Gal v galeriji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gal v galeriji
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (1981). Gal v galeriji. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pred davnimi stoletji
je stal mogočen grad
med praprotjo in hrasti -
v njem je prebival škrat.

Ta škrat ni bil navaden škrat,
ta škrat je bil učen
in razen tega od copat
do čepice zelen.

Škrat Gal mu je bilo ime.
Rad je imel tišino,
da je lahko nemoteno
študiral zgodovino.

Umetnost cenil je nadvse,
vse knjige je prebral,
rad kipe je ogledoval,
vse slike je poznal.

Škrat Gal je bil najbolj učen
od vseh učenih škratov,
škrat Gal je bil najbolj zelen
od vseh zelenih škratov.

Zeleno brado je imel,
zeleno polt, lase,
zelene nohte na rokah,
pa jezik in zobe,

v zelenem stolu je sedel,
zelene knjige bral je,
zelene misli predel je
in tudi, kadar spal je,

zelene sanje sanjal je
v zeleni postelji -
in sploh, na svet je gledal le
z zelenimi očmi.

Pa leta so minila,
porušil se je grad
v stoleten sen utonil
je Gal, zeleni škrat.

Z zelenim mahom, praprotjo,
porasle razvaline
so danes le še bled spomin
in košček zgodovine.

Pa veste, kaj se v lanskem
poletju je zgodilo?
Pod mahom v razvalinah
se nekaj je zganilo ...

Ko da nekdo bi zehal
in se pretegoval ...
Kot bi nekdo zavzdihnil:
"To sem pa dolgo spal!"

Pa dve zeleni roki
predreta plast mahu,
iz luknje nos pogleda -
in mali škrat je tu!

Zeleni škrat mežika
z zelenimi očmi,
otresa s sebe mravlje
in mrvice prsti.

Ozre se naokoli,
zavpije od strahu,
ko vidi razvaline:
"Saj sploh ni več gradu!"

Vse naokoli drevje,
grmovje in suhljad -
kako bi tu prebival
nekdanji grajski škrat,

ki vajen je živeti,
v sobani s slikami,
na zloščenem parketu,
med lepimi stvarmi ...?

In Gal utrne solzo,
obrne se in gre,
a kam se je namenil,
tega še sam ne ve.

Na srečo ga uzre golob,
ki mimo prileti,
v stiski ga poprosi škrat,
da reši ga skrbi.

Prijazni ptič ne reče nič,
le hrbet mu nastavi,
počaka, da se Gal vzpne nanj,
in se na pot odpravi.

Vso noč letita brez postanka,
ves čas nad glavno cesto,
in ravno, ko se dan stori,
prispeta v glavno mesto.

"Golobček, hvala," reče škrat,
"dovolj bo potovanj,
odloži me na kakšen grad,
da se naselim vanj!"

"Saj zdaj ni več nikjer gradov,"
se zasmeji golob,
"ne veš, da jih že zdavnaj je
uničil časa zob?"

"Kaj pa je tam," zakliče Gal,
"glej, tistale palača ..."
"No, prav, ponesem te še tja,
če misliš, da se splača."

"Glej, GAL-erija piše tu -
to je pa čudna reč,
se pravi, da vedo za me?
Ej, to mi je pa všeč!"

"Adijo, škrat, mudi se mi,
doma me čakajo!"
Golob sfrči, a škrat strmi
skozi ključavnico.

Pa si popravi čepico,
tesno prepaše suknjo,
zajame sapo - brez težav
se splazi skozi luknjo.

Oho, kako je tu lepo!
In kakšen blažen mir ...
Iz mraka se svetlika le
kak pozlačen okvir ...

Seveda je precej temno,
a tega mar mu ni,
saj škratje, če še ne veste,
si svetijo z očmi.

Potem se Gal zamišljeno
po sobi razgleduje
pa s kipi, s slikami kramlja
in sam s seboj modruje:

"O, Ana Samotretja,
bi mi povedali,
kaj bere vaša hčerka
v tistile knjižici?

In ti, puščavnik Tilen!
Zares sem te vesel,
ker ranjeno košuto
si v svoje varstvo vzel.

Ej, kakšne krasne hlače!
Pa dragocen obšiv!
Pa čistokrven kuža!
pa plemiški naziv!

Nemarni zmaj, le čakaj,
ne boš končal dekleta -
ko stre te vitez Jurij,
bo rešena Marjeta."

Kar Gal ugleda znan obraz
z nasprotnega zidu,
obraz v okviru temnih las
z domačega gradu.

"Prelestna gospodična,"
jo škrat nagovori,
"ta roža je za vas,
naj z vami vred cveti."

Potem se Gal zagleda
v sosednja dva portreta.
"Graščak mladostni, hej,
je risanka napeta? -

In vi, gospa iz davnih dni,
v svilen brokat odeti!
Kako da se ne starate
ne z dnevi in ne z leti?"

Ko si je odpočil oči,
škrat Gal naprej odrine.
Pred novo sliko obstoji:
"To pa je vtis družine!"

Po turško usede se na tla
k Primicovima otrokoma.
Nekoč je Julija bila
prav tale mala deklica.

Kot vsak škrat tudi Gal pozna
različne čarovnije.
tako pričara v isti mah
Prešernove si Poezije.

Med branjem pogleduje
gospico temnih las.
In šepeta ji: "Luiza,
ah, občudujem vas ..."

A škrat le hip zasanja
in brž se prebudi.
Ljubezen je pač nekaj,
kar le srce teži.

Gal raje se odpravi
na svetli, gladki led.
Kot drugi se zadrsa
in cepne - na parket.

"Predahniti bo treba!"
sam sebi se smeji.
Pod Triglavom v Bohinju
nabira si moči.

Gal gleda lepo sliko:
Vse v soncu so gore;
na trati so pastirci
in vode žubore.

"Na lov, bi radi, boter?
Ej, zajčki, brez skrbi!
Polomljena je puška -
nič se vam ne zgodi!"

Škrat Gal za lovce nima
odprtega srca,
zasuče se na peti
in jezno odvihra.

"Za mizo mož je sedel,
svetilko je prižgal.
le kaj bo v pismu pisal?
Komu ga bo poslal?"

Škrat kuka mu čez ramo,
a mož ne mara prič.
Zato še ob tihožitju
Gal godrnja: "Pa nič!"

Poslednji venec rožic
bo skorajda gotov,
pa s cvetjem okrašeni
priplešemo domov.

"Poveznite na kapico
vsaj enega še meni,"
poprosi Gal otroke.
Pa so že razdeljeni!

Takole sam in praznih rok
kaj neki naj počne?
Gal se ozira naokrog:
Glej, črnsko dekle!

In tam kozak na konju
mirno kot v zibki spi.
Ob tem prizoru tudi Gal
v široki svet si zaželi.

"Uh, saj se nič ne vidi,
tako močno sneži.
Šli bomo v Škofjo Loko,
ko vreme se zvedri."

Ob takšni zimski sliki
še Gala stresa mraz,
da mu kar pomodrijo
zeleni uhlji in obraz.

Morda pa bi še raje
počakal do poletja,
ko rajajo dekleta
kar bosa sredi cvetja.

Še Gal bi rad zaplesal,
a soplesalke ni,
pa zgrabi v roke metlo
in z njo se zavrti.

Ko sonce žge, rdeč parazol
nad glavo dama si razpre ...
A tukaj hitro teče čas
in že jesen v deželo gre.

A Galu proč se ne mudi,
saj si je našel GAL-erijo:
v njej bo pričakal tiste dni,
ko prve breze pozlatijo.

Takrat bo lešnike nabral,
da v kotu nove domačije
med novimi prijatelji
čez hladno zimo se prebije.

Tako si Gal je našel dom:
kot v starih časih v njem živi.
Ponoči s slikami kramlja,
a dan kje dobro skrit prespi.

Še včeraj spal je v gubah
lesenega rokava.
To vem, ker ven je kukala
svetlo zelena glava.

Mogoče ga zdaj skriva
kakšna temačna slika,
mogoče je za srajco
lesenega svetnika.

Sploh pa, kaj skriva se tako,
kaj je tako previden -
kdor ne verjame v pravljice,
je zanj vsak škrat neviden!

Pa vi, človeški škrateljni?
Pojdite v GAL-erijo,
oglejte množico si slik,
ki tam za vas visijo!

A stopajte potihoma,
da škrata ne zbudite,
in slik se ne dotikajte,
da ga ne prepodite.

Če bi zmotili škratov mir -
le kam naj revež gre?
Nikar ga ne preplašite ...
Potihoma ... kajne?