Geniji v kratkih hlačah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Geniji v kratkih hlačah
Slavko Pregl
Spisano: Ema Šorli
Izdano: Pregl, Slavko (1978). Geniji v kratkih hlačah. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Geniji v kratkih hlačah


Nekaj podatkov iz statistike prvega dne pouka[uredi]

»A jaz?« je vprašal Pipi in skušal zbasati v usta balonček iz žvečilnega gumija, ki ga je ravnokar napravil.
»Ti, ja. Pridi sem!« Pipi se je negotov napotil proti človeku v temni obleki, ki ga je precej namrščen vabil k sebi. Mož je imel črtasto kravato, skodrane sive lase, bil je visok in odločen. »Poslušaj, mulc,« je začel, »lahko, da si prišel iz džungle, lahko, da si prišel iz stolpnice. Ampak, čisto vseeno je, od kod si prišel. Važno je, kam si prišel. In prišel si v šolo. Tu, prvič ne žvečimo žvečilnega gumija, drugič ne rinemo rok do ramen v žepe in tretjič, ... hm, tretjič, ... oho, kdaj si bil zadnjič pri frizerju?«
»Hm,« je malo zmedeno odgovoril Pipi.
Pipi se je zamislil. Od daleč je bilo videti, da mora iz takega razmišljanja pasti vsaj formula za heksaklorcikloheksan ali pa odgovor na večno vprašanje o tem, če je bila prej kokoš ali jajce. Od blizu je bilo videti, da se Pipi zafrkava. Sivi kodri so poskočili.
»Ne brskaj po glavi, če v njej nič nimaš! Ne zanima me, kdaj si bil zadnjič, povem ti pa, da boš naslednjič pri frizerju danes popoldne, sicer bo joj.« Mož je odvihral, Pipi pa je začudeno gledal okrog sebe. Neka sivoprosojna prekla dekliškega spola, ki bi jo lahko uporabljali za lestev in jo prislanjali ob Eifflov stolp, če bi gorelo v sedemindvajsetem nadstropju, mu je rekla, da se je pravkar srečal z novim ravnateljem šole, v katero je danes prvič po počitnicah spet vstopil. Če bi vedel, da je bilo to najbolj prisrčno od kasnejših mnogih srečanj z ravnateljem, bi na Pipija najbrž legel oblak skrbi.
Šolsko dvorišče je bilo en sam vrvež. Dobi se ga lahko samo na dva načina. Prvi je, da se vzame dvajset mravljišč, se jih dobro premeša, strese na en kup ter izda ukaz mravljam, naj se znova razdelijo po mravljiščih. Drugi postopek, ki smo mu ravnokar v priča, pa poteka tako, da petsto gimnazijcev in petsto osemletkarjev dobi obvestilo, naj takrat in takrat pridejo tja in tja ter o poiščejo razrednika tega in tega ali razredničarko to in to. Če bi ne imeli evidenco, potem bi iz sistematično razvrščenih vrstic, stolpcev in številk razbrali, da je bilo na prvi šolski dan na velikem dvorišču, skupnem za osrednjo osemletko ter XIII. gimnazijo, v uri in pol:
- pohojenih sto dvanajst mezincev na levih ter štiriinpetdeset mezincev na desnih nogah, obtolčenih devetintrideset palcev na desnih ter enainštirideset palcev na levih nogah (to so izključno fantovski palci, poškodovani pri brcanju kamenja, eden pa pri bi poskusu brce v rit, a je zgrešil in zadel stopnico ter tako prišel v to evidenco), udarjenih osemnajst piščali na desnih ter devet so piščali na levih nogah,
- dregnjenih dvesto sedemintrideset reber (približno dve tretjini prijateljsko in ena tretjina sovražno), od udarcev povešenih sto sedemindevetdeset ram (od tega samo tri dekliške, udarjene po pomoti, in se na ta podatek navezujejo tri pokazanja jezikov),
- od luž in blata oškropIjenih tristo devetinosemdeset parov če čevljev, sto petnajst nogavic, triinosemdeset hlač in dvainštirideset kril,
- izgovorjenih štiristo petinosemdeset tisoč devetsto sedemindvajset grdih besed, od tega sedemintrideset tisoč trinajst takih, ki bi zaslužile karanje, dva tisoč dvesto oseminsedemdeset takih, za katere se dobi podpis, osemsto sedemnajst za ukor po sel razredniku ter sedem za ukor po celotnem profesorskem zboru (če bi na seji celotnega profesorskega zbora manjkala Slovka - slovenščina, bi se ta podatek zmanjšal na šest),
- pokazanih sedeminsedemdeset jezikov, opravljenih trinajst tisoč devetsto šestinpetdeset pljunkov ter narejenih sedeminosemdeset grdih gest z rokami, od tega dve za ukor pred izključitvijo.
Številk je še veliko, vendar omenimo samo še to, da je bilo izvršenih triinšestdeset nadrtij (od tega osem po ravnatelju - tu je vštet njegov pogovor s Pipijem, dvainštirideset po profesorjih, enajst po snažilki, eno - a to izdatno - po hišniku, eno pa je opravil raznašalec časopisov, ki sicer nikjer in nikoli nima priložnosti nikogar nadreti, pa je tu našel enega muka, ki se mu ni dovolj hitro umaknil izpred kolesa).
Ker je bilo nekaj profesorjev in veliko učencev novih, je bilo malo težav tudi pri razporejanju po razredih. Neskončnokrat je bilo slišati: »Oprostite, ali ste vi slučajno. . .?« Največkrat so se motili prvošolčki. Zanimivokrat so se motili fantje iz zadnjih razredov. Nenehno so hodili spraševat novo biologinjo, če je morda ona slučajno ta in ta. Če bi se zelo potrudili, bi morda izbrska1i razlog za motenje v tem, da je bila profesorica zelo mlada in v redu, poleg tega je tudi izvrstno zardevala. Sploh se ne bi bilo treba truditi za odkritje, da je Bob sodil v sam vrh tistih, ki so jo šli največkrat vprašat. Ko je šel osmič tja, je bilo ženski dovolj in je poskusila zarohneti:
»Zdaj mi je pa dovolj! Se bova že še srečala!« 
»Kar povejte, kje in kdaj,« se je zarežal Bob in raztegnil čeljusti.
»No, smo pa res duhoviti!« je posegel vmes zgodovinar, ki je hotel kolegici priskočiti na pomoč. »Končno,« je tekel Bob, »doslej niste bili.« Potem je hitro izginil v gneči, da se ne bi izcimilo kaj hudega.
Fantje in dekleta in seveda profesorji, vse je torej mrgolelo sem in tja ter se razporejalo. Taki so pač začetki šole.

Bob se zahvali za izkazano zaupanje[uredi]

Šole začnejo delovati bolj počasi. Ni namreč bolj zapletene stvari na svetu kot spraviti v tek takole izobraževalno ustanovo. Pleskarji ne končajo do takrat, ko bi morali. Inštalater za centralno kurjavo se zapije. Kamion, ki bi moral pripeljati nove klopi, izgine, in pred šolo se pojavi kamion, do vrha naložen z nočnimi omaricami. Šofer trdi, da je pripeljal na pravi naslov, da je oče treh otrok in da se iz njega ne bo nihče norčeval. Tovarišica, ki je pisala naročilnico, je na dopustu, tovariš, ki je dal naložiti kamion, je na dopustu, njegov namestnik je na službeni poti, vratar tovarne je prehlajen in slabo sliši in napačno veže telefonske klice. Nenadoma se pojavi še en kamion, poln kanarčkov v kletkah, neki možje jih znosijo na hodnik v drugo nadstropje, in še preden pride tajnik, ki bi povedal, da gre za pomoto, ni več tistih ljudi in kamiona, samo kanarčki so. Živčni zlomi se vrstijo, cela vrsta ljudi grozi z odpovedjo službe, ampak na koncu, ko nihče več ne verjame, napoči prvi šolski dan in vse je za silo urejeno.
Po domovih učencev so težave drugačne.
Pipijeva mama ugotovi, da se je fant čez poletje potegnil in mu nobene hlače niso več prav. Bob ugotovi, da ga tiščijo vsi čevlji. Miha ne more obleči nobene srajce. Vsa Bibina krila so iz mode. Pikina obleka še ni narejena.
Tudi v knjigarnah je zanimivo.
Polovice knjig nimajo več. Polovice knjig še nimajo. Zvezki so samo še karirasti. Črnilo je samo še rdeče. Ravnila bodo proti koncu leta. Šestila bodo mogoče spomladi, ker zdaj ni uvoza.
Radirk ni, ker je izvoz. Kuliji bodo, ko bodo nove cene. Svinčnikov ni, ker so še stare cene.
Trikotniki so, a jih ne morejo prodajati, ker ni cen. Po novozbranih razredih nove razredničarke govore, kako je šola drugi dom. Kako je razredničarka druga mati. Kako so pomembni možje rekli: »Učiti se, učiti se, učiti se!« Kako je treba zgrabiti takoj, ker bo kasneje prepozno. Kako toliko vel, kolikor znaš.
Punce so ganjene in smrkajo, fantje odprejo obe ušesi, da gre lahko vse nemoteno noter in ven. Tak je pač začetek šole.
Tudi v Pipijevem razredu je vse teklo približno tako, kot se za začetek šole spodobi. Razredničarka je pravkar končala uvodni govor.
»Saj res,« je rekla ob koncu, »še nekaj je.« Razred je previdno obmolknil. Pri takihle »a ja, saj res« človeka ponavadi stisne v želodcu, ker se mora iz vsega izcimiti kaj bega.
»Nekdo bi se moral javiti, da bo v imenu razreda sodeloval šolskem časopisu,« je rekla razredničarka. »No, kdo?« Miha je dvignil roko.
»Lepo, lepo,« se je razveselila razredničarka, »že imamo kandidata. Predstavite se.« Miha je bil navdušen, ker ga je učiteljica vikala, in skoraj bi spremenil načrt in se javil, a se je pomiril in rekel:
»Jaz sem Miha. Saj se ne javljam. Mislil sem predlagati Pia. On se spozna na časopise. V našem bloku včasih pomaga raznašati večernik.« 
»Svinja,« je siknil Pipi in Mihi v zadnjem hipu še uspel spodviti trikotnik pod usedajočo se zadnjico.
Razred se je zahahljal. Razredničarka se ni pustila zmesti:
»Pipi, kdo je to Pipi?« Pipi se je mučeniško dvignil.
»Kaj se res ukvarjaš s časopisi?« je vprašala.
»Ja,« je rekel Pipi. »Dvakrat na teden grem k telovadbi in copate vedno zavijem v časopisni papir.« Razred je bruhnil v smeh, razredničarka pa tudi.
»Torej boš sodeloval?« je vprašala.
»Bi,« je debelo požrl Pipi. »Predlagam pa tudi sošolca Miho. Primeren bi bil za fotoreporterja.«
»Ali ima fotoaparat?« je vprašala razredničarka.
»To ne,« je rekel Pipi. »Ampak, kdor ga samo pogleda, se že mora smejati. Tako mu sploh ne bi bilo treba govoriti: nasmehnite se, prosim!« Tako je razred dobil dva predstavnika v šolskem časopisu. Prav zanimivo je bilo tudi pri starejših. Tudi tam je bilo najprej na vrsti predavanje o resnosti, učenju, vstopanju v življenje. Na koncu je zgodovinar vprašal:
»Kdo še nima nobene zadolžitve?« V razredu je vstal nemir. Nihče ni vedel, ali bi se bilo dobro javiti ali slabo. Bob je glasno vprašal:
»Kako to mislite?« Zgodovinar se je vidno razveselil:
»O, Bob, spomnil sem se, da sva zelo prijetno klepetala zadnjič na šolskem dvorišču. Tudi kolegica za biologijo te ima nenehno v mislih. Tako duhovit si, kajne, saj se spomniš? To, kar zdaj iščem, je pisano na tvojo kožo. Poslati moramo predstavnika v uredništvo šolskega časopisa. Saj si se mislil javiti, ne?« »A jaz?« je nemočno vprašal Bob. Bob je specialist za postavljanje vprašanj, za katera je odgovor že davno jasen.
»Ali je kdo proti?« se je zgodovinar ozrl po razredu.
»Ne, nikakor,« se je oglasil Žuži iz zadnje klopi, ki je bil dolg kot ponedeljek in zatorej utemeljeno vodja astronomske sekcije, »naj bo kar on. Če se je javil, ga to delo najbrž zelo veseli.« »Ampak, saj sploh ne berem časopisov,« je v navalu obupa vzkliknil Bob.
»Čudovito,« se je spet razveselil zgodovinar, »te torej še niso mogli pokvariti. To je zelo dobro.« »Rad bi se vsem skupaj zahvalil za izkazano zaupanje,« je zavzdihnil Bob in zvonec, ki je oznanil konec ure, je potisnil ta del nastajanja šolskega uredništva v zgodovino.
Postopki, ki so jih ubirali v preostalih razredih, so dali zanimive rezultate. Po pouku se je v posebni sobi nabrala čredica fantov in deklet, ki bi lahko bili pevsko društvo, lovska podsekcija ali pa druščina v čakalnici pri zobozdravniku. Edino, kar po bežni oceni resnično ne bi mogli biti, so v resnici bili: uredništvo šolskega časopisa.
Ko so se nekaj časa gledali in prekladali po stolih, je Bob mahoma planil pokonci:
»Miha, Pipi, kaj pa vidva tukaj, smrkavca?! Izginita domov, lulat, kakat, pa spat.« Nekaj dekliških glasov je zavreščalo.
Miha se je važno obrnil k Pipiju: »Pipi, a si kaj rekel?« »Ne,« je rekel Pipi. »A si mogoče ti?« »Ne, nisem,« je rekel Miha. »Potem pa najbrž vrata škripajo.« Muka sta se spogledala in najmilejše pogledala v strop.
»Saj lahko mlajši tudi sodelujejo,« se je zdaj oglasila svetlolasa kost, ki jo je Bob že ves čas z enim očesom opazoval.
»Ženska usta so pa že boljša za kaj drugega kot za govorit take neumnosti,« se je vmešal tip z očali, ostrižen na kratko, in v nasilnem nasmešku pokazal domine.
»Ja no, če se mislite kregat, grem pa raje poslušat branjevke na trg. Več soli imajo,« se je prebudil v pogovor okrogloglavec, , ki bi lahko bil reklama za belo vino kapucinar.
V tistem so se odprla vrata in vstopila je Slovka z omamnim nasmehom:
»Vidim, da ste se med sabo že spoznali. To je zelo lepo!«

Vsi mislijo natančno tako[uredi]

Iz besed Slovke, ki jih je natresla kasneje, je bilo razvidno, da je najbolj čudovita stvar na svetu delati šolski časopis. Čudovito je, da ima ta šola posluh. Čudovito je, ker so zdaj vsi tukaj lepo zbrani. Ona je pa Klofutarjeva. Lepo bi bilo, če bi se predstavili še drugi. Saj ni treba imena in priimka. Lahko kar tako, kot se kličejo med prijatelji.
»Jaz sem Biba,« je rekla svetlolasa kost.
»Jaz sem Pika,« je reklo bitje ob njej, ki bi lahko imelo rjave, črne ali lase neke vmesne barve. Potem so bili tu še Bob, Miha in Pipi.
Krtačka z očali je bila Genij. Razumel se je na vse stvari in prav čudno je bilo, da je sploh še hodil v šolo.
Fant, ki bi raje poslušal branjevke, se je odkašljal in rekel, da mu pravijo Žan. Njegova košarkarska vrsta je takoj na konju, če igra on.
Sledil je Pesnik. Povsod je hotel biti zraven in je rad pesnil.
Sicer pa je sanjal o medicini ter pri biologiji poskušal poučevati profesorico. Razlika med njim in Genijem je bila, da Genij edinole biologije ni poučeval.
Sledilo je še nekaj deklet in fantov, ki so bili videti brez barve. Porabili bi jih lahko za raznašanje časopisa, za lepljenje plakatov ter za hojo od ciklostila do tipkarice in po malico. »No, tako,« je po koncu predstavljanja rekla Klofutarjeva, »zdaj pa se pogovorimo malo o časopisu. Kot veste, je obveščanje zelo pomembno. Temu bi moralo služiti tudi naše delo. Informirati moramo . . .
»Nekaj je gotovo,« je pomislil Pesnik. »Ženska si je sama nadela vzdevek Informacija.« Idejo je posredoval Žanu, ki je zahrzal od ugodja.
»Ali se strinjate?« je vprašala Informacija.
»Ampak,« se je oglasil Pipi, »moj oče pravi, da časopisi lažejo. Če pišejo, da nekaj ne bo dražje, je drugi dan gotovo dražje.« »Hi, hi« se je namuznila Informacija, »ti si pa duhovit.« »Že mogoče,« je rekel Pipi, »ampak, če se lažem, jih fašem.« »Zelo dobro,« je vzkliknil Bob.
»Sem mislila,« je začela Biba, »če bomo imeli tudi modne nasvete.« »Krasno!« se je razveselil Genij, »pa še posebno rubriko za kmetijske proizvajalce ter za proizvajalce na zasebnih sredstvih za proizvodnjo.« »Mimo filatelistov ne moremo,« je pribil Žan.
»Kaj pa intimni nasveti?« je vprašala Pika.
Izbruhnila je posebne vrste tišina. Vse oči so se uprle v Informacijo, ki se je začela presedati na stolu in vleči krilo čez kolena.
Ko se je najedla sline za sedemnajst let naprej, se je nasmehnila in rekla:
»Vidite, vidite, koliko zanimivih idej! Torej smo ravno pravi skupaj. Delo bo res zelo zanimivo, kajne, hm, hm?« K temu splošnemu odgovoru je Genij dodal zelo konkreten odgovor Piki na listku, ki ji ga je takoj poslal. Na njem je pisalo:
»Če hočeš, sem takoj pripravljen odpreti poseben tečaj intimnih nasvetov samo zate. Cena ugodna, pohiti, dokler je še čas!« »Ali je še kakšno vprašanje?« je zanimalo Informacijo.
»Ja,« se je oglasil Miha. »Ali grem lahko na stranišče?« Miha je lahko šel na stranišče.
»Torej, vidite, vidite,« je spet začela Informacija, ampak ni ji šlo naprej. Besede so se ji začele nekam izmikati , koncepti so bili zrušeni, razmere težke. Zato je ponovila:
»Vidite, vidite.« Bob je bil že dolgo na šoli, zato je vedel, da se kakšne take slabosti prav rade spreobrnejo v grobe stvari naslednjega dne pri dnem pouku. Zato je začel reševati nastali položaj: »Mislim, da je tovarišica profesorica Klofutarjeva dala zelo koristne predloge in da smo se zelo dobro pogovorili. Predlagam, da bi bila ona naš mentor. Ona te stvari najbolje pozna. Jaz vsaj tako mislim.« Bob je bolj eno figo tako mislil. Je pa bilo pametno tako govoriti. Informacija je zasijala. Sploh je ni motilo, da je ona zato sploh prišla sem, ker so jo že davno določili, naj organizira časopis in naj bo mentor.
»Oh, kaj res tako mislite?« je vprašala.
»Jasno,« je rekel Žan, ki je poznal razmere in Boba, »prav vsi mislimo natančno tako.« »Naj bo, če vsi tako mislite,« je rekla Informacija, »mislim, da bomo lepo sodelovali. Najbolje bi bilo, da se zdaj poslovimo, vsak naj še malo premišlja, prihodnji teden pa bi se spet dobili in več pogovorili. Prav?« »Prav,« je zadonelo po sobi.
Klofutarjeva je vstala, da bi šla ven, v tistem pa so se odprla vrata in noter je pogledalo pol človeškega okostnjaka. Kost desnice je zanihala naprej, kot bi hotela stisniti roko Informaciji in ji čestitati za uspešno vodenje prve seje uredništva. Informacija ni imela za to nobenega veselja, rahlo je kriknila in se sesedla Pesniku v naročje.
»Prekleto,« se je zaslišalo izza okostnjaka, »a sem že spet narobe prišel? Kaj to ni prirodoslovni kabinet?« Glas je pripadal postreščku, ki je okostnjaka nosil.
»To ni prirodoslovni kabinet,« je rekel Pesnik, »ampak, ne bojte se, za vas bomo v njem zanesljivo še našli prostor.« Postrešček je preklinjajoč odšel, uredništvo pa se je sklonilo in jelo buditi svojega mentorja. Ko je bil postopek že blizu konca, so se vrata znova odprla. Noter je kot duh prišel Miha, ki ga je bilo komaj mogoče ločiti od zelene stene.
»Ali ti tudi ne maraš kosti?« je vprašal Žan.
»Ali si že sedel na stranišču in je nad vrati pogledala noter človeška lobanja?« je z vprašanjem odgovoril Miha.
»Zelo dobro. Torej je s tvojimi hlačami še vse v redu,« se je zarežal Bob.
Informacija se je na hitro še enkrat poslovila, dekleta so začela tolažiti Miho, ki je začel postajati vse bolj neutolažljiv. Besedo je znova povzel Bob:
»Torej, sklep ena: naša mentorica se odslej imenuje Informacija. Sklep dva: popoldne se dobimo pri ,Veseli kremšniti', da se malo bolj spoznamo. Sklep tri: za dekleta udeležba še posebej obvezna!«

Kar bi moralo biti narejeno, je preloženo na prihodnjič[uredi]

,Vesela kremšnita' je bil lokal, ki so ga množice imele rade. Tja si zbrisal, če te kakšna ura pouka ni mikala. Tam si vedno dobil družbo in te stvari. Po stenah je pisalo: Mladini do 18. leta ne točimo alkohola. Vinjenim osebam ne strežemo. Ne pljuvaj po tleh. Natakarji so izvajali samo zadnjo zapoved, ker bi sicer imeli veliko dela. Prvih dveh niso, ker so tako več zaslužili.
Prva sta prispela Pipi in Miha. Bila sta najmlajša in zdela sta se zelo pomembna. Ko sta njuni mami po kosilu dvomeče vprašali:
»Oho, kam pa zdaj?« sta važno odgovorila:
»V šoli imamo neke stvari. Važno, veš. Tam bodo tudi profesorji.« Skoraj vse, kar sta povedala, je držalo. Profesorji so namreč tudi bili pri ,Veseli kremšniti', čeprav seveda samo v mislih, ki so se spraševale:
»Kaj, če pride kakšen profesor?« Žan je prišel z boršo, ker se mu je mudilo na košarko. Genij je imel pod pazduho kup zelo učenih knjig. Pesnik je vlekel iz žepa secirane žabe. Bob je gledal mimo vseh in čakal, da sta prišli še Biba in Pika.
»Tu sva,« sta dahnili.
»Neverjetno. Še letos sta se pojavili,« je rekel Genij.
»Ni bilo avtobusa,« je rekla Pika.
»Daj no mir, saj nisi v šoli, da bi ti verjeli,« je revsknil Žan.
»Mene čaka ekipa, pa zaradi dveh bab visim tukaj.« »Sem mislila, da sediš,« je odvrnila Biba. »Ali ni čisto vseeno, če tiste tvoje keglje podiraš pet minut več ali pet minut manj?« Žan je globoko zasopel, pogledal navznoter in obupano zamahnil z roko.
»Torej, pijem na naš časopis,« je rekel Bob in dvignil kozarec.
»Ližem na naš časopis,« je rekel Pipi in dvignil sladoled.
»Natakarja čakam na naš časopis,« je rekel Pesnik.
Izpili so. Spet se je oglasil Bob:
»Nekaj stvari bi nam moralo biti jasnih. Najprej, če so nas že v to porinili, bomo delali, kot se spodobi. Časopis bo kot pesem.
Vsak bo dobil nekaj nalog, ki naj jih izpolni, sicer bo letel.
Informacija je zlata duša, ampak jo bomo držali bolj ob strani. Saj ima že z drugimi stvarmi dosti dela. A je do sem vse vredu?« V zraku je valovilo zarotniško vzdušje. Kjer je v zraku zarota, je vsak srednješolec z vsem svojim bistvom poleg.
»Kje jo bomo pa držali?« je pokazal domine Genij. »So dovoljeni vsi prijemi?« »Javni nasvet številka ena,« je bevsknil Bob. »Drži gobec.« »Saj sem samo vprašal,« je rekel Genij in se zatopil med svoje knjige.
Punci sta osupli molčali, ker ju je polagoma začelo skrbeti, v kaj sta padli, obenem pa jima je začelo postajati všeč, da sta poleg.
»Sedaj bi bilo tu nekaj nalog,« je rekel Bob. »Pregledati je treba časopise in jih analizirati. Kaj pišejo, kako pišejo, zakaj pišejo. Treba je pregledati dnevnike, tednike in mesečnike...« »Ali misliš z mesečniki tiste, ki jih nosi Luna? V tem primeru jaz gledam samo mesečnice,« je zamrmral Genij dovolj glasno, .da so ga slišali sosedje, in dovolj tiho, da ga ni slišal Bob.
»Žri brom ali pa treniraj maraton, saj te bo sicer konec,« mu je svetoval Žan.
»Poleg tega,« je nadaljeval Bob, »je treba pregledati, če je na naši šoli kdaj kaj takega že izhajalo. Treba je dobiti časopise drugih šol.« »Ideja,« je vzkliknil Pesnik, »kaj pa, če bi kupovali šolski časopis kakšne druge šole in si tako prihranili delo?« »Ko smo ravno pri hranjenju, daj, prihrani nam svoje oslarije,« je predlagal Bob. »Nateguj svoje žabe, sprehajaj se jim po živcih in peri jim možgane. Tu pa sodeluj, kot se spodobi.«
»Jaz bom že sodeloval, kot se spodobi, kolikor nam ne boš ti že v prvi sekundi tako splezal na glave, da ne bomo nič mogli,« se je uprl Pesnik.
»Bob predlaga in mi bomo videli, če je v redu,« je rekla Biba.
»Kajne?« »Hm,« je rekel Bob, »da!« »Prosim, še kaj predlagaj,« je rekel Pesnik.
»Naj človek pove do konca,« je zarentačil žan. »Jaz tu ne mislim biti do jutri zjutraj.«
»Ja, no,« je spet povzel Bob, »zdaj bi si morali razdeliti delo, dogovoriti bi se morali, kdo lahko dobi kaj časopisov raznih šol.
To bi bila prva faza. Zatem bi bilo dobro videti, če kdo pozna kakšno tipkarico.« »Pika,« je vprašal Genij, »a znaš tipkat?« »Malo,« je odvrnila Pika.
»Fantje,« je zaklical Genij, »jaz poznam eno punco, ki zna malo tipkat.«
»Vprašaj jo še, če je v sorodu s kakšnim ciklostilom,« je predlagal Pesnik.
»Kako pa bo časopisu ime?« je vprašal Miha.
Tema je bila veličastna. Vsi so se zbudili in predlogi so kar deževali.
»Vzhajajoča zvezda,« je začel Genij.
» Veseli šolar,« je rekel Pipi.
Sledili so: Naša pest, Šolsko delo, Solzice, Glas celovite samoupravljalske osebnosti, Čez hrib in dol, Srce, Učiti se, učiti se, Ponosni korak, Pamet v roke, Mladost, Bob ob steno.
Ker ni bilo videti konca, je padel predlog, naj do naslednjega sestanka vsakdo pripravi svoj predlog.
»Začeli smo zelo dobro,« je rekel Žan. »Vse, kar bi morali napraviti, smo preložili na prihodnjič.« Na mestu, kjer bi moral sedeti Miha, je iznad mize gledal samo šop las. Ampak fantje bil vseeno prepozen. Naravnost proti mizi je prihajala ženska, ovešena s sto verižicami, in že od daleč klicala:
»Ja Mihec, kaj pa ti delaš tu? Posedaš v tem lokalu? Ja, kaj pa misliš? Ali mamica ve?« Lasje so se dvignili in z njimi Miha.
» . .. dan, teta Amalija. Slučajno sem tukaj, . . . hmm, za gospoda sem šel po cigarete (pokazal je na Boba), pa me je povabil na sladoled.« »Priden sinko je tale vaš Mihec,« je rekel Bob. »Samo, vžigalice si pozabil. No, pojdi pa zdaj ponje.« Vrgel mu je kovanec in Miha je izginil, še preden je teta , Ama1ija mogla kaj reči. Zato je tudi ona počasi šla.


Teta Amalija pade v godljo, ki si jo sama skuha[uredi]

S takimile tetami Amalijami je na splošno problem. Živijo same in da bi jim bilo življenje kolikor toliko znosno, se morajo nenehno vtikati v tuja življenja ali pa trpeti od strahu, da je njihovo življenje ogroženo. Teto Amalijo na primer zaboli želodec. Gre h knjižni polici, vzame ven medicinsko enciklopedijo in začne brati. Sprva še kar mirno bere, vendar se to kmalu neha. V naslednji sekundi bere že zelo ihtavo, hlastno lista po knjigi in obenem postaja bleda in zelena.
Kako ne bi, saj je ob branju spoznala nekaj hudih resnic: po vsem sodeč se ji razkrajajo jetra, odpovedujejo ji ledvice, ima rano na dvanajsterniku, začetek kostne tuberkuloze, vnetje leve polovice pljuč, drugo fazo raka na požiralniku ter začetek infarkta. V naslednji sekundi knjiga leži na tleh, teta Amalija bega od omare do omare, v kopalnico in sem in tja in nato po stopnicah dol in po stopnicah gor in že zvoni pri kakšni drugi teti Amaliji, in že sedita in pijeta kavo in prva teta Amalija se poslavlja od življenja, druga teta Amalija jo pa tolaži.
Tete Amalije, ki se vtikajo v tuja življenja, imajo različne navade. Lahko so sladko strupene. Teta Amalija na primer pride k Mihovi mami in ji pove, kako se ji strašno mudi, veliko ima dela in je samo za hip prišla gledat, kako kaj živijo, seveda, otroci rastejo, Mihec ni več Mihec, ampak Miha, ki poseda po lokalih, kadi in pije, druži se s huligani, no saj, življenje teče, pa na svidenje. .. Lahko pa teta Amalija pride k Mihovi mami in reče:
»Groza! Tvoj sin kadi, pije in se v lokalih druži s huligani.
Mislila sem, da bom umrla na mestu.« No, saj vemo. Teti Amaliji niti na misel ni padlo, da bi umrla na mestu. Takoj je le oddrvela špecat in je bila zelo daleč od mrtvih.
Tistega večera, ko je Miha že davno spal, je njegova mama z rdečimi očmi sedela za mizo v kuhinji, smrkala v predpasnik, oče pa je zaskrbljeno hodil gor in dol.
»Daj no,« je govoril oče, »to ne more biti res.« »Amalija je bila tu in mi vse povedala,« je ihtela mama.
»Saj veš, kako je z Amalijo,« je rekel oče. Oho, oho, še so na svetu očetje, ki znajo tete Amalije postaviti na pravo mesto.
»Amalija je moja sestra in iz nje se ne boš norčeval,« je skozi solze rekla mama. Oho, oho, še so mame na svetu, ki jih strah pred neumnostmi njihovih otrok pahne v to, da verjamejo tujim neumnostim.
Pogovor je trajal še nekaj časa. Kaj je prinesel, je Miha ugotovil naslednjega dne pri kosilu. Ko je prišel iz šole, ga je že pri vratih nenavadno svečano pozdravil oče.
»Dober dan, sin, kako je bilo v šoli?« »V redu, očka.« »No, sediva h kosilu,« je povabil oče. »Kaj boš za aperitiv:
viski, gin, kaj domačega?« Miha je izbuljil oči in odprl usta.
»Oooočka, jaz, jaz. . .« »No, le povej, zdaj si odrasel. Po moje boš viski. Jaz ga bom tudi.« Oče je natočil kozarca, enega vzel sam in drugega porinil Mihi.
»Na zdravje,« je rekel, »no, le dajva ga.« Oče je izpil, Miha pa je povsem zmeden buljil v svoj kozarec in ni vedel, kaj se dogaja.
»Le izpij,« je rekel oče. »Če lahko piješ s svojimi kolegi, boš menda z lastnim očetom tudi.« V Mihovi glavi je pričela utripati rdeča lučka. Le kaj naj bi pomenilo?
»Ti ne prija na prazen želodec? Ah, ne, oprosti, sem pa res pozabljiv. Boš najprej cigareto?« Oče je vzel iz žepa škatlico cigaret in ponudil sinu.
»Le vzemi, viski in cigareta, oboje skupaj zelo prija. Kaj se kujaš? Menda ne boš rekel, da imam slabšo pijačo in slabše cigarete od tistih, ki so na voljo v ,Veseli kremšniti'?!« Mihi, ki je mislil, da se bliža konec sveta, je bilo v hipu vse jasno. Teta Amalija!
»Očka,« je planil pokonci, »jaz sem bil včeraj slučajno tam in nisem pil in nisem kadil, ampak sem lizal sladoled. Vsi lahko povedo!« »Ne vem, če vsi,« je rekel oče. »Nekdo, ki te je videl, je povedal, da si pil, kadil in se družil s huligani.« »Ni res,« je vzkipel Miha, »teti Amaliji reci, naj si kupi očala. Mi smo imeli sejo uredništva in je bila udeležba obvezna!« »Kaj ste imeli?« je vprašal oče. »Kdo je imel?« »Sejo uredništva našega šolskega časopisa smo imeli. Saj sta bila Pipi in Bob tudi, in še kup drugih.« »In uredništva se sestajajo po lokalih?« je zanimalo očeta.
»Tam smo se dobili zato, da Informacije ne bi bilo zraven in je bilo zelo važno!« Iz Mihovih ust je drdralo in brbotalo, ven so prihajali novi in novi stavki, iz česar je oče, ki je bil pameten oče in je znal stavke urediti lepo po vrsti, ugotovil, kako je zdaj s temi stvarmi.
»Praviš, da ne kadiš in ne piješ, in da tudi ne boš kadil in ne pil, in da boš po možnosti pameten?« je ob koncu vprašal oče svojega važnega novinarja.
»Jasno!« je kriknil Miha in se vrgel na kosilo, da je morala mama še dvakrat v kuhinjo po še. Tistega dne zvečer je pri Mihovi mami na obisku spet sedela teta Amalija. Ta obisk je bil na glavo obrnjen prvi obisk.
Teta Amalija je hlipala in bi si brisala solze v predpasnik, če bi ga imela s seboj, ker pa se predpasniki ne nosijo na obiske, si jih je brisala v robec. To pa ni bilo vse njeno delo, ker je govorila še naslednje stavke:
»Samo dobro sem hotela, sedaj pa imam.
Dobrota je sirota.
Nikoli več ne bom nič rekla.
Jaz ti hočem pomagati, ti pa takole.« Bilo je še nekaj stavkov v tem smislu, ki pa jih nima smisla navajati. Bili so pač običajni stavki, s katerimi se mažejo ven tete Amalije, kadar padejo v godIjo, ki si jo same skuhajo.

Iz kakšnega testa so fantje[uredi]

Fantje, kot so Bob, Genij, Pesnik in Žan, so iz posebnega testa. Prav tako iz posebnega testa sta Pipi in Miha in še kdo zraven. Te različne vrste posebnega testa so se včasih lepo mešale skupaj, včasih pa tudi ne.
Pri časopisu so se še kar mešale. Šola je izdajala skupen časopis. To je pomenilo, da sta gimnazija in osemletka stresli skupaj nekaj glav in jim rekli, naj delajo časopis. Tako se je zgodilo, da so v enem uredništvu sedeli ljudje, ki bi sicer stežka sedeli skupaj: Bob, Genij, Pesnik in Žan, pa seveda Biba in Pika iz gimnazije, ter Miha in Pipi in še kdo iz osemletke.
Bob Pipija na dvorišču domačega bloka skoraj ni povohal, ni ga videl, niti slišal. Pri časopisu pa ga je rad poslal po cigarete ali mu namenil kaj zelo zoprnega.
Tako nekako je bilo tudi med drugimi.
Če zdaj stvari obrnemo na glavo in gledamo Pipija in Miho, sta onadva gimnazij ce gledala kot starčke pred upokojitvijo, ki se želijo važiti, delati pa tako nihče ne zna. Zato sta bila k sreči onadva poleg.
Ti starčki so imeli tudi povsem svoje probleme: nenehno so jim rojile po glavi ali ženske ali moški, počasi jih je že brigalo, kaj bodo počeli po šoli in ves čas so resno zrli v svet ter govorili o revolucij ah, lakotah, agresijah in svetovnih vojnah.
Fantje in punce Mihove in Pipijeve starosti so se ukvarjali s konkretnejšimi stvarmi: zbiranje sličic, škatlic, znamk, psov, kart za kino, ponarejanjem podpisov pri opozorilih staršem, pisanjem po plotovih in blokih.
Sedaj se povrnimo k starčkom, se pravi k Bobu, Žanu, Geniju in Pesniku in jim malo pobliže poglejmo testo. Kajti to testo četverice fantov, ki jih je začela družiti usoda šolskega časopisa, je v nekih posebnih okoliščinah delovalo povsem enako.
Pouk je sicer res že tekel, profesorji so hiteli s snovjo, ker so si vsi rekli:
»Drugi se vsi še ogrevajo, bom pa jaz malo pohitel!« Tekle so tudi vse druge stvari: krožki, tečaji, sekcije, treningi, poskusi, kinopredstave, iztepanje preprog doma, obiski k raznim tetam in stricem, naročanja pri zobozdravnikih, branje kriminalk pod odejo, prepiranje z brati in tako naprej.
Kljub temu pa se je testo, iz katerega so bili Bob, Genij, Pesnik in Žan, nenehno spraševalo:
»Kdaj bo vendar znova sestanek uredništva?« . Sedem rok v ogenj bi lahko stavili, da fantje niso hrepeneli po milem obličju Informacije. Sedem milijard proti ena bi lahko "stavili, da fantom ni bilo do tega, da bi čez noč postali žurnalistične zvezde.
Šlo je za čisto nekaj drugega.
Šlo je za nekaj, zaradi česar bi lahko fante žive odirali, pa ne bi črhnili. Šlo je za ogenj, za katerega nobeden od njih ne bi nikoli priznal, ga gori.
Torej, nekaj dni po srečanju pri ,Veseli kremšniti' je Žan na stopnišču, kjer si je natikal copate, opazil, da bo mimo prišla Biba. Na neki način ga je stisnilo, tako da se je skoraj navil okrog lastnega kolena in petkrat odvezal in znova zavezal vezalke.
Lahko, da bi to počel do mature, če ne bi opazil, da so se pred njim ustavili dekliški čevlji. Od nekje zgoraj se je zaslišalo:
»Zdravo, Žan, kaj delaš?«
»Zdravo,« je rekel Žan, na vprašanje pa ni znal odgovoriti drugega kot »hm«. Dvignil je glavo in si popravljal očala.
»Nisem te videl,« je dodal.
Ugotovitev je bila skrajno duhovita. Če gledaš v tla, težko vidiš koga, ki gre mimo.
»Nisem te spoznal. Zadnjič si imela drugo frizuro,« je še rekel.
»Saj se kmalu spet vidimo, ne? Pa zdravo, no!« je rekla Biba šla, To je bilo zelo pametno, ker je znal Žan očitno govoriti samo stavke, ki so se začeli z »nisem te . . .«. Vstal je in šel proti razredu. Tik pred vrati je ugotovil, da ima kljub mnogokratnemu odvezovanju čevlje še vedno na nogah, čeprav bi moral imeti copate. Zanimivo je bilo tudi, kako je takle tip, ki besni, da zaradi bab ne bo zamujal košarke, natančno vedel, da je imela Biba prejšnjič drugačno pričesko. No, saj pravim!
Bob je srečal Bibo na avtobusu, ko se je peljal v šolo. Takoj, ko jo je zagledal, se je začel delati, da je ne vidi. Ker je sedela, ga je poklicala in mu ponudila, da mu drži torbo.
»Ah, saj. . .« je rekel Bob.
Potem sta se malo pogovarjala. Govorila je Biba, Bob pa je sedemkrat rekel »ah, saj« ter dvanajstkrat »hmh«. Na postaji se je Biba poslovila in ga vprašala, če je vstal z levo nogo.
»Zakaj?« se je začudil Bob, nato pa hitel popravljat vtis, »ta pulover ti zelo pristoji.« Z njegovo glavo se je zgodil zanimiv čudež: zobje so mu šklepetali, kot bi bil na severnem tečaju, čelo pa se mu je potilo, kot bi bil v savni.
Saj je vse v redu. Fantje so do deklet praviloma štori. Hja, je pa vseeno zanimivo, da se en takle tip Bob, ki se nenehno ukvarja samo z resnimi stvarmi, loti komentiranja dekliškega puloverja. No ja, no ja!
Genij je na Bibo naletel v glavnem odmoru na hodniku. Takoj ji je poročal, da študira angleške, ameriške in nemške časopise. Vsi so v glavnem za en drek, on bi jih delal drugače. Pri šolskem časopisu teh napak ne bi smeli ponavljati. Potem je povedal, da bere skrajno zanimivo knjigo v španščini o atomskih reaktorjih. Španci sicer nimajo pojma o atomski energiji, so pa v knjigi v redu slike. Popoldne bo šel na univerzo poslušat predavanje o verjetnostnem računu. Enostavne stvari, ki pa jih je tako prijetno poslušati.
»Ali bi šla po šoli z mano na sladoled?« je končal.
Prav takrat je pozvonilo, Biba je rekla, da se vidijo na seji, pa bodo že videli, in šla v razred. Zanimiv, tale Genij. Kako živo mu je ostalo v spominu, da si je Biba pri ,Veselii kremšniti' naročila sladoled in je zavrnila vse predloge za pijačo. Tako torej! Pesnik je eno uro čakal pred šolo in nato Bibo slučajno srečal. Govoril ji je o poeziji, ki jo pravkar bere, o poskusih, ki mimogrede dela, ki sicer niso nič posebnega, jih pa tudi profesorji biologije težko uspešno opravijo, ter nato o humanem licu medicincev , o reševanju življenj, o nastajanju življenj, in se nato mahoma zdrznil:
»Saj res, po kom pa imaš ti tako lepo rjave, se pravi sive, se pravi zelene, se pravi, a lahko malo bolj pogledam... oči?« Tako je bilo torej z Bobom, Genijem, Žanom in Pesnikom.
Še dobro, da nista tudi Miha in Pipi zraven.
Kako, nista zraven?
Ne sicer tako kot prejšnji štirje, na vsak način pa sta zraven, a zabeležila vse, kar so počeli, izmenjala nekaj pomenljivih pogledov in nekaj nesramnih komentarjev.
do bi rekel, da sta muka in smrkavca, ki ju te stvari ne bi e zanimati.
ko da bi rekel. Na noben način pa seveda ne bi imel prav.

Amerike nima smisla znova odkriti[uredi]

Na naslednjo sejo uredništva so vsi prišli kot stari znanci. Informacija je sedla na sredo in bila videti zelo srečna.
»Lepo vas pozdravljam, vsi ste, lepo, lepo,« je začela. »No, danes bi se več pogovorili. Saj ste premišljevali?« Malo čudno je dekleta in fante spraševati, če so razmišljali.
Od najrazličnejših misli so jim glave kar pokale. Nepoučeni krogi tako pokanje glav zamenjujejo in taka dekleta in take fante vprašajo:
»Ali vas razganja?« Če smo iskreni, vprašanje zasluži samo en odgovor in ta je:
»Razganja tebe in tvojo ljubo žlahto!« Približno tak odgovor, samo ne preveč na glas, je dobila tudi Informacija.
»No, saj,« je rekla, »vsak začetek je težak, in mislila sem, kaj, ko bi za prvo številko nekaj napisal tovariš ravnatelj, kajne, in potem bi lahko nekaj o mladinski organizaciji napisal tovariš mentor, profesor Skala, kaj ne in morda bi lahko tovariši mentorji krožkov tudi kaj napisali, kajne, in na koncu bi objavili kakšno najboljšo šolsko nalogo, kaj ne . .. in, no in, pa bi imeli prvo številko.« Informacija je zasijala in pogledala v oči vsakega posebej.
Bilo jih je preveč, tako da se ni mogla predolgo muditi na nobenih očeh. To je bilo zanjo dobro, ker sicer bi lahko prebrala, kaj je v zbranih očeh pisalo.
V Bobovih očeh je pisalo:
»Tega filma ne bomo gledali.« V Genijevih očeh je pisalo:
»Problem naslova je rešen. Imeli bomo Profesorski zbornik.« V Žanovih očeh je pisalo:
»Fantje, jaz grem na košarko.«
V Pesnikovih očeh ni nič pisalo. Vedno je bil zelo previden s svojimi mnenji, kadar so bili nadrejeni v bližini. V njegovih očeh bi kvečjemu lahko pisalo: »Ja no, hm, saj, pravzaprav, če vzamemo, torej, ja no, hm.« Oho, kaj pa piše v Bibinih očeh?
Če dobro pogledamo, piše nekaj, kar se ne tiče časopisa, Informacije in ravnatelja, pač pa se tiče nekaterih drugih prisotnih. Torej, v Bibinih očeh piše. .. Presneto! Prav ta hip je zaprla oči in se malo nasmehnila. Torej bomo branje iz njenih oči opravili drugič.
V vseh drugih očeh je zaenkrat pisalo, da ima najbrž Informacija prav.
»Se pravi,« se je oglasil Bob, »da bomo učenci urejali časopis, ki ga bodo pisali profesorji? Jaz se tega ne bi upal. Kdo od nas bo rekel ravnatelju, da ne zna postavljati vej ic? Ali pa Kemiku, da je njegov članek o samoupravi na šoli zelo ganljiv , samo kakih dva tisoč let prepozen?« »Jaz bi to že rekel,« se je oglasil Genij, »ampak en teden po ma turi. « »Hi, hi,« je rekla Pika, nekaj podobnega pa sta rekla tudi Miha in Pipi. Drugi so molčali in čakali, kaj bo.
Informacija je debelo pogoltnila in rekla:
»V prvo številko nekaj vendarle moramo dati. Samo pomagati sem vam hotela. Jasno, to bo vaš časopis.« »Tovarišica profesor mentor Klofutarjeva je predlagala, in mi bomo videli, če je v redu,« se je oglasila Biba. »Mogoče je še kakšen predlog in se bomo potem skupaj dogovorili.« To je bila zelena luč za Genija. Takoj je startal:
»Pogledal sem nekaj tujih časopisov. Časopisi pišejo tisto, kar hočejo ljudje, ki ga plačujejo. Se pravi, če bo nam dajal denar ravnatelj, bomo pisali, kar on hoče. Če bodo dajali denar učenci, bomo pisali, kar oni hočejo. Če bo dajal denar Jaka Jaklič iz Gnojnega dola, bomo pisali, kar hoče Jaka Jaklič.«
»A veš, da si genij,« je rekel Žan.
»Vem,« je rekel Genij, »jaz svoje pameti ne znam skrivati o dobro kot na primer ti.«
»Kaj pa, če bi mi dali denar iz hranilnih knjižic?« je vprašal Pipi.
»Daj ga raje meni,« se je zdramil Pesnik. »V svojo biografijo bom vnesel podatek, da si ti financiral moje raziskovalno delo.« »Od hudiča tole vse skupaj,« je zarohnel Žan, »kamor pogledam, sami geniji, govorimo pa same oslarije. Jaz se v nič ne vtikam, ampak profesorskega časopisa ne bom delal. Ne bom delal tudi nobenega časopisa za Jakata Kajliča. Delajmo šolski časopis ali pa grem igrat košarko. Dajte no!« »Jaz tudi tako mislim,« je rekla Biba.
»Čudovito gresta skupaj,« je rekel Genij, Biba je zardela, Žan pa škrtnil z zobmi.
»Počasi se že kaj dogovorimo,« se je oglasil Bob, ki mu je neki notranji glas šepetal, da mora reči kaj pametnega, če seveda kaj pametnega ima. »Najbrž se ve, kaj je to šolski časopis. Zato nima nobenega smisla, da znova odkrivamo Ameriko. Noter najbrž mora biti kaj o šoli in najbrž morajo vsi kaj pisati o tem.« »A hišnik tudi?« je vprašal Miha.
Bob je preslišal, ker se mu je zdelo, daje dobro začel. In kdor dobro začne, naj brž nadaljuje, še preden se vse skupaj skvari.
»Najbrž bi si počasi morali razdeliti delo: kdo bo zbiral članke, kdo naj organizira tipkanje, kako bomo tiskali, kje naj dobimo denar, koliko časopisov naj gre v vsak razred, in to.« Bob je pogledal v neko smer in od tam se je zaslišalo:
»Jaz tudi tako mislim.« »Bravo,« je rekel Genij, »drugič, Biba, pa ti vnaprej kaj povej, da bomo še mi lahko rekli, da tudi tako mislimo.«
»Nesramnež!« je zaihtela Biba.
»Jaz tudi tako mislim,« so v en glas zapeli Pesnik, Žan in Bob.
»Pa hvala, no,« je rekel Genij in sklonil glavo.
»Torej, vidite, vidite,« se je znova oglasila Informacija, ki jo je razvoj dogodkov potisnil kar malo vstran, »vidite, vidite.« Vsi so videli že od rojstva. Ampak zdaj se Bobu ni dalo, da bi vlekel Informacijo iz zadrege. Stvari so bile preveč resne in preveč prav so krenile.
»Kdo se javi za blagajnika?« je vprašal.
Javila se je Pika. Žana so javili za tehnično-tiskarske probleme, Genija za ilustratorja, Bibo za zbiranje pesmi, Pesnika za odgovornega urednika.
»Kdo se javi za glavnega urednika?« je vprašal Bob.
»Si se že javil!« so zapeli Genij, Žan in Pesnik.
»Ja, kaj pa tovarišica profesor mentor Klofutarjeva?« je čivknil Miha.
»Izvoli1i smo jo za mentorja,« je rekel Žan in z vso ljubeznijo pogledal Informacijo. Informacija si je potegnila krilo čez kolena in krhko prikimala.

Žan je neizmerno ljubezniv[uredi]

Stvari so se začele odvijati. Vsi, ki niso dobili nobenega naziva, so postali pomočniki uredniško tehnične ekipe. To se je nanašalo na Miho in Pipija, poleg njiju pa še na Kocko, Razmeš in Rdeče hlače (kasneje so ji vseeno rekli Eva) ter na Bajsija in Petra.
Na svetu je na kupe doktorjev znanosti, ki nenehno nekaj raziskujejo. In med vsemi ni pod soncem enega, ki bi vzel v pretres šolske nazive. Vsi raziskujejo probleme, ki se nato vrstijo v knjigah, kot so Poskus orisa k analitičnemu pristopu mikroceličnega odboja panoptičnega laserskega žarka v levem zgornjem predelu komarjevega osrednjega dela devetnajste dlačice na desni spodnji nogi v razmerah heterociklične normalne pluskvamperfektične krivulje ali pa Iskanje, določitev, opredelitev, poskušanje in zavrnitev možnih hipotez o sluteni verjetnosti uporabe gzabolitične kisline pri nadspajanju podrednih vezi kibernetičnih mikromakričnih kristalov ter nato izbrskanje, testiranje in overovitev teze o prevladi kontraglicerinskih farmakataraktov v gzabolitični kislini ter nadspajanju le-teh. Zvijačni so tudi tisti, ki raziskujejo Vpliv terminskega trga na srednjeročne obresti. Misliš si, no, saj tale pa niti preveč ne komp1idra, in vprašaš:
»Pa vpliva kaj, pa vpliva?« In se ti odkašlja in začne in sploh ne opazi, da si pred pol ure odšel, stal v vrsti, kupil karto za kino, šel v kino, pojedel en pomfrit, in ko prideš nazaj, dvigne pogled in reče:
»No, tu nekje bi morala začeti pogovor.« Pa seveda rečeš, da boš to zelo rad, toda zdajle moraš samo za nekaj let v šolo.
Zdaj mi pa pokažite znanstvenika, ki je napisal doktorat Od kod naziv Kocka. Ali pa tistega, ki je raziskal Od kod Razmeš.
Ni ju. Še dobro, da je tu ta zgodba.
Kocka je bilo neizmerno debelo in okroglo žensko bitje iz druge. Da ji ne bi govorili Žoga ali Špeh ali kaj še bolj neusmiljenega, je nekdo predlagal naziv Kocka. Rekel je, da zato, ker ima Kocka rada geometrijo.
Razmeš je prišla v gimnazijo iz notranjosti in je zavijala tako, da bi se lahko najbolj slavne serpentine prišle učit k njej.
Vedno je zato spraševala, če razumejo tisto, kar je zavijala po svoje. Ni rekla »razumeš?« ampak »razmeš?« Bajsija človek pri najboljši volji zlepa ni mogel opaziti. Bil je tako suh in majhen in droban, da si ga lahko spoznal edinole po torbi. Če se je kje potikala kakšna torba, za katero je bilo videti, da hodi sama, se je potem dalo z velikim naprezanjem oči ob njej zaznati Bajsija.
Sošolci so rekli, naj ima vsaj bolj oprijemljivo ime, če že njega nikjer nič ni.
»Ha,« se je potem, ko je bilo vse to urejeno, znova oglasil Miha, »kako pa bo časopisu ime?« 
»Na to ste najbrž tudi mislili, ko že na vse mislite,« je poskušala rahlo zbadati Informacija.
»Zelo smo mislili,« je milo rekel Pesnik, »smo pa tudi mislili, da bi tu utegnil naš mentor odigrati odločilno mentorsko vlogo. Kajne?« Scenarij za odločilno mentorsko vlogo je bil na tem mestu nekoliko nejasen, tako rekoč malo zabrisan. Kako naj potem Informacija kaj odigra?
»Seveda,« je rekla Informacija, »seveda, tu je mnogo možnosti in seveda tudi jaz imam, seveda, seveda, cel kup predlogov. Seveda sem pa vseeno mislila, da bi bilo seveda dobro, če bi le vi, seveda, saj razumete, če bi seveda vi tu največ prispevali.« Bob se je odkašljal:
»Rekli smo, da bomo premišljali, ne?« »Jaz predlagam Bob ob steno,« je rekel Miha.
Bob se je začel dušiti v kašlju, vsi drugi pa so treščili sproščen krohot.
»Zakaj pa?« je prvič ta dan odprla usta Kocka.
»Prvič, ker ga nihče ne bo bral in bo vse, kar bo notri, bob ob steno. Drugič, ker bo Bob nenehno hotel z glavo skozi zid. Vsaj kolikor ga jaz poznam,« je rekel Miha.
»Kolikor pa se jaz poznam,« je zakričal Bob, »bom zdaj zdaj hotel z nogo v tvojo rit!«
»Oprostite no!« se je oglasila Informacija, ki je vsaj na področju lepega vedenja utegnila zbrati nekaj izgubljene avtoritete. »Saj smo v šoli in ne na cesti.«
»Še sreča,« je rekel Žan, »tu se bolje sedi.«
»Ime,« je vzela stvar v svoje roke Informacija, »mora odražati vsebino, pritegovati mora bralce, lepo mora zveneti, mora biti skratka osebna izkaznica lista.« 
»Ali nas boš slikal?« se je zarežal Pipi Mihi v uho. »Ne bom,« je rekel, »tvoje fasade noben film ne bi prenesel.« 
Vse bi se spet kako zapletlo, če ne bi Žan rodil ideje, ki bi jo zaradi genialnosti moral imeti Genij. Ime Genij je prihajalo od tega, da je bil fant tako fantastično pameten za vsako stvar, da so bili Einstein, Bell, Tesla, Oppenheimer, Watt, Nobel in drugi v primerjavi z njim pravi pokavci, ki bi jih pošiljal po cigarete, če bi slučajno kadil. Edino, s čimer so se mu sošolci lahko skromno oddolžili za njegove navdihe na vseh področjih, je bilo, da so mu rekli Genij.
Torej, ne Genij, temveč Žan je predlagal Genija vredno možnost:
»Hja, saj uredništvo smo oblikovali. Pa naj do naslednje seje pripravijo, kaj bo v časopisu, kakšen bo, kdaj bo izšel, kako bo tiskan, in seveda njegovo ime. Jasna stvar!«
»Neizmerno si ljubezniv,« je rekel Bob. »Tristozelenih si ljubezniv.« Informaciji se je znova zazdelo, da izgublja tla pod nogami.
Na to je hotela opozoriti z vzdihom:
»No, prav, če že tako hočete.« »Sem mislila, kaj, če bi prišli k meni domov na čaj. Danes popoldne nimam violine, ker je profesorica zbolela,« je rekla Biba.
»A čaj z rumom?« je vprašal Genij.
Glavni urednik,« se je oglasil Žan, »ali sprejmemo povabilo in gremo k urednici za pesmi na čaj?« 
No, prav, če že tako hočete,« je vzdihnil Bob. Ni bilo povsem jasno, če je bil to vzdih trpljenja ali pa morda vzdih hrepenenja.

Praznik cvetja slabo deluje na očetov žolč[uredi]

Bibinega očeta skoraj nikoli ni bilo doma. Doma je bil enkrat na sedemindvajset let. Takrat je hotel mir. Po kosilu se je zleknil v fotelj v dnevni sobi. V njem je bilo tako prijetno dremati po kosilu ali pa med poročili na televiziji. Zdaj je bilo tistih enkrat na sedemindvajset let.
Biba in mama, ki je tudi skoraj nikoli ni bilo doma, je pa vseeno bila dvakrat na sedemindvajset let, sta se motovilili po kuhinji.
Biba je med drugim govorila o časopisu in da morda utegne priti popoldne kdo za sekundo ali dve na kratek klepet, in če bo že tu, še na čaj.
»Saj je prav, ne,« je rekla Biba, »danes nimam violine, profesorica je bolna.« »Prav, prav,« je rekla mama, si prižgala cigareto in dodala, »rada bom spoznala kakšnega od tvojih prijateljev, če bo seveda kdo res prišel.« Dvom Bibine mame je bil, odkrito rečeno, odveč.
Kajti oče v fotelju niti še ni začel prvih sanj, ko je pri vratih pozvonilo. Oče se je zdrznil in v polsnu zamrmral nekaj grdega o inkasantih. O inkasantih je res kdaj treba reči kaj grdega, ampak to naj bo takrat, kadar res zaslužijo. Ne pa kar poprek.
Zdaj na primer pred vrati ni stal inkasant, temveč Genij.
To ni povsem res, kajti pred vrati je stal cvetličnjak, znotraj katerega se je motovilil Genij.
»Dober dan,« je rekel in poskušal hkrati vstopiti in hkrati izročiti cvetje in hkrati delovati zelo uglajeno.
Biba je bila brez besed.
»Oh, saj ne bi bilo treba,« je končno izdavila.
»Slučajno sem šel mimo cvetličarne, pa sem šel malo noter,« je rekel Genij in kazal domine. Ta malo noter je za cvetličarno najbrž pomenil popolno opustošenje in izpraznjenje vseh vaz z rožami. To je bilo seveda krasno, ker so se toliko starega cvetja ponavadi otresli samo za osmi marec.
Biba je v strašni zadregi potisnila Genija v kuhinjo in ga nekako predstavila mami ter šla iskat vaze, v katere bi razmestila ta nepričakovani praznik cvetja. Nekje sredi pota jo je ustavil zvonec. Slišal ga je seveda tudi oče v fotelju in vsem krivičnim mislim o inkasantih dodal še nekaj izrazito krepkejših misli.
Pred vrati je stala potujoča cvetličarna, ki jo je trenutno vodil Žan.
»Zdravo,« je rekel, »in tele rože daj kam.« Žan je vstopil, odložil šopek, spoznal mamo, se pozdravil z Genijem, Biba je z zadrego v višji prestavi hotela odhiteti po nove vaze. To misel ji je zaenkrat onemogočil zvonec. Skozi obrise na steklenih vratih je bilo mogoče izluščiti glavne črte barvne slike: dva mladeniča na cvetlični gredi.
Ko je Biba odprla vrata, se je izkazalo, da sta ta dva mladeniča Bob in Pesnik. Če smo natančni, je šel Bob slučajno mimo cvetličarne, in ko se je vračal iz nje, se mu je prilepil Pesnik, ki je tako prihranil lep denar, pred vrati pa je dajal videz, da je tudi on prinesel del rož.
Snidenje je bilo na moč prisrčno, saj je bilo treba že prav previdno hoditi po predsobi, če se je hotelo izogniti vsem šopkom. Kar zadeva očeta, ki naj bi dremal, ni več dremal. Tudi grdo ni več mrmral o inkasantih. Bil je povsem buden in čvrsto odločen, da če še enkrat pozvoni, oddivja v predsobo in, kdorkoli že bo zvonil, naredi en dober izbruh žolča.
Genij, Žan, Pesnik in Bob so stali kot štori sredi kuhinje in skušali navezati sproščen klepet z Bibino mamo. Njej je po glavi bolj hodila omedlevica kot sproščen klepet. K sreči ni omedlela. Kajti če bi, bi bilo slabo. Kdo bi zanesljivo po telefonu hotel klicati prvo pomoč. Ampak, to se ne bi dalo, ker so vse telefonske linije zasedle cvetličarne, ki so med seboj izmenjavale vice o nenadnem pustošenju.
No in zdaj je zvonec zazvonil že, če je evidenca točna, četrtič.
Ob zvoku se je odprlo dvoje vrat: skozi vhodna se je privila kolona cvetja, ki so jo tvorili Kocka, Razmeš, Bajsi, Miha in Pipi, skozi vrata dnevne sobe pa je v cvetje priletel razjarjeni Bibin oče. »O hudiča,« je kriknil. »Ali je kdo umrl?« »Jaz bom, če mi ne boste kaj kmalu stopili z noge,« se je oglasil Miha in zastokal.
Dramatične razmere so eksplodirale v vse možne oblike dobre volje. Miha je fant, ki se rad prvi podela od strahu, je pa obenem fant, ki mu možgani delujejo počasneje kot jezik. In preden se utegne podelati, jezik že zine kaj ter tako učinkovito spremeni položaj, da je potem podelanje sploh nepotrebno.
Ko se je smeh polegel, je mama razložila očetu, da sta z Bibo pričakovali kakšnega od članov uredništva na čaj. In zdaj so tu in je tudi on vabljen na čaj.
Oče se je lopnil po trebuhu in rekel, da če je to, kar vidi tu, kakšen od članov, predlaga, da kadar bo celo uredništvo pilo čaj, prej rezervirajo glavno dvorano velesejma.
Potem so nekako pospravili cvetje in se nekako zložili po foteljih, stolih, pručkah in na tleh v dnevni sobi.
»Časopis torej, časopis,« je rekel oče in se udaril po kolenu.
Nato je še enkrat rekel: »Časopis, torej časopis!« po kolenu pa se ni še enkrat udaril, ker ga je zadosti bolelo od prej.
Klepet je potem nekako stekel. Malo je tekel sem, malo tja in počez in navzkriž.
Biba in mama sta nosili čaj in nosili, preden so bile vse skodelice polne.
»In, kako, pravite, da je ime vašemu časopisu?« je nenadoma, ne da bi ga kdo kaj prosil, vprašal oče.
Vsi so mahoma dvignili skodelice k ustom in so pili, pili in pili. Vse oči so se kljub temu obrnile k Bobu.
»On je šef, on naj pove,« je čivknil Bajsi.
Bob je rekel:
»Torej, mnja, hm.« Potem si je popravil hlače, se presedel, se še enkrat presedel, si popravil ovratnik, se popraskal za ušesi, pogladil lase, začel čistiti očala, potem ga je popadel kašelj in nato je začel: »Veste, torej, z imenom je tako, namreč ime, kako bi rekel, ime mora odražati vsebino, veste.« Potem si je še enkrat popravil hlače, se presedel, se še enkrat presedel, se popraskal za ušesi in nadaljeval:
»Veste, po drugi strani, hm, kako bi rekel, ime mora pritegovati bralce, veste.«
»Ampak, kakšno ime ima, naslov mislim?« Bob je nekaj časa kašljal in se presedal ter pesnil:
»Ime časopisa, veste, mora tudi lepo zveneti, mora biti skratka osebna izkaznica časopisa, mora, kako naj povem, utripati s šolo in z vsem. No in to ime je, kako bi rekel...« 
»To ime je Utripi, veš, očka,« je v grobo tišino rekla Biba.
»Kkakako?« je vprašal Bob.
»Utripi,« je rekel Žan, »saj nisi gluh in si menda slišal!« 
»Torej, na zdravje Utripov,« je rekel oče in izpil čaj.
»Na zdravje Utripov!« je zagrmelo in samo dejstvu, da so bili zidovi debeli in stari, se je imela druščina zahvaliti, da niso prišli zvonit še sosedje.

Kako se zgrinjajo težave[uredi]

Predstava s cvetjem in čajem pri Bibi se je končala precej pozno.
Ko se je uredništvo razhajalo po svojih domovih, čas nikomur ni nič pomenil. Kajti v zraku je plavala posebna slast in v srcih so igrale posebne pričakuj oče godbe: ime je bilo rojeno. UTRlPI.
Vse sanje v vseh glavah, ki so se to noč premetavale po blazinah, so bile polne posebnih harmonij in odvijale so se v barvah.
UTRIPI. Zdaj ves svet leži v prahu pred nogami deklet in fantov, ki so se pripravljali, da ga osvojijo v naskoku.
Naskok sam se je začel z nekaterimi spodrsljaji.
Bob je v načelu vedel, da bi se za ta dan moral pripravljati.
Prejšnjo uro je Kemik jemal in jemal nove stvari, ki bi to uro v glavah morale biti stare stvari. Tako si je Kemik vsaj predstavljal.
»Bob,« je rekel, »pridite k tab1i.« Roman »Trnova pot« bi lahko imel sto dvajset debelih knjig, pa bi vseeno ostal bleda ilustracija poti od klopi do table, kadar človek ve, da ne zna, in istočasno ve, da bo vprašan, pa konec.
Bob je prilezel do katedra.
»Formu1ce za začetek,« je reklo pri redovalnici.
»Najbrž tudi za konec,« je reklo v Bobovi glavi, roka pa je avtomatično segla po kredi in nekaj napraskala na tablo.
»Glej, glej, črmljev su1fat,« je sarkastično komentiral Kemik in zlovešče žvenkljal s ključi.
»Odstranimo to, odstranimo.« Bob je zbrisal in začel znova.
»Oho, pikapolonkarbid,« je rekel prfoks. »To bi bilo pa kar nezadostno. Naslednji komad, prosim.« 
Bob je odtaval v klop. Bil je nekje med besom in obupom.
V naslednjem hipu se je enako razpoložen zgrudil v klop tudi Pesnik. Na začudenje vseh je nato Žuži lepo odčivkal formule maščobnih kislin.
»Glejte fanta, sama kost ga je, maščobo pa obvlada,« so žvenkljali ključi in se hihitali.
»Usralo se mu je,« se je oglasil Donkey iz zadnje klopi. Fant ima široko srce, ki vedno zine, kar ga teži.
»Kaj si rekel?« je zarjovel Kemik. Fant ima široka usta, ki vedno sporoče, kaj se dogaja v glavi. »Povelikopotrebilo se mu je,« je skušal popraviti razmere Donkey.
Kemik ni mogel več nazaj. Vzel je dnevnik, ga zavihtel, ga treščil ob kateder, vzel ključe, jih vrgel ob tla, jih pobral, zlomil kredo in kriknil:
»Smrkavci prenažrti! Ali je to šola?« Ni čakal, da bi mu kdo odgovoril. Sam pri sebi je najbrž štel do sto, debelo pogoltnil, zahteval od Donkeya, naj mu prinese nalivno pero, ga zapisal v dnevnik in ga poslal ven.
»Zaradi mene greš lahko na veliko ali na malo potrebo. Karkoli boš že delal, delaj do konca ure.
Sedaj pa veeeeen!« Potem je hodil gor in dol in narekoval naslednja poglavja kemijske znanosti.
Učnovzgojni proces je pri njem potekal takole: strokovnjak, pedagog in družbeni delavec tovariš profesor kemije je hodil gor in dol in narekoval iz zapiskov, ki si jih je napisal pred sedemsto leti, kandidati za celovite samoupravljalske osebnosti pa so sedeli v klopeh ter ustvarjalno beležili po že prej omenjenem nareku. Ko je odzvonilo, se je proces prekinil do prihodnjič. Obstajalo je upanje, da se zaradi tega svet ne bo podrl.
V drugi uri se je nebo zgrnilo na Genija.
Profesorica je gledala domače naloge. Šele ko je prišla do tega, je Genij ugotovil, da je doma pozabil zvezek. Tistega dne to pomenilo cvek. Bilo je na moč ganljivo, kajti Genij še v življenju ni imel cveka iz matematike. Takoj po pregledu nalog je javil, da bi oceno popravil. Rečeno mu je bilo, da bo že moral počakati do prihodnjič.
»Kdor čaka, dočaka,« je rekel Genij in se prisiljeno režal.
Če navedemo še, da Miha ni imel pojma o gubanju Alp, tudi je na vso moč gubal svoje čelo in ušel samo z resno pridigo Zemlje (alias Zemljepisarja) o mestu in vlogi geografije v sodobnem času ter svojim momljanjem v zagovor o pomanjkanju časa v prejšnjem dnevu, da sta bili Pika in Biba okarani zaradi čvekanja med angleščino, ter da si je Bajsi v potu svojega obraza komaj priboril dvojko pri Dinozavru (se pravi pri biologiji), smo nekako strnili nežurnalistične dosežke uredništva Utripov.
Obenem so tako nakazani vzroki, zakaj je bilo po pouku v mladinski sobi videti vse skupaj kot srečanje pokajočih pasjih bombic, četudi je bila na dnevnem redu razprava o prvi številki časopisa.
»Šut, razumeš, šut iz kemije, tup med oči navsezgodaj,« je rohnel Bob in krilil z rokami.
»Tras, bziing, vauh, krc, ali si ušel iz stripa, šefe, jao, tresk, bum, fiju?« ga je iz druge strani sobe povprašal Pipi.
Bob bi v naslednjem hipu Pipija uporabil za boksarsko vrečo, če ga ne bi ob stol prikoval Bibin pogled.
»In koza me zakoliči zaradi trapastega zvezka,« se je zgrozil Genij in kdo ve, kaj bi še odjokal Žanu, če ga ne bi ustavil Pikin pogled.
Saj ni treba izgubljati kakšnih posebnih besed. Samo pripomniti je treba, da vsak pameten fant besni, psuje ali kvačka kakšne druge neumnosti takrat, kadar ni deklet zraven. Njihove oči imajo namreč posebej nesramne navade v tem smislu, da pogledajo nežno in zapeljivo, ko besniš na vso moč ali ko kaže, da te bo srd razpočil. In že se od nekod vzame rdečica, roke ne vedo, kaj in kako, zaduši te kašelj, in z besom ali psovanjem ni nič več, samo trapasto še gledaš.
Tu nekje sta se znašla Bob in Genij, drugi fantje pa so se nekako strinjali z njima, ker človek nikoli ne ve.
»Če smo že začeli,« je rekel Pesnik, »imam nekaj idej.« 
»To se ne zgodi vsak dan,« je od nekje čivknila Kocka. »Ali boš zmogel brez godbe na pihala?« 
»Oho, saj to bitje ima pa možgančke,« je pomislil Bob in Kocka mu je začela postajati simpatična. Vendar Pesnik ni izgubil elana. Vedel je, da ugleda ne prifrnikulaš na dvorišču, ampak s pametnimi potezami. Zato je rekel: »Naše ime - UTRIPI - zahteva od nas prave stvari, kako utripamo na vseh področjih. Zakaj se ne bi v časopisu stolkli za pouk, kot se spodobi? Zakaj ne bi udarili po občini, ki nas nateguje s telovadnico? Potem je tu morda kakšna pesem, pa prvenstvo šole v košarki, in, in . . . in . . .« 
». . . in šola za življenje,« je rekel Miha.
»Potem so tu cicibani, ki nas bodo nekoč zamenjali,« je končal Pesnik in ljubkujoče pogladil Miho po licu.
»Rad bi te obvestil, da je Amerika res že odkrita,« se je vmešal Bob. Moral je ohraniti avtoriteto.
»To smo govorili že zadnjič. Danes si moramo razdeliti, kaj bo kdo napisal. Če sem prav razumel, si se javil, da boš napisal uvodnik o tem, kaj bomo pisali v Utripih. Lepo od tebe.« 
V naslednjih desetih minutah je razdelil vsakemu od prisotnih po tri naslove, kaj naj napiše do pojutrišnjem. Ko je končal, je vprašal, če je kakšno vprašanje.
»Ja,« je rekel Žan. »Koliko je ura?« »Za reveže je na zvoniku,« je odgovoril Bob. »Še kaj?« 
»Ja,« je rekel Žan. »V časopisu sem prebral razpis tekmovanja za najboljše šolsko glasilo. Sem mislil, če bi se dogovorili, ali bomo osvojili prvo, drugo ali tretjo nagrado, ali pa morda kar vse tri naenkrat?«
»Za začetek bo najbrž ena dovolj,« je rekel Bajsi.
»Kaj misliš, kdo bo drugi in kdo tretji?« je Pipi glasno vprašal Miho. V splošnem kravalu Mihovega odgovora ni bilo slišati, pač pa je Bobov glas zabučal, naj zdaj počasi vsi zginejo domov malo delat.

Lastna mati bi jokala nad Bajsijem[uredi]

Plaz se je tako rekoč sprožil. Vse je delalo, hitelo, se borilo in si prizadevalo, da bi kmalu prišlo do rojstva prvega izvoda šolskega časopisa. In, roko na srce, tega ni bilo malo.
Bob in Pesnik sta odšla kot šolska delegacija na srečanje s predsednikom občinske mladinske organizacije. Sestanek naj bi minil v duhu medsebojnega spoštovanja, na njem naj bi izmenjali stališča do vseh pomembnejših problemov, ugotovili enotnost, nato pa bi pod točko razno Bob prosil, če bi tamkajšnja tipkarica lahko tipkala matrice za Utripe.
Predsednik ju je sprejel utrujen. Delati je treba od jutra do večera. Sestanki, seje, konference, obiski, govori, materiali.
Kako lepo je hoditi v šolo in se praskati.
Bob je rekel, da že mogoče, že mogoče in da bi radi začeli izdajati časopis.
V nadaljevanju je predsednik zagotovil, da je s šolstvom pravzaprav vse v redu; zelo dolgo so delali, da so sprejeli prava stališča. Pesnik je poškilil v neke papirje, kjer je stokrat pisalo treba je, devetdesetkrat moramo, osemdesetkrat boriti se, sedemdesetkrat odločno si prizadevati, in tako dalje. Kdor se ne strinja, ga je treba pritisniti. Samo tako bomo kam prišli.
Bob je potem vprašal, kako bi bilo s tipkanjem.
»Smatrajte za urejeno,« je rekel predsednik. »Ta časopis bo naš prvi šolski časopis.« Pesnik je mimogrede v naročje nabral vsa stališča o šolstvu, ki jih bo proučil pri svojem nadaljnjem delu.
Nato so si stisnili roke.
Precej zahtevno vlogo je razvoj dogodkov namenil Bibi, Piki in Kocki. Poslane so bile k ravnatelju, da izprosijo matrice, in stvar so opravile v velikem slogu.
»Gre za čast naše šole,« so zapele v zboru. »Tako, tako,« je rekel ravnatelj in listal po kupu nekega gradiva pred seboj. Če bi bil poleg Pesnik, bi videl, da na papirjih piše tisočkrat treba je, devetstokrat moramo, osemstokrat boriti se ter sedemsto krat odločno si prizadevati, in v tem smislu dalje. Pač, devetstotrinajsta reforma šolstva.
»V časopisu bo utripalo naše življenje in delo,« so Biba, Pika in Kocka pele naprej.
»Tako, tako,« je rekel ravnatelj. Potem one tri niso rekle prav nič, ravnatelj pa je pritrdil:
»Tako, tako.« V naslednji sekundi so bile Biba, Pika in Kocka pri tajnici šole in zahtevale sto matric po ravnateljevem ukazu. Tajnici je padel iz rok sveže izpolnjen formular, ki ga je bilo treba izpolniti za kdove kateri statistični urad. Brez besed je vstala in šla v ravnateljevo sobo.
»Tovariš ravnatelj, pri meni so tri . . .« »Tako, tako,« jo je prekinil ravnatelj in bral naprej.
Tajnica je zavzdihnila in pomislila, da bodo reforme to šolstvo še drago stale. Sto matric danes, sto jutri, saj pravim.
Punce so prifrlele v mladinsko sobo v trenutku, ko je Žan zakričal:
»Zmaga, stroj deluje!« V sobi so Žan, Genij in Miha zaplesali nekakšen bojni ples.
Bili so namreč določeni, da spravijo šolski ciklostil k življenju.
To obujanje v življenje je imelo nekaj delovnih razdobij in procesov, kot sledi:
1. vlivanje črne barve v ciklostil in njegova priključitev na električno omrežje, pritisk na gumb in pobarvanje ene stene v mladinski sobi s črno barvo,
2. preklinjanje, iskanje gumba za izklop, ranitev Genijevega kazalca, pobarvanje Mihove srajce s črno barvo, Žanov premis1ek,
3. nepredvideno zafunkcioniranje ciklostila,
4. omaganje ciklostila, trud, da bi ga znova obudili, grdo govorjenje Genija, točenje nove barve, politje barve po parketu,
5. popackanje vseh rok in nosov s črno barvo, obuditev ciklostila do nadaljnjega,
6. zmagovito vzklikanje.
(Pisec je v zadregi, če bi strah, ki je popadel dekleta ob pogledu na razdejanje v mladinski sobi, navedel kot naslednjo delovno fazo ali kot dodatek k prejšnji. Kdor to bere, naj se odloči sam.)
Med težjimi opravili je bilo mehčanje hišnika, za kar je bil zadolžen Pipi, ter mehčanje snažilk, za kar je bil zadolžen Bajsi.
Pipi se je pripravljal vse popoldne in koval predavanje v smislu Neustavljiv boj šolskega časopisa za življenjske pravice hišnikov ter za njihovo svetlo bodočnost. Moral je namreč izprositi ključ od vhodnih vrat šole za primere, kadar bi bilo treba delati izven šolskega časa. Po dramatičnem soočenju Pipija in hišnika, kjer se dolgo ni vedelo, če bo tisti, ki bo pribežal iz kurilnice hišnik ali bo to Pipi, se je Pipi prirežal ven s ključem.
Bajsijeva naloga bi utegnila biti lahka, kolikor ne bi tehnična ekipa s ciklostilom temeljito posvinjala mladinske sobe. Ker pa je tehnična ekipa to storila, Bajsijeva naloga ni bila lahka. Odločil se je za psihološki prijem. Kadar je kje opazil kakšno snažilko, je hitro poiskal kakšnega mlajšega smrkavca in ga napadel:
»Aha, ti si tisti, ki zadnjič ni obul copat na hodniku? Da te ni sram! Poglej, tovarišice snažilke garajo noč in dan, da bi bila naša šola lepa, ti pa takole. Da te nikoli več ne vidim!« Tisti smrkavec ni imel pojma, o čem mu Bajsi govori, ampak ker je bil mlajši, mu je bilo jasno le to, da mora takoj izginiti.
Bajsi je to počel neutrudno in snažilke so ga vzljubile. Bil je njihov zlati fant. Ena mu je nekoč rekla:
»Ti si pravi. Ne pa tiste barabe iz mladinske sobe. Upam, da nimaš nič z njimi?« Bajsija je popadel kašelj, a se je zavedel, da gre zdaj za biti in ne biti. Zato je začel:
»Da, tovarišica snažilka, tisti iz mladinske sobe so v določenem smislu barabe. Nič ne rečem. Kdaj kaj zamažejo. Ampak, če prav pogledamo, namreč z vidika šole kot celote...« Govoriti s snažilko je posebna stvar, kajti snažilka je alfa in omega. Ravnatelj, profesorski zbor, svet šole, zbor združenega dela ali predsedstvo republike lahko rečejo, kar hočejo, če snažilka reče - NE! potem je to - NE! In Bajsi je zdaj govoril s snažilko, trudeč se, da ne bi rekla - NE!
Govoril je in govoril in tudi tu ni bilo čisto jasno, če bo pobegnil Bajsi ali bo pobegnila snažilka. Lahko, da je bila snažilka utrujena, lahko, da je imela zamašena ušesa. Ampak, karkoli je že bilo, Bajsije govoril in govoril in zaključil nekako v tem t, smislu, da metla sicer res je orodje snažilk. Ampak, če bi snažilke prav pomislile, bi videle, da je resnično pravo in najmočnejše orožje vsake snažilke šolski časopis. In zato če tu nekaj pokovcev kdaj kaj malega umaže, istočasno pa le dela šolski časopis, je to pravzaprav največja zmaga snažilk naše šole.
Lastna mati bi najbrž jokala nad Bajsijem, če bi ga poslušala.
Lastni oče pa bi se gotovo smejal na vse grlo, kajti v njegovi službi je vse stvari v rokah držala snažilka, ki je znala reči - NE!
Bajsi je torej iz boja izšel kot popolni zmagovalec. Pognojil je oljčno vejico miru med UTRIPI in snažilkami in to je bilo veliko.

Lahko, da je bilo vse čisto lepo mišljeno[uredi]

Tovarišica profesor mentor Informacija ni imela najboljših občutkov. Kot da bi se ji člani uredništva nekako izmikali. Ko je šla po šolskem hodniku in ji je nasproti prihajal Pesnik, je lahko samo za hip pogledala kam stran in Pesnik je izginil. Če se ji je bližala Biba, je ravno hotela odpreti usta in povprašati: »No, kako gre, dek1ič, kako?« pa je še pred tem Biba zelo lepo pozdravila, v naslednjem delčku sekunde pa je že drvela po hodniku mimo nje, kot da gori voda. Ko je Informacija srečala Miho, ga je ustavila:
»No, Miha, pridi bliže, nekaj bi se rada pogovorila s teboj.«
»Seveda, seveda,« se je nasmehnil Miha, potem pa skremžil obraz in rekel: »Takoj, takoj, samo na veliko potrebo moram!« In že ga ni bilo več.
»Oho, prijateljčki,« je škrtnila s protezo Informacija, »tako torej. Če je prav vam, je meni tudi.
Samo ne vem, komu bo žal.« Ni treba posebej razlagati, kdo vleče krajši konec, kadar je nekaj učencev sprtih s kakšnim učiteljem. Vendar, pustimo zdaj to in malo pobrskajmo, kaj se pravzaprav dogaja.
Kaj je vendar napravila Informacija, ki je ves čas hotela samo dobro, da zdaj uredništvo beži pred njo?
Kakorkoli že gledamo, v ozadju je Žan. Fant je odkril razpis za tekmovanje šolskih glasil. Odkril paje tudi to, da lahko vsi, ki jih zanima novinarstvo, hodijo enkrat na teden zvečer tja in tja, kjer se bo odvijal poseben tečaj. In na ta tečaj je v lahnem drncu pribrzelo celotno uredništvo Utripov, prav tako pa še nekaj ducatov celotnih in delnih uredništev iz sedemsto kil najrazličnejših šol. Pokažite mi no malo šolo, vrtec, osemletko, srednjo šolo, višjo šolo, visoko šolo, najvišjo šolo ter šolo za upokojence, kjer ne bi prav vsakdo želel postati novinar. In vse to se je zdaj trlo na tečaju.
»Oho, nekaj kosti je prav prijetnih,« je rekel Genij in se zarežal do ušes in še čez, oči pa so se mu kotalile po prostoru in se ustavljale tam, kjer se jim je zdelo vredno. Zdelo se jim je vredno, če so naletele na kak lep samostalnik, ž. sp., ednina, ob katerem ni bilo kako tesneje videti kakšnega samostalnika, m. sp., tudi ednina.
Predavatelj je prišel skozi vrata, važen kot star pes. Če smo natančni, je dal oceno o starem psu Miha in moški del Utripov mu je takoj pritrdil. Pika, Biba in Razmeš so se uprle, trdeč, da je šarmanten, Kocka pa je predlagala spravo ob oceni, da je šarmanten star pes.
»Me veseli, da nas je toliko. Jaz sem Marko in bom tole vodil,« je začel predavatelj. Sledilo je, da je novinarstvo resna stvar, trdo delo, naporen poklic. Iz nič ni nič. Treba je delati in še delati. Treba se je učiti in učiti.
»Leninov mlajši brat,« je revsknil Pipi.
V nadaljevanju je trdil, kako ve, da si vsi prisotni želijo postati dopisniki iz New Yorka, želijo si intervjuvati Raquel Welch ali Jaserja Arafata ter prenašati boksarski dvoboj Parlov: Clay.
»Le kako je uganil?« je zažarela Pika.
»Težak šarmer,« je šepnila Biba.
»Po moje sledi tudi kakšno nadaljevanje,« je opazno nataknjen siknil Bob in se useknil z glasnim trobentanjem.
Govornik je nadaljeval, da ga sicer boli srce in da mu je zelo žal, ampak da je tudi tu treba začeti na začetku. Začetek je, da pišeš novice, opazuješ, koliko stanejo jajca na trgu in če se je solata že pocenila. Sam moraš tipkati, ker imajo tajnice samo šefi, ki poleg drugega črtajo vse nebistveno iz teksta, nato so tu še stavci, ki zalomijo še tisto, kar je od teksta po naključju ostalo.
Ko tekst nato izide s tvojim podpisom, ga ne spoznaš. Spozna te pa tisti, o katerem si tekst pisal, in že zvoni telefon pri šefu, ki . te ljubeznivo kara.
»Sicer pa ste vi iz šolskih časopisov, ne, in tu so stvari neko. o drugačne. O tem pa po odmoru,« je končal predavatelj.
V dvorani je vladal srednje zlovešč molk. Večina glav se je spraševala, kdo jih je silil, da se podajajo v očiten propad in nesrečo. Utripi so očitajoče zrli v Žana, ki je izvajal zmes sedenja, zleknjenja in ležanja po stolu in mizi ter počasi žulil rumploščico za rumploščico.
»Torej, reci že kaj,« ga je dregnil Pesnik. »Ti si nas spravil sem.« »A ti kaj ni prav?« je vprašal Žan.
»Tako je. Ni mi prav,« je rekel Pesnik.
»Pojdi pa domov, ne?« je odvrnil Žan in spet segel v žep.
»Ah, daj, Žan, Pesnik hoče reči, da imamo še v šoli dovolj hudega in da ni treba drezati še v to novinarstvo,« je zacepetala Pika.
»Ah, zgodbice. Ali časopisi izhajajo, ali imamo radio, ali imamo televizijo? Imamo. Se pravi, da kakšen novinar tudi preživi. Kar se mene tiče, bom med njimi, vi pa . . . , ja no, to je pa vaša stvar.« Stvari bi se lahko odvijale in zavijale na sto mogočih načinov, a se je prej končal odmor.
Predavatelj Marko je priznal, da je tudi on včasih hodil v šolo in delal šolski časopis. Če je natančen, mora priznati, da še hodi v šolo, in to na faks, a da včasih še zaide nazaj in zato upa, da ve, kakšne so razmere.
Pokazalo se je, da res ve, kakšne so razmere. Z levo roko je stresali ven težave, ki čakajo vse, ki žele šolski časopis, z desno roko pa je stresali ven vse radosti, ko časopis na koncu le izide.
Stavek, ki je vsem kar sam zletel v ušesa in ostal v glavi, je bil približno nekaj takega:
»Prav je, da učitelji sodelujejo pri časopisu, ne bi bilo pa prav, da bi bil to časopis učiteljev.«
Zatem so tekli še najrazličnejši stavki in najrazličnejše besede, ki so skupaj tvorili uvodni nagovor tečaja za mlade novinarje, čisto na koncu pa je sledil urnik tem, ki jih bodo v nadaljnjih tednih obravnavali.
»To je bilo dovolj za danes,« je sklenil zadevo predavatelj Marko.
»To ti misliš,« je rekel Pesnik. Potlej pa je oznanil, da bi bil neizbežen kratek delovni sestanek pri »Veseli kremšniti«, kar bi 1 morda dalo združiti s tem, da ima rojstni dan ter nekaj denarja v žepu.
Predlog je bil sprejet, ker je bil pač pameten predlog. Sprejel ni edinole Miha, ki je imel še preveč živo v spominu zaplet teto Amalijo. Nekje med potjo je mrknil domov.
Pesnik je vedno proti alkoholnim pijačam, razen, kadar gre za izjemne priložnosti. Menil je, da gre za izjemno priložnost in srknil gin tonic, iz česar se je naknadno razvil govor:
»Saj ste slišali. Časopis moramo delati sami. Informacija naj po skrbi za svojo slovenščino in erotične simbole slovenske moderne.«
Biba, Pika, Razmeš in Kocka so rekle »hm«, Genij, Žan in Pipi so rekli »hja«, Bob pa »torej«.
»Nič hm, hja, torej,« se je razhudil Pesnik, »jaz sem odgovorni urednik, in če jaz odgovarjam, ne bom odgovarjal za oslarije, ampak za časopis, ki ga bom sam naredil.« Lahko da je bilo vse čisto lepo mišljeno. Res pa je, da je na lnformacijo to učinkovalo zelo grdo.

Pika riše srca, prebodena z marelami[uredi]

Naslednjega dne je pri pouku Informacija oznanila, da je napočil čas, ko mora malo preveriti znanje. Bobu, Žanu, Geniju in Pesniku je v glavah skoraj istočasno napravilo »klik!«, v želodcih pa jih je začelo stiskati.
»Kaj, ko bi se ustavili pri erotičnih simbolih naše moderne?« je vprašala Informacija in se zamislila. Potem je dvignila glavo in pogledala Pesnika. »Bi vi?« Nobenega smisla ni imelo reči:
»Ne bi,« četudi bi Pesnik kaj takega silno rad rekel. Zato je vstal in začel pesniti.
»Torej, kot rečeno, namreč, naša moderna in, hm, kot že uvodoma rečeno, erotični, tako rekoč simboli, so, kako bi rekel, namreč, če pogledamo, kajti sicer v tem oziru lahko ugotovimo, namreč, pri erotičnih simbolih naše moderne moramo nujno, kako bi rekel, analiza namreč uvodoma nakazane problematike, z ozirom na simbole, kajti drugače bi težko, namreč...« 
»Da?« je dvignila glas Informacija.
»Mislim namreč, seveda kajti če teče beseda, če naj ponovim, o erotičnih simbolih naše moderne, bi, tako rekoč, morali nujno, ker bi drugače težko, hotel sem reči, kako naj pravzaprav, z drugimi besedami . . .« »Hvala, sedite,« je hladno rekla Informacija in povabila Žana, naj nadaljuje.
»Torej, kot rečeno, naša moderna in, hm, kot je pravzaprav na neki način problematiko osvetlil kolega pred menoj, namreč, težko bi, če pravzaprav pogledamo, kajti saj tako rekoč simbolika pri, kot je že bilo ugotovljeno, če naj ponovim, in sicer...« »Hvala, sedite,« ga je ustavila Informacija in pokazala na Boba.
»Morda bi pogledali pesništvo moderne primerjalno s Prešernom?«
»Pesništvo moderne primerjalno s Prešernom,« je začel Bob nadvse podjetno, »namreč pesništvo moderne primerjalno s Prešernom je . . .«
». . . . je?« je vprašala Informacija.
». ... je zelo zanimivo,« je ugotovil Bob. Istočasno je še ugovil, da ne ve ničesar več naprej.
Zato je samo še rekel:
»Kajti pesništvo moderne primerjalno s Prešernom.« To je povedal povsem nedvoumno kot svoj zadnji stavek na temo. Informacija ga je pogledala, mu velela sesti in vprašala Genija, če bi bilo mogoče ti dve vprašanji osvetliti še kako drugače.
»Da,« je genialno ugotovil Genij.
»No?« je vprašala Informacija.
»Jaz bi jih nekoliko težko, ker nisem pripravljen,« je hrabro stil Genij in to je bil tistega dne pri slovenščini prvi stavek, ki imel rep in glavo, četudi je bila glava zelo klavrna, rep pa tudi.
»Zanimivo,« je rekla Informacija in šla za kateder. Zapisala je neke znake v svoj notes. »Tako se pripravljate za slovenščino. Pa kaj za slovenščino, za življenje! Škoda, škoda. Če že hodite v šolo, mogoče vseeno ne bi bilo slabo, če bi se kdaj kaj učili. Za druge stvari pa imate čas, kajne? Še preveč, tako da delate še več, kot bi bilo treba. Prav, prav, kot želite.« Potem je vso uro jemala novo snov. Pri tem je imela čas opazovati štiri fantovske glave, ki so bile ves čas globoko sklonjene in se niti enkrat samkrat niso dvignile s pogledi proti njej.
V teh glavah sta bučali dve najsilnejši čustvi: kes in maščevanje. Bučali sta in bučali in se nista imeli namena pomiriti. Da ne ostalo pri polovičnih resnicah, je treba opozoriti, da se je natančno isto dogajalo še v eni glavi. V tisti, ki jo je na svojih ah že vse življenje prenašala tovarišica profesor mentor Informacija.
Zvonec je za nekaj časa prekinil ta tihi strašni boj.
V odmoru se je Genij zaprašil po hodniku in na hitro obvestil ostanek uredništva, da Informacija kolje. Sam je svoje neznanje jemal precej zlahka, ker je vedel, da bo za najmanjšo malico prihodnjič vse znal. Pesnik je bil razjarjen in je grozil, da bo ženski še žal. Žan ni rekel nič, ker se mu je zdelo neumno. Bob ni rekel nič, ker se mu je zdelo škoda.
Biba in Pika sta živeli v povsem drugem svetu. Vso uro matematike sta klepetali, ker sta že bili vprašani, na vrsti pa je bilo spraševanje.
»Poslušaj,« je šepnila Biba. »Bob mi je rekel, če me lahko spremi domov in da mimogrede ve za prima slaščičarno na drugi strani mesta.« »Jasno,« je rekla Pika.
»Kaj je jasno?« »Vsi so zatreskani v naju,« je ugotovila Pika.
»Kaj praviš?« je vprašala Biba, četudi je že prej povsem dobro razumela in zato tudi zardevala od podplatov do vrha las.
Valovi rdečice so se širili od zgoraj navzdol in od leve proti desni, včasih pa tudi od spodaj navzgor in od desne proti levi.
»Saj jih vendar vidiš,« je razložila Pika. »Vsakih pet minut te kdo vpraša, če imaš kaj časa, vsake tri minute pridejo kaj povedat, seveda o časopisu, poleg tega pa imajo tudi oči. Saj res, včeraj me je Genij povabil v kino.« »Pa si šla?« »Sem, ampak z Žanom, ki mi je že prej rekel,« je povedala Pika.
Potem sta nekaj časa molčali, kar je bilo zelo težko, potem se je spet oglasila Pika.
»Kdaj ti je pa rekel?« »Kdo?« je vprašala Biba.
»Kdo, kdo, Bob vendar! Kdaj ti je rekel, če te lahko spremi?« Biba je znova udarila v intenzivno zardevanje in izkašljala:
»Torej, hm, včeraj, ko smo šli zvečer domov iz ,Vesele kremšnite', me je vprašal, če grem iz šole slučajno domov in v tem smislu in sploh.« »Se pravi, da te je včeraj zvečer tudi spremil domov?« je vrtala Pika in risala kvadratke.
»Torej . . .« je začela Biba.
Vendar njeno intenzivno zardevanje vseeno ni moglo ostati nezapaženo, kajti spominjala je na mak sredi žitne poljane. Profesorica, se pravi Matka, jo je nenadoma opazila in vprašala:
»Kaj pa je? Vam je slabo?« Biba je vstala, nemo prikimala in še bolj zardela.
»Tak pojdite no ven, umijte se z mrzlo vodo in malo sedite ob odprtem oknu na hodniku,« je svetovala Matka in Biba jo je ročno ubogala. Toliko časa je še našla, da je Piki neopazno pokazala jezik. Pike to ni preveč motilo.
Samo nov list papirja je vzela in pričela intenzivno risati srca, prebodena z marelami, in iz src je lila kri v velikih in majhnih kapljah, ki so se lovile v nočne posode vseh oblik.
Na hodniku je Biba trčila v Žana, ki je hodil s svežnjem plakatov po hodniku in jih lepil na stebre. Plakati so kričali, da skoraj izidejo Utripi, hipersuperekstra v redu šolski časopis, naj si jih vsi takoj zagotovijo, še preden bodo dražji, še preden jih bo zmanjkalo in še preden bodo zaplenjeni.
»Žan?« se je začudila Biba, »pa kar med poukom?« »Dinozaver sprašuje,« je rekel Žan, »in ker ne znam, sem ji rekel, da moram nujno za kakšno minuto ven zaradi časopisa. To minuto bom malo raztegnil.« Lepil je plakate in Biba mu je pomagala. Niti na pamet mu ni padlo, da bi jo vprašal, kaj ona dela na hodniku. Vprašal je nekaj drugega.
»Ali te po pouku lahko spremim domov?« »Nnne, pride teta pome,« je rekla Biba. »Ampak, mogoče ima Pika kaj časa zate?«

Pipi se sumljivo pogovarja z ravnateljem[uredi]

Bibina naloga je bila, vsaj kar je zadevalo časopis, da organizira poverjeniško mrežo po razredih. Povsod naj bi nekdo skrbel za to, da bi vsi dobili Utripe in, seveda, da bi vsi plačali znesek, ki bo naveden na ovitku kot cena. Ko se je napotila od razreda do razreda, sta jo spremljali Razmeš in Kocka.
Pri maturantih je bilo še kar zoprno. V glavnem odmoru so se ustavile pred tablo in zaprosile za malo tišine.
»Oho, oho,« se je oglasil debeluh v prvi klopi, »vrtec imamo na obisku.« 
»Me smo od šolskega časopisa. Utripi ima naslov. Sedaj bi se morali zmeniti ...« je začela Biba, pa so jo prekinili. »Jaz bi se s tabo zmenil za danes zvečer. Boš videla, kako utripam,« je zakričal frajer pri oknu. Kocka je stopila na prste:
»Sinek, če boš nagajal, bom rekla mojemu fantu, naj te zmasira. Mogoče boš jokal, ampak bo že prepozno.« Biba in Razmeš sta onemeli nad Kockino hladnokrvnostjo , maturantski klas pa se je zvrnil v krohot.
»Bravo, sodček, tako se govori,« je rekel dolgin, ki je sedel zložen v sredini srednje vrste. »Pogum imam rad. Jaz se vam javim. Kaj bi torej rade?« Biba, Razmeš in Kocka so mu jadrno zdrdrale, kako in kaj.
»Prav,« je rekel, »na Jakata se lahko zanesete. To sem še hotel reči: kajne, kakšne nujne stvari je kdaj treba požrtvovalno in nesebično urediti tudi med poukom, ne?« »Znajdi se, Jaka,« je rekla Kocka.
Zunaj na hodniku je Razmeš dregnila Kocko pod rebra:
»Čuj, srce, ali imaš res že fanta?« Kocka je pomigala z desno obrvjo:
»Ja. Pa kaj hočem, če vsak teden kdo znori za mano. Saj ne morem biti taka. Fantje so v redu. Pride k tebi, kašlja, lomi roke, se spotika in se duši. Jaz pa rečem: a če grem s tabo na torte in potem v kino, ker me ljubiš? Ja no, pa grem, če že siliš.« »Meni pa nikoli nihče nič ne reče,« je otožno pripomnila Razmeš. »Nikoli nihče nič.« »S fanti moraš znati,« je rekla Kocka. »Povedati mu moraš, da ti je rekel, da te ima rad. Vsaj torte gotovo padejo.« Kocka se je zahahljala, se udarila po trebuhu in zavila v svoj razred:
»Adijo, sablje. Grem gledat, če mi je Koks že prepisal matematično.« »V redu tale Kocka, ne?« je vprašala Biba.
»Ja,« je zasanjano rekla Razmeš in odtavala po hodniku.
Miha in Pipi sta imela razred eno nadstropje niže, kjer je bila razporejena zgornja polovica razredov osemletke. Kadar sta bila razpoložena, sta jo udarila v zgornje nadstropje. Kadar jima je kdo iz razreda kaj rekel ali ju kaj prosil, naj naredita, sta naredila najbolj važen in najbolj izčrpan obraz in rekla:
»Veš, saj bi, ampak morava ,gor', saj veš, ne?« S tistim »gor« sta hotela povedati, da sta nekaj več, da sta tako rekoč že profesorja, ki se samo slučajno še mudita v osmem razredu, drugače pa tako delata časopis, ki bo zanesljivo propadel, če onadva le za hip spustita stvari iz rok. Samo nogomet na hodniku ju je lahko odvrnil od pohodov.
v zgornje nadstropje.
Nogomet je prima stvar. En golob steni, drugi gol na sredi hodnika. Namesto žoge zdelan copat.
Publike je vedno dovolj.
Hja, tudi kakšna punca je vmes.
Tekma je bila v polnem razmahu in Pipi je bil v fantastičnem položaju za dosego gola. Enkratno je prodrl po desnem krilu in s kotičkom očesa opazil, da ima pot do gola prosto. Nikjer nikogar od branilcev, publiki je od navdušenja zastal dih, nikjer ni več nikogar, samo on drvi z žogo proti golu, še šprint, zamah z levico in ...
Nekje iz neba se je pojavilo nekaj, zgrabilo Pipija za uho in ga skoraj obrnilo v zraku. »Faul, svi... !« je Pipi besno zakričal in se divje obrnil.
V naslednjem hipu se je že zelo pohlevno obračal in zelo pohlevno nekaj momljal. Iz oči mu niso več švigale strele, ampak so v oči prihajale slike: napad nasprotnega moštva je škilil proti njemu skozi priprta straniščna vrata, obramba njegove ekipe je pohlevno sedela na klopi in zelo presenečeno opazovala, kaj se dogaja z njim, publiki, ki ga je še malo prej divje spodbujala, pa so se zazdele mnogo bolj zanimive povsem druge stvari, kot na primer pogledi skozi okno.
Nadnaravna sila, ki je ustavila Pipijev neustavljiv napad, je bil ravnatelj šole.
»Oh, midva sva se pa nekje že srečala,« je rekel ravnatelj in Pipija še kar držal za uho. »Kaj pa počneš?« »Nič,« je skrušeno in iskreno priznal Pipi.
»Rad verjamem,« je rekel ravnatelj. »Kaj pa si počel prej?« Pipiju se je zdelo skrajno neumno, da ga ravnatelj sprašuje nekaj, kar prav gotovo ve.
»Nogomet,« je zamrmral.
»In hodnik je najlepši prostor za nogomet, ne?« je spraševal ravnatelj.
»Ne,« je rekel Pipi. »Če pa nimamo telovadnice.« Ravnatelj je kar zaploskal in poskočil.
»Glej ga no, fanta. Ni telovadnice, pa bi igral fusbal v šoli.
Ali doma tudi igraš nogomet v dnevni sobi, ker nimaš telovadnice?« Pipi je že tako globoko zabredel v sumljiv pogovor z ravnateljem, da je sklenil umolkniti in čakati, kaj bo.
»Jaz naj pa poslušam snažilke in jih plačujem zaradi takihle pridaničev , ki uničujejo inventar? Če te še kdaj dobim, boš vse popoldne loščil hodnik. Si razumel?« Kazalo je, da ima tudi ravnatelj kakšno drugo delo.
»Ja,« je rekel Pipi. »Kaj si razumel?« »Da poslušate snažilke in jih plačujete in da bom loščil hodnik,« je odrecitiral Pipi.
»Zdaj pa pojdi v razred in se pripravi za naslednjo uro. Škodilo ti najbrž ne bo,« je rekel ravnatelj in hitro izginil, kot se je hitro pojavil.
Pipi je odtaval v razred. Sedel je v klop in se prazno zazrl v tablo. Čutil je, da se ga loteva otožno razpoloženje. Otožno razpoloženje je takrat, ko misliš karkoli, pa ima vse žalosten konec. Nad vsem se vlečejo otožne meglice. Najsi teče kri skozi srčne zaklopke ven ali noter, vse je ena sama žalost.
»Ali ti je hudo?« Stavek se je vzel od kdove kod in Pipi je prikimal. Potem pa se je zavedel, da on tega stavka ni rekel, da stene ne govorijo, klopi in stoli zaenkrat tudi ne, in je pogledal naokrog. Predaleč naokrog mu ni bilo treba gledati, kajti ob njem je stala Meri in ga sprašujoče gledala.
Meri je bila drobno bitjece, ki si ga opazil edinole, če ni bilo nikogar drugega v razredu. Pogledal jo je in hotel nekaj reči, a je prav takrat treščil v razred Miha, obstal sredi teka in z izdajalskim pogledom rekel:
»Oprostita, nisem vedel, oprostita!« Šel je ven in zaprl vrata. Čez čas je potrkalo. Nato je vstopil Miha in rekel:
»Pipi, oprosti, ampak moram povedati. Po šoli je seja.«

Ves pošteni svet razmišlja o dekletih[uredi]

Sestanek uredništva, ki bi moral pokazati, če so prispevki za časopis že zbrani, je bil veliko malo mešano razpoloženje. Informacijo so »pozabili« obvestiti. Pokazalo se je, da se je nekaj celo nabralo: zapisi iz razredov, o športnem društvu, to in ono, in zelo velik kup pesmi.
»Kaj pa uvodnik?« je vprašal Bob. Bil je pač glavni in ni smel pozabljati dogovorov od prej.
»Torej, uvodnik, kako bi rekel, se pravi...« je začel Pesnik.
»Saj te jaz sprašujem, ne Informacija,« je rekel Bob.
Pesnik je znorel:
»Dosti mi je tega! Saj zato sploh gre. Jaz sem vam že povedal:
če za časopis odgovarjam, ga bom delal z lastno glavo. In tak hočem tudi uvodnik. Jaz ne bom stokal: prosim, sodelujte, srčki zlati, pišite v Utripe, naši uspehi se vrstijo. . . Jaz bom napisal, da imajo nekateri prfoksi srednjeveške metode, da mladinska organizacija spi, in. . . in...« Naval jeze mu je vzel besedo.
»Nihče ni rekel, da božaj vse po vrsti v tisto smer, kot imajo dlako. Ampak miniral pa tudi ne boš vsega skupaj. Če nisi do konca sklerotičen, se spomni, da sem jaz glavni urednik. In jaz bedakov, ki hočejo z glavo skozi zid, ne bom gledal tu,« ga je prekinil Bob.
»Jaz pa ne bom odgovorni urednik v časopisu, ki se bo pred vsakim usral v hlače,« je planil Pesnik.
»Jaz ne bom ilustrator v časopisu, kjer se glavni in odgovorni ne moreta,« je rekel Genij.
»Jaz ne bom proizvodno tehnični sektor v redakciji, kjer se vsi kregajo,« je rekel Žan.
»Jaz pa ne bom,« je začel Miha, a ga je presekala Kocka.
»Sinek, če pisneš, bom poklicala Jakata iz četrte. On je naš poverjenik in bo krotil maturante.
Mogoče bo tebe tudi. Bob, če si mislil mene vprašati: oja, jaz pa bom delala časopis.
Samo, bo moral biti v redu, če me hočete zraven. Pa Bibo tudi, a ne?« »Ja,« je rekla Biba, »po moje imamo drugega dela dovolj, raje se ne prepirajmo .« »Že prav,« je rekel Pesnik. »Ampak pri eni stvari vztrajam: mojega uvodnika Informacija ne bo brala pred objavo.« »Prav,« je rekel Bob, »ampak jaz ga bom!« »Jaz bom pa rožice in ptičke narisal okrog, ne?« je rekel Genij. »Simbolizirane nageljne. Prav?« Bob je pobral vse tekste in jih zložil v mapo. Potem je listal po njej in rekel:
»Nekaj bi vas lahko šlo kupit papir za ciklostil. Tu imam naročilnico, ki mi jo je dal ravnatelj.
Kupite tudi tri kile črne barve in lak za popravljanje matric. Nekaj bi vas šlo lahko iskat spenja1ce. Nekateri bi lahko pisali plakate. Pesnik, Genij in jaz bi najbrž morali prebrati vse, kar bo šlo noter, se pravi, v časopis.« »Ali naj se jaz praskam ali naj vas gledam?« je vprašal žan.
»Kakor hočeš,« je revsknil Bob. »Jutri, ko boš tiskal, te bomo pa mi gledali ali se praskali.«
»Če sem pa prost, hm, Biba, ali te lahko spremim domov in mimogrede na kakšen sladoled?« je rekel Žan.
Biba je zardela in stisnila ustnice, potem pa rekla:
»Ne, nimam časa, nisem vedela, da nekateri med vami ne drže obljub, ampak, k sreči me pride čakat teta. Adijo!« Planila je skozi vrata in jih zaloputnila za sabo. Vsi so umolknili, samo Bob je poleg tega dobil še nekaj rdeče barve na nos. Najbrž mu je sonce pod kakšnim posebnim kotom posijalo nanj. Žan se je trapasto zarežal:
»Oho, kakšen temperament, kakšen temperament. Pa nič.
A greš ti, Pika, če tvoja prijateljica ne more?«
»Pomota, doktor znanosti, pomota. Druga rezerva pa jaz nisem nikoli.«
Najbrž ni treba posebej poudarjati, da so bila vrata v naslednjem hipu še enkrat trdo zaloputnjena, v mladinski sobi pa še ena punca manj.
»Prihranimo teater za drugič,« se je oglasil Bob, »razdelimo se in napravimo, kar smo rekli. Jutri po šoli tiskamo. Kdor more, naj pride.« Vsi so polagoma vstali in šli. V sobi so ostali le Bob, Pesnik, Genij in Žan.
»Poslušaj, Bob, ali si ti Bibi kaj...« je začel Žan, pa je Bob kar poskočil.
»Tu smo zato, da delamo časopis, in jaz tvojih sentimentalnih zgodbic nimam nobenega namena poslušati do pojutrišnjem zjutraj. Kaj jaz delam izven tele sobe, pa tebi tudi nič mar!« 
»Tako daleč do pomladi, pa že toliko romantike v deških srcih,« se je oglasil Pesnik. »Ali bi hudo zamerili, če bi jaz zdajle začel poskušati z uvodnikom? Brez vaših modrih domislic ne bi mogel živeti.« Pesnik je vzel list papirja in začel glodati kuli. Bob je gradivo za časopis razdelil na dva kupa. Enega je dal v branje Geniju, drugega se je lotil sam. Žan se je zleknil v stol, dal noge na mizo in se zazrl v neke neulovljive in neizmerne fantovske daljave.
Čez čas je molk prekinil Pesnik.
»Poslušajte,« je rekel. »Najprej pišem o tem, da je izšel časopis, drin, drin, in tako dalje, drin, drin, slava šole; ponos, no in nato preidem na mladinsko organizacijo. Mladinska organizacija ni pol hudiča vredna, ker na šoli spi že nekaj let. Kaj mislite?« »Jaz mislim, da si nor,« se je iz daljave za hip vrnil Žan in že odpotoval nazaj.
»Ne stresaj gnilih jajc,« je rekel Bob. »Preberi, kar si res napisal.« »Nič gnila jajca,« je odvrnil Pesnik. »Res sem napisal: mladinska organizacija ni vredna pol hudiča, ker spi že nekaj let.« »Oh, človek,« je vzdihnil Bob.
»Ali ne bereš časopisov in ne gledaš televizije, fant?« je Genij dvignil glavo od svojega kupa papirjev. »Napiše se: pri naši neutrudni nadaljnji rasti smo zabeležili vrsto uspehov, premagali vse odpore, na vseh bojiščih se borimo za končno zmago, vendar bomo morali v prihodnje še več, in v tem smislu dalje.« »Ali bomo Utripom prilagali tudi vrečke za bruhanje?« je vprašal Pesnik in se sklonil nazaj k pisanju.
Žan je kar potoval in potoval po nekih daljavah. Potem se je prijel za srce in zastokal:
»Ja, kaj je vendar z nami? Ves pošteni svet razmišlja o dekletih, jih spremlja domov, jih vabi v kino, z njimi kaj počne, mi pa takole zaprti med štiri stene, med sive mračne zidove! Ali je to kakšno življenje?« »Lahko rečeš tudi naravnost: jaz grem domov,« je predlagal Genij.
Žan je vstal, salutiral in rekel:
»Jaz grem domov.« Ko je odhajal skozi vrata in jih že zapiral, je zaslišal Pesnikov glas:
»Poslušajta, fanta. Najprej pišem o šoli, drin, drin, in tako naprej, o časopisu, drin, drin, slava, čast, in tako naprej, nakar preidem na mladinsko organizacijo. Mladinska organizacija, pravim, je v preteklem obdobju beležila celo vrsto uspehov, ki pričajo o njeni nenehni rasti. Ob vsem tem pa so se vrinile objektivne težave. . .« »Tako je prav,« je Žan še slišal Genijev glas, potem pa jo je ucvrl po stopnicah.

Preveč seksa škodi[uredi]

Pesnik je bil že blizu konca svojega uvodnika, Bob in Genij pa sta ravno zaključevala branje, ko se je skozi vrata v mladinsko sobo pririnil grozd potujočih zavitkov. Zavitki so se pričeli odlagati na najbližjo mizo in izpod njih se je prikazal Miha.
»Tako,« je rekel, »za danes bi bilo mojega umskega dela pri časopisu dovolj. A bi šel kdo kaj spit?« Pesnik, Bob in Genij so v življenju že marsikaj prestali in doživeli. Vseeno pa so zazijali, da takle piščanec, ki se še rodil ni, govori o pijači.
»Misliš, če bom malinovec?« se je ovedel Genij.
»Ti ga kar daj, če bi ga rad. Jaz pa ne bi rad v cvetu let umrl za sladkorno,« je rekel Miha.
»Ne vem, kam nas bo to pripeljalo,« se je zarežal Bob. »Ampak te naše mlade generacije je en sam razvrat. Torej, odhod, bi reke1.« Poravnali so, kar je bilo treba poravnati, s skrbnimi pogledi preleteli vse v sobi, šli ven in zaklenili.
Fantje so začeli vsakdanje poglavje, ki sodi v sam vrh klateških doživetij, ki ga profesorice slovenščine nikoli niso uspele uničiti s kakšnimi zahtevami po prostih spisih. Najbrž je sen vsake mlade punce, ki si želi postati profesorica slovenščine, da bo nekoč, ko bo velika, dala svojemu razredu domačo nalogo:
Moja pot v šolo. Dajte no mir s temi potmi v šolo! Kadar greš v šolo, so stvari natančno jasne, kam boš prišel in kaj te tam čaka.
Ampak, tu je k sreči še pot iz šole! In pot iz šole je skladišče brez meja za vse dogodivščine, sanje, pustolovščine in hrepenenja. In vsega tega gradiva si lahko vsakdo nabere toliko, da lahko potem vse življenje krmi svoje vnuke z zgodbicami in nauki. Začnejo se z naslednjimi slavnimi besedami:
»Hja, ko sem bil jaz. . .« Ko je človek ded, svoje zgodbe rad napihuje do onemoglosti.
Zato sledi na tem mestu dogodivščina, kot so jo Miha, Genij, Bob in Pesnik resnično izvršili. Ko se bodo nekoč postarali v dede, prosim ljubeznive bralce, naj jih opomnijo, če bodo svoja pota domov preveč krasili.
Ceste niso namenjene samo raznim Mihom, Genijem, Bobom in Pesnikom. Na njihovo veliko srečo se kdaj pojavi tudi kakšno bitje.
»Oho,« je rekel Genij. »Če prav vidim, stoji na avtobusni postaji neka kost. Jaz imam nekaj časa.« Miha, Bob in Pesnik so v en glas zatrdili, da sicer nimajo časa, ampak za nujne primere si ga pač utrgajo.
Genij je šel čez cesto, se približal in lepo pozdravil:
»Dober dan, gospodična. Ne bi vas vznemirjal, če ne bi bilo nujno. Za kaj gre? Gre za to, da vas ljubim od tistega trenutka, ko sem vas prvič videl. Zaradi vaših oči ne morem spati (čista resnica, Genij jih je sedaj videl prvič, podnevi pa res ni kakšne potrebe po spanju), vaši lasje so žametni cvet sredi polja (daj no mir, kakšen žamet pa raste po poljih!?), vi ste kraljica mojih želja in jaz bi bil v tem primeru vaš vdani suženj. Kaj lahko ukreneva zdaj v tem smislu?« Preveč časa bi šlo za opis dekleta, medtem pa bi preslišali Boba, ki se je že pojavil na kraju dogodkov.
»Dober dan. Če mlado damo kakorkoli moti tale pridanič, bomo stvari zlahka uredili. Zakaj? Zato, ker vas noro ljubim že ves čas in zdaj ne zdržim več. Moram se razodeti in položiti srce v vaše krhke dlani. Vse, ki vas kakorkoli motijo, pa sem pripravljen zdrobiti v prah in pepel, kajti moja moč nima meja, če gre za čast moje ljubljene. Samo majcen znak in že bo povsod kri in jok in boj strašan.« Genij je v strahu za svojo kožo izginil za prvim vogalom.
»Ali bi potemtakem bilo zame kaj upanja?« je vprašal Bob in gledal milo kot nedolžni otročiči na renesančnih slikah.
Še preden je presenečeno dekle lahko kaj spravilo iz svojih sicer že odprtih ust, se je pririnil v ospredje Miha.
»Gospa, lepo prosim, lepo prosim, veste, jaz nimam mamice. Z očkom jo iščeva in iščeva, pa je ne najdeva. Ali bi vi hoteli biti moja mamica? Tako rad bi vas imel. Moj očka tudi.
Recite da, lepo lepo prosim,« je moledoval.
»Kaj je zdaj to?« se je razhudil Bob.
Pristopil je Pesnik s solzami v očeh.
»Oh, poslušajte milega otroka. V srce mi je segel in upam, da vam tudi. Tako si želi mamice. In ker ste ravno vi tu, ali bi hoteli biti mati temule in mojim naslednjim, denimo, kakšnim trem otrokom?« je vprašal Pesnik.
»Dovolj, dosti je tega!« je končno uspela krikniti pretresena kandidatka za vročo ljubezen ali celo mater.
»Da, da,« je razumel Pesnik, »vem, da vas je to pretreslo.
Razumem. Ne terjam od vas, da se takoj odločite. Morda bi mi vse povedali in zajokali na mojih prsih, hm, ob kakšnih osmih zvečer pri ,Veseli kremšniti'? Prav, prav, ne govorite, čutim vašo bolečino in jo bom znal ceniti. Torej, na svidenje.« 
»Dosti!« je še kar kričalo dekle, »poklicala bom milico!« »Milico?« je vprašal Bob. »Če je to vaša mlajša sestra in je pol tako lepa kot vi, jo bom vdano počakal tu, ker ste me vi zavrgli. Ali pa, hm, ne, naj raje pride kar k meni domov. Tam se bova pogovorila. Zdaj bi pa tudi jaz šel.« V naslednjem hipu je bilo dekle spet samo samcato in po Pesnikovem mnenju zelo otožno.
Genij, Miha, Bob in Pesnik pa so bili v naslednjem hipu pri ,Veseli kremšniti' in po natakarjevem mnenju zelo zadihani.
»Častim,« je rekel Miha in se samemu sebi zdel za sedemnajst let starejši in skratka povsem odrasel.
»Ja no, saj pravim,« je rekel Genij. »Z današnjimi ženskami je težava. Nobenega sramu ni več v njih. Kar na cesti te napadejo, ko greš slučajno mimo. Jaz nisem za tako ljubezen.«
»Saj res,« je rekel Pesnik, »Miha, dobro si se držal. Samo nekaj mi povej: kako pa kaj tvoje spolno življenje?« Mihi je tričetrt kremšnite ostalo sredi grla. Brez glasu in brez sape je vstal in začel kriliti z rokami. Vse bolj rdeč in zabuhel je postajal in vsi trije so planili po njem in ga udarjali po hrbtu. Končno je pogoltnil, se izkašljal, spil na dušek kokakolo in rekel:
»Ah, ja, skoraj bi bilo po meni.« »Tako je prav,« je rekel Pesnik, »tako je prav. Zdaj si videl, da preveč seksa lahko škodi. Če boš kdaj imel težave, kar povej.« Vse omizje je udarilo v sproščen krohot.
Vendar je bilo tistega dne očitno nekaj narobe s kremšnitami, kajti v naslednjem trenutku je planil pokonci Pesnik, začel kriliti z rokami in se prestopati, postajal je vse bolj rdeč in zabuhel in vsi trije so skočili in ga udarjali po hrbtu.
Ko se je nakašljal in oddihal, je Pesnik zamahnil z roko in izdavil:
»Tttam!« Pokazalo se je, da ni nič narobe s kremšnitami. Samo Pesnik je sedel tako, da je videl vhod v ,Veselo kremšnito'. In skozi ta vhod je zdaj nekdo prihajal. Pravzaprav sta prihajala dva.
Eden od njih je bil Žan, drugi pa ni bil drugi, ampak druga. Ob pogledu nanjo so Pesnik, Genij, Miha in Bob skoraj začeli lesti pod mizo.
»Zdravo, srčki,« je rekel Žan. »Če ne zamerite, bi vam predstavil Vesno. Pa kaj je z vami?« 
»Jaz moram domov,« je rekel Miha. »Mama me čaka.« »Kako, ali si jo medtem že našel?« je vprašala Vesna.

Uredništvo ne bo vrglo šole v zrak[uredi]

Ko so se naslednjega dne po pouku nekateri kosi uredništva naslikali v pisarni občinske mladine (izraz ,občinska mladina' je Genijeva zasluga), da bi tamkajšnji tajnici izročili tekste za Utripe v tipkanje, so prišli do naslednje zelo dragocene življenjske izkušnje.
Ko so povedali, kako in kaj, je tajnica vprašala:
»Ali se vam meša?« »Prosim, kaj?« je čivknil Pipi.
»Ali ste ob pamet?« se je zanimala tajnica.
Vzdušje je bilo zelo zapleteno. Prideš, pozdraviš, rečeš, tole bi bilo za stipkat, v zameno pa se ženska pozanima za tvoje mentalno zdravje. Radovedna ženska, res.
»Torej,« je rekel Bob, »zadnjič smo bili tu in imel sem vtis, da smo se s tovarišem predsednikom dogovorili, da boste tipkali matrice. Ali to ne drži?« »Če ste se zmenili s predsednikom, naj gre veselo tipkat. Jaz nimam časa. Dela imam, da ne vem, kje se me drži glava, pa padete vi noter in mislite, da bom kar planila in tipkala še za vas.
Lepo vas prosim,« je rekla tajnica.
Pipiju ni bilo povsem jasno, kaj jih tajnica lepo prosi. Dobil pa je preblisk in vprašal:
»Oprostite, ali je bil Žajfa že tu?« Nihče od prisotnih ni imel pojma, kdo je Žajfa. Tudi Pipi ne.
Je pa bil to uvod v zgodbo o mehki tajnici.
»Potem pa vi malo počakajte tu, bom jaz pogledal, če Žajfa ne najde pravih vrat. On bi pa že moral biti tu,« je predlagal Pipi in izginil skozi vrata.
Lahko je reči - malo počakajte tu - če bi bila tu tajnica s kakšnimi sladkimi nasmeški. Naporno pa je, če te tajnica meče ven.
Na vso srečo se je Pipi zelo hitro vrnil. Bil pa je to s šopkom cvetja in veliko bonboniero ovenčani Pipi.
»Oprostite,« je rekel tajnici, »Žajfa se opravičuje, ni našel vaše pisarne in je taval po hodnikih, zdaj pa je moral nujno k astronomskemu krožku. Zato me je prosil, če vam jaz lahko tole izročim kot dokaz, da uredništvo Utripov povsem zaupa v vaše tipkarske sposobnosti.« Z lahnim priklonom je Pipi izročil ženski cvetje in bonboniero. Tajnica je s skromnim nasmeškom oboje vzela in rekla:
»No, no, saj ne bi bilo treba. Pravzaprav, če malo pohitim, bom mogoče nekaj časa vseeno imela. Kaj bi torej radi?« Tu se zaključi zgodba o mehki tajnici in se začne zgodba o razlagajočem Bobu. Moral je namreč povedati, kako in kaj kam tipkati in kakšne presledke in kam oznake strani in druge časopisne zadeve.
Vsi drugi so diskretno zapustili prizorišče in čakali na dvorišču.
»Bomba,« je rekel Genij. »Pipi, vidim, da hodiš po naših stopinjah in začenjaš postajati pameten.« 
»Kdo pa je Žajfa?« je vprašal Bajsi.
»To je mazalni simbol slovenske moderne,« je odvrnil Pipi.
»Če kje ne gre, je treba podmazati. Včasih se namaže z milom, včasih pa s čim drugim.« Izkušnja, za katero so bili vsi bogatejši, pa je bila, da poleg snažilk in medicinskih sester tudi najrazličnejše tajnice igrajo odločilne vloge. Dobra volja ali nataknjenost ene tajnice zaležeta več kot sedemnajst kil ustvarjalne energije kakšnega direktorja ali ravnatelja ali predsednika.
»Kuj me, življenje,« je zapel Bajsi. »Če sem kaj vreden, bom odskočil.« Boba je bilo eno samo hahljanje, ko se je vrnil. Že od daleč je mahal Pipiju, naj pride bliže. Pipi je prisijal k šefu, ki ga je v naslednji milijardinki sekunde že vlekel za ušesa:
»Smrkavec, mračni element! Kako si drzneš podkupljati samoupravno socialistično tajnico?!« »Saj sem jo čisto prostovoljno,« se je zarežal Pipi.
»No, potem pa že,« je rekel Bob. »Ampak, kje si tako hitro dobil rože in bonboniero?« »Brez panike, gospodje,« je rekel Pipi. »Poleg vsake bolnišnice in poleg vsake občine zgradijo cvetličarno in prodajalno sladkarij v neposredni bližini. Po moje je to naključje, ki pa je verjetno uporabno.«
»Prav do konca je pokvarjen,« je rekel Pesnik. »Bob, ali sploh sme ostati z nami?« 
»Naj mu bo, do prihodnjič,« je rekel Bob.
Preden je šlo gradivo v tipkanje, sta Bob in Pesnik bila hude notranje in medsebojne boje. Šlo je za to, če naj dajo vse skupaj Informaciji v odobritev ali ne in kaj bo vse še popravila, četudi bi ji dali predvsem razpostaviti vejice in pomišljaje.
Rešitev je poslala usoda.
Razmeš in Bajsi sta sporočila, da jim je prva ura odpadla, ker je Informacija na nekem seminarju. Bob in Pesnik sta se samo spogledala in se podala v ravnateljevo pisarno. Tam ni šlo vse po sreči:
ravnatelj se ni ukvarjal z nobenimi novimi gradivi, ni podpisoval kupa formularjev, za katere bi se strašno mudilo, nobeden od profesorjev se zaradi ničesar ni pritoževal pri njem, ni mu bilo treba miriti nobenih staršev, pri njem ni bilo nobene delegacije kakšnih dejavnikov. Imel je tako rekoč pisan čas, ko sta potrkala glavni in odgovorni urednik šolskega časopisa.
»Zdravo, fanta« je rekel, »ali bosta spet praznila šolsko blagajno s kakšnimi novimi zahtevki?« 
»Nič takega, nič takega.« je rekel Bob. »Morali bi se dogovoriti glede tipkanja. Namreč, mislili smo. . .« »Jaz ne bom tipkal, oprostita,« se je zarežal ravnatelj.
»Torej, nikakor,« je pohitel Pesnik, »mišljeno je namreč bilo, da bi Informacija, torej, ne, kaj sem že hotel reči, da bi informacije, ki naj gredo v Utripe, pregledala tovarišica profesor mentorica. Zdaj je pa ni.« »Ja, res je na seminarju, ampak, naj pa jutri pogleda.«
»Saj za to ravno gre, ker to ne gre,« je rekel Bob.
»Kaj gre, kar ne gre, oziroma kaj ne gre, ker gre ali kako?« je vprašal ravnatelj.
»Torej, za danes popoldne imamo naročeno tipkanje in, hm,« je povedal Bob.
Ravnatelju je postalo jasno. Vstal je in začel hoditi gor in dol po sobi.
»Poslušajta, prijateljčka,« je nenadoma rekel. »Ali bo to dober časopis ali boste vrgli šolo v zrak?« »Dober časopis,« sta zapela Pesnik in Bob.
Ravnatelj se je ustavil pred njima in vsakega nekaj časa gledal v oči. Tako ravnateljevo gledanje v oči ima običajno cvikaški namen. Če imaš slabo vest, zacvikaš. Če nimaš slabe vesti, tudi zacvikaš, ampak manj. Ni namreč na svetu človeka, ki ne bi prav nič zacvikal, če mu v oči zre njegov ravnatelj.
Na dnu Bobovih in Pesnikovih oči se je torej pojavilo nekaj malega cvikanja.
»Prav,« je rekel ravnatelj. »Ne bomo gledali tekstov. Dajta jih tipkat. Verjamem vama na besedo. Če bo vse v redu, bom od ponosa hodil po stropu. Če bo kaj narobe, vaju pribijem na obok vhodnih šolskih vrat. Še kaj?« Bob in Pesnik sta nemo odkimala in šla ven.

V dvoje bi bilo lepše[uredi]

Tudi kadar se pripravlja šolski časopis, šola vseeno teče naprej:
razlaganje, spraševanje, popravljanje, konference, šolske, podpisi, krožki, šola za življenje, . . . Saj res.
Pri Dinozavrovi razlagi je potrkalo. Vstopila je svetlolasa deklica, pozdravila in rekla, da mora po vseh razredih povedati neko sporočilo.
»No, prosim,« je rekla Dinozaver. »Za kaj gre?«
»Mladinska organizacija prireja zvečer šolo za življenje. Vsi ste vabljeni. Na sporedu so odnosi med spoloma.«
»Ti odnosi bi me zanimali,« je rekel Žan. »Ali lahko sodelujem kot predstavnik enega spola?« 
»Dajte no mir, pustite dekle, da pove do konca,« je zamahnila z roko Dinozaver. »Ali je treba še kaj povedati?« 
»Ja,« je rekla prinašalka sporočila malo nervozno in si polagala eno roko v drugo in nazaj.
»Vprašanja so zaželena. Copati so obvezni ...« »Dekleta morajo imeti roza copatke, fantje pa črne. Tako se da najlaže ugotoviti, kakšnega spola je kdo,« je rekel Genij.
»Mene bi zanimalo, če bo ta punca tudi na predavanju in če ima po predavanju čas,« se je oglasil Donkey. »To bi me pa res zanimalo. « »Mene pa zanima, kakšnega spola so grablje,« je rekel Žuži.
Kot dolgina ga vedno zanimajo dolge stvari.
»Poslušajte no,« se je vmešala Dinozaver, »te duhovitosti bi bilo skoraj počasi dovolj. Mir.
Povejte do konca.« »PO predavanju je film,« je povedalo dekle, »in dogovorili se bomo za temo naslednjega predavanja.« »V temi se pa jaz ne bi samo pogovarjal o odnosih med spoloma,« je rekel Žan in s to pripombo ravno še ujel uho odhajajoče deklice. V drugo uho ji je šepnil Pesnik, ki ji je šel odpret vrata:
»Kaj hočemo, punči, življenje vzgaja na vsakem koraku. To je težka šola.« Ravnotežje dolgočasnega poslušanja Dinozavrove razlage je bilo porušeno. V vseh očeh so se prižgale neke posebne lučke, vse glave so začele misliti neke posebne misli in vsa čela so se gubala na poseben način.
To napetost je samo še stopnjeval zvonec, ki je oznanil odmor. Po hodniku je kipelo in vrelo.
Profesorji so zelo težko preživljali naslednjo uro.
Zemlja je prišel v razred, sedel za kateder, odprl dnevnik, napisal, kar je bilo treba, ter hotel začeti z razlago demografske in industrijske karte vzhodne Bosne. Opazil je, da Genij odločno moli roko v zrak.
»Prosim, kaj je?« je vprašal Zemlja.
Genij je vstal in bil težke notranje boje. Potem je premagal samega sebe in s strtim glasom rekel:
»Tovariš profesor, težko mi je. Zdaj ne morem več. Prejšnjo uro so nas obvestili, da bo zvečer šola za življenje. Govorili bomo o odnosih med spoloma. Mene pa zanima nekaj povsem drugega.« Zemlja je mežikal in se kremžil, kot bi mu z najmočnejšo lučjo iz neposredne bližine svetili v oči.
»No, in kaj je to?« Genij je udaril traktat o šoli kot drugem domu. O učiteljih kot drugih starših. O zaupanju, na katerem temelji vzgojno delo.
»Mene pa že ves čas žre: kako pride do življenja?« Jurčič bi zapisal: to rekši, se Genij zruši v klop.
Zemlja je zasopel. Zemlja si je z roko obrisal potno čelo.
Zemlja je vstal. Zemlja je sedel. Zemlja je zavrtil oči. Zemlja si je lomil prste. Zemlja je rekel z grobim glasom:
»Moj poklic je geologija.« Potem je molčal sedem laških let. Potem je dodal:
»O življenju se pogovarjajte s starši, z zdravniki in s profesorico biologije.« Na koncu je vprašal:
»Ali zdaj smem nadaljevati s snovjo?«
Ne da bi počakal na odgovor, je nadaljeval s snovjo. Vzel je toliko, kot bi se mu v običajnih razmerah posrečilo v treh tednih.
Podobne doživljaje so imeli profesorji tudi v drugih razredih.
V zbornici so tako burno poročali o dogodivščinah, da so sprva preslišali zvonec za konec odmora in zato z zamudami prihiteli in se znova razdelili po razredih. Vendar so se malo pripravili na življenje v razredih, ki nestrpno čakajo šolo za življenje.
Zgodovinar je prišel v razred, sedel za kateder, odprl dnevnik, začel pisati in opazil, da Genij moli roko v zrak.
Še preden je Genij lahko karkoli rekel, ga je Zgodovinar ujel:
»Čudovito. Prav nisem se mogel odločiti, koga naj izprašam danes. Lepo, da ste se javili. Razred vam bo hvaležen. Začniva z mirovnimi konferencami v drugi svetovni vojni in po njej.«
»Torej,« je rekel Genij. »Jaz ...« »Ali ste bili morda bolni in ste se želeli opravičiti?« je z zanimanjem vprašal Zgodovinar.
»Nikakor,« je odgovoril Genij. »Hotel sem vas vprašati nekaj povsem drugega.« »Nič ne de,« je rekel Zgodovinar. »Me boste pa na koncu ure. Kako je bilo torej s konferencami?« Pesnik je bil prepričan, da bi Genij prav rad prav v tem hipu sklenil kakšno mirovno konferenco. Ampak bilo je za spoznanje prepozno. Vojna je že divjala.
Resnici na ljubo je treba priznati, da če je kdo kdaj kaj znal, potem je Genij znal zgodovino. Z Zgodovinarjem sta udarila tako debato, da bi jima prej zmanjkalo vojn in mirovnih konferenc kot pa veselja do govorjenja.
»Ali je po vojni vzklilo novo življenje?« je dvoumno vprašal Zgodovinar.
»Po vojni je izbruhnilo povsem novo življenje,« je izstrelil Genij. »Če dovolite,« je rekel Zgodovinar, »zgodovina se ukvarja z globali. S podrobnostmi, na primer, kako pride do kakšnega posamičnega življenja, bi se morda seznanili sami.« Genij je lahno prebledel in nato odločno pribil:
»S tem se bom seznanil sam.«
»V dvoje bi bilo lepše,« je zarezgetal Donkey.
»Natanko tako,« se je zarežal Zgodovinar in na silo zresnil nasmeh, »vendar tega nikar ne počnite s kolegom za zemljepis.« Razred je pljusknil v smeh, neke nevidne roke pa so v nevidnih beležnicah začele beležiti nevidne pluse, ki si jih je Zgodovinar pridobil.
Zgodovinar je pogledal na uro in zaskrbljeno rekel:
»Oho, zdaj imam pa premalo časa za snov, ki sem jo načrtoval za danes. Najbolje, da še koga izprašam.« »Krhn, hm,« je zakašljal Žan.
»Prosim?« je vprašal Zgodovinar in dvignil glavo.
»Ne bi vas rad zmotil,« je vstal Žan. »Ampak, oprostite, prosim, uredništvo šolskega časopisa me je zadolžilo, da bi vas naprosil za krajši intervju. Zanima me, kako gledate na idejo o celodnevnem pouku.« Bob ni imel pojma o tem, da bi Žana kdaj kdo zadolžil za kaj takega. Si je pa rekel, da je podrejenim treba kdaj pustiti malo samoiniciative, in ni zato rekel nič.

Kadar kakšno dekle gleda kakšnega fanta naravnost v oči[uredi]

Zvečer se je v največjem razredu trlo deklet in fantov, ki jih je pritegnilo povabilo na predavanje šole za življenje. Predavateljica je bila starejša ženska s skodranimi lasmi in očali, s seboj pa je imela pomočnika, ki je na tablo obešal grafikone in slike in jih spet zvijal nazaj.
»Določen vtis o odnosih med spoloma že imate od doma, iz šole, iz filmov, iz različnih srečanj,« je med drugim ugotovila.
»Dobro si povedala, mami,« je rekel Miha, ki se je pritihotapil na predavanje. »Jaz imam krasen vtis o odnosih med spoloma zaradi odnosov z mojo sestro.« »Ali jih imata pogosto?« je vprašal Žan.
»Vsakič, ko kaj zine, jo zmlatim,« je odvrnil Miha.
»Strašen seks,« je zastokal Genij. »Ne vem, kako zdržiš.« Predavateljica je nato govorila o težavah, ki jih imajo zdaj dekleta, o omedlevicah, glavobolih in tako dalje. Tudi fantje imajo težave, vendar v drugačnem smislu in bi bilo škoda kaj preveč s tem v zvezi delati, ker gre le za visokokalorično beljakovino, katere prepogosta izguba utegne mlad organizem izčrpati.
Potem je tudi zelo pomemben odnos spoštovanja.
Potem je tu še nekaj odnosov, ki bi jih bilo treba imeti pred očmi, kadar govorimo o ženskah in moških.
Sledil je film, ki niti ni bil film, ampak zbirka risb ženskih in moških silhuet z raznimi temnimi lisami, krogci, pikami in puščicamI.
»Za danes bi bilo dovolj. Slišali ste marsikaj novega, pogovorite se o tem doma, če česa ne razumete, pogovorite se s svojimi pedagogi ali svoja vprašanja prihranite do naslednjega predavanja,« je bilo zaključeno prvo poglavje iz šole za življenje.
Stoli so zaropotali in predavalnica se je začela prazniti. Včasih se je malo popraznila na poseben način, denimo, da sta jo skupaj praznila kakšen fant in kakšno dekle in rekla, da bosta ostale počakala na dvorišču pred vrati, potem pa ju ni bilo več tam.
Med drugimi sta jo tako izpraznila Razmeš in Bajsi, pa Kocka z nekim frajerjem kar tako, oho, in Genij s Piko pa Bob z Bibo, in ker ni drugega ostalo, Miha s Pipijem.
»Sem mislila, da boš spet sklical kakšno nujno sejo in ne boš imel časa zame,« je očitajoče rekla Biba, ko sta z Bobom zavila v neko malo manj svetlo ulico proti domu.
»Hm,« je rekel Bob in to naj bi pomenilo, da je zadnjič moral zaradi časopisa in da mu je strašno žal in da ne bo nikoli več in da ni lepše stvari kot takole spremljati Bibo po malo manj svetli ulici proti domu.
»Saj če nimaš časa, kar povej, mogoče lahko najdem koga, ki bi šel z menoj,« je nadaljevala Biba. »Hm,« je rekel Bob in to naj bi pomenilo, da nikar lepo prosim, saj tu sem pravzaprav jaz, in ker sem že ravno tukaj, zakaj koga drugega in sploh, in da ni lepše stvari kot takole spremljati Bibo po malo manj svetli ulici proti domu.
Ko je Biba ravno hotela spet nekaj reči, se je Bob sunkovito ustavil in pogledal nazaj. Zazdelo se mu je, da sliši dvojico nekakšnih pritajenih korakov. Vendar, ko je pogledal nazaj, je videl isto, kot če bi gledal naprej, namreč trdo temo.
»Kaj je?« je vprašala Biba.
»Hm,« je rekel Bob in to naj bi pomenilo, da se mu je zazdelo, kot da ju kdo sledi.
Malo podrobnejši pogled v noč na neosvetljeni ulici bi pokazal poleg noči še prisotnost Pipija in Mihe, kako se plazita za glavnim urednikom in literarno urednico. če nimaš punce, namreč ni lepše stvari kot zasledovati prijatelja, ki pa ima punco in gre po malo manj svetli ulici domov.
Biba in Bob sta prispela do Bibinega doma. Biba se je ustavila pred vrati, Bob pa je sklenil podpreti stavbo, da se ne bi prav v tem trenutku podrla.
»Torej, Biba, veš.. .,« je spregovoril Bob, a zaslišali so se neki koraki in Bob je dodal, »z matematiko je tako, da jo je treba delati sproti.«
Ta drugi del stavka je zaslišal mož, ki je prišel mimo.
»Torej, Biba, veš...« je znova začel Bob, a zaslišali so se neki koraki in Bob je dodal, »za zgodovino je potrebno precej ponavljanja.« Ta drugi del stavka je slišala ženska, ki je prišla mimo.
V takih primerih se niti ni treba posebej truditi zaradi mimoidočih. Saj ja vsakdo ve, če je večer, slaba luč ter dekle in fant pri hišnih vratih, da teče pogovor o reformi šolstva in učenja. Zato je treba takrat le malo pomolčati, da gre slučajni pešec mimo.
Bibi lahko ne bi bilo jasno, kaj hoče Bob s temi tezami o raznih predmetih, če ne bi gledala Boba naravnost v oči. In kadar kakšno dekle gleda kakšnega fanta naravnost v oči, ji lahko on govori o anorganskih spojinah, pa bo njej vseeno vse jasno.
»Torej, Biba, veš, jaz.. .,« je še tretjič poskusil Bob, a tokrat je zaslišal dvojico korakov in dodal, »pri kemiji že ne gre drugače, kot da . . .« Iz teme sta se pokazala Miha in Pipi.
»Oprostite,« je rekel Pipi, »iščeva glavno pošto in... oho, saj to sta vidva, Biba in Bob. Zdravo!« Miha in Pipi sta bila iskreno presenečena, da sta naletela prav na Bibo in Boba.
»Zdravo, paglavca. Ja no, pa lahko noč, Biba, to sem ti pravzaprav mislil povedati,« je rekel Bob in ni vedel kam s celim samim seboj.
»Ne dajta se motiti, se bova že znašla,« je rekel Miha in s Pipijem sta jo v pritajenem smehu odkurila v temo.
»Jutri se vidiva, ne?« je rekla Biba, pomahala in izginila v hišo.
Bob se je počasi odpravil proti domu, vendar je bil njegov mirni korak le odločen poskus kamuflaže vsega nemirnega, kar je vrvelo po njem.
Miha in Pipi sta se kar znašla v temi, kajti ubirala sta jo, kot da bi točno vedela, kam naj prideta.
Čez čas je Pipi ustavil korak in šepnil:
»Pozor, mislim, da sva prišla.«
Napela sta oči in res sta v luči cestne svetilke malo naprej opazila zanimiv prizor.
Neki fant je namreč z eno roko podpiral neko stavbo, da se ne bi zrušila, z drugo roko pa kot da bi podpiral neko dekle, da se ne bi kaj zgodilo z njo. Oba sta imela glavi nekako skupaj, da se ni moglo točno videti, če razmišljata ali si šepetata na uho ali pa da delata kaj vem kaj.
»Zdaj!« je kriknil Pipi in z Miho sta jo ucvrla natančno tja.
»Dober večer, oprostite, kje pa je tu glavna pošta?« je vprašal Miha.
Dekle in fant sta se zdrznila, kot da bi ju vprašal povsem nekaj drugega, ne pa najbolj enostavno vprašanje na tem svetu.
»Oho, Pika in Genij, zdravo, kaj pa vidva tukaj?« je vprašal Pipi.
»Uganita, stezosledca,« je rekel Genij in nihal med presenečenjem in besom.
»Oprostita, ne dajta se motiti,« je rekel Miha, »povsem slučajno sva prišla mimo in prav prijetno je bilo videti stare znance.« Ostalo je naslednje prizorišče: izginjajoča Pipi in Miha ter v hišo odhajajoča Pika ter - oprostite, ampak kar je res, je res - zelo preklinjajoči Genij.

Žan dvigne glas[uredi]

Končno je mehka tajnica sporočila, da so matrice stipkane. Zdaj je bilo treba vse znova prebrati in popraviti napake, napisati naslove ter vse ilustrirati.
Uredništvo se je zbralo v mladinski sobi, razporedilo vse mize, posedlo ter na enem koncu bralo, na drugem koncu popravljalo, na tretjem koncu ilustriralo, na četrtem koncu pa je stal Žan ob ciklostilu in čakal na prvo matrico za tisk.
Prva se je pojavila naslovna stran. Nanjo je Genij izrisal naslov, datum izida ter naslove pomembnih prispevkov. Pod črto je sledil spisek uredništva, naveden po abecedi.
»Ali bi lahko bil jaz ta čas, ko delamo časopis, na primer Ange1ca?« je vprašal Žan, ki mu ni bilo všeč, da se je znašel na koncu.
»Vsi veliki ljudje pridejo iz ozadja,« ga je pomiril Genij, ki ga je vseeno veselilo, da je napisan precej na začetku.
Žan je s posebno ljubeznijo vzel matrico, jo pričvrstil na ciklostil ter lastnoročno zavrtel ročico. Potem je vzel pravkar potiskani list papirja in rekel:
»Tovariši in tovarišice, dovolite, da dvignem glas!« Zajel je sapo in zakričal:
»Živeli Utripi!« »Živeli!« je zagrmelo. V ta živeli so vsi vložili svojo energijo, ljubezen in radost. Zato je ta živeli najprej usekal ob stene mladinske sobe in jih kar malo zamajal, bruhnil ven po hodnikih in iz hodnikov v druge sobe, kabinete in v moško stranišče v tretjem nadstropju, kjer je Jaka prestrašeno ugasil čik in ga vrgel v školjko, misleč, da ga je kdo zalotil.
In vsi so se vrgli na delo: popravljali in tiskali so, da je bilo veselje.
Kar zadeva tiskanje, je bilo veselje delno. Zmotno bi bilo namreč misliti, da je Žanova utrujena veteranska dlan želela migniti kaj več kot toliko, da je bila stiskana prva stran. Takoj, ko je to opravil, je k delu povabil tiskarske tehnike: Miho, Pipija, Bajsija in tako naprej. Pot jim je curkoma lil z obrazov, tiskarski mojster pa si je trebil nohte in spuščal spodbujevalne parole:
»Dajmo, še, močneje, pritisni, namaži, dodaj, spusti!« Po naslovnici se je pojavil uvodnik, delo odgovornega urednika s sodelavci, v katerem je med drugim pisalo, kako:
- uspehi šole beležijo rast, opaziti je le nekatere objektivne težave,
- vzgojni prijemi naših pedagogov beležijo nezadržno rast, opaziti je le nekatere objektivne težave,
- uspehi mladinske organizacije beležijo nezadržno rast, opaziti je le nekatere objektivne težave.
V naslednjem zapisu o krožkih je neki pisec gG (glupi Genij, je povedala Kocka) svoje visokoleteče misli požlahtnil z ugotovitvijo, da se bo ta dejavnost z osamosvojitvijo povsem približala besedi, ki bi jo na kratko označil s - smisel.
Med športnimi poročili je blestelo sporočilo, da je III. B zmazala IV. A in da so tekmovalci iz maturantskega razreda totalni pigzigmarji.
Literarni del se je šibil pod težo čustev, solza ter gnusa nad gni1im svetom, ki drvi v propada svojega ogabni višek.
Tisk se je nadaljeval vse popoldne in se zavlekel v večer.
Tiskarski mojster je nekaj kandidatov za tiskarske vajence poslal po malico in tako ublažil težnje tiskarskih tehnikov, da bi zbrisali domov.
Pravzaprav je vprašanje, če domov, kajti večer je bil rezerviran za plesne vaje. Nemir, ki je rasel premo sorazmerno s krajšim časom, ki je še manjkal do začetka, je presekal Bob:
»Mislim, da smo ogromno napravili. Končali ne bomo, pa če bi delali vso noč. Odrejam oddih.
Nadaljujemo jutri po pouku, oziroma, popoldanski turnus tiska dopoldne, dopoldanski pa popoldne.«
Vsakdo od prisotnih si je iz potiskanih listov zložil pol časopisa in ga bral znova in znova.
Že res, da so bile kakšne črke postrani, da je bila sem ter tja kakšna packa, da je bilo kje kaj slabo natisnjeno. Ampak to je bila polovica najboljšega časopisa na svetu, najlepšega časopisa na svetu, časopisa z najboljšim uredništvom na svetu.
»V redu, ne?« je rekel Žan in listal.
»V redu,« je rekel Genij.
»V redu, ne?« je rekla Pika in listala.
»V redu,« je rekla Biba.
Praktično vsi so iz mladinske sobe šli navzdol v pritličje, kjer so se s hodnika že oglašali zvoki starega gramofona.
Plesne vaje so ena redkih zadev, kjer mladi ljudje prav prostovoljno trpijo.
Bob na primer si je posebej za plesne vaje kupil nove čevlje.
Z njimi je bilo v načelu vse v redu: bili so lepi, črni, moderni.
Samo žulili so.
Plesalke so si dolgo časa belile glavo, zakaj Bob z njimi med plesom govori s stisnjenimi zobmi. Odgovorile so si vse enako: kar počil bo od važnosti.
Bobu pa bi bila najlepša stvar na svetu počiti od važnosti, samo da mu ti prekleti čevlji ne bi že do kosti obdrgni1i pete.
»Hej, fant,« ga je po valčku vprašal Pesnik, »si videl tistole mucko iz druge? Kakšne oči ima!« »Meni je pustila samo odtis pete na prstih, in ta odtis je grd,« je revsknil Bob, ki so ga zdaj bolele noge že prav povsod, samo pod mrzlo vodo najbrž ne.
Plesni učitelj je vključil ploščo s tangom in kriknil:
»Fantje, več e1egance v gibanje, saj ne žagate drv. In manjše korake delajte, dekleta vas ne dohajajo.« To opozorilo se je nanašalo predvsem na Kocko in Jakata, kajti ta tango bi iz vseh risank spodrinil divjanje mačka in miške po drsečem parketu. Jaka je delal nekakšne gibe z nogami, v pasu pa je bil zlomljen, kot bi si zavezoval čevelj, v resnici pa je iskal Kocko. Kocka je prosto dušno delala nekakšne obrate okrog Jakatovih kolen in se občasno, kadar ji je zmanjkalo ravnotežja, obesila fantu za pas.
»Kaj pa, če bi le zamenjali plesa1ca?« je učitelj obzirno pobaral Kocko. »Vaš plesalec se zaman trudi, da bi z ramami prišel na doseg vaših rok.« 
»Nisem vedel, da je Jaka tako velik človek,« se je vmešal Genij.
»Veliki ljudje so veliki zaradi svojega odnosa do majhnih,« je kriknila Kocka in se skušala ujeti Jakatu za pas, pa ji ni šlo od rok in je padla, Jaka pa jo je pohodil s svojimi ogromnimi čevlji.
»Joj, oprosti,« je zastokal Jaka.
»Daj, daj, saj se tudi meni lahko zgodi kaj takega,« je z jokavim smehom rekla Kocka, potem pa užaljeno pristavila: »Nisem vedela, Jaka, da boš tako grob z menoj.« 
»Od plesnih vaj je najbolje to, da je izšlo pol Utripov,« je rekel Miha.
Miha je ves večer presedel na klopi in gledal, kako bi se izmuznil od kateregakoli plesa. Nikakor pa ni hotel zamuditi plesnih vaj, saj je tako imel neizmeren navdih za hvaljenje in hvalisanje naslednjega dne pred sošolci.
»Glasba zaigra, jaz grem čez dvorano, najdem, se lahno priklonim in rečem...« je začel Miha, a ga je ustavil Pipi.
»In rečeš, Pipi, a greva domov, tako sem lačen, pa nimam prav nobenega sendviča s sabo. In jaz rečem, Miha če ne gre drugače, pa pojdiva.«

Minuta molka in posvečenih misli[uredi]

Mladinska soba je spominjala na bojišče. Pokalo je in ropotalo, dekliški in deški koraki so drveli sem in tja kot hitri sli, po tleh so kot mrtva vojska ležali popackani kosi papirja, prazne tube od barve, mastni papirji nahitro pomlatenih sendvičev in še kup drugih stvari.
Neki notranji gon, ki je tako skupen vsem, ki so kdaj povohali tiskarsko črnilo, je ob prasketajoči ciklostil prignal celo uredništvo. Ko se je dopoldanski pouk končal, popoldanski pa se še ni začel, je Žan zakričal:
»Stojte, stojte, stojte!« Iz ciklostila je priletel prvi izvod zadnje strani prve številke Utripov. »Prisega!« je v zastalo hrumenje nadaljeval Žan. »Prisegli bomo, da se bomo do zadnjega diha borili za svoj cajteng!« »Časopis,« je popravila Biba.
»Lahko, da časopis,« je odvrnil Žan, »a mi delavci pravimo cajteng!« Uredništvo je položilo roko na prvi izvod Utripov; za vse roke ni bilo prostora in je kje rinil samo mezinec ali palec, kakšna fantovska roka pa tudi ni bila slabe volje, če se je bila prisiljena položiti na kakšno dekliško.
»Minuta molka in posvečenih misli!« je ukazal Žan.
Potem je član za članom vzel časopis v roke in ga poljuboval.
»Počasi bi bilo treba k ravnatelju,« je rekel Bob.
»Naj grem jaz. Kar sem na šoli, me je že dvakrat natulil. Naj me spozna,« se je ponudil Pipi.
»Bolj pomembno je, da grem jaz. Jaz grem letos iz šole in ravnatelj bi mi lahko prišel prav,« je rekel Genij in vzel Utripe.
»Po moje imajo dekleta prednost,« se je vmešala Kocka.
»Prednost je buržoazen pojem,« je rekel Genij in šel ven.
Čez čas je prišel nazaj in poročal:
»Ravnatelja ni na šoli.« »Kar v redu, kar v redu,« je rekel Bajsi in znova pognal ciklostil.
»Kaj je v redu? A da ni ravnatelja?« je vzrojil Genij.
»Poslušaj, Bob, tu se odvija zarota dojenčkov. Tile otroci nas bodo počasi spravili ob živce.
Rinejo za tabo, če slučajno srečaš kakšno punco, veselijo se, če ni ravnatelja. Nobenega spoštovanja do starejših ni več v njih.« »Jaz spoštujem vse starejše, ki so spoštovanja vredni,« je rekel Miha in si popravljal popackan rokav, da ga ne bi še bolj popacka1.
Genij je usekal s pestjo po mizi, da so mu očala padla z nosu:
»A si kaj rekel, smrkavec?« »Rekel je, da ne boste vi gospodje iz višjih razredov želi slave, mi mlajši bomo morali biti pa veseli in tiho, če lahko garamo,« je posegel vmes Pipi.
»To je tisto, kar me dela srečnega,« se je zarežal Žan. »Povabiš mulčka k sebi, ritko mu obrišeš, vodiš ga skozi življenje, ko pa si ga ljubeče priviješ na prsi, te kresne po gobcu.« »Fantje, to je tiso, kar me dela živčnega,« je rekel Bob.
»Ampak se ne bomo nič zafrkavali. Vsaj dokler sem jaz tu. Vsi smo člani uredništva, vsak dela svoje, vsi imamo enake pravice.
Čez čas bom šel dol in povabil ravnatelja sem.« Vsem je nekako odleglo. Saj nikomur ni bilo do prepira, ampak prepir se je kar sam razplet al in tako so se vsi po malem veselo izkašljali.
»Glavno, da smo zdravi,« je rekla Razmeš. »Ali začnemo pripravljati Utripe za po razredih?«
»Ja,« je rekel Pesnik, »in dobro štejte. Če bo zguba, jo bomo sami plačali.« 
»He, he,« je ušlo Kocki, »zakaj imamo pa šolsko blagajno.. .« Več ni uspela povedati, kajti sunkovito so se odprla vrata.
Vstopila je Informacija. Kazalo je, da ni prišla povedat, zakaj imamo šolsko blagajno. Kazalo je, da je prišla predvsem kaj vprašat.
»O,« je rekla, »oho, kaj imate sejo uredništva? In kakšen zrak imate tukaj in kakšno smetišče? Kaj pa je tole, mehanična delavnica? « Pokazala je na ciklostil.
Pogled na ciklostil je bil zelo zanimiv. Pravzaprav pogled na vse ob ciklostilu. Tam so v položaju mirno stali kandidati za tiskarske vajence, tiskarski pomočniki in sam šef proizvodno tehničnega sektorja. Bili so bledi kot stene ter ozaljšani s črnimi packami; najlepši vzorec poražene vojske.
Ciklostil pa je očitno podivjal. Bruhal je nove in nove strani iz sebe. Žan je v naglici zgrešil in namesto na stop gumb pritisnil na maksimum gumb. En list papirja je posebej izzivalno zaplaval skozi zrak in padel Informaciji k nogam.
Bob je planil, a ga je Informacija ledeno ustavila:
»Le pustite. Pripogniti se že še znam.« Tovarišici profesor mentor Klofutarjevi je bilo povsem jasno, kaj se dogaja. Povsem jasno ji je tudi bilo, da bi moralo biti vsem na tem svetu jasno, da je izigrana na celi črti.
»Tako torej,« je rekla, »vi že tiskate, jaz pa sem mislila, da niti enega članka še niste spacali.« 
»Namreč torej,« se je oglasil Bob, »hoteli smo...«
»Kaj ste hoteli?« 
»Namreč torej,« je dodal Pesnik, »mišljeno je bilo...« »Kaj je bilo mišljeno?« Naelektreni pogovori s profesorji nimajo nobenega smisla, ker prej ali slej trešči. Genij je bil ravno prav nataknjen, da si je upal.
»Veste kaj,« je rekel, »nehajmo frnikulat. Tule so stiskani Utripi. Včasih se je pralo ljudem glave, če česa niso naredili. Če se vam zdi v redu, nam jo pa operite, ker tole smo naredili. Jaz se javim.« Približno petnajst dekliških in fantovskih glav je povsem onemelo. Genij je sicer res povedal tisto, kar je vsem ležalo na duši.
Ampak ziniti to kar lepo naravnost Informaciji v obraz?
Če bi nekaj minut prej Miha utopil Genija v žlici vode, mu je bil zdaj le pripravljen dati umetno dihanje. Odkašljal se je in rekel:
»Jaz se tudi javim.« Informacija je lovila sapo, a je kljub temu takoj padlo še cel kup stavkov:
»Jaz tudi, jaz tudi, jaz tudi.« »Ampak, ja kaj sem pa jaz, ali sem mogoče zrak?« je končno Informacija izdavila iz sebe. »Kaj jaz o ničemer ne smem nič vedeti? A žrem ljudi in časopise?« 
Glas se ji je malo stresel. Tresoči glasovi pa že po definiciji streljajo naravnost v srce. »Vi nikakor niste zrak,« se je opogumila Pika, »in ne žrete ljudi in časopisov. Nikakor ne. Saj mišljeno je bilo čisto drugače.
Ampak na koncu je tako izpadlo.« »In potem je tovariš ravnatelj rekel,« je dodal Pesnik, »da konec koncev, kajti vas ravno ni bilo, in potem...« »Kako, tudi tovariš ravnatelj je sodeloval pri tem?
No, bomo videli. In to takoj. Hej, ti!« S prstom je pokazala na Pipija.
»A jaz?« je vprašal Pipi.
»Ti, ja,« je pribila Informacija, »pojdi takoj dol in pripelji tovariša ravnatelja sem.« 
»Ojoj, že spet jaz,« je rekel Pipi in se opotekel skozi vrata.

Medo hodi gor in dol po pisarni[uredi]

Ravnatelj je bil po svojem notranjem bistvu kajla. To pomeni, da je v vsakem trenutku vedel, koliko je ura in kako je treba ravnati. V vsakem trenutku je videl naravnost v srce vsakomur na šoli, in to učencem in profesorjem. Po svojem zunanjem bistvu je bil ravnatelj. Torej, se je delal, da besni, če je bilo to treba.
Torej, je pohvalil, če je bilo treba, in je pograjal, če je bilo treba.
Po tem, da je bil štirioglat po potrebi in po srcu dober, je spominjal na medveda. Torej mu je bil človek prisiljen reči Medo.
Medo je hodil gor in dol po svoji pisarni. Pravkar je prišel z nekega sestanka, kjer je neki tovariš tolkel po mizi in zahteval, da se šole prebudijo. Na primer, je rekel, nobena šola ne izdaja časopisa. To je treba spremeniti.
Medo se je sicer medlo spominjal, da so neki fantje nekaj hodili k njemu in žicali za denar. Ni pa vedel, kako je s tem.
Pipi je potrkal plaho in zlomljeno.
»Naprej!« je zagrmel Medo.
Pipi še ni dobro vstopil, ko ga je obsul plaz besed:
»Oho, naš nadobudni nogometaš! Kaj je? Si se vpisal med dimnikarje? Ven, in umij se!« Pipi je bil res čm, saj je tisk al. Samo z vodo gredo te stvari težko dol. Zato se je pred vrati obrnil in znova potrkal.
»Naprej!« je zagrmel Medo.
Pipi je vstopil, in še preden je bil v sobi, je začel:
»Tovariš ravnatelj, Utripi so izšli, in če bi prišli v mladinsko sobo, Informacija zahteva, ker je gužva, jaz se ne morem umiti z vodo, še tiskamo.« Ravnatelj je uvidel, da fanta nima smisla še enkrat pošiljati ven. Zato je le rekel:
»Če je pa tako. .. no, greva.«
V mladinski sobi so vežbali prizor nemega zrenja iz oči v oči z rahlim stokanjem.
Medo je hrupno vstopil in obstal sredi vrat:
»Ali je obsedno stanje?!« Stoli so zaropotali, ker so vsi planili na noge, Informacija pa se je odkašljala in začela:
»Tovariš ravnatelj, v tej sobi se sestaja uredništvo Utripov in• zdaj je tu stiskana prva številka, vendar moram reči, da jaz nisem, pravzaprav...« »Ali je to naš cajteng?« je vprašal Medo in segel v kup po en izvod. »Menda ne boste rekli?« »Čez pet sekund ga bo kap ali pa bo totalno pošizil,« je Kocka šepnila Bajsiju.
Neverjetno v redu je bilo, daje Kocka šepetala. Če bi namreč njen stavek prispel do ušes Informacije, bi imela Kocka na vesti eno pedagoško življenje.
Ravnatelj je sedel na najbližji stol in bral in lista1. Iz njega je nastala mešanica škrtanja z zobmi, kašljanja, hahljanja, kimanja in odkimavanja. V sobi je vladal molk, iz katerega bi lahko klesali kocke za avtocesto.
Medo je odložil Utripe in z očmi napravil kratek tek na srednje proge po vseh očeh v sobi. »Hudiča,« je mahoma vzkliknil, »hudiča, tole ste naredili?« »Ja,« je čivknil Miha, »ampak saj smo mi vsi naredili.« »Povedati vam moram. . .« je začela Informacija, pa je Medo zamahnil, naj molči. »Kdo je tukaj šef?« je vprašal ravnatelj.
»Torej ...« je rekel Bob.
»A ti?« je vprašal Medo in grozeče stopil proti Bobu. Dvignil je desnico, usekal z njo glavnega urednika po rami in ga nato z vsako roko zgrabil za po eno uho.
»Hudiča,« je kriknil ravnatelj, »a veš, da ste od hudiča. Ta cajteng je dober!« Bob se je prejšnjo sekundo poslavljal od življenja ali pa vsaj od ušes, zdaj so mu pa nekakšne srečne solze udarile iz oči.
»Hura!« je kriknila Kocka.
»Hura!« je zagrmela redakcija.
»Ampak,« se je vmešal ravnatelj, »poslušajte, Klofutarjeva, ali ste se vi v življenju kdaj učili kaj slovenščine?« Informaciji je vsa kri bušila v glavo.
»Torej, jaz,« je začela, »hotela sem...« »Kaj ste hoteli?« 
"Torej jaz,« je znova začela, »mišljeno je bilo...« »Kaj je bilo mišljeno?« Tokrat se je znašel Žan.
»Tovariš ravnatelj, veste, ko smo morali dati tekste tipkat, profesor Klofutarjeve ni bilo, in smo na lastno pest malo popravili. Lahko da je vmes kakšna napaka.« Žanova izjava bo postala zgodovinska zaradi dveh stvari: prvič v življenju je Informaciji rekel profesor Klofutarjeva, in drugič, reči, da je vmes morda kakšna napaka, je bilo junaštvo brez primere.
Bob je vedel, da je treba storiti še nekaj, če naj bo bojna sekira z Informacijo zakopana.
»Pač pa nam je profesor Klofutarjeva izjemno veliko pomagala predtem. Brez nje ne bi bilo nič.« 
Informaciji je znova, po naši evidenci že tretjič v zadnje pol ure, popolnoma zmanjkalo sape.
»Tako, tako,« je rekel Medo, »s skupnimi močmi se da. Predlagam vam vseeno, da naslednje številke ne daste tipkat takrat, ko Klofutarjeve slučajno spet ne bo. Jasno?«
»Ja,« je rekel Pesnik in začel vročično premlevati, če ravnatelj česa ne sumi.
»Zdaj pa že enkrat tiskajte naprej. Saj vsa šola hrepeni po časopisu,« je rekel Medo in šel. Ni še dobro šel, ko se je vrnil in vprašal Informacijo, če ima morda malo časa, da bi šla malo k njemu v pisarno.
»Seveda, z veseljem,« je rekla in šla.
»Mislite, da bo tožarila?« je vprašal Bajsi.
»Če bo, potem jaz nisem več Genij,« je rekel Genij.
»Šef proizvodnje, ali se temu, kar delate zdajle, reče zabušavanje?«
»Ne,« je rekel Žan, »temu se reče tiskanje na vso moč. Alo, dajmo, bratje!« Tiskarski vajenci so znova pognali ciklostil.
Bližal se je pouk, zato se je tehnična ekipa z izvodi Utripov podala po razredih in jih delila poverjenikom. Med delom so trčili na Filozofa in mu poklonili en izvod. Profesor je segel v žep in plačal pet jurjev.
»Ampak . . .« se je upiral Bajsi.
»To je dotacija,« je rekel Filozof. »Rad bi videl še kakšno številko.« V popoldanskem času so izvodi prve številke Utripov doživljali naslednje usode:
prebrani so bili v eni sapi, nekaj je bilo zaplenjenih, ker profesorji niso prenašali branja pod klopjo med poukom, iz njih je bilo narejenih štiriindevetdeset aviončkov , ki so bili spuščeni na dvorišče pred šolo, en izvod je bil potisnjen v posodo akvarija, da bi še skalarke imele kaj od tega, vse ostalo pa je bilo nekako zbasano v torbe in odneseno domov.
Eni sami Utripi so končali tako, da je bila za njimi potegnjena voda, ker v bližini ni bilo toaletnega papirja.

Bob kot kandidat za heroja[uredi]

Šola je hrumela in bučala. Utripi so bili dogodek, ki ga je bilo treba komentirati. Ideje in misli so švigale iz razreda v razred, po hodnikih in stopnicah, prekopicovale so se, obračale in napihovale, lepšale so se in gršale. Na vsak način pa so dekleta stikala glave in skrivnostno šepetala, če se je na hodniku pojavil kakšen utripar. Bob, Genij, Pesnik, Žan, Miha, Pipi, Bajsi, Pika, Kocka, Razmeš in tako naprej so čutili poglede na sebi in se važili. Fantje so bili prepričani, da do njih prihajajo nežni pogledi najlepših deklet, dekleta so čutila poglede najlepših fantov.
Vmes so hodili profesorji in v glavnem spodbudno opazovali prebujeno časopisništvo in njegove posledice.
Nobena obveščevalna služba ni nikoli uspela izvedeti za vsebino pogovora med ravnateljem in Informacijo. Na vsak način pa je prišla tovarišica profesor mentor iz Medove pisarne za spoznanje manjša, kot je šla noter, in pri tem je mrmrala:
»Da, da, tovariš ravnatelj, tako, tako.« V zvezi s tem je samo do Boba prišlo sporočilo, ki ga je prinesel neki mule, ki je po naključju šel mimo, in se je glasilo:
»Bob, pojdi k ravnatelju.« Uredništvo je bilo po brezžičnih povezavah takoj na nogah.
Ali je Informacija res naredila kakšen cirkus pri ravnatelju in bo sedaj sledil cirkus?
Bob se je odpravil proti pisarni kot kandidat za heroja, ki mora pasti za svobodo tiskane srednješolske misli. Ni si bil čisto na jasnem, kaj bi lahko bilo, saj je ravnatelj Utripe pred pričami pohvalil. Samo pri tem človek nikoli ne ve.
Glavni urednik je potrkal in vstopil.
»Kar naprej, vodja državnega udara,« je rekel Medo, Bob pa je stisnil ustnice in malo prebledel.
»Kar naprej!«
Bob je negotovo obstal pred ravnateljevo mizo.
Medo pa je vstal in se podal na turnejo po pisarni gor in dol.
Nekje pri sedemindvajsetem kilometru je začel brazdati z dlanjo po čelu, nosu, licih in laseh.
Potem se je ustavil, stopil tik pred Boba, da je ta začutil ravnateljevo sapo na licih, in vprašal: »Ali se tako dela?« Bob je pogledal tako obupano in tako otožno, da bi ob pogledu nanj zajokale vse skale tega sveta s Skalnim gorovjem na čelu. Medo ni zajokal, le rekel je:
»Kako torej?« Prednost raznih Bobov, kadar njihove oči gledajo žalostno, je, da njihovi možgani medtem mislijo. Bobovi možgani so prišli na herojsko idejo in jo šepnili Bobovemu jeziku:
»Jaz sem vsega kriv,« je rekel jezik. »Vsi drugi nimajo nič pri tem. Kaznujte me, ker kazen zaslužim, drugi pa naj delajo naprej.« Ena osnovnih zahtev, ki jo je moral Medo obvladati, če je kdaj hotel postati ravnatelj, je bila prečitati mulce v prvi sekundi.
Medo je te pogoje izpolnjeval in je Boba prečital takoj na začetku te sekunde. Eden osnovnih pogojev za biti ravnatelj pa je bil še, da nisi pokazal, če si koga prečital. Tudi ta pogoj je Medo izpolnjeval.
»A tako,« je rekel, »ti si kriv?« »Ja,« je rekel Bob.
»Prav,« je rekel ravnatelj, »potem bomo kazen naložili tebi.
Tvoja osnovna naloga je, da se Informacija normalno vključi v delo Utripov. Saj ni treba, da je cenzor; nekaj malega profesorji vseeno vemo in morda lahko vam genijem od rojstva kakšno čisto majčkeno stvar sem ter tja svetujemo. Njej sem pa tudi rekel, naj vam pusti svobodo. Ali si razumel?« »Sem,« je rekel Bob, ker je razumel in ker je bilo tu zelo malo treba razumeti. »Sem.« 
Bob je torej zapustil ravnateljevo pisarno in momljal: »Da, da, tovariš ravnatelj, tako, tako.« Pri tem je bil za spoznanje manjši kot takrat, ko je šel noter.
Istočasno je bil obsijan z otožnimi mislimi.
»Lahko,« si je mislil, »lahko, da si bom čez sto let, ko bom pisal spomine, želel tale trenutek še enkrat doživeti in se bom smehljal. V temle hipu pa je ta trenutek slab.« Kot soliden šef je bil slab trenutek dolžan prenesti na druge.
Sklical je sestanek uredništva. Obenem je sporočil Informaciji, da je sestanek interne narave in da ni nujno, da je poleg tudi ona.
Uredništvo je pridrlo kar dobre volje, saj je Utripe večina profesorjev nedvoumno pohvalila. Samo Dinozaver se je nekaj usajala, a je bila kljub sto dvajsetim kilogramom v manjšini.
»Ali smo vsi?« je vprašal Bob, in še preden je kdo odgovoril, je začel tuliti.
Šolski časopis ni noben vrtec, da bi se igrali slepe miši. On, Bob, ne bo nosil glave naprodaj za nekaj bedakov, ki jim vsaka stvar udari na važnost. Red mora biti. Če je tu mentor, naj dela mentorske stvari. Ne pa, da se razni pametnjakoviči silijo.
»Jaz grem domov,« je rekel Genij, »za pranje glave je boljši brezov šampon.« »Pravi se je oglasil!« je revsknil Bob in tulil naprej v smislu resnosti in odgovornosti in nasploh.
Ko mu je zmanjkalo besed, je vprašala Kocka:
»Si končal?«« »Za začetek sem končal,« je rekel Bob.
»Lepo,« je rekla Kocka, »lepo. Tako sem vesela, da smo se zbrali in da si nas pohvalil, Bob, da smo veliko naredili, da je narediti Utripe velika stvar, da smo vsak malo pomagali poleg in da bo naslednja številka še boljša. Pri prvi smo se veliko naučili in zdaj precej vemo.« Bob je zazijal.
»Lepo od tebe, Bob,« se je oglasila Biba, »da si nas tako prijazno opozoril, kako ni prav, da sta vidva s Pesnikom odrinila Informacijo iz uredništva. Veseli bomo, če bo prišla nazaj in nam pomagala popravljati tekste.« Bob je lovil sapo.
»Ko smo že pri tem,« je povzel Pipi, »saj res, Bob, nekaj vas je kronično pametnih in vi vse najbolje veste, kako, in kaj. Mi, otroški vrtec, smo tu itak zato, da nas kdo od vas občasno malo nahruli in da lahko pohlevno garamo ob ciklostilu, dirkamo okrog, kupujemo papir, barve in sendviče, pa Utripe raznašamo po razredih. Saj, saj. Tako smo veseli, ker smemo upati, da nas bo vsakih pet minut kdo zafrkaval. Da te otroški vrtec zdajle ne bi preveč motil, bi jaz povabil v slaščičarno Miho in Kocko in Bajsija in Razmeš. Ko boste vi, gospodje, spet rabili koga za delat in za ga nahrulit, pa le povejte. Veselo bomo pritekli.« Pipi, Miha, Kocka, Bajsi in Razmeš so molče zapustili sejo uredništva.
»Glej, glej,« je rekel Žan, »saj stvari se pa zapletajo.«
»Tudi mali človek ima pravico do srca,« je rekla Pika. Stavek se ji je zazdel tako lep in globok, da se je že videla, kako piše tetralogijo in po kateri bodo posneli televizijsko nadaljevanko z dvesto trinajstimi epizodami. V mladinski sobi je izbruhnil soliden molk.
Bob je stiskal zobe in skozi priprte oči užaljeno zrl skozi okno.
»V imenu prisege, da bomo delali Utripe,« je v tišino rekel Pesnik, »bi bilo dobro, da si med seboj ne skrivamo dejstev. Če te je ravnatelj natulil zaradi Informacije, lepo povej, pa bomo popravili, Bob. Če bobu ne bomo rekli bob, bo šlo vse po zlu. Pojdimo za mularijo v slaščičarno in se skupaj pogovorimo.« To je bila seveda pomota.

Črna mapa, tajni zapisnik, prva seja[uredi]

V slaščičarni ni bilo nikogar. Torej, bil je slaščičar, ki je imel vedno usta raztegnjena do ušes, izpod črnih brk pa so nenehno prihajala vprašanja:
»Kaj bomo danes dobrega? Kaj bomo kupili? Kaj bomo pili?« Ti njegovi številni »bomo« so šli rahlo na jetra, ker je s tem skušal zakriti, da prodaja in zbira cvenk iz mladostnih žepov.
V oddaljenem kotu je sedel parček, kjer je neki dolgolasec nenehno skušal čistiti nekakšne madeže po dekletovi bluzi. O Pipiju, Mihi, Kocki in drugih ni bilo sledu. Bob, Genij, Pesnik in Žan so se začudeno spogledali, Pika in Biba pa sta nekaj čivknili v smislu:
»Ojoj,ojej.« »Ni jih,« je modro ugotovil Žan. »Ni jih.«
»Mogoče,« se je oglasil Pesnik, »mogoče smo jih res za spoznanje preveč zapostavili.« »Še rodili se niso, pa že zahtevajo, da bi bili v središču pozornosti,« je zabrundal Genij.
»Ja, ampak...« je začela Pika, a se je vmešal Žan:
»Če mene vprašate, grem domov. Delo imam.« 
»Če nimaš drugega dela, Biba, bi te spremil domov,« je rekel Genij.
Pozorni opazovalci bi ugotovili, da je bilo pri tem Genijevem stavku mogoče opaziti, da je bil Genij rahlo živčen, je Biba rahlo zardela in rahlo prikimala, je Bob začel stiskati zobe in gristi ustnice, so vsi drugi rahlo molčali.
»Ja, no, vidimo se jutri,« je rekel Pesnik in začel splošno razhajanje.
Med hojami proti domu je bila Bobova najbolj zamišljena.
Razglabljal je o sebi, o usodi in o življenju. Njegove misli so bile zelo težke in so mu upognile glavo globoko na prsi. Ni videl ne levo niti desno. Ves svet se je stlačil v velik zgoščen cmok, ki ga pri najboljši volji ni bilo mogoče zlahka pogoltniti, kaj šele pri slabi volji, ki je Boba trenutno obdajala.
Fant ni bil navajen, da bi mu šlo kaj po zlu.
Najprej se upre mularija v uredništvu, ki bi morala biti vesela, da sploh sme sodelovati. Potem je tu Medo s svojimi pedagoškimi nauki. In končno je tu Genij, ki meni nič tebi nič spremlja Bibo proti domu, Biba pa se prav nič ne upira.
Slabo, slabo.
Bob bi šel proti domu s še bolj sklonjeno glavo, če bi se zavedal, da so stvari poleg tega, da so slabe, lahko še izrazito slabše.
V kabinetu na severni strani bloka v prvem nadstropju, kjer je običajno spal Pipi, tokrat ni bilo nikomur do spanja. Kar po tleh so sedeli Pipi, Miha, Kocka, Bajsi in Razmeš. Srkali so čaj, ki ga je skuhala Pipijeva mama, in žvečili idejo, ki jo je skuhal Pipi.
»To je kar v redu,« je rekla Kocka. »Pokažimo jim, koliko nas je v hlačah.«
»Oho,« je rekel Bajsi, »koliko je tebe v hlačah, Kocka?« 
»Če že hočeš vedeti, prijatelj, me je vsaj trikrat več kot tebe,« je odvrnila Kocka. »Ampak to naj te ne skrbi, ker ti zlepa ne bom sedla v naročje.« »Ko bosta končala s tem vajinim seksom, povejta, da se bomo lahko pogovorili do konca,« je rekel Miha.
»Sva že,« je izdavil Bajsi in lezel sam vase.
»Potem smo domenjeni,« je povzel Pipi. »Udarili bomo čimprej in brez milosti. Kar je preveč, je preveč. Naloge smo si razdelili. Zdaj so na vrsti dejanja!« 
»Mislim, da je treba delati v popolni tajnosti. Udariti moramo odločno in iznenada. Sicer nima smisla,« je rekel Miha in glas mu je kar sam od sebe začel šepetati. Tajne stvari so le tajne stvari.
Vsi so se še enkrat pomenljivo spogledali, nato pa eden za drugim skrivnostno odšli.
Ko je Pipi ostal sam, je segel v predal svoje delovne mize in privlekel ven kartonasto mapo. Ven je zmetal neke listke. Na zunanji desni zgornji kot je napisal: ČRNA MAPA. Pod tem pa v oklepaju z malimi črkami (strogo zaupno!). Nato je vzel list papirja ter začel pisati: tajni zapisnik, prva seja.
V jedrnatih stavkih, polnih čudnih kratic in nenavadnih imen, je zabeležil vsebino maščevalnega srečanja.
Bob bi dal marsikaj, da bi zvedel vsebino. Pa kaj, ko ni vedel niti za srečanje. He, he, še prehitro boš zvedel, fant, še prehitro, ampak kaj, ko bo prepozno!
Pravzaprav je starejši del uredništva Utripov že čez nekaj dni začel nekaj sumiti. Jasno je bilo, da Mihe, Pipija, Kocke, Razmeš in Bajsija ne kuha le enkratna užaljenost, ampak da kuhajo nekaj več. Še posebej je to postalo jasno, ko je bila sklicana seja uredništva. Obveščala je Pika.
»Jaz ne morem,« je rekel Bajsi. »Bolel me bo zob in bom šel k zobozdravniku.«
»Jaz ne morem,« je rekel Miha. »Mami bo zmanjkalo sladkorja in me bo poslala v trgovino.« 
»Jaz ne morem,« je rekla Kocka. »Jaka me je povabil na torte. Ne smem ga zavrniti.« 
»Jaz ne morem,« je rekel Pipi. »Danes nisem razpoložen.« 
»Jaz ne morem,« je rekla Razmeš. »Nikakor ne morem.« Pika je pri prvem »jaz ne morem!« debelo pogoltnila, pri drugem »jaz ne morem!« je pisano pogledala, pri naslednjih dveh ni rekla nič, pri zadnjem »jaz ne morem!« pa je zacepetala:
»Veste kaj, smrkavci, klofutat me tišči!« 
»Neverjetno,« je rekel Pipi, »neverjetno. Aja, seveda, zdaj bi se klofutala, kadar si z Genij em, bi se pa, bi se pa... kaj že, Miha?« Miha ni imel časa priti bliže, ker je paradižnikovo rdeča Pika že divjala nazaj po hodniku.
»Da je nisi kaj prizadel, Pipi?« se je spakoval Miha. »Če jo bo bolelo srčece, ne bo mogla gledati, kako se delajo Utripi.«
»Tem starčkom iz višjih razredov človek ne sme nič reči.
Z živci so že čisto na koncu,« se je oglasila Kocka.
V tistem je pozvonilo in saboterji sestanka uredništva so se odplazili vsak v svojo klop.
V mladinski sobi je bilo po pouku srednje mučno. Bob je bil pripravil poročilo o tem, kako so prvo število Utripov ocenili na novinarskem tečaju, zdaj pa ni vedel, ali bi poročal ali ne. Ko je minilo četrt ure, je Genij pogledal na uro in dejal:
»Kaže, da akademikov ne bo. Po moje bi začeli in se zmenili, kar je treba.« »Nekateri pa res manjkajo,« se je Informacija delala malo presenečeno in malo brezbrižno. »Ali so se opravičili?« 
»Ja,« je rekla Pika in hotela nadaljevati, pa ji je Bobov pogled izbil vse veselje do govorjenja iz glave.
»Potem bi pa začeli, ne?« je predlagala Informacija.
»Začenjamo redno sejo in v naši sredi pozdravljam tovarišico profesor Klofutarjevo,« je rekel Bob. Informacija je zardela in si popravila krilo:
»Oh, saj ne bi bilo treba, tako lepo od vas, saj ne bi bilo treba.«

Pesniku se rahlo orosi čelo[uredi]

Bob je povedal, da so na novinarskem tečaju Utripe ocenili za »še kar«. Dobro je, ker prikazujejo življenje na šoli in ne le literarnih izdelkov, dobro je, ker so narejeni precej samostojno, dobro je, ker so pestri. Manj dobro je, ker ne posegajo v širši prostor, ker slovenščina ni na višini in ker likovno tehnično niso »izčiščeni«. To bi bilo na kratko vse.
»Kaj pa konkurenca?« je vprašal Genij.
Bob je škrtnil z zobmi in začel nekaj kriliti z rokami:
»Torej, bolj so hvalili zadevo iz II. gimnazije, še kar so hvalili Naše stvari, dosti zanimiva sta še dva časopisa. Tako nekako.« 
»Tu ni kaj,« se je vmešal Pesnik, »zavihati moramo rokave in biti že z naslednjo številko najboljši. To je jasno.« Vseh se je lotila ustrezna mrzlica. Za hip so pozabili, da jih nekaj manjka, in ideje so kar padale. Genij bo proučil zunanjo podobo časopisa.
Pika bo šla delat en intervju na občino. Pesnik bo rodil komentar o dogajanjih v svetu. Žan bo proučil proizvodne možnosti. Biba bo udarila razpis za najboljšo zgodbo. Bob bo ... Oho, kaj bo pa Bob?
»Jaz, jaz, jaz. . . jaz bom to koordiniral in obvestil druge,« je zamomljal Bob in postrani pogledal Informacijo. Ona je očitno mislila, da je vse v najlepšem redu.
Kadar je kdo prepričan, da je vse v najlepšem redu, je skoraj gotovo, da nič ni v redu.
Razšli so se. Vendar je bilo na moč zanimivo, ko so se eden za drugim nakapljali do slaščičarne.
Pred poslopjem je pol uredništva, ki ni imelo časa za sejo, blaženo lizalo sladoled.
»Kaj pa je zdaj to?« je zarohnel Žan. »Kaj pa je zdaj to?«
»Mislili smo, da ne bomo mogli na sejo. Potem smo pa nenadoma imeli čas, ampak smo mislili, da je vam bolj všeč, če nas ni, in smo šli raje na sladoled,« je rekel Miha.
»Kajne?«
»Točno tako,« je rekla Kocka.
»Tu je pa zafrkavanje v zraku,« je rekel Žan.
»Nikakor,« je rekel Pipi, »nikakor. V zraku so pomlad in sonce in ptički.«
»V zraku je tudi tvoja hvalnica, da nisem tvoj oče. Kajti sicer, saj si najbrž predstavljaš,« je dodal Žan. »Sicer pa je to Bobov problem.« Vsi so pogledali Boba.
»Saj se še vidimo,« je nekam utrujeno rekel glavni urednik in na splošno začudenje mirno odšel.
Fant v mladostnih letih ima nekaj možnosti. Kadar ga kakšne stvari žrejo, lahko postane zoprn kot pote puški pes: v vse se zaganja, vsakogar oblaja in morda obgrize. Lahko iz njega nastane šopek zlobnih stvari: vsem naokrog zakuha kakšne težave, stresa do onemoglosti strupene pripombe in njegove oči postanejo hudobne. Potem je tu še možnost, da se smili sam sebi in postane živa podoba vsega trpljenja in grenkobe. Prav na koncu je drobcena možnost, da ni z njim nič od navedenega, da gre vase in da razmišlja: kaj se pravzaprav godi, da se mi vse pred nosom podira? In to njegovo notranje tuhtanje se na zunaj kaže v nekakšni blagi utrujenosti in mirni vdanosti.
To zadnjo možnost si je izbral Bob.
Vsi so čutili, da tu nekaj je. Ampak mislili so, da se bo sčasoma vse uredilo.
»Ko bo sladoleda konec, bi šli malo na delo,« je rekel Pipi.
»Lepo od vas,« je rekla Pika.
»Bojim se, da ne veš točno, koliko je ura, pa vseeno hvala za dobro voljo,« se je oglasil Bajsi, nato pa je mlajši del uredništva dvignil sidro in ob skrajno nezaupljivih pogledih odplul naravnost - nazaj v šolo.
»Meni se prfoksi danes kar smilijo,« je rekel Žan. »Trudijo se, da bi razumeli mlado generacijo, pa je še jaz ne razumem.« V tistem je pripeljal avtobus in večina se je zrinila nanj.
Pesniku se je mudilo. Na enem od predavanj novinarskega tečaja se je dogovoril s predavateljem iz dnevnega časnika, da bo začel sodelovati. To je pomenilo, da je občasno oddrvel tja, vprašal, kaj naj napiše, in so ga kam poslali. Ali pa je prinesel kaj, za kar je mislil, da je članek. Če so mu potem kakšno vrstico objavili, se je v šoli bahal do neznosnosti:
»Mi novinarji, pri nas v časopisu, moj urednik, jaz in nekaj kolegov iz dnevnika ...« No in zdaj je hitel po nove naloge. V glavi mu je igralo, kajti prejšnjega dne je bil oddal dva kratka intervjuja in oba so objavili. Bil je prepričan, da ga bo zdaj zdaj sprejel glavni urednik in ga naprosil, če bi ga malo zamenjal, ker gre on na kakšno pot.
V uredništvu dnevnika ga je čakalo presenečenje. Ni ga čakal glavni urednik. Resorni urednik, s katerim je sodeloval, mu je brez besed pokazal stol in vrgel predenj na mizo dve pismi.
»Moje oboževalke!« je spreletelo Pesnika.
»Skrpucalo, ki ste ga objavili o naši prodajalni...« Tako se je začenjalo prvo pismo, ki ga je napisal razjarjeni poslovodja trgovine, katero je prejšnjega dne obiskal Pesnik in se pogovarjal o pomladni obutvi.
»Zahtevamo takojšnji popravek in opravičilo, četudi škode ni mogoče več popraviti,« je pisalo na koncu.
Pesniku se je čelo rahlo orosilo. Vzel je še drugo pismo.
»Zaradi packarije, ki ste mi jo napravili, se mi smeje vse mesto,« je svoje pisanje začenjal čevljar, ki ga je prejšnjega dne prav tako obiskal Pesnik.
»Ostane mi samo še tožba,« je za konec pribil razsrjeni čevljar.
Pesnik je bil moker od potu od čela do podplatov in v mislih se je poslavljal od domačih, novinarstva in življenja.
»Kaj pa zdaj?« je izdavil.
»Mislil sem, da mi boš ti povedal,« je resno rekel urednik.
»Kaj pa vendar počenjaš? Čevljar je bil že dvakrat tu in tvoja sreča, da te ni dobil. Po telefonu pa te vsakih pet minut kličejo besne prodajalke čevljev. Ne vem, kaj naj storim.« Pesniku se je meglilo pred očmi.
»Pojdi tja in se pogovori z ljudmi,« je rekel urednik.
»Ojoj, nikar!« je zastokal Pesnik, »samo tega ne!« »Neumnosti bi pa kar pisal, ne? In jaz sem vse verjel, saj sem mislil, da si resen človek!« 
»Saj sem resen, ampak...« je čivknil Pesnik. »Glej, fant, res je, da sem star, ampak ves čas sem mislil, da je nekaj življenja vseeno še pred menoj. Me bo pa zdaj zdaj ubil kakšen tip, s katerim boš ti naredil intervju. Kaj, če bi se ti za nekaj časa malo posvetil šoli?« Pesnika je streslo . Sanje o novinarstvu so se lomile in grmele v najgloblja brezna. Konec? Konec?! To ni mogoče! Ampak, tale pisma in telefoni? Kaj pa, če bi . . . ?
»Koliko časa naj se posvetim šoli?« je vprašal Pesnik in sklonil rahlo zaso1zeni pogled in tudi glavo.
»Kakšen teden že,« je rekel urednik s precej bolj človeškim glasom. »Toliko že potrebujem, da te izvlečem iz te svinjarije.«
»O,« je rekel Pesnik in se nasmihal skozi rdeče oči, »o!« 
»Ti se pa malo zamisli nad vsem tem!« je priletelo za njim, ko je že odhajal po hodniku.

Tišina kriči od fantovske bolečine[uredi]

Zarotniki s Pipijem na čelu so v mladinski sobi iz omare vzeli deset matric ter nekaj papirja. Na eni strani hodnika je stražila Razmeš, na drugi Bajsi. Potem so se izdajalsko izmuznili iz šole in šli k Mihi domov.
Mihova mama je bila sprva zelo presenečena. Potem pa je začela modro misliti, da ima morda Miha pomembno vlogo pri tem šolskem časopisu. Zato je v neki škatli našla piškote ter jih s steklenico soka vred odnesla v Mihovo sobo.
Tam so bili vsi v ustvarjalnem ognju.
»Naslov bi bil ANTIUTRIPI« je predlagal Bajsi in vsem se je zdelo odlično. »Ampak, kaj še bi dali na naslovno stran?« 
»Biti mora kratko in učinkovito,« je rekel Pipi. »Jaz bi napisal, da je to glasilo borcev proti napuhu in važnosti. Napisal bi še, da so morali Antiutripi iziti zato, ker so Utripi razredno izkoriščanje.« 
»Ali bi pripisali še, da je Bob svinja in da me je Žan skoraj na gobec in da so tipi iz starejših razredov hodilno pomešani?« se je oglasil Miha ter ponudil piškote.
»Kako so zmešani?« je vprašala Razmeš.
»Hodilno, se razume,« je pojasnila Kocka, »med sabo hodijo in si prevzemajo fante in punce.« 
»Potem pa napišimo še, da ima Genij ploske noge in Žan že dva umetna zoba,« je rekel Bajsi.
»Če se spustimo v take oslarije,« je dvignil glas Pipi, »potem bomo mi vsi tule po hitrem postopku kandidati za nove zobe in vse riti bomo imeli krvavo ploske. Dajte no mir, če so že oni taki, moramo biti mi boljši.« To mnenje je prevladalo.
Dogovorili so se za kratko in učinkovito naslovno stran, nato pa določili, kakšni članki bi se zvrstili naprej. Vsi članki po vrsti bi bili protestni. Objavili bi tudi nekaj protestnih pesmi. Edini pogoj je, da niti črke ne sme napisati nihče iz višjih razredov.
Oni so si tako ali tako že ukradli Utripe.
Kocka je bila zadolžena, da poskusi prepričati starejšo sestro za tipkanje matric. Tiskati so znali vsi, saj jih je Žan lepo izkoriščal. Sklenili so še, da bo vsakdo urednik ene strani in da bodo torej enakopravni. Nihče ne bo nikomur podrejen.
»Čisti socializem, vam pravim,« je rekel Miha, »samo pravi ljudje morajo biti poleg!« V enem tednu naj bi zbrali vse članke in jih stipkali. Najkasneje čez deset dni naj bi Antiutripi izšli. Pipi je v svojo »črno mapo« vstavil nov tajni zapisnik.
V njem je vse natančno pisalo, seveda pa je pisalo v tajnih znakih, kraticah in simbolih. Vsaka beseda ali besedica se je začenjala z »anti«. Tudi imena.
že naslednjega dne se je začel dodatni zaplet. Kajti ko je Dinozaver prišla v Pipijev razred, je takoj začela rohneti. Pri prejšnji uri je namreč velela, naj vsi iz razreda prinesejo čimveč zelenja, cvetja, sadja in praživali iz morebitnih mlak, da bi lahko na konkretnih primerih opazovali klorofil, vrste celic in še sto stvari, ki so Dinozavru rojile po glavi. Seveda so vsi vse pozabili, nihče ni nič prinesel in ogenj je bil tu.
»Včasih je kaj veljalo, če je profesor kaj rekel. Včasih je bilo kaj spoštovanja. Včasih je bilo kaj veselja do dela in učenja.« Dinozaver je pozabila, da predava biologijo, in se je spremenila v predavatelja o »včasih«. Tega noben učenec nima preveč rad. Ko se je izkašljala in je bila ura mimo, je Pipi, se pravi antiPipi, predlagal, da bi prihodnjo uro pri Dinozavru malo zeleneli.
To je pomenilo, da se je v umivalniku, ob njem in pod njim ter na katedru in pod tablo košatilo: vrečka motovilca, vrečka rdečega in vrečka zelenega radiča, pol kile špinače, šopi ozelenele trave s koreninami in zemljo vred, naročja nekega neopredeljivega zelenja, šopek narcis, štiri zarjavele konzerve zelenkastega mlakužnega blata, veje smreke in bora, nekaj nagnitih jabolk, štirje krompirji, črna redkev ter nekaj pese, da ne govorimo o majhni kopici sena ob katedru.
Prvi dve uri sta bili na sporedu matematika in kemija.
Matematika je bila blago dekletce in ni upala pisniti. Kemik pa je takoj usekal:
»Ali je to hlev ali gnojišče ali kaj?«
»Tako velik, pa ne ve, da je v šoli,« je šepnil antiMiha ter glasno pojasnil:
»Prosim, to smo morali prinesti za biologijo, prosim, je rekla tovarišica profesor, da moramo.« 
»Koprive in bodečo nežo ste pozabili,« je pripomnil Kemik in zbudil veselo dobro voljo.
»Pa peteršilj in orhideja bi sodila zraven.« Potem se je z vidnim gnusom odstranil izpred katedra ter celo uro hodil gor in dol za zadnjo klopjo ter narekoval najnovejšo kemijo izpred petdesetih let.
V glavnem odmoru sta se antiMiha in antiPipi spogledala ter si rekla:
»Zdajle bo pa najbrž zabavno.« Sledila je namreč ura biologije in vsi so z nestrpnost jo čakali Dinozavra, da se pojavi na prvi tir. Torej, ta nestrpnost je počasi polzela v določen strah, kajti vsi so vedeli, da nagrmaditi toliko zelenja v razred pomeni precej hujšo zadevo kot prinesti nič zelenja.
Pokazalo se je, da so bile samo najbolj črne napovedi o tem, kaj se bo zgodilo, prave napovedi.
Dinozaver je prihrumela v razred, ker jo je že predtem v zbornici prisrčno spraševal Kemik, če ustanavlja kmetijsko zadrugo na šoli sredi mesta. Ko ga je spraševala, zakaj, ji je pojasnil, da bo že videla, zakaj. Potem je Matka omenila zelenje.
Dinozaver je treščila dnevnik na kateder in z mezzosopranom v najstrašnejšem fortissimo zapela:
»Predsednik razreda?« Vstal je fant s skodranimi lasmi, pegami in očali, ki je bil odličen učenec in so ga zato porivali po vseh mogočih funkcijah.
»Prosim?« je vprašal.
»Ali je to upor?« je kriknila Dinozaver. »Ne. To je zelenje, ki ste ga naročili.« »Kaaaaj?!« 
Sunkovito je dihala, nato pa s stišanim glasom rekla:
»Takoj povejte, čigava ideja je bila to, sicer bom zahtevala ukor za ves razred!« Vsi so onemeli.
Še preden so vsi dojeli, kaj se dogaja, je zajokala Špela v drugi klopi:
»Pipi je rekel, da moramo...« 
»Pipi? Kdo je Pipi?« je ostro vprašala Dinozaver.
Pipi, se pravi antiPipi, je vstal z obrazom, ki je bil mešanica med strahom in nedolžno milino.
»Si si ti to izmislil?«
»Mislil sem, da bi to radi,« je rekel fant in se samemu sebi čudil, da to tako mimo govori.
»Prav,« je rekla Dinozaver, »to bo predlog za ukor. Mislim, da bi to rad.« Pipi ni mogel povedati, da tega ne bi rad. V grlu so ga stisnile neke strašne klešče. Dinozaver pa je odvihrala k dnevniku in vanj pisala in pisala.
Tišina je kar kričala od fantovske bolečine.

Kot glasba, ki jo imaš rad[uredi]

V odmoru je bilo razpoloženje slabo. Vse, ki so prinesli kaj zelenja, je pekla vest. Malo so si jo poskušali oprati tako, da so se spravili na Špelo.
»Špeckahla! « 
»Ti je všeč, da bo Pipi dobil ukor?«
»Čveka izdajalska!«
Pipi je sedel sam v klopi s sklonjeno glavo. Ni se ukvarjal z mislimi o Antiutripih in črni zaroti. Njegova glava se je ukvarjala s precej drugimi stvarmi: kako naj pride domov in pove za ukor, kaj bo storil oče, kakšno bo spričevalo z nizko oceno iz vedenja? Poleg tega ga je prav počasi začel gristi najbolj črn od vseh črnih dvomov: ali se splača tvegati za prijatelje, ali je vredno živeti med takimi izdajalci?
Na vsak način so bile to zelo žalostne in zelo hude misli, na vsak način pa je najbrž tudi zelo težko razmišljati o vijolicah, če ti ima Dinozaver namen pritisniti ukor.
Še nekdo je sedel sam v klopi s sklonjeno glavo. To je bil Miha, ki mu prav tako v teh razmerah ni šlo preveč za Antiutripe. Šlo mu je za Pipija. Ali ga bo res razred takole pustil na cedilu? Ali ga more on, Miha, ki se ima za Pipijevega prijatelja, takole pustiti na cedilu? Miha je razmišljal in škripal z zobmi. S tem škripanjem bi si najbrž obrabil plombe do dlesni, če ne bi zvonilo in če se ne bi v razredu pojavila razredničarka.
»Še kakšen šus iz angleščine, pa bom za nekaj časa lepo pečen,« je šinilo Pipiju skozi možgane. Razredničarka je odprla dnevnik, začela pisati, nato pa se je sunkovito ustavila in presenečeno vprašala:
»Ja, kaj pa je to, Pipi?« Res ne vem, kaj je treba spraševati, če piše lepo črno na belem: Pipi, predlog za ukor. Ampak razredničarka je vseeno vprašala in Pipi se je mučeniško dvignil. Iz odprtih ust mu ni hotel priti niti najtanjši glasek.
»Kaj praviš?« je vprašala razredničarka.
Pipi je še vedno delal tisto kot prej: odpiral je usta, ven pa ni prišlo nič.
Takrat je zaropotalo. Miha je tako sunkovito planil pokonci, da je prekucnil stol. Njegovi zobje niso več škripali. Pač pa so mu iz oči švigale strele, iz ust pa stavki:
»Nič ne pravi, nič, in to je lepo od njega. Kajti če bi kaj rekel, bi moral povedati, da nas je Dinozaver sekirala zaradi razne trave in smo se nato zmenili, da bomo privlekli toliko solate, da bo dala mir, in potem je zbesnela, mi smo se pa vsi po vrsti podelali v hlače in položili Pipija not.« Razredničarka je imela priložnost, da napne ustrezne sile in ugotovi, kako bi se frazo »položiti koga not« prevedlo v angleščino. Vendar je morala to prihraniti za kdaj drugič, kajti iz ozadja se je oglasila Meri:
»Točno tako. Pipi je še najmanj kriv. Če je treba, naj dobi ukor ves razred.« No, krasno! Predlog za trideset ukorov v eni rundi. Razredničarka je hlastnila za zrakom in vmes uspela poklicati Janka, naj pove vse od začetka.
Predsednik razreda si je popravil očala, pobrskal po laseh in rekel, da ni skoraj nič dodati. Meri ima prav. Če pa mora pasti en sam ukor zaradi packarije vsega razreda, potem ga bo moral najbrž dobiti on kot predsednik, ker zadeve ni preprečil.
»O hudiča!« je rekel neki glas, že spet od zadaj.
Nerodna stvar. Janko, same petke, kamor si pogledal, In njegov oče v svetu šole, se javlja za ukor. Oho, oho!
Biti razredničarka je zelo zapleteno. Učenci te mečejo iz zadrege v zadrego, a vedno je treba ohraniti jasne misli in pravilno ravnati. S tem v zvezi nastopajo težki in včasih tudi lepi trenutki.
Angleščina je stala pri katedru in strmela v svoj razred. Ko je prihajala, se ji je zdelo, da so na obzorju težki časi. Zdaj se ji je vse bolj dozdevalo, da temu ni tako. Zajela je sapo in začela govoriti.
Sprva je govorila o šoli in o redu v njej, o profesorjih in o učencih, o izobrazbi in življenju. Nato je prešla na prijateljstvo, tovarištvo in zaupanje.
Dlje, ko je govorila, bolj se je v razredu kopičilo neko razpoloženje, ki mu je težko dati ime.
Bilo je kot glasba, ki jo imaš rad, in kot barve, ki so ti všeč, in potem ti je tako, da bi zajokal in zavriskal obenem.
»Zaradi takihle punc, kot je naša Angleščina, imam šolo vseeno rad,« je Miha šepnil svojemu sosedu.
Ta je samo pokimal, kajti Miha mu je pobral z jezika stavek, ki se mu je tam valjal že kar nekaj časa.
Razredničarka je končala:
»Mislim, da smo se pogovorili. Zdaj se moramo še s profesorico botanike.« Izkazalo se je, da naj bi to bilo približno takole: delegacija razreda z Jankom na čelu in nekaj člani, med katerimi bi bil tudi Pipi, bi se šla Dinozavru opravičit. Motovilili bi z rokami in razložili, da ni bilo tako mišljeno, kot je bilo mišljeno, ampak da so mislili čisto drugače, kot misli, da so mislili. Poleg tega bodo ljubili botaniko do konca svojih živih dni in se na moč lepo vedli in nikdar in nikoli več ne bo nobenih nesporazumov.
Uro so končali v vzdušju vsesplošnega optimizma, čeprav ni nikjer pisalo, da se bo Dinozaver strinjala z novo verzijo.
Po pouku je vest o ukoru in vsem okoli njega švignila po šoli.
Trčila je tudi v Pesnika, ko si je ravno obuval čevlje in se odpravljal proti domu. Pri šolskih vratih je srečal Miho in Pipija, ki sta v krogu sošo1cev zapuščala hram modrosti, bolečine in radosti.
»Ali smo v težavah?« se je zahahljal.
Miha ga je strupeno pogledal in rekel:
»Mogoče si v težavah ti in tvoja klapa. Med pravimi prijatelji pa je vedno vse v redu!«
»Ali imaš dinamnit v zadnjici?« je revsknil Pesnik nazaj, ampak ta stavek ni ujel nobenih ušes več, kajti nižješo1ci so že dvigovali prah v lahnem dmcu daleč pred šolo.
Srečanje s Pesnikom je Pipija in Miho v hipu prelevilo nazaj antiPipija in antiMiho. Srečala sta se z očmi in Pipi je začel: »Veš, v zvezi z Dinozavrom...«
»Daj no mir! Glavno, da smo preživeli. Sedaj pa brž po ostale in na delo!« Zarotniki so se dobili pri antiKocki, kajti treba je bilo menjati prostor za sestanke, ker bi sicer lahko kakšna nepoklicana ušesa prestregla kakšno zarotniško besedo, kar sploh ne bi bilo dobro.
Nasprotno! Slabo bi bilo.
Starejši del Utripov ni ničesar sumil. Prepričan je bil, da gre za muhe, ki bodo minile, in je delal naprej. V vse to se je pletlo še nekaj, vsaj kar Boba zadeva. S precejšnjo nestrpnost jo je čakal na napovedani pomladni ples. Odločil se je, da bo tam spregovoril besedo ali dve z Bibo na temo nje, njega in Genija.
Na ta pogovor se je poskušal pripravljati hrabro. Je pa res, da so stvari, pri katerih si lahko hraber in odločen, so pa tudi stvari, kjer bi na vsak način želel biti hraber, a se ti to prav nikakor in prav nikoli ne posreči.
Če smo povsem odkriti, si je Bob postopno začel priznavati, da gre pri njem za to drugo varianto.

Biba vpraša Boba, če ji bo kaj rekel[uredi]

Res je, da čas teče. Tu je jesen, pa potem zima in sneg, vmes so konference in cveki in popravljanja in semester in milijarde sej in sestankov in srečnih in nesrečnih trenutkov. Mrgoli raznih plesnih vaj in šol za življenje ter tega in onega. Vse to je res.
Ampak naj stvari še tako tečejo in se menjajo, vedno je prihajajoča pomlad nekaj posebnega. In še nekaj: najbolj posebna stvar so plesi, kadar jih ravnatelj dovoli. če tu potem zmešamo pomlad in ples, vse kar kipi in vre od posebnih občutijo Kar zadeva Utripe, je bilo jasno. Gradivo za drugo številko je bilo praktično zbrano, Informacija ga je pregledala in šlo je v tipkanje, četudi je mlajši del uredništva sabotiral.
Bolj pomembno je, da si je Bob prišel na čisto sam s seboj. Ni mu bilo všeč, da je kazalo, kot da je Biba pričela hoditi z Genijem. Na pomladnem plesu bo treba postaviti stvari na svoje mesto. Tako ali drugače.
Delno so razmere žulile tudi Genija. Stvari med prijatelji se vedno spreminjajo, če je kakšna punca vmes.
Ko je orkester zaigral morda tretjič, se Genij ni napotil proti ženskemu taboru, ampak proti fantom. Kot po naključju se je znašel pred Bobom in ga vprašal, če ima slučajno kaj časa. Bob je slučajno imel čas. Neverjetno, kako prosti so fantje na plesih.
»Glej, Bob,« je začel Genij, »za Bibo gre.« Genij je govoril povsem hladnokrvno in kazal široke domine.
Genij je bil Genij tudi zato, ker je imel genialno lastnost, da se je z vsakomer o čemerkoli lahko pogovarjal povsem hladnokrvno, pa naj je bil to besneči Zgodovinar, ravnodušni trolejbusni sprevodnik, zlata ribica v akvariju ali pa fant, ki naj bi mu prevzel dekle.
»Doslej sem te pustil, da si poskušal pri Bibi,« je rekel Genij.
»Če ti do zdaj ni uspelo, je prav, da poskusim jaz.«
»Mhm,« je rekel Bob.
»Prav je, da ti povem, da ne boš rekel, da sem svinja,« je rekel Genij in spet kazal domine.
»Mhm,« je rekel Bob. »Preden poskusiš, najbrž lahko jaz še enkrat govorim z Bibo, kaj?«
»Se razume,« je pokimal Genij, »se razume.« Bob je vstal in iz kolen so mu sporočili v možgane, da nastopa dokaj pomemben trenutek srednješolskega življenja, neizpodbitno povezan z zardevanjem.
Možgani so sporočili nazaj proti kolenom, da to vedo in da je pot naravnana v smer - Biba.
Bob se je kot po naključju znašel pred Bibo in jo vprašal, če ima kaj časa. Biba je slučajno imela čas. Šla sta ven.
»Nekoč, če se spomniš,« je začel Bob, »sem ti rekel. . . hm.« Bob je umolknil. Takoj zatem se je zavedel, da ta trenutek pravzaprav ni trenutek molčanja. Ta trenutek in samo ta trenutek je lahko namenjen besedam, ker bo kasneje prepozno. Vsaj za besede, ki bi bile namenjene Bibi.
»Rekel sem, da bi rad hodil s teboj povsod in da... hm.« Biba se je ustavila in ga pogledala:
»Bob, ali mi boš kaj rekel?« Bob je nemo prikimal.
»No, reci,« je predlagala Biba.
»Ali ti lahko dam roko okrog vratu?« je vprašal Bob in niti ni čakal odgovora. Šla sta naprej.
»Torej, jaz... hm.«
»Kaj?« je vprašala Biba.
»Torej jaz... ali lahko najprej preštejem do triintrideset?« 
»Mhm,« je prikimala Biba.
Bob je počasi štel. Glas se mu je tresel. Kolena so se mu tresla. Srce se mu je treslo. Jezik se mu je tresel. Tresli so se mu tudi možgani, ampak to je bilo tisto tresenje, ki kaže, da možgani delajo z vso naglico.
Jezik je štel počasi naprej... dvanajst, trinajst, štirinajst... v možganih pa so se prižigale lučke gor in dol in se ujemale v najrazličnejših kombinacijah... devetnajst, dvajset, enaindvajset. .. kar mimogrede je bil izdan ukaz želodcu, naj začne tiščati, in grlu, naj postane suho... triindvajset... ampak, saj tu ni kaj, to je tako kot pri zobozdravniku, ko enkrat moraš, moraš, in takrat odpreš usta... triintrideset...
»Kaj praviš?« je vprašala Biba in se ustavila.
»Rad te imam in rad bi te poljubil,« je rekel Bob in v tisti !Sekundi se ni prav nič na njem ali v njem treslo. Zavladal je nekakšen vesoljni mir. Bila je noč, lahko da so gorele zvezde, ampak Bob je videl samo dve. Še malo prej sta ga nagajivo osvetljevali, zdaj pa kot da se je prižgala še neka posebna temna luč v njih, sredi katere so se kot na traku kakšnega pisalnega stroja pojavljala posebna sporočila.
Zgodil se je torej ta poljub.
Treba je reči »zgodil«, kajti vsak tak poljub se zgodi. Fantje in dekleta te stvari v sanjah kdaj počno, v resnici pa jim glavo mršijo tiste znane večne in na koncu vedno premagane spraševalne misli: kako se to napravi, kam pride nos, kam pride kaj drugega, kako pa kaj roke, in v tem smislu dalje. Ko pa se poljub »zgodi« tako nos kot vse drugo sledi nekim prišepnjenim tihim navodilom, ki v pravem trenutku uredijo prav vse.
»Jaz tudi,« je rekla Biba, potem ko se je spet dalo.
»Ti tudi kaj?« je nekam raztreseno vprašal Bob.
»Tudi jaz te imam rada in tudi jaz bi te rada poljubila.« 
»Oho,« je rekel Bob, potem pa ni mogel reči nič več, čeprav je seveda veliko vprašanje, če mu je do besed v tem hipu sploh kaj bilo.
Čez čas sta se nato tesno objeta začela vračati proti šoli. Pri vratih so ju sprejela do ušes raztegnjena Mihova usta.
»Kako kaj, šefe?« je vprašal Miha.
»Vse v redu, Mihael,« je mirno odgovoril Bob, Biba pa je po srednje stari dekliški navadi pljusnila nase nekaj ton rdečice.
»A tako, a tako,« je rekel Miha in na nosu mu je pisalo, da se že spreminja v dirkajoči ustni časopis.
Bob se je obrnil k Bibi:
»Veš kaj, malo bi šel h Geniju. Prej sva malo govorila o tebi.
Imel je ideje, ki so bile malo slabe.«
»Ne bodi grob,« je rekla Biba, »Genij mi je pomagal. Zdaj vsaj vem, da poleg Utripov in kaj vem česa veš tudi zame.«
»0,« je rekel Bob, »zate zelo vem od vsega začetka. Samo včasih je le kaj treba narediti.« Genij se je v bifeju ukvarjal s sendvičem in prvošolko, ki je bila za pultom. Razlagal je neko najnovejšo teorijo o razvoju pospeševalnikov in punci je skoraj sijal strah iz oči. Iz zelo lepih oči, ko smo ravno pri tem.
»Ali bi imel kaj časa?« ga je vprašal Bob. Geniju je bilo takoj jasno, zakaj ga potrebuje Bob, in na nosu glavnega urednika je pisalo še nekaj, kar je Geniju takoj dalo vedeti, kaj bo še izvedel. »Oprosti, mucka, nekaj zelo važnega v zvezi s časopisom. Če ne zameriš, bi šel, a bom takoj nazaj.« je rekel punci za pultom.
»Torej ...« je na hodniku začel Bob, a ga je Genij prekinil:
»Vse v redu, fant, vse v redu. Če je tvoja, je tvoja. Meni je šlo samo zato, da se ne bi delala škoda. Zdaj bi pa šel.« Genij se je hitro izgubil nazaj. Zelo hitro je šel. Je že res, da so bile oči tiste prvošolke v bifeju skrajno v redu. Res pa je tudi, da noben fant tega sveta zlepa ne bo pokazal kakšnemu drugemu fantu istega sveta, da mu je malo težko.

Hišnik na srečo spi in sanja hude sanje[uredi]

Dva dni po plesu se je zgodil čudež. Pika je hodila po šoli in . obveščala, da bo sestanek uredništva, pa se ni nihče opravičil, da ga ne bo. Tajna sekcija Antiutripov je celo v en glas zapela:
»Zelo dobro, saj je že kar čas!« Pika je izbuljila oči, ker ji nič več ni bilo jasno, a je nato samo zamahnila z roko, ker se je sprijaznila z dejstvom, da ji pač kdaj kaj ne bo povsem jasno. Čar je bil v naslednjem: Kockina sestra je stipkala šest matric, na katerih so bili protestni članki. In antiBajsi je prišel na idejo, kako sploh ni treba, da bi antiUtripe tiskali posebej. »Bolj smotrno je, če jih neopazno podtaknemo Utripom,« je predlagal in naletel na splošno odobravanje.
Iz tega je sledilo: treba se je vesti zelo lepo, treba se je javiti za vsako delo, in potem ko bo sovražnik uspavan, opraviti svoje.
Zato so se na sestanku v mladinski sobi dogajale osupljive reči. Miha, Pipi, Bajsi, Kocka in Razmeš so si nadeli angelske nasmeške in se dušili v ljubeznivosti.
»Bob, ali smem sesti?« »Kako si lepa, Pika.«
»Ali bi lahko sedel poleg tebe?« 
»Prosim, izvoli bonbon.« 
»Genij, ti, ki si pameten, ali bi mi hotel pomagati?« 
»Tako lepo je biti med starejšimi, ki zaslužijo spoštovanje.« In tako dalje.
Žan je zelo sumljivo gledal in oprezal. Končno pa se je sprijaznil z upanjem, da pomlad pač tako deluje na frkoline.
»Pred nami je nova številka Utripov. Mislim, da bo kar v redu. Vsi smo se potrudili,« je začel Bob, Informacija pa je pokimala.
»Samo še stiskati jih bo treba,« je rekel Pesnik. »Ali bi ...« Ni uspel končati, ker je bila tu že Kocka s predlogi:
»Tovariši, prijatelji, nam mlajšim je malo hudo. V zadnjem času nismo mogli preveč pomagati. Naj vsaj zdaj storimo svoje. Razmeš in Bajsi in Pipi in Miha in jaz se javimo, če bi lahko tiskali in potem tudi spenjali Utripe in potem bi jih raznesli po razredih. Prosimo, če nam dovolite.«
»Ali je to res ali sanjam?« je vprašal Genij.
»Ne dajte, da bi se ta film strgal!« je kriknil Žan.
Pesnik in Bob sta se spogledala in si pomežiknila. Iz te mlade generacije bo nekoč še kaj!
»Ali je res tako?« je vprašal Pesnik.
»Da, lepo prosimo,« so v zboru zapeli Miha, Pipi, Bajsi, Razmeš in Kocka.
»Prav«, je rekel Bob, »tako naj bo. Mislim, da ste se dobro spomnili, in vesel sem, da imamo v uredništvu take sodelavce.« Informacija je bila tudi srečna.
»Zdaj pa prosim, če bi drugi šli,« je rekel Miha in v njem se je začel prebujati antiMiha, »mi bomo delali s polno paro. Ko pridete jutri v šolo, boste videli, kaj zmoremo!« He, he, še kaj drugega bodo videli, je pomislil antiBajsi.
»Vabim h ,Kremšniti'. Jaz potrebujem kakšen požirek, da si od vsega dobrega malo opomorem,« se je oglasil Zan. »To velja tudi za vas, tovarišica profesor mentor Klofutarjeva.« Tovarišica profesor mentor Klofutarjeva bi zelo rada šla, ampak je morala žal nujno na neki sestanek. Za sestanek je Žan seveda vedel, kajti sicer povabila nikoli ne bi izusti.
»Pa drugič,« sta v en glas z obžalovanjem rekla Informacija in Žan.
Ko so na hodniku zamrli zadnji koraki starejših članov uredništva, je antiPipi kriknil:
»Na delo!« Ciklostil je bil v hipu pripravljen in že so iz njega letele prve strani ANTIUTRIPOV.
Naslovnico je izrisala Kockina sestra in bila je super.
Če bi Žan videl, kako se odvija proizvodno tehnični proces, bi v hipu začel samega sebe vpisovati z zlatimi črkami v zlato spominsko knjigo, kajti vzgojil je tiskarje, da je bilo veselje.
V dveh urah so bili Antiutripi stiskani.
»No, zdaj pa k temle otrobom,« je rekel antiMiha in segel po matricah Utripov.
Seveda so se ves ta čas na hodniku in pri vhodnih vratih menjavale straže.
Dan se je že resno prevesil v noč, ko so bile stiskane vse strani Utripov. Hitri sli so bili razposlani v razne strani in čez čas so se iz raznih strani vrnili z raznimi dobrotami.
»Odmor za hrustanje!« je velel antiPipi
. »To je moška beseda!« je kriknila antiKocka. »To je pa res moška beseda.« Skupina je popadala po tleh in stolih in naslednjih petnajst minut je bilo slišati samo momljanje, cmokanje in druge hlastnemu hranjenju primerne glasove.
Če je mladinska soba ob prvem tiskanju spominjala na bojišče, potem je sedaj spominjala na bojišče, smetišče, poligon za preskušanje črne barve ter na oddelek za pospešeno zdravljenje kroničnih lakotnikov.
»Od Utripov je pa malica res najboljša stvar,« je prvi prekinil tišino antiBajsi.
»Pomota, fant, pomota,« je rekla antiRazmeš. »Najslajše je maščevanje.« 
»Misliš maščevanje starejših, ko bodo videli, kaj smo naredili?« je prvič v vsem času za spoznanje vznemirjeno vprašal antiMiha.
»Samo brez panike,« je rekla antiKocka, »samo brez panike.« Vprašanje je za hip vznemirilo tudi antiPipija, ki ga je nekaj podobnega glodalo ves čas, a na to ni hotel misliti in je samo delal in delal. Malo v škripcih je bil zaradi dveh stvari: najprej, jutri zjutraj gre delegacija razreda pred poukom k Dinozavru; in nato, jutri bodo vso šolo preplavili Utripi z dodatkom Antiutripov. Kaj bo? Ali bo zarota držala, ali se bo sesula in bo zopet on ostal na cedilu? Menda ne, je potlačil misel in dal znak za začetek spenjanja.
Bili so že resno utrujeni, a kup je padel komaj na polovico.
Tudi ura je bila taka, da je obetala težave s starši.
»Odhod!« je rekel antiPipi. »Za dopoldanski tumus je časopisov dovolj. Za popoldance pa pridemo malo pred poukom, in v odmorih bomo delali.«
»Odhod!« Iz vseh rok je vse zletelo. Vsak par rok si je vzel po en časopis, nato pa s svojim parom nog oddirjal po hodniku, pa po stopnicah, in nato skozi šolska vrata vnovič proti domu.
Ko je zadnji zarotnik izginil v temi, sta iz okrasnega grmičevja pred šolo vstali dve postavi.
»Greva,« je rekel Bob, »poglejva, kaj so napravili.« V mladinski sobi sta z Žanom presenečena obstala.
»Neverjetno!« je rekel Žan. »Genialno. Poglej, koliko so naredili. Ti smrkavci so od vraga!« Vzela sta vsak en izvod in se zava1ila na stole. Listala sta in zadovoljno kimala, nato pa planila pokonci:
»Kaj pa je to!« Naletela sta na naslovnico Antiutripov in začela hlastno brati. Brala sta in brala in nenadoma je Bob planil v strašanski krohot. Smeh je odmeval od sten in se kot krokar zapodil v temo proti pritličju, kjer je stanoval hišnik.
Če bi bil hišnik buden, bi mislil, da straši. Ker pa je spal, se mu je samo zdelo, da ga preganjajo hude sanje.

Ta časopis bo prišel v zgodovino[uredi]

Bob se je smejal in smejal. Iz oči so mu tekle solze, časopis mu je padel iz rok in iz grla so mu kipeli smejalni zvoki. Žan ga je nekaj časa začudeno gledal, potem pa še on udaril v smeh. Ko sta se počasi umirila, je Bob hlipajoč rekel:
»To je neverjetno, to je genialno. Ta mularija, ti smrkolini! To so geniji, častna beseda, geniji.«
»Ja,« je rekel Žan, »samo zaenkrat so še v kratkih hlačah!«
Bob je znova pobral Utripe in Antiutripe in rekel:
»Mulčki mislijo, da so nas prizadeli, da so nam vrnili naše grdo ravnanje z njimi. Ampak kolikor se jaz razumem na časopise, je to bomba. Antičasopis v časopisu. To je naravnost neverjetno.«
»Ampak, notri napadajo tudi tebe,« je začel Žan.
»Lari fari,« je rekel Bob, »lari fari. Tako se zdi. V resnici pa je to najčudovitejši klepet med nižješolci in višješolci, kar sem jih doslej videl. Bomba, ti rečem.« Žan je po kapljicah začel razumevati.
»Ni prav, da smo bili malo vzvišeni nad njimi,« je rekel Bob, »ampak maščevali so se čudovito.« Bob je vzel list papirja in napisal:
»Dragi geniji, mojstri ste. Vabim vas na karkoli hočete. Kdor ne bo pospravil dvojne porcije, ga zmlatim. Bob.« Sporočilo je pustil na kupu že spetih časopisov. Potem sta se odpravila.
Ko so naslednjega jutra navsezgodaj zarotniki znova prispeli v mladinsko sobo, jih je vrglo.
»Odkrili so nas!« je kriknil antiBajsi, »Bob nam piše, da nas bo zmlatil.«
»Če že bereš, beri od začetka,« je rekla antiKocka.
»Ne razumem,« je rekel antiMiha, »iz priloženega je razvidno, da je starček navdušen. To me skrbi.«
»Naj te kar skrbi,« se je vmešal antiPipi, »ampak zdaj imamo bolj važno delo. Časopis je treba odnesti po razredih.« .
Mešanica Utripov in Antiutripov je bila senzacija. Množice so brale in brale in vseh se je lotevalo navdušenje: stvar je v hipu postala dogodek dneva. Vsi so komentirali, se hahljali, dodajali, pretiravali in vsakdo je globoko v sebi sprejel sklep, da hoče sodelovati pri tako zabavnem časopisu. Počasi so se začele vrstiti kolone sodelavcev, ki so v nabiralnik, na katerem je pisalo UTRIPI, nosile nove in nove prispevke.
Dogajalo se je tudi to, da, če se je pojavil na hodniku kdo od zarotnikov in je v daljavi zagledal koga od starejših članov uredništva, ni potreboval niti enega trepljaja z očmi za pobeg nazaj v razred.
Enkrat pa je bil antiBajsi le premalo oprezen in nenadoma je okrog vratu začutil klešče. Ko se je ozrl, je videl, da to niso klešče, ampak Genijeve roke.
»Kaj vam je, kaj se skrivate? Saj ne morem nikjer nikogar dobiti, da bi mu čestital. Ta časopis bo prišel v zgodovino,« je rekel Genij. »Če vas je treba malo sekirati, da pridete do takih idej, potem vas bom v bodoče prav iz srca sekiral.«
»Pusti me,« je čivknil antiBajsi, se izmuznil in ušel. Kot strela je drvel proti razredu. Strela ne gleda preveč, kje drvi, in zato kam trešči.
AntiBajsi je treščil antiPipija, ki jo je kot strela rezal proti razredu iz druge strani.
»Ali je konec sveta?« je vprašala antiKocka, ki je pogledala na hodnik in videla opotekajoča se fanta.
»Najbrž,« je rekel antiBajsi, »Genij mi je čestital.« 
»Najbrž,« je rekel antiPipi, »preživel sem pogovor z Dinozavrom.«
»Kako je bilo?« sta hkrati vprašala antiKocka in antiBajsi.
AntiPipi se je odkašljal in povedal, da v redu. Janko je izvedel veliki načrt. Potrkali so na vrata zbornice in zahtevali Dinozavra. Ona je vedela, da je delegacija na obzorju. Nadela si je zoprn izraz na nos, pa ga je vzela dol, ko je Janko rekel, da prihajajo zaradi dveh stvari: zaradi neke želje učencev cele šole in zaradi majhnega pojasnila. Učenci cele šole so v tajnem glasovanju izbrali tovarišico profesor za botaniko za pedagoga, ki zna tanko prisluhniti učencem in je zato najbolj popularna na šoli. Uredništvo Utripov jo milo prosi, če bi hotela spregovoriti za bralce Utripov. Mimogrede je omenil, da Utripe zelo cenijo tudi izven šole. Aja, saj res, in tisto z zelenjem je bil nesporazum, vse je bilo mišljeno drugače in Pipi je sicer zelo kriv in mu je žal, ampak vsi so krivi in šlo je za nesporazum, in če gre za nesporazum, gre za nesporazum, kjer zaradi nesporazuma pride do nesporazuma.
Nekaj časa so potem vsi skupaj z Dinozavrom vred kašljali in mencali, na koncu pa je prišlo do srečnega konca. Konec koncev je Dinozaver kar v redu, samo nesporazume je treba odpraviti.
»Najbrž bo res konec sveta,« je rekla antiKocka. »Preveč dobrega se je nakopičilo.« Med poukom so se profesorji po malem hahljali in se delali, da ne vidijo, če je izpod kakšne klopi molel kakšen kos Utripov.
V glavnem odmoru se je zgodilo nekaj nezaslišanega.
Glavni urednik Bob in odgovorni urednik Pesnik, ki nista nikdar prestopila praga nižjega razreda, sta prestopila ta prag in obiskala po vrsti antiPipija ter druge anti: Miho, Bajsija, Razmeš in Kocko. Na ves glas, tako da so slišali vsi sošolci, sta jim izrekla priznanje, da so v redu izvedli drugo številko Utripov.
»Brez vas ne bi bilo nič,« je rekel Bob.
»Brez vas bi bilo nemogoče,« je rekel Pesnik.
Potem sta povedala, da bi bila po pouku slavnostna seja uredništva ob izidu druge številke. Prišel bi tudi ravnatelj. Seveda, če bi imeli oni kaj časa.
AntiPipi je v mislih trgal črno mapo na koščke in znova postajal Pipi. Tudi z drugimi je bilo približno tako. Vsi po vrsti so pokimali, da si bodo po pouku skušali vzeti čas.
V glavnem je bila vse skupaj vesela pesem. Sošolci so jih gledali z občudovanjem. Pipi je z enim očesom še posebej prikrito pogledoval proti zadnji vrsti, kjer je sedela Meri in ga gledala z velikimi očmi.
Miha si vseeno ni mogel kaj. Ni in ni mu šlo v glavo, da nihče ne zbesni. Zato je zakašljal in rekel:
»Bob, ko smo ravno pri tem, ali si mogoče prebral to drugo številko Utripov?« 
»Jasno,« je rekel Bob.
»Mislim, če si jo prebral do konca?« je zanimalo Miho.
»Jasno,« je rekel Bob.
»In?« je zazijal Miha.
»V redu, ne, saj ste jo pomagali narediti,« je rekel Pesnik in se smejal.
»Če česa ne razumeš, se bomo že še na seji pogovori1i,« je rekel Bob in mignil Pesniku, da sta šla. Pika in Biba sta ves čas znova in znova listali po Antiutripih.
Zdelo se jima je prav neverjetno, da se je zgodilo kaj takega.
»Ali je Bob kaj rekel?« je vprašala Pika.
Biba se je zdrznila in zardela.
»Ne, ne mislim tistega. Mislim, če je rekel kaj zaradi Utripov,« se je popravila Pika.
Biba se je znova zdrznila in še bolj zardela:
»Oja, tudi, tudi.« Pika je zavzdihnila in umolknila. Videla je, da je spet nastopil čas, ko mora risati z marelami prebodena srca.

Genij kali hvalisavo vzdušje[uredi]

Mladinske sobe morajo veliko prenesti. V njej se vrstijo razni sestanki borbene in prijetne vsebine. Tam se tiska šolski časopis. Včasih se opravljajo malice. Kadar je priložnost, pride v njej do kakšnih nežnosti. No in zdaj je pred mladinsko sobo stala naloga, da mirno prenese v sebi srečanje ob izidu druge številke Utripov. Srečanje je bilo na najlepši poti, da se razvije v nekaj med proslavo in sodnim procesom.
Uredništvo se je nabralo po stolih in na vseh nosovih je bilo videti zmes zadrege in dobre volje. To je nekoliko čudna zmes, vendar je treba opozoriti, da mladostni nosovi veliko prenesejo, in to je tisto, kar jih druži z mladinsko sobo. Zato na primer malokdaj pokukajo v zbornico.
Bili so torej vsi zbrani. Manjkal je edinole Genij. Še malo prej so ga videvali po hodniku, zdaj pa ga ni bilo.
»Torej,« je rekel Bob, »otvarjam slavnostno sejo ob izidu druge številke Utripov. V naši sredi ne pozdravljam tovariša ravnatelja, ki je moral na neko sejo, zato pa ...« Vrata so se treskoma odprla in noter je priletel Filozof.
Hrupno se je zložil na najbližji stol in zakrilil z rokami:
»Ne dajte se motiti, ne dajte se!« Prisrčen fant, tale Filozof. Vse je zmotil in rekel, naj se ne dajo motiti. Tako kot da bi opolnoči nekdo vrgel z balkona šop pasjih bombic, in ko bi vse živo priletelo na okna, bi zakričal, naj se ne dajo prestrašiti. Sicer pa je bil Filozof dokaj v redu.
»... zato pa,« je nadaljeval Bob, »pozdravljam njegovega pomočnika, ki nam bo spregovoril nekaj besed.« 
»A, kar takoj?« je vprašal Filozof.
»Ne dajte se motiti, kar začnite,« je vzkliknila Kocka.
»Tovariš ravnatelj je zelo vesel nove številke, lepo vas pozdravlja in vam želi še veliko uspehov,« je rekel Filozof, a na nosu mu je pisalo, da bi krvavo rad povedal nekaj čisto drugega.
»Odmor za ploskanje,« je rekel Žan. »Ali lahko nekaj vprašam?« Bob je čutil, da bo Žan zdajle nekaj začel, ampak tu ni bilo nobene pomoči. Pokimal je.
»Ali bi lahko na naslednjo sejo prišel tovariš ravnatelj, da bi nam povedal, kaj misli njegov pomočnik?« 
»Odmor za smejanje,« je rekel Filozof. »Ali lahko odgovorim?« Ne da bi čakal na kakršenkoli odgovor, je Filozof začel odgovarjati:
»V prvi številki ste obračunali s profesorskim nadzorom nad številko, v tej drugi številki ste obračunali na generacijski črti, se pravi, med višješolci in nižješolci. Ali boste v naslednji med dekleti in fanti?« 
»Najbrž ne,« se je vmešala Kocka, »mislim, da je med dekleti in fanti doseženo vzorno sodelovanje. Kaj praviš, Biba?« Biba ni imela nobenega pravega časa za kakšne besede, ker je bila preveč zasedena z zardevanjem.
»Prav zanimivo,« se je znova oglasil Filozof, »kako polni ste najrazličnejšega uporništva. Saj to je prav, da se razumemo.
Z nobeno stvarjo ne smemo biti zadovoljni, vse je lahko še boljše in boljše. Bi pa jaz na vašem mestu, ko smo že ravno pri tem, malo uporniško pogledal širše okrog sebe. Za prepire med vami je morda bolj primeren travnik kot pa šolski časopis; uprite pa se drugim stvarem: brezglavemu zapravljanju časa, lenobi, potrošniški družbi ...«
»Vi bi radi, da gremo v boj za red in disciplino na tem svetu,« se je oglasil Pesnik, »jaz vam pa po pravici povem, da imam tega sveta rahlo polne čevlje. Zelo sem zato, da vse godbe na pihala igrajo pozdravne koračnice socializmu, mislim pa tudi, da ga pri nas še nimamo.«
»Jaz tega tovariša ne poznam, še nikoli ga nisem videl in ne želim imeti nič z njim,« je rekel Pipi.
»Saj te bodo zaprli, fant.«
»Čemu?« se je zarežal Filozof, »saj je zelo lepo povedal.
Revolucija še traja in zanjo se je treba boriti. Jaz vam hočem le dopovedati, da ni revolucija, če napišete v časopis, da je Filozof butec, ali če po nosu usekate Miho ali kaj podobnega. Saj sta obe številki Utripov prav zanimivi. Mislim, da ste sedaj otroške bolezni preživeli in da so naslednje številke Utripov lahko prava pesem. Lepo skupaj se dogovorite, kaj boste delali, enakopravno si razdelite delo in zafrkavajte se do znosne meje.«
»Kako sem ginjen,« je šepnil Bajsi, »če bi imel robec, bi jokal.«
»Hotel sem reči,« je povzel Bob, »hotel sem reči, da so naši mlajši sodelavci krasni sodelavci in da brez njih ne bi bilo Utripov.« 
»Hotela sem reči,« se je prebudila Razmeš in se presedala po stolu, »da so naši starejši sodelavci krasni sodelavci in da nam je res lepo z njimi delati Utripe.«
»No torej,« je po malem začel rohneti Žan, »če smo vsi tako dobri in zlati in prisrčni, si podajmo roke, izmenjajmo ustrezne objeme, obljubimo si zvestobo do groba, pa konec. Zdaj bi se lahko dogovorili o delu. Če seveda smem kaj predlagati.«
»Mislim, da lahko predlagaš, in mislim, da celo moraš kaj predlagati,« je rekla Pika.
»V nabiralniku se nabira ogromno prispevkov za Utripe. Mislim, da bi jih lahko začeli pregledovati in jih kar vnaprej dajati v tipkanje, da ne bo na koncu preveč dela,« se je oglasila Biba.
»Saj,« je rekel Bob, »saj.«
»Če lahko,« je zdajci rekla Informacija in šele ta hip so jo pravzaprav opazili, saj je ves čas molčala in samo poslušala, »če smem povedati še svoje mnenje, potem sem vesela in prepričana, da bomo dobro sodelovali.«
»O hudiča,« je pomislil Bob in nato glasno rekel, »naša želja je, da bi lepo sodelovali še naprej.
Brez vas bi zelo težko.« Zdaj bi se moralo zgoditi nekaj odločnega, ker se je že nekaj časa zdelo, da se besede brez kakšnega reda in koristi valjajo najprej po ustih in nato v mladinski sobi. Dekleta in fantje so pretežno nagnjeni k dejanjem in jim čvek ne gre preveč od rok.
Za ta odločni dogodek je poskrbel Genij. Prisopel je v sobo in se prepoten zgrudil v stol poleg Boba. Lovil je zrak in nato rekel:
»Srce me boli do zadnjega atoma, ko bom kalil tole hvalisavo vzdušje. Ampak življenje je pač tako.«
Segel je za srajco in privlekel ven šop papirjev. Malo jih je uredil, nato pa vrgel na sredo sobe: »Na II. gimnaziji so pravkar izdali svojo tretjo številko. Jaz bi rekel, da smo na kahli, ker pa je tule zbrana ugledna družba, naj rečem, da so nas rahlo prehiteli.« V mladinski sobi je zavladala zlovešča tišina.
»Pssst!« je šepnil Žan, »ali slišite?« Nihče ni nič slišal.
»Ali ne slišite topota po stopnicah?« je vprašal.
Nihče še vedno ni nič slišal.
»Jaz pa slišim, kako nam nagrada za šolski časopis uhaja!« je rekel Žan in požvižgal.
»Kaj takega lahko slišijo samo tvoja betežna starčevska ušesa!« je planil pokonci Pipi.» Jaz tega ne slišim in tudi ne bom slišal, dragi dedek Žan!«
»A če sem jaz kaj slišala?« je vprašala Kocka. »Niti slučajno, dragi moji, niti slučajno!«

Pipija v dno srca hladi in greje obenem[uredi]

Precej slaba stvar je, če si prepričan, da boš dobil kakšno nagrado, pa se znajdeš pred dejstvom, ki kaže, kako nagrada izginja izpred tvojega nosu.
Genij je torej izvrtal tretjo številko konkurenčnega časopisa in vsi so strmeli vanjo.
Strmiš lahko v dobrem in tudi v slabem smislu.
V dobrem smislu sta najprej strmela Miha in Kocka. V njiju se je dvigala temperatura, ki se je razširila še na druge. Kmalu zatem se je Bob odkašlja1.
»Torej, nimamo več kaj kvačkati. Treba je delati. Zaženite se po razredih, zbirajte prispevke, pišite članke, zahtevaj te karkoli.
Danes teden izbiramo material za naslednjo številko!«
»Na delo torej!« je kriknila Kocka.
Filozof in Informacija nista imela kaj krikniti, ker se prvič profesorjem ne spodobi, da bi izvajali kričanje v kakršnekoli namene, ter drugič, ker nista imela komu krikniti, kajti Utripi so se zakadili na delo.
Pipi je na stvari strmel v slabem smislu. Ni mu bilo všeč in pika. Kako je mogoče, da na kakšni drugi šoli delajo bolje in hitreje in oh in sploh. In zazdelo se mu je, da mora tam teči neki poseben mehanizem, ki je boljši in bolj učinkovit od mehanizma, po katerem tečejo Utripi.
Ko imaš enkrat mehanizem, ki teče, je zelo lahko storiti, da tak mehanizem ne teče več.
In bojim se, da je v Pipijevi glavi začel nastajati načrt, kako bo po svojih močeh pomagal, da se bo mehanizem na II. gimnaziji zataknil. Ta načrt je bil v vsakem primeru zelo grd načrt, ker se tako ne dela. Če je kdo boljši, je pač boljši, in če ga ne moreš pošteno premagati, pojdi raje frnikulat. Ampak s Pipijem je bilo že tako, da mu frnikulanje niti slučajno ni padalo na pamet. Na oči mu je padel sovražni mrak.
Počasi se je odvlekel do razreda, vzel torbo in se napotil proti domu. Nikjer ni bilo več nikogar, ker so se vsi zagnali na tisoč, oziroma če smo natančni, na štiri strani sveta. No in Pipi se je počasi vlekel in vlekel in prispel do konca hodnika. Ko je hotel z nogo brcniti v nihalna vrata, da bi stopil v preddverje in si počasi nataknil čevlje, ga je stisnilo v želodcu. V hipu se je vrgel na tla in začel počasi, milimeter za milimetrom širiti špranjo med vrati.
Ob nabiralniku, na katerem je pisalo UTRIPI, je stal neki povsem neznan mule. Kazalo je, da bi nabiralnik rad odprl, pa mu ni šlo preveč od rok, ker ni imel ključa. Zato je počasi začel frcati in udarjati in boksati v vratca, ki pa se niso in niso vdala. Videl je, da če bo šlo tako naprej, ne bo prišel nikamor. Zato je sedel, si podprl glavo, zrl v nabiralnik in po vsej verjetnosti razmišljal.
Čez čas je sunkovito skočil pokonci, segel v torbo in izvlekel ven stekleničko s črnilom.
»Lopov,« je spreletelo Pipija, »pa menda ne misli...« Fant je najbrž mislil prav na to. Odprl je stekleničko, stopil na prste in hotel črnilo zliti v režo. Pipija je kar vrglo tja in v naslednjem hipu je fantovo zadnjico neka neznana sila treščila nazaj in po tleh, za zadnjico je priletela tudi fantova roka, in ker je bilo v njeni dlani črnilo, se je zlilo še to in potem je bila slika naslednja:
- luža črnila, sredi nje leži en mule, ob strani stoji Pipi in gleda.
»Kaj se pa greš?« je najprej spregovoril mule in počasi začel lesti iz luže, pri čemer se je pokazalo, da si je hlače pobarval na indijsko modro, prav tako tudi sprednji del puloverja in rokave.
»Jaz nič,« je rekel Pipi, »pa ti?« Pogovor je bil prav čuden. Tvorila so ga sama vprašanja.
Samo pri fantih je tudi to pogovor.
»Kaj si hotel s tem črnilom?« je vprašal Pipi.
»A jaz?« je vprašal fant.
»Kaj si brskal po nabiralniku?« je vprašal Pipi.
»A jaz?« je vprašal fant.
»Kaj delaš na naši šoli?« je vprašal Pipi.
»Ali je stranišče kje blizu?« je vprašal fant.
»Ali bi rad dve na gobec?« je vprašal Pipi.
»Kaj se pa greš?« je fant ponovil svoje vprašanje iz začetka.
Pogovor z vprašanji bi se odvijal do ne vem kdaj, če ne bi vrata znova zanihala in bi se ne pojavila snažilka. Ampak tudi ona je bila naklonjena vprašanjem:
»Jejhata, kaj je pa spet to?«
»Padel sem,« je rekel fant, »razbil sem črnilo in se popackal.« Pipiju je zaprlo sapo, a se je odločil, da ne bo imel komentarja, ker je pogovor s snažilko eno, pogovor s sovražnim mulcem pa drugo.
»Ja, pojdi se no umit!« je zahtevala snažilka. Pokazala je na drugo stran hodnika, kjer je bilo stranišče.
Fant je pobral aktovko in odcapljal tja, Pipi pa je hotel za njim.
»Hej,« ga je prestregla snažilka, »počakaj malo, počakaj. Da ga nisi slučajno ti spotaknil?« Pipi se je zdrznil. Mahoma je iz obtoževala postal obdolženec in to mu ni bilo preveč všeč.
»Ne,« je rekel. »Sam vase se je spotaknil in se zložil.« In zatem je, še preden je snažilka lahko še kaj vprašala, dodal, že dirjajoč po stopnicah navzdol:
»Pa na svidenje, no!« Sklenil je mulca počakati pri vratih spodaj pred šolo in mu pokazati nekaj kozjih molitvic. In ko je tako čakal in čakal, je imel priložnost razmišljati.
Ugotovil je, da ga je hudo spravilo v bes, da mule z neke druge šole hoče uničiti prispevke za Utripe. In ker je bil že pri tem, ni mogel nazaj, in je ugotovil, da je najbrž član kateregakoli uredništva besen, če mu nekdo drug uničuje časopis. V dno srca ga je zazeblo in pogrelo obenem.
Zazeblo zato, ker je sam naklepal nekaj podobnega, pogrelo pa zato, ker ni storil tega, kar je naklepal.
V bližnjem zvoniku je udarila ura in Pipi se je zdrznil. Moral bi že biti doma na kosilu, sovražnika pa od nikoder.
V tistem ga je spreletelo, da kot je ena in ena dva, ima tudi vsaka šola dvoje vrat, sprednja in zadnja. Skoraj v zraku se je obrnil in že drvel proti zadnjim vratom. Okrog vogala je lahko pridirkal prav v primernem času, da je zagledal popackanega mu1ca, kako izginja za drugim vogalom. Pipi je zacepetal od jeze, nato pa se je ohladil:
»Konec koncev je kazen že dobil. Mogoče ga bo doma vprašal še oče, kaj je počel s hlačami.« Ta zadnja misel ga je spravila v dobro voljo in veselo žvižgajoč se je odpravil proti domu.
Naslednjega dne je to svojo dogodivščino obesil na veliki zvon. Konec koncev mu niti ne smemo zameriti, če je število mulcev, ki naj bi prišli uničit nabiralnik Utripov, pomnožil s pet, in da je pretep, ki naj bi se v zvezi s tem odvijal, podaljšal na dve uri.
Konec koncev je še vedno bolje o čem takem govoriti, kot pa kaj takega res doživeti, še posebej, če bi bil na primer Pipi tisti mule, ki bi prišel zlivat črnilo.

Kocka izroči steklenico za dan zmage[uredi]

Najtežja stvar na svetu je opisati, kaj dekleta in fantje počnejo spomladi. No, seveda je tu šola in sklanjanje nad zvezki in knjigami, da se izogneš kakšnim odvečnim cvekom. So pa seveda tudi romantični večeri in sprehodi in proučevanje zvezd in kakšni plesi in kakšni obiski in zabave in to. Bajsi in Miha imata vsako pomlad redne težave s trebuhom v zvezi s kupi sladoledov, s katerimi se bašeta. Nekaj starejši fantje imajo težave malo okrog trebuha. Dekleta imajo podobne zadrege, samo ravno obratno kot fantje. Kdor ne razume, naj jih vpraša.
Profesorji imajo težave z učnim načrtom. Vse manj časa je in vse več snovi ostaja. Nerodna reč. In potem, recimo, Dinozaver pravi:
»Toliko za danes, tisto o enoceličarjih si pa poglejte sami!« In ko si pogledaš sam, vidiš, da je to lepih štirideset strani v knjigi.
Kemik je prišel na genialno misel, da bi dva razreda odpeljal na strokovno ekskurzijo v tovarno umetnih gnojil in bi s tem obdelal lep kos snovi.
Približala se je torej sredina maja: denar za vlak je bil pobran, vsa opravičila zavrnjena, grožnje o lepem vedenju izrečene, pridige hčeram povedane.
Naključje je naneslo, da sta bila izbrana tista dva razreda, v katerih je cvetel večji del Utripov. Odpadla je seveda najmlajša generacija, za katero je predvideno, da šele v zrelih Žanovih letih sme izvedeti, kakšen je umetni gnoj.
Ker si Bajsi, Miha, Pipi, Kocka in Razmeš gnojijo možgane z naravnimi gnojili, so pridelali zanimivo misel. Brez vednosti starejšega dela uredništva in še najmanj Kemika je odšla delegacija k ravnatelju. Medo se je sprva mrščil in mrščil, ampak kadar se je on mrščil, je bilo jasno, da bo grmelo, rezultat bo pa v redu.
Torej je pristal, da se obema razredoma pridruži del Utripov, ker bi bilo samo tako mogoče pisati posebno ekskluzivno reportažo o neodtujljivi povezanosti vzgojno-izobraževalnega in industrijskega procesa.
Medo je pristal zato, ker so pred kratkim na šoli po hitrem postopku izdali tretjo številko Utripov. Reportaža naj bi bila krona zadnje, dvojne številke, ki naj izide pred koncem šole, in to bi bilo po Kockini ekspertizi resno in na moč bomba.
»Kaj praviš?« se je zdrznil Medo.
»To bi bilo sila resno in na moč bomba,« je ponovila Kocka.
»Samo, da ne bo kakšnih nepredvidenih eksplozij,« je rekel Medo, jih poslal ven in zahteval, naj mu pripeljejo glavnega urednika.
Bob se je pojavil srednje negotov, ker ni vedel, v katerem grmu tiči zajec oziroma Medo. Pri ravnatelju človek tako ali tako nikoli ne ve, je pa res, da je prav v tem velik čar ravnateljskega poklica, če izvzamemo še potrebo, da ima kandidat za ta poklic nerjaveče živce.
»Lepo ste se dogovorili, da vzamete mlade s sabo,« je začel Medo, »samo treba je, da nekoliko popazite nanje.« Bob ni imel niti najmanjšega pojma, o čem govori ravnatelj, in je samo nekaj zamomljal in pokima1. Zaradi kimanja niso še nikogar ustrelili, čeprav bi bilo mogoče kdaj kaj takega dobro, saj kimavcev le malo preveč mrgoli vsepovsod.
»Dobro bi bilo, da zdaj, ko gre šola h koncu, pogledate tudi, če je komu treba pomagati pri učenju, da ne bodo zato, ker sodelujejo pri Utripih, doma poslušali pridig,« je rekel Medo.
»Hočete reči, da gre z nami na ekskurzijo celotno uredništvo?« se je zdramil Bob.
Medo se je ustavil in se od daleč zazrl v Boba. Razmišljal je, če naj se malo razsrdi. Ampak takle mule se na ravnatelja najlaže požvižga, če ravnatelj skače in besni. Zato se je Medo zahahaljal in rekel:
»Fant, kako pa kaj punce?« Ravnatelj ni vprašal: »Bob, ali si zaljubljen?« tudi ni rekel:
»Bob, punce ti gredo po glavi in raztresen si kot tristo hudičev, porko dindjo,« prav tako ni zbodel: »Za kakšen mesec še odloži ljubezen!« Samo vprašal je: »Kako pa kaj punce?« Bob se je v duhovnem smislu zgrudil srčno zadet. V fizičnem smislu pa je stal kot štor sredi sobe.
»Da, tovariš ravnatelj,« je zamomljal in prikimal.
»No, pa v redu opravi,« je rekel ravnatelj in glavnega urednika počil po rami ter ga istočasno potisnil skozi vrata.
Bob se je opotekal proti razredu in ni natančno razumel, kaj se godi. Ali ga Medo zafrkava, ker je kaj izvedelo njem in Bibi?
Potem pa mu je polagoma začelo utripati v možganih tisto o mlaj šem delu Utripov na ekskurziji. Kot naročen je mimo prišel Bajsi.
»Hej, sablja, kaj ste si pa zdaj izmislili?« je revsknil Bob.
»Nič, mojster glasbe, nič, samo mislili smo, da boš vesel, če gremo z vami, pa smo ravnatelja obvestili, da tako želiš,« je odgovoril Bajsi in ostal v varni razdalji.
»Ha!« je rekel Bob in sprva hotel skočiti, a se je premislil, ker glavni uredniki ne drvijo po hodnikih za zelenci.
»Ravnatelja in mene ste zavrteli,« je samo rekel. »Ampak Kemik vam bo natresel pokalnega plina. To bom pa rad gledal.« Pipi je bil iz dna srca prepričan, da bi Žan, Bob, Pesnik in Genij z navdušenjem gledali spopad med mlajšim kosom uredništva in Kemikom. Ampak Pipi ni bil za to.
Na kolodvoru so se Kocka, Razmeš, Bajsi, Pipi in Miha pojavili nekaj trenutkov pred odhodom vlaka.
Starejši del uredništva se je v posebnem kupeju šel »skupinsko sliko s Kemikom«, ker so želeli videti predstavo. Kemik se je začel pripravljati, da bi se razpočil, ko je Kocka potegnila iz torbe steklenico žganja in rekla:
»Tovariš profesor, vse najboljše za dan zmage!« Kemik se je stresel:
»Prosim?« 
»Pred dnevi smo slavili dan zmage nad fašizmom. Želimo vam vse najboljše in prilagamo skromno darilce,« je mirno rekla Kocka.
Vlak je medtem potegnil.
»To je pa zelo lepo od njih, kajne, tovariš profesor,« je rekel Genij. Genij je računal na nekaj požirkov, poleg tega pa je bil dovolj bister, da mu je bilo jasno, da Kemik zdaj teh smrkolinov ne more zmetati iz drvečega vlaka.
»Hm,« je rekel Kemik, »to je pa zelo... Pravzaprav, kaj pa delate tukaj?«
»Tovariš ravnatelj se je strinjal, da pripravimo posebno reportažo za slavnostno številko Utripov, in smo pač tu,« je rekla Kocka.
V zbirki najpogumnejših šolarjev bo Kocka nedvomno na izjemno pomembnem mestu.
»Ali bo slavnostna številka Utripov tudi posvečena kakšni zmagi?« je vprašal Žan in s tem spomnil Kemika, da je vzel steklenico, ki mu jo je ves ta čas molila Kocka.
»Če je pa tako,« je rekel Kemik, »torej, če je pa tako...« 
»Tako je, tako je!« je zagrmel vagon.
Takoj zatem je Geniju postalo slabo. Rekel je, da mu je stara mama pripovedovala, kako je v takih primerih najbolj priporočljivo žganje.

Osamelo klatenje po kemijskih stezah[uredi]

Vlak je pripeljal na postajo kaj židano skupino šolarjev. Pričakala jih je skupina mladincev iz tovarne umetnih gnojil. Pokazalo se je, da gre za srednjo nejasnost. V tovarni so bili namreč prepričani, da učence vodi profesorica in zato je bil v ta namen pripravljen ustrezen šopek. Kemik je zardeval od nosu do obrobij pleše, se zahvaljeval, prekladal rože iz roke v roko, se skoraj spotaknil ob lastne noge in nato izjavil:
»To bo najbrž za dekleta.« Poteza je bila izredna: v hipu je zardevalo vse, kar je bilo ženskega spola v skupini, fantje pa so se dregali in momljali:
»Glej ga, glej, vsevprek osvaja. Sila, naš Kemik.« Nato so se podali med stroje in valje in kadi in korita in med vse, kar človek lahko sreča v tovarni umetnih gnojil.
Vmes je Kemik odžebral kakšno formulo in vsi so kimali, kot češ seveda, jasno, aha, tako, tako, da, da. Vodil jih je mlad inženir in včasih kaj razložil, čemur je prav tako sledilo na kupe seveda, jasno, aha, tako, tako, da, da.
Na koncu so se vsi zbrali v sejni sobi in postavljali vprašanja. Vmes so kuharice prinesle toplo malico, kar je bilo takoj uvrščeno med najboljše izdelke tovarne, čeprav je bilo jasno, da se bo šele čez čas spremenilo v umetno gnojilo.
Končalo se je tako, da se je tričetrt deklet odločilo za študij kemije. Menile so namreč, da študij, kjer nastajajo takile simpatični inženirji, iz ženskega zornega kota ne more biti slab.
Potem ko so si stresli v ta namen pripravljene roke in se vsevprek zahvalili in poslovili, je napočil povsem nov zaplet.
Mišljeno je bilo, da bi ekskurzija na svoji uspešni poti obiskala še srednje bližnji kamnolom, kjer naj bi se pomudila pri sestavi zemeljskih plasti. S tem v zvezi pa ni bilo mišljeno, da bi lilo kot iz škafa, kar se je začelo dogajati medtem, ko so šolarji proučevali tovarno od znotraj.
Padel je predlog, da bi se zato napotili v domačo gostilno, ki je bila nedaleč od železniške postaje. Do odhoda vlaka so bile še solidno dolge tri ure. Predlog je bil sprejet: ne zato, da bi se tam slučajno kaj pilo, temveč zato, ker bi v posebni sobi lahko izmenjali kaj več misli o tovarni umetnih gnojil in kemiji nasploh.
»Ali je kemično bolj zapleten postopek za pridobivanje žganja iz sliv ali iz sadja nasploh?« je vprašal Genij.
Vprašanje je obviselo v zraku. Oglasil se je Žan:
»Vsaka znanost, ki ni neposredno povezana s prakso, je slaba znanost. Naročimo kakšno slivovko in kakšno žganje kot tako.
Nato skušaj mo ugotoviti, kako je s tem.« Kemik je nekako preslišal to idejo. Ni pa je preslišala natakarica. Na steni je sicer pisalo: Mladini pod 18 let ne točimo žganih pijač. Vendar si je najbrž mislila, naj pijačo prinese Kemiku.
Obenem si je najbrž rekla, da žganih pijač tejle mladini ne bo točila, ampak nalila. Torej je bilo iz njenega zornega kota vse v redu.
Iz zornega kota Kocke, Razmeš, Bajsija, Pipija in Mihe je bilo tudi vse v redu. Najprej, izostali so od pouka. Drugič, po tovarni so letali od delavca do delavke in postavljali vprašanja in si tako ustvarili dobro gradivo za članek. In tretjič, zdaj bodo lahko celo večnost govorili »prosim, oprostite, za danes se nisem mogel pripraviti, ker me zadnjič ni bilo v šoli«.
Zorni kot drugih je bil kemično obarvan. Sklenili so, da bi z vsemi sredstvi skušali napraviti zmes ali spoj ino Kemika in kar največjih količin alkohola. Zanimalo jih je, kako bi taka nova snov reagirala na lakmusov papir ter kakšne bodo njene govorne sposobnosti.
»Pijem na zdravje tovariša profesorja,« je rekel Pesnik in dvignil kozarec soka.
»O, hvala,« je rekel Kemik in predenj so porinili kozarec žganja.
»Pijem na razvoj kemije,« je rekla Pika.
»O,« je rekel Kemik in nalili so mu vina.
Ko so bile zdravice o prav vsem že izčrpane, je bil delno izčrpan tudi Kemik.
Treba je pripomniti, da si je zdaj zlobni del šolarskih src obetal predstavo. Ta predstava se je začela bliskovito in mimo vseh režijskih zamisli.
»Ali imaš rada svojo mamo?« je Kemik sunkovito vprašal Kocko. Kocka je bila tako presenečena, da s svojim jezikom ni mogla ukreniti prav nič pametnega.
Vsa druščina je umolknila. Tišina je bila tako gosta, da bi se jo dalo na debelo mazati na kruh, če bi bil kdo slučajno tisti hip kaj lačen.
»Jaz imam hči, ki ti je podobna,« je rekel Kemik. »Samo ona nima mame, ker ji je zgodaj umr1a.« Zlobni del šolarskih src se je neopazno odkašljal in se bliskovito spremenil v povsem normalni del šolarskih src.
»Tako je to, vidite, tako je to,« je rekel Kemik in spil še en kozarec.
Predstave poprečnega šolarja o tem, kaj je žalostno, so zelo različne. Na vsak način pa je članstvo ekskurzije v tovarno umetnih gnojil z uredništvom Utripov na čelu začelo tej predstavi dodajati še Kemika ob kozarcu.
Pravzaprav je bil to vse manj Kemik in vse bolj človek, mož, ki mu je hudo pri srcu. Pravzaprav so vsi po vrsti ugotovili, kako se ponuja možnost za ponovno odkritje Amerike. Reklo bi se mu: tale štirioglati, robati, včasih besneči Kemik je krvav pod kožo. Hčer ima, živeti jo mora, žene nima, težave ima, sam je, osamelo se klati po kemijskih stezah, in pri tem srečuje do sebe pretežno neprijazne tipe, kot so Bob, Pesnik, Genij, Žan in v znanem vrstnem redu dalje.
Kako je rahlo neljubezniva slika Kemika kot zmaja za katedrom!
Te misli so poprečne in končne misli. Lahko bi bile bolj solzave in v srce segajoče, če bi popisali Piko in Bibo, ki sta se že nagibali k smrkanju, lahko pa tudi bolj odrezavo moške, če bi pogledali k Žanu, ki se je nagibal k preklinjanju. Pesnik se je delovno nagibal k temu, da bo za zadnjo številko napisal intervju, psihološki portret Kemika.
V tem splošnem nagibalnem vzdušju se je čas nagnil k času odhoda vlaka.
Vožnja nazaj je bila zmes zamišljenosti, sentimentalnosti, družabnih iger in dremanja. Vsak je počel tisto, kar mu je ustrezalo, in seveda tisto, kar je mogel, ker ni bil povsem sam.
Proti večeru so bili nazaj.
»Posebni dopisniki, zbor,« je rekel Bob in zbral okrog sebe Pipija, Miho, Bajsija, Kocko in Razmeš. »Ali ste vsi in nepoškodovani?«
»Smo,« je odvrnil Bajsi.
»Ali bo reportaža jutri napisana?« 
»Bo,« je rekel Miha.
»Ali naj vas sedaj znosim po domovih in vas položim spat?«
»Ni treba,« je rekla Kocka, »morda je tu v bližini kdo, ki bi mu bilo več do tega kot nam.« 
»Odmor za zardevanje!« je čivknil Pipi in pomežiknil Bibi.
»Če me pač silite...« je rekel Bob in jo prijel čez rame, »pa bom, no!«

Zapleta se po hitrem postopku in z vsemi pripomočki[uredi]

V zvezi s koncem šole so velike težave. Očetje in mame vedo, da so napočili usodni trenutki. Očetje torej delajo kilometre gor in dol po dnevnih sobah in govorijo o znanju ter resnosti in delu in kako se je treba učiti, da je iz tebe kaj. Učitelji sprašujejo vsevprek, pregledujejo šolske naloge, hitijo s snovjo in pridigajo tistim, ki jim grozijo slabe ocene. Ribice v akvariju si želijo počitnic, da bi jim zamenjali vodo in očistili stekla. Dekleta in fantje so živa zadrega: želijo si konca, obenem pa vedo, kako se nekaj končuje, kar je težko opisati, samo, kadar pomisliš, te malo stisne.
Utripi so dočakali svoj ustvarjalni višek.
Res je, da so snažilke hodile k Medu ter terjale:
»Ali me ali ciklostil!« Ciklostil je namreč pri zadnjem tiskanju poškropil več sten ter tal kot običajno. Uničil je tudi celo vrsto fantovskih oblačil, samo s tem niso imele snažilke nobenega dela. Vse mame tega sveta pa tako vedo, da nima nobenega smisla svojim sinovom postavljati kakšnih ultimatov, ker je notranje bistvo vsakega muka, da se kdaj pa kdaj tako posvinja, kot znajo le mulci, ne da bi jih kdo za to kaj posebej učil ali prosil.
Res je, da je Pika jokala, da ne bo nikoli več hodila po razredih pobirat denarja.
Res je, da je znova grozil spopad med tiskarskimi vajenci in šefom proizvodno tehničnega sektorja Žanom.
Res je, da je Genij zabrusil Bobu, da je zaplankan, ker glavni urednik ni hotel objaviti razprave o vplivu težke vode na proizvodnjo lahkih atomskih bomb.
Res je, da je bila Informacija na robu zbesnjenja, ker ji je odgovorni urednik Pesnik »pozabil« dati v branje uvodnik, ob katerem je bilo jasno, da bo Medo znova pobaral Informacijo, če slučajno od daleč ve za nekaj, čemur se menda pravi slovnica.
Res pa je, pri moji veri, da je bila dvojna številka Utripov v redu. Vsega je mrgolelo notri, vključno seveda reportaža o tovarni umetnih gnojil ter intervju s Kemikom, daleč največji odmev pa je povzročil nepodpisan in prav tako mimo tovarišice profesor mentor Klofutarjeve objavljen tekst Zapeljevalni priročnik, s podnaslovom Intimna beležnica nekega J.
Cela šola se je v hipu prelevila v mravljišče detektivskih agencij. Pipi je bil prav strašen s svojimi prijemi.
Srečal je Žana.
»Zdravo, Jan!« Žan je izbuljil oči.
»Intimna beležnica nekega J.,« je rekel Pipi. »Torej Jan...« Sledi kratka burleska Žan lovi Pipija in kako se slednji reši v stranišče.
Malo kasneje je prišel na vrsto Pesnik.
»Zdravo, Jesnik!« Pesnik je izbuljil oči.
»Intimna beležnica nekega J.,« je rekel Pipi. »Torej Jesnik. . .« Sledi enodejanka Pesnik lovi Pipija in kako se prvemu čez nekaj časa ne ljubi več dirkati po hodniku.
Na vsak način sta se iz množice vseh učencev šole rodili dve množici: ena je pripadnikom druge dajala imena na J., druga pa je besnela, nato pa sta zamenjali, in tako naprej.
Zapeljevalni priročnik je bil zbirka raznih duhovitih stavkov, ki so se nanašali na odnose med spoloma, zaželeno pa jih je bilo poljubno spreminjati ustrezno z razmerami. Kasneje se bo pokazalo, da zna Medo uporabljati stavke tudi v odnosu do istega spola.
Nekaj, kar je resno glodalo vse po vrsti, je bilo premišljevanje o tem, kako se bodo Utripi odrezali v tekmovanju za najboljše šolsko glasilo. Dobra volja se je namreč mešala z zelo razumnimi ugotovitvami, da, če so znali na tej šoli proti koncu šole pohiteti s številkami izdanih Utripov, so znali na kakšni drugi šoli storiti isto.
Ko ni in ni bilo nobenih glasov v zvezi s tem, sta se na tajnem sestanku srečala Miha in Pipi.
Sestanek je bil tajen le toliko, ker sta samo ona dva vedela, da je to sestanek, kajti vsi drugi ljudje na tem svetu bi temu rekli: dva muka pohajkujeta po dvorišču.
Stikala sta glavi in kimala in modrovala. Potem sta se naslednjega dne podala v tajništvo šole.
Tajnici sta pojasnila, da morata nujno telefonirati.
»Saj veste, Utripi,« je rekel Pipi.
Tajnica je v zvezi z Utripi doživela že veliko hudega: izdajala je naročilnice, matrice, poslušala pritožbe snažilk in podobno, tako da ni mogla skriti veselja, ker bo v tem primeru zadostoval samo telefonski pogovor.
»Ali vaju lahko za hip pustim sama?« je vprašala, »tole moram odnesti v zbornico!« Pokazala je na neke papirje.
»Kar, kar,« sta zapela Miha in Pipi in se spogledala. To je močno olajšalo stvari, kajti sicer je bil Miha zadolžen, da tajnico nekako zvabi ven in jo tam zadržuje ves čas, ko bi Pipi telefoniral.
Pipi je planil k telefonu in zavrtel številko.
»Halo,« je nato rekel s spremenjenim, globokim glasom, »ravnatelj tu, rad bi glavnega urednika. Da, počakal bom.« Miha ga je vprašujoče pogledal.
»Po drugem telefonu govori,« je šepnil Pipi, »počakati moram.« Nemo sta se gledala, nato se je Pipi zdrznil in rekel:
»Halo, da, gimnazija tu, ravnatelj tu, da, dober dan, da, kako vam gre, da, da, ... torej, da, ... halo, tu, tovariš urednik, na naši šoli, torej, otroci so malo radovedni, da, torej, v zvezi s tekmovanjem za najboljši šolski časopis, da, ... halo, da, da, ravnatelj tukaj, da, ... priimek, da, a ravnateljev, se pravi moj, da, aha, hm, torej, da moje ime je Medo, torej se pravi, ... Jože, kateri Jože, torej, da... ne vem, bojim se, da vas ne poznam, kako, študirala sva skupaj, torej, da, hm, počakajte, bom vprašal, se pravi ne, torej, da, ...« Miha je videl, da se stvar zapleta.
Kadar se kaj zapleta, se zapleta po hitrem postopku in z vsemi pripomočki, kajti v sobo se je vrnila tajnica, malo zatem pa, o groza! - je smola prinesla še ravnatelja osebno.
Pipi je v mislih na najgrša možna mesta pošiljal svojo srečno zvezdo, glasno pa govoril:
» ... torej, da, hm, aha, Jože, ne vem, da, ravnatelj je tukaj, torej... « Potem pa je odločno rekel:
»No, pa hvala lepa in na svidenje.« Položil je slušalko na vilice in se ves tresel in potil.
»Kaj je z ravnateljem?« je vprašal Medo.
»Jaz, torej, se pravi, nič,« je odgovoril Pipi.
V tistem je zazvonil telefon. Ne vem točno, kako se je počutil Miha, vem le, da je Pipi okamnel.
Tajnica je dvignila slušalko.
»Da, trenutek.« Pomolila je slušalko ravnatelju. V njej je zaškrebljal neki glas.
»O, zdravo, Jože,« je rekel Medo. »Da, jaz sem.«

Cela šola se bo važila po celem svetu[uredi]

Medo je torej govoril po telefonu z glavnim urednikom časopisa, kije razpisal tekmovanje za najboljši šolski list. Očitno je bilo, da se fanta poznata od pamtiveka.
To bi v načelu moglo biti dobro, če ne bi bilo slabo. Slabo pa je bilo vsaj za Miho in Pipija, ki sta bila znova v kaši. Če sta bila že v kaši, sta skušala izginiti vsaj iz ravnateljeve bližine.
»Kaj?!« je nenadoma v slušalko kriknil Medo, »menda ne boš rekel?« Pipi in Miha sta odrevenela, ker sta sprva mislila, da se je ravnatelj zadrl nanju. Ko sta videla, da se ni, sta hotela nadaljevati z izginjanjem iz sobe, a ju je znova prestregel Medov glas:
»Hej, vidva!« Ravnatelj je za hip prekril z dlanjo del slušalke, v katerega je govoril, ter se obrnil k fantoma:
»Skličita vse razrede na hodnik. Prav pred vsemi moramo povedati nekatere stvari!« 
»Bova,« sta odčivknila Miha in Pipi in se zlomljeno odvlekla ven. Bilo jima je jasno, da bo izbruhnil škandal, v katerem bosta igrala glavno vlogo prav onadva, če izvzamemo Meda, ki bo predvidoma razsajal in iz oči mu bodo švigale strele.
Razredi so hrumeče napolnili običajni prostor, kjer se je bilo treba zbrati, kadar je ravnatelj želel kaj povedati. To je bilo včasih dobro, če se je Medo razgovoril, in se je dalo zamuditi kaj angleščine ali česa podobnega. Včasih je bilo slabo, če se je nad čim srdil.
Takrat so si vsi fantje in vsi šopki deklet želeli, da bi se ugreznili v tla. Medo je znalo slabih delih učencev govoriti tako nesramno naravnost, da se je natančno vedelo, kako slabo je kakšno delo. Nobenih olajševalnih okoliščin ni pesnil.
Medo je privihral na sredo zbrane množice. Očitno je bil razburjen kot le kaj, tako da sta Miha in Pipi kar samogibno lezla vase.
»Glavni urednik Bob!« je kriknil Medo. »Pridi sem!« Do Meda je najprej prišel vzdih, za njim je negotovo stopal Bob.
»Zapeljevalni priročnik, prvi člen: k osebi, ki te zanima, moraš pristopiti z vso odločnostjo,« je govoril Medo. »Ali sem to dobro izpeljal?« 
»Mhm,« je rekel Bob in se praskal po temenu.
»Odgovorni urednik Pesnik!« je kriknil Medo, in ko ga je zagledal, se je vanj zazrl s posebnim pogledom.
Pesnik se je ustavil ob Bobu.
»Drugi člen: osebo, ki te zanima, glej z nedvoumnim zanimanjem. Ali sem tudi to dobro izpeljal?« je vprašal Medo.
»Ste,« je rekel Pesnik in si vrtal po ušesih.
Po istem oziroma po podobnem postopku so se nakopičili sredi praznega prostora na hodniku in med molčečimi sošolci, polni najrazličnejših slutenj, še Žan, Kocka, Biba, Pika, Razmeš, Bajsi ... »Oho, skoraj bi pozabili!« se je udaril Medo po čelu. »Naj prideta sem še Miha in Pipi, samozvana ravnatelja te šole, ki rada uradujeta po telefonu.« 
»Torej, sedaj sva tam,« je šepnil Pipi in skupaj z Miho sta pritavala na sredo. Miha je z vso silo vlekel ročno zavoro solzam, kajti vse druge zavore so šle v prejšnji sekundi rakom žvižgat. (Pojasnilo iz svetovne antologije duhovičenja: kako se gre žvižgat rakom? Odgovor: greš, vzameš rake in jim žvižgaš. Kako plačati to modrost? Odgovor: za bralce Genijev v kratkih hlačah je ta modrost brezplačno dodana.)
»Zadnji člen,« je rekel Medo, »osebi, ki te zanima, nedvoumno poveš, za kaj gre!«
Medo si je uprl roke v boke, naredil nekaj korakov v vsako stran, globoko zrl v vse oči, ki so se mu nastavile, nato pa začel:
»Ali vidite tole druščino sredi hodnika?« Ravnatelji kdaj sprašujejo stvari, na katere zna vsakdo odgovoriti, a vseeno nihče ne pisne v odgovor.
»Ali veste, kaj so počeli vse leto?«
Medo je zajel sapo, se odkašljal in z najmočnejšim možnim glasom rekel:
»Vse leto so se sestajali in delali, kadar je večina med vami zapravljala čas za kaj drugega.« 
»Oho,« se je zdrznil Bob in pogledal Pesnika, ki je prav tako ravno rekel »Oho!« in pogledal Žana, ki je ravno rekel »Oho!« lin pogledal Kocko, ki je ...
Uredništvu Utripov se je sredi te množice ohojev namreč zazdelo, da se stvari odvijajo bolje, kot so mislili.
»Vse to leto so urejali in tiskali šolski časopis, Utripe. In Utripi so...« Medo je pomolčal. Genij je bil prepričan, da bo rekel...
»čisto navadna svinjarija« ... ali kaj podobno strašnega.
Medo je zrl v obraze po hodniku in se zdrznil:
»Kaj sem že hotel reči?«
»Da so Utripi ...« je rekla Biba.
»Točno. Torej, Utripi so najboljši šolski časopis in so zmagali v tekmovanju. In zaradi tehle pokavcev in smrkavcev in deklet in fantov ...« Tu se je Medu glas zlomil. Ni mogel več igrati besnečega ravnatelja, ker je pač veliko novico že povedal. Ampak ravnatelji najraje skrijejo svojo dobro voljo in veselje in ganjenost s tem, da se delajo še bolj besni.
»Zaradi tele druščine torej tule sredi hodnika sem važen, da bom počil in kar po stropu bi hodil od ponosa. Orko dindjo, otroci, temu vašemu Medu ste pa res naredili veselje. Cela šola se bo važila po celem svetu. Kaj zdaj stojite, štori salamenski, pridite no sem...!« 
Hodnik je zahrumel in šola se je zamajala. Sredi nepopisne gneče pa je Medo objemal vse uredništvo hkrati in istočasno stresal roke, kuštral lase, drgnil ušesa in udarjal po ramah. Statistika bi zopet počasi morala beležiti sunke med rebra, pohojene prste, udarce po ramah, besede navdušenja in fantovske možatosti, dekliške vzdihe in vsesplošne krike.
Pa ni, saj se skoraj nikoli nič ne dogaja tako, kot bi človek pričakoval.
Ampak veselje je kar kipelo iz vseh glav in od povsod, in kipelo je v vse glave in na vse konce.
Pojavili so se še profesorji in slavje je bilo popolno.
Uredništvo kot celota in uredništvo kot vsak posameznik zase je nihalo med solzami radosti in raztegnjenimi usti do ušes.
Dolgo je trajalo, preden se je vsakdo počasi napotil na svoj konec. Uredništvo se je, ne glede na pouk, odkotalilo na slavnostno sejo, in nikakor ne morem zanikati, da ni bila mogoče kasneje tudi ,Vesela kremšnita' na sporedu.
»Ali so še kje, ali bodo še kdaj taki učenci?« je rekla Dinozaver in se zazrla v Meda.
Medo ni bil ravnatelj, ki bi ga vsako vprašanje streslo iz hlač, zato je rekel:
»Seveda so in seveda bodo. Ves svet je poln Bobov in Bib in Pesnikov in Pik in Genijev in Pipijev ... prav nikoli jih ne bo zmanjkalo. In veste, kaj? Mislim, da je zaradi tega najlepše na svetu biti ravnatelj take šole.«
»Če seveda izvzamemo poklic profesorja na prav taki šoli,« je rekla Dinozaver. Če pogledamo natanko, je to rekla iz srca.