General Humbug

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
General Humbug
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 21. april 1906 (39/91)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

„Izvolite malo šahirati?” me je vprašal soparnega pomladanskega popoldne bledoličen marker priljubljene graške kavarne. „S kom pa?” „Z gospodom tamle!” Pokazal mi je gosta, ki je stoje listkal v ilustriranem zvezku. Mož je bil srednje velikosti, močan in ves rdeč po obritem obrazu pa vratu. Lasje, goste obrvi in kratko pristriženi brki so mu bili že precej osiveli; krepki obradek je pričal o moški energiji. „Generalmajor je, menim, gotovo pa ne vem tega,” je dejal natakar tiho. „Gospoda pa mu pravijo skrivoma le general „Humbug”, ker ima to besedo vedno na jeziku. Jako zanimiv in zabaven gospod je to; ne bo vam žal!”

Zunaj se je napovedovala huda ura. Šel sem torej in se predstavil ekscelenci. Bistro me je pogledal s svojimi malimi lokavimi očmi, zadovoljno zagrohal in me povabil, naj mu sedem nasproti. „Halo, pikolo!” je zapovedal z gromkim glasom, ki je prihajal kakor iz velikanskega soda, „nama dvema par trabuk! Pa lepih! Le hitro, ti zamuda nemarna! Ti praviš, da si pikolo? Humbug! Marš!” Bledični marker nama je prinesel šahovnico in jela sva postavljati in modro potezati. Malič je pridirjal s prižganima smotkama; ne da bi pomišljal kaj dolgo, si je vzel starec lepšo in jel kaditi kakor prekmorski parnik. Zunaj se je stemnilo in na visoko okno so padale prve težke kaplje. V kratkem je bilo okoli naju polno živahnih in predrznih „kibicev” ali vivkov. Nič kaj prijazno ni gledal generalmajor nepovabljenih zaplečevalcev in če se je kdo izmed njih osmelil in kritiziral katero najinih potez ali pa celo hotel komu pomagati z modrimi nasveti, je takoj zarenčal: „Humbug! Ruhig, sonst kommt der Hausknecht!” Zabliskalo se je, strela je udarila nekje v bližini, ulila se je ploha in grom je bučal s kratkimi presledki. „Kako to grmi danes!” je dejal vztrajen zaplečevalec in se splošno ozrl proti oknu. „Kaj bo to! Pri Sommacampagni, Custozi, Novari, Magenti, pri Solferinu, ej, tam je grmelo in bobnelo še vse drugače! Gospod, zavarujte si kraljico! Jaz vam jo že zabelinčim, jaz! Zakaj niste prej potegnili kmeta ondile? Tiho! Kiebitz, halt's Maul! Tako! Šah! Še šah! Pa še šah in amen!” Izgubil sem že dvoje iger in general je žarel od zadovoljnosti. „Dva kozarca malage!” je naročil suholjnatemu natakarju.

„Lej ga zlodja, to naj bo malaga?” je godrnjal, ko je bil pokusil pijačo. „Malaga? I kaj pa še! Humbug! – Hm, prinesi mi ga še kozarček!” Zunaj je lilo vedno huje pa huje in vedno več ljudi je prihajalo vedrit v suho zavetje. Med drugimi je prihitela tudi izžeta žoltolica gospa z vitko živooko gospodično v karavano. Sedli sta k mizi ob steni. „Oho, ali prav vidim?” je rekel general nekoliko meče. „To je pa vendar čudno! Čakajte, poslušajte me!” Odprl si je salonsko suknjo, si zamišljeno pogladil brke in začel: „Ko sem bil še lajtnant v Mariboru, takrat – e – slab pripovedovalec sem, veste . . . Pa kaj bi dolgo otepal okoli? Humbug! Kar kratko naj vam povem, da sem se tiste zlate čase donad preče zaljubil v lepo Neli. Doslej še nisem nikomur nič pravil o tem, no, pa danes je tako, –tako čuden dan ali kako naj bi rekel, in nekoliko nalezel sem se ga že tudi . . . Saj vi ne boste zlorabljali moje odkritosrčnosti, kajneda? – Prosim, poglejte nepreočitno tisto mlado damo tamle! Na vsem svetu cela Neli, pravim vam! Tiste modre, žive oči, tista usteca, tisti zlati laski, tisti poredni izraz na kapricioznem obrazku, vse, vse čudovito podobno! – Seznanila sva se z Nelico na plesu in pozneje sem prihajal večkrat na teden šahirat k njenemu očetu. No – ni vam treba misliti, da mi je bilo res bogvekaj do te vsekakor imenitne igre! Hm, kadar je očka ves zamišljen strmel v figure, sva se lovila midva z Neli pridno z očmi in si namigavala – i, saj menda sami veste, kako se prede taka reč. Včasi je starec tudi izginil za nekaj trenutkov in prepustil igro nama. O, lepo sva igrala! Presveti Radecki, enkrat pa naju je zasačila Nelina mati, ko sva se pravkar hotela drug drugega pojesti od same zveste ljubezni in se poljubljala in objemala, da že ni bilo več lepo! Skratka: razodel sem mamici, da mi more moja teta Tilda pomagati s kavcijo, in se nemudoma zaročil z dražestnostasno Nelico. Ti humbug, ti! Moja čudna teta Matilda je imela res denarja najmanj za dve lajtnantski kavciji. Ker mi je bila neštetokrat naglašala, da bom kdaj njen edini dedič, sem o prvi ugodni priliki odpotoval k njen na Kranjsko. Prebivala je osamela na gorenjski graščini. Bila je vedno višnjevo oblečena, tega pa nevem, zakaj. Živela je redno kakor ura. Razen koledarja ni brala ničesar in je krepko zaničevala puhni svet in vse novice. Cvetličnjak in par žoltookih mačk, to ji je bilo vse razvedrilo in veselje, humbug! »Kaj? Ože – ože – oženiti se hočeš? A, a, a!« se je začudila, ko sem ji razložil težnje svojega zaljubljenega srca. »Zakaj pa ne? Ali mislite, da sem obljubil večno devištvo, kakor vi, neumnica neumna?« mi je bilo že na jeziku, pa sem se premagal v pravem času. »Ljubi, ljubi nečak, le tega ne!« je vzdihnila. Pogledala me je neizmerno žalostno, kakor žrtev, zapisano samemu satanu. Pobožno je sklenila roke in zmajala z glavo, da so ji višnjeve petlje in zanke mahale kakor tožne zastavice globokega sočutja okoli čela. »Ah, tetka, ljuba tetka,« sem jo jel prositi, »saj ne veste, kako se ljubiva Neli in jaz. To ni nobena navadna ljubezen! Oh tetka, kaj pa je, če nama posodite kavcijo, saj obresti ostanejo vse vam!« »Ne, ne, predragi moj! Počakaj, da boš stotnik. Tudi tvoj oče se je oženil premlad in je bil vse žive dni nesrečen . . . Potem ti pa že dam kavcijo; saj si vendar moj edini dedič!«” Generalmajor je izpraznil svoj kozarec in nadaljeval: „Nevihta ponehava; rad bi se peljal na izprehod. Naj toraj kratko končak svoj romanček! Teta Tilda mi ni hotela dati niti beliča! Izprva sem nameraval, da se odpovem častniški službi in posvetim svoje skromne moči pošti. O tem pa zopet Neli ni hotela nič slišati. Zastonj sem jo prosil – razdrlo se je vse. Vzela je bogatega trgovca iz Trsta. Teden po njeni poroki je umrla – moja teta. Prej sem imel ljubico brez kavcije, zdaj pa kavcijo brez ljubice! Humbug, humbug! In šel sem in v par urah zaigral v hazardni igri štiridesettisoč goldinarjev, skoraj polovico dediščine. Ali nisem bil osel, kaj pravite? No, pozneje sem se iztreznil; zdaj igram samo še šah in se ne menim resno za nič več, ker je vse na tem neumnem svetu sam humbug!”.