Genovefa

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
GENOVEFA.
Povéſt is ſtarih zhaſov sa vſe dôbre ljudí, slaſti pa sa matere in otrôke.

Krištof Schmid
Is piſem goſpóda KRISHTOFA SHMIDA, poſlovénil F. M.
Prevajalec: Franc Malavašič
Izdano: Jožef Blaznik, 1841
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pervo poglavje.
Genovefa Vojnomirova neveſta.
[uredi]

Pred vezh ſtolétji, ko je sôra ſv. Evangélja tamôte nejevérſtva na Némſhkim rasſvitlila in ſirove ſhége náſhih hrabrih dédov (prednjikov) shé slo omezhila; ko je shé zlo puſta terda sêmlja pod rokami pervih ſposnovavzov kerſhanſtva bolj prijasno podobo oblékla, in ko ſo ſe nesmérni gôjsdi shé v mnógih krajih rodovítnim poljánam in zvetézhim vertam vmaknile, je shivel na Niderlanſkim prav shláhten vojvoda; — vojvoda Brabanſhki. Savoljo njegoviga ſerzhniga poguma in njegove velike hrabroſti ſo ſe vſi nad njim zhudili; savoljo njegoviga reſnizhniga ſtrahú bôshjiga, njegove ljubésni do ljudí, njegove terdne poſhtenoſti ſo ga vſi ſpoſhtovali in ljubíli. Njegova goſpá, vojvodnja mu je bila v shláhtnoſti po vſe enaka in sh njim le êna duſha, lé êno ſerzé. Edino hzhér ſta iméla, ktéro ſta preſerzhno ljubíla in prav pobóshno (brumno) odrédila — po iménu Genovefo.

She otròk je shé Genovefa prav biſter um pokasovála, in prav shlahtno ſerzé in v vſim ſvôjim obnaſhanju prav krôtko, tiho bitje. Kadar je po ſhêgi tiſtih zhaſov vojvodnja sa kolovratam ſedéla in mlado hzhérko pri pêtih létih na majhni lépi pruzhizi sraven ſêbe iméla, ki je vretêno prav prirózhno vertila, in najbòlj zhiſte nitke prédla, med predenjem marſiktére rezhí popraſhevala, na vſako vpraſhanje lépo in prav odgovárjala in vſako beſédo prav krôtko, raslóshno in pametno isgovárjala, — ſe je mógel vſak, kdor kóli jo je vidil, savséti in rékel je, s téga otrôka mora kaj poſébniga poſtati. Kadar je v ſvôjim deſétim ali dvanájſtim létu s ſvôjimi vojvodſkimi ſtarſhi v zérkev priſhla, s ſvôjim ljubesnjivim, vlim pobóshnim (andohtljivim) oblizhjem, s ſvôjima lizama, na ktérih je zhiſta rudézha nedolshnoſt zvetéla, s ſvôjimi dolsimi, rumenimi kilami, v ſvôji proſti béli obléki med ozhétam in med materjo v s rudézhim ſuknàm pregernjeni zerkvéni pruki pred altarjem klezhala, biſtre viſhnjeve ozhí polne pobóshnoſti proti nebéſam povsdignila in po tém jih sopet v ſerzhni molitvi próti tlam obernila — je vſak miſlil, de angelja is nebéſ vidi. Kakor pravi angelj toláshbe je kózhe ſiromaſhtva in bolnike na poſtijah obiſkovala. Ubósim otrôkam je obléke noſila, ki jih je ſama narejala, in marſiktéri slat (zekín), ki ji ga je vojvoda sa lepotije dal, je moshém podelíla. S majhnim jérbaſzhikam na roki je sjutrej in v vezhérnim mraku nevidama k bolnikam hodíla, jim pokrepzhajózhe jedí in marſikakſhniga shlahtniga ſadjà, ki ſe je takrat po Némſhkim ſhe malokjé dobílo, in ktériga ſi je ſama ſêbi pertergovála, prineſt. Odraſhena deviza je bila prava podóba nedolshnoſti in lepôte in vſe poboshne matere ſo goſpodizhno — tako ſo ſe ſhe takrat vojvodſke pervénke ali prinzésine imenovale — ſvôjim otrokam v isglèd pobóshnoſti, ſamotniga shivljênja, zhiſtôte, pridnoſti, krotkoduſhnoſti in vſake shénſke zhédnoſti pokasovale.

Grof Vojnomir, hraber vites prav shlahtniga ſerzá in zhverſte poſtave je bil vojvodu v bóju shivljênje réſhil. Po vôjſki ga vojvoda na ſvój dvor pélje in kmalo mu je tabo ljub, kakor njegov laſtni ſin, in ſvôjo hzhér mu v sakon dá. Ko je jutro lozhítve napózhilo, in Genovefa s ſvôjim mosham ſhla, ga ni bilo v vojvodſkim gradu in v zéli okóliſhini ne êniga ſufiga ozhéſa; tudi Genovefa ſe je pri vſi ſvôji ljubésni do moshá ſkôraj v ſolsah vtopíla.

Zhaſtitljivi ôzhe ſo jo ſhe enkrat objêli, s ſolsami oblíli ter djáli: »Idi tedaj, draga hzhí! Jes in tvôja mati ſva ſtara. Obá tukaj oſtaneva nevedjozha, zhe bódeſh ſhe kdaj naji oblizhje gledala. Pa ſaj gré Bóg s teboj in je tudi, kamorkóli prideſh, pri têbi. Vedno ga pred ozhmí in v ſerzu imêj, kakor ſo te téga tvôji ſtarſhi uzhili, in ne omahni ne sa laſ ne na déſno ne na lévo is njegove póti; pôtlej nama ne bo trêba ſkerbêti savoljo têbe in lahko mirno umerjêva!« Po tem ſo jo máti s ſlabimi rokami objéli, in od joka in ihtênja ſo komaj té beſéde rêzhi môgli: »S Bógam, Genovefa, in Bog naj te ſprêmi! Oh, jes ne vém, kaj je nad teboj ſklénjeno in marſiktére kalne miſli mi ſerzé obtéshvajo! Pa vêdno ſi bila dôbra hzhí, ſi bila naji najvézhi veſêlje na sêmlji, nikóli naji niſi rasshalila — o, oſtani tudi v prihódnjo dôbra. Nikoli nizh ne ſtori, zhéſar bi ſe prizho Bogá in ſtarſhev ſramovala. She enkrat, dôbra oſtani — in po tém je vſe dobro! In zhe bi ſe tudi na sêmlji nizh vezh ne vtegnili viditi, ſe bomo gotovo sopet v nebéſih vidili!«

Obá ſtara ſe sdaj ſhe k grôfu oberneta ter rezhêta: »O ſin, vsêmi jo tedaj. Najdrasheji saklad je. Têbe je vrédna. Obdershi jo ljubo in bódi ji — ôzhe in mati!« Grof Vojnomir je vſe obljubil in s Genovefo je pokléknil, ozhetovi in materni blagoſlov prejéti.

Sdaj je Hidolp, ſhkof, ki je Genovefa s grofam Vojnomiram porózhil, pobóshen, zhaſtitIjiv ſtarzhek bélih laſ pa ſhe rudezhe-zvetezhih liz priſtópil in roké na nju poloshivſhi in ju poblagoſlovivſhi je poſébno Genovefi rékel: »Ne ſolsite ſe, shlahtna mlada goſpá! Bog vam je velíko ſrézho naménil — pa drugazhe, kakor vſi prizhujózhi miſlijo. Dan bo pa priſhel, ki bodo vſi tukej prizhujózhi Bogá sa tó s ſolsámi veſelja hvalili. Spomnite ſe téh môjih beſedí, kadar ſe vam káj poſébniga priméri — in Bóg bódi s vámi!«

Pri téh beſédah pobóshniga, bogabojézhiga ſtarzhka je vſe prizhujozhe miſel na prihôdnje poſébno nakljuzhje ſpreletéla in obzhinſka miloſerzhnoſt ſe je v molzhézho, upanja polno molitev k Bogu in njegovi ljubésni polni previdnoſti ſpremenila. Gròf je po tém Genovefo, ki je ko ſténa bléda in na pol omedléla bila, na pótniga sa njó pripravljeniga in kraſno olépſhaniga kônja poſadil, in od mnogoſhtevilnih vitesov ſprejeta ſta ſe odpravila.

Drugo poglavje.
Grof Vojnomir gre na vojſko.
[uredi]

Grofovi grad, Vojnomirovo imenovan, je viſôko na ſkáli med rékama Rajno in Moselo v lépim, prav prijétnim kraju ſtal. Ko ſe je grof s ſvôjo mlado sarozhnizo grajſhkim vratam blishal, ſo shé njegovi ſlushábniki in podlóshni — moshjé in shené, mladénzhi, mladénke in otrôzi — v najlépſhih oblazhílih napravljeni ſtáli, de bi shlahtna sakónſka ſprejéli. Vélike vrata gradú ſo bile s selenjem in zvetlizami olépſhane, in ſhe pot je bila s zvetlizami in s selenim liſtjem potréſena. Vſih ozhí ſo bile v Genovefo vperte, vſi ſo slo sheléli, ſvôjo novo goſpodinjo viditi. Ko ſo jo shé bliso saglédali, ſo ſe vſi savséli. Kér je bil obras Genovefe veſ ogledálo zhiſte, nedolshne, dobroſerzhne, lé v nebéſa samaknjene duſhe, je imela réſ nékaj nebéſhkiga na ſebi, in je bila v reſnizi nadsemljiſke lepôte. Genovefa je sdaj, s kônja ſtopivſhi, vſe takó milo, takó prijasno in s takó blagimi prôſtimi beſédami posdravila — je s ſtarimi moshaki takó ſpoſhtljivo, s materami, ki ſo ſvôje otrozhízhe peſtváje ali pa sa roke dersháje tam ſtale, takó prijasno govoríla — je po iménu in ſtaroſti otrók popraſhevala in jih takó obilno obdarovala, de ſe je vſe veſelílo. Ko je pa ſhe verh téga — kar ſi je na póti od grôfa ſproſila, vojákam in ſlugam sa to léto dvojno plazho, podlóshnim sa êno léto odpuſtek davkov in domázhim reveshem obiln dar shita in derv napovédala, je vſe ſerzhna radoſt vnéla, ſolsé veſelja ſo tozhili, vſi ſo ſebe in grôfa ſrézhne imenovali, in jésero pobóshnih prôſhenj sa mladi sakónſki par je v nebó gorélo. She zlo ſtarim grofovim vojakam, ki ſo ſvôjimu goſpodu na zhaſt nepremakljivo na ſtrashi ſtali, ſo ſolsé po sagorélih lizih têkle.


Vojnomir in Genovefa ſta v prav ſrézhni edinoſti shivéla. Pa ta ſrézha je lé malo tédnov terpéla. Nekiga vezhéra pôsno po vezhérji, ko ſo shé luzh prishgali, ſta obá dovoljno v navádni ſtanizi ſedéla. Genovefa je prédla in péla, in Vojnomir je k njenimu pétju na ſtrune brénkal. Sdaj ſo ſe svunej pred gradam vojniſhke trobénte saſliſhale. »Kaj je?« je gròf ſvôjiga nadhlévarja, ki je ravno proti njêmu hitel, popraſhal. »Vôjſka!« mu je odgovoril. »Samorzi ſo nanaglima is Shpanjſkiga na Franzósko udarili in shugajo vſe s ôgnjem in mezhem konzhati. Dva vítesa ſta sdôlej s kraljévimi povêlji. She to nozh ſe imámo, zhe je mogózhe, odpraviti, de bi ſe bres odlóga s kraljévo vôjſko sdrushili.« — Gròf je koj dôli hitel, in pélje vitesa jih posdravivſhi v viteshko ſôbo (zimer). Preſtraſhena grôfinja je v kuhnjo hitéla, kaj pripravit, s komur bi vitesama poſtrégla; sakaj po ſhêgi tiſtih ſtarih zhaſov ſe tudi grôfinje niſo ſramovale, pred ognjiſhem ſtati.

Grof ſe je zélo nózh na vôjſko napravljal, poſlanze ſvôjim vojákam v okóljſhini poſhiljal in narozheval, kaj ſe imá pri njegovim odhódu goditi. Vſi vitesi ſo ſe is okoljſhine na njegovim gradu sbrali in veſ grad je ſhumel od osrôshja, od hóje oklenjenih mósh in od svonzhanja ojſtróg. Grôfinja je iméla zélo nozh doſti opraviti, toliki mnoshizi ljudí poſtrézhi in platna in vſiga, kar je kóli grof sa odhôd potréboval, navésati. O sôri drusiga dné ſo bili vſi vitesi v oklépih v véliki ſôbi sbrani in gròf je od gláve do nog v sheléso napravljen in s gibkim pêram na zheljadi (Helm) med njimi ſtal. Sdôlej pred vrátmi gradú ſo ſe she konjniki in péſhzi sa boj napravljeni v réd vſtopíli in ga zhakáli.

Genovefa je sdaj v ſôbo priſhlà in je ſvôjimu móshu po viteshki ſhêgi mezh in ſúlizo podala. »Suzhi té orôshja sa Bogá in sa domazhíjo — v pomozh neorôshnjene nedolshnoſti in v ſtrah prevsétnih hudôbneshev!« je djála in bléda ko ruta, ktéro je v rokah dershala, mu je roké podála. Teshke miſli na prihodnje terpljenja, kterih ſi pa ſhe sdaj ni môgla rasloshíti, ſo ji teshile ſerzé. »Oh Vojnomir!« — je sdihtila — »zhe bi ſe nizh vezh verniti ne vtégnil,« in s ruto je obras sakríla. »Mirniga ſerza bódi!« ji je gròf rékel. »Bres bôshje vólje me ne more nihzhe ob tlà djati. Povſódi ſmo v bôshjih rôkah. Domá ſmo ſmerti ravno tako bliso, kakor na teríſhu, in lé njegova rôka je, ki naſ védno pred njó varuje. Pod njegovim krilam ſmo v ſrédi najbòlj kervaviga boja v taki varnoſti, kakor v gradu. Bóg je. Bóg vojſká in terden grád. Kdór ſe Bogá bojí, ſe nima nizh drusiga báti. Torej ne tarnaj, draga shêna, in ne ſkerbi savoljo mêne. Oſkerbljênje têbe in gradú s graſhinſtvam ſim sa Bógam ſvojimu hiſhniku tukaj isrózhil. On je odſléj goſpodár gradú in oſkerbník môjih vlaſtin! In sdaj te Najvíkſhimu isrozhím! S Bogam, miſli na-me in môli sa-me!«

Genovefa ga je ſhe po kamnitnih ſtopnizah ſpremíla in vſi vitesi ſo ſhli sa njima. Kój, ko ſo ſkosi vélike vrata gradú priſhlí, in trobénte sapéle, ſo ſe vsdignjeni mêzhi v ſolnzu, ki je ravno is-hajálo, sabliſkali grôfa posdraviti. Urno ſe je, ſvôje ſolsé, ki ſo ga ſilile, ſkrit, na kônja saluzhil in ko bi bil trênil naprej sdirja, ſe vitesi in oprode (hlapzi) zhes gromezhi moſt pod gradam, sapraſhé. Genovefa je is ſtolpa (turna) sa vlakam tak dolgo sa njim glédala, de ſe je njenim ozhém ſkril, in v ſvôjo ſobo ſe je sakleníla, de bi ſe isjokála in zéli dan ni ne grishljeja savshíla.

Tretje poglavje.
Genovefa krivo toshena.
[uredi]

Genovefa je po odhódu ſvôjiga moshá v véliki shaloſti na ſvôjim gradu shivéla. Kadar je sarja zhes ſmerézhje saſijala, je shé pri délu ſedéla in marſiktéra ſolsa ji je ko rôſa na zvetlíze, ki jih je délala, kanila. Kadar je maſhni svônzhek sapél, je hitéla v grajſko kapélizo in pràv ſerzhno je sa ſrézho ſvôjiga moshá molíla. Nikóli niſo pri bôshji ſlushbi njene klopi v zérkvi prasne vidili, in tudi ſhe nektére popoldanſke ure je tam preshivéla v ſamôti. Deklize is vaſí, ki je bíla pod gradam, je okróg ſêbe sbirala, jih préſti in ſhiváti uzhíla in jim pri délu marſikaj lépiga pripovédovala. Kakor je shé od ſvôje mladôſti prijatliza révnih in bolnih bila, tako jim je bila sdaj prava mati. Tù ga ni bilo ubósiga, ktérimu bi ne bila delati in ſi kaj saſlushiti dala, in kjér kóli je kaki bolnik bil, ga je obiſkála v njegovi kózhi, in njéna prijasnoſt in prijétna sgovórnoſt mu je najgrenkejſhi sdravíla poſlajſhala. Svezhér je med déklami prédla — in v zhaſih tudi ſhe pôsno ponôzhi, ko je luna ſkosi ôkno ſvetíla, je v ſamôtni ſôbi ſedéla, na ſtrune brénkala in sraven kako pobóshno péſem péla. Pri vſim pa je na dober réd in zhiſte obnaſhanje glédala, in prav nizh neródniga ni pri ſvôjih podlóshnih terpéla.

Hiſhniku, ktérimu je bil grof vſe ſvôje isrózhil, je bilo Golo imé. Prebriſan, dôbro poduzhèn mosh je bil, ki je s ſvôjim prilísnjenim govorjenjem in dopadljivim vêdenjem vſaziga ſi pridobití védel. Pa mósh je bil bres veſtí in bres ſtrahú bôshjiga; dobízhek in rasveſeljevanje mu je bilo zhes vſe. Zhe je bilo to, kar je délal, dôbro in pravízhno, ali ne, ni nizh vpraſhal, de mu je lé koriſtno ali prijétno bilo. Koj po grôfovim odhódu tedaj je sazhél sapovédovati in goſpodaríti. Oblazhil ſe je lépſhi, kakor grof, je napravljal velike goſtí in takó premoshênje ſvôjiga goſpoda tratil. Torej je s vſimi ſvôjimu goſpodu svéſtimi ſlushabniki oſhábno ravnal, tudi marſiktérimu délavzu terdo saſlusheno plazhílo vtergal, in prepovédal, de ſe nima nobénimu ubogimu ne edin grishljej kruha podeliti. Le Genovefi je doſlej smiraj ſvôje ſpoſhtovanje ſkasoval, in njegova prijasnoſt in poſhtréshnoſt do njé je bila bres kônza. Genovefa ſe je védno ponoſito in módro dershála; ſe ni nikóli s njim pogovarjala in ga je védno njegovih dolshnoſt opominjala. S perviga ſe je sdelo, de ji je pokórin in prisadéval ſi je mozhno, ji ſvôje napzhnoſti sakriti. Pa szhaſama ſe je njegova predersnoſt naraſhala in poſlédnjizh je bil takó neſrámen, de jo je narneſramniſhih rezhí nagovarjal, ktérih ſe poſhtêna shêna ali deviza koli nagovarjati more. S vſo gnjuſôbo in nevoljó, ktéro je saſlushil, ga je savernila — in ſerdíto jo je sazhél sdaj zhertiti in ſklênil je, jo pogubiti.

Genovefa, ktêra ſe ni nizh dôbriga nadjala, je grôfu piſala, Gola po reſnizi popiſala in piſmo s gorézho prôſhnjo ſkleníla, tému nevarnimu zhlovéku ſlovó dati.

Grofovi kuhar, prav poſhtèn mósh, ki je ſvôji goſpôdi vſe dôbro shêlel, in ſe vſim hudôbnim ponudbam Gôla po mogozhnoſti v bran ſtavil, ſe je Drakon imenoval. Ta je obljubil píſmo grôfinje po nékim svéſtim mòshu ſkrivéj gròfu poſlati. Pa svijazhaſtimu Gôlu to ni ſkrito oſtalo. V tiſtim hipu, ko je Genovefa sjutrej sgódaj Drakónu v ſvôji ſobi piſmo dajála, Gôlo s gôlim mêzhem pridêre, ubósiga, nedolshniga Drakona prizho njé prebôde in sazhne ſtraſhno krizhati. Vſi v gradu ſo urno vkup hitéli, grôfinjo rasmerſheno in bres govorjenja na ſédesh naſlonjeno in Drakona pred njó v kervi leshézhiga vidijo, in Golo je od shlahtne, nekrivizhne grôfinje takó neſramno lagál, de ſo vſi hlapzi in dékle nad tem oſramotéli. Po tém je v tiſti uri pôſla (póta) s ravno takó lashnjivim, opravljívim piſmam do grôfa poſlal, Genovefo, najpobóshnejſhi (brumno) in nedólshno goſp kakor nesvéſto, nepoſhténo shêno tóshil in sapovédal je jo ta zhaſ v najglobokêji jézho v gradu vrézhi.

Golo je ſvôjiga goſpóda na tankó posnal. Védel je, de je grof prav shlahtnih miſel, pravizhen, uſmiljen in velikoduſhen; pa de pri vſih ſvôjih lépih laſtnóſtih ſvojiga nagnjenja k nagli jési, k zhutljívoſti in ſumljivoſti (Eifersucht) bersdati ne móre. »In le êno nebersdano nagnjenje ſizer ſhe takó dôbriga mosha«— je rékel hudôbnesh — »je enako shelésnimu krogu (Ring) v noſnizah medvéda. Peljáti ſe dá s njim, kamor kdór hózhe.« Golo ſe je tedaj gotovo nadjal, de bo Grof koj, ko ſe mu bode jésa vnéla, grôfinjo umoriti sapovédal.


Zheterto poglavje.
Genovefa v jezhi.
[uredi]

Stolp, (turn) ki je bil hudodélnikam jézha, in ktériga je ljudſtvo le ſtolp ubósih gréſhnikov iménovalo, je bil najſtraſhneji vſih ſtolpov gradú. Genovefa ni môgla nikóli bres notrajne grôse in bres ſerzhniga uſmiljenja do ubósih jetnikov mémo njega iti. In nar sdolej v tém ſtolpu je sdaj ôna ſama saperta bila! Njena jézha je bila tako mersla, tamòtna in grôsovitna, kakor mertvaſhko osidje. Sidovje je bilo zhernkaſto in od vlage v nektérih krajih preprêsheno. Tla ſo bile s rudézhimi shganimi kamni (zégli) vloshêne. Solnze ni nikoli va-njo poſijalo, nikóli prijasna luna poſvítila. Malo ſvitlôbe dnéva ſkosi majhno shelésno mrésho in Genovefina ſvitlobéla obléka je grôso téga ſtraſhniga kraja lé ſhe bòlj povékſhevala. Nozh in dan je tukaj na malo ſlame leshála. Sraven njé je bil lonzhén verzh s vodó in bítviza puſtiga, zherniga kruha je bila vſa njena hrana. Njéne ozhí in líza ſo od védniga jokú s zhaſam satêkle.

Ko ſe je pa is pervih tesháv ſtrahú in bolezhine sbrihtala, je s gorézho ſerzhnoſtjo roké ſklenila, proti nebu pogledala ter molíla: »O Ti dobrotljivi ôzhe nebéſhki! Tukaj globôko pod semljó ſedím, in proti Têbi glédam. Vſa sapuſhêna ſim sdaj. Nikogar nimam vezh, kakor Têbe. Nobêno uſmiljeno okó ne vídi môje nadlóge. Moj glaſ ne pride v zhlóvéſhke uſhéſa. Pa Tí vidiſh môje ſolsé — Ti ſliſhiſh môje sdihljeje! Sej ſi vſigaprizhujozh, tudi tù ſi, v tém tamnim kraju. Moj ôzhe in môja mati ne véſta nizh od mêne in mój mosh je daljezh prozh od mêne. Miloſtna roka vſih môjih prijatlov mi ne more pomagati; pa Tvôja roka ni prikrajſhana; ti snaſh vrata môje jezhe odpréti. O, uſmíli ſe me, Ti najbólji ôzhe!«

Po tém je sopet od bolezhíne omamljena tiho in bres ſolsá ſedéla. »O kakó ſrézhni« je djala, »ſo vunder najrévnejſhi ljudjé mémo mêne! Mogozhe jim je ſaj lépo jaſno nebó in ljubo-selenézhe travnike viditi. O ko bi nameſt vojvodſke hzhére ubóga paſtirſka dékliza, ali nameſt grôfinje berazhíza bila, kako bi mi dôbro bilo! Oh! vſe mi je odvséto in prav nizh vezh nimam. ˛She ſolnze, ki vſim ſíje, mi sdaj vezh ne ſíje! — Pa« — je sopet dalje govorila in ſolsé ſo ſe ji sopet vderle — »ſej ſi Ti ſhe moj, o Bóg! O bódi tudi Tí moje ſolnze! Réſ je, kadarkóli ſe tebe ſpomnim, ſe sopet vſe po môji duſhi rasjáſni in môje od tarnanja kakor od kushniga mrasa ſtèrjeno ſerzé ſe sopet v ſolsé omezhí!«

Beſedí zhaſtitljiviga ſhkofa ſe je sdaj ſpomnila: »To tedaj« — je djala, in ſe je po jézhi osèrla. — To tedaj je ſrézha, ktéro ſi mi obétal, pobóshni mosh? Sa zvetezhimi vratmi me je ta tamna jézha prizhakovala. — »Pa vunder,« je dalje rêkla, »kér ſi me Ti, o Bóg! o tó jézho priti puſtil, mi mora takó dôbro biti. Réſ je, de Tí nadlóge lé is ljubésni poſhiljaſh, le preblézhene dobrote ſo. Pod neſrézho ſta lé ſrézha in blagoſlov ſkrita — kakor je Tvôja roka v grénko lupíno marſiktéro ſladko jêdro sapèrla. — Potolashena hózhem tedaj to terpljenje is Tvôje ozhétne roke prijéti. Lé na-te hozhem poglédovati in ſe ſvôjih preganjevavzov ne pritoshevati. Tvôja volja je taka — tedaj, o Goſpod, ſim tù! Ravnaj s menój po ˛Svôji ſvéti vólji. Pa lé ˛Svôjo miloſt mi pokáshi! Soper Tvôjo voljo mi ne móre ne laſ sakrivljen biti.«

Po téj molitvi je bila slo potoláshena. Tako ſe ji je sdélo, kakor de bi ji bil gláſ v perſih rékel: »Ne bôj ſe, Genovefa! veliko ti je ſhe terpéti, pa is vſiga tvôjiga terpljenja te bó Goſpód réſhil! Prizho ljudí ſi ſizer sdaj hudodélniza, pa tvôja nedolshnoſt ſe bode nekdaj vunder le lépſhi od ſolnza ſvetila.« In po tém je ſladko sadremala.

Péto poglavje.
Genovefa v jézhi mati.
[uredi]

Genovefa je vezh méſzov v jézhi prebila. V tém dolgim zhaſu je ni nihzhe obiſkal, kakor Golo, ki je ſvôje nemarne ponudbe bres prenéhanja vganjal, in ji lé pod tó pogodbo njéno poſhtenje verniti in jo is jézhe reſhiti obétal. Pa Genovefa mu je rêkla: »Raj ſe zhem prizha ljudi nepoſhtêna sdéti, kakor v reſnizi nepoſhtêna biti. Raj zhem najsdolej v tém ſtolpu ſkopernéti, kakor ſe s hudobijo na kraljévi ſédesh povsdigniti.«

V tém ſe je njéna réva ſhe naraſla. Kmalo po odhodu njeniga moshá, ſe je s radoſtjo preprizhala, de bóde máti. Tiſti zhaſ je sdaj pritékel — in mati fantka je poſtála. »O Ti ljubo déte!« je rêkla in s ſhibkimi rokámi ga je k ſebi ſtiſnila »takó ſi ti tukaj! In v tem ſtraſhnim kraju ſi na ſvét priſhel! O pridi ſim na môje ſerzé, de te ogrejem. Oh tvôja ubóga mati ſhe peljnize nima, v ktéro bi te savila. Nobèn zhlôvek ji ne podá shlize gorke shupe, oh, kakó te móre tvôja ſlaba mati preshiviti! V tém grôsovitim kraju ſhe ni drusiga méſtiza, kamor bi te môgla poloshiti, kakor terde, mersle, kamnite tla. V tém tamnim, vláshnim osidju, od ktériga neprenéhama vôda kapljà, moraſh vlage in mrasa umréti. O vi kamni nad mano, sakaj mozhite moje ljubo déte s ſvojimi dôli kapljajózhimi ſragami? Ali ſte tudi tako neuſmiljeni, kakor ljudje? — Pa — nak', ne samérite mi! vé néme (mutaſte) osidja, bòlj obzhutite! Vé ne mórete môje in môjiga otrôka réve dalje gledati in sdihujete in jókate ſe s menój!«

Po tém je proti nébu poglédala ſvôje déte s ſlabima rokama dersháje in s ſolsami rekózh: »O Bog! Ti ſi me s tém otrôkam obdáril, Tí ſi mu shivljenje dal! Tvôj dar je! Tebi gré! Têbi naj bóde tudi veſ poſvezhèn! Ja«— je rêkla dalje — »ta imá mój pervi opravek biti, de ga Têbi poſvezhím. V Tvoj ſvéti têmpelj ga ne moram poſlati. Pa ſaj ſi tudi tù prizhujózh — in kjér ſi Tí, je tudi Tvoj têmpelj. Nobêne prijasne roke ni tù, ki bi ga pri kerſtu dershála, nobêniga duhovniga, ki bi ozhéta in botra njegovih dolshnóſt opominjal. Jes, njegova mati zhem tedaj botra, ozhéta in duhovna naméſtovati. — ˛Sveto Ti tedaj obljubim — o Bóg! — ako bodeſh mêne in môjiga otrôka toliko doshivéti pripuſtil — téga otrôka v ſvéti véri v Têbe, o Ozhe! v Tvôjiga ſina in Tvôjiga Duhá, v ſposnanju Têbe in v ſvéti ljubésni sredili, in ga kakor drago, meni isrozhêno blag pred hudim varovati, de ti ga tiſti dan zhiſtiga in neomadeshvaniga od gréhov in hudobij nasaj dam, in v ſvôji ſodbi pred Teboj obſtáti morem. Dolgo je sdaj ſhe tiho molíla, in potem verzh s vodó prime in otrôka kerſti, ktériga je Boleſlava imenovala. »˛Sakaj v bolezhinah in v ſolsah« — je rêkla — »ſi priſhel na ſvét, Boleſlav naj bóde tedaj tvôje imé in ſolsé matere naj ti bódo vesílo!«

Po tém je dete v ſvoj pripaſ savíla, in ga v narózhje poloshíla. »Tako« — je djala — »tukaj v môjim narózhju imá tvôja sibelka biti. ˛S ſolsnimi ozhmí je kóſizhek terdiga kruha sraven ſêbe poglédala, ter djala: »To, tí révſhe, imá v prihódno tvoj shiveſh biti! Reſ je terd in puſt in mêni ga je komaj dovolj; pa mirniga ſerza bódi, ſolsé tvôje matere ga imájo omezhiti in v bôshjim blagoſlovu ga bo mêni in têbi dovolj.« Drôbno je po tém terdi kruhek svezhila in ſvôje déte s njim redíla.

Ko ji je nékiga dné déte na rôkah ſladko saſpálo, ſe je zhes-nj naſloníla in sdihovála: »O Bóg! poglédaj vunder na to révno déte v môjim narozhju! Oh, zvetliza bi v tem tamnim, merslim osidju bres ſólnzhniga ſija in toplôte, bres oshivljajózhiga sraka kmálo ſvitlóbo in barvo sgubila, oblédela in svénila! Oh, kako bi môgla ta mala zvetliza tù obſtati! O Bóg, ne daj, de bi takó révno poginilo! O kakó ga ljubim, kakó rada dam shivljenje sa-nj! Pa ſej ga Tí ſhe bolj ljubiſh, ko jes. Ti mêne ljubiſh, ljubiſh vſe ljudí bolj, kakor máti ſvôje déte. Réſ je,« — je rêkla dalje— »ſej ſi ti ſam rékel: In zhe bi tudi mati ſvôjiga otrôka posabila, jes vunder têbe ne bóm posabil.«

Ko je Genovefa takó glaſno govoríla, ſe déte sbudi in ſe v pervizh prijasno materi naſmehljá. Genovefa ſe je tudi naſmejala — v pervizh v jézhi: »In ti ſe ſmehljaſh, ljubo déte?« — je djala, in ga na ſvôje ſerzé pritíſnila. »Ali ſe ne bojíſh ſtrahot téga kraja? Lé ſmehljaj ſe, lé! Tvôje ſmehljanje mi vezh pové, kakor jésero beſed. Sdí ſe mi, kakor de bi hôtel rezhi: Mati ne jokajte ſe in bodíte veſéli!— Ti ſi réſ réven, pa Bóg je bogàt. Tí ſi nesmóshen, pa Bóg je vſigamogózhen pomozhnik! Tí me gotovo slo ljubiſh, pa Bóg têbe in mêne ſhe bólj ljubi! O lé ſmejzhkaj ſe, ljubo déte, ſmejzhkaj ſe! Dôkler ſe ſmejaſh, ſe ne more tvôja mati jokati.«

Zhes néke dní je Golo sopet priſhel. S divjim, rasmerſhenim oblizhjem je ſtópil préd.njo. »Sdaj ſe mi she dovolj sdí« — je djál — »zhe hozhete bedaſti oſtáti, in zhe ſe nêzhete ſvojih zhédnoſt vanati, ſe ſaj ſvôjiga ſinú uſmilite. Sakáj zhe nêzhete po môji vólji shivéti, morate pa, Bóg mi môje gréhe odpuſti, umréti in vaſhe déte tudi.«

Genovefa je mirno bres nepokója odgovorila: »Raj zhem ſtokrat umréti, kakor v kaj dovoliti, zheſar bi ſe prizho Bogá in ſvôjih ſtarſhev, prizho ſvôjiga moshá in vſih dôbrih ljudí ſramovati mogla.« Golo jo je divje poglédal, in od jése veſ bléd ſe obèrne in shelésne duri takó sa ſebój satelebi, de ſe je sdélo, de ſe dno jézhe majè, in de je gromézhe donenje ſhe dolgo po jézhi buzhálo.

˛Shéſto poglavje.
Genovefa dobi povéſt od ſvôje blishnje ſmerti.
[uredi]

O polnozhí je na enkrat nékaj na malo ôknize v jezhi poterkalo. »O ljuba grôfinja, ali ſhe ne ſpitè?« je klízal shaloſten gláſ. »O kaj vam moram povédati! Oh Bóg! Oh Bóg! Od jóka ſkôrej ne mórem govoríti! O bresbóshni Golo, Bóg ga kasnuj in versi ga v najglobozhejſhi brêsno pekla — sanikerniga hudôbnesha.«

»Kdó pa ſi?« je vpraſhala Genovefa, in vſtavſhi je ſhla k mréshizi jézhe.

»Zhuvajeva hzhí!« je odgovoril gláſ. »Zhe véſte, Berta, ki je shé toliko zhaſa bolna in ktéri ſte v njéni bolésni toliko dobrót ſkasáli. Oh, takó vaſ imám rada in bi ſe vunder tudi rada hvaléshno pokasala. Pa oh, ſtraſhno povéſt vam prinêſem. She tó nózh morate umréti. Grôfova volja je taka! sakaj on vaſ miſli réſ takó neſramno hudôbnizo, kakor vaſ je Golo pozhernil; takó je Golu piſal. Morivzi ſo she najéti. Glavo vam morajo odſékati. Gotovo je takó. ˛Sama ſim ſliſhala, ko ſe je Golo s njimi pogovárjal. In oh — tudi vaſhe déte mora umréti. Sakaj grof ga nêzhe ſvôjiga ſinú ſposnati. Oh mêni ſtrah ne da ſpati. Do polnozhí niſim môgla ne ozhéſa satiſniti. De ſo lé vſi saſpáli, ſim is ſvôje bolníſhke poſtlje vſtála, in ſim poſkúſila, ſe k vam ſim priplasiti. Sakaj nizh vezh bi ne môgla shivéti, zhe bi ſhe enkrat s vami ne govorila, ſe pri vaſ ne poſlovila in vaſ ne ſhe enkrat sa vaſho ljubésen do mêne sahvalila! Zhe imáte ſhe kaj narozhiti, ali zhe vam ſhe drusiga kaj ſerzé teshí, mêni rasodenite, de ne bodo vſih vaſhih ſkrivnóſt s vámi v sémljo sakopali, in de bi morde ſhe kdàj od vaſhe nedolshnoſti prizhati môgla.«

Genovefa ſe je hudó vſtraſhila in ſtrahú ni môgla dolgo govoríti. Poſlédnjizh je rêkla: »Ljubo deklè, bódi takó dôbra, in prinêſi mi luzh, tinte, peró in papirja.« Dékliza je prinêſla, in Genovefa je jéla piſati. Kér ni bilo mise ali kakiga ſtôla v jézhi, je na tléh ſedézh piſmo píſala:

»Dragi mosh! Tukaj na merslih tleh ſvôje jézhe leshézha ſhe têbi piſmo piſhem. Kadar boſh ta liſt bral, bode môje truplo she pod semljó trohnélo. Sa malo zhaſa bódem pred ſôdnim ſtôlam bôshjim ſtala. Kakor hudodélniza ſim v ſmêrt obſojena. Pa Bog vé, de nekrivizhna umerjèm. To ti pred njegovim ſvétim oblizhjem priſéshem in na mêji vézhnoſti. Verjemi mi, de ne sapuſtím ſvetá s tako lashjó.«

»Oh najbóljſhi mósh! le po têbi mi je shàl. Vém, de ſo te ſtraſhno golufali, drugázhe bi ne môgel ſvôje Genovefe in ſvôjiga otrôka umoriti dati. Pa zhe kdej golufijo ſposnáſh, ne ſkerbi prevèzh! Sej ſi me smiraj ljubil. Ti niſi môje ſmerti kriv. Kaj ſe zhe, Bóg mi je takó naklônil.«

»Pa vunder Bogá savolj ſvôjiga prenagljênja odpuſhanja prôſi. Ne obſódi nikogar vezh, de bi ga ne bil ſam saſliſhal. Naj bo ta tvôja perva prenagla obſodba tudi tvoja poſlédnja. Povrazhuj to ſvôje pervo hudo délo, ako ga ravno niſi ſam kriv, s mnósimi dôbrimi in shlahtnimi déli. To je narbolje, kar ſhe ſtoriti moréſh. Shalovati in ſe toshiti dalje ne pomága. In po takim ſe vunder ſpomni, de je nebó. Tam boſh ſvôjo Genovefo sopet vidil. Tam boſh njéno nedolshnoſt in sveſtobo ſposnal. Tam boſh tudi ſvôjiga ſinú, ktériga na sêmlji nikóli niſi vidil, v pervizh vidil. Tam naju ne bódo vezh hudôbni ljudjé raslozhíli.«

»Moj zhaſ na semlji je kratek. Svôjo poſlédnjo dolshnoſt ſim ſpolnila in ti ſvôjo nedolshnoſt ſkasala. ˛Sahvalim te tudi ſhe sa vſo ljubésen, ktéro ſi mi v boljih dnévih ſkasoval. Ljubésin do têbe vsamem ſéboj v grôb.«

»Skerbi sa môje dôbre ſtarſhe. Bódi jim dober ſin. Toláshi jih v njihovi shaloſti. Oh, jes jim ne morem vezh piſáti, sakaj môja ura je bliso. Pa povéj jim, de njih Genovefa ni bila hudodélniza, de ſim bres krivíze umerla, de ſim jih ſhe v ſmertni uri pomnila, in de jih sa vſe, kar ſo mi ſtorili, ſerzhno sahvalim.«

»Gola, ubósiga, oſlépljêniga nôrza, ne umôri v ſvôji jési. Odpuſti mu, kakor mu jes odpuſtím. Ali ſliſhiſh? Próſim te! Nikakorſhniga ſovráshtva nêzhem s ſebój v vézhnoſt nêſti in savoljo mene nima ne kapljiza kerví têzhi.«

»Tudi tiſtih, ki mi bódo glavo odbili, ne zhèrti, ker ſo me bres ſvôje krivize umorili, temuzh njim in njihovim dobróte ſkasúj. Sakaj oni ſo nedolshni in gotovo to neradi ſtorijo.«

»Dôbri, po nedolshnim umorjéni Drakón je bil tvoj naj bòlj poſhtèn ſlushabnik. ˛Skerbi sa njegovo sapuſhêno vdovo in bódi ôzhe njegovim ſirótkam. To ſi mu dolshán, sakaj njegova vdanoſt do têbe je bila tako rekózh, usrok njegove ſmerti. Sa têbe je umerl. Tudi ne posábi ga ozhitno nekrivizhniga rasglaſiti. Dôbro déklizo, ki ti bo to piſmo podála, obdaruj. Ona ſama mi je bila svéſta, kjér je bilo vſe soper mêne ali kjér ſi, bolj rêzhi, savòlj ſtrahú pred Golam nihzhè ni upal, sa-me ſkerbéti.«

»Svôjim podlóshnim bódi mili goſpodár. Ne obkladaj jih s prevelíkimi davki. Skerbi de bodo pravizhno goſpoſko, vrédne duhovne in umétne vrazhe (Aerzte) iméli. Poſluſhaj vſaziga, ki ſe ima pritoshiti ali kako ſilo ſkasati. Slaſti ubógim milodarin bódi. Oh, míſlila ſim, de bódem mati tvôjim podlóshnim. Bodi jim ti sdaj; dvojno dolshnoſt imáſh, jim ôzhe biti.«

»In sdaj ti poſlédnjizh rêzhem: S Bógam! O, ne shalúj ſaj preſilno savolj mêne, dragi mósh! Sej rada umerjèm, sakaj kratko in polno nadlóg je to shivljenje, in zhe ſim ravno gréſhniza, vunder v vſih rezhéh, ktérih me je Golo obdolshil, nedolshna umerjèm, kakor moj Odreſheník. On bo môji duſhi miloſtljív! ˛She enkràt: S Bógam! in môli sa môjo pokójno duſho. S ſprávljenim, miloſtnim ſerzam ſe lózhim in ſhe v ſmerti ſim — tvôja svéſta shêna Genovefa.«

To piſmo je v kopéli ſolsá piſala. Tinta in ſolsé ſo ſe v njêm takó salivale, de ſe je komaj brati dalo. Déklizi ga je podala rekózh:

»To piſmo hrani kakor drago blagó in ne pokashi ga nobênimu zhlovéku. In kadar ſe moj mósh is vôjſke verne, ga mu isrôzhi.« In ſvojo biſerno vervizo (Perlenschnur) je sdaj Genovefa s vrata ſnéla in rêkla: »Té biſere imáſh, ljubo déte, plazhílo sa ſvôje svéſte, ſomiloſtljive ſolsé. Moja nevéſhka lepotija ſo bili in ſkôraj od tiſtiga zhaſa, kar ſim jih s rók ſvôjiga goſpóda prejéla, ſo bili okróg môjiga vratú. Tvôja nevéſhka lepotija imajo sdaj biti. Vezh ko jesero goldinarjev veljájo. Ne sanêſi ſe pa sdaj, kér ſi bogáta, na poſvétne rezhí. Miſli, de je tvôja grôfinja te biſere na tiſtim vratu noſila, kteriga bo sdaj kmalo mèzh preſékal. Uzhi ſe od mêne, de ſe tudi na narbòlji ljudí ni sanêſti. Oh, nikóli niſim miſlila, de mi bo ſam tiſti, ki mi je té biſere v lepotijo dal, vrat odſékati ukásal. Saúpaj tedaj v Bogá ſamiga. Sdaj pa pojdi in shivi pobóshno (brumno) in dôbro. Jes moram sdaj ſerzé k Bogu povsdigniti in ſe k vézhnoſti pripraviti. S Bogam!«

== Sédmo poglavje.
Genovefa v ſmert peljana.

Komaj je dékliza odſhlà, kar shelésne vrata od jézhe saſhkrípljejo, ſe s hropôtam odprêjo in dva mosha v oklépih notri ſtópita. Eden nju je gorézho baklo v rôkah dershal in drugi je vêlik, gol mezh pod pasdiho imel. Genovefa je ravno s otrokam na rokah na tleh klezhe molíla. Moshá ſta jo pri ſvitu bakle klezhati vidila. »Vſtani Genovefa,« — je rékel tiſti, ki je mezh nôſil in ki ji je imel glavo odſékati, s niskim glaſam. »Vsemi ſvôje déte in idi s nama.« Genovefa je rêkla: »Bóg, bodi mi miloſtljiv, — v Tvôjih rôkah ſim!« Vſtáne in sa njima ſe opotéka. — Pot je peljala daljezh pod semljó in ſkoraj je ni kônza bilo. Mósh s baklo je ſhel naprej, drugi s mêzhem pa sa-njó in vêlik kodraſt peſ jih je ſprémljal. Zhes dolgo ſo priſhli do velíkih shelesnih vrat. Tu je mósh, ki je ſhel napréj, kljuzh v kljuzhavnizo vtàknil, in baklo vgáſnil. Vrata ſo ſe odperle, in pod milim nébam, bliso veliziga gojsda ſo bili. Jaſna jeſenſka nozh je bila. Nebó je bilo polno svésd. Méſez je imel ravno saíti. Mersel véter je vlékel. Nobèn mósh ni govóril ne beſéde. Daljezh ſta Genovefo peljala, daljezh v gôjsd. Sdaj ſta priſhlà na vêlik prôſtor, ki je bil króg in króg s velízimi, zhernimi hvójami, ſivim bèrſtjem in s treptajozhimi jagnjedmi obdán. Tukaj je mósh s mêzhem rékel: »Sdaj obſtój Genovefa in poklékni.« Genovefa je poklekníla. »Sdaj daj ſvôje déte in ti, Hajnez, ji med tém ozhí savéshi,« je djal dalje, in dete sa rozhize primſhi, je vzdignil mezh. Pa Genovefa je ſvôje déte terdo s rokama oklenila, v nebó poglédala ter glaſno savpíla: »O Bóg! jes naj umerjem, lé môje déte mi réſhi.«

»Ne délaj marnj,« je djal saraſheni mósh. »Kar mora biti, mora biti! Daj ga ſim!«

Pa Genovefa je jokaje in sdihaje dalje govoríla: »O ljuba mosha! Ali moreta to ubógo, nedolshno déte umoriti? Kaj ſe je pa pregreſhilo? Kogá je rasshalilo? Umorita mêne, ſej rada umerjem! Gléjta tù moj goli vrat! Le môje drago déte puſtita shívo! Neſita ga môjim ſtarſhem! In zhe téga ne ſméta, puſtíta mi, ne savolj mêne, temuzh savólj otrôka shivljênje. ˛Sej bi rada téga gôjsda zélo ſvôje shivljênje ne sapuſtila in nikóli vezh med ljudí ne priſhla! O glejta, jes vajna goſpá in grôfinja, pred vama klezhím in proſezh vajne koléna objémam. Ako ſim vaju lé kdaj rasshalila, umorita me! Ako ſim ſe kaj pregreſhila, umorita me! Pa ſej véſta, de ſim nekrivizhna. O gotovo ſe bota ſhe kaſala, zhe sdaj mojih ſolsá ne zhiſlata. Uſmilita ſe me, in Bóg ſe bó tudi vaju uſmilil. Ne dajta ſe od zhaſniga plazhila v hudôbne déla sapeljati, sakáj njih plazhilo je vézhno. Bojita ſe ſaj Bogá bolj, kakor ljudí. Ali hózheta mordè reſ téga Gola bòlj zhiſlati, kakor Bogá? Ne prelivajte ſaj nedolshne kerví; sakáj nedolshna kri klizhe v nebó sa maſhevanje, in morivez ne najde nikjer vezh mirú.«

»Jes nizh ne ſtorim« je rékel mosh s mêzhem, »kakor kar mi je vkasano. Zhe je prav ali ne, naj Gola in grôfa sadéne.«

Pa Genovefa ni nehala proſiti in moliti: »O pogléjta ſaj na nebó,« je rêkla: »Ali vidita gôri luno! Glejta, sa hvoje ſe ſkriva, kakor de bi najniga naménjenja ne môgla glédati! Pogléjta ſaj, kako kervava sahaja. O kolikorkrat jo bóta v prihódnje sahajati vidila, bo vaju nedolshne kerví toshíla. In zhe bo tudi viſôko na nébu ſtala, in vſim ljudém jaſno in zhiſto ſijala, ſe bo vunder vama kervavo-rudézha sdéla! O poſluſhajta ſaj, poſhluſhajta — véter vije! Ali ne ſliſhita, kako grôsno drevéſa ſhumé in kakó glaſnó ſe vſe liſtje tréſe. Vſa naráva (natura) ſe nad moritvijo nedolshnoſti ſtréſa. V prihódnje bo vaju vſak ſhumézh liſt oſtraſhil. Ali vidita gôri svésde! Kakor s jesero ozhmí gléda nebó na vaju! Ali móreta pod milim nébam tako hudobíjo ſtoriti. Smiſlita, gori nad svésdami je Bóg, pred ktériga ſôdbo bódeta nékdaj mogla ſtati!«

»O, Ti ôzhe vdov in ſirót v nebéſih, omêzhi ſerza téh mósh, ki imáta tudi shené in otrôke, in povéshi jima roké, de ubósi materi in jokajózhimu otroku prisaneſêta in ſi téga velíkiga kervaviga dolgá na glavo ne nakópljeta.«

Un mosh, ki je doſlè molzhal, ſi je ſolsé obriſal in rékel drugimu: »Ti Kunez, mêni ſe ſerzé terga! Naj shiví. Zhe hózheſh kri prelivati, ſuni ſvôj mezh raji v Gôlove perſi. On je kriv — ôna pa v zélim ſvôjim shivljênju nizh inaziga ni délala, ko dôbro. Spomni ſe vunder ſvôje poſlédnje bolésni; koliko dôbriga ti je takrat ſtoríla.«

»Umréti mora,« je rékel Kunez. »Tù nizh ne pomaga, ljubi moj Hajnez! Tudi mêni, pri môji ubogi duſhi, teshkó dé, jo umoriti. Pa zhe jo shívo puſtiva morava obá umréti. Nji pa vunder to nizh ne pomaga. Golo jo bo vunder ſhe védel ſtàkniti. Rasun téga mu morava pa tudi ſhe njéne ozhi prinêſti v snaminje, de ſva jo umorila.«

»Shivljênje ji vunder hozheva puſtiti!« je rékel Hajnez. »Saj lahko tako ſtorivà, rezhêva ji, de ne bódeva isdana, de nama móra priſézhi, sa smiraj v tem gójsdu oſtati; Golu pa poneſêva ozhí tvôjiga pſa. Obljubim, huda véſt mu ne bode pripuſtíla, jih bòlj na tanko poglédati, de bi svijazho ſposnàl. Pa, jéli, têshko ti dé, ſvôjiga pſa umoriti. Pomiſli lé, Kunez! ali bi ti ne iméla naſha ljuba grofinja in naſh mladi grof, ali bi ti ne iméla ta neſrézhna máti in njéno nedolshno déte drasheji biti, Bóg mi odpuſti móje gréhe, kakor tvoj peſ? Kunez, ne bódi vunder takó neuſmiljen ne!«

»Saj niſim,« je rékel Kunez. »Bóg vé, de mi ſhe nikóli nobèn opravek ni bil takó teshák. Pa Golo bo divjàl, zhe —«

»De bi te tvôjiga Gola —« je rékel Hajnez. »Nedolshnoſti shivljênje puſtiti, je gotovo kaj dôbriga. In móshu ſe ne ſpodóbi, ſe pri dóbrim délu bati, temuzh tudi kaj upati mora. Zhe ſi ravno sdaj kaj soperniga napraviva, kaj pa dé? Danaſ ali jutro nama sna vunder le dôbro tekniti!«

Terdi mósh je tedaj rékel: »Naj ſi bo! Skuſiti hózheva.« — Kój je sdaj Genovefi ſtraſhno priſégo preisgovarjal, de ſe ne bode vſe ſvôje dni is té puſhave premaknila, in vſako beſédo je mogla sa njim isgovoriti. Tudi Hajnez mu je mogel na njegov mezh priſézhi, de ne bó nobênimu ne beſédize od téga povédal in je tudi ne v puſhavi obiſkovàl. Kunez jo je sdaj peljal s ſvôjim tovarſhem, de bi ſe mu zló nizh ne bilo bati, ſhe vezh milj daljezh zhes goré in dolíne v najſtraſhnêji kraj puſhave, kjér ſhe nikoli ni zhlovéſhka nôga hodila, in tam je od ſlaboſti omedléla in pod hvojevo drevo padla. Moshá ſta jo puſtila leshati, in gréſta ſvôjo pot. Le êden ſe je ſhe s ſolsnimi ozhmí oserl ter djal: »Bóg ſe je uſmili, in ſkerbi sa-njo in njeno ubogo déte! Zhe bi ne bil bolj uſmiljen, kakor ljudjé, bi ne bilo pràv.«

Ko ſta v grad nasaj priſhla, je Golo kakor v obupu v ſvôji ſóbi ſedel s na roko naſlonjeno glavo. »Tukaj vam ozhi prineſêva!« je rékel Kunez, ki je pri vratih obſtal in mu paſje ozhí na ſtégnjeni roki kasal. — »Nêzhem jih viditi!« je Golo ſtraſhno sarjúl, in kviſhko ſkózhil ter po mezh ſégel. »In zhe mi ſhe eden lé enkrat imé neſrézhnize imenuje, sderem ſvoj mèzh in ga prebôdem. Koj ſe mi spred ozhí poberita, in nikóli vezh ſe mi ne prikáshita! — To je vunder zhudno,« je djál po tém ſam pri ſêbi — »popréj ſe mi je maſhevanje nad Genovefo takó ſladkó sdélo, in sdaj mi je takó britko, de bi rad perſt ſvôje roke dal, ko bi ſtorjêno délo neſtorjeno ſtoriti mógel! Oh! kdor po ſvôji ſtraſti ravná, ſe vunder le golufá.«

Osmo poglavje.
Koſhuta réſhi Genovefo in njéno déte od lakote in ſmerti.
[uredi]

Genovefa je dolgo v omedlévizi pod hvójami leshala. Zhes dolgo ſe je sbrihtala in vidila, de je ſama s otrôkam v gojsdu. Nebó ſe je med tém s oblaki prevléklo. Luna je bila shé davno saſhla. Pràv tamno je bilo. Stráſhen vihár je po drévju buzhal. V duplu je ſôva vekala, in bliso nje je volk tulil. Grôse in ſtrahú ſe je tréſla. »O Bog, o Bog!« je klizala »kakſhina grôsa me ſprehaja! Pa ſej ſi Ti tudi tukaj pri mêni, pred Tebój je nózh ſvitla. Ti me vidiſh! Kjér nobêniga zhlovéka ni, tam ſi Ti. Ti jih nikóli ne sapuſtiſh, ki v Té saupajo. Tí ſi mêne in moje déte — neſkònzhno bódi sa tó sahvaljen, — is zhlovéſhkih rók réſhil. Tí ne bódeſh pripuſtil, de bi med divjimi sverínami poginila. V Té hozhem saúpati in ſe nizheſar ne bati!«

Oſtála je tudi takó s otrôkam v narózhju pod drevéſam in roké nad ſvôjimi koléni ſkléne, s milimi ſolsami v nebó pogléda in zhaka, de ſe dan sasóri. Pa novo terpljênje ji prinêſe. Gerdo, megléno jutro je bilo v jeſéni. Vſa okóljſhina je bila puſta, divja in ſtraſhna poglédati, nikjér nizh ko gôle ſkale, zherne hvóje, ternje in brinje. Jutrajni srák je bil ſilno mersel in poſlédnjizh je jélo ſhe zlo deshvati in mêſti. Genovefa ſe je od mrasa treſla in njéno ljubo déte ſe je jélo od mrasa, mokrote in lakote jokati. Povſodi okróg je glédala po kakim vótlim dreveſu ali po kaki pêzhi (vótli ſkáli) kamor bi ſe bila ſtiſnila, in divjiga ſadja ſi je sa shivesh iſkala. Pa nikjer ni bilo ſuſiga proſtôra, nikjér na malo ſhe s liſtjem pokritih germizhkih ni ne jagodiza viſela. Sdaj je s ſvôjimi mehkimi perſti is terde, smerle sêmlje nekoliko koreniniz iskopála in njéna kri je ſneg orudezhila! Té koreninize je svezhila in ſvôjim ſinu dajála.

Na to gré, deſiravno vſa trudna in sdélana, s ſvôjim otrôkam narózhji v ſnégu in deshju po ſtraſhni puſhavi dalje, bres de bi bila vedila kam. Ko je sopet zhes ſkalo prilésla, sagléda sdôlej med ſtermimi ſkalami majhno, voſko dolínizo s travo. Dôli je ſplesala. V néki ſkali, ki je bila s goſtimi hvójami obráſhena, je saglédala pod zhes-njo viſézhimi vejami majhno luknizo, kakor vraliza. Skósi té ſe je priſhlo v votlíno, ki je bila dóſti proſtorna, de bi v ſili dve ali tri oſébe v nji ſtanovale. Ne daljezh od njé je vir, zhiſt kakor kriſtál, is ſkale svíral. Nekakſhno buzhje ſhavje ſe je ſkále ovijalo. Njegovo pérje pa je bilo vélo, in pol ſognjito ſadje je po tléh leshalo in ni ga bilo vshiti. Genovefa je ſhla s ſvòjim otrókam v votlino. Tukaj je bila pred deshjem in vétram varna. Pa ſhe smiraj ſe je od mrasa tréſla. Poldán je sdaj bilo. Glad jo je ſtraſhno naganjal in tudi déte je jélo sopet lazhno jokati in vpiti. V votlíni poklékne in déte pred ſe na tla poloshivſhi ſkosi vratiza votline proti nébu pogléda, roké ſtégne ter moli: »O Ti dobrotljivi Ozhe nebéſhki, pogléj, ſim dôli na jokajozho mater in na njéno kopernézhe déte! Saj Ti v najhujſhim vremenu tudi krokarje preshiviſh, ki tu nad viſôkim ſkalovjem létajo. Ti tudi zhervizhkov ne posábiſh, ki tukaj po ſkalnati ſténi lasijo, in jim daſh tudi po simi mervizo seleniga mahú najti. Ti snaſh tudi mêne in môje déte v téj puſhávi prehraniti in tudi is kamnja kruha narediti. Nak! Ozhe, Ti naju ne móreſh, naju nezheſh tukaj poginiti puſtiti! Ti ſi nama ravno sdaj prebivaliſhe najti dal. Ti boſh tudi sa jéd ſkerbel!«

In gléj, ko bi ſe bilo bliſknilo, ſo ſe obláki rasdelili in ſólnze je prijétno in gorkó saſijalo. Nékaj je v na semlji leshézhimu liſtju ſhumélo in sdaj je koſhúta pred votlino ſtala. Kér je ſhe nikóli ljudjé niſo preganjali, ni bilo zlò nizh plaſhna. V votlino je priſhlà, kjer je navadno ſtanovala, bres ſtrahú in proti Genovefi obernjena jé obſtala. Genovefa ſe jé je v sazhétku vſtraſhila, s zhaſam pa je bila ſerzhnêji in jo je boshala. Svér ſe té prijasnoſti ni obzhutljiva sdéla. Sdaj ſe je Genovefa smiſlila, ſêbe in ſvôje déte s mlékam té sverí rediti. »O Bóg! koga primóra ſila ubógo mater,« je rêkla in je puſtila déte koſhuto ſiſati. Svér, ktéri je bil volk mladizha rastergal, in ktéro je obilno mléko tiſhalo, je rada dershala. Genovefa je po tém déte, ki je omolzhalo in ſpati hotlo, v néktere ſvôjih oblazhil savila in v kôt votline poloshila, kjér je prav pripraven prôſtor bil.

Ko je Genovefa ſvôje déte opravila, ſe je ſhe lé na-ſe smiſlila. Sopet je ſhlà is votline okrog leshézhe buzhe nabirat in slomivſhi vſako v dva enaka koſa jih je oſnashila in v viru do zhiſtiga ſprala. Ko ſe je vernila, je svér v votlini leshala. Genovefa je nektere opréſne seliſha ponudi, ki jih je ob viru nabrala. Svér vſtane, ji jih s roké vsame in ji po tém, kakor de bi ji ſvôjo hvaléshnoſt pokasati hôtla, rokó líshe, Genovefa poſkuſi sver mléſti. Svér rada dershí in Genovefa vezh buzhnih koſov s mlékam napolni. Po tém na koléna pade, in pol rumêne buzhe zhiſtiga, mlazhniga mléka s obéma rokama proti nébu povsdignivſhi je jokáje molila: »O moj Bóg! vsêmi môje ſolsé v hválo sa ta tvoj dobrótni dar. Réſ je, tvoj dar je to mléko; Ti ſi dal, de ſe mi je ſréd té ſkále vir shivljênja pokásal, Ti ſi naklonil, de je morde kaka ptizhiza buzhne peſhké v to púſhavo sanêſla, de imam poſódo, kamor tvoj dar ſpravim. Ti ſi me v to votlino pêljal, v ſtanovavnizo té dôbre svéri! Sdaj ni ſila, ne mêni ne mójimu otrôku ſkopernéti. Sdaj ſmém mersle, puſte sime s terdnim saupanjem v Té mirna in potoláshena prizhakovati!«

Píla je, in ſolsé hvaléshnoſti ſo ji v mléko kapljale. »O kakó ſladka pijazha!« je rêkla. »Tako dôbra ſe mi ſhe v vſim môjim shivljênju ni nobêna jéd sdéla. O Bóg! kakó malo ſim pri obilni mísi ſvôjih ſtarſhev Tvôje darí zhiſlati snála. O, odpuſti mi, de ſe ti bòlj ne sahválim, odpuſti, de niſim ubógim vezh dobriga ſtorila! Oh nikóli niſim ſkuſila, kakó teshkó lakot dé! O kóliko ubósih bi bila lahkó s majhnimi tróſhki do ſítiga pokrepzhala!«

Ko ſe je bila s mlékam pràv dôbro pokrepzhála in Bogá ſhe enkrat sa-nj sahvalila, je ſhla is votline ſi ob ſkalah in ſtarih drevéſih mehkiga, ſuſiga mahú nabrát in vezh pripaſov (birtahov) ſi ga je nabrala, in v votlini ſêbi in ſvôjimu otrôku mehko poſteljo napravila. Po tém je terdne, koſháte hvojeve vêje, ki ſo nad vratmi votlíne viſéle, ſhe nisheji pripognila, de bi votlíno ſhe bólj vetrovam sadélala. Pod hvojo je majhno, ſuho, lépo, s mêhkim, bélim, rumênim in selênim maham poraſheno pálizhizo naſhlà. V dva neenaka déla jo je prelomila in s ſhibkimi hvojevimi ſhibinami je takó manjſhi dél na vézhiga privesala, de je bil krish, ktériga je na naj lépſhi kraj votlíne poſtavila. Ko je vſe dokonzhala, ſe je trudna v votlíni uſédla. Hvojove vêje, ktére ſo vrátiza kako zhernoselêno sagrinjalo sakrivále, ſo prijétno tamôto po votlini délale in od koſhutniga hlapênja je bila tudi shé votlína ljubo ſogréta. Ko je Genovefa takó ſedéla, ſe ji je, ko bi bil trenil, lahkó in dôbro pri ſerzu ſtorilo. Serzhno je Bogá sahvalila, de jo je is tamne jézhe réſhil in de ji je pred Golam varno prebivaliſhe priprávil. Réſ de ſpomnila ſe je, de bode tudi tù veliko terpljênja iméla: pa na krish je poglédala ter molíla:

»O mój bôshji odreſheník, ki ſi is ljubésni do mêne na krishu umerl, to Tvôje snamnje mi imá védno pred ozhmí ſtáti. Védno me imá tvôjiga uka opominjati. S tebój zhem sdaj puſhavno shivljenje v téj puſhavi shivéti sazhéti. Môje terpljênje je tudi moj krish. Po tvôjim isglédu ga zhem poterpeshljivo sadéti in védno moliti: »Ozhe! Tvôja vólja naj ſe iside in ne môja! Sej bo tudi kdaj minulo, in zhaſ bo pretékel, de bom s tebój rêzhi môgla: »Dokonzhano je!«

Po taki molitvi ſo ſe ji, zhes dolgo v pervizh v ſladkim ſpanju ozhí saperle. Njéno déte je pri njénim ſerzu leshalo in svéſta koſhuta, ktéra je odſlèj vezh ni sapuſtila, je pri njénih nôgah leshála.

Devéto poglavje.
Genovefe ſamôtno shivljênje v puſhavi.
[uredi]

Genovefa je odſléj v puſhavi kakor prava puſhavniza shivéla. Síma je minula, léto je priſhlo, ki ſe je sopet simi vmaknilo, in takó je ſhlò dalje, bres de bi ſe bilo kaj poſébniga sgodilo.

Kadar je po léti kakiga vrozhiga dné popoldán takó med némimi (mutaſtimi) ſkalami in drevéſi ſedéla in nizh ni ſliſhala, kakor krókanje krokarjev ali kluvanje kakiga berleſa; kadar je v grosovitnih jeſénſkih nozhéh mersla luna viſôko pod obnébjem plavala in v ſamôtno ſkalovito dolíno ſijála; kadar je po sími is votlíne zhes neismérno odêjo ſnegá gledala, kjér ſe je le kaka ſléd dívjih sverín snala: je prav ſerzhno hrepenéla sopet oblízhje ſvôjih ſtarſhev, ſvôjiga moshá ali le kakiga zhlovéka viditi. »O kako ſrézhni ſo vunder ljudjé — je dôſtikrat sdihovala — ki v drushbi shivijo in ſvôje nadlóge in veſêlje vsajemno prenaſhajo! In kako neumni ſo, de té ſladke ſrézhe doſtíkrat zlo nizh ne zhiſlajo in ſi mnogokrat ſvôje shivljênje ogrenljujejo.« Po tém ſe je pa vſaki zhaſ sbrihtala, ter djala: »O Bóg, ſrezha, de moram s tabo hoditi, je vunder le neſkônzhno ſlajſhi, od hôje s ljudmi! ako ſmo ravno daljezh od ljudi, ſi vunder Ti bliso naſ — v prasni puſhavi in v tihi polnozhi! Kako velika je ta ſrézha, de moremo s tabo govoriti, Ti ſerzhni duſhni prijatel!« Tako ſe je navádila smiraj s Bogam hodíti in v ſerzu s njim govoriti, de ſo ji v tazih prijasnih, priljudnih pogovorih ure kakor migljeji pretêkle.

Ako ji je kopanje korenín in pobiranje divjiga ſadja ravno velíko dela usrokovalo, je mogla vunder marſiktero uro bres vſiga opravka preſédeti. Vezhkrat je rêkla: »Oh, de bi lé igle in kaj prêje iméla, kako prijétno bi mi pazh marſiktéra ura pretekla, kako zhédno bi hôtla ſêbe in ſvôje déte oblazhiti! Ljudjé vezhkrat zhes délo mermrajo, pa bres déla je shivljêlje shaloſtno in dolgozhaſno in naj téshji délo je ſladko mémo poſtopanja.«

Vezhkrat je po kakih lépih bukvah hrepenéla. »Marſiktéro uro — je rêkla — bi lépo in polno poduzhênja iméla! Pa, Tvôje déla, o Bog, okróg mêne ſo tudi bukve, ktére ſi ſam piſal.« Sazhéla je sdaj bôshje déla bolj pasljívo premiſhIjevati, kakor jih je doſlej v ſvojim shivljênju premiſhljevala in naj majnſhi zvetliza, kébrizhek ali polshek ſo jo, kér je ſléd bôshje modroſti in dobrótnoſti v njih vidila, neisrezhêno rasveſeljevali.

Slo veſelilo in tolashilo jo je, de je Jesuſ toliko ſvôjih naj lépſhih prilik is tazih rezhí jemál, ktére ſo jo tudi v puſhavi obdajale. Kadar je ſolnze v pomladi sopet tako ljubo in prijasno v votlíno ſijalo, je s velíko radoſtjo djála: »Ti ljubi Bog! Tvôje ſolnze mi je lépa podóba Tvôje prijasnoſti in ozhétne ljubésni. Sakaj Jesuſ, Tvoj ſin, ſam pravi: »Ozhe nebéſhki puſtí ſvoje ſolnze ſijati dobrim in hudôbnim.« Môja ljubésen do ljudi imá tedaj biti Tvôjimu ſolnzu enaka. Tudi ſvôjim neprijatlam bi rada dôbro ſtorila, de bi lé mogla.« Kadar je sa ohranjênje ſvôjiga shivIjênja ſkerbéla, in kadar ji je shaloſt ſerze rasjédala, in zhe je po tém kakiga lépiga jutra prijétno pétje ptízhev ſliſhala, je rêkla: »Tako ſte veſéle in bresſkerbne, male radoſtne ſtvárize, in tako radoſtno pojête! Ali bi ſe ne iméla tudi jes radováti in péti kakor ví? Sej Jésuſ ſam tako hozhe: »Pogléjte le ptízhev pód nébam. Ne ſejejo, ne shanjejo in ne ſpravljajo v ſkednè, in vaſh ôzhe nebéſhki jih vunder le preshiví. Ali niſte vi vezh, kakor oni? Ja moj Bóg! Ti me bolj ljubiſh, kakor vſe té ptízhe. Tudi bi iméla bolj veſéla biti, kakor oni vſi in ne ſkerbéti, ako ſe ravno sdaj sa me nobêno serno ne ſeje, nobêna bílka ne shanje in nobèn ſnòp vezh v ſkedèn ne ſpravlja.« Zhe je zvetlíze, ktére ſo ji malo dolinizo s mnogimi barvami lépſhale, pregledovala, je rêkla: »Tudi vé ſté mi prijasni poroki, in ljubesnjive osnanovavke bôshje ljubésni do mêne. Tudi take zvetlize je Jesuſ pokasal, rekózh: »Premiſhljevajte zvetlize poljá! Ne delajo in ne predejo, pa vunder vam rêzhem: tudi ˛Salomon v vſim ſvôjim velizhaſtvu ni bil tako lépo oblézhen, kakor êna ismed njih. Zhe tedaj Bog travo na pólju tako lépo oblazhi, ali ne bo vaſ ſhe bólj, vi malovérniki? Nizh vezh nêzhem malovérna in nizh vezh neſerzhna biti, in ako ravno sdaj ne morem ne préſti in ne ſhiváti, vunder nêzhem sa ſvôjo obléko v prihodnje prevèzh ſkerbéti.« Po léti, kadar je v njéni dolinizi ſolnze pripékvalo in ôna shejna k ſvôjimu viru priſhla, merslé vodé sajéla in píla, je mnogokrat rêkla: »Kar je ta vir môjim ſuhim uſtnizam, to je Tvoj uk, Tvoj duh, o Goſpod! môji duſhi.« ˛Saj ſi ſam rékel: »Kdor je shêjin, pridi k mêni in pij. Vôda, ki mu jo jes podám, mu bo vír, ki v vezhno shivljênje têzhe.« »˛Samo tá nótranji vír shivljênja me s tolashbo pokrepzhuje, in me s veſêljem napaja, sdaj ko ſim ob vſo toláshbo od ſvetá in ko mi je vſe veſêlje prihódnjiga shivljênja vséto.« — Dôſtikrat, kadar je ſtraſhno pezhovje, ki je njéno dolíno obdajalo in shé véke v viharju in hudi uri nepremakljivo ſtalo, ſpremiſhljevala, ſe je Jesuſovih beſéd ſpómnila: »Kdór môjo beſédo poſluſha, in po nji shiví, téga modrimu moshu prilízhim, ki je ſvôjo hiſho na ſkalo sidal.« — Po tvôji beſédi hozhem, — je rêkla po tém, — ſvôje svelizhanje sidáti in terdno ko na ſkali bo ſtalo. »She ternje in oſat ji je bilo polno poduzhênja.« Ko bi ſe s vaſ, vé ternjeve séliſha, grojsdje in drugo shlahtno ſadjè tergati dalo, — je rêkla — bi mi bilo réſ prav ljubó, in bi ſe mi tu v puſhavi prav prilêglo. Pa pri tém obſtane, kar je Jesuſ rékel: »S ternja ſe ne dá grojsdje in s oſata ne fige nabirati. Vſako dôbro drevó obrodí dôbro, sanikerno pa sanikerno ſadje.« Dôbro drevó zhem tedaj biti in dôbro délati, kolikor mi je mogózhe. Nikoli nêzhem biti ternju in oſatu enáka, ki le bóde in nizh ali pa sanikerno ſadje rodí. Tako ſo ji bile ſolnze, ptíze, zvétlíze, vir, ſkale, ternje in oſat zhiſte snamnja, ki ſo jo Jesuſovih beſéd opomínjale in ji dovòlj miſliti dajale.

Ljubſhi od pomladanſkiga ſolnza, bòlj veſél, kot pomlád s njénimi zvetlízami in ptizami, bolj poln poduzhênja od vſiga, kar je v puſhavi viditi môgla, ji je bil pogled njéniga otrôka. Vſak jaſen dan ga je is votlíne pod lépo jaſno nebó nêſla. Kadar ſe je med tém, ko ſe je koſhuta nekóliko od njé paſla, s otrôkam na rôkah pred votlíno ſprehajala in s njim, ako ravno ſhe ni nizh od téga umél, prav prijasno menila; kadar je otròk ſvôje rozhize sa njo ſtégal in ſe ji ſmehljal, ſe ji je sdélo, kakor de bi ji to ſmehljanje vſo puſhavo olépſhavalo in kakor de bi vſe okróg poslazhéno bilo. Doſtikrat je na méſtu, kjér je ſtala, poklekníla, déte na ſerze pritiſnila, s milim, ſladkim ſmehljanjem materſke ljubésni na-nj glédala ter djala: »O Bóg, kako Te zhem sahvaliti, de ſi mi ſhe to déte puſtil! koliko veſêlje, koliko radoſt, kakſhno vſakdanje opravílo mi déla v tém divjim sapuſhênim kraju! O pogléj tudi Ti, ôzhe nebéſhki, blagoſlovèzh to déte in daj, de bo tudi dalje raſtlo in bólje prihajalo! — Kako jaſno in veſélo gléda« — je dalje rêkla — »kako zhiſto je tó zhêlo in ljubesnjive liza bres vſih ſtraſti, kako neſkerbno mi tukaj na ſerzu pozhíva! O pazh reſnizhno je govóril odreſhenik: »Ako niſle kakor otrozi ne bódete priſhli v nebéſhko kraljéſtvo. O, de bi tako vſi ljudje proſtovoljni in s dôbrim prevdarkam bres napuha, saviſti, zhertênja in inih (drusih) hudih ſtraſti bili, kakor je to déte ſhe v ſvôji nedolshnoſti in v ſerzhni nevédnoſti; gotovo bi nebéſhko kraljéſtvo v ſvôjih ſerzih iméli; tako veſélo bi na ſvétu shivéli, kakor déte na maternih perſih; tako sadovoljno in ſrézhno bi, tako rekózh, na ozhétovim ſerzu bôshjim pozhiváli.«

Mnogokrat ſe ji je shíva shêlja vnéla, ſhe kdaj kako zérkev obiſkati. »Kakſhna ſrézha je to, je rêkla, zhe jeséra ljudí pred Bógam klezhijo, bôshjo beſédo poſluſhajo, ali zhe ſe hvalna péſem vérne mnóshize pobóshno proti nébu vsdiguje! O, ko bi le sopet kako svonjênje ſliſhala, miſlim, de bi ſe mi ſerzé oddahnilo. Pa vunder — je rêkla dalje, — ſej je zéla natura, nebó nad menój in sêmlja okróg mêne tudi Tvoj têmpelj, o Bóg, in ſerzé, ki v ſamòtni puſhavi bíje, je tudi Tvoj altár. Ta ſkalovíta dolína naj bóde tedaj tudi têmpelj Têbi poſvezhèn in môje ſerzé naj Ti bode altár!« —Tudi ni bilo ne drevéſa ne ſkale, kjér bi ne bíla molila ali klezhála, in zhe ji sima ni pripuſtila is votlíne iti, je marſiktéro uro pred malim krishem v ſvôji votlíni na terdim kamnu klezhala, ki je is ſkale molel in ji pruzhiza bil.

Déseto poglavje.
Genovefe materſka radoſt v puſhavi.
[uredi]

Kakor v zhaſi med séliſhi in ternjem v puſhavi kraſna, rudézha zvetliza sraſte, tako je sdaj Genovefi v ſredi njéne tihe ſamôte naj lépſhi, priljudno veſêlje zvêſti jélo. Boleſlav, njéni ljubi otròk, je med tém pràv odraſtel in je bil sdaj prav ljubesnjiv fantízh, ki je shé hoditi jél. V pikaſto koshizo mlade ſerne, od ktére je v gojsdu leſjaka odpodíla, ga je oblékla. Zhe ravno ſantìzh ni drusiga, ko seliſha in koreníne, mléko in voda vshival, je vunder tako popoln in zvetèzh bil, kakor shivljênje. Sdaj ſe je pamet v ljubim fantízhu sbudila; jél je ſe ſamiga ſêbe svédovati, rezhí krog ſêbe raslozhevati, beſéde umevati in isgovarjati.

Genovefa, ki shé tako dolgo ni beſéde is zhlovéſhkih uſt ſliſhala, je ſerzhno veſêlje obzhutila, ko je perve rasumljive glaſove od fantízha ſliſhala; ſhe vézhi veſêlje je pa zhutíla, ko je ſladko imé »mati« pervi krat lépo in umljivo isgovóril. To je bilo v sazhetku síme. Pogovarjala ſe je sdaj v ſvôji tamni votlíni po vezh ur is njim; ga je vſe, kar ſe je v votlíni in mali dolinizi vidilo, od ſolnza do kremenzhka, od hvojeviga drevéſa do mahú imenovati uzhila, in kmalo ſe je môgla s njêm po malim pogovarjati. Pèrvi sharki ſe unemajozhe pameti, perve íſkrize prôſte ljubésni, ktéro je pri njêm ſpasila, ſo jo neisrezhêno veſelile, in vſak dan ji je obilniſhi in mnosheji materſke radoſti prinéſel. V ſrédi síme ji je tako rekózh lépa pomlád zveſti sazhéla.

Proti kônzu síme je fantizhek sbôlel in dolgo ni mogel votlíne sapuſtíti. Pa kmalo po pervih dnévih pomladi je shé osdravel in ſe je sopet lepo kakor rosha raszvétal. Nékiga lépiga pomládanſkiga jutra ga je Genovefa vséla sa roko in peljala ga je v pervizh sopet is tamne votlíne v prôſto in zvetézho dolinizo. Lepôta vſe pomládi, ktéro je sdaj fantizhek v dnévih boljſhi pameti ob ênim previdil, ga je prav poprijéla. Veſ oſtermèn je poſtal, vſe s velíkimi ozhmí pogledajózh in rekel je: »Mati, kaj je tó? ſaj je vſe drugazh, kakor je bilo poprej; vſe je lépſhi! Ta dolina je bila vſa s ſnégam pobéljena, sdaj je pa tako lépo selêna, de ſo hvoje mémo nje le zherne. In germovje in drevéſa, ki ſo poprej ſuhe in bres liſtja ſtale, in le tù ali tam kak rumen liſt iméle, ſo sdaj polne, polne tanziga, ſvítloselêniga liſtja. In kako sdaj ſolnze ljubo in tôplo ſije, in kako je nebo lepo viſhnjeno. In le pogléjte tù na tlà, kakſhne lépe, majhne ljube rezhí ſo tù, o pogléjte, nò, kakó lepo rumêne, viſhnjeve in béle!«

»To ſo zvétke, ljubo déte,« je rêkla Genovefa. »Gléj tukaj jih nekoliko têbi nabiram. Té tukaj ſo marjétize, in svónzhiki! Gléj, kako ſo snótraj lepo rumêne in kako lepo ſo kônzhki bélih kriliz krog in krog rudézhi! Té ruméne tukaj dóbro poduhaj! Ta viſhnjeva tù je vijoliza. Ta ſhe prijétniſhi duſhi. Na, tù jih imáſh; vſe ſo tvôje! — in ſhe ſi jih natergaj, kolikor jih móreſh.« Toliko ſi jih naterga, de jih s ſvôjima majhnima rokama ni môgel objéti.

Genovefa ga je po tém na kraj dolíne k selênimu germu peljala. »Sdaj poſluſhaj« je rêkla, »Ali kaj ſliſhiſh?« — Fantizhek je sdaj pervizh v ſvôjim shivljênju ſtoglaſno pétje ptizhev ſliſhal, ki ſo tukaj nepreganjani od neuſmiljenih rok v neisſhtétih mnóshizah gnjesdíli. »Oj — je rékel — kaj pa tako prijétno póje? Na vſakim drevéſzu in germizhu ſtotéri ſladki glaſovi pojêjo. Vidíti zhem vunder, kaj je tó! Pojdite!«

Genovefa ſe je na s maham poraſheno ſkalo vſédla v ſénzo dvéh mladih bukovih drevéſ, vsa me fantizhka v narózhje in je, kar je tudi posimi in v sazhétku pomladi vezhkrat ſtoríla, nekoliko nabranih sern od divjiga drévja na tlà natréſla, de bi ptize vabila. Mnogo ptíz je priſhlo — prijásni ſhinkovez, selénkaſti zisek, ptizhki s lepo rudézho glavo in perſmi, piſani ſhtigljiz, in urno ſo serna pobirali. »Gléj,« je rêkla, »ti ptizhki tako lépo pojêjo.« 

Fantízhek je od veſêlja poſkakoval. »Oj ljube, ljube, lépe ſtvarize!« — je rékel. »Vé tako lépo pojête? Vé shé lépſhi snate kakor krokarji, ki zélo símo v zhaſih tako shaloſtno ſtradajo, in tudi bolj lépe ſte kakor oni. Pa povéjte mi lé, mati!« je sopet sazhél, »kako pa je to, de je sdaj vſe tako lépo? Od kod pa pridejo vſe té lépe rezhí? Sej vi niſte môgli té dolinize tako olépſhati, ta zhaſ, ko ſim bil jes bolán. Sej ſte bili védno pri mêni v votlíni in tako umétni gotovo tudi niſte.«

»Ljubo déte,« je odgovoríla Genovefa, »povédala ſim ti shé, de imám tako dobriga ozhéta v nebéſih, ljubiga Bogá, ki je ſolnze, luno, in svésde narédil. Gléj, ôn je tudi vſe to narédil, de bi prav velíko veſêlja iméli.« — »O ljubi, dobrótljivi Bóg!« je rékel fantizhek; »ta je pazh prav dóber in uméten!« in Genovefa ſe je ſmehIjala savoljo té nedolshne proſtoſti. »Pazh je réſ, je djála ſama pri ſêbi in ga objéla in kuſhnila,« de bi te marſiktér otròk, ki je ſtariſhi ko ti, neumniga imenoval in ſe ti ſmejál. Pa lé sa to, kér posábi, de je ſam nékadaj tako govoril, in ki je, kakor vſi ljudjé, s zhaſam k ſposnanju priſhel.

Drugi dan jo je fantizhek sjutraj, sarano sbudil in rékel je: »O mati! vſtaníte nò in pojdite s máno! Víditi hozheva, kaj je ljubi Bóg sopet lépiga narédil.« Genovefa ſe mu je prijasno naſmejala in na selêno tratizo med ſkalovje ga pélje, kamor je ſolnze prav tôplo ſijalo, kjér je vſe poprej dosorilo in kjér je shé undan zvétje od jagod vídila. Pa réſ ſo bile nektére jagode shé sréle in bolj rudézhe, kakor ſhkerlát. »Ali ſo to tudi zvetlíze?« je vpraſhal fant. »Nak,« je rêkla Genovefa, »to ſo rudézhe jagode.« Pozhepnila je in nekolíko naj lépſhih naterga in pravi: »Le sini sdaj in pokuſi êno!« Fantizhek jih je jédel in roko na perſi pertiſnil, ter rékel: »O té ſo dôbre! Ali ſi jih ſmém vezh nabrati?« — »O lé!« je rêkla Genovefa »pa le tazih, ki ſo lepo rudézhe.« — Urno je roko ſtégnil ter nabiral in jédel. »O kako je pazh dobrotljiv ljubi Bóg« je rékel, de nam tako dôbre rezhí dajè! — »Nò« je rêkla Genovefa, »sahvali ſe mu vunder tudi!« Fantizhek je s ſvitlími ozhmí v lépo viſhnjevo nebó poglédal, ſvôjo rozhizo kuſhnil in kuſhljej proti nébu pihnil in savpil, kolikor je môgel: »Ljubi Bóg! sahválim te sa jagode!« Po tém je rékel. Svôji materi: »Ali je to tudi ljubi Bóg ſliſhal?« Genovefa ga je k ſêbi pritiſníla ter ſmehljaje rêkla: »Kaj pa dè! Pazh bi bil tudi tako miſlil, bres de bi bil beſéde isgovóril, in on bi bil tudi védel. Bog vidi in ſliſhi vſe.« Boleſlav je sdaj hôtel vſaki dan novih rezhi viditi, ki jih je ljubi Bog narédil. Pa Genovefa je djala: »˛Sam moraſh sdáj pasíti in glédati, ter mêni povédati, kaj bodeſh naſhel. Gléj, koj tù v ſénzi té viſóke ſkale, tù na polnozhni ſtrani dolinize, kjér je ſnég ſhe lé undán ſkôpnel, ſtojí zherno bodézhe ternjízhe. To ſo ternjule. Gléj, mnógo majhnih, selênih in bélih kugljiz na ternju viſi. Té ſe imenujejo popki zvétja. Pridi ſim! Tam na polétni ſtrani dolínize ſo drugi germizhi s manjim ternjem. Te ſe imenujejo divje róshe. Tudi na téh ſo podolgaſti popki. In gléj! Gori v dolinizi ſtojí dvoje velizíh drevéſ leſnik in drobniza. Lé dôbro jih pogléj! Nizh ſhe na njih ne vidiſh, kakor de ſo vſe ſhibíne polne velikih popkov. Sdaj pa le vſak dan pasi, kaj ſe bo s njimi sgodílo in povéj mi pôtlej sopet.«

Po nôzhi je pohléven, tôpel désh ſhel in liſtje in zvétje je poganjalo. Veſ radoſten je Boleſlav priſkakljàl in klizal: »Mati! seléne kugljize na ternjulah ſo sdaj sgôl majhne, ko ſnég béle zvétke! In uni ternjevi germ je poln ſvitloselênih liſtkov! In tudi drevéſa ſo polne bélih in rudézhih zvétliz. O, to je veſêlje! O kako dober je, pazh Bóg! O pojdite le ſim in pogléjte!« Geneveſa je ſhlà tje. »Ali vidite?« ji rêzhe. »In gléjte! Ta ternjevi germ bo tudi ſhe gotovo lépe, rudezhe zvetlize dobíl. Te pa ſhe níſo narejêne. Gléjte! Rudézhe ſo shé, pa lé nekoliko is glaviz glédajo. Ali jih morde Bóg ni môgel pa nozhi dokonzhati?« — »O déte!« — odgovorí Genovefa: »to ſtoriti, ſe Bogú ni tréba nizh truditi! Vſe v ênim migljeju sna ſtoriti. Sakaj vſigamogozhen je.« — »Pa povéjte mi vunder« je fantizh dalje rékel — »kako pa móre Bóg v tamni nôzhi vſe to ſtoríti?« Genovefa mu je povédala, de Bóg po nôzhi takó dôbro vidi, kakor po dnévu — in Boleſlav ſe je môzhno nad vſim zhudil.

Nékiga jutra je Boleſlav veſ radoſten priſkakljal in rékel: »Mati! sopet ſim pa nékaj lépiga naſhel. O pridite lé in pogléjte, kaj je!« Sa roko jo prime, k ternjulevimu germu pélje ter rêzhe: »Tù nótri pogléjte v tamno ternje! Ali kaj vidite?« — »To je ptizhje gnjésdo, ljubo déte,« je rêkla Genovefa, »ſternadovo gnjesdo je. Kakor imáva midva votlino, tako imajo ptizhi gnjesda. Le gléj, ptizhiza v njem ſedí. Kako prijasno naju gléda! Sdaj ſtran letí. Le dôbro gnjésdizhe ogléj, pa ne obôdi ſe ob ternje! Gléj, svunaj je s ſuhe, mêhke ſlame ſpleténo, snotraj je s mêhkimi, ſivkaſtimi laſzhkami obloshêno. Le dôbro va-nj pogléj!« je rêkla in fantizhka prisdignila. »O, to je lepo!« je rékel. »Kogá je pa to petéro lépih ſtvarzhiz, ki v gnjésdu leshé?« — »To ſo jajzhika« rezhe Genovefa, »gléj, kako ſo lepo selénkaſte in lépo rudézhe progaſte!« — »Kaj potém ptizhek s jajzhki naredi?« vpraſha fantizhek. »To bódeſh shé vidil!« je Genovefa odgovorila. »Le vſak dan pridno jih ogledúj, pa nimaſh ſe ne êniga jajzhka dotakniti.«

Sa nekoliko dní je Boleſlav sopet s materjo gnjésdizhe obiſkal. Naméſti jajzhik ſo sdaj shé mladi ptízhki v njêm bili. »O pogléj nò« rêzhe Genovefa, »kako ſo lepó majhni in lépi! — Gléj, ſlépi ſo ſhe in nizh pérjizha ſhe nimajo. Letéti ſhe ne snájo in tudi ne ſhe is gnjésdizha ſkozhiti.« — »Oh, ljube mále, ubóge náge bébize!« je rékel fantek. »Ali pa ne bodo lakote poginili in smersnili?« »Nak', ljubo déte« rêzhe Genovefa. »Sej je Bóg shé pred sa-nje ſkerbel. Gnjésdizhe je snotraj mêhko in goſto s mêhkimi laſmi vloshêno, de na mêhkim in na gôrkim leshijo. Lepo okroglo je, de ſe nikamor ne sadénejo in de jih ne bolí. To zhédno gnjésdizhe je ſtara ptíza ſama naredila. Jeli, to je umétno? Midva, ljubo déte, bi ne môgla taziga narediti. To umétnoſt je Bog ſtare uzhil, s miloſtne ſkerbi sa mlade, majhne ptízhke. Glej, ti seléni, okrogli liſtizhi ternjeviga germízha, ki jim sdaj, ko ſolnze vrózhe pripéka, hladno ſénzo délajo, jíh tudi pred mokroto varjejo, kadar deshuje. In ponôzhi in sjutraj in svézher, kadar bolj hladno prihaja, príde ſtara ptíza in ſe s rasproſtrênimi perotami na-nje vléshe, de ſo gorko pokríti, in de jih ne ſébe. Glej, tudi ternje ni saſtojn tukaj. Hudi krokarji bi mladizhke posherli. Ternje jim pa do gnjésda brani in jih sbôde, zhe mladízham kaj shaliga ſtoriti hozhejo. ˛Stara ptíza pa lahko, kér je prav majhna, med ternjem ſkosi slése, bres de bi ſe poſhkodovala. Glej vſe rezhí, tudi bodézhe ternje nam prijásnoſt in míloſtno ozhétno ſkerbljivoſt Bogá osnanuje.«

Ko je Genovefa to rêkla, je ſtara ptíza priletéla, in ſe je na kraj gnjésda uſédla. Vſi ptizhki ſo glaſno zvilezh glavize kviſhko vsdígnili, kljunzhke ſhiroko odperali, in pítala jih je. Boleſlav je bil veſ radoſten. »O to je lepo!« je rékel. »To je prav lepo!« in od veſêlja je poſkakoval. — »GIéj,« rézhe Genovefa, »mladízhi ſi ſhe ne morejo ſamí jedí iſkati, in ſtara jím je donáſha. Serna bi jim bile preterde, torej jim jih ſtara presvézhi, v krofu omezhí in jih jim po tém da. Ali ni Bóg téga narédil? Glej, tako miloſtno Bóg sa vſe ſvôje ſtvarí ſkerbí in tudi sa nar majnſhi ptíze. Tako miloſtno tudi sa naſ ſkerbí. Ja, ljubo déte!« je rêkla dalje, ga s ſolsami pogledajozh, »On je doſléj sa té ſkerbel in ſhe dalje bo ſkerbel!« — »Réſ, réſ« je rékel fantek, »On je sa-mé ſkerbel, dobri mili Bóg! ˛Sej je ôn vaſ mêni dal, ljuba mati! ˛Sej me imate veliko rajſhi, kakor ſtara ptizhiza mladízhe! Bres vaſ bi bil mogel shé davno umréti!« Tako je rékel in objél jo je. —

Boleſlav je imel sdaj vſaki dan kaj noviga materi pripovédati, pokasati in prinêſti. Kér ſe je le s njêm pezhála, ki ni imel tovarſhev, de bi ga bili ſpridili, in otrozhjih igrázh, ki bi ga bile snemarile, ſe je njegov um kmalo pokásal. Svôjo mater je zhes vſe ljubil in vſaka lepôta boshjih dél ſe je globoko v njegovo ſerzé vtiſnila. Vſako jutro je prinéſel ſvôji materi naj lépſhih zvetliz in polno lépih jerbaſzhikov, ki mu jih je is bizhja ſpletla, ji je najbóljſhih rudézhih jagod in borovniz, in posnêji robidniz in malinez nabiral. Puſto votlino je s paſaſtimi polshevimi lupinami in ſvítlimi muſheljni, s lépim maham in s ſvitlimi kamnizhi olépſhal, kar ſe je prav podálo. Vſaki dan ji je pripovédoval, kako ſo majhne seléne kugljize, ki ſo na ternjuljevim germu, in seléne, kakor jajzhki podolgaſto okróglje kugljize od divjih rósh dan na dan vezhi prihajale in kako ſo tudi ptizhki raſtli in majhno pérjizhe dobivali — toliko zhaſa, de je ternjuljev germ poln ſvitlozhernih ternjulj in dívja rósha polna ko ſhkarlát rudezhih jagod iméla in de ſo ptizhki odleteli.

Ko je pervikrat lépo ſvitlo danizo saglédal; ko je nékdaj med zhernimi, tamnimi hvójami lépo vezhérno sarjo sagledal, ko je pervikrat mavrizo vidil je smiraj veſ radoſten po ſvôjo mater pritékel in vſe je mogla s njim gledati in ſe zhuditi, in Bóga sh-njim sahváliti, ki je toliko lépih rezhí vſtvaril. Tako je ſvôjo mater mnogo rasveſeljeval. Genovefa je doſtikrat kadar je prijasnoſt fantka vidila, s ſolsámi v ozhéh proti nébu poglédala, rekózh: »O Bóg! Tako more tudi nedolshno ſerzé v puſhavi raj dobiti, in duſha, ki Têbe ljubi in Têbe imá, tudi v nadlógah in terpljenju nebó dobí!«

Skerbljiva mati pa tudi ni posabíla, ga pred ſtrupenimi ſeliſhi ſvariti, ki ſo okrog po puſhavi v ſtraſhni lepôti raſtle. »Nímaſh mi od njih jéſti,« je rêkla, »pa tudi kaj drusiga ne jéj, bres de bi mêni poprej ne pokasal. Zhe ne, bi hudo, hudo sbôlel.« Pa dôbra pametna mati ga je ſhe ſkerbnejſhi pred nepokorſhino, ſamovoljnoſtjo, ſladkanjem in drusimi otrózhjimi napákami ſvarila. »Té ſo« je djala, »ſhe ſilno bolj pogubljíve, kakor ſtrupenína. Oh, gréh je mnogokrat tém sapeljívim, rudézhim jagodam podóben, ki ſe ozhém tako lépe in vábne sdijo, ktere pa, zhe jih kdo vshíje, vmoríjo. Ja, hudôbno je vezhkrat bolj vidljívo in ſe bolj lepo ozhém prilisuje, kakor dôbro — kakor tukaj ſtrupéna muſhniza prôſto, rjavo, dôbro, ne krivno in vshivIjivo gobo sraven ſêbe v lepôti barve preſéshe.

Enajſto poglavje.
Genovefa dobi gôrko ovzhjo obléko.
[uredi]

S mnógim, nedolshnim veſêljem ſta poſlednja pomlád in léto Genovefi in njénimu ſinu priſhle. Sdaj je bila jeſén. Solnze je shé ſlabeje ſijalo, in dan na dan posneje ishajalo in poprej sahajalo. Zhiſto viſhnjevo nebo je bilo ſkoraj védno s tamnimi obláki prevlézheno. Sêmlja ni nizh vezh kaj noviga obrodila. Ljubo pétje ptízhev je vtíhnilo, in ptízhi ſo vezhi dél is tiſtiga kraja prozh sleteli. Vſe zvetlize ſo vſahnile in sginile, in liſtje je rumêno in blédo na drévji in germovji viſélo — in zhe ſe ni ſamo obletélo, ſo ga mersli buzhézhi vetrovi do zhiſtiga otréſli. S ſerzam polnim ſkerbí sa símo je Genovefa pred vratmi votlíne ſedéla in je s ſolsnimi ozhmí v puſhavo glédala. Sdaj je Boleſlav rékel: »Mati! ali naju Bog sdaj vezh ne ljubi, ki nama vſe jêmlje, ali ſe bóde mar ſvét pogrésnil?« — »Nak', ljubo déte!« je rêkla Genevefa. »Zhe ſva pobóshna in dôbra, naju imá Bóg védno rad. Pa tù na sêmlji ſe vſe ſpremení in míne. Ljubésen boshja do naſ je pa vézhna in neſpremenljiva. — Le sima ſe blisha. Sa simó pa smiraj ſpet lépa pomlad pride. Tako je vſako léto. Veſêli ſe pa sdaj shé, ko ſe síma priblishuje, ljube pomladi! Oh,« je ſhe priſtavila, »têbi ljubo déte, ki ſi, kar ſi jél pametovati, pervo simo doshivel, ni samériti, de komaj verjéti moreſh, de bóde po simi sopet pomlad. Pa jes, tvôja mati, ſim bolj neumna imenovati, kakor ti. Po tako dolgi ſkuſhnji shé vém, de po terpljenju védno veſêlje pride, pa vunder me védno ſpet têshko ſtane, to verjéti. Pa le mirniga ſerza zhem biti in v terpljênju ſe prihódnjiga veſêlja ſpomniti in veſéla in bres ſkerbi biti kakor ti!«

Geneveſa je iméla sdaj vſaki dan leſník drobníz, hruſhiz, shiru, leſhnikov, ternjulj in kar je drusiga savshivljiviga ſadja dobíla, sa simo nabirati. Tudi mnogo korenin ſi je nakopala — in Boleſlav ji je pridno pomágal. S ſénam sa koſhuto ſe je bila shé poprej preſkerbéla. Vézhi ſkerb, kakor kaj bo jédla, ji je obléka délala. Tiſta edína obléka, ki jo je shé toliko lét noſila, je bila shé obnóſhena in ſtergana. Pred votlino je jokaje ſedéla in ſkuſhala s gibkimi ſlamnatimi ſtebli in ternjem kóſze obléke, ki ſo ſtran mahali, ſkerpati. Pa nizh ni pomagalo. »Oh« je tiho sdihovala, »koliko bi hôtla sdaj sa iglo in nitko ſukanza dati! Koliko bôshjih dobrót pazh ljudjé sdaj vshivajo, ki priljudno v druſhtvu shivíjo in marſiktérimu ſhe na mar ne pride, Bogá sa to sahvaliti.«

Boleſlav, ki je njeno ſerzhno shaloſt vidil, ji je rékel: »Mati, ali ſhe véſte, kar ſte mi rêkli, ko ſim vaſ nékdaj vpraſhal, sakaj ſe naji koſhuta goli? Rêkli ſte mi: De ji Bóg vſako polétje rudézhkaſto, bolj tanko in lahko obléko dá in pôtlej sopet novo, ſivkaſto in bolj tôplo obléko na simo. Sató ne shalujte! Bóg vam bode tudi gotovo ktéro dal. Ali morde miſlite, de vaſ níma rajſhi, kakor koſhuto?« Genovefa je s ſméham fanta objéla in rêkla: »Prav imáſh, ljubo déte, mirniga ſerzá zhem biti, Bog bóde sa naju ſkerbel! Kdor shivali in zvétke oblazhi, bode tudi mêne oblékel!«

Sa nekoliko dni je fantizhku sapovédala, ſe ne od votlíne podati; vsame terdno gorjazho v roko, obéſi buzho s mlekam zhes ramo in daljezh okróg po puſhavi gré, ſhe vezh drevéſ iſkat, ktérih ſadje bi ſe dalo vshiti. Na klanzu viſoke gore, na ktéro je hôtla iti, ſe je uſédla, ſe pozhít in ſe s mlékam pokrepzhat. Straſhán volk pride po gôri s ovzó v shrélu. Tiho ſe vſtavi in Genovefo s hudimi, ſvitlími ozhmí gléda. Genovefe ſe je vſtraſhila, de ſe je tréſla. Pa urno ſe je pomiſlila; sagrabi gorjazho, ki je bila ravno sraven njé na tlèh, ſkózhi proti volku in po glavi ga mahne, de bi mu ubógo shíval, is shérla reſhíla. Volk ſpuſti ovzó, ſe nekolíko veſ omóten ſem ter tje mézhe in s ſtraſhnim tuljenjem sbeshí. Geneveſa je sraven ovze pokleknila, ji nekoliko mléka v gobez vlíla, in ſkuſhala jo ſhe ovshiviti. Pa nizh vezh ni pomagalo.

Pogled ubóge shivali je v Genovefnim ſerzu mnóge britkoſti vshgál. »Oh, ti ljuba shivál!« je rêkla. »Ti ſi tedaj is tiſtih prijasnih krajev, kjér ſim jes domá? Oh, she dolgo niſim nizh od ôndi vidila in ſliſhala! Oh, ko bi ti ſhe shivéla! Kako bi ti hôtla ſtrézhi in sa te ſkerbéti. Kako bi ſe mój Boleſlavzhek nad tebój veſelil. Morde ſi ſhe od drobnize mojiga moshá in od môjih dróbniz! O Bóg!« je sdaj glaſno djala, »ſi shé od njih! Tukaj imáſh naſhe snaminje! Oh, ko bi lé ſhe shivéla in zhlovéſhki jesik rasuméla, de bi te vpraſhala: Ali ſe je vernil s vôjſke mój mósh? Ali ſe ſhe ſvôje Genovefe ſpomni? Ali je ſhe hud na-me? Ali je ſposnal môjo nedolshnoſt? Oh, on v obilnoſti shiví, jes pa tukaj v pomajnkanju in revſhini kopernim!«

Ko bi bil trênil, je omolzhala. Ta miſel jo je obſhla: »Prav bliso ſvôjiga doma moram biti. Drugazhe bi ta shivál ne môgla tù ſim priti. Kaj bi bilo, ko bi ſe s ſvôjim otrôkam tjékaj vernila? Vrózha shêlja po domazhi jo je jéla mikati in obiíne ſolsé ſo ſe ji po lizih vlíle. Dolgo je premiſhljevala. Poſlédnjizh je rêkla: »Nak', raji zhem vunder tù oſtati. Huda obljuba me véshe. Réſ bi snála rêzhi, de ſim lé v ſmertnim ſtrahu obljubila; pa vunder bi ne bilo pràv, ko bi ji ne bila svéſta. In kdo vé, zhe bi moj príhod mosháma, ki ſta mi shivljênje puſtila, ſmerti ne prinéſel! Nak', nak'! Tù zhem oſtáti, dôkler Bóg hozhe. Ako me hozhe is té puſhave réſhiti, bo shé kdaj kakiga uſmiljeniga zhlovéka ſim pripêljal. ˛Sej je vunder bolje, vſe nadlóge terpéti, kakor ſvôjo véſt sdrashiti!«

Na potoku, ki je pod goró tékel, je ojſter muſhelj poiſkala, in je s njêm ovzo is goſtovolnate koshe djala. Po tém je kósho v zhiſti vodi od kervi in prahu zhiſto oſnashila, jo na ſolnzu poſuſhila in ſe v njo savila. Tako je shé pôsno svezhér sopet v dolinizo v votlíno priſhla. Boleſlav ji je shé od daljezh na próti priſkakljal in rékel: »O mati! ali ſte vunder sopet priſhli? Oh, jes ſim tako ſkerbel sa vaſ! Kjé ſte pa bili tako dolgo?« Pa oſtermen obſtojí in jo gléda. Ovzhja kosha in mrak ſta ſtorila, de ſvôje matere vezh ni posnal. Urno je nasáj tékel ſe v votlíno ſkrit. Ko je pa njén glaſ saſliſhal: »Ne bôji ſe, ljubo déte! Jes ſim, jes!« ſe sopet verne, ter rêzhe: »O hvala Bogú, de ſte vunder ví? O, kako me veſelí! Pa vunder povéjte mi, v koga ſte oblezheni? ˛Saj ſte, ſkoro ravno tako oblezheni, kakor jes. Kjé ſte lé to obléko dobíli?« — »Ljubi Bóg mi jo je dal!« je odgovorila Genovefa. »Jelite, ljuba mati!« je rékel Boleſlav in od veſêlja je ſkakal: »Sej ſim vam rékel, de vam bo Bóg novo, bolj gôrko obléko sa simo dal.« Poſhlatal jo je in rêkel: »Kako je mêhka in kodraſta in kako lepa bela! Kakor majhne, kodraſte béle meglize na pomladajnim nébu. Réſ, réſ ſe vídi, de je dar nebá.« Obá gréſta tedaj v votlíno, in Boleſlav ji prinêſe polno buzho mléka in jerbaſzhek ſadja, in Genovefa mu je mógla vſe na tanko povédati, kako je ovzhjo obléko dobila.

Terda sima Genovefo in Boleſlava sopet v votlino saprè. V poſébno tôplih dnévih ſta ſe nekoliko v dolinizi ſprehajala. »Gléj, ljubi ſin!« mu Genovefa rêzhe, »tudi po simi vídiva boshjo prijasnoſt. Kako je sdaj vſe ſvítlo, jaſno in bélo! Vſe drevéſa in germovja v belôti plavajo, kakor de bi bile s zvetjem poſute. Gléj, kako je ſnég tam, kamor ſolnze ſíje, s zhudno lépimi, rudezhe in viſhnjevo in seleno ſe leſketezhimi iſkrami poſút! Ako ravno ſo vſe dreveſa bres liſtja, je vunder le Bóg smíraj selênim hvojam vſe puſtil, de imájo sverine gôjsda pod njimi prebivaliſhe. Bodézhe brinje imá tudi ſhe po simi préſne, viſhnjeve jagode, de imájo gôjsdni ptizhi kaj shivesha. Naji vir nikoli nesamersne, de imájo piti in smiraj opréſne seliſha v njêm raſtejo, s kterimi ſe marſiktéra shivál preshiví. Tako ſkerbljiviga, tako prijasniga in dobrotljiviga ſe Bóg tudi v hudim létnim zhaſu ſkasuje.« Kadar je prav hudo mêdlo in veter vlékel, je Boleſlav mnogotere serna pred votlíno ſtréſal. In prilételi ſo ſtershki in urne ſinize pred vrata votlíne jih pobirat. Tudi od nabraniga ſenà je nekaj pred votlíno natróſil. Tako je lazhne ſerne in sajze bliso privabil in sajzhki ſo bili poſlednjizh tako krotki, de ſo mu duſhézhe ſenò s rok jemali, in ſernize ſo bile takó priljudne, de ſo ſe s njim igrale in s njim ſkakale.

Takó je iméla Genovefa tudi po ſimi marſiktero veſêlje, pa tudi dovolj terpljênja. Boleslav je smiraj prav sgodaj ſpát hôdil, in ſe zélo nozh ſhe enkrat ni prebudil. Tazhaſ je v tamni votlíni vezh ur ſama in bres ſpanja ſedéla. »Oh,« je velikokrat sdihovala, »de bi sdaj le kako majhno lampizo s oljem iméla, de bi ſi to tamno votlino rasſvitila; kolika dobrota boshja bi mi pazh bila! In ko bi ſhe kake lépe bukve ali prediva na kolovratu iméla, kako ſrezhno bi ſe ſhtéla! Naj manjſhi môjih dékel in naj révnejſhi dékliza v môjim grajſhinſtvu ima sdaj bólje, kakor jes! V gôrkih kozhah sdaj ſedéjo, prédejo pri ſvôji lampizi in v veſélim pogovarjanju jim ure tekó!« Pa sopet je ſerzé k Bogú povsdignila rekozh: »O kako dôbro je vunder, zhe kdo Têbe ſposná, ljubi Bóg! Bres Têbe bi bila v téj votlíni od dolsiga zhaſa in plahôte shé davno umerla. Pa Ti naſ v ſlédnjim shivljênju obilno tolashiſh!«

Dvanajſto poglavje.
Genovefa sboli.
[uredi]

Kakor pretezhéno polétje in simo je Genovefa vezh polétij in sim s ſvôjim ſinam v puſhavi prebila, in sdaj je shé ſédmo simo doshivéla. Poprejſhnih sim ni bila nobêna slo mersla. Sedma síma njeniga prebivanja v puſhavi je pa bila sa-njo prav ſtraſhna. Neismern ſnég je hribe in dolíne pokríval in naj mozhneji hraſtove in bukove vêje s ſvôjo tésho polômil. Ako ravno je Genovefa vrata votline ſnégu dôbro sadélala bila, ſo ga vunder divji in mersli vetrovi smiraj veliko va-njo nanaſhali. Ako ravno ſe je mrásu v obilni mah ſvôje poſtelje ſkrivala, ſe je vunder veſ máh od naneſhêniga ſnêga premôzhil in premrásil. Vrata votlíne in branézhe hvojeve vêje ſo bile od ivja smiraj béle ko ſnég, in ſlene votlíne kakor samersnjene ókna s róshami prevlézhene. Naravſka (natürliche) toplôta svetle koſhute ni vezh samôgla ſtraſhniga mrása preganjati. Leſíze ſo v mrasu lajale in po nozhi ſo volkovi ſtraſhno po puſhavi rjuli. Genovefa ni zéle nozhí od mrasa ozhí ſtiſnila in od ſtrahú, de bi jo s ſinam volkovi ſtergali, ſe je tréſla. Boleſlavu, ki je shé s pervih lét ſlábih jedí in terdiga shivljênja vajen bil, tudi v mrasu nizh ni bilo. Pa Genovefa, mehka vojvodſka hzhi, ki je v ſobah, ktérih tla ſo s pertmi pokríte bile, srejena bila, ni môgla v tem pezhovju dalje preſtati. »O,« je vezhkrat rêkla ko ſe je jokala in ko ſo ſolsé, ki ſo na tlà padale, smersovale, »o edina iſkriza ôgnja, —kakſhen dár nebá bi mi bila! Tako mi bo pa v ſrédi derv smersniti. Pa vunder, Goſpod, Tvôja volja naj ſe sgodi!« —

Njéno lépo, príjasno oblizhje ſe je vſe ſpremenilo. Ljubka, bléda rudézhiza njénih líz je minula, in kakor merlizh je obledéla. Njéne ljubesnjive ozhí ſo ſe nehale ſvetiti in vderle ſo ſe. Hudo je ſhujſhala in prava podóba revſhine le bila.

»O ljuba mati!« je rékel Boleſlav s ſolsnimi ozhmi, »kakſhni ſte! Skôraj vaſ ne posnám. O Bóg! o Bóg! kaj je li to! »Drago déte!« je rêkla Genovefa, »slo ſim bolna! Umerla bom!« »Umerla?« je rekel Boleſlav. »Kaj je pa to? ˛Svoj shivi dan ſhe nizh taziga niſim ſliſhal.«

»Saſpala bom,« je rêkla Genovefa s ſlabim glaſam, »in ſe ne bom vezh sbudila. Môje okó ne bo vezh ſolnza gledalo, in môje uhó pôtlej vezh ne bo tvôjiga glaſú ſliſhalo. To teló bo pôtlej merslo in terdo na tléh leshalo in ſhe perſta ne bo premakniti môglo. Poſlédnjizh bo ſtrohnélo in ſe v perſt ſpremenílo.«

S glaſnim jókam jo je fantek objél in je védno lé beſéde ponavljal: »O mati! O mati! Ne umrite ſhe ne! Proſim vaſ, ne umrite!«

Genovefa je rêkla: »Ne jokaj ſe, drago déte! To ni v môji oblaſti, zhe zhem umreti ali ne. Bóg zhe tako iméti.«

»Bóg?« je rékel fantek in zhudil ſe je; »ſaj ſte mi ſmiraj pravili, kako je Bog dober! Kako pa more sdaj to pripuſtiti? Gléjte, ſhe ptizhka bi ne môgel umoriti, koliko manj pa vaſ!« Genovefa je odgovorila: »Ti imáſh prav, ljubo déte! Kakor bi me ti ne mogel umréti puſtiti, ſhe manj pa umoriti, tako more Bóg ſhe manj kaj taziga ſtoriti. On, ki vezhno shiví, dá tudi vezhno shivljênje. Pa vunder ti moram to ſhe popred rasjaſniti. Ali ſhe véſh, ljubi ſin, kako ſim ſvôjo ſtaro obléko ſlékla in pròzh vergla, ki ni bila dalje sa rabo in kér mi je Bóg drugo dál? Gléj, tako bom tudi sdaj to telô ſlékla in prozh djala. ˛Strohnélo bo kakor ſtara obléka. Jes ſama pa pridem k Bogu, naſhimu ljubimu ozhétu v nebéſih. Ta me bo tudi nameſti téga teléſa s lépſhim, kraſnejim oblékel. O, gôri v nebeſih ſe mi bo dôbro godilo. Tam ſe ne bom vezh v mrasu tréſla in ne bom vezh bolna. Tam ne bom vékomej vezh sdihovála in jokala, in nameſti terpljênja bom iméla sgòl veſêlje. Kakor je pomlad lépſhi od sime, tako je nebó lepſhi od sêmlje. Kaj ſhe, naj lepſhi, naj jaſniſhi pomladanſki dan je mémo lepôte in velizhaſtva nebéſ le puſhôbna, tamna, posimſka nózh. Kdór je dober in pobóshen, pride tje gôri.«

»Mati,« je rékel Boleſlav, »jes grém s vami! Jes nêzhem ſam med divjimi sverinami oſtati. Té mi nizh ne odgovarjajo, zhe s njimi kramljam. Umréti hozhem tudi, in ſe té meſene obléke snebiti.«

»Nak, ljubo déte!« je rêkla Genovefa. »Ti moraſh ſhe dalje na sêmlji shivéti. Priſhel boſh pa, ako lé pobóshno shivíſh, gótovo v nebó. ˛Sakáj tudi têbi bo nékdaj umréti. Sdaj pa poſluſhaj, kar ti bom dalje povédala. Kadar ne bom vezh govoríla, kadar ne bom vezh ſopéla, kadar ne bom vezh glédala, kadar mi uſta obledé, kadar mi bo roka mersla in terda; ſhe tri dni tukaj oſtani. Po tém pa, kadar boſh preprizhan, de ſim mertva, in kader ſe bo mertváſhki duh po téj votlini rasſhirjati jél, pojdi is té puſhave dalj — védno na ravnaſt tjè, kjér sdaj ſolnze is-haja. V ênim ali v dvéh dneh boſh na kraj téga gojsda perſhel in lépo, velíko planjavo pred ſeboj saglédal, kjér velíko, velíko ljudí shiví.«

»Velíko, velíko ljudí!« je rékel Boleſlav veſ savsét. »Oh, smiraj ſim miſlil, de ſva midva ſama na tém ſvétu. Sakaj mi pa niſte téga shé popréj povédali? O, ko bi le vi hoditi môgli, bi v téj prizhi tjékaj k njim ſhla!«

»Oh, môje déte!« je rêkla Genovefa, »ravno ti ljudjé ſo naj v to puſhavo ſognali med sverine gojsda! Mêne in têbe ſo hôtli umoriti.«

»Nêzhem iti k njim!« je rékel fantek. »Miſlil ſim, de ſo tako dôbri, kakor ſte vi, mati. Ali mórajo ti ljudjé tudi umréti?« »Tudi,« je odgovorila Genovefa. »Vſi ljudje morajo umréti.« »O gotovo ne véjo téga, kakor jes niſim védel!« je rékel Boleſlav. »K njim hozhem iti in jim povedati. »Ljudjé!« jim hozhem rêzhi, »umréti morate. Pobóljſhajte ſe, zhe ne, ne pridete v nebéſa! — Zhe mi bodo lé verjéli!«

»O déte!« je odgovorila Genovefa. »To shé davno véjo! Pa savolj téga ſe vunder ne pobóljſhajo. V obilnoſti shivijo; semlja jim najlépſhi ſadje obrodí, kakorſhno ſe ſhe tù v puſhavi ne vidi, najbólji jedí in pijázhe imajo; piſane oblazhila imajo, ki ſo pri imenítnih doſtikrat ſhe s dragimi rezhmi olépſhane, ktere ſe kakor svesde bliſketajo. Njih ſtanovanja ſo takó kraſne, de ti ne morem dopovédati. Tudi po simi imájo táko rekózh ſolnze v ſvôjih ſtanovanjih, ne sébe jih nikoli, in tudi po nôzhi véjo ſvôje ſtanovanja tako rasſvitliti, kakor po dnévu. Vézhi del ſe jih pa Bogú ſhe ne sahvali sa té dobrote in ſhe miſliti nêzhejo nanj; ſovrashijo, ſtiſkajo in peklijo ſe med ſebój, kar ſe koli mórejo. Skôrej vſaki dan nektéri smed njih odmerjejo. Pa drugi ſe sató ſhe ne sménijo in tako shivijo, kakor de bi jim bilo vézhno na semlji shivéti.«

»Sdaj pa she nêzhem k njim iti!« je rékel Boleſlav. »Ti ljudjé niſo lé hujſhi od volka, ampak ſhe neumnejſhi od najne kuſhute, ki od vſiga, kar govoriva, nizh ne rasumé. Tudi od jedi téh ljudí nizh nêzhem in raji s sverinami jem. Té vunder rasun ſamiga derézhiga volká, mirno med ſebój shivijo in ſe pokójno s travo in séliſhi redijo. Pri sverinah hozhem oſtati in ne grém k ljudém.«

»Pa vunder móraſh k njim iti, ljubo déte,« je rêkla Genovefa. »Nizh shaliga ti ne bodo ſtorili. Le dalje poſluſhaj. Dosdàj ſim ti lé od tvôjiga nebéſhkiga ozhéta pripovédovala; sdaj ti moram pa ſhe povédati, de imáſh tudi na sêmlji ozhéta, kakor imáſh tudi mater na sêmlji.«

»Tudi na sêmlji imám ozhéta!« je rékel fantek veſélo, »ki jih tudi kakor vaſ viditi morem, in ki ſe dajo tako, kakor vi, sa roko prijéti, ki niſo nevidljivi, kakor nebéſhki ôzhe?«

»Tako je, ljubo déte,« je rêkla mati, »vidil jih boſh, in sh-njimi boſh tudi govoril.«

»Ali vidil jih bom in govoril bom sh-njimi?« je rekel fantek in prijasnoſt mu je is ozhi ſijala. »Sakaj pa ne pridejo k nama,« je dalje govoril, »in sakaj naju tako v ſamôti puſtijo v téj puſhavi? Ménde ſaj niſo tudi êden smed hudôbnih ljudí?«

»Nak, ljubo déte!« je rêkla Genovefa. »Dober zhlôvek ſo. Ne véjo, de ſva v téj puſhavi. ˛She ne véjo, de ſhe shivivà. Miſlijo, de ſva obá vmorjena. Oní miſlijo, de ſim naj bolj hudôbna mati, ki ſe le na semlji dobiti more. Ljudjé ſo jim tako lagáli.«

»Kaj je pa to, lagáti?« je rekel fantek. »Téga ne umém.« »To je,« pravi Genovefa, »zhe kdo drugazhe govorí, kakor miſli. Ljudjé, poſtavim, pravijo êden drusimu, de ſe imájo prav radi, in ſe vunder ne morejo terpéti. To ſe pravi lagáti.« »Ali ſe pa more to?« je vpraſhal fantek. »To bi mi ne bilo nikoli v miſli priſhlo. O ljudjé, ljudjé!« tako je sdihoval in s kodraſto glavízo majal. »To ſo zhudne ſtvarí!«

»No, tvôjimu ozhétu ſo ſe tudi tako slagali,« je rêkla Genovefa. Povédala je po tém fantu od ſvôje sgodbe, kolikor je rasuméti môgel, in ſhe dalje mu je pripovédovala: »Gléj, ta slati perſtan na môjim perſtu! Téga imám od tvôjiga ozhéta.«

»Od môjiga ozhéta?« je rékel fantek veſélo. »O dajte mi vunder perſtan prav na tanko oglédati. Od ſvôjiga ozhéta v nebeſih ſim shé velíko lepíh rezhí vidil — ſolnze, luno, svésde in zvetlíze, pa od ſvojiga ozhéta na sêmlji ſhe ſvoj shív dan niſim nizh vidil.«

Genovefa je perſtan ſnéla in fantku ga je dala. »O ta je lép« je rekel Boleſlav. »Ali imájo moj ozhe ſhe vezh tazih lépih rezhi, in ali bi méni tudi kaj taziga dali?«

»Kaj pa de,« mu je rêkla Genovefa, »ljubo déte, kader bom mertva, ta perſtan s môjiga perſta ſnêmi. Sakaj popréj ga nêzhem ſnéti temuzh do ſmerti ga zhem varovati, kakor ſim tudi ljubésen in sveſtobo tvôjimu ozhétu do ſmerti obvarovala. O, reſnizhno je bila môja ljubésin do njêga zhiſta, kakor slató téga perſtana in môja sveſtoba je vézhna, kakor krógljej téga perſtana, kjér ſe kônez ne vidi — podoba vézhnoſti! Kadar k ljudem prideſh, popraſhaj po grôfu Vojnomiru. Tako je imé tvôjimu ozhétu. Proſi ljudí, de te k njêmu popeljejo, pa nobenimu ne povej, kdo ſi, od kod prideſh ali sakaj de hozheſh k grôfu priti. Tudi perſtana nimaſh nikomúr pokasati. Kadar boſh pred grôfam, ſvôjim ozhétam ſtal, mu perſtan podáj ter rêzi: »Ozhe! ta perſtan vam poſhljejo mati v snaminje, de ſim vaſh ſin. Un dan ſo umerli. Lepó vaſ ſhe enkràt posdravijo, in po mêni vam dajo véditi, de ſo bili nedolshni in de vam odpuſtijo. V nebeſih vaſ upajo sopet viditi, kér to na sêmlji ni bilo vezh mogozhe. Ti imáſh pa pobóshno in mirniga ſerzá shivéti, in nimaſh po mêni jokati in ſkerbéti. Le téga mi ne posabi, ljubo déte, de ſim nedolshna in ozhétu svéſta bila. To ſim ſhe v ſmerti pokasala in po tém umerla! Povéj jim to gotovo! Povéj jim tudi, de ſim jih ſhe v ſvoji poſlédnji uri tako rada iméla, kakor têbe ljubim! Povéj jim, kako ſim tukaj shivéla in umerla! — Tudi jih proſim, de bi môje mertvo truplo is té votlíne dali v pokopaliſhu môjih prédnjih ſtarſhev pokopati. Sakaj jes niſim bila téga nevrédna, ako ravno ſo me ljudje pregréſhnizo in nezhiſtnizo miſlili.«

»In po tém ti imám ſhe nekaj povédati, zhéſar nevéſh. Kakor imáſh ozhéta in mater na sèmlji, tako imám tudi jes ozhêta in mater. O Bóg! jes ne vém, zhe ſo shaloſt, ktéro ſim jim jes po nedolshnim usrokovala, preshivéli ali ne. Zhe ſo pa ſhe pri shivljênju — o prôſi ſvôjiga ozhéta, de naj te prezej k njim poſhljejo! O, veſelilo jih bo, ko bodo têbe, ſvôjiga ljubiga vnuka, saglédali, in v tém veſêlju bodo vſe nadlóge ſedmih dolsih lét posabili. Sakaj, oh!« je dalje govorila in ſolsé ſo ſe ji uderle, »oh! vi moj mili ôzhe! vi ſte gotovo po mêni slo shalovali, in vi, môja draga mati! vi ſte ſe gotovo po ſvôji Genovefi slo jokali! O, môji preljubi ſtarſhi! vaſhe oblizhje bi vunder ſhe rada vidila, preden umerjem. O, gotovo ſte sheléli, mêne ſhe viditi, zhe ſte védili, de tu shívim! Ali oh, miſlili ſte, de môje truplo, Bóg vé kjé, v téj puſhavi shé davno trohni. Oh, kaj je vunder bolj ſladko, kakor up, de pridemo v nebéſa — in de ſe v nebéſih sopet vidimo. Bres té toláshbe bi bilo terpljênje na sêmlji prevelíko in mi ubógi ljudjé bi mógli obupati! — Ali ſe jokaſh ljubo déte? Nesaméri, de te tako v ſerze bôdem. Glêj, ako ravno sdaj mêne, ſvôjo mater sgubiſh, ti bo vunder Bóg naméſti mêne dôbriga ozhéta dal! Ne jókaj ſe tedaj, ljubo déte! tvôj ozhe te bodo gotovo prav radi iméli, kuſhevali te bodo, v narózhje jemali in péſtovali, te na ſerze pritiſkali in te ſvôjiga ſinú imenovali, te mnógih rezhí praſhali in od shaloſti in veſelja jokali, kadar bodo têbe ſvôjiga ljubiga otrôka pogledali!«

Genovefi je sdaj jók govor saperl; bresmóshna je nasaj na poſteljo padla in dolgo ni môgla v ſvôji ſlaboſti kar beſéde ne govoriti.

Trinajſto poglavje.
Genovefa ſe k ſmerti pripravlja.
[uredi]

˛Straſhni mras sime je bil odjenjal, tôpel, mlazhen véter je pihljal, ſolnze je sopet o poldné ſvítlo in prijasno v votlíno ſijalo in njegovi mili sharki ſo sa ſposnanje topljeje ſijali. Ivje na vratih in ſrésh na ſtenah votlíne ſe je ſtópil in velike kapljize ſo na tlà kapljale. Genovefi je pa zhe dalje huje prihajalo in nizh ni vidila pred ozhmí, kakor blishno ſmert. Krish, ki je sraven njé nad póſteljo viſel, je s ſténe vsela, in ſe je v ſmert pripravljala.

»Oh,« je djala, »tolashbe ſizer nimam, de bi duhovna pri ſêbi iméla, ki bi mi ſerzé délal in mi kruh shivljênja, okrepzhanje sa dolgo pot v vézhnoſt, podál! Pa Ti, o Goſpod! Ti vézhni vikſhi duhoven ſi ſam pri mêni! Ti ſi vſim, ki ſo ſkaſaniga ſerza in ponishni, prav bliso! Vſako zhlovéſhko ſerze, ki terpí in po tebi hrepení, obiſheſh in pokrepzhaſh! Sej ſi ſam rékel: »Glej, pred vratmi ſtojim in terkam; ako kdo môj glaſ ſliſhi in mi odprè, zhem k njêmu iti in sh-njim vezhérjati, in on bo s menoj.« To rêzhi je dolgo s ſklenjenima rokama in s v tlà vpertimi ozhmí molzhé molila.

Boleſlav je zél dan in v dolsih posimſkih nozhéh bres luzhi védno sraven njé ſedel in dobri fante ni hôtel ne jêſti in ne piti vezh. Vſe ji je ſtóril, kar ji je v ozhéh bral in prav s prôſto ljubésnijo ji je ſtrégel. V obé rozhíze je mahú vsél in kar jih je mogél doſézhi, mokre ſténe ſuſhil, de bi vôda na bolno mater ne kapljala. Ob ſkalovju in drevju je ſhe vezh ſuſiga mahú nabrál, de bi nameſti môkre poſtelje bólji napravil. Sdaj ji je v buzhi mersle vôde is vira prinéſel in djal: »Ali hozhete piti, mati! Takó vam je vrózhe in vaſhe uſtnize ſo vſe ſuhe.« Sdaj ji je mléka prinéſel in rékel: »Pite nò, draga mati! dôbro je in ravno sdaj ſim ga namolsil. Po tém jo je objél in ihtijozh rékel: »O mati, o draga mati, o ko bi lé nameſt vaſ môgel bolan biti, ali pa umréti!«

Nékiga jutra je dvoje ur prav mirno in ſladko sadremala. Dôſti brihtneji in mozhneji ſe je sbudila. Mali leſéni krish, ktériga je smiraj v rokah dershala, ji je bil v ſpanju is rok padel. Iſkala ga je, in Boleſlav, ki je koj vidil, kaj hozhe, ji ga je sopet v roko podal. »Oh ljuba mati!« je sazhel, »sakaj dershite smiraj ta léſ v roki?«

»Ljubo déte!« mu je rêkla, »dálj ſim miſlila shivéti, drugazhe bi ti bila shé popréj povédala. Pa sdaj shé dôbro previdim, de ſe kaj dôbriga nima odlaſhati. — Pripovédovala ſim ti shé ſizer, de imá nebéſhki ôzhe tudi ſina, ki mu je po vſe enák. Pa kaj je ta ſin vſe savolj naſ ſtóril, ti ſhe niſim povédati môgla. Velíko téga bi ne bil vtégnil rasuméti, kér ſi doſlej od vſiga ſvéta odlozhen v téj puſhavi raſtel. — Sdaj, ko shé véſh, de je vezh ljudí na ſvétu in kakſhni ſo ti ljudjé, ker ſi ſliſhal in nekoliko shé na mêni viditi moreſh, kaj ſe pravi umréti — hozhem poſkuſiti, ti naj vashneji reſníze is sgodbe Bôshjiga ſina rasloshiti. Po tém boſh tudi previdil, kaj ta léſ v môji roki poméni. Poſluſhaj tedaj pasljivo, kar ti bom sdaj pripovédovala in beſéde ſvôje matere ſi dôbro v ſerzé vtiſni!«

»Gléj, ljubimu ozhétu v nebéſih ſe je inako ſtorilo, de ſo bili ljudjé zlo tako hudôbni in savolj téga tako révni, de jih savolj téga po ſmerti ſhe v nebéſa ni môgel vséti. Poſlal jim je tedaj ſvôjiga ljubiga ſina is nebéſ. Ta je imel sa-nje ſkerbéti, de bi ſe bili pobóljſhali. Njegovo ſvéto imé je Jesuſ Kriſtuſ.

»Ta njegov ljubi ſin je bil tako mogózhen in miloſten, kakor ôzhe. Ko je ſhe otròk bil, ſhe veliko manji ko ti sdaj, je bil s ſvôjo materjo tudi v taki votlini, v ktéri ſo shivali prebivale, kakor v tej. Ko je odraſtel, ſhe vézhi ko ſim jes sdaj, je tudi dolgo v puſhavi shivel, ki je bila ſhe ſtraſhnêji, ko je ta. Tam je védno môlil, de bi to, kar je imél ljudém povédati in v njih prid ſtoriti, ſaj saſtonj ne bilo!«

»Po tem je ſhel med ljudí, in jim je povédal, de ga je nebéſhki ôzhe mednje poſlal, in de je nebéſhki ôzhe tako dober, de jih imá tako rad, de ſo vſi ljudjé otrôzi téga dobriga ozhéta, in de imajo sató tudi oni dôbri biti in téga dobriga ozhéta in eden drusiga prav radi iméti. Kdor njêga, ſinú, poſluſha, je rékel, in ſe pobóljſha, pride nekdaj tudi v nebéſa in bo tam prav veliko veſêlja imel. Kdor ga pa ne poſluſha in ga ne vBóga, ta ne pride ne le v nebeſa, temuzh v prav ſtraſhan kraj. — Pa ljudjé mu niſo verjéli, de je ſin nebéſhkiga ozhéta, in de ga je nebéſhki ôzhe poſlal. Ozhitno jim je tedaj pokasal, de je tako mogozhen, kakor ôzhe.«

»Neka mati, kakor jes, lé nekoliko ſtareji, je bila, poſtavim, nekdaj bolna, in je imela ravno tako hudo merslizo. Shivi zhlôvek ji ni môgel pomagati. On jo je pa lé sa roko prijél, kakor te jes sdaj sa roko primem — in v tiſtim migljeju je sopet osdravéla, in sopet tako lépa in rudézha poſtala, kakorſhna je prej bila.«

Drugikrat je bil ſin — nekoliko vézhi, ko ti — zlo umerl. Edini ſin ſvôje matere je bil, kakor ſi ti moj edini ſin! O kako ſe je mati po njêm jokala! To ſi moreſh lahko miſliti. Pa ſin Bôshji je materi prijasno rékel: »Ne jókaj ſe,« in mertvimu truplu je rékel: »Vſtani!« in koj je bilo sopet shivo in vſtálo je. In ſin Bôshji ga je materi pêljal, in nepopiſlivo ſe je veſelila.«

»Pa ljudjé mu ſhe niſo verjéli, de je ſin Bôshji, in de ga je nebéſhki ôzhe na ſvét poſlal. Niſo ga môgli terpéti, kér jim je védno pravil, de ſo hudôbni in de ſe imájo poboljſhati. Vêlik léſ ſo tedaj ravno tako svesali, kakor je ta mali, ki ga tukaj v roki dershím — krish ſe imenuje, in potem ſo sheblje, ki ſo bili nekako ternju podobni, pa veliko vézhi in terji, ſkosi njegove roké in nogé savertali in ſo ga po tem s raspétimi rokami na krish pribili. Kri je is njega vréla in umréti je mógel. Oni pa ſo ſe ſhe ſmejáli in saſmehovali ſo ga. Pa vunder ni ne êniga zhloveka rasshalil, in vſim je le vſe dôbro shêlel in vſim je pomagal, ki ſo pri njém pomozhi iſkali!«

»O hudôbni, hudôbni, sanikerni ljudjé!« je rékel Boleſlav. »Ali je pa to terpel nebéſhki ôzhe in ali ni ſtrél va-nje ſpuſtil? Jes bi bil, ko bi bil na njegovim méſtu, vſe pobìl!«

»Ljubo déte!« je rêkla mati! »ſin je sa-nje k ozhétu môlil: »Ozhe!« je rékel, »odpuſti jim; nevéjo, kaj délajo!« In kaj ſhe, umerl je is ljubésni do ljudi, is ljubesni do vſih ljudí, tudi is ljubésni do tiſtih hudôbneshev. To je bilo tako potrebno, ljubo déte, drugazh bi ne bil nihzhe v nebéſa priſhèl, in ti in jes tudi ne. Tudi is ljubésni do náju je dal ſvôje shivljênje!«  

Dobri fantek je nepremakljivo ſedel in vſe na tanko poſluſhal, biſtre ſolsé ſo ſe mu po rudézhih lizih vlile. Sakaj kér je to pervikrat ſliſal, ga je nepopiſljivo poprijélo. »O dobri, dobri ſin Bôshji!« je rékel in s ſernjino, v ktéro je bil savit, ſi je ſolse briſal. »Ali je pa sdaj tudi v nebéſih?«

»Kaj pa de, ljubo déte,« je rêkla mati, »njegovo truplo je réſ mertvo obleshalo. V ſkalo ſo ga poloshili, ki je bila téj enaka, v ktéri midva prebívava, in vêlik kamen ſo pred-njo savalili. Pa le pomiſli, préden je bil trétji dan, je sopet shiv is njé priſhel. Nekoliko ljudi vunder ni bilo tako hudobnih, kakor drugi. Poſluſhali ſo ga in pobóljſhali ſo ſe. Ti ſo ga prav radi iméli in mozhnó ſo njegovo ſmert objokovali. K tém je sdaj ſhel. O, to jim je bilo veliko veſêlje, ga sopet viditi. Pa rékel jim je, de gré sdaj sopet k ſvôjimu ozhétu domú v nebéſa. Vſi ſo savolj téga ſilno shaljevali. On jim je pa rékel: »Ne jokajte ſe in mirniga ſerzá bodite! Gléjte, gôri, kjér moj ôzhe ſtanuje, je proſtora dovolj sa vaſ. Tjé grém sdaj, in pripravil vam bom tam ſtanovanje. Storíte lé, kar ſim ukasal, in vſi bote tjé priſhli, kjér ſim jes. Sopet vaſ bom vidil in po tém bo vaſhe veſêlje popolno, in nihzhe vam ga ne bo môgel vséti. Pa tudi na sêmlji bom ſhe; ako ravno me nihzhè ne bo vidil, bom vunder smiraj nevidljivo pri vaſ do kônza ſvetá. »Blagoſlovil jih je ſhe in prizho njih ſe je viſhej in viſhej v nebéſa vsdigoval, dôkler jim ga je ſvitel oblak sakril.«

»O to je moglo lepo biti!« je rékel Boleſlav. »Ali pa sdaj tudi ſhe vé sa naju? Ali vé, de ſva v tej puſhavi, in ali ga bova kdaj v nebéſih vidila?«

»Kaj pa de!« je odgovorila mati. »Povſod naju vidi, in kjer ſva kóli, je on pri nama, in naju ljubi, nama daje dôbre miſli v ſerze, in nama pripomore, de ſva prav dôbra. Sakaj, gléj môje ljubo déte! ti ſi sdaj dober fantek, in ſi mi shé veliko veſêlja ſtóril. Pa prav in veſ dober vunder ſhe niſi. Pa to lahko, ako lé nekoliko naſe pasiſh, na ſébi vidiſh vſaki zhaſ. Gléj, ti bi gotovo ne bil tako sa ljudí môlil, kakor ſin Bôshji, ko bi te bili morili. Sej ſi ravno sdaj rékel, de bi bil vſe pobil, ko bi ti bilo le mogozhe bilo. Tukaj she vidiſh, de ſhe niſi tako dober, in de ſhe nimaſh take ljubésni, kakor ſin Boshji. In tako dôbri in miloſtni moramo vſi biti, kakor je ôn, zhe hozhemo njêmu in njegovimu nebéſhkimu ozhétu dopaſti in v nebéſa priti. In v tem, de bomo tako dôbri in miloſtni, kakor ôn, nam hozhe ſin Bôshji pomagati. Sa to je na ſvét priſhel, in sa naſ na krishu umerl.«

»In sdaj, ljubi Boleſlav, uméſh, sakaj ta mali krísh vedno v roki dershím. Ljubésni uniga naju opominja, ki je sa naju na krishu terpel in umerl! Opominja naju, de moramo tudi mi ljudjé s terpljênjem in ſmertjo, kar ſe tudi krish imenuje, v nebeſa priti. In sa to nam je to prôſto snaminje tako ljubo in drago!«

»Oh, ljubo déte;« je dalje govorila ga s ſolsnimi ozhmí pogledajozh, »nizh nimam, kar bi ti v ſpomín dala, kakor ta révni léſ. Pa kadar bom shé mertva, ga vsêmi is môjih, merslih, ſterjenih rok in hrani ga. Ne ſramuj ſe, ljubi ſin, kadar boſh odraſtel in bogàt, ta révni ſpomin ſvôje matere na najbólji kraj ſvôjiga prihódnjiga kraſniga ſtanovanja poſtaviti! ˛Smiſli ſe, kadar koli ga saglédaſh, na-nj, ki je s ljubésni do têbe na krishu umerl, in na ſvôjo mater, ki sdaj s tém krishem v rokah umira! ˛Sklêni vſelej, poboshno in dôbro, zhiſto in nedolshno shivéti, ljudí ljubiti, jim dobro délati in zlo sa-nje umreti, ako jim je to koriſtno in ako bi tudi previdil, de bi ti nikóli hvaléshni bili ne vtegnili! O, zhe pri poglédu v ta krish vſe tó ſkléneſh in tudi ſtoriſh, — ti bo mala dédina (erbſhina) po tvôji materi vezh vrédna, kakor vſa velíka dedina,ki jo imáſh po ſvôjim ozhétu prizhakovati!«

Od dolsiga govorjenja je bila Genovefa, tako oſlabéla, de je sopet dolgo pozhivati in molzhati mógla.

»Oh,« je ſpet jéla sa nekoliko zhaſa, »de bi le ſrézhen do ſvôjiga ozhéta priſhel; sakáj pot tjekaj ſkosi grosovito puſhavo, ſkosi goſti, saraſheni, tamni gojsd, zhes ſterme ſkale in globôke prepade, je têbi ubósimu, ſlabimu otrôku reſ terda, dolga in nevarna. Pa Bog ti bo shé pomagal, de boſh k ſvôjimu ozhétu, ktériga ti je tù na sêmlji dal, ſrézhno priſhel, kakor nam tudi ſkosi veliko bolj nevarno puſhavo shivljênja pomaga, de bi k njêmu, k pravimu in edinimu ozhétu nebéſhkimu ſrézhno priſhli in njegovo oblizhje glédali! Ne posabi tudi kake dve buzhi polne mléka s ſebój vséti, de na póti ne omagaſh. Vsêmi tudi tiſto gorjazho tam, de ſe boſh divjim sverínam branil. Kdor v Bogá saupa, ſrézhno po kazhah in gadih hodi, in lêve in smaje s nogami tare.«

Ko ſe je jélo mrazhiti, ji je prav ſlabo prihajalo. Tako teshko je ſôpla, de ſi je vrozhe potila. Vſo ſvôjo mozh je sbrala in na ſvôji mahovi poſtelji ſe ſklenivſki je fantka, ki je ravno sraven njé ſedel, ôjſtro in milo poglédala, ter s terdnim glaſam djala, de ſe je vſtraſhil: »Boleſlav, poklékni, de te ſhe oblagoſlovim, kakor ſo tudi môja mati mêne oblagoſlovili, préden ſim ſe od njih lozhila. Miſlim, de je môja poſlédnja ura blíso!« Ubógi fantek je ihtijózh pokléknil, ſvj mili obràs k tlam priklônil, ter ſvôje majhne, trepézhe rozhíze poboshno vsdignil. Genovefa je ſvôjo roko na njegovo kodraſto glavo poloshila in s globoko ganjenim glaſam djala: »Bog te oblagri, moj ſin, in Jesuſ Kriſtuſ bodi s tebój, in njegov Duh naj te vodi in vlada, de boſh dober zhlovek in nikoli, prav nikoli kaj hudiga ne ſtoriſh, in de te bom v nebeſih sopet viditi môgla!« Sasnaminjala ga je ſhe s ſvêtim krishem, objéla in kuſhnila, rekozh: »O Boleſlav! ko boſh sdaj med ljudí priſhel in njih hude sgléde vidil, ſe nikar ne ſpridi! Kadar boſh v zhaſti in v bógaſtvu shivel, ne posabi ſvôje ubóge matere! Oh, zhe boſh te môje ljubésni do têbe in téh môjih ſols in môjih poſlédnjih beſéd, beſéd ſvôje umirajozhe matere kdaj posabil, in ſe ſpridil; boſh na unim ſvétu vézhno od mêne lozhen! O, Boleſlav, oſtani dober!« —

Dalje ni môgla vezh govoriti; na ſvôjo poſteljo je nasaj padla in ozhí ſtiſnila, in Boleſlav ni védel, ali lé ſpi ali je shé réſ mertva! Jokajózh in ihtijózh je sraven njé pokleknil in védno môlil: »O Bóg, ne daj ji umreti. O Jesuſ Kriſtuſ! sbudi mi sopet môjo ljubo mater.« ——

˛Shtirnajſto poglavje.
Vojnomirovo shalovanje po Genovefi.
[uredi]

Grôf Vojnomir je takrat, ko je po Golovi tôshbi, od perve jése vnét, neſrézhno obſojenje Genovefe v ſmert podpiſal, v ſvôjim bôjnim ſhotoru savolj préjete rane bolán lêshal. Njegov ſtari bojni tovareſh in konjnik, Volk s iménam, je bil ravno vezh milj daljezh od tabora; s ſvôjimi konjniki je vosek klanez med gorami varoval. Ko ſe je bil vernil in v ſhotor grofa ſtopil, po sdravju ſvôjiga goſpoda popraſhat, mu je grôf koj vſe povédal, kar ſe je ta zhaſ sgodilo. Stari, poſhténi ſlushabnik ſe je uſtraſhil, de je oblédel in rékel: »O ljubi goſpod, kaj ſte ſtorili? Vaſha goſpa je gotovo nedolshna; ſvôjo ſtaro, ſivo glavo saſtavim. Tako poboshna duſha, tako dôbro srejêna hzhí ſe ne ſpridi tako kmalo. Verjemite mi to, po ſkuſhnji govorím. Pa vaſh Gôlo je sarobljen sanikernik! Ne samerite ſvôjimu ſlushabniku savolj té beſéde. Dobro vém, de ſe je s ſvôjim prilisovanjem globoko v vaſhe ſerze vgnjesditi snal. Pa verjemiti mi ſaj, kdor vaſ védno hvali in vam védno pravi, de imáte prav, ta je vaſh neprijatel. Is ſerza vaſ sanizhuje in le ſvôje koriſti (dobizhka) iſhe. Kdor vam reſnizo tudi takrat pové, kadar je ne ſliſhite radi, je vaſh prijatel. Poſluſhajte me tedaj, ljubi goſpod in v téj prizhi ſvôjo obſodbo preklizhite! Bóg ſe uſmili! Kam je priſhel môj dobri goſpod! Naj manjſhiga ſvôjih ſlushabnikov bres ispraſhevanja obſoditi bi ſe vam naj vézhi pregréha sdéla — sdaj ſte pa ſhe ſvôjo poboshno goſpó bres vſiga ispraſhevanja obſodili! O saterite shé vunder kdaj ſvôjo neſrézhno, prenaglo jéso! Védno ſte ſe mogli préd ali potlej savolj ſvôje jéso káſati, sdaj pa — bojím ſe, bojím ſe, — je velike neſrézhe kriva.«

Grôf je ſposnal, de ſe je prehitel, pa je vunder smiraj ſhe dvômil, kdo de je kriv, Genovefa ali njegov ljubzhek Gôlo. Sakaj Golovo piſmo je bilo tako umetno is lashí ſtkano, in poſel (pot) ktériga ſi bil je Golo sa ſvôje narozhilo odbrál, je bil tako premêden goluf in snal je vſe s takim sasdevanjem poſhtenoſti potèrjati, de je ſumni grôf veſ oſlepljen bil. Med tem je ſhe tiſto uro svéſtiga pôſla Golu poſlal s poveljem, de imá njegovo goſpó Genovefo do njegoviga prihóda v njéni ſôbi (zimru) varovati, pa ji nizh shaliga ne ſtoriti in ji vſiga obilno po njéni vólji podáti. ˛Svôjiga naj boljiga kônja je pôſlu dal in sasugal mu je, na vſo mózh hitéti. Tudi mu je obljubil veliko slatá, zhe bo ſhe ob pravim zhaſu na Vojnomirovo priſhel, in mu od ôndi po vólji odgovor prinéſel.

Tazhaſ, ko je bil pôſel na poti, je grôf dan na dan bolj otôshen prihajal. V téj uri ſe mu je sdélo, de je Genovefa nedolshna, v drugi je sopet miſlil, de je nemogozhe, de bi ga bil Golo, ktérimu je bil toliko dôbriga ſtoril, tako nalàgati môgel. Tako je bilo njegovo ſerzé neprenehama od negotovoſti in ſtrupenih dvomb (zvibljanj) shgáno. Po deſétkrat na dan je ſvôjiga svéſtiga Volka glédati poſlal, ali ſhe pôſel ne pride nasaj, in zéle nozhi ſe je ſpanje njegovih ozhí ogibalo. Pôſel pride nasaj in ſporozhí, de je bila Genovefa s ſvôjim otrôkam ſkrivno v gojsdu vmorjena, kakor je bil grôf ukasal. Dobrimu grôfu ſe ni drugazhe sdélo, kakor de bi bila njêmu ſamimu ſmertna ſôdba ſtêkla in méma (mutaſta) shaloſt ga je obſhlà. Stari poſhténi Volk je ſhel vùn, in je glaſno sdihoval in grofovi konjniki, ki ſo bili vſi pred njegovim ſhotoram sbrani, ſo preklinjali in shugali, Gola, kadar domú pridejo, na drôbne koſe rasſékati.

Grôf je lêshal lét' in dan savolj rane bolan; sakaj nepokoj in grisézhi zherv njegoviga ſerzá ſta osdravljênje savirala. Koj, ko je osdravel, je prôſil, domú iti. Ko ſo bili Samorzi shé premagani in ſe jih vezh ni bilo bati, ga je kralj domú ſpuſtil. S ſvôjim svéſtim Volkam in s ſvôjimi hrabrimi junaki ſe je tedaj koj na pot podal in proti dragi domazhii odjésdil.

Nékiga vezhéra pôsno je pervo vaſ ſvôjiga grajſhinſtva doſégel. Dôbri ljudjé, moshjé, shené in otrôzi ſo priſhli vſi kmalo is ſvôjih kozh in ſo glaſno sdihovali: »O dobri, miloſtivi goſpód! Oh, ſtraſhna neſrézha! Oh, dôbra grôfinja! Oh sanikerni Golo!« Grôf s kônja ſtópi, vſe prijasno posdravi, jim roko podá in vſe ispraſhuje, kaj ſe je ta zhaſ, ko je bil na vojſki, doma sgodilo. Pa le vſe dobro je od Genovefe ſliſhal in od Gôla vſe hudo.

Nevoljen in s preſtraſhenim ſerzam je dalje jésdaril, de bi ſhe tiſto nozh na Vojnomirovo priſhel. Shé od daljezh je vſe grajſke ókna rasſvitljêne vidil. Ko je blishej priſhel in proti grádu po hribu jésdaril, je ſhumézho musiko saſliſhal. Golo je ravno s ſvôjo derhálijo veſél obéd imel. Gotovo ſe je nádjal, de bo grôf savolj ſvôje hude rane umerl. Goſpoda zéliga grajſhinſtva ſe je tedaj shé miſlil in s védnim rasveſeljevanjem in veſélim rasgrajenjem je ſkuſhal ſvôjo hudo véſt omamiti. Pa ko je tako pri obilni misi v kotu ſedel, je marſiktér ſlushabnikov, ki ſo jedí na miso noſili, ſkrivaj drugimu rékel: »Ti, zhe naſh dobri grôf umerje, jo bo sviti Golo v téh nepokojnih zhaſih, ſhe svil, de bo naſh goſpód. Pa jes bi ne hôtel v njegovi koshi biti. Lé pogléj, kako nepokojno ſedí!« — »Prav imáſh!« je drugi rekel, »nizh praviga veſêlja nima, in nizh ſe mu ne priléshe. Ravno tako tam ſedí, kakor ubógi gréſhnik pri ſvôjim poſlédnjim obédu. Ne tel bi v njegovi koshi tizhati, in plazhila, ki ga bo na unim ſvétu prejél, s njim deliti.«

Ko je grof do grajſkih vrát priſhel, je ukasal satrobiti v snaminje ſvójiga prihoda. Zhuváj v ſtolpo jim je s trobénto odgovóril. Golo in vſi njegovi gôſtje ſo od ſtolov ſkozhili in beſéda: »grôf! grôf!« ſe je po zélim gradu raslégala. Gôlo, ki bi bil bersheje ſmert, kakor grofa prizhakoval, je urno dôli hitel in je grôfu, ki je ravno s kônja ſtopal, veſ ponishen kônja dershal. Grôf ga je dolgo ojſtro in terdno glédal, bres de bi bil beſédo govoril, in Golo je tako bléd in v trepetu tam ſtal, kakor hudodélnik pred ſvôjim ſodníkam. Njegova huda véſt mu je ozhitno is plaſhnih ozhí glédala in vſa neſrézhna sgodba mu je ſtala s velikimi zherkami na obrasu sapiſana. S ſlabimi, trepezhimi ſtopnjami je ſhel pred ſvôjim goſpódam po ſtopnjizah, in njegova trepézha roka je komaj gorézho bakljo dershala. Grôf v zélim gradu ni drusiga vidil, kakor potrato in dôbro shivljênje, neródnoſt in smeſhnjavo. Povſod ſo ga ptuji, uſtraſhêni obrási ſrezhévali, in malo ſtarih ſlushabnikov, ki ſo bili ſhe oſtali, ga je s ſolsnimi ozhmí posdravljalo. Ko je v veliko oroshnizo ſtopil, je zhelado in oklèp na miso poloshil, od Gola vſe kljuzhe od gradú tirjal, in ſvôjimu svéſtimu Volku ukasal, dôbro na grajſke vrata pasiti, de nihzhe ne pobégne, in ſlushabnikam je sapovédal, njegovim trudnim vojakam dôbro poſtrézhi, in molzhé je vſim s roko pomigal, de imajo vùn iti.

Na to je ſhel naj préd v ſôbo ſvôje goſpé. Golo jo je bil koj po Genovefinim vjétju saklênil, in potém ni bil nizh vanjo ſtopil vezh, kér mu huda véſt téga ni pripuſtila. Vſe je bilo ſhe, kakor tiſto jutro, ko je Genovefa is nje ſhla. Tam je njéni ròm sa ſhtepanje ſtal, v ktérim je bil vénez pol dodélan s biſerov narejen in s napiſam: »Vojnomiru ſe vernivſhimu junaku njegova svéſta Genovefa?« Tam je ſhe njéna harſa ſtala nad bukvami, ki ſo bile polne nedolshnih pobóshnih péſem, ktérih je vézh ſama na prizhujózhnoſt ſvôjiga moshá sloshíla. Vezh naſtavkov od piſem na-nj, polnih pobóshnih, blagih miſel, polnih ljubésni in sveſtóſti je naſhel, ktérih pa nobêniga ni v roko prijél. Piſala je v njih, kako vſaki dan sa-nj moli, de bi ga Bóg sdraviga is kervavih bôjev domú pripêljal; kakó ſe veſelí, mu s ſinam ali s hzhérko na proti priti; kako sa-nj ſkerbí, in ſe po njêm joka, in kako ji njegovo molzhanje toliko nozhi bres ſpanja usrokuje. Sakaj kakor Golo nobêniga piſma od njé grôfu ni poſlál, tako je tudi vſe piſma, ki jih je grôf nji piſal, vjél. Preſtráſhen grôf je ſhe o polnozhí s prekrishanima rokama in poln tihe bolezhine ſedel, in ſhé vidil ni, de je shé ſvézha dogoréla, in de shuga vgaſniti. Sdaj je Berta, svéſta dekliza, priſhla in mu je piſmo prineſla, ktéro je Genovefa v jézhi piſala; vervizo biſerov mu je pokasala, ktére je kój ſposnal in s britkim jókam mu je povedala, koliko dôbriga ji je Genovefa v bolésni ſtorila; koj je v nôzhi, préden je bila v ſmert peljana, rêkla, in kar je ſhe od njéne sgodbe védila. Grôfova tiha shaloſt ſe je sdaj v ſolsé omezhila. Vſe to, slaſti pa piſmo, mu je bilo shiva prizha od Genovefine nedolshnoſti. Tako mozhno ſe je jókal, de ni nizh vidil in de ſo ſolsé vſe Genovefino piſmo premozhile. Védno je klizal: »Bog! O, Bog! O Genovefa! — in têbe, têbe ſim môgel umoriti! Têbe in ſvôjiga ſinú! O, jes naj neſrézhnejſhi smed vſih ljudi!« — in njegov svéſti Volk, ki je na njegovo sdihovanje prihitel, ga je ſkuſhal vtolashiti, pa saſtonj.

Ko je grôf shé dolgo jókal, je, ko bi bil trenil, vſtal; ſvôj mezh je hotel iméti in Gola britko umoriti. Volk mu je branil in ga opominjal, tudi Gola ne bres ispraſhevanja obſoditi. Sa to rej je ukasal grôf, Gola ſhe to nozh prijéti, ga v shelésje in ſpone vkleníti in ga v ravno tiſto jézho vrézhi, v ktéri je Genovefa toliko zhaſa kopernéla. Tudi vſe tiſte, ki ſo bili s Gôlam, je ukasal do praviga zhaſa sapréti. Vojaki ſo to s veſêljem ſtoríli. Drugo jutro je grôf sapovédal, Gola pripeljati. Préden ſo ga pripeljali, je ſhe enkrat Genovefino piſmo prebrál. Beſéde: »Odpuſti mu, kakor mu jes odpuſtim; — savolj mêne ſe nima ne kapljize kerví preliti!« ſo mogózhno njegovo ſerze poprijéle. Ko ſo Gola pripeljali, ga je grôf s objokanimi ozhmí milo poglédal s krôtkim glaſam rekózh: »Golo, kaj ſim ti ſtoril, de ſi mi tako shaloſt napravil? Kaj ti je moja shêna — kaj ti je moj ſin narêdil, de ſi ju umoril! Reven paglovez ſi priſhel na ta grad in ſi mnogo dobrót vshíl — sakaj mi tako vrázhaſh?« — Golo je miſlil, de bode grôf rasgrajal in ſe grosíl. To nenadjana miloſt mu je ſerze prebôdla. Glaſno je sajokal in rekel: »Oh, neſrézhna ſtraſt me je oſlepila! Vaſha goſpá je bres krivíze kakor angelj v nebéſih — jes ſim bil hudôba, ki jo je hôtla sapeljati. Kér me ni vſliſhala, ſim sdivjal, in ſim ſe hôtel maſhevati pa tudi ſvôje shivljênje obvárovati. Bal ſim ſe, de me bóte, zhe vam reſnizo pové, umorili. Sa to ſim jo prehitel in jo po krivim satóshil.« Grôfu je bila velíka tolashba, de je bil ſam Golo priſiljen, njéno nedolshnoſt ſkasati in mignil je s roko, ga sopet nasaj v jézho peljati; in ſvoj obras je v bélo ruto ſkríl, jokal ſe je in ſvôjo jéso v dnò pekla preklinjal.

Grôf je bil doſlèj tako otóshen, de ſe ſo sa njegovo shivljênje báli. Njegova bolezhina ga je vzhaſih tako pêkla, de bi bil kmalo snôrel. Vſi ſoſédni vitesi, njegovi hrabri prijatli, ſo priſhli vkup, ga toláshit. Pa grôf je tiho ſedel in ſe ni dal potolashiti. Smiraj je v Genovefini ſôbi ſedel in nikamor dalje ni ſhel, kakor v kapelizo v gradu. Njegova naj vezhi ſkerb je bila, Genovefini grôb poiſkati, de bi ſe na njem sjókati môgel, in de bi jo ſpodobno pokopati dal. Pa nihzhe ni sa grôb védel; sakaj moshá, ki ſta jo bila v ſmert peljala, ſta kmalo po tem sginila in nihzhe ju vezh ni najti védel. Grôf je v zérkvi na Vojnomirovim ſpomín njéne ſmerti lepo obhajati ukasal. On in njegovi ſlushabniki in vſi vitesi is okóliſhine s ſvôjimi shenámi ſo priſhli s veliko shaloſtjo, in tudi tolika mnoshiza ljudſtva ſe je nabrala, de je komaj deſétiza njih v zerkev iti môgla. Grôf je dal obilni milodar (almoshno) ubógim deliti in ſvôji goſpéj v zérkvi lépo snaminje narediti s slatim napiſam, ki bi njéno shaloſtno sgodbo tudi ſhe mlajſhim praviti imel.

Petnajſto poglavje.
Grôf Vojnomir sopet ſvôjo Genovefo najde.
[uredi]

Léta ſo pretêkle, préden ſe je grôf Vojnomir pregovoriti dal, sopet is ſvôjiga gradu iti. Pa pôtlej ſhe ſo ga mógli njegovi prijatli, vitesi in sveſti Volk tako rekózh ſiliti, in ſi vſe prisadjáti, zhe ſo ga le nekoliko rasveſeliti hôtli. Ta je pripravil velíko obéd in kak uméten ſtrunar je mogel sabrenkati in tolashne péſmi péti. Drugi je napravil viteshke igre, ſtreljanje s lokam i. t. d. Tretji ga je na lov povábil. To poſlédnje rasveſeljevanje, ktéro je grôf shé s mladiga ljubil, je bilo ſhe naj bolj pripravno, mu otoshnoſt preganjati. Ko ſo vitesi to vidili, ſo mnogokrat, sdaj jeléne in divje merjaſze, sdaj volkove in medvede, ktérih je bilo takrat na Némſhkim ſhe veliko, ſtreljali, in grôf je mogel s njimi na lov hoditi. Na Volkovo prigovarjanje je tedaj tudi on nékdaj veliko lovſhino napovédal, in vſe vitese je prôſil s njêm iti. Kônez sime je bilo, in pervi jaſni dan, ko bo sopet ſnég pádel, je bil odlózhen. Dan je priſhel in koj, ko ſe je sasorilo, je ſhel grôf od vſih shlahtnih vitesov is okóliſhine in od velike derhali ſlushabnikov ſpremljen na lov. Vſi ſo jesdarili in ſhe mnoshiza ljudí s obtovorjenimi konji, mesgi, in Iovſkimi pèſmi je ſhla s njimi. Rogovi ſo veſelo po gojsdu buzhali. Mnogo jelénov in divjih merjaſzov je bilo poſterljênih. Tudi grôf je priſhel kmalo do divjazhine. Na kônju jo sa njo udari. Svér zhes ſtermo ſkalovje in po germovju in ternju beshí in ſe poſlédnjizh — v Genovefino votlíno ſkrije. Sakaj ravno tiſta sveſta koſhuta je bila, ktére mléko ſta Genovefa in njéni ſin shé tako dolgo vshivala.

Grôf je kônja k hvoji privésal in svér po ſnégu ſledivſhi pride v votlíno. Va-njo je poglédal in veſ sazhúden sagléda sad v votlíni s-hujſhano zhlovéſhko podóbo s sidoblédim oblizhjem. Genovefa je bila. Hudo bolésen je bila ſizer preſtála, pa vunder je bila ſhe tako ſlaba in bres vſe mozhí, de bi v téj puſhávi nikóli ne bila osdravéla, temuzh vſak tjéden je ſmerti prizhakovala.

»Zhe ſi zhlôvek« je savpil grôf v votlíno, »pridi vùn na ſvítlo!« Genovefa je priſhla v ovzhji koshi savíta, plézha ſo ji dolgi slaténkaſti laſjé sakrivali; goloroka in bôſa — vſa premrasena in bléda kakor umerajózha je bíla. »Kdó ſi?« je rékel grôf, nemalo preſtraſhen nasáj ſtopivſhi, »in kako tù ſim prideſh?« Sakáj nizh vezh je ni posnal. Ona ga je pa o pervim poglédu ſposnala.

»Vojnomir!« je rêkla s ſlabim glaſam. »Tvôja shêna Genovefa ſim, ki ſi jo v ſmert obſódil. Pa, Bog vé, de ſim nedolshna!«

Grôfu ſe ni drugazh sdélo, kakor de je va-nj treſhilo. Vezh ni védel, zhe ſe mu ſanja ali zhe bdi, ker je v ſvôji otóshnoſti vezhkrat bres vſih zhutljejev bil in ker ſe je sdaj v téj grôsni dolíni daljezh v gojsdu, daljezh od vſih ſvôjih ljudí snajdel, je miſlil, de je Genovefin duh pred njim.

»O, ti svelizhani duh môje Genovefe!« je glaſno savpil, »sakaj nasaj hódiſh, me môje kervave ſramote toshit? Ali ſo te morde na tém méſtu vmorili in ali ſo morde tvôje truplo v téj votlíni sakopali? Oh, taka je, in tvôje truplo ſe v grobu obrazha, kér na semljo ſtópim, ktéro ſim s tvôjo kervjo vrudézhil in tvôj duh ſe grosí, kér ſe tvôj morívez tvôjimu mirnimu pokopaliſhu blisha! O vèrni, vèrni ſe, svelizhani duh! Môja véſt me shé dovòlj pêzhe! Vèrni ſe nasaj v ſtanovanje mirú in môli sa-me ubosiga moshá, ki nima na sêmlji nikjér vezh mirú! Ali ſe mi pa ne prikashi v tako shaloſtnim ſtanu — prikashi ſe mi isvelizhaniga angelja in povéj mi, de mi odpuſtiſh!«

»Vojnomir!« je rêkla Genovefa jokajózh, »ljubi mosh! Niſim ne duh! Réſ ſim tvôja shêna — tvôja Genovefa! ˛She shivim. Dôbra moshá, ki ſta me iméla vmoriti, ſta mi prisanêſla!«

Grôf je bil pa ſhe od ſtrahú in grôse veſ omámljen. Temà ſe mu je pred ozhmí delala in ne beſéde ni ſliſhal. ˛She smiraj jo je ſtermó glédal in smiraj je ſhe miſlil duha viditi. Genovefa ga je prijasno sa roko prijéla. Pa ôn jo je ismaknil in s plahim glaſam rékel: »O, puſti me! puſti me! Tvôja rôka je mersla ko léd. Pa lé me vlêzi s ſvôjo ſmertno roko sa ſebój v grôb! Sakaj shivljênje mi je gnjuſobno in ſmert je sa-me naj bólji!«

Genovefa je ſhe enkrat rêkla: »Vojnomir! Ljubi dragi mosh!« in takó miloſtno in prijasno ga je poglédala, kakor nebéſhki angelj. »Ali ne posnaſh vezh ſvôje Genovefe? Gléj, jes ſim reſnizhno jes! Le dôbro me pogléj! Poſhlataj môjo roko! Pogléj le perſtan na-nji, ki ſi mi ga ti dal — O Bog! réſhi ga is téga ſtraſhniga domiſhljevanja!«

Sa dolgo zhaſa ſe je vunder is ſvôje grôse sbrihtal, kakor de bi ſe bil is têshkiga ſpanja isbudil. »Réſ je, ti ſi!« pravi in ſkeſán prednjo na koléna pade. Njegove ozhí ſo bíle dolgo v njéno s-hujſhano podobo vperte — in dolgo ni mógel pregovoriti. Poſlednjizh ſe mu je potók ſols vlil: »Ti tedaj,« je rékel, »ti ſi môja shêna! Ti Genovefa! V taki revſhini! In od mêne va-njo perpravljena. O, jes niſim vezh vréden, de me sêmlja nóſi! Jes ne ſmém ſvôjih ozhi k têbi povsdigniti! O, ali mi moreſh odpuſtiti?«

Genovefa mu je s ſolsami odgovorila: »O Vojnomir! nikoli niſim bila na-te jesna! Sej ſim védila, de ſi bil golufán. O, vſtani in daj ſe objéti, gléj, ſaj ſe od veſêlja jókam, de te sopet vidim.«

Grôf ſe je pa ſhe le komaj upal, jo poglédati. »Kaj? ti mi nizh ne ozhítaſh!« ji je rékel: »In ſhe shal béſede mi né rezheſh? O, ti nebéſhki angelj — ti mila njebéſhka duſha! O, kaj ſim ſtoril, de ſim te tako hudo — hudo rasshalil!« Genovefa je rêkla: »Bodi shé vunder upokojèn, Vojnomir! miſli ſi, de je vſe Bóg tako naklonil. On je tako hôtel. Dôbro je bilo, de ſim v to puſhavo priſhlà; bogaſtvo in velikoſt bi me bile morbiti ſpridile — v puſhavi pa ſim Bogá in nebó naſhla!«

Med tém, ko je ſhe govorila, je Boleſlav priſhel. Nizh ko ſerníno je imel okróg ſêbe in boſ je po ſnégu hôdil, ki je po nektêrih krajih dolinize ſhe debel bil. Pod pasdiho je imel nekaj opréſnih ſhe mókrih séliſh, ki jih je bil ravno v viru natergal, in v rôkah je korenino dershal in jo ravno jédel.

Ko je fantek grôfa v kraſnim viteſhkim oblazhilu, s viſókim pripognjenim pêram na zheladi (Helm) saglédal, ſe je uſtraſhil, obſtal in glaſno savpil: »Mati, kdo je to? Ali je ta morde tudi kdo od hudôbnih ljudí? ali vaſ hozhe umoriti? Ne jokajte ſe!« je rékel in k materi je ſkôzhil. »Nizh vam ne puſtim ſtoriti. Raji naj mêne vmorí, kakor de bi vam kaj shaliga ſtoril.«

Genovefa je prijasno rêkla: »Ljubi ſin, ne boj ſe! Pogléj ga vſaj in kuſhni mu rokó. Nizh ti ne bo ſtóril. Tvoj ljubi, mili ôzhe ſo! Gléj, jokajo ſe nad najno révſhino! Bóg jih je poſlal, de naju reſhijo in ſeboj domú vsamejo!«

Fànt ſe osre in ga pogléda. S ſvôjimi kodraſtimi, zhernimi laſmí, shlahtnim zhêlam, velíkimi ozhmí, lepo sakrivljenim nóſam in s lépimi uſtmi je bil shiva grôfova podóba. Ko je grof brihtniga, zvetézhiga fanta v têj revni obléki saglédal, je ſhe huje sajókal, fanta na roko vsél, ga kuſheval ter rékel: »O môj ſin! o môj ſin!« in s ganjenim ſerzam je proti nébu poglédal, s drugo roko je Genovefo objél in is globozhine ſvôje duſhe rékel: »O Bog, te ſrézhe je prevezh môjimu ubosimu ſerzu, de zhes vſe môje upanje in miſli ob ênim tukaj ſvôje ljubo déte pervizh vidim in ſvôjo shenó, kakor od ſmerti nasaj dano sopet vidim!« In Genovefa je terdno roke ſklenila in pobóshno v nebó pogledajózh rekla: »Réſ je, o Bog! Ti ſi neſkonzhno bogat v daréh in véſh zhlovéſhkimu ſerzu v êni uri teshave mnógih lét obilno plazhati! Têbi bôdi hvala!« In fantek, ki je ſvôje ſtarſhe tako ſerzhno molíti vidil, je bres povelja ſvôje rozhize povsdignil in beſéde ſvôje matere ponovil: »Ljubi Bog! Têbi bódi hvala!« In vſi trijé ſo ſhe dolgo nepremakljivo in molzhé v tej poſtavi oſtali in lé njih ſerza ſo k Bogu govorile, zheſar nobêno ſerzé ne samore isgovoriti.

Zhes dolgo je Genovefa sazhéla: »Ali môji ſtarſhi ſhe shivijo? Ali ſe jim dôbro v ſtaroſti godí? Ali véjo, de ſim nedolshna? Oh, ſedem lét shé me mertvo obshalujejo, in ſédem lét shé niſim nizh od njih ſliſhala!« Grôf je rékel: »Shivijo, dôbro jim gré in véjo, de ſi nedolshna. In zhe je mogózhe, bom ſhe v téj uri kogá s veſélim porozhilam k njim poſlal, de ſi sopet najdena.« Genovefa je vnovizh ſvôje roké povsdignila in s veſelim ganjenjem v nebó pogledala s ſolsamí hvaléshnoſti, rekózh: »Bódi tedaj sahvalen, o Bóg! Ti ſi môjo molitev vſliſhal in naj ſkrivniſhi sheljé môjiga ſerzá ſpolnil in mi tudi ſhe tó dodélil, kar ſim ſi komaj sheléti upala. Môjiga moshá ſi is vojſke nasaj pripeljal, môjo nedolshnoſt ſi rasodel, mêne ſi vſih nadlóg, jézhe in ſmerti réſhil. — ˛Srézhno uro ſi mi odlózhil, de ſim ſvôje ljubo déte njegovimu ozhetu pokasati môgla in sdaj mi hozheſh ſhe môje ſtarſhe pokasati. Ti ſi zhiſta ljubésen!«

Po tém je Genovefa ſvôjiga moshá v votlino peljala. Sakaj bôſa ni môgla vezh na ſnégu preſtati. Pripognjen je grôf v nisko votlino ſtópil, in ko je v nji zherno ſténo in mali s maham poráſhen krish in kamen pred njim, ki je she od Genovefiniga klezhanja sglajen bil, in poſteljo s mahú in torila is buzh in bizhji jerbaſizhek, kar je bilo vſa njena ſprava, preglédoval in ſe sraven Genovefe uſédel in fantizhka na roko vsél, in ko je tudi is votlíne na ſterme ſkale in zherne ſhe ſnéshene hvoje poglédal, ſo ſe mu vnovizh ſolsé vlíle. »O Genovefa!« je rékel, »po kakſhnim zhudu vſigamogozhnoſti te je Bog v téj puſhavi ohranil? Ali ti je angelja is nebéſ poſhiljal, te shivit? Oh« je dalje shaloſtno govoril, »ſédem dolsih lét — bres grishljeja kruha, bres ôgnja po sími, bres poſtelje, bres vſe obléke, bôſa v debélim ſnégu — vojvoſhka hzhí, ki je is ſrebernih in s slatih poſód jédla, ki je v bagoru (Purpur) in ſvili (shida) sraſtla, ktéro je komaj mersel vétrizhek popihljati ſmel; in vunder, v ſkerbéh in nadlogah s-hujſhana, me ſhe ljubiſh — ti svéſta, mila duſha! O, koliko ſo vunder dôbri ljudjé vrédni!«

Genovefa je urno beſédo poprijéla in s angelſko jaſnoſtjo v ſvôjim blédim oblizhju ſe ſmehljaje rêkla: »Molzhi vunder in ne govori beſéde vezh, ljubi mósh! Bóg vé, de ſim tudi veliko veſêlja v téj puſhavi iméla; ali ni v kraljevih hiſhah nizh nadlóg, in ali ſi ti mànj terpel, kakor jes? Nemiſli na to dalje,« je rêkla, de bi njegove miſli na kaj drusiga napeljala — »in pogléj sa to ſvôjiga ſina. Gléj, njegove liza ſe sharijo, kakor bágor. Ob proſti rêji in v bôshjim proſtim ſraku je sdrav in terden sraſtel. V naſhim gradu bi ſe bil morebiti smehzhal, in bléd bi bil in réven kakor otrôzi mnósih imenitnih ljudí. Sa to ſe veſêli in sahvali Boga!«

Sdaj mu je povédala, kako zhudno je Bog njó in njeniga ſinú ohranil od tiſtiga zhaſa, ko je koſhuta v pervizh v votlíno priſhla, do tiſtihmal, ko je dôbra svér od grôfa preganjana tjékaj pribeshala. Grôf je vſe sveſto poſluſhal in poſlédnjizh je ganjen rékel: »Bóg vſe zhudno obrazha in neſkônzhno Bógat je v ſredſtvih (Mittel), ſvôje ljudi otéti. O, ne posabi nikóli, ljubi môj ſin; ko ſi ſhe majhen otrôk bil; ko ſo te tvoj ôzhe savergli; ko ti tudi mati niſo vezh pomagati môgli, in ko bi bilo s tebój mogli pomanjkanja poginiti: je Bog têbe in njih s to dôbro sverjo od ſmertne lakote réſhil. In ko je bla réva tvôje matere verha doraſtla, ko ſo iméli omagati, in ko bi bil ti ubogi fant v téj ſtraſhni puſhavi, polni derézhih sverín, na póti k môjimu domu tudi bleso poginiti mogel, in ko bi mi zhlovéſhke uſta vajne revſhine povédati ne bile môgle: mi je mogla tudi tiſta néma (mutaſta) svér pot do vajniga ſtanovanje pokasati. Tako lahko in tako zhudno sná Bog o pravim zhaſu pomagati. Saúpaj tedaj va-nj vſe ſvôje shivljênje!«

˛Shéſtnajſto poglavje.
Genovefini prihod na Vojnomirovo.
[uredi]

Ozhe, ſin in mali ſo ſhli sdaj sopet is votlíne — in vſim ſo ſhe ſolsé ganjenja v ozhéh igrale. Sdaj grôf, ſvoje ljudí ſkùp klizaje, v ſvoj ſreberni róg satróbi, de ſe glaſno buzhénje po ſkalovji raslega. Fant, ki ſhe v ſvôjim shivljênju kaj taziga ni ſliſhal, ſe je slo veſelíl savolj téga, in kój je hôtel tudi on trobiti. Miloſtna mati ſe je jéla ſmejati, ako ravno ſo ji ſolsé ozhí salivale.

Na trobljenje roga ſo vitesi in grofovi ſlushábniki s vſih ſtrani na konjih in peſh v kùp hitéli. Vſi ſo oſterméli, ko ſo blédo, s-hujſhano goſpó, ktéro je grôf sa roko dershal, in lépiga, ljubesnjiviga fanta, ktériga je na roki imel, saglédali. Vſi ſo bliso ſtopili in jih obdali. Vſi ſo pohlévno in molzhé okrog ſtali, sakáj vidili ſo, de ſo grôfa, goſpó in ſina ſolsé ſilile. S ganjenim glaſam je grôf rékel: »Shlatni vitesi, in vi, môji svéſti ſlushabniki, gléjte, to je Genovefa, môja shêna, in to je moj ſin, Boleſlav.« Na té beſéde ſo vſi od grôse in zhudênja savpili, ta to, uni kaj drusiga in ſtotére klizanja in vpraſhevanja ſo ſe sméſhano ſliſhale. »O, nebéſhki Bog! ali naſha miloſtiva grôfinja? ali jih niſo vmorili? ali ſo od ſmerti vſtáli! Nak', to ni mogózhe! Pa réſ je, ôna je! O Bog, v kakſhni révſhini! Gléjte le, kakſhna je! Oh naſh mili grôfizh; o lépi, mili fantek!« Od radoſti in ſoshaljênja in novosheljnoſti niſo môgli jenjati isklizovati in vpraſhevati, sdihovati in ſe glaſno radovati.

Grôf jim je ob kratkim poglavitni dél prigodbe povédal, in po tém je ſvôjim ljudém mnogo sapovédoval. Dva njegovih, konjnikov ſta mogla urno domú, po noſílo jesdariti, in napovédat, de bi vſe na njeni prihod pripravilo; drugim je ukasal, koj kônje in mesge pripeljati in ſhe drugim je sapovédal derv nanoſiti in na ſuhim kraju pod isſpodkopano ſkalo sakuriti in jedí pripraviti. Grôf je sdaj ſam rasvésal, kar ſo bli ſebôj prinêſli, in je na tleh sraven ognjiſha plahte rasgrinjal. ˛Svôjo shêno je v ſhkarlataſt posimſk plajſh savíl in veliko tanko pézho ji je dal, de bi jo okrog glave savíla; po tém ſe je na rasgernjene plahte uſédel. Vſi vitesi, ki ſo jo ſhe posnáli, ſo priſhli po verſti k nji, jo ponishno posdravit in pokasali ſo ji ſerzhno ganjeni ſvôje ſoshaljênje in ſvôjo radóſt. Pred vſimi ſlushábniki jo je pa svéſti Volk naj bolj viditi in sh-njo govoriti shêljel; komaj mu je bilo prizhakati, de ſo jo vſi vítesi posdravili. »Miloſtiva goſpa,« ji je djal in njeno roko je s ſolsami oblil, »sdaj ſim ſhe le véſel, de mi niſo Samórzi ſive ſtare glave vséli; rad hozhem umréti, ker ſim ſhe to doshivel!« Po tem je vsel fantka na roko, in ga je v obé lizi kuſhnil ter rékel: »Bog te ſprimi, milo déte! Ti ſi shiva podoba ſvôjiga ozhéta! Bodi hraber in ſerzhán, kakor ſo tvoj ôzhe in tako kroták in mil, kakor ſo tvôja mati, in pobóshen in dober, kakor obá!« Boleſlav je bil od sazhétka bojèzh in ſramoshljiv savoljo mnoshize ljudí, med kterimi je na enkrat ſtal. S zhaſam je pa priljudniſhi in sgovorniſhi prihajal. Ker je mnogo rezhí v pervizh v ſvojim shivljênju vidil, je imel védno kaj popraſhevati, in vſi, slaſti pa ſtari Volk, ſo ſe veſelili umnih vpraſhanj in opomb brihtniga fanta, ktére ſo bile réſ v zhaſih prav premedêne. Naj bòlj ſe je fantek s perviga konjam zhudil. Ravno tako ſe mu je godilo, kakor ljudſtvam, ki ſo perviga konjnika vidili; miſlil je, de ſta mósh in konj ſkup sraſhena. —»Ozhe,« je rékel, ali ſo to ljudjé s ſhterimi nogami?« Ko ſo konjniki s konj ſtopíli in mu kônja pripeljali, je vpraſhal: »Ozhe, kjé ſte pa té sveríne vjéli? Tazih ni pri nama v gojsdu.« Ko je kônja bolj na tanko preglédoval in ſreberno obilno poslazhêno bersdo saglédal, je rékel: »Aj, ali té sveríne tudi slato in ſrebro jejo?« Ko je ôgenj hudo sazhel goréti, je vnovizh veſ sapanjen obſtal in rékel: »Mati; ali ſo ljudjé bliſk is nebéſ prinêſli? ali ga jim je Bog dal?« »O,« je dalje govoril, ko je lépo ſvitlobo ôgnja oglédoval in dobrotljivo toploto zhutil, »tó je pazh lép dár nebéſ! Jelite, mati, ko bi bila midva sa-nj védila, bi bila tudi Bogá sa-nj proſila? Téga bi bila v téj simi pazh potrebovala.« Pri jedi mu je med vſim lépo ſadje naj bolj dopadlo. Vsél je lepo, ko slató rumenkaſto in paſaſto jabelko, in rékel je: »Ozhe, ali morebiti vi nikoli nimate sime, de imate tako lépo ſadje? O, pri vaſ je gotovo dôbro prebivati!« Komaj ſe je upal jeſti. »˛Saj bi jih bilo ſhkoda jéſti!« je rekel. Po tém je kosarez dolgo prav dôbro ogledoval: komaj ſe ga je dotakniti upal, po tém ga je dolgo terdno v rokah dershal in poſlédnjizh veſ sazhuden rezhe: »Ali ſe ne ſtopí? Ali ni s ledú?« Ko je svédel, is koga je, je djal: »O koliko lepih in zhédnih rezhi je vunder Bóg vſtvaril, ki ſo mi bilo zhiſto nesnane!« Ni ga malo veſelilo, ko je ſvôjo mater in vſe, ki ſo bili pri jedi, ſkosi ſteklo (glash) vidil. Ko je poſtréshnik ſrebern ploſzhek, préd-nj poſtavil, v kterim je ſvôjo podóbo saglédal, ſe je vſtraſhil; nasaj je ſtópil, po tém pa plaſhno sa plóſzhikam tapal, fanta sagrabit, kteriga je viditi miſlil. Rézh mu je bila nesapopadljiva, slaſti pa ſe je zhudil in veſelil, de je, kadar je moder obras narédil, tudi fant tako narédil, in de ſe mu je ſmehljajozhimu tudi fant ſmehljal. Tako ſo iméli vſi nad fantkam ſtotéro veſelje, in ako ſta ravno poprej neisſhtéte ſolsé prelivala, ſta ſe vunder sdaj ôzhe in mati ſerzhno ſmejála, in tako môzhno in glaſno ſo ſe tudi vitesi in vojaki ſmejali.

Obéd je bila komaj dokonzhana, je shé ſluga s Genovefinimi oblazhili nasaj pridirjal. Genovefa je ſhla v votlíno in je najpréd na kolena padla, ſe Bogú sa zhudno reſhênje sahvaliti, po tem ſe je v votlini preoblekla. Mali leſéni krish je vséla v hvaléshni ſpomín ſvojiga terpljênja ſeboj in po grofovſko napravljena je sopet is votline priſhla. Med jedjó ſo hlapzi, kér bi bili noſilo le po dolsih pótih prinêſti môgli, s leſá noſilo naredili. Grôf je plahte zhes-nj rasgernil, Genovefo in Boleſlava nanj poſadil in tako ſo ſhli vſi proti domovini. Na pol póta ſo jim priſhli s noſilam na proti, ki je bilo Genovefi bolj pripravno in s Boleſlavam ſe je na-nj uſédla. Kmalo, ko ſo is gôjsda priſhli, jim je shé mnoshiza ljudí na proti derla. Povéſt, de ſo shlahtno grôfinjo sopet naſhli, ſe je bila kmalo po zélim grajſhinſtvu in okóli po ſoſédnih krajih rasſhirila. Kmétje ſo délo popuſtili; zepove ſo na kljuke obeſili in vſak kolovrat ſe je vſtavil. Zéle vaſi ſo bile prasne in nihzhe ni hôtel domá oſtáti, rasún bolnikov in njih poſtreshnikov. Vſi ſo ſvôje prasniſhke oblazhila oblékli in ſo hitéli ſvôjo blago grofinjo glédat. Obzhinſki prasnik je bil v zéli deshéli. Kolikor ſe je Genovefa ſvôjimu gradu blishala, toliko vézhi je bila mnoshiza ljudí na póti. Vſi ſo jo s ſolsami in veſélim ukanjem posdravIjali.

Med ljudmí, ki ſo jo ſrezhevali, ſta ſe tudi dva romarja s dolsimi romarſkimi palizami prikasala in s muſheljni na ſvôjih klobuzih in romarſkih plajſhih. Ta dva ſta vſak na êno ſtran noſila ſtopila in pred Genovefa pokleknila. Tiſta moshá ſta bila, ki ſta iméla Genovefa vmoriti. Obá, ſoſébno Kunez, ſta sdaj Genovefo odpuſhanja proſila, de ſta jo bila is ſtrahú pred Golam v puſhavi v revſhini puſtila in de je niſta njénim ſtarſhem na Brabanſhko peljala. Povédala ſta po tém, de ſi kmalo pred Golam niſta ſvôjiga shivljênja ſveſta bila, in de ſta v obljubljeno deshêlo romala; de ſta ſe od ondi ſhe le undán nasaj vernila in lé ſkriváj shivéla, in de ſta ſe, bres de bi ſe bila komu rasodéla, rasun domazhim, po deshêli potikala; de ſta Genovefo shé davno mertvo miſlila, in de ſta ſe savòlj téga pogovorila od té rezhi molzhati, de bi Grôfa vnovizh ne shalila. »Oh,« ſta djala, »kako je bilo vunder mogózhe, de níſte mrasa in lakote umerli, miloſtiva grofinja, ali de vaſ niſo divje sveríne rastergale. Miſlila ſva, vi in vaſhe ljubo dete ſté shé davno v hujſhi révi umerli, kakor ko bi bila vaju midva vmórila.« Genovefa jima ukashe vſtáti, jima prijasno roko podá in rêzhe: »Dôbra moshá! Vama ſe imám sa Bógam naj pred sahvaliti, de s ſvôjim otrokam ſhe shivím. Ti, ljubo déte,« je rêkla Boleſlavu, »ſe jima tudi sahvali. Gléj to ſta tiſta moshá, ki ſta te iméla vmoriti — ki ſta pa Bogú bolj kakor ljudém pokorna bila. Jelita,« je djala moshama ſe s ſolsnimi ozhmí ſmehljaje »sdaj ſe vunder lé ne kèſata, de ſta nama takrat prisaneſla?« »O Bóg!« ſta djala obá, »takrat ſva ſe zbudila, koliko ſva ſtoríla, de ſva vama shívljênje puſtila. Sdaj pa ſhe lé vidiva, de to nizh ni bílo, in de bi bila midva tudi ſvôje shivljênje dati iméla, vaju réſhit in vaju k vaſhim dôbrim ſtarſhem na dom peljati.« Moshá ſta po tem pred grôfa pokléknila in ſta tudi njêga odpuſhanja proſila in ſe mu sa uſmiljenje sahvalila, ktéro je nad njunima shenama in otrózi ſkasoval. Sakáj sazhudila ſta ſe ko ſta svédila, kako blagoſerzhno ju je Genovefa v ſvôjim poſlédnjim liſtu grôfu priporozhevala, in kako ozhétovſko je grôf, de bi pobóshno prôſhnjo ſvôje goſpé ſpolnil, sa nju shêne in otrôke ſkerbel. Rekel jima je: »Niſim védil, de ſta ſe môje shêne in otrôka uſmilila in de ſta jima shivljênje puſtila, pa kér ſim ſe vajnih shená in otrók uſmilil, ſe je po mêni, bres de bi bil védel, nad vama goſpodova beſéda isſhla: »Kdor je uſmiljen bo tudi uſmiljenje doſégel.« Pojdita, tudi sanaprej hozhem sa vajne shené in otrôke ſkerbéti. Obá ſta vſtala in noſilo ſpremíla. Na poti je Hajnez Kunzu rékel: »Ali vidiſh sdaj, de je reſnizhno, kar ſim ti rékel: Pri dôbrim délu ſe ni nizh bati, zhe ſe ravno v zhaſih nevarno sdí. Sakaj danaſ ali jutri vunder dôber ſád prineſe.«

V téj prizhi, ko ſe je Genovefa is nékiga majhniga gôjsda, ſkósi ktériga ſo ſhli, prikasala in Vojnomirovo sagledala — ſo na Vojnomirovim svonovi sapéli, in ljudem ſo ſe ſhe obilniſhi solsé vlíle. Ljudſtvo je to napravilo, bres de bi mu bil kdo ukasal, in lé prizhakovalo je, de bi bili Genovefo od daljezh saglédali. Pod Vojnomirovim ni bilo mogózhe ljudſtva preglédati in veſ proſtor je bil, tako rekozh, obléshen. Ljudjé ſo pokraj zéſte na drevje plésali, in na Vojnomirovim ſo bíle vſe okna s ljudmí natlazhene, in kodar ſo mémo ſhli, ſo bile ſhe ſtréhe polno ljudi. Sakaj vſi ſo hôtli ſvôjo drago grôfinjo, ktéro ſo shé davno mertvo miſlili, tak bliso, kolikor je bilo mogózhe, viditi. Odperli ſo tedaj noſilo, ktéro ſta dva mesgà nêſla, de ſo vſi grôfinjo viditi môgli. Vſih ljudí ozhí ſo bile va-njo vperte, ljudſtvo je tako glaſno ukanje sagnálo, de ſe je svonjênje le malo ſliſhalo. Genovefa je pa, kakor sgol pobóshnoſt, ſedéla in ozhí savolj zhaſtí, ktéro ſo ji ſkasovali, na tlà obrazhala. ˛Sinu je iméla v narozhju. Ta je bil ſhe v ſernini oblézhen in krishek is votline je v rokah dershal. Na deſni ſtrani sraven noſíla je grôf jesdaril in na lévi je ſhel svéſti Volk. Romarja ſta jo ſpremljala in koſhuta je sa njimi, kakor kroták peſ ſkakljala. Vitesov in grofovih poſtréshnikov je nékaj pred noſílam, nékaj pa sa njim jesdarilo.

Ko ſo ſe tako po zhaſi med ljudmí dalje premikovali, ſo nektéri rêkli: »Oh, naſha mila, miloſtiva goſpá! Kako bléda in pobóshna je. Taka je mogla tudi Marija pod krishem biti!« Drugi ſo rêkli: »Gléjte lé lépiga fanta! Ravno tak je v ſvôji ſernini in s krishem v roki, kakor maliga Janesa v puſhavi isobrashujejo.« In ſhe drugi ſo djáli: »Gléjte, gléjte koſhute! ſhe neumne sveríne ljubijo naſho pobóshno, dôbro grôfinjo!« Marſiktéra mati je rêkla ſvôjimu otrôku, ki ga je na rokah dershála, de bi mu miloſtivo grôfinjo pokasala: »Gléj, ta je tiſta goſpa, od ktere ſim ti tolikokrat pripovédovala, de ſo jo nam vséli; takrat te ſhe ni bilo na ſvétu.« Marſiktér ôzhe je ſvôjiga ſinú kviſhko vsdignil ter mu rékel: »Ali jo vidiſh sdaj? Gléj je, ki ti je shé veliko dôbriga ſtorila, ko ſi ſhe v sibeli leshal.« Marſiktér ſivzhek, ki je bil po zhaſi ob palizi prilésel, je od veſelja sdihoval, de ſo ſe mu roké in koléna tréſle in ſhibile, in de ſe je na vſim shivotu tréſel.

Ko je Genovefa do grajſkih vrat priſhla, je pred dvoram vſe shlahtniſhi goſpé in goſpodizhne vſiga ſoſéſkiga viteshitva saglédala. Bres de bi bile êna sa drugo védile, ſo vſe priſhle Genovefo ſprejét. Vſe ſo ſe Genovefine nedolshnoſti radovale in zhudniga reſhenja ſe veſelile. Vſe ſo ſe pa ſhe téga veſelile, de ſo vſe tako nevédama ſkùp priſhle, in de tudi edine niſo pogréſhile. Ta dan ſo prasnik shénſke krepoſti in obzhinſki prasnik poſhtenoſti in veſelja vſih shená in devíz obhajale. Vſe ſo bile v ſvôjih naj lépſhih oblékah napravljene, kakor o velikih prasnikih, in naj ſpredej je lépa deviza vſa belo oblézhena s vervizo naj lépſhih biſerov okrog vratú ſtala in je Genovefi vénez s védno selénih mirt, s lépim, ſnéshnobélim zvétjem, lépo snaminje nedolshnoſti in sveſtóſti podala. »Vsemite« je rêkla deviza, ki je komaj te beſéde ihtéti môgla, »vsemite ta vénez v iménu naſ vſih; lépſhi vénez premaganja vam je Bog v nebéſih pripravil.

Genovefa ni posnala devize. Goſpé ſo ji povédale, de je tiſta dôbra dékliza, ki jo je v jézhi obiſkovala, in ki takrat ſhe ni bila ſhtirnajſt lét ſtara. »Shlahtna goſpá,« ſo rêkle, ta je bila edína, ki ſe je vaſ v vaſhi ſramoti in v vaſhi révſhini uſmilila. Ona naj bo tedaj tudi naj perva, ki vaſho zhaſt in vaſho veſêlje s vami delí!« Ko je Genovefa deklizo poglédala in dôbro snane biſere okróg njeniga vratu saglédala, ſe je sopet tiſte ſtraſhne nozhí v jézhi ſpomnila. »Oh Bog!« je rékla in ozhí proti nébu povsdignila, »kdo bi ſi bil to miſlil, ko ſim takrat, kakor ubóga gréſhniza s ſvôjim otrôkam na rokah is téga osidja peljana bila, de ſe bom ſhe kdaj vernila! Ti ſam, o Bog! ſi shé takrat vedel, in ſi imel takrat shé to veſêlje sa-me pripravljeno! O Bóg!« je dalje govorila, in vénez is roke devíze milo v obras sagoréla vséla, »zhe shé tukaj na sêmlji nedolshnoſt tako zhaſtiſh in rasveſeljujeſh, kaj bo ſhe lé nékdaj gôri v nebéſih!«

»Prav tako je, miloſtiva goſpá!« je rékel Volk. »Nedolshnoſti ſizer tukaj na sêmlji ne zhaſtijo tako, in lé redko obhajajo tako njéni zhaſtni dán, kakor je danaſhni. Bog pa vunder to vzhaſih ſtorí, de bi nam ob málim shé to okuſiti dal, kar nam v nebéſih pripravlja.« Po tém ſe je k ſvôjimu goſpodu obernil rekózh: »Goſpod, jes ſim ſe v oſemdeſétih létih, kar ſe po ſvétu klatim, shé marſiktérkrat veſél in premagovavez na ta grad vernil, pa dné taziga veſêlja, kakor ga ta goſpa nam déla, ſhe niſim doshivel.« »Volk,« je rékel grof, »sato je Bog to veſêlje ſam napravil — nar lepſhi prasnovanje je — prasnovanje smage zhédnoſti nad hudobíjo!« in vſi vitesi in devize ſo mu prav dali. Devize ſo pa ſhe poſébno ſklenile: de imajo védno selêne mirte s bélim zvétjem podoba deviſhke nedolshnoſti in sakonſke sveſtôbe, odlózhene biti. Shêga ta ſe je do danaſhniga dné v mnógih krajih na Némſhkim prihranila.

Veſêlje téga dnéva, ſilno jokanje in govorjenje je Genovefo tako poprijélo, de je bila vſa oſlabéla. Bres pomude ſo jo v njéno ſôbo peljáli, kjér shé toliko lét ni bila, in po tém, ko ſe je Bogú ſhe enkrat sa zhudno odreſhenje sahvalila in le nekoliko ſhe s Drakovo vdovo in njenimi ſirotami ſe pogovárjala, in jim ſvôjo miloſt sagotovila, ſe je v shé pripravljeno poſteljo pozhivat podála. Svéſta dékliza je sdaj védno pri nji oſtala in Genovefa ſi ni od nikogar drusiga vezh ſtrézhi puſtila, kakor od njé.

˛Sedemnajſto poglavje.
Genovefa sopet ſtarſhe vidi.
[uredi]

Med tém, ko je bilo na Vojnomirovim vſe polno veſêlja, je v vojvodſkim gradu ſhe zmerna shaloſt kraljevala. Stari Volk ſe je ponudil, veſélo povéſt, de je Genovefa sopet najdena njenim ſtarſhem nêſti. Grôf je rékel: »Ljubi, ſtari prijatel! oſtaníte vi tukaj in puſtite to teshavno pot mlajſhimu moshu. ˛Sej véſte, kako vaſ je potovanje is vojſke v domovino sdélala, in kolikokrat ſte po poti sdihovali, de je to vaſha poſlédnja pot.« Pa Volk je odgovoril: »Zhlôvek obrazha, Bóg oberne! On mi je po marſiktérim boju porozhilo in poſlédnjizh ſhe to zhaſtno in veſélo hojo naklonil, in te ſi ne puſtim vséti. Pripuſtite mi vunder mili goſpod, in naj grém!« »Pomiſlite le ſvôjo ſtaroſt« mu pravi grôf, »dolgo pot, hudo vrême, ljubi Volk!« »Vſe nizh ne dé!« odgovori Volk. »Kar ſo miloſtiva goſpá sopet pri naſ, ſe zhutim deſét lét mlajſhiga. In lépſhi, miſlim, kakor s to hojo, ne morem ſvôjiga vojaſhkiga shivljênja ſkleniti. Kadar bo ſklénjeno, zhem rad pozhivati. Jes, ſtari mósh ſe zhem po tém vlézhi; ſej ſe po tém do ſódniga dnéva lahko naſpím.« »Pojdite tedaj,« je rékel grôf ganjen, »ljubi, ſtari, svéſti vojáſhki tovareſh in vsamite naj lépſhiga kônja in sberíte ſi dvanejſt naj hrabrejſhih môjih konjnikov na pomozh in povejte môjimu dragimu taſtu in môji taſhi, kar vam vaſhe blago ſerzé pové, in Bog vaſ ſprémi in sopet sdraviga v môje roké pripélje!« Tudi Genovefa ga je ſhe poklizati ukasala in mu je vſe do ſvôjih dragih ſtarſhev narozhíla, kar otrózhje ſpoſhtovanje in ljubésen lé ſerzu vdihniti more. Volk ni zélo nozh mirú imel. Prédin ſe je prihódnji dan sasorilo, je bil shé veſ napravljen, sbudí vojáke, pomaga ſam kônje napaſti in oſédlati, sapové neprenéhama dírjati, ſam kônja saſéde in ſe s ſvôjimi vojaki odpravi. Smiraj dalje je jesdaril in vezh ſtokrat na dan jih je opominjal: »Urno tovarſhi naprèj, naprèj!« In tako je bilo dan na dan od raniga jutra do pôsniga vezhéra. Kader ſo ga konjniki praſhali: »Sakáj pa tako hitite, goſpod nadhlévar?« (Stallmeister) jim je odgóvoril: »Pomiſlite tarnanje ſtarſhev, ktero bomo sdaj konzhali! Zhe poſhtèn mósh terpézhimu le nekoliko shaloſtnih ur more odverniti, ſe níma nizh teshavam braniti in ſvôjim nogam ne prisanaſhvati. Mnogokrat ſmo ſerzhno jesdarili rane ſékat in ſolsé usrokovat; jesdarite tedaj tudi sdaj ſerzhno, ráne zélit in ſolsé briſat. »Ha!« je rékel, »hôtel bi, de bi kônj imel perote, kakor tiſti, ki ſim ga nékdej, nevém shé kjé, isobrasheniga vidil, in ki ſe mi je prav zhuden sdèl.« — Pri téh beſédah je sopet konja ſpodbódel.

˛Star vites, v ktériga gradu je Volk s ſvôjimi konjniki prenozhil, mu je povedal, de pobóshni ſhkôf, ki je bil Genovefo s Vojnomiram porózhil, néke ure v ſtráni ravno novo zérkev poſvezhuje. »Tjékaj moramo natvégama!« rezhe Volk. »Tudi ta ſvéti mósh naj naſhe veſélo porozhilo své. In ker je tako moder in umén, ga hozhem dobriga ſvetú proſiti, kako bi ſe ſvôjiga porozhila pri vojvodu in vojvodnji naj bólje snébil. Slo ſim shé po poti ſpremiſhljeval, pa nizh pametniga ſi niſim smiſlil. Najrajſhi bi shé od daljezh vpil: »Genovefo ſo sopet naſhli! She shiví!« pa tako s durmi v hiſho telébiti tudi nizh ne veljá. — Star voják ſim, in lé s pripovédovanja vém, kaj je ſtrah. Pa vunder je zhudno; beſéda »Genovefa shiví!« me je takó preſtraſhila, de ſim ſe tréſil, in de me ſhe sdaj po vſih udih mersi. Nikóli bi ne bil verjel, de móre veſêlje koga tako preſtraſhiti, in zhe ſe tudi drugim ljudém tako godí, bi to preſtraſhenje od veſêlja ſtarſhe kar vmoriti vtegnílo, kakor is lóka ſpuſhêna puſhíza, ki ſerze v ſrédo sadéne. In rézh jim pozhaſi rasodéti, beſéde svito vésati, pogovor umetno napeljati — tega ne umém. Taki, kakor ſmo mi, le mezh ſukati snamo, ne pa jesika. Zhaſtitljivi goſpod nam morajo ſvetovati. Sakaj v ſerzi s beſédo milo ravnati, umejo, de je kaj.« — Volk je koj tjè jesdaril, in vſe, kar ſe je sgodilo, ſhkofu pové, in mu tudi ſhe vſe ſvóje miſli rasodene. Shkôf ſe je môzhno rasvéſelil in Bogá hvalézh je rékel Volku: »Ne ſkerbite, ſtari mosh! Bog vſe in na tanko ravná, de je prav dobro. Ravno ſim ſe bil pripravil, shaloſtne ſtarſhe obiſkat, kamor me tudi moj opravek klizhe. ˛Skup zhemo tedaj iti.« Poſhtêniga Volka je to prav veſelílo in nizh vezhiga veſêlja in zheſti ſi ni môgel miſliti, kakor de je ſhkofa s ſvôjimi konjniki ſpremiti môgel.

Vojvoda in vojvodnja ſta ſpomín tiſtiga ſtraſhniga dné, ko ſta bila povéſt od Genovefine ſmerti dobila, vſako leto v zérkvi v ſvôjim gradu s molitvijo in ſolsami obhajala. Tiſti dan je sdaj ravno bil tù, in sjutraj tiſtiga dnéva ſta ſkùp v ſôbi prav shaloſtna ſedéla. Od tiſtiga zhaſa ſta ſe bila ſilno poſtarala in nju laſjé ſo s zhaſama ſivéli. Obá ſta bila zherno oblézhena; in vojvodnja zhernih oblék od tiſtihmal ni bila ſlékla. V vojvodſkim gradu je bilo tako tiho, kakor de bi bili vſi po merli; sakaj obá ſta ſe, kolikor je bilo mogózhe, drushb ogibala. Sdaj je bil shé ſkorej zhaſ ſlushbe Bòshje, in prizhakovala ſta, de bi ſhkôf priſhel, kteriga ſta ſamiga vſako léto povabila, pri ravno tiſtim altarju, pri ktérim je bil Genovefo s grôfam porózhil, ſpomín njéne ſmerti obhajat.

Vojvoda je poln ſerzhnih boleznin molzhal, in ravno miſlil: »˛Straſhno nakluzhje je vunder to, de je taka ſramôta zhés najno hiſho priti môgla in de naji rod tako poginil! Pa vunder Goſpod, naj ſe tvôja volja sgodí!« Vojvodnja je sdihovala: »Oh, edíno déte, in tako ljubo déte po rabeljnu sgubiti — je vunder preſtraſhno. O Genovefa! Miſlila ſva, de boſh kakor angelj pri najni ſmertni poſtelji ſtala, in nama ozhí satiſnila, sdaj pa ſe je moglo tako nakljuzhiti! Pa vunder« je tudi ôna djala, ko ſe je sopet sbrihtala, »Tvôja volja, o Goſpod, naj ſe sgodí!«

Komaj ſta dogovorila, ko zhaſtitljivi ſhkôf pride. Njegovo oblizhje ſe je od nebéſhke ſvitlôbe ſvetilo. »Nehajte shalovati in radujte ſe v Goſpodu!« je rékel in s velikim navdanjem in ſerzhnim ganjenjem je jél od zhudnih pot Boshje prevídnoſti govoriti; Jakobovo shaloſt, ktérimu je bil ſin Joshef vsét, je na nju shaloſt obernil, po tem je Jakobovo veſêlje popiſal, ko je ſvojiga ſinú Joshefa sopet naſhel, in duh, v ktérim je ſhkôf govoril, in mila gorézhnoſt njegove sgovornoſti ju je mozhno poprijéla. Miſel na Bôshjo vſe vladajózho ljubésen in na Jakobovo ozhétovo veſêlje je tudi nju ſerza s veſeljem napolnila in jima je vſo shaloſt vséla. »O ko bi tako veſêlje« je rêkla vójvodnja, in je roké ſklenila, »naju sadélo; o, kaj bi bilo to!« In vojvoda je rékel: »V tém shivljenju ne vezh, v nebéſih pa gotovo.« — »Tudi v tém shivljenju ſhe,« je rékel ſhkôf. »Goſpod tudi sdaj ſhe velike rezhí déla. Rane nam déla, pa jih tudi zéli. V jamo pélje, pa tudi is njé. On, Bog Jakoba in Joshefa ſhe shiví. On, ki je vajnimu ſerzu pomozh dodélil, de ga ni shaloſt vmorila, naj vama tudi sdaj pomozh dodéli, de vaji veſêlje ne premaga. Na méſti shaloſtniga pétja sapojimo veſélo: »Goſpod, mi Têbe hvalimo!« Sakaj Genovefa shiví — in vidila jo bodeta.« ˛Starſhi ſo ga savséti poglédali. Grôsa ju je pri vashnih beſédah moshá ſpreletéla. Upanje in ſtrah ſta ſe v nju ſerzih bojevala, in kar jima jo povédal, niſta môgla verjéti.«

˛Shkôf je sdaj vrata odperl in Volka, ki je s trepézhim ſerzam pri vojvodovih ſlushabnikih v véshi ſtal, poklizal in rékel: »Ta tukaj je mósh, ki vam bo dalje povédal.« Volk je nótri ſtopil in rékel: »Ona shiví! Gotovo je tako. S témi ſvôjimi ozhmí ſim jo vidil, in s témi ſvôjimi uſheſmi ſim njéni glaſ ſliſhal in s to ſvôjo rokó ſim njéno prijél!« Beſéda: »Genovefa shiví!« ſe je koj po zélim gradu rasſhirila. Vſi ſlushabniki vojvoda in vſe vojvodnje ſlushabnize ſo oſtermeni, vſtraſheni, rasveſeljeni in ſkoro ob pamet v ſôbo planili. Volk pa je tam ſtal, in vſo zhudno sgodbo pripovedoval, in ſolse ſo mu v ozhéh igrále in vezhkrat je veſ ganjen omolzhal. Vſi okrog ſo ſe tréſli, jokali in ihté ſtali — vojvoda pa in vojvodnja ſta od veſéliga ſtrahú bléda ſedéla in niſta vedila, pri zhem ſta.

Zhes dolgo, ko dalje niſta dvomiti (zviblati) môgla, in ko ſo moshjé, ki ſo s Volkam priſhli, vſaki njegovo beſédo poterdili, ktéro ſta mu grôf in Genovefa narozhila — ſe jima je sdélo, kakor de bi ſe bila is hudih sanj sbudila. Ko vnovizh ſta jéla sopet shivéti in djala ſta: »Dovolj ſva shivéla, kér naji hzhí Genovefa ſhe shiví! Tjè gréva in viditi jo hozheva, préden umerjeva!« Bogá ſhe popred v njegovim tempeljnu sahvalivſhi ſta ſe bres odlóga na pot podála in pobóshni ſhkôf in poſhténi Volk s ſvôjimi ljudmí in veliko derhalijo ſlushabnikov ſo ju ſpremili.

Genovefa ſe je ta zhaſ v miloſtni ſkerbljivoſti in poſtréshbi vedno bóljſhala in njéne liza ſe ji sopet nekoliko, pa komaj sa ſposnanje, rudezhe prihajale. Edina shêlja, ktéro je sdaj na sêmlji iméla, je bila, ſvôje ſtarſhe ſhe viditi. Kar pridejo in dôſti pred, kakor ſo jih prizhakovali na Vojnomirovo. S vrózhimi ſolsami ſo Genovefo posdravili. Zhaſtljivi ôzhe je is ſerza, kakor nekdaj ˛Simeon rékel, ko jo je objél. »Sdaj, o Goſpod, naj v míru umerjem, kér ſo môje ozhí ſhe to ſrézho vidile!« In pobóshna mati je rêkla, ko jo je objéla, kakor Jakob is ſerza: »Sdaj rada umerjem, de le ti ſhe shiviſh, in de ſe je tvôja nedolshnoſt ſkasala.« In obá, ôzhe in mati ſta dolgo jokala in jo objemala.

Po tém ſta miliga fantka sagledala in obá ob ênim ſta veſélo savpila: »Ti ſi tedaj naji vnuk — o pridi, pridi v naji roké!« »Bog te oblagodari, môje déte!« je rékel ſtari ozhe, in na roke ga je vsél in kuſheval. In »Bóg te oblagodari, ljubo, ſladko déte!« je ponovila ſtara mati, ki je fantka is ozhétovih rok v ſvôje narozhje vsela in s kuſhevanjem in s ſolsami ga pokrivala — in obá ſta po tém ſkoraj s ênim glaſam in polna molitve rêkla: »O zhuden, zhuden je Bóg! Mertvo ſva te objokovala, ljuba hzhi, in niſva ſe nadjala, ſhe kdaj na sêmlji tvôje oblizhje viditi; sdaj pa nama Bog ſhe zlo tvôjiga ſina viditi da!«

Sdaj je pobóshni ſhkôf, kteriga Genovefa in grôf Vojnomir v ſvôji radoſti ſhe vidila niſta, blishej ſtopil. Sdélo ſe je Genovefi, ko ga je tako is nenáda vglédala, kakor de bi bila pôſla bôshjiga is nebéſ vidila. Apoſtoljſki mosh je najpred Genovefo in Vojnomira, po tém pa vojvoda in vojvodnjo po verſti blagoſlovil in poglédal in roko ſtegnivſhi je rékel: »Sdaj je goſpod ſpolnil, kar mi je bil njegov duh previditi dal! Têbi, môja hzhi, in vam vſim je vézhi ſrezho, kakor poſvétno pripravil — ktera ſe je s velikim terpljênjem sazhéla, kakor ſe ima vſaka prava ſrézha na sêmlji sazhéti. On je drugazh narédil, kakor ſmo vſi miſlili — pa v vézhim velizhaſtvu, kakor ſmo vſi miſliti môgli. In sdaj naſ je — kakor ſmo takrat vkupej ſtali, tudi zhudno in soper vſe prizhakovanje sopet sbral, in danaſ je dan priſhel, de ſe mu vſi s ſolsami radoſti sahválimo in nobêniga s med vſih ne pogréſhamo; naſhe ſhtevilo ſe je ſhe s tém milim détetam pomnoshilo, kér Goſpod v vſim vezh ſtorí, kakor obljubi. ˛Srézhen je, kdor v ſkuſhnji obſtojí. Sakáj, kér je ſtanoviten bil, bo krono shivljênja prejel, ktéro je Bog vſim obljubil, ki ga ljubijo. Ta krona je sdaj vam vſim pripravljena.«

Oſemnajſto poglavje.
Genovefino terpljênje je blagodar zeli deshêli.
[uredi]

Koj, ko ſo svédili, de je Genovefi bolje, in de ſe je od ſvôjiga terpljênja osdravila, ſo vſak dan ljudjé priſhli, de bi jo vidili. Volk je mogel pri ſvôji viteshki poſhtenoſti obljubiti, prav nizh ne odrèzhi. Smiraj vezh jih je tedaj hodilo, in védno vezh jih je bilo v ſobo puſhenih. Ljudjé ſo bili pa tako mirni in tihi, de ſo ſi komaj ſopſti in dálje iti upali, temuzh de ſo pri vratih obſtáli. Moshjé s ſvôjimi kapami pod pasdiho ſo tako pobóshno kakor v zérkvi ſtali in ſhe majhni otrôzi na rokah ſvôjih ſtarſhev ſo pobóshno rozhíze proti nebu vsdigvali.

Genovefa je vézhi dél na ſvôji pozhivávni poſtelji leshála ali v bélih oblazhilih na naſlonitnim ſtôlu ſedéla in njéno lepo blédo oblizhje je bilo tako pobóshno in nebéſhko, tako milo in krôtko, tako miloſtno in prijasno, kakor de bi bilo od ſolnzhnih sharkov obſijano. Vedno je ljudém take beſéde pravila, ktere ſo vſe ſvôje shivljênje pomnili.

»Vi, ljubi dragi ljudjé!« je rêkla s krôtkim milim glaſam, »veſeli me, de me obiſhete, in sahvalim vaſ sa ljubesen, s ktero môje terpljênje in veſêlje delitè. Oh, lahko ſi miſlim, de imate tudi marſiktere nadlóge, in vém, de ſe more marſikdó s med vaſ terdo vhivati. Pa lé Bogá ljubite, va-nj saupajte in ne obupajte! On ga réſhi, kdor ga ljubi, is vſih nadlog. Kjer miſlimo, de je vſe sgubljêno, on ſhe sna pomagati. Kjer je naj hujſhi nadlóga, ſmo najblishe Bogá. Poſlédnjizh vunder vſe prav ſtorí. Ali ni reſ? ali ne ſprevidite téga is môje sgodbe?«

»Dovoljni bodite s tém, kar imate in s malim bodite sadovoljni. Tudi s malim moremo veſéli biti. To ſim v puſhavi ſkuſila. Zhe ſte ſhe tako ubógi, imate vunder le kozho, obléko, poſteljo in po ſimi gôrko ſtanovavnizo in gorko jéd. Vezh pa zhlôvek ne potrebuje. Ne veshite tedaj na poſvetne rezhí ſvôjiga ſerza! Ne sanaſhajte ſe na mertve denarje, temuzh na shiviga Bogá. Bog sna bogatinza hitro bòlj ubosiga, kakor naj vezhiga ſiromaka, in naj bòlj ubosiga sná sopet Bógatinza ſtoriti. Sej to na mêni vidite!«

»Terdno ſe dershite Bogá, radi molite in ſvôjo véſt zhiſto ohranite. Kdor je s Bogam, in ga v ſerzu nóſi, imá nebéſa v ſerzu. Molitev da mozh k dobrodeljſtvu in terdnoſt v nadlogah. ˛Skosi oblake gré in ne oſtane nikoli nevſliſhana. Dôbra véſt je v vſih nadlógah v jézhi, v bolésni in v ſmerti mêhka blasina. ˛Skuſili bodete to, kakor ſim jes ſkuſila.«

»Kadar vam vaſha véſt kaj ozhita — in komú pa nikoli nizh ne ozhita, zhe ſe ravno tako hudo ne pregreſhi, kakor ſo mêne toshili. Kadar vam, pravim, vaſha véſt kaj ozhita, ſe ſkuſite naj pred s Bógam ſpraviti, in pribeshite k Kriſtuſu, njegovimu ljubimu ſinu. Njega nam je ôzhe v svelizhanje ſvetá poſlal. On je ſprava naſhih gréhov. On je ſvôjo kri v odpuſhanje naſhih gréhov prelíl. Zhe rezhemo, de nimamo gréhov, ſe golufamo, zhe pa ſvôje gréhe ſposnamo, je Jesuſ svéſt in pravizhen, in nam gréhe odpuſtí in naſ od vſiga ozhiſhi, kar ni pravo.«

»Le ſv. Evangeli radi poſluſhajte — in vſe bote ſhe bòlj na tanko svédili, kakor vam jes samórem povédati. S evangelſkimi bukvami v êni in s krishem v drugi roki ſo priſhli pervi osnanovavzi evangelija k vam. ˛She enkrat: poſluſhajte evangéli, ohranite ſi ga v ſerzih — po njem ſe ravnajte! Sakaj bôshja beſéda je in imá mozh v ſêbi, vſe svelizhati, ki va-nj vérujejo. In po tém ſhe enkrat: miſlite védno, de je v krishu svelizhanje. Po krishu, terpljênju in ſmerti je ſhel Jesuſ v ſvôje velizhaſtvo! Po krishi in terpljênju in po mnógih nadlógah moramo tudi mi v nebéſhko kraljeſtvo priti. Jelite — po téj póti hozhemo ſkupaj hoditi?« je djala in vſim je ſhe roko podala in vſi saporédama ſo ji mogli to v roko obljubiti.

Sakonze in ſtarſhe je poſébno opominjala. Sakonze je le k ljubésni in ſlôgi (edínoſti) in pred ſumenjem (Eifersucht) ſvarila. »Ne poſluſhajte nikoli krivih prizh, ki snajo vaſho Ijubésen in ſlogo popázhiti!« je djála, ki je ſama ſkuſila, kakſhne nadlóge take prizhe tudi naj bólji ljubesni usrokovati morejo. ˛Starſhe je opominjala, ſvôje otroke pobóshno in kerſhanſko rediti. »GIejte,« je rêkla marſiktéri materi, ki je s otrôkam na rokah pred njó ſtala, »ljubimu otrôku ni na zhêlu sapiſano, kaj mu je ſhe vſe na ſvétu naklónjeno. Sdaj ſe ſhe ſvetu prijasno ſmehljá, pa priſhel bo zhaſ, ko bo sdihoval in jókal, kakor vſi, ki ſo na ſvét priſhli. Torej ga dôbro redite, de bo imel mozh v ſêbi, ſe s ſvétam bojevati. Ko ſo mene môja mati tako na rozhju dershali, gotovo niſo miſlili, kakſhne nadlóge me bodo sadéle. Pa ko bi me ne bili s perve mladoſti k ſerzhnimu ſtrahu boshjimu in k ſerzhnimu upanju v Bogá opominjali, bi bila mogla v ſvôjih nadlógah omagati in v puſhavi obupati, in ſi ſhe zlo ſama shivljênje vséti in vezh bi me ne bilo tù. Bres terdne vére v Bogá, v Kriſtuſa in vézhno shivljênje bi bilo shivljênje shaloſtno in bres toláshbe na sêmlji. Vſadite tedaj sgodaj to véro v ſerza ſvôjih otrók.« 

Boleſlav je mógel sdaj tudi vſakimu otrôku kaj lépiga v ſpomín dati in bres darú ni bil nobén otrôk ſpuſhén. Ta dobrotljivoſt in prijasnoſt in lépi nagovori ſvôje míle grofinje ſo ſi ljudjé prav k ſerzu jemáli, in ſhe terdoſerzhni moshjé ſo vzhaſih kakor otrozi jokáli. Genovefina poboshnoſt, njeno terpljênje, njéna poterpeshljivoſt; njéne béſede in njéni sglédi ſo bili zéli deshéli velik blager (shégen). Daljezh okrog ſo bili ljudjé veliko bolj pobóshni; ozhitno ſo ſe poboljſhevali in v marſikteri kózhi, kjér je poprej nemir kraljeval, je sdaj ſlôga in ljubesén, pokojnoſt in sadovoljnoſt ſtanovala. Pobóshni ſhkôf je sdaj rékel: »Zhe hozhe Bog po kakim zhlovéku veliko ſrézho narediti, mu veliko terpljênja poſhlje — in to je tudi naj bòlj ſvéto oſrézhenje, ktero Bóg ſam dajè. Njéne béſede vezh dôbriga délajo, kakor moje pridige.

Devétnajſto poglavje.
Gola konez.
[uredi]

Kadar ſo ljudje is ſôbe od grofinje priſhli, ſo hôtli tudi Gola viditi. Kervava ſodba ga je obrekvavza, nesvéſtiga ſlushabnika in trojniga vmorivza v ſmert obſodila. Od ſhtérih volov bi bil imel rasſtergan biti. Pa grôf mu je po ſerzhni proſhnji ſvôje pobóshne goſpé ſmertno kasen (ſhtrafingo) odpuſtil. Pa od vêzhne jézhe ga reſhiti ni bilo v grofôvi môzhi. Jézhar, ki je Gola ljudém pokasovati imel, ni ſkoraj zéli dan ne ure pokoja imel. Pa vunder je rad vſe ſtóril. »Le pridite!« je rékel ljudém. »Tam gôri v ſôbi ſte podobo nedolshnoſti in zhédnoſti vidili; tu dôli v Golovi jézhi snate pa podóbo gréha in hudobije glédati.«

S latérno in teshkim sveskam kljuzhev je ſhel po voskih kamnitnih ſtopnjizah naprej daIjezh pod semljó. Ko je têshke shelésne vrata odperl, je ljudí grôsa ſprelétela, in ko je s laterno v jézho poſvétil in ko ſo Gola saglédali, ſo ſe ſhe bolj uſtraſhili. Laſjé ſo mu divje in rasmerſheno zhes zhelo viſéli in dolgo brado je imel. Njegovo oblizhje je bilo blédo ko ſténa, in s ſvôimi zhernimi ozhmí je plaſhno in ſtraſhno krog ſêbe glédal. Huda veſt ga je tako grisila, de je mnogokrat divjal, ſtraſhno tulil, s ſvôjimi verigami rashljal in s glavo v ſténo butal. Pa zhe je bil tudi bolj pri pameti, je take ſtraſhne pogovore s ſebôj imel, de ga je bilo ſtraſhno poſluſhati.

»O bedák, bedák! ſedméri bedák, ki ſim bil jes!« je dôſtikrat vpil. »O gorjé mu, kdor Bogá sapuſtí, ſvôje ſerzé hudim shêljam vda in glaſú ſvôje veſti ne poſIuſha! V sazhêtku ſhe kake krive, neſtanovitne golufive rasveſeljevanja vshíva, pa njegov kônez je sdihovanje in révſhina. Po zvétkah ſe ſprehaja, pa nanaglama ſe v bresno pogrésne, ki ſo ga zvétlize njegovim ozhém ſkrivale. Gorjé, gorjé mu, kdor ima po prepovédanim veſêlju posheljênje! Miſli, de ſe zvetézhimu róshnimu germizhu priblishuje, in ſtégne roko po róshi, kar plane huda, ſtrupéna kazha is germizha, ſe ga ovíje ſedemkrat in ga davi in grise bres prenéhanja s ſtrupénimi sobmí!«

Vzhaſih je vpraſhal, ako ravno ſo mu shé doſtikrat povédali: »Ljudjé! Ali je réſ, de ſo grôfinjo in njéno déte sopet naſhli? Ali je réſ tako, ali ſe mi je lé ſanjalo? Nak', nak', ni ſe mi ſanjalo ne! Tako je, gotovo je tako; vérjem. Sakáj poſluſhajte,« je potem s milim glaſam dalje govoril: »Bog ſe ſtraſhno maſhuje. On jo je is té jézhe tù réſhil, in mêne vanjo pahnil. Tukaj, tukaj je ſedéla,« je rékel in s roko je po rudézhih tlàh udaril, »tukaj na téh tlàh je ſedela, kjér jes sdaj ſedim. Ali mi sdaj verjamete, de je Bóg pravizhen.«

Drugikrat je rékel: »Hvala Bogú, de she ſaj pridete po-me. Le peljite me tje na moríſhe. Rad grém!« je rekel in vſtal: »Nedolshno mater in nedolshno déte ſim vmóril — sató mi morajo tudi glavo odbiti. Nedolshno krí ſim prelil — pogléjte lé mojih rok; vſe ſo kervave — gléjte zhes in zhés ſo kervave! Glejte, potóki ſolsá, ki mi is ozhí derejo, jih vezh ne isperejo. Sa to moram tudi ſvôjo kri na moriſhu preliti. Pa rad ſtorím to! Bolje je po rabeljnovim mezhu umréti, kakor martro tù — tù notri« na perſi je pokasal — »ſhe dalje terpéti!«

Vzhaſih je ljudí koj, ko ſo vrata odperli, ſtermo poglédal, ſe je po tem ſtraſhno poſmejal in djal: »Takó! Ali vaſ vunder tudi pripéljelo! Jelite, vi ſte ſe tudi dali od hudiga posheljênja sapeljati; ali ſte tudi nedolshnoſt sapeljali? Kaj? Pokashite mi ſvôje roké, zhe ſe jih ne dershé tudi ſolsé kake neſrézhne matere ali pa krí kakiga nedolshniga déteta? Ne pokashete mi jih, ſe ne úpate, mi jih pokasati? — Sdaj vém,« je po tém ſtraſhno savpil, »tako je! Vaſhe roké ſo polne kerví in ſolsá, kakor môje. Hudôbneshi ſte, kakor jes. Le k mêni pridite! Glejte« je dalje govoril in ſe je na ſtran pomaknil, »gléjte, tù je sa prihodnje vaſh prôſtor. Vſi ti hudôbneshi gréjo k mêni tukaj nótri!« ——

Preſtraſheni otrôzi ſo jéli na glaſ jokati, vpiti in ſvôje oblizhje v ohlazhila ſvôjih mater ſkrivati; mladénzhi in devize ſo terdno ſklenili, ſerza pred takimi gréhi varvati, ki poſlédnjizh v tako révſhino pripéljejo in marſiktéri mósh je miſlil, in marſiktera shêna je glaſno rekla: Bólje je zhlovéku v puſhavi seliſha in korenine jéſti in nedolshnimu biti, ko Genovefa — kakor v grofovſkim gradu s Gôlam obilno shiveti in hudo véſt iméti in tako umréti.«

»Prav imáte!« je rékel jezhar, ki je shelesne vrata saperl; in zhe hudôbno shivljênje na sêmlji ravno tako hudo ne konzhá, ſe vunder na unim ſvétu ſhe bolj hudo iside.

V tém bresúpa polnim ſtanu je Golo mnógo lét shivel; zhe je njegova ſmert bolj mirna bila, ſe ne vé. Pravijo, de ni dobil préd pokoja, kakor ko ſo mu poſlédnjizh po njegovi volji pravízo ſtorili in ga ob glavo djali.

Dvajſeto poglavje.
˛She nékaj od koſhute. ˛Sklèp.
[uredi]

Otrôzi ſo hôtli, ko ſo Genovefo, Boleſlava in Gola vidili, ſhe tudi, kakor je shé otrózhja naváda, koſhuto viditi. Grof ji je dal poſében lép hlév sidati. Proſto je po dvoru in po gradu hodíla. Vezhkrat po dnévu je po ſtopnjizah do Genovefine ſôbe priſhla, in ni je bilo odgnali, de ſo jo sa nekoliko zhaſa k nji ſpuſtili. Pa s vſim ljudmi je bila priljudna in is rok je jédla; ſhe lovſki pſi ji niſo nizh shaliga ſtorili. Otrôzi ſo ſe tudi lépe shivali veſelili, ki ſo ji kruha dajali, jo boshali, in matere ſo rêkle: »O Bóg, ko bi te shiváli ne bilo, bi bila naſha mila grôfinja in naſh ljubi grofizh v puſhavi poginila.« — »Sato ſe ne ſmé nobêna svér terpinzhiti!« je djala kerſhenza, ki je iméla sveſto shival opravljati. »Ko bi vôla ne iméli, ki ga v plug vprégamo, in tudi krave ne, ki nam mléko daje, nam bi ſe ravno tako hudo godilo, kakor bi ſe bilo ljubi grôfinji bres koſhute v puſhavi godilo. Pa kaj ſhe, veſ ſvet bi nam bil puſhava bres shivál. Malo obdélanih njiv bi ſe vidilo, in naj lépſhi travniki bi nam nizh ne pomagali. Toréj ne terpinzhite shivine — in hvalite Bogá sa te dobrote.«

Dokléj je Genovefa shivéla, ſe ne vé; to pa ſe vé: Dokler je shivéla, je shivéla v veſêlju in neisrezhêno veliko dôbriga je ſhe ſtorila, in njén kônez je bil miren in blag. Njéno shivljênje po prihódu is puſhave je bilo enako lépimu, mirnimu pomladajnimu vezhéru po hudim vreménu, ki je ſrézhno minulo, in njéna ſmert je bila, kakor lépi, mili sáhod ſolnza, ki ſhe ſije in blagoſlov rasliva, dokler tudi njegov poſlédnji sharek ne vgaſne — temuzh ſe le naſhim ozhém ſkrije, de bi ſe sopet lépſhi v drugim ſvetu prikasal.

Pri njénim pogrébu je bilo neismérno veliko ljudí, in vſi ſo na njénim grobu ſolsé tozhili — pa nihzhe bolj vrózhih, kakor Grof Vojnomir in Boleſlav. Svéſta koſhuta ſe je na njén grôb vlégla in ni vezh vſtala. Nobêne rezhí, karkoli ſo ji kládli, ſe ni dotaknila, in nékiga jutra ſo jo mertvo, na grobu dobili. Grôf je dal Genovefi lép ſpominek is drasiga marmorja poſtaviti, na ktérim je bila sdôlej tudi koſhuta s kamna isſékana.

V puſhavi je dal grôf po Genovefini prôſhnji puſhavniſhtvo vloshiti. Na déſni sraven Genovefine votline je bila kapeliza. ˛Shkôf Hidolp jo je poſvélil, in ljudſtvo jo je zérkev goſpé imenovalo. Genovefina sgódba je bila lepó na ſtenah isobrashena in mali leſéni krish, na ktérim je bilo toliko drasih ſpominkov, ſo dali — to de ſhe lé po Boleſlavovi ſmerti — v slato vkováti in na altár poſtaviti. Na drugi ſtrani votlíne je bila puſhávniſhka kozhiza in pri nji lép vertez, po ktérim ſe je vir stékal. Mnogo ljudí je smiraj tjékaj hodilo in prijasni puſhavnik jim je vſe — mali krish, pild, votlino, kamen, na ktérim je Genovefa klezhala, vir, is ktériga je pila, kasal; pripovédoval jim je Genovefino sgodbo, in odraſhene in mlade je opominjal, ſe po njénim lepim isgledu ravnati.

Ljudſtvo je Genovefo kakor ſvetnizo zhaſtilo. ˛Skoraj po pretezhenih ſto létih ſo ſe ſhe ſivi moshjé hvalili. »Ko ſim ſhe otròk bil, ſim Genovefo vidil!« In pripovédovali ſo poſluſhajózhim vnukam, kaj jim je kdàj povédala.

Vojnomirovi grad, ſplôh le Vojnomirovo, imenovan, kjér ſta Vojnimir in Genovefa prebivala, ſe je bil ta zhaſ poderl, in ne daljezh od Koblenza ſo le razvaline po iménu »˛Staro Vojnomirovo« viditi, pa zheſtênje in ljubésen do Genovefe ſhe ni vgaſníla v ſerzih ljudí. Mnógo kraſnih zérkev ſo v njén ſpomín sidali in marſiktéra shêna in deviza ſe v pobóshen ſpomín ſhe dan danaſhni Genovefa imenuje.