtijo tako, in le redko obhajajo tako njeni zhaſtni dan, kakor je danaſhni. Bog pa vunder to vzhaſih ſtori, de bi nam ob malim she to okuſiti dal, kar nam v nebeſih pripravlja.« Po tem ſe je k ſvojimu goſpodu obernil rekozh: »Goſpod, jes ſim ſe v oſemdeſetih letih, kar ſe po ſvetu klatim, she marſikterkrat veſel in premagovavez na ta grad vernil, pa dne taziga veſelja, kakor ga ta goſpa nam dela, ſhe niſim doshivel.« »Volk,« je rekel grof, »sato je Bog to veſelje ſam napravil — nar lepſhi prasnovanje je — prasnovanje smage zhednoſti nad hudobijo!« in vſi vitesi in devize ſo mu prav dali. Devize ſo pa ſhe poſebno ſklenile: de imajo vedno selene mirte s belim zvetjem podoba deviſhke nedolshnoſti in sakonſke sveſtobe, odlozhene biti. Shega ta ſe je do danaſhniga dne v mnogih krajih na Nemſhkim prihranila.

Veſelje tega dneva, ſilno jokanje in govorjenje je Genovefo tako poprijelo, de je bila vſa oſlabela. Bres pomude ſo jo v njeno ſobo peljali, kjer she toliko let ni bila, in po tem, ko ſe je Bogu ſhe enkrat sa zhudno odreſhenje sahvalila in le nekoliko ſhe s Drakovo vdovo in njenimi ſirotami ſe pogovarjala, in jim ſvojo miloſt sagotovila, ſe je v she pripravljeno poſteljo pozhivat podala. Sveſta dekliza je sdaj vedno pri nji oſtala in Genovefa ſi ni od nikogar drusiga vezh ſtrezhi puſtila, kakor od nje.

Sedemnajſto poglavje.[uredi]

Genovefa sopet ſtarſhe vidi.[uredi]

Med tem, ko je bilo na Vojnomirovim vſe polno veſelja, je v vojvodſkim gradu ſhe zmerna shaloſt kraljevala. Stari Volk ſe je ponudil, veſelo poveſt, de je Genovefa sopet najdena njenim ſtarſhem neſti. Grof je rekel: »Ljubi, ſtari prijatel! oſtanite vi tukaj in puſtite to teshavno pot mlajſhimu moshu. Sej veſte, kako vaſ je potovanje is vojſke v domovino sdelala, in kolikokrat ſte po poti sdihovali, de je to vaſha poſlednja pot.« Pa Volk je odgovoril: »Zhlovek obrazha, Bog oberne! On mi je po marſikterim boju porozhilo in poſlednjizh ſhe to zhaſtno in veſelo hojo naklonil, in te ſi ne puſtim vseti. Pripuſtite mi vunder mili goſpod, in naj grem!«

»Pomiſlite le ſvojo ſtaroſt« mu pravi grof, »dolgo pot, hudo vreme, ljubi Volk!« »Vſe nizh ne de!« odgovori Volk. »Kar ſo miloſtiva goſpa sopet pri naſ, ſe zhutim deſet let mlajſhiga. In lepſhi, miſlim, kakor s to hojo, ne morem ſvojiga vojaſhkiga shivljenja ſkleniti. Kadar bo ſklenjeno, zhem rad pozhivati. Jes, ſtari mosh ſe zhem po tem vlezhi; ſej ſe po tem do ſodniga dneva lahko naſpim.« »Pojdite tedaj,« je rekel grof ganjen, »ljubi, ſtari, sveſti vojaſhki tovareſh in vsamite naj lepſhiga konja in sberite ſi dvanejſt naj hrabrejſhih mojih konjnikov na pomozh in povejte mojimu dragimu taſtu in moji taſhi, kar vam vaſhe blago ſerze pove, in Bog vaſ ſpremi in sopet sdraviga v moje roke pripelje!« Tudi Genovefa ga je ſhe poklizati ukasala in mu je vſe do ſvojih dragih ſtarſhev narozhila, kar otrozhje ſpoſhtovanje in ljubesen le ſerzu vdihniti more. Volk ni zelo nozh miru imel. Predin ſe je prihodnji dan sasorilo, je bil she veſ napravljen, sbudi vojake, pomaga ſam konje napaſti in oſedlati, sapove neprenehama dirjati, ſam konja saſede in ſe s ſvojimi vojaki odpravi. Smiraj dalje je jesdaril in vezh ſtokrat na dan jih je opominjal: »Urno tovarſhi naprej, naprej!« In tako je bilo dan na dan od raniga jutra do posniga vezhera. Kader ſo ga konjniki praſhali: »Sakaj pa tako hitite, goſpod nadhlevar?« (Stallmeister) jim je odgovoril: »Pomiſlite tarnanje ſtarſhev, ktero bomo sdaj konzhali! Zhe poſhten mosh terpezhimu le nekoliko shaloſtnih ur more odverniti, ſe nima nizh teshavam braniti in ſvojim nogam ne prisanaſhvati. Mnogokrat ſmo ſerzhno jesdarili rane ſekat in ſolse usrokovat; jesdarite tedaj tudi sdaj ſerzhno, rane zelit in ſolse briſat. »Ha!« je rekel, »hotel bi, de bi konj imel perote, kakor tiſti, ki ſim ga nekdej, nevem she kje, isobrasheniga vidil, in ki ſe mi je prav zhuden sdel.« — Pri teh beſedah je sopet konja ſpodbodel.

Star vites, v kteriga gradu je Volk s ſvojimi konjniki prenozhil, mu je povedal, de poboshni ſhkoſ, ki je bil Genovefo s Vojnomiram porozhil, neke ure v ſtrani ravno novo zerkev poſvezhuje. »Tjekaj moramo natvegama!« rezhe Volk. »Tudi ta ſveti mosh naj naſhe veſelo porozhilo sve. In ker je tako moder in umen, ga hozhem dobriga ſvetu proſiti, kako bi ſe ſvojiga porozhila pri vojvodu in vojvodnji naj bolje snebil. Slo ſim she po poti ſpremiſhljeval, pa nizh pametniga ſi niſim smiſlil. Najrajſhi bi she od daljezh vpil: »Genovefo ſo sopet naſhli! She shivi!« pa tako s durmi v hiſho telebiti tudi nizh ne velja. — Star vojak ſim, in le s pripovedovanja vem, kaj je ſtrah. Pa vunder je zhudno; beſeda »Genovefa shivi!« me je tako preſtraſhila, de ſim ſe treſil, in de me ſhe sdaj po vſih udih mersi. Nikoli bi ne bil verjel, de more veſelje koga tako preſtraſhiti, in zhe ſe tudi drugim ljudem tako godi, bi to preſtraſhenje od veſelja ſtarſhe kar vmoriti vtegnilo, kakor is loka ſpuſhena puſhiza, ki ſerze v ſredo sadene. In rezh jim pozhaſi rasodeti, beſede svito vesati, pogovor umetno napeljati — tega ne umem. Taki, kakor ſmo mi, le mezh ſukati snamo, ne pa jesika. Zhaſtitljivi goſpod nam morajo ſvetovati. Sakaj v ſerzi s beſedo milo ravnati, umejo, de je kaj.« — Volk je koj tje jesdaril, in vſe, kar ſe je sgodilo, ſhkofu pove, in mu tudi ſhe vſe ſvoje miſli rasodene. Shkof ſe je mozhno rasveſelil in Boga hvalezh je rekel Volku: »Ne ſkerbite, ſtari mosh! Bog vſe in na tanko ravna, de je prav dobro. Ravno ſim ſe bil pripravil, shaloſtne ſtarſhe obiſkat, kamor me tudi moj opravek klizhe. Skup zhemo tedaj iti.« Poſhteniga Volka je to prav veſelilo in nizh vezhiga veſelja in zheſti ſi ni mogel miſliti, kakor de je ſhkofa s ſvojimi konjniki ſpremiti mogel.

Vojvoda in vojvodnja ſta ſpomin tiſtiga ſtraſhniga dne, ko ſta bila poveſt od Genovefine ſmerti dobila, vſako leto v zerkvi v ſvojim gradu s molitvijo in ſolsami obhajala. Tiſti dan je sdaj ravno bil tu, in sjutraj tiſtiga dneva ſta ſkup v ſobi prav shaloſtna ſedela. Od tiſtiga zhaſa ſta ſe bila ſilno poſtarala in nju laſje ſo s zhaſama ſiveli. Oba ſta bila zherno oblezhena; in vojvodnja zhernih oblek od tiſtihmal ni bila ſlekla. V vojvodſkim gradu je bilo tako tiho, kakor de bi bili vſi po merli; sakaj oba ſta ſe, kolikor je bilo mogozhe, drushb ogibala. Sdaj je bil she ſkorej zhaſ ſlushbe Boshje, in prizhakovala ſta, de bi ſhkof priſhel, kteriga ſta ſamiga vſako leto povabila, pri ravno tiſtim altarju, pri kterim je bil Genovefo s grofam porozhil, ſpomin njene ſmerti obhajat.

Vojvoda je poln ſerzhnih boleznin molzhal, in ravno miſlil: »Straſhno nakluzhje je vunder to, de je taka ſramota zhes najno hiſho priti mogla in de naji rod tako poginil! Pa vunder Goſpod, naj ſe tvoja volja sgodi!« Vojvodnja je sdihovala: »Oh, edino dete, in tako ljubo dete po rabeljnu sgubiti — je vunder preſtraſhno. O Genovefa! Miſlila ſva, de boſh kakor angelj pri najni ſmertni poſtelji ſtala, in nama ozhi satiſnila, sdaj pa ſe je moglo tako nakljuzhiti! Pa vunder« je tudi ona djala, ko ſe je sopet sbrihtala, »Tvoja volja, o Goſpod, naj ſe sgodi!«

Komaj ſta dogovorila, ko zhaſtitljivi ſhkof pride. Njegovo oblizhje ſe je od nebeſhke ſvitlobe ſvetilo. »Nehajte shalovati in radujte ſe v Goſpodu!« je rekel in s velikim navdanjem in ſerzhnim ganjenjem je jel od zhudnih pot Boshje previdnoſti govoriti; Jakobovo shaloſt, kterimu je bil ſin Joshef vset, je na nju shaloſt obernil, po tem je Jakobovo veſelje popiſal, ko je ſvojiga ſinu Joshefa sopet naſhel, in duh, v kterim je ſhkof govoril, in mila gorezhnoſt njegove sgovornoſti ju je mozhno poprijela. Miſel na Boshjo vſe vladajozho ljubesen in na Jakobovo ozhetovo veſelje je tudi nju ſerza s veſeljem napolnila in jima je vſo shaloſt vsela. »O ko bi tako veſelje« je rekla vojvodnja, in je roke ſklenila, »naju sadelo; o, kaj bi bilo to!« In vojvoda je rekel: »V tem shivljenju ne vezh, v nebeſih pa gotovo.« — »Tudi v tem shivljenju ſhe,« je jekel ſhkof. »Goſpod tudi sdaj ſhe velike rezhi dela. Rane nam dela, pa jih tudi zeli. V jamo pelje, pa tudi is nje. On, Bog Jakoba in Joshefa ſhe shivi. On, ki je vajnimu ſerzu pomozh dodelil, de ga ni shaloſt vmorila, naj vama tudi sdaj pomozh dodeli, de vaji veſelje ne premaga. Na meſti shaloſtniga petja sapojimo veſelo: »Goſpod, mi Tebe hvalimo!« Sakaj Genovefa shivi — in vidila jo bodeta.« Starſhi ſo ga savseti pogledali. Grosa ju je pri vashnih beſedah mosha ſpreletela. Upanje in ſtrah ſta ſe v nju ſerzih bojevala, in kar jima jo povedal, niſta mogla verjeti.«

Shkof je sdaj vrata odperl in Volka, ki je s trepezhim ſerzam pri vojvodovih ſlushabnikih v veshi ſtal, poklizal in rekel: »Ta tukaj je mosh, ki vam bo dalje povedal.« Volk je notri ſtopil in rekel: »Ona shivi! Gotovo je tako. S temi ſvojimi ozhmi ſim jo vidil, in s temi ſvojimi uſheſmi ſim njeni glaſ ſliſhal in s to ſvojo roko ſim njeno prijel!« Beſeda: »Genovefa shivi!« ſe je koj po zelim gradu rasſhirila. Vſi ſlushabniki vojvoda in vſe vojvodnje ſlushabnize ſo oſtermeni, vſtraſheni, rasveſeljeni in ſkoro ob pamet v ſobo planili. Volk pa je tam ſtal, in vſo zhudno sgodbo pripovedoval, in ſolse ſo mu v ozheh igrale in vezhkrat je veſ ganjen omolzhal. Vſi okrog ſo ſe treſli, jokali in ihte ſtali — vojvoda pa in vojvodnja ſta od veſeliga ſtrahu bleda ſedela in niſta vedila, pri zhem ſta.

Zhes dolgo, ko dalje niſta dvomiti (zviblati) mogla, in ko ſo moshje, ki ſo s Volkam priſhli, vſaki njegovo beſedo poterdili, ktero ſta mu grof in Genovefa narozhila — ſe jima je sdelo, kakor de bi ſe bila is hudih sanj sbudila. Ko vnovizh ſta jela sopet shiveti in djala ſta: »Dovolj ſva shivela, ker naji hzhi Genovefa ſhe shivi! Tje greva in viditi jo hozheva, preden umerjeva!« Boga ſhe popred v njegovim tempeljnu sahvalivſhi ſta ſe bres odloga na pot podala in poboshni ſhkof in poſhteni Volk s ſvojimi ljudmi in veliko derhalijo ſlushabnikov ſo ju ſpremili.

Genovefa ſe je ta zhaſ v miloſtni ſkerbljivoſti in poſtreshbi vedno boljſhala in njene liza ſe ji sopet nekoliko, pa komaj sa ſposnanje, rudezhe prihajale. Edina shelja, ktero je sdaj na semlji imela, je bila, ſvoje ſtarſhe ſhe viditi. Kar pridejo in doſti pred, kakor ſo jih prizhakovali na Vojnomirovo. S vrozhimi ſolsami ſo Genovefo posdravili. Zhaſtljivi ozhe je is ſerza, kakor nekdaj Simeon rekel, ko jo je objel. »Sdaj, o Goſpod, naj v miru umerjem, ker ſo moje ozhi ſhe to ſrezho vidile!« In poboshna mati je rekla, ko jo je objela, kakor Jakob is ſerza: »Sdaj rada umerjem, de le ti ſhe shiviſh, in de ſe je tvoja nedolshnoſt ſkasala.« In oba, ozhe in mati ſta dolgo jokala in jo objemala.

Po tem ſta miliga fantka sagledala in oba ob enim ſta veſelo savpila: »Ti ſi tedaj naji vnuk — o pridi, pridi v naji roke!« »Bog te oblagodari, moje dete!« je rekel ſtari ozhe, in na roke ga je vsel in kuſheval. In »Bog te oblagodari, ljubo, ſladko dete!« je ponovila ſtara mati, ki je fantka is ozhetovih rok v ſvoje narozhje vsela in s kuſhevanjem in s ſolsami ga pokrivala — in oba ſta po tem ſkoraj s enim glaſam in polna molitve rekla: »O zhuden, zhuden je Bog! Mertvo ſva te objokovala, ljuba hzhi, in niſva ſe nadjala, ſhe kdaj na semlji tvoje oblizhje viditi; sdaj pa nama Bog ſhe zlo tvojiga ſina viditi da!«

Sdaj je poboshni ſhkof, kteriga Genovefa in grof Vojnomir v ſvoji radoſti ſhe vidila niſta, blishej ſtopil. Sdelo ſe je Genovefi, ko ga je tako is nenada vgledala, kakor de bi bila poſla boshjiga is nebeſ vidila. Apoſtoljſki mosh je najpred Genovefo in Vojnomira, po tem pa vojvoda in vojvodnjo po verſti blagoſlovil in pogledal in roko ſtegnivſhi je rekel: »Sdaj je goſpod ſpolnil, kar mi je bil njegov duh previditi dal! Tebi, moja hzhi, in vam vſim je vezhi ſrezho, kakor poſvetno pripravil — ktera ſe je s velikim terpljenjem sazhela, kakor ſe ima vſaka prava ſrezha na semlji sazheti. On je drugazh naredil, kakor ſmo vſi miſlili — pa v vezhim velizhaſtvu, kakor ſmo vſi miſliti mogli. In sdaj naſ je — kakor ſmo takrat vkupej ſtali, tudi zhudno in soper vſe prizhakovanje sopet sbral, in danaſ je dan priſhel, de ſe mu vſi s ſolsami radoſti sahvalimo in nobeniga s med vſih ne pogreſhamo; naſhe ſhtevilo ſe je ſhe s tem milim detetam pomnoshilo, ker Goſpod v vſim vezh ſtori, kakor obljubi. Srezhen je, kdor v ſkuſhnji obſtoji. Sakaj, ker je ſtanoviten bil, bo krono shivljenja prejel, ktero je Bog vſim obljubil, ki ga ljubijo. Ta krona je sdaj vam vſim pripravljena.«

Oſemnajſto poglavje.[uredi]

Genovefino terpljenje je blagodar zeli desheli.[uredi]

Koj, ko ſo svedili, de je Genovefi bolje, in de ſe je od ſvojiga terpljenja osdravila, ſo vſak dan ljudje priſhli, de bi jo vidili. Volk je mogel pri ſvoji viteshki poſhtenoſti obljubiti, prav nizh ne odrezhi. Smiraj vezh jih je tedaj hodilo, in vedno vezh jih je bilo v ſobo puſhenih. Ljudje ſo bili pa tako mirni in tihi, de ſo ſi komaj ſopſti in dalje iti upali, temuzh de ſo pri vratih obſtali. Moshje s ſvojimi kapami pod pasdiho ſo tako poboshno kakor v zerkvi ſtali in ſhe majhni otrozi na rokah ſvojih ſtarſhev ſo poboshno rozhize proti nebu vsdigvali.

Genovefa je vezhi del na ſvoji pozhivavni poſtelji leshala ali v belih oblazhilih na naſlonitnim ſtolu ſedela in njeno lepo bledo oblizhje je bilo tako poboshno in nebeſhko, tako milo in krotko, tako miloſtno in prijasno, kakor de bi bilo od ſolnzhnih sharkov obſijano. Vedno je ljudem take beſede pravila, ktere ſo vſe ſvoje shivljenje pomnili.

»Vi, ljubi dragi ljudje!« je rekla s krotkim milim glaſam, »veſeli me, de me obiſhete, in sahvalim vaſ sa ljubesen, s ktero moje terpljenje in veſelje delite. Oh, lahko ſi miſlim, de imate tudi marſiktere nadloge, in vem, de ſe more marſikdo s med vaſ terdo vhivati. Pa le Boga ljubite, va-nj saupajte in ne obupajte! On ga reſhi, kdor ga ljubi, is vſih nadlog. Kjer miſlimo, de je vſe sgubljeno, on ſhe sna pomagati. Kjer je naj hujſhi nadloga, ſmo najblishe Boga. Poſlednjizh vunder vſe prav ſtori. Ali ni reſ? ali ne ſprevidite tega is moje sgodbe?«

»Dovoljni bodite s tem, kar imate in s malim bodite sadovoljni. Tudi s malim moremo veſeli biti. To ſim v puſhavi ſkuſila. Zhe ſte ſhe tako ubogi, imate vunder le kozho, obleko, poſteljo in po ſimi gorko ſtanovavnizo in gorko jed. Vezh pa zhlovek ne potrebuje. Ne veshite tedaj na poſvetne rezhi ſvojiga ſerza! Ne sanaſhajte ſe na mertve denarje, temuzh na shiviga Boga. Bog sna bogatinza hitro bolj ubosiga, kakor naj vezhiga ſiromaka, in naj bolj ubosiga sna sopet bogatinza ſtoriti. Sej to na meni vidite!«

»Terdno ſe dershite Boga, radi molite in ſvojo veſt zhiſto ohranite. Kdor je s Bogam, in ga v ſerzu noſi, ima nebeſa v ſerzu. Molitev da mozh k dobrodeljſtvu in terdnoſt v nadlogah. Skosi oblake gre in ne oſtane nikoli nevſliſhana. Dobra veſt je v vſih nadlogah v jezhi, v bolesni in v ſmerti mehka blasina. Skuſili bodete to, kakor ſim jes ſkuſila.«

»Kadar vam vaſha veſt kaj ozhita — in komu pa nikoli nizh ne ozhita, zhe ſe ravno tako hudo ne pregreſhi, kakor ſo mene toshili. Kadar vam, pravim, vaſha veſt kaj ozhita, ſe ſkuſite naj pred s Bogam ſpraviti, in pribeshite k Kriſtuſu, njegovimu ljubimu ſinu. Njega nam je ozhe v svelizhanje ſveta poſlal. On je ſprava naſhih grehov. On je ſvojo kri v odpuſhanje naſhih grehov prelil. Zhe rezhemo, de nimamo grehov, ſe golufamo, zhe pa ſvoje grehe ſposnamo, je Jesuſ sveſt in pravizhen, in nam grehe odpuſti in naſ od vſiga ozhiſhi, kar ni pravo.«

»Le ſv. Evangeli radi poſluſhajte — in vſe bote ſhe bolj na tanko svedili, kakor vam jes samorem povedati. S evangelſkimi bukvami v eni in s krishem v drugi roki ſo priſhli pervi osnanovavzi evangelija k vam. She enkrat: poſluſhajte evangeli, ohranite ſi ga v ſerzih — po njem ſe ravnajte! Sakaj boshja beſeda je in ima mozh v ſebi, vſe svelizhati, ki va-nj verujejo. In po tem ſhe enkrat: miſlite vedno, de je v krishu svelizhanje. Po krishu, terpljenju in ſmerti je ſhel Jesuſ v ſvoje velizhaſtvo! Po krishi in terpljenju in po mnogih nadlogah moramo tudi mi v nebeſhko kraljeſtvo priti. Jelite — po tej poti hozhemo ſkupaj hoditi?« je djala in vſim je ſhe roko podala in vſi saporedama ſo ji mogli to v roko obljubiti.

Sakonze in ſtarſhe je poſebno opominjala. Sakonze je le k ljubesni in ſlogi (edinoſti) in pred ſumenjem (Eifersucht) ſvarila. »Ne poſluſhajte nikoli krivih prizh, ki snajo vaſho Ijubesen in ſlogo popazhiti!« je djala, ki je ſama ſkuſila, kakſhne nadloge take prizhe tudi naj bolji ljubesni usrokovati morejo. Starſhe je opominjala, ſvoje otroke poboshno in kerſhanſko rediti. »GIejte,« je rekla marſikteri materi, ki je s otrokam na rokah pred njo ſtala, »ljubimu otroku ni na zhelu sapiſano, kaj mu je ſhe vſe na ſvetu naklonjeno. Sdaj ſe ſhe ſvetu prijasno ſmehlja, pa priſhel bo zhaſ, ko bo sdihoval in jokal, kakor vſi, ki ſo na ſvet priſhli. Torej ga dobro redite, de bo imel mozh v ſebi, ſe s ſvetam bojevati. Ko ſo mene moja mati tako na rozhju dershali, gotovo niſo miſlili, kakſhne nadloge me bodo sadele. Pa ko bi me ne bili s perve mladoſti k ſerzhnimu ſtrahu boshjimu in k ſerzhnimu upanju v Boga opominjali, bi bila mogla v ſvojih nadlogah omagati in v puſhavi obupati, in ſi ſhe zlo ſama shivljenje vseti in vezh bi me ne bilo tu. Bres terdne vere v Boga, v Kriſtuſa in vezhno shivljenje bi bilo shivljenje shaloſtno in bres tolashbe na semlji. Vſadite tedaj sgodaj to vero v ſerza ſvojih otrok.« 

Boleſlav je mogel sdaj tudi vſakimu otroku kaj lepiga v ſpomin dati in bres daru ni bil noben otrok ſpuſhen. Ta dobrotljivoſt in prijasnoſt in lepi nagovori ſvoje mile grofinje ſo ſi ljudje prav k ſerzu jemali, in ſhe terdoſerzhni moshje ſo vzhaſih kakor otrozi jokali. Genovefina poboshnoſt, njeno terpljenje, njena poterpeshljivoſt; njene beſede in njeni sgledi ſo bili zeli desheli velik blager (shegen). Daljezh okrog ſo bili ljudje veliko bolj poboshni; ozhitno ſo ſe poboljſhevali in v marſikteri kozhi, kjer je poprej nemir kraljeval, je sdaj ſloga in ljubesen, pokojnoſt in sadovoljnoſt ſtanovala. Poboshni ſhkof je sdaj rekel: »Zhe hozhe Bog po kakim zhloveku veliko ſrezho narediti, mu veliko terpljenja poſhlje — in to je tudi naj bolj ſveto oſrezhenje, ktero Bog ſam daje. Njene beſede vezh dobriga delajo, kakor moje pridige.

Devetnajſto poglavje.[uredi]

Gola konez.[uredi]

Kadar ſo ljudje is ſobe od grofinje priſhli, ſo hotli tudi Gola viditi. Kervava ſodba ga je obrekvavza, nesveſtiga ſlushabnika in trojniga vmorivza v ſmert obſodila. Od ſhterih volov bi bil imel rasſtergan biti. Pa grof mu je po ſerzhni proſhnji ſvoje poboshne goſpe ſmertno kasen (ſhtrafingo) odpuſtil. Pa od vezhne jezhe ga reſhiti ni bilo v grofovi mozhi. Jezhar, ki je Gola ljudem pokasovati imel, ni ſkoraj zeli dan ne ure pokoja imel. Pa vunder je rad vſe ſtoril. »Le pridite!« je rekel ljudem. »Tam gori v ſobi ſte podobo nedolshnoſti in zhednoſti vidili; tu doli v Golovi jezhi snate pa podobo greha in hudobije gledati.«

S laterno in teshkim sveskam kljuzhev je ſhel po voskih kamnitnih ſtopnjizah naprej daIjezh pod semljo. Ko je teshke shelesne vrata odperl, je ljudi grosa ſpreletela, in ko je s laterno v jezho poſvetil in ko ſo Gola sagledali, ſo ſe ſhe bolj uſtraſhili. Laſje ſo mu divje in rasmerſheno zhes zhelo viſeli in dolgo brado je imel. Njegovo oblizhje je bilo bledo ko ſtena, in s ſvojimi zhernimi ozhmi je plaſhno in ſtraſhno krog ſebe gledal. Huda veſt ga je tako grisila, de je mnogokrat divjal, ſtraſhno tulil, s ſvojimi verigami rashljal in s glavo v ſteno butal. Pa zhe je bil tudi bolj pri pameti, je take ſtraſhne pogovore s ſeboj imel, de ga je bilo ſtraſhno poſluſhati.

»O bedak, bedak! ſedmeri bedak, ki ſim bil jes!« je doſtikrat vpil. »O gorje mu, kdor Boga sapuſti, ſvoje ſerze hudim sheljam vda in glaſu ſvoje veſti ne poſIuſha! V sazhetku ſhe kake krive, neſtanovitne golufive rasveſeljevanja vshiva, pa njegov konez je sdihovanje in revſhina. Po zvetkah ſe ſprehaja, pa nanaglama ſe v bresno pogresne, ki ſo ga zvetlize njegovim ozhem ſkrivale. Gorje, gorje mu, kdor ima po prepovedanim veſelju posheljenje! Miſli, de ſe zvetezhimu roshnimu germizhu priblishuje, in ſtegne roko po roshi, kar plane huda, ſtrupena kazha is germizha, ſe ga ovije ſedemkrat in ga davi in grise bres prenehanja s ſtrupenimi sobmi!«

Vzhaſih je vpraſhal, ako ravno ſo mu she doſtikrat povedali: »Ljudje! Ali je reſ, de ſo grofinjo in njeno dete sopet naſhli? Ali je reſ tako, ali ſe mi je le ſanjalo? Nak', nak', ni ſe mi ſanjalo ne! Tako je, gotovo je tako; verjem. Sakaj poſluſhajte,« je potem s milim glaſam dalje govoril: »Bog ſe ſtraſhno maſhuje. On jo je is te jezhe tu reſhil, in mene vanjo pahnil. Tukaj, tukaj je ſedela,« je rekel in s roko je po rudezhih tlah udaril, »tukaj na teh tlah je ſedela, kjer jes sdaj ſedim. Ali mi sdaj verjamete, de je Bog pravizhen.«

Drugikrat je rekel: »Hvala Bogu, de she ſaj pridete po-me. Le peljite me tje na moriſhe. Rad grem!« je rekel in vſtal: »Nedolshno mater in nedolshno dete ſim vmoril — sato mi morajo tudi glavo odbiti. Nedolshno kri ſim prelil — poglejte le mojih rok; vſe ſo kervave — glejte zhes in zhes ſo kervave! Glejte, potoki ſolsa, ki mi is ozhi derejo, jih vezh ne isperejo. Sa to moram tudi ſvojo kri na moriſhu preliti. Pa rad ſtorim to! Bolje je po rabeljnovim mezhu umreti, kakor martro tu — tu notri« na perſi je pokasal — »ſhe dalje terpeti!«

Vzhaſih je ljudi koj, ko ſo vrata odperli, ſtermo pogledal, ſe je po tem ſtraſhno poſmejal in djal: »Tako! Ali vaſ vunder tudi pripeljelo! Jelite, vi ſte ſe tudi dali od hudiga posheljenja sapeljati; ali ſte tudi nedolshnoſt sapeljali? Kaj? Pokashite mi ſvoje roke, zhe ſe jih ne dershe tudi ſolse kake neſrezhne matere ali pa kri kakiga nedolshniga deteta? Ne pokashete mi jih, ſe ne upate, mi jih pokasati? — Sdaj vem,« je po tem ſtraſhno savpil, »tako je! Vaſhe roke ſo polne kervi in ſolsa, kakor moje. Hudobneshi ſte, kakor jes. Le k meni pridite! Glejte« je dalje govoril in ſe je na ſtran pomaknil, »glejte, tu je sa prihodnje vaſh proſtor. Vſi ti hudobneshi grejo k meni tukaj notri!« ——

Preſtraſheni otrozi ſo jeli na glaſ jokati, vpiti in ſvoje oblizhje v ohlazhila ſvojih mater ſkrivati; mladenzhi in devize ſo terdno ſklenili, ſerza pred takimi grehi varvati, ki poſlednjizh v tako revſhino pripeljejo in marſikteri mosh je miſlil, in marſiktera shena je glaſno rekla: Bolje je zhloveku v puſhavi seliſha in korenine jeſti in nedolshnimu biti, ko Genovefa — kakor v grofovſkim gradu s Golam obilno shiveti in hudo veſt imeti in tako umreti.«

»Prav imate!« je rekel jezhar, ki je shelesne vrata saperl; in zhe hudobno shivljenje na semlji ravno tako hudo ne konzha, ſe vunder na unim ſvetu ſhe bolj hudo iside.

V tem bresupa polnim ſtanu je Golo mnogo let shivel; zhe je njegova ſmert bolj mirna bila, ſe ne ve. Pravijo, de ni dobil pred pokoja, kakor ko ſo mu poſlednjizh po njegovi volji pravizo ſtorili in ga ob glavo djali.

Dvajſeto poglavje.[uredi]

She nekaj od koſhute. Sklep.[uredi]

Otrozi ſo hotli, ko ſo Genovefo, Boleſlava in Gola vidili, ſhe tudi, kakor je she otrozhja navada, koſhuto viditi. Grof ji je dal poſeben lep hlev sidati. Proſto je po dvoru in po gradu hodila. Vezhkrat po dnevu je po ſtopnjizah do Genovefine ſobe priſhla, in ni je bilo odgnali, de ſo jo sa nekoliko zhaſa k nji ſpuſtili. Pa s vſim ljudmi je bila priljudna in is rok je jedla; ſhe lovſki pſi ji niſo nizh shaliga ſtorili. Otrozi ſo ſe tudi lepe shivali veſelili, ki ſo ji kruha dajali, jo boshali, in matere ſo rekle: »O Bog, ko bi te shivali ne bilo, bi bila naſha mila grofinja in naſh ljubi grofizh v puſhavi poginila.« — »Sato ſe ne ſme nobena sver terpinzhiti!« je djala kerſhenza, ki je imela sveſto shival opravljati. »Ko bi vola ne imeli, ki ga v plug vpregamo, in tudi krave ne, ki nam mleko daje, nam bi ſe ravno tako hudo godilo, kakor bi ſe bilo ljubi grofinji bres koſhute v puſhavi godilo. Pa kaj ſhe, veſ ſvet bi nam bil puſhava bres shival. Malo obdelanih njiv bi ſe vidilo, in naj lepſhi travniki bi nam nizh ne pomagali. Torej ne terpinzhite shivine — in hvalite Boga sa te dobrote.«

Doklej je Genovefa shivela, ſe ne ve; to pa ſe ve: Dokler je shivela, je shivela v veſelju in neisrezheno veliko dobriga je ſhe ſtorila, in njen konez je bil miren in blag. Njeno shivljenje po prihodu is puſhave je bilo enako lepimu, mirnimu pomladajnimu vezheru po hudim vremenu, ki je ſrezhno minulo, in njena ſmert je bila, kakor lepi, mili sahod ſolnza, ki ſhe ſije in blagoſlov rasliva, dokler tudi njegov poſlednji sharek ne vgaſne — temuzh ſe le naſhim ozhem ſkrije, de bi ſe sopet lepſhi v drugim ſvetu prikasal.

Pri njenim pogrebu je bilo neismerno veliko ljudi, in vſi ſo na njenim grobu ſolse tozhili — pa nihzhe bolj vrozhih, kakor Grof Vojnomir in Boleſlav. Sveſta koſhuta ſe je na njen grob vlegla in ni vezh vſtala. Nobene rezhi, karkoli ſo ji kladli, ſe ni dotaknila, in nekiga jutra ſo jo mertvo, na grobu dobili. Grof je dal Genovefi lep ſpominek is drasiga marmorja poſtaviti, na kterim je bila sdolej tudi koſhuta s kamna isſekana.

V puſhavi je dal grof po Genovefini proſhnji puſhavniſhtvo vloshiti. Na deſni sraven Genovefine votline je bila kapeliza. Shkof Hidolp jo je poſvelil, in ljudſtvo jo je zerkev goſpe imenovalo. Genovefina sgodba je bila lepo na ſtenah isobrashena in mali leſeni krish, na kterim je bilo toliko drasih ſpominkov, ſo dali — to de ſhe le po Boleſlavovi ſmerti — v slato vkovati in na altar poſtaviti. Na drugi ſtrani votline je bila puſhavniſhka kozhiza in pri nji lep vertez, po kterim ſe je vir stekal. Mnogo ljudi je smiraj tjekaj hodilo in prijasni puſhavnik jim je vſe — mali krish, pild, votlino, kamen, na kterim je Genovefa klezhala, vir, is kteriga je pila, kasal; pripovedoval jim je Genovefino sgodbo, in odraſhene in mlade je opominjal, ſe po njenim lepim isgledu ravnati.

Ljudſtvo je Genovefo kakor ſvetnizo zhaſtilo. Skoraj po pretezhenih ſto letih ſo ſe ſhe ſivi moshje hvalili. »Ko ſim ſhe otrok bil, ſim Genovefo vidil!« In pripovedovali ſo poſluſhajozhim vnukam, kaj jim je kdaj povedala.

Vojnomirovi grad, ſploh le Vojnomirovo, imenovan, kjer ſta Vojnimir in Genovefa prebivala, ſe je bil ta zhaſ poderl, in ne daljezh od Koblenza ſo le razvaline po imenu »Staro Vojnomirovo« viditi, pa zheſtenje in ljubesen do Genovefe ſhe ni vgaſnila v ſerzih ljudi. Mnogo kraſnih zerkev ſo v njen ſpomin sidali in marſiktera shena in deviza ſe v poboshen ſpomin ſhe dan danaſhni Genovefa imenuje.