Generalovi uri
| Generalovi uri. M. B. |
| |||||||||||||
Stari general je nekaj izkusil na svetu. Udeležil se je več vojn in sam je govoril o sebi: »Kaj je strah, ne vem!« In še bolj pogosto je rekel: »Prijatelji, marsikaterega sem poslal na oni svet, svojih rok pa nisem iztegnil po tujem imetju.«
General je bil neoženjen, vesel dečko, ki prijetne družbe ni nikdar zametal. Zunaj mesta je stanoval njegov stričnik z mnogobrojno družino. Tam je general rad prebil svoje večere. Kartali so, kadili, govorili in večkrat se je general že pozno v noč podal proti domu.
Nekoč se je izvršil v mestu umor; o tem je vse govorilo. Govorili so o celih tolpah roparjev, ki nadlegujejo ljudi. Pametnejši pa so bili mnenja, da je v mestu, kakor v vsakem drugem, nekaj podlih ljudi, ki so za vse pripravljeni. Druge nevarnosti ni, kakor da pade človek v roke nesramnega žepnega tatu.
General se je smejal: »Rad bi videl tatu, ki bi si upal nad mene, starega vojaka.«
»Zakaj ne, striček?« je ugovarjal domači sin. »Preden zapaziš tatvino, je lump že bogvekje.«
»Seveda,« je rekel mlajši brat, »on se na cesti trči ob tebe — in že ima tvoj denar. Vidiš, tako!« In po opičje je zdrsnil mimo generala in segel v žep njegove suknje.
Najmlajši otrok družine se je pa oklenil starega generala, bila je desetletna zelo ljubka deklica in je rekla: »Danes, dragi striček, ne pojdi od nas. Tako je že pozno, lahko te kdo napade na poti.«
»Marija ima prav, je res že pozno v noč, saj lahko pri nas prenočiš,« je potrdila mati.
General je skočil s stola. Jezilo ga je, da bi iz golega strahu izpremenil svoje navade. »Le pustite me, jaz sem najrajši med svojimi štirimi stenami,« je rekel trdo.
Pogledal je hitro na veliko uro na steni. »Presneto, že čez polnoč,« je rekel in se ni dal več muditi. Samo mali Mariji je zaupal, da jo potolaži, da ima s seboj revolver. Potem je pa hitro odšel v temno noč.
Da, temno je bilo kot v rogu. Temno je bilo tudi, ko je general zapustil drevored in stopal po cesti. Težki oblaki, skozi katere se ni svetlikala nobena zvezda, so ovili vse nebo. Bližnja reka se je izdajala s svojim šumenjem, veliko mesto pa po slabotnem siju, ki se je dvigal pod črne oblake.
Po polurni hoji je prišel do mesta. Toda tukaj ni bilo veliko boljše. Temna in tiha je ležala pred njim dolga in široka cesta v predmestju. Nobene luči v oknih, nobenega človeka na cesti. Generala je prevzelo čudno občutje, ki ga ni poznal niti v globokih gorskih soteskah za časa vojne. Ne strah, nikakor ne. Toda vendar neka neprijetnost. Zakaj so govorili pri stričniku take neumnosti.
Daleč tam ob koncu ceste je gorela edina slabotna cestna svetilka. Poznal je razdaljo do svojega stanovanja natančno, a danes se mu zdi ta še enkrat daljša.
Zdaj seveda ne more pogledati na uro; počakati mora, da pride do svetilke.
Naenkrat so zadoneli koraki. Iz neke stranske ulice je prišla temna postava, zavita v suknjo. Hitro je stopila proti generalu in ta je segel nehote po svojem revolverju.
Zmerom bliže sta si prihajala pozna popotnika. Ko sta bila čisto blizu, se je hotel general umakniti, oni tudi in tako sta se zadela drug ob drugega.
»Oprostite!« je rekel general.
»Oprostite!« je rekel mož v suknji.
Potem sta šla vsak svojo pot.
Zdaj je dospel general do svetilke; zdaj vendar lahko pogleda, koliko je ura. Posegel je po uri.
Toda iskal je zastonj: ure ni bilo, verižice ni bilo.
Mož, zavit v suknjo, je torej namenoma zadel ob njega. Čisto pravi žepni tat. Ti delajo popolnoma tako.
»Čakaj, lump!« Z revolverjem v roki je drvel general nazaj po cesti.
Da, da, ničvrednež ima slabo vest. Ozira se ... pospešuje korake ... Toda nič ne pomaga. Hitro ga je imel stari vojak in mu porinil revolver pred nos. »Uro sem — ali ...« je zakričal.
»Milost, milost,« je zajecljal do smrti prestrašeni mož in je dal brez ugovarjanja uro nazaj.
Kmalu potem je mogel general razvideti, da je pet minut čez eno.
Ko je prišel domov, je hotel, preden gre spat, obesiti uro ob svoji postelji. Pogledal je debelo od presenečenja. Ura je že visela.
In ta ura ni bila nobena druga, kot stara dobra ura, ki je generala spremljala že v vojni.
Čudno je strmel na uro, ki jo je prinesel domov. Ta seveda ni bila njegovi nepodobna, bila je ura, kakršnih je sto in sto.
Imel je moža, ki mu jo je oropal za tatu, toda oni je njega smatral za isto.