Gazele (Krajnska čbelica)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Gazele (KČ4))
Jump to navigation Jump to search
˛Strunam. Gasele.
Zbirka Krajnska zhbeliza, 4 (1833).
Dr. Preſhérn.
Kreſ.
Glej Pesem moja je posoda tvojega imena, Oči sem večkrat prašal, ali smem, Žalostna komú neznana je resnica, de jo ljubim, Draga! vem, kako pri tebi me opravljajo ženice, Med otróci si igrala, draga! lani – čas hiti, Al bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve, Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi (Poezije).
Izdano: Ljubljana: Joshef Blasnik, 1833.
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt
1.

Péſem moja je poſóda tvojiga iména,
Mojiga ſerzá goſpóda, tvojiga iména;
V’ nji bom med ˛Slovénſke brate ſladki glaſ sanéſil
Od sahoda do is-hoda tvojiga iména,
Na poſódi v’ slatih zberkah ſlava ſe bo brala
Od naroda do naroda tvojiga iména;
˛S njé ſvitlôba bo goréla ſhè takràt, ko bóva
Unſtran Káronov’ga bróda, tvojiga iména.
Bolj ko Delie, Koríne, Zintie al Lavre[1]
Blo bi posabíti ſhkóda tvojiga iména.

2.

Ozhí ſim vèzhkrat práſhal, ali ſmém
Ljubíti te; odgóvora ne svém.
Od dalezh glédaſh, draga! me prijásno;
Prevsétno vihaſh noſ, ko memo grém.
Zhe v’ tebe ſo obèrnjeni poglédi,
Odtégneſh prèzej ſvoj obràs ozhém;
Al zhe dekléta druge ogledujem,
Sakríti jése ni ti mozh ljudém.
Takó al ljubiſh me, al me ſovráshiſh,
Kakó bi vſtrégel ti, ſromàk ne vém.

3.

Sháloſtna komú nesnána je reſniza, de jo ljubim,
V’ péſmah mojih védna, ſama govoríza, de jo ljubim!
Vé she nózh, ki britko ſliſhi sdihováti me bres ſpanja,
Vé she ſvitla sarja, dneva porodníza, de jo ljubim.
Vé she jutro, vé she poldne ino mrazhni hlad vezhéra
Tiho tôshbo moj’ga bled’ga, vel’ga liza, de jo ljubim.
Prebivaljſha moj’ga ſténam, mirni je ſamóti snano,
Tudi nepokoju méſta ni noviza, de jo ljubim.
Vé she rosha, ki per poti, kodar draga hodi, raſe,
Vé she, ki nad pótjo léta, tíza, de jo ljubim.
Vé she mokri prag njé hiſhe, vſaki kamen bliso njega,
Ino vé, ki memo vodi me ſtesíza, de jo ljubim.
Vé she vſaka ſtvar, kar vedit’ in kar ſliſhati od mene
In verjéti nózhe draga mi devíza, de jo ljubim!

4.

Draga! vém kako per tebi me oprávljajo sheníze;
Právijo, v’ ljubésni moji de nikdár ni blo reſníze,
Kàk ſi brúſijo jesíke, in ti ſhtéjejo na perſte
Per kafeti, kar jih niſim, kar ſim ljubil jih, devíze;
Al poſlúſhaj mojo ſpov’d, in rekla boſh, de ſim nedolshen,
De le ſama tí ſi kriva, zhe je v’ tému kaj krivíze:
Dòkler ne zvetè ſhe rósha, ſo v’ zhaſti per naſ vijol’ze,
Svônzhike, marjét’ze ino druge zhíſlamo zvetlíze.
Kdor ni ſliſhal nikdar péti ſladkih peſem Filomele,
Rad poſlúſhal bo ſternáde, ſhinkovze in druge tíze.
Al je mozh na pervi proſtor jo v’ sbiraljſhah poſadíti,
Mozh ji pervo zhaſt ſkasáti, ako v’ njih je ni kraljize?
Préd dekléta ſo iméle, al kar ti zvetèſh med njimi,
Vſih lepôt nobêna nima dopáſti vezh pravíze.
To pomíſli, ne saméri, de kar ſonze ſim saglédal,
Od ozhí ſo tudi meni ſe usdígnile tamníze.

5.

Med otrózi ſi igrála, draga! lani — zhaſ hití!
Létaſ she unémaſh ſèrza po Ljubljáni — zhaſ hití!
Kòdar hodiſh, te mladénzhi ſprémljajo s ozhmí povſod,
˛Satelítov trop nam svesde kraj osnáni — zhaſ hití!
Sdaj je Hanibal per Kanah premagávez tvoj obràs,
Naſhe ſerza Rim oſtráſhen, ne vſtrahváni — zhaſ hití!
Dékliza prevsétna! smiſli kàk je kratik vſaki zvét,
De je prozh pomlad nar daljſhi she v’ ˛Serpáni — zhaſ hití!
Pevza vbósiga uſlíſhi, ki ga ranil tvoj poglèd,
Pred ko ſtároſt bo Mahaon[2] njega rani — zhaſ hití!
De Helénina lepôta, tolkanj mósh pred Trojo ſmert,
Ni posábljena, le péſem ſama brani — zhaſ hití!

6.

Al bo kal pognálo ſéme, kdor ga ſeje, ſam ne vé;
Kdor ſadí drevó, al bode sréd’lo veje, ſam ne vé;
˛Se pod ſtrôpam nebá trudi lét’ in dan nomad,
Al pa kônez léta bóde kaj priréje, ſam ne vé!
In kupìz po ſvéti hodi, al pa kaj dobízhka bó,
Sa blagó kadar gotóve dnarje ſhtéje, ſam ne vé;
In vojſhák, ki ga trobénta vabi med kanónov grom,
Kaj plazhílo bo vrozhíne, ran in shéje, ſam ne vé;
Lej takó tvoj pev’z gaséliz, al jih bêreſh ti, al ne,
Al pri njih ſerzé ti mérslo ſe ogréje, ſam ne vé,
In al veſh, de tí ga vnémaſh, ti mu pevſki ogenj daſh,
Al ſe ſmel bo rasodéti ſaj posnéje, ſam ne vé.

7.

Vém, da vſaki brav’z drugazhi peſmi moje ſódi:
Eden hváli in ſpét drugi vpíje: fej te bódi!
Ta velí mi: poj ſonete; uni: poj baláde;
Tretji bi bil bolj prijátel Pindarovi odi.
Bó prijéten morebíti tému glaſ gaséliz;
Uni bo pa rékel: kaj sa Vódnikam ne hódi?
Rasujsdánim bódo moje peſmi prenedolshne;
Al terzjálke poréko, de jih je vdíhnil slódi.
Jeſt pa tebi ſami, draga! shêlel ſim dopáſti,
Drugih niſim praſhal, kaj ſe jim po glavi blódi.


  1. Lepòte, ki ſo jih ljubili in prepevali pevzi: Tibúl, Ovíd, Properz in Petrarka.
  2. Imeniten sdravnik v’ Homerovi Iliadi.