Gabrijan in Šembilija
| Gabrijan in Šembilija. Povest o močnem vitezu Gabrijanu in lepi devici Šembiliji, kakor jo je napisal otec Remigij iz reda malih bratov na svetem otoku Lakijanu, kjer se je godila ta povest. Ivan Lah |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI. • dno |
I.[uredi]
V deželi lepi, v zemlji štajerski
na gradu starodavnem zabreškem
živela sta v zakonu združena
grof Miron in gospa Odilija.
Bog blagoslovil je bogati grad
in dal bogastva njima je dovolj:
imela mnogo sta zlata, srebra,
draguljev in blestečih biserov
in drugih dragocenih kamenov
v zakladnicah bogatih shranjenih,
a v shrambah bili nakopičeni
pridelki so ponosnih zadnjih let
in med čebel in vina polna klet
nudila gostom je sladak pozdrav.
Okrog in krog, kar nesel je pogled,
rodilo polje leto je in dan,
za poljem gozdi so se dvigali
in iz daljave grad pozdravljali
in sredi njih po bujnih pašnikih
odmeval v logih je pastirski rog,
ker čredo pasel grajski je pastir.
Le ene sreče Bog ni njima dal,
le ene sreče v vsem bogastvu tem,
ki sta oba želela jo najbolj:
živela sama sta brez deteta,
ki bi sladilo njima stare dni,
ki bi po grajskih vrtih letalo,
smehljalo se, se pogovarjalo,
po lepih sobah se sprehajalo
in rastlo srečno njima pred očmi,
dokler bi ne prišel življenja čas,
ko poslovila bi se od sveta
in zapustila svojo dedščino.
Gospa pogosto v cerkvico je šla,
molila v grajski je kapelici
in tiho k Bogu zdihovala je,
da blagoslovil njeno bi telo,
da bi uslišal skrite prošnje nje,
ki eno željo nosi le s seboj.
Ko se iz cerkvice je vračala,
pred vrati siromaki stali so,
ubožniki, berači, romarji,
in ona je darila milodar,
da bi molili za njo, da po njih
bi prošnje njene uslišal Bog, ki jih
že toliko je bilo uslišanih.
Pošiljala darove je okrog
na božja pota, cerkvam, revežem,
da pomagala bi sirotam vsem
v nadlogah težkih, da pogledal Bog
bi milostno na njo, da dal za to
bi dete ji neskončno ljubljeno.
A prošnje nje zaman so bile vse
in vse molitve in darovi vsi,
in sanje vse, ki jih je sanjala.
V samoti svoji, v zapuščenosti,
dokler da je prišel usodni dan,
ko Bog ozrl se je v milosti
na njo, in spolnil željo čudežno,
kakor je v knjigi sveti pisano.
Nekoč gospa iz cerkvice je šla
in vračala se skozi grajski vrt
med rožami in med cvetlicami,
ki so dehtele v tihi božji dan,
po stezah belih vsa omamljena
od skritih želj in srčnih tajnosti
in sedla sredi njih utrujena
na klop je in se je zamislila.
In zdelo se ji je, da sred gredic
na travi vidi malo detece,
ki po stezici proti nji hiti
in steza kakor k materi roke.
Obstala je vsa srečna blažena
in ni verjela, da je to le sen,
ki se rodil je iz nje srčnih želj
in zginil prej je, ko je mislila.
Hitela urno mu naproti je
z rokami razprostrtimi, da bi
tako sprejela ga, objela ga
in stisnila ga k sebi na srce.
A prazne bile so stezice vse
in rože po gredicah naokrog
so le otožno glave sklanjale,
kot da venijo brez vse radosti.
Gospa ostala sama je sred njih
in žalostna se zgrudila na tla
in britko težko je zaplakala
v samoti svoji, v zapuščenosti ....
In ko je zopet dvignila oči,
in gledala čez tihi solnčni vrt,
glej, tam na stezi dete se igra,
oblečeno je v belo haljico,
rumeni laščki ga obkrožajo,
v naročju kup cvetlic natrganih,
ki jih prebira, dviga, se smehlja
in maha z drobnimi rožicami ....
Gospa vsa srečna gleda detece
in se ne gane, da ne zgine spet
ji spred oči ta čudokrasni sen,
če skušala bi se približati.
A zginil je. In ona sredi rož
zakrila si z rokami je obraz,
da bi v spominu gledale oči,
kar kratek čas so v sanjah gledale.
Tako zaspala je utrujena
in sladke sanje je zasanjala:
po vrtu je prihajal siromak
z veliko brado, belimi lasmi,
a jak, krepak kot stari romarji,
ki so v deželo sveto romali.
Približal se je tiho, sklonjeno,
s koraki trudnimi, kakor oblak,
ki v solnčnem svitu preko zemlje gre,
in kakor mrak obstal je poleg nje,
in gledal jo z globokimi očmi.
A stegnil roke ni proseče v dar,
le čuden žar sijal mu z oči
in glas njegov je bil udar valov,
ki sliši se z bregov oddaljenih.
In rekel je v besedah slavnostnih:
»Prihajam k tebi iz daljnega sveta
in nosim s saboj ti veselo vest,
da prošnja tvoja bo uslišana,
do svetih mest prišla je združena
z molitvami. Zato naj se zgodi,
kar si želiš. Uslišal te bo Bog,
ki je ustvaril zemlje krog in vse,
kar je, če s svetim postom sedem dni
v pobožnosti svetnika preživiš,
ki nosil je na ramah Kristusa,
nebes in zemlje naše stvarnika,
rešnika in zveličarja sveta,
svetnika po imenu Krištofa,
ki je patron otoka Rabskega.
Tam cerkev je in tihi samostan
obdan okrog od širnega morja,
kjer svete se device zbirajo,
ki služijo Bogu za grešnike,
ki vrže k njim na otok jih vihar.
Za dar veliki, ki ga tu dobiš,
vrnila boš svetniku mali dar,
da dete svoje njemu posvetiš,
da bo živelo med devicami,
ki molijo in se žrtvujejo
in večne smrti obvarujejo nje,
ki v viharjih morskih umirajo ...
Odšel je romar tiho skozi vrt
med rožami in med cvetlicami,
ozrl ni se na ponosni grad,
pri vratih kakor senca zginil je ...
Zbudila se iz spanja je gospa
in čudne sanje je premislila,
z rokami mela motne je oči —
a njega ni — na vrtu romarja,
do vrat gospa ga iskat je odšla
in zbegana po vrtu begala,
po poti je pod gradom gledala,
nikjer ni bilo več sledu o njem
in ne o tem, kar v hipu radostnem
je tako živo v sanjah videla.
A zdelo se ji je, da vse okrog
neba obok odseva v čudežih,
odmeva vse v besedah slavnostnih,
in vse skrivnost objema čudežna
in polni z njo vse njeno se telo
in blažena obstala je tako
na sredi vrta grajskega. In glej,
vse v barvah živih se razcvelo je
in z vej skrivnostno ji šumelo je,
in vse živi in diha, se žari
in solnce sije s polno radostjo
in vse cvetlice, rože, listi vsi,
in ptice in glasovi tajnostni
trepečejo, šepečejo in nji
se klanjajo in jo pozdravljajo.
In mislila si v srcu je gospa:
»Da bila želja moja bi uslišana,
da spolnil bi se mi ta lepi sen,
da bi rodila se mi deklica,
ki bila roža bi med rožami.«
Tako odšla je med gredicami,
tja v grajsko je odšla kapelicom
da zahvalila skrivaj bi Boga
za ta veliki nenavadni dar,
da vrne ga, kot je usojeno,
nazaj, ko pride čas, kakor veli
ukaz, da na oltar ga položi
v zahvalo za trenutek srečni ta.
Hodila v cerkev je že sedem dni,
postila se in priporočala
se pri prošnjiku čudotvornemu,
sverniku in patronu rabskemu.
Ko sedmi dan iz cerkve je prišla,
čutila je, da ni bil prazen sen,
kar takrat je na vrtu videla,
nje prošnja bila je uslišana.
Ko je prišel pričakovani čas,
rodila se je v gradu hčerkica,
krstili so jo v cerkvi slavnostno,
ime so dali ji — Šembilija.
II.[uredi]
Na grajskem vrtu sred dehtecih rož
sedela mala je Šembilija,
in s cvetkami se poigravala
na belem pesku med gredicami.
In rožni cveti so se sklanjali,
z grmov so k njej se pripogibali,
kot da hoteli bi okrog in krog
s cvetočim vencem jo ovenčati.
Vmes drobni listi vsipali z dreves
so se in padali okrog po tleh,
kot da preprogo lepo pisano
hoteli tkati bi krog deklice.
In ptički švigali so skozi zrak,
po vrtu so se spreletavali,
in glavico so ji obkrožali
in žvrgoleli svoje pesmice.
Tih veter vel je preko mladih trat,
in bajke z listi si je šepetal
in trepetal je okrog deklice,
smehljal se je in s kodri zlatimi
si njenimi je včasih poigral.
Sijalo solnce jasno je z neba,
in z žarki zlatimi obdajalo
Šembilijo, in se razlivalo
nad tratami, da v njem kopale so
cvetlice in gredice se in vonj
kipel iz njih je poln opojnosti.
Na klopi pod drevesom senčnatim
sedela je gospa Odilija,
vsa blažena je zrla v božji dan
in v njem je svojo srečo gledala,
in onih dni se je spominjala,
ko sama v vrtu je posedala,
in hrepeneče sreče čakala,
ki dolgo bila ni uslišana.
In spomnila se je na tisti dan,
ko sama je na vrtu sanjala,
in k nji prišel je prerok-siromak,
noseč od daleč ji veselo vest.
In spomnila se je na oni čas,
ki bil dokaz je božje milosti,
ko je spoznala srečo radostno,
ki čudežno rodila se je v nji.
In spomnila se je na detece,
ki v zibelki se zasmejalo je
in stezalo je bele ročice
in gledalo jo z lepimi očmi,
kot da iz daljnih krajev je prišlo
in išče zavetišča tu pri nji.
In ko preteklo leto je in dan,
na vrt prostran je nesla detece,
in rožice mu je natrgala
in z belim cvetjem ga primerjala.
In tisti čas je prvič slišala
iz ust otroških oni sladki glas,
ki s težkim srcem ga je čakala,
da dete mater je zaklicalo.
Od časov teh le sama radost, smeh,
polnila grad je in dvorane vse,
in rastla mala je Šembilija
kakor na vrtu nežna rožica,
na rokah dobre srečne matere.
In ko tako je z njo posedala
in gledala otroka pred seboj,
spominjala se je na prejšnje dni,
in mislila na čudapolni sen.
In kadar je na vrtu sredi rož
sedela zlatolasa deklica,
in tihi veter vel je skozi zrak
in si igral je z njenimi lasmi,
je bilo vse tako kot tisti dan,
ko sama je na klopi sanjala,
in mahoma je sred cvetočih gred
nedolžno detece zagledala;
in sreča vsa tako zasanjana,
ki bila čudežno je uresničena,
se zdela ji je kakor čuden sen.
In včasih v strahu je nenadoma
zaklicala ime: »Šembilija«,
iz rož se deklica je dvignila
in preko trat je prihitela k nji,
in bilo je tako, kot tistikrat,
ko dete se je v sanjah bližalo.
In kadar mala je Šembilija
sedela sama tam med rožami,
in si igrala tiho s cvetkami,
je dolgo mati vanjo gledala,
ker bilo vse je kot odmev iz sanj.
Zato je rada sanjala tako
in gledala otroka pred seboj.
Tako potekal je na gradu čas,
in kras mladosti rastel dan na dan
kot cvet krasan je in Šembilija
pod varstvom dobre skrbne matere
postala roža je med rožami.
Vse rože njej so se priklanjale,
vsi ptički pesmi ji prepevali,
vsi cveti pota ji nasipali,
ker bila roža je med rožami,
kraljica bila med družicami.
A včasih težka misel je prišla
kot da je iz daljav priplavala
in legla je na srce materi
kakor oblak, ki vsplava v jasen zrak
in sčasoma pokrije vse nebo,
tako prišlo je s črno mislijo
v te jasne dni vse polno žalosti.
To bila je prerokba starčeva,
da pride čas, ko mine sladki sen,
ko bo dorastla mala deklica
in konec bo otroških srečnih let,
in konec bo na vrtu lepih sanj,
in konec bo teh jasnih solnčnih dni,
ko docvetel bo v vrtu nežni cvet
in bo Bogu v zahvalo darovan,
ker bil od njega sem je presajen,
da njemu v čast v tem vrtu dozori.
O tem ta dan gospa Odilija
na solnčnem vrtu je premišljala
in misel ta je zapustila ni,
dasi jo tiho je odganjala,
in sama sebi se čudila je,
da moti jo ta misel žalostna,
ko zunaj sije solnčni jasni dan,
in da zaman odgnati jo želi,
ko vse okrog je v solnčni radosti
in daleč je bodoči tisti čas
ko spremeni se vse, kot na jesen,
ko cvet in svet zagrne prt meglen.
In mislila si v srcu je gospa:
»Zakaj da ravno danes misel ta
me moti tožna neprenehoma?
Menda ne bliža se nesreča kje
nevidoma? Tako priplazi gad
se včasih sred livad pod rožami,
ko sanjajo pod žarki zlatimi,
in skrivajo pod saboj črno prst,
ki je iz nje vzbrstel njih prvi cvet,
a on sred njih si išče skrito pot,
da sikne vanje svoj pogled in strup,
ko up najslajše sanje kaže jim
povsod, in uničuje svet odet
z nebeškimi krasotami. Jako
nevarno je sedeti sredi rož.
In v strahu se ozrla je okrog
in hipoma planila k deklici
in jo v naročje skrbno dvignila
in gledala okrog preplašena.
Tu vrata so na vrt odprla se
in sredi njih je stal pastirček mlad,
boječ pastirček, bos in gologlav,
s pastirsko dolgo palico v rokah,
Lase imel je črne kodraste,
obleko slabo, sivo rašasto,
kot nosijo jo bedni romarji,
kadar gredo na sveto božjo pot,
na plečah čutaro, okrog vratu
piščalka mala mu visela je
kot znak stanu privezana na trak.
Tako je stal pred njo nenadoma
in gledal jo z velikimi očmi.
Gospa od težkih slutenj zbegana
vsa v čudnem strahu trepetala je,
otroka stiskala je na srce,
nevoljna gledala je potnika
in rekla s trdimi besedami:
»Kaj hočeš ti, pastirček, tu pri nas
oglasi se tam zadaj v kuhinji,
tam boš dobil, kar treba je na pot,
če ti drugod ne dajo milosti.«
Tako je govorila z daleka
in proti gradu je odhajala,
in že hotela je oditi v grad,
ko sila neka tajna siloma
korake njene je ustavila.
In rekla mlademu je potniku:
»Odkod prišel si deček tako mlad,
kaj šel iskat si z doma v daljni svet,
pogled mi pravi, da si tujec tu,
da daleč od teh krajev si doma.«
Pastirček odgovoril je tako:
»Res daleč je moj dom od krajev teh,
na trdih tleh, na skalah kraševskih,
tam blizu morja Adrijanskega
je koča stala v gričih skalnatih
obdana od gredic in kamenja,
tam oče mati mi živeli so,
oba pokriva že peščeni grob.
Zapustil kočo sem porušeno
in sem odšel na pot čez daljni svet,
da najdem dom pri usmiljenih ljudeh,
kjer z delom bi zaslužil kruh si svoj.
Že dolgo časa hodim svojo pot.
Ko sem zagledal v dalji beli grad,
napotil sem z zaupenjem se vanj,
kot da bom našel tu svoj drugi dom.
In čudna sila me vabila je
in nekaj v srcu govorilo je,
da v gradu dobri so ljudje doma,
da našel tu bom srca usmiljena.«
Začudena je slušala gospa
in rekla tujcu mlademu tako:
»Srce po željah včasih govori
in s sladkimi nas vara nadami.
Pri nas je slug in hlapcev že dovolj,
pastirjev boljših nam potreba ni,
pri lovcih tudi in pri logarjih
domači so služabniki povsod.
Zato na kakem drugem gradu kje
boš lažje našel službo, dom in kruh,
pri gospodarjih vasi marsikdaj
po mladih dečkih poprašujejo.«
Pogledal je otožno potnik mlad
in rekel z glasom tihim žalostnim:
»Jaz tudi na piščalko gosti znam
in dosti pesem, ki jih sliši rad
vsak, ki jih slišal je, še mnogokrat,
in s tem si služim kruha spotoma.«
Ko to je slišala Šembiljica,
objela mater je okrog vratu
in čudno potnika pogledala
in rekla je vsa srečna — radostna:
»Zakaj si, mati, neusmiljena,
zakaj pastirček ne ostal bi tu
pri nas, zakaj ne pasel bi ovac
na pašnikih in lepe pesmi pel,
in meni tudi včasih bi igral
in z manoj bi po vrtu se lovil
in bajke včasih pripovedoval
iz krajev daljnih, ki jih videl je.«
Pogledala otroka je gospa,
besedam tem se je začudila
in rekla je: »Povej nam, deček mlad,
kako te kličejo in kakšno so ime
pri krstu dali ti?« Tu deček se
poklonil je in rekel je tako:
»Ime, gospa, je moje Gabrijan,
tako pri krstu so krstili me
in to je vse, kar sem dobil v spomin.«
»Ah, Gabrijan!« je vskliknila na glas
Šembilija, kot da je srečala
iz davnih časov znanca dragega,
da se gospa je vsa začudila ...
»Naj Gabrijan ostane tu pri nas,«
prosila milo je Šembilija.
In rekla je začudena gospa:
»Ostani torej Gabrijan, a glej,
da boš hvaležen njej, ki je tako
prosila zate, da ji boš zapel
zvečer po delu svojo pesmico.
A zdaj odidi v grajsko kuhinjo
in okrepčaj od dolge se poti.
Po pašnikih zelenih sredi trat
posedal je ob čredah Gabrijan,
pastirček grajski, kakor prvi dan,
ko je prišel na grad, popotnik mlad
in bil poslan je grajske ovce past:
s pastirsko dolgo palico v rokàh,
ob strani hladna voda v čutari,
kos kruha v prepleteni torbici
in preko ram piščalka pisana,
tako posedal tu je dan na dan,
še vedno bos, ubog in razoglav.
In solnce mu sijalo je z neba
in zlati žarki so se vsipali
z višin nebeških na zeleno plan
in listi v njih so poigravali
in cvetke v njih so grele glavice,
potoček v njih je tiho žuborel
in ptički preletavali so vmes
se krog dreves in peli pesmice,
da je odmeval les in log od njih.
In griči v njih žareli so okrog
in loke in livade pisane
in gozdi so pod njimi drémali
in daljne gore so sijale v njih.
In vse okrog je bilo le okvir
okoli teh zelenih pašnikov,
kjer čredo, mnogobrojno drobnico,
je pasel srečni Gabrijan pastir.
In bele ovce šle so trumoma
ker jutri pojdeš med pastirje v kraj,
kjer pasel boš ovce, dokler na grad
nazaj te ne pokličemo čez čas.«
Zahvalil se je tiho Gabrijan,
udano je pogledal deklico,
ki sladko se mu je nasmehnila,
in je odšel sam v grajsko kuhinjo.
Gospa odšla je vsa zamišljena
po vrtni poti in povsod je stal
pred njo pastirček mal in gledal jo
z globokimi je črnimi očmi,
a ona razumeti mogla ni,
kar čudežno se dogodilo je.
III.[uredi]
po drobni paši, se ustavljale
in dvigale so bele glavice
in se med saboj poigravale.
Za njimi so skakala jagnjeta,
igrala si z rožički mladimi,
v grmičkih so se zaletavala
in v boju med seboj napadala.
Veliki oven stal je sred ovac
in se okrog oziral zvitorog,
kot da bi bal se za družinico,
ki vodil jo po paši je s seboj
kakor previden moder gospodar,
in v boj je vabil vse nasprotnike,
kdor motil je na paši hišni mir,
in vsak prepir razsodil modro je.
In pes čuvaj na straži stal je tam,
da ovce kam bi ne zgubile se,
in vohal in poslušal v jasni zrak,
da kak sovražnik ne priplazi se,
in zdaj pa zdaj zalajal je na glas,
da dal povsod okrog bi znamenje,
če volk od kod bi približaval se,
da stražnik strog pripravljen je na boj.
In ko je videl, da je tiho vse,
da varno je in mirno vse okrog,
prihitel v skokih je čez pašnike,
tjà, kjer sedel je v senci Gabrijan,
in gledal ga je z resnimi očmi.
In Gabrijan se mu je posmejal,
pohvalil je njegovo skrb in trud,
pogladil ga po glavi kuštravi
in za plačilo dal mu kruha kos.
In ko so videla to jagnjeta,
hitela k njemu so od vseh strani,
za njimi ovce so se bližale
in glave so iz gnječe dvigale,
in vse proseče meketale so
in čakale na mal pastirjev dar.
In oven sam za njimi je prišel,
kot gospodar, ki ni mu mar darov,
samo da vodi vse, kot treba je,
kjer zbor njegov nastopa trumoma.
Tako družina vsa se zbrala je
in Gabrijana je obdajala;
in on je stal sred bele množice
kot sredi ljudstva stoji dober kralj.
In zaigral jim na piščalko je,
in čreda mirno je poslušala,
in v širno dalj se čula pesem je,
da drobni plički prileteli so
z dobrav okrog in so utihnili,
da slišali pastirski bi pozdrav,
in iz daljav poslušal gozd in log
in dol in breg je lepo pesem to.
In ko končana bila pesem je,
naprej s pastirjem šla je drobnica,
na paši novi se ustavila
in pasla tam se do večera je.
A Gabrijan posedal tam je sam
in gledal je čez lepi božji svet
in mislil je na svete čudeže,
ki dan za dnem se izkazujejo
ljudem in vsem, ki tu prebivajo
in vživajo darove stvarnika.
In sanjal je o dalnjih narodih
v deželah dalnjih tam za rekami,
in za vrhovi nedoglednimi
in za gorami v sneg odetimi,
ki v daljah skrivale so solnca vzhod
in na večer zakrile ga v zaton.
In sanjal je o kraljih, vitezih,
ki v teh deželah dalnjih vladajo,
prebivajo po dvorih, bisernih,
in vabijo na boj sovražnike
in hrabro z njimi se bojujejo,
zmagujejo in kopja dvigajo,
dokler da zadnjega premagajo.
In o gradovih belih sanjal je,
ki vidijo se nad planjavami,
in na visokih skalah utrjeni
kjubujejo naskokom vitezov,
ki prišli so iz daljnih pokrajin
iskat na grad zakladov, biserov.
In sanjal bajke je o krajih teh,
povesti lepe, vse izmišljene,
o grajskih gospeh, o kraljičinah,
ki po gradovih teh prebivajo,
o kraljevičih, ki po potih vseh
jih iščejo in srečno najdejo,
in o junakih, ki vse zmagajo,
da pridejo na trdni beli grad
in vzamejo za svoj junaški boj
s seboj si grajsko hčer domov za dar.
In vedel ni, od kod prihajajo
te bajke lepe, vse izmišljene,
te pravljice neznanega sveta,
te čudne zgodbe nezaslišane,
ali jih veter s polja šepeta,
ali jih solnčni žarki spletajo,
ali jih ptičke v zraku žvrgole,
ali v samoti kje se skrivajo,
ali doma so na teh pašnikih
ali iz gozdov mu prihajajo
ali od daljnih gor odmevajo
ali izmišlja jih srce samó.
In slušal je iz dalje pesmice,
ki v jasnem nebu so odmevale
in z bajkami so se prepletale
in švigale skoz zrak in zginjale
v oblakih daljnih in spet dvigale
se pred očmi in mamile pogled
s podobami očarujočimi.
In čudno znan se zdel mu je ta svet,
ki v sanjah vanj je gledal dan na dan.
To bile pesmi tistih so svetov
ki bili daleč so oddaljeni,
ki so ležali za vrhovi tam
za rekami, gorami daljnimi
za morjem, za bregovi skalnimi,
ki komaj v mislih mogel je do njih.
Tam se gode te lepe pravljice,
tam vitezi kraljične ljubijo,
junaki v bojih se bojujejo,
tam pojejo se pesmi radostne.
In zdelo se mu je, da bi odšel
in šel naprej bi v ta prelepi svet,
čez gore, reke in doline vse,
naprej brez mej bi hodil noč in dan,
da v te dežele lepe bi prišel
in videl bi bogastvo zlatih mest
in blesk gradov in slavo vitezov,
krasoto deklic v pesmih slavljenih
in boj junakov neustrašenih,
da videl bi te lepe pravljice ...
In srce samo je zasanjalo
o cestah daljnih nepoznanih še,
ki hodil dolgo v mislih je po njih
in videl je tam čudokrasen svet,
kar mu dosegel je pogled, povsod
odprta pot in on je šel naprej.
In glej, prišel je pred veliki grad
in tam pred vratmi zunaj je obstal
in gledal je v cvetoči grajski vrt,
ki bil zaprt je z vrati zlatimi
in poln bil žlahtnih rož; in sredi njih
zagledal je prelepo grajsko hčer,
ki se po vrtu je sprehajala,
in z rožami se pogovarjala
in tiho se nad njimi sklanjala
in bila roža je med rožami.
In gledal je princezinjo zavzet
in zdela znana se mu je tako,
kot da jo videl davno je nekje
na potih svojih čez široki svet,
in gledal jo je lepo, vzvišeno,
kot so kazale prej jo pravljice,
in zdaj resnično stala je pred njim,
kot v sanjah jo je videl tolikrat.
In gledal nanjo je popotnik mlad,
in ona, glej, ozrla se je nanj
in on podobo je iz sanj spoznal:
princesa bila je Šembilija.
In vzbudil se je Gabrijan iz sanj
in ves omamljen je zatrepetal:
na travniku je čreda čakala,
za gore solnce je zahajalo,
in videl je, da vse je bil le sen,
ki je prišel tako nenadoma.
In spomnil se je svojih mladih let,
ko rastel je sred golih kraških skal
in sam ostal na božjem svetu tam,
in moral je oditi v tuji svet —
in prišel je pred lepi grajski vrt
in zdaj pastir je v gradu zabreškem.
Tako na paši sanjal dan na dan
je Gabrijan, pastirček mlad, ko je
posedal sred livad in gledal v svet.
In ko zvečer je solnce šlo v zaton
in znad vrhov je zadnji žarek zlat
jemal slovo in v polje padal mrak,
odhajal s svojo čredo je domov,
zaprl v stajo je vso drobnico
in psa čuvaja pustil je pred njo,
a sam je legel sred zelenih trav
na suho slamo, svojo posteljo
in se zasanjal tja v nebeški svet,
kjer zvezde so se v nebu utrinjale
in zginjale in se pojavljale
in trepetale, lesketale se,
kot da bi z njim se pogovarjale.
In zdelo se mu je, da ves obok
neba okrog je streha božjih rok,
ki skrbno lepo zemljo čuvajo
in pred nesrečami varujejo,
in bele megle nad poljanami
so le odeja dobre žemljice,
ki trudna spava v tihi nočni temi
in sanja v nji najlepši zlati sen.
In tudi on je sanjal sanje z njo,
in tudi on je sanjal sen o nji,
o grajskem vrtu, o princezinji
in lepih rožah in Šembiliji.
In zdelo se mu je nenadoma,
da je zaslišal glas iz daleka,
kot da ga ona je poklicala
in sredi sanj je slišal: Gabrijan!
In vzbudil se je in poslušal je
in slišal je, kako je skozi noč
odmeval glas, ki v sanjah ga je čul
in zgubljal se čez plan potihoma.
Nad seboj videl zvezdno je nebo,
okrog in krog je vse utihnilo,
vse spalo je v pokojnem, mirnem snu,
in spet začul se klic je čudežen
prek paš in polj, logov in travnikov —
in od povsod glasil se je odmev
kot da prišel je iz nebeških dalj:
in zvezde vse so ga ponavljale,
pozdravljače in v njem odmevale —
tako ga klicalo je od nekod
vso noč iz daljnih sanj: o Gabrijan.
IV.[uredi]
Na grajskem vrtu je Šembilija
nemirno po stezicah begala
in ob ograji je postajala
ter v daljni svet široki gledala.
Tam se je tista cesta videla,
ki je po nji odšel pastirček mlad,
ko je zapustil grad in šel takrat
na pašnike domačo čredo past.
In zdelo se ji je, da vidi ga,
kako poseda sredi črede sam,
obdan od bele ovčje drobnice
in piska na piščalko pesmice.
In v pesmih gaji mu odmevajo,
po gozdih glas njegov razlega se
in daleč prek zelenih travnikov
njegove pesmi se razgubljajo.
In spomnila se je na tisti dan,
ko je na grad prišel pastirček mlad,
pri vratih je obstal nenadoma
in prvikrat ga je zagledala.
Tako se vrnil zopet bo nekoč
z zelenih paš — je tiho mislila —
in bo prišel na grajski vrt nazaj,
kot da ga ona je poklicala.
In zdelo se ji je, da prek poljan
po poljski poti sredi travnikov
gre Gabrijan, ves v solncu obsijan,
in jo pozdravlja že iz daleka:
zdaj zginil je v zeleni gošči tam,
ki grad je krog in krog obdajala —
a glej čez čas na grajskih vratih res
je stal pastirček mlad kot prvikrat
in jasno so žarele mu oči,
kakor da solnce v njih svetilo bi,
in ves obraz sijal je v radosti —
in stal tako je nepremično tam,
dokler ni sam ozval se glas njegov,
ko jo poklical je: Šembiljica!
In srce njeno zadrhtelo je,
hitela je vsa srečna, radostna
prek vseh gredic in pisanih cvetlic,
da bi pri vhodu ga pozdravila.
A ko prišla do vrat je deklica,
prikaten mahoma je zginila,
in stala tam je vsa začudena
in žalostna v dolino gledala:
nikjer sledu ni bilo več o njem,
korakov čuti bilo ni nikjer,
in skozi gozd je še odmevalo,
kakor da klical njeno je ime.
In tiho se na vrt je vračala
in šla po stezah vsa zamišljena
in mislila je na ta lepi sen,
ki zginil je tako nenadoma.
Tako je v grajskem vrtu sanjala
in dan na dan pri vratih čakala,
da sredi sanj bi ga zagledala
in tiho z njim se pogovarjala.
Toda zaman so bile sanje vse,
ki vedno zopet so izginjale,
le rože so dehtele v jasni dom
in ptički so po vrtu pevali ...
Zvečer ko solnce je odšlo v zaton
in mrak pokril je tihi dol in breg,
ko je tihota grad objemala
in vsi gozdovi so utihnili —
takrat je čula iz daljave glas,
kakor da nekdo jo poklical je,
odmevalo je: o Šembilija —
in vedela je, da jo kliče on.
Odmeval v mrak je tihi glas njegov
in zgubljal se v večerni lahni temi,
in skrival se med grmi, rožami,
dokler ni zginil nad višavami.
In v noči, ko razpelo je nebo
svoj zvezdni baldahin, Šembilija
iz mehke postelje je vstajala
in v jasno noč skoz okno gledala.
In slišala je iz daljave glas,
ki klical je opojno radostno
kot srca tihi zdih: Šembilija!
In ko je v spanju sladko sanjala,
ta čudni glas budil jo je iz sna,
in ko se je okrog ozirala,
nikogar v sobi ni zagledala,
le stene tiho so odmevale,
in glas ponavljale: Šembilija!
In vstala je iz mehke postelje
in z okna v vrt cvetoči gledala,
in mesečino je pozdravljala,
ki se nad vrtom je razlivala,
da videla bi, ali v nji prišel
je on, ki jo poklical je iz sanj.
In glej, nekoč se razgrnilo je
tam ob ograji temno vejevje
in stopil mlad je kraljevič na grad
in po cvetlicah se oziral je:
in bližal se je tiho prek gredic,
pod okno njeno se približal je,
in pel je pesem čudno — žalostno,
ne veličastno pesem viteško,
pastirsko pesem, ki na pašnikih
pri čredah jo pastirji pojejo.
Spoznala pesem je Šembilija
in razumela čudno pesem to,
in gledala na vrtu viteza —
in mahnila z roko mu je v pozdrav,
a hipoma spremenil se je sen,
in stal pred njo je bos in gologlav
pastirček Gabrijan: in vskliknila
je v radosti vsa presenečena:
»Pozdravljen, vitez moj preljubljeni,
ki si prišel z zelenih pašnikov
pozdravit me s pastirsko pesmijo.«
In gledala mu v jasne je oči,
kot zvezdi dve iz neba utrgani, —
obraz teman od žarkov obsijan
izginjal je počasi skozi mrak
in zginil je ... Le temno vejevje
se ob ograji je zazibalo —
in sen sladak je bil končan. A glas
njegov odmeval je prek jas, vrtov
in zginjal je do zvezd v neba obok;
tišina je zavladala okrog —
in zvezde so se v nebu utrinjale ...
Utrujena je legla v posteljo
in sanjala do belega je dne
od sreče čudežne omamljena,
pričakujoča novih lepih sanj.
Tako živela je Šembilija
in nihče ni doznal skrivnosti te,
ki vsako noč se je ponavljala
in k sebi jo vabila bolj in bolj.
A mati njena je v pobožnosti
molila zanjo v cerkvi vsak večer,
da v varstvu božjem bi se vzgajala
in preživela srečne mlade dni.
Nekoč ji rekla je Šembilija:
»Zakaj ne pride, mati, k nam na grad
pastirček mladi, dobri Gabrijan,
ki ste poslali ga na pašnike
domačo našo grajsko čredo past,
jaz rada v vrtu bi sprehajala
se z njim, igrala si, poslušala
njegove pesmice in pravljice
in skupaj z njim se pogovarjala.«
In rekla je gospa Odilija:
»Na svetu je usojeno ljudem,
da vsak po svoje sreče iščejo,
kakor o nji jim srca sanjajo,
zato se vsak po svoje veseli.
Pastirček mladi srečen bi ne bil
če povabili bi ga k nam na dom,
da bi na vrtu se igral s teboj,
ker dom njegov je sredi pašnikov,
on srečen je pri svoji čredi le,
kjer pase naše bele drobnice
in zraven piska na piščalko si
pastirske svoje male pesmice.
On družbo ima med ovčicami,
ki vse po glasu že poznajo ga,
in pes-čuvaj mu dela kratek čas,
ker zvesta z njim sta si tovariša.
On ljubi polje in zeleni log,
in travnike in pašnike okrog,
nesrečen bil bi, če na grajski vrt
bi bil zaprt in se igral s teboj.
On je iz daljnih krajev k nam prišel,
nihče ne ve, odkod njegov je rod,
gotovo oče mu je bil pastir
in on ostal bo, kar je oče bil.
Ker vsak na svetu ima svoj poklic,
in srečen vsak je, ki ostane v njem,
pastir ni vajen dvornih naših šeg,
in tuj za njega je naš grajski svet.
Kdo ve, če bi zapustil pašnike
in ptičice, ki z njim prepevajo,
in drobnico in bela jagnjeta,
ki z njim na paši se zabavajo.
Kadar doraste, takrat pride k nam
na grajski vrt, da bo postal vrtnar,
če želel si bo sam; tako ostal
do smrti bo pri nas, če sam ne bo
odšel, kot je prišel, po svetu kam
drugam, kakor pastirji hodijo.
A ti si hči visokega rodu,
nekdaj postala boš princezinja,
zato se ne spodobi, da sedaj
s pastirčkom skupaj bi igrala se.
Prišel nekoč na grad bo vitez mlad
in spremljali ga bodo vitezi,
bogati, slavni, vsi ovenčani
in v zlatu srebru okovani vsi,
in pevci z njimi, vsi navdušeni,
ki prehodili mnogo so sveta,
in peli bodo pesmi slavnostne
o slavnih bojih in o vitezih,
ki zmage v bojih priborili so,
in o junakih raznih slavljenih,
ki njih imena širni svet pozna —
in tebi bodo se priklanjali
in pesem peli, te proslavljali,
v dvobojih kopja bodo merili,
se v igrah viteških zabavali
in čakali, da boš ovenčala
med njimi zmagovalca z rožami,
da prvega med njimi viteza
odlikovala boš nad drugimi.
Med njimi bo prelepi vitez mlad,
ki bo prišel iz daljnega sveta,
ves zlat, bogat, z očmi ljubečimi,
ker čul o tebi bo, Šembilija ...«
Tako je govorila vsa zasanjana,
da lastnih sanj se je ustrašila.
Toda Šembilija je le na pol
besede matere poslušala
in mislila je na svoj lepi sen
in glej, naenkrat stal je sredi rož
na vrtu njen pastirček Gabrijan.
In v srcu vsa zatrepetala je
in od veselja glasno vskliknila:
»Prišel je, mamica, jaz vidim ga,
glej, vidim tam na vrtu viteza.«
Prestrašila se mati je zelo
in rekla hčerki vsa preplašena:
»To zdi se ti samo; zdaj ni še čas,
da bi prišel; prešlo bo nekaj let,
potem se vse tako zgodilo bo,
kakor poprej sem pravila ti jaz ...«
In šla gospa je v grajsko cerkvico
in dolgo tiho tam molila je
in čuden strah ji polnil je srce,
ko mislila je na bodoče dni.
Na grajski vrt je šla Šembilija
in te besede je premišljala
in mislila na viteza, in glej,
za gore solnce je zapadalo
in veter skozi mrak je šepetal,
in mir lehak je padal krog in krog
naenkrat glas ozval se iz daljav
in tiho je odmeval v dol in log
in slišala ga je Šembilija:
in šla je ven iz vrta grajskega
in šla po stezi je med njivami
in dalje med razori poljskimi
naprej čez vse zelene travnike,
in prišla je do roba grajskega
na grič prostran, obdan od pašnikov,
pod njim v polmraku že zagrnjena
dolina se je razprostirala.
In tam pastirčka je zagledala,
sedel je sam — in čreda na okrog
se pasla je in pes-čuvaj ob njem
je stražil drobnico. O, Gabrijan!
Tako obstala je in gledala
in zdelo se ji je, da pred seboj
kraljestvo vidi, polno lepih sanj,
ki v njem pastir je najsrečnejši kralj.
Iz sanj se je predramil Gabrijan,
kot da poklical ga je znani glas
in se ozrl je na grič prostran
in je zagledal krasno deklico,
ki stala tam je vsa obžarjena
od žarkov solnca padajočega
v večerni zarji, kakor lahen sen,
ki vsplava pred oči nenadoma
in zgine spet: tako je stala tam,
kot stala bi v nebeški gloriji
in sam verjel ni Gabrijan, da res
je vse, kar kaže mu pogled z nebes,
in stal je ves začuden, nem in plah,
in gledal dolgo je prikazen to,
in bal se je, da ne bi zginila
v temah, kjer lepe sanje zginjajo.
A čuj, skoz mrak zasliši glas sladak,
njen znani glas: moj vitez Gabrijan!
In dvignil k nebu temne je roke
in je zaklical skozi jasni zrak,
ki ga zlatil je zadnji žarek zlat,
ime preljubljeno: Šembilija!
Tako obstala sta in gledala
drug drugega — on sredi črede kralj
v dolini mračni, ona vrh poljan
kraljica v zarji vsa obžarjena.
In ves večer je tiho vstrepetal
in združil veter je imeni dve
in nesel s saboj ju čez širni svet
od zemlje tja do zvezdnatih nebes.
In dolgo stala sta tako molče,
da zadnji žarek je na zemljo pal,
domov odšla je spet Šembilija
po poljskih potih mimo travnikov
in prišla je nazaj na grajski vrt,
kjer mati jo je skrbna čakala,
in rekla je: »Kam si odšla zvečer,
ko solnce je za gore padalo
in po dolinah je že legal mrak?«
Odgovorila je Šembilija:
»Jaz sem po polju se sprehajala,
da naše travnike bi videla
in črede naše, ki se pasejo
tam po dolini, po pokrajini ...«
In mati je globoko vzdihnila
in rekla z resnimi besedami:
»Nevarno je hoditi pod večer
čez polje tja do naših pašnikov,
ostani v vrtu tu pri materi,
ki te varuje vseh nevarnosti.«
In je prijela hčerko za roko
in jo peljala v belo sobico,
in položila v mehko posteljo
in skrbno se nad njo je sklanjala.
A ko na to je padla tiha noč
in čreda v stajah se pomirila,
odšel je iz doline Gabrijan
na pot čez plan na oni sveti grič,
kjer ona o zarji stala je zvečer
in dolgo stal je nepremično tam
in gledal je v visoko zvezdno noč
in gledal čez široki božji svet —
in tam pred njim se dvigal sred vrtov
je stari grad kot sveti božji hram.
In šel je tja prek polj in travnikov,
po potih, kjer je šla Šembilija,
in prišel je do vrta grajskega
in tam obstal je v senci vejevja.
In gledal je visoko okence
in glej, naenkrat se odprlo je
in v mesečini zasijala je
podoba lepa v njem: Šembilija!
In Gabrijan razgrnil vejevje
in stopil je iz črnih senc dreves
in stal je tam obdan od tisoč zvezd,
in gledal v okno neprenehoma.
In tih šepet napolnil je vso noč,
vse cvetke v vrtu trepetale so
v skrivnosti sveti, polni lepih sanj,
ki v njih so srca bila združena.
In vrnil se je Gabrijan domov
in čutil v srcu je sladkost — bolest
opojno, ki je ni imena znal,
obležal je tam sredi travnikov
in sanjal je z očmi odprtimi
visoke sanje tja v neskončno noč.
Odprto je ostalo okence
na gradu vse do jutra belega,
in v mesečini je poslušala
Šembilija, kaj veter šepeta,
in tiho je razločala pozdrav
za njega, ki je k njej prišel to noč
z daljav — za Gabrijana viteza.
Tako potekal je minljivi čas,
prešli so dnevi, tedni, meseci
in leta. In zgodilo se je vse,
kot rekla je gospa Odilija,
nekoč na grad prišel je Gabrijan
in v grajskem vrtu je postal vrtnar.
Živela skupaj sta s Šembilijo,
zalivala na vrtu rožice,
igrala sta si med gredicami,
prepevala si lepe pesmice
in se o bajkah pogovarjala;
a pod večer sedel je Gabrijan
na vrtni klopi sam in na piščal
igral je pesmi. A Šembilija
slonela v oknu je in pesmi te
z veselim srcem je poslušala.
V.[uredi]
Prišla na zemljo nova je pomlad —
in polje vse ozelenelo je,
vrtovi vsi so razcveteli se,
gozdovi v solnce zabliščali so.
In vse brstelo je iz živih tal,
razcvele so se cvetke pisane,
dreves z listjem so odela se
in ptički v vejah so prepevali.
Tako prišel je lepi mesec maj,
ko v solncu je žarelo vse okrog
in pesem se glasila je povsod,
vsa polna hrepenenja sladkega.
Na grajskem vrtu v senci mladih brez
posedal je vrtnarček Gabrijan
in z njim sedela je Šembilija,
ko solnce je za gore padalo.
In rože so dehtele radostno
in ptičke pele neutrujeno
in veter je po listju šepetal
kakor pozdrav iz daljnih svetih sanj.
In bila sta kakor otroka dva,
ki v lepe pravljice verujeta
in rada jih zvečer poslušata
in sanjata o njih vso dolgo noč.
Tako sta ta večer poslušala
skrivnostno pesem, ki jo je s seboj
prinesel veter s kraja južnega
in je o nji po listju šepetal.
In zdelo se je, da vse rožice
to lepo pesem so zaslišale,
da listi vsi so jo ponavljali
in ptičke so prepevale o nji.
Tišina je po vrtu vladala
in vse drhtelo je v opojnosti
in vse je bilo polno tajnosti
in vse v sladkosti trepetalo je.
Od pesmi lepe te omamljena
se prebudila je Šembilija
in dvignila je lepo glavico
in Gabrijana je pogledala.
In njena nežna bela ročica
ostala je tako nehotoma
v njegovi roki, trdi, zdelani,
da sama razumela ni zakaj ...
In Gabrijan se sklonil je nad njo
in videl jo vso lepo, radostno,
in nje oči so bile polne zvezd,
ki so z nebes iz njih odsevale.
In sama glava se sklonila je
in rdeče vroče njega ustnice
molče so nehote poljubljale
In ona bila je kot nežen cvet,
ki je na grajskem vrtu razcvetel,
in on je bil kot tisti temni mrak,
ki je z daljav na tihi vrt prišel.
Tako ostala skrito združena
sta v senci vej in vase srkala
v poljubih sladkih vsa omamljena.
In njemu zdelo se je, da tako
sprejema vase njeno rajsko slast
in ona mislila je, da tako
srce si s srcem srečno šepeta,
da vse, kar skritega je v njih, molče
drug drugemu tam razodevata.
In zdelo njima se je, da tako
živela bi do konca zemskih dnij,
da plavala bi v noč nad zvezdami
in tam živela srečna vekomaj;
da večno bi cvetel nebeški maj
in z njim ostal čarobni ta večer
in pesem tajnostna in ona dva
v poljubu tam na veke združena.
In iskal je presrečni Gabrijan
najlepših, kar kdaj slišal je besed,
in najti mogel ni nobene njih,
kot sladko nje ime: Šembilija! ...
In ona je za en trenutek sam
odtrgala mu sladke ustnice
in trepetaje ga je gledala
In rekla tiho je: moj Gabrijan! ...
In pesem tajna šla je skozi vrt
kot daljne svetle večnosti odmev
in šepetaje šla je skozi mrak
in zginjala v odsev nebeških zvezd.
Tako sta se ljubila prvikrat
v tej majski noči in opojni čar
prevzel ju je popolnoma. »Zakaj,«
izpregovorila je Šembilja,
»zakaj prišel si k nam, o Gabrijan,
povej, kaj videl si po svetu tam,
ki jaz ga ne poznam, ali drugod
ljudje se tudi tako ljubijo,
od kod prinesel si vso to sladkost,
ki opojila me je tajnostno
in v srcu je vzbudila čudno slast« ...
In odgovoril ji je Gabrijan:
»Ah človek je kot cvet cvetočih trat,
ki ga pomlad zvabila je iz tal,
da dal bo zemlji kras in čast in sad,
da raste in cvete in pride čas,
ko razcveti se do popolnosti
in solnčni žarek pride iz večnosti
in ga poljubi; takrat vztrepeta
in takrat šele oni svet spozna,
ki sam njegov je pravi cvet, in kras
sveta in vseh neskončnih tajnosti,
ki našim se očem prikrivajo,
in srečo in življenje, ki je v tem,
da časnost se združuje z večnostjo.
Ti bila si kot mlada rožica,
ki solnčnega je žarka čakala, —
in duša moja te ljubila je —
jaz ljubim, ljubim te, Šembilija!«
In ona rekla je začudena:
»To je ljubezen! O kak mnogokrat
o tem sem že v samoti mislila,
kot rožica, ki je na žarek čakala,
in sanjala o njeni radosti,
in nisem vedela, ubožica,
da taka se sladkost razkriva v nji.«
»Ti dušica,« je rekel Gabrijan,
kako bi mogla vse to vedeti,
ker to najvišja naša je skrivnost,
ki vsi jo skoz življenje iščemo,
in srečen ta, ki našel jo je v čas,
nesrečen ta, ki je okusil ni ...
Glej! koliko na zemlji je cvetov,
glej, koliko na nebu zvezd blešči,
glej, toliko je vseh človeških src,
ki o ljubezni, sreči sanjajo« ...
Tako sta šepetala v tihi mrak
in veter tih je z njima šepetal
in gibal veje mladih belih brez
in polnil vse ozračje s sanjami.
In rekla njemu je Šembilija:
»O kolikrat sem na te mislila,
Ko si na paši bival sredi čred,
in čakala sem, da prišel bo dan,
ko boš prišel nazaj na grajski vrt.
In zdel si se mi, kakor silen hrast
ki vzrastel sam je tamkaj sred dobrav
in daleč veje svoje je razpel
in rast razvnel je daleč pod nebo
in sam stoji pod solncem razprostrt,
in ne boji viharjev se ne strel,
ki na oblakih z njim se bijejo:
stoji osamljen in nepremagljiv
in z živim solncem pogovarja se
in divjim vihrom se postavlja v bran
in sam ostane vedno si enak.
A jaz sem bila kakor brezica
ki vzrastla je sred vrta grajskega
slabotna, šibka in osamljena,
in sanjala je sanje radostne
in čakala ... In zdelo se ji je,
da ji nevarnost od povsod preti,
da lahko jo uniči vsak vihar
in svetli solnčni žar prosila je,
da hrast bi silni, ki je v polju sam,
stal poleg nje in dal zaščito ji,
da on nad njo imel bi vso oblast,
da skrila bi se v šumu njega vej,
kadar hrumel vihar bi okrog nje,
da trudna nanj bi naslonila se
kadar prišla otožna bi jesen,
in v njega senci šepetala bi
o vsem, kar bilo bi mu k radosti.
In misel ta se je vresničila,
prišel si k meni ti, moj Gabrijan;
in breze vse se zde mi sestrice,
ki z manoj vsak večer šepečejo
in bajke mi pripovedujejo
in v mraku tiho z manoj sanjajo.
Spomladi, kadar se ozelene,
so bele, čiste kot devičice,
in solncčni žarki jih obsevajo
in z belim cvetjem jih obsipljejo.
V jeseni, kadar listje rumeni
in mlade sanje se poslavljajo,
takrat pomladni kras odlagajo,
z njim zlati listi na tla padajo,
kot za zahvalo zemlji materi,
ki je hranila nežno njih mladost.«
In on poslušal njeno je povest,
po zlatih lasih jo pogladil je
in čutil blesk je zvezd, ki iz oči
nebeških je zatrepetal in v njih
je videl vse, kar duša govori
v trenotkih takih polnih radosti.
In rekel je na glas: »O kolikrat,
Šembilija, sem iskal te z očmi
v daljavah, ko sem sredi čred
posedal prek zelenih trat
in mislil nate, vse dni vse noči,
in zdela si se mi kot beli sen,
ki nam beži v neskončnosti in vsi
zaman za njim hitimo noč in dan.
A včasih se zgodijo čudeži,
življenje včasih se rodi iz sanj
in glej, sedaj poseda Gabrijan
s teboj, moj sladki sen, Šembilija,
ti sreča ljubljena, ti brezica,
ti solnčni maj cvetoč na vekomaj.«
In temno glavo sklonil je nad njo
in je poljubljal belo brezico,
ki trepetaje odgovarjala
je na šepet, ki v nič ga šepetal
nad njo je kot pozdrav v to majsko noč
skrivnosti polni, močni, silni hrast.
VII.[uredi]
Tako prešel je lepi mesec maj
in z njim prešla cvetoča je pomlad,
ki v nji pod mladimi sta brezami
si šepetala sanje ljubljene
Šembilija in Gabrijan. Tako
posedala sta v senci vsak večer
in breze so se tiho sklanjale
in gledale so vse začudene
in z njima so o sreči sanjale.
In kadar dahnil je večerni dih
skoz veje mlade, vztrepetale so,
kot da iz krajev je oddaljenih
prišel pozdrav in nove sanje v njih
zašepetale so in rade bile bi
v besedah lepih to povedale,
in z zvezdami se pogobarjale
o tem, kar nemo so poslušale.
Zato so liste bele vsipale
na tla pod seboj in pokrivale
zeleno trato, kot da posteljo
poročno bi to noč pripravljale.
Pogosto ptički že utrujeni
po vejah vseh okrog zaspali so
in glavice pod perutnicami
o novih časih so jim sanjale,
a mladi par še vedno je sedel
na vrtu grajskem dolgo v pozno noč,
ker pesem lepa nezaslišana,
po srcih mladih je odmevala,
da pozabila sta na noč in dan —
in svet in vrt in zemljo in nebo
in grad, pomlad, in čas in kras in vse
se v sladke sanje spremenilo je —
in pesem se iz njih je dvignila
visoka do neba, in plavala
sta z njimi prek sveta zagledana
v neskončnost, ki se je odpirala
pred njima in vse svoje čudeže
skrivnostne njima razodevala.
In vrt je sanjam njima v tihi mrak;
cvetlice so v gredicah dremale
in noč je vsipala izpod neba
na listke svoje rosne bisere,
da bile so kakor družičice
poročne, kadar se pripravljajo
na sveto pot, da z doma rodnega
nevesto mlado v cerkev spremijo.
Vse bile v cvetju so ovenčane,
kakor da jutra le bi čakale,
da pride mlada k njim nevestica,
ko pride čas. A nji se ne mudi,
ker sanja sredi cvetja rajskega
v naročju sladkem, dokler je še čas,
o ljubezni mladi med družicami,
dokler ne vzame ženin je s seboj.
In zvezde so nebeške videle
te čudne zgodbe z vrta grajskega
in so svetile skozi jasno noč
na vse. In grajski vrt in vse okrog
je bilo polno sija rajskega.
In nihče motil ni tišine te,
kakor da vedel je za srečni kot
sam Bog in z žarki zlatimi obdal
ga je okrog in pesmi angelske
skrivnostno so z višav odmevale.
In gledala z očmi opojnimi
je v sveto tiho noč Šembilija
in videla je mlade brezice
in cvetice z biseri ovenčane
in sanjajoče zlate zvezdice
in rekla je: »Poglej, moj Gabrijan,
kako je svet ves praznično odet,
ves poln je veselja rajskega,
kakor da vedel bi za tihi kot,
kjer midva skupaj srečo vživava.«
In rekel ji je tiho Gabrijan:
»Zakaj ne ljubil naju bi ves svet,
ker tudi midva ves svet ljubiva
in vse v svoj sladki raj sprejemava
vse lepe mlade bele brezice,
in ptičke, ki na njih prepevajo,
in cvetke z biseri ovenčane
in vse nebeške zlate zvezdice;
saj vsi v ljubezni smo rodili se
in vsi na svetu sreče iščemo,
in vsi v ljubezen spet se vračamo.
A včasih vendar čudno se mi zdi,
da ni res tak ves svet, da ni enak,
da vse, kar v njem je tako lepega,
velikega, neskončno sladkega,
prihaja le iz tvojih mi oči,
iz srca tvojega, ki v njih živi,
da ti si vse, da ti si vsa ta noč
in ves ta lepi svet, Šembilija.«
In rekla mu je: »Ne, moj Gabrijan,
oj, ne govori takih besedi,
da ne razžalil z njimi bi Boga,
ki dal je nama srce, srečo, raj,
ki dal je rasti mladim brezicam
in peti je ukazal ptičicam,
ki cvetkam dal je rose biserne
in luč je dal nebeškim zvezdicam.
Saj mislim včasih tudi jaz tako,
da ti si vse, da prazen bil bi svet
brez tebe, Gabrijan, da kakor grob
bi bil življenja kras okrog in jaz
na njem bi bila kakor mrtev cvet.
In vendar naju je ustvaril Bog
in sklenil naju je od vekomaj,
in v raj življenja naju je poslal,
da bova v njem za večno združena.
Zato si mislim, dragi Gabrijan,
da v tem je mnogo nehvaležnosti,
da za poljube in objeme vse
nikoli ne zahvaliva Boga ...«
In rekel je smehljaje Gabrijan:
»Ti zlati moj otrok, Šembilija,
kaj ni ljubezen ta nebeški dar,
ki v srcu smo prinesli ga na svet,
da z njim najlepše hvalimo Boga?
Pomisli cvetke, ki jih stvari Bog
in pošlje solnčnih žarkov jim z neba!
Kako bi bilo, če prikrivale
pred njimi bi cvetoče glavice!
Saj ne cvetele nikdar bi tako,
brez njih bi revice umirale
in bile kaznovane bi zato,
ker bile res bi nehvaležnice,
da niso radostno sprejemale
poslanega daru jim božjega.
Zato z veseljem gleda le tedaj
oko jih božje, kadar pijejo
nebeške žarke v svoje čašice
in v svitu solnca se napajajo
in gledajo veselo radostno,
in druga k drugi se nagibajo
in s cvetjem svojim se poljubljajo,
šepečejo in tiho božajo —
tako najlepše k Bogu molijo.
In mi smo kot na vrtu rožice:
ljubezen naša je molitev duš,
ki družijo se v tihi radosti,
sprejemajoče tajni božji dar.
In rekla je na to Šembilija:
»Jaz vse verujem ti, moj Gabrijan,
a rožica tem lepše nam cveti,
čim bolj varuje svoj prenežni cvet,
da je prevroče solnce ne umori
in ji prezgodaj cvetja ne ospe ...
»Res je tako,« je rekal Gabrijan,
»toda življenje hitro odbeži
kakor prehitro mine nam pomlad
in mlade rože zamori jesen;
in če zamudile so svoj pravi čas,
svoj sveti kras odnesejo s seboj,
ker niso darovale ga takrat,
ko jim cvetel je solnca zlati maj.
Usojeno na svetu je tako
da žrtvovati moramo mladost,
da se iz nje življenje nam rodi,
ki ne muči ga posvetni čas ...«
In poslušala je Šembilija
besede modre, vse premišljene,
in vendar mogla jim verjeti ni
in svoje misli je poslušala.
»Ah, ni tako,« je tiho mislila
in gledala nebeške zvezdice,
a same so roke objemale
in dvignila je zlato glavico
in vskliknila v poljubu: »Gabrijan.«
In on se sklonil tiho je nad njo,
poljubljal njene sladke ustnice
in ni branila se. In pila sta
iz sladke čase slast opojnosti
in pozabila sta na brezice
in ptičke, ki na njih so spavali,
in cvetke z biseri ovenčane,
in na nebeške zlate zvezdice
in na vse misli in pogovore
in potopila sta se v bajni svet —
in bila sta kot mlada cveta dva,
od solnčnih žarkov vsa opojena
in združena v en sam drhteči cvet ...
Ljubezen kot molitev je bilá
ljubezen je življenje zmagala.
— — — — — — — — — — — — — — —
— — — — — — — — — — — — — — —
Tako živela sta v večerih teh,
ko šla pomlad je prek livad in trat
čez polja pisana, ovenčana,
čez gaje in gozdove radostne,
ob petju ptičev vsa proslavljena
za gore. In že v polju zlati klas
oznanjal je poletje. Tisti čas
končana bila pesem je. Nekoč
prišla je noč in bele brezice
zaman so čakale. Vrt bil je sam
in ptički so samotni sanjali
in cvetke z biseri ovenčane
družice bile so osamljene
in zlate zvezde, gledale z neba
so pozno v nočrana tihi prazni vrt,
le pesem še šumela je skoz noč
spomin teh lepih davnih majskih dnij.
VIII.[uredi]
Takrat ko se je tiha pravljica
na vrtu vsak večer ponavljala,
je sanjala gospa Odilija
nekoč vso noč na gradu težek sen:
sanjalo se ji je, da vzrastla je
na grajskem vrtu krasna rožica,
ki se nad druge vse je dvignila,
vsa bela nežna kakor lilija,
in z vonjem svojim napolnila je
ves vrt in grad in žar bil njen je zlat,
kot da iz solnca se rodila je,
in bila je kakor nadzemski čar,
ki jemlje vid očesu, ker v njem žari
nebeški svit iz večnosti razlit.
In vse okoli je omamljala
s čarobno svojo to opojnostjo,
in rastla je in se je višala
in proti solncu se je bližala,
kakor da žarkom bi naproti šla,
da bi toploto njih sprejemala
visoko tam, kjer še ne motijo
oblaki jih in bele meglice,
ki nad zemljo se temno dvigajo
in čisti žar nebes zakrivajo.
Tako na vrtu razcvetela je
ta lepa bela nežna lilija
in venec svoj blesteči širila
v bohoten cvet je vonja rajskega.
A takrat v listju zašumelo je,
zganilo se je v meji vejevje
in cvetke v gredi vstrepetale so —
po zemlji se je nekaj bližalo,
kakor da črna senca vije se
med travami in med cvetlicami —
in k roži beli se je bližalo,
tja k beli roži sredi drugih rož,
tja k beli, nežni mladi liliji —
in ona stala mirno je sred njih
in k solncu je visoko dvigala
cvetočo glavo vso obžarjeno.
In glej, plazeča senca se po tleh
naenkrat vzpela je navzgor, iz rož
se gadja glava pokazala je
in se po vrtu je ozirala ...
Žarele so peklenske ji oči,
kakor da žrtev bi izbirala,
in pod pogledi so strupenimi
vse rožice venele, umirale,
in v strahu so glavice sklanjale
in čakale obupane na smrt.
A črni gad pogledal je prek njih
čez vrt in je obstal nenadoma
kot smrtni dih sred vrta grajskega,
in s čudnim glasom se je zasmejal,
ko nad cvetlicami venečimi
obrnil glavo je na vse strani
in rožo sredi njih zagledal je.
In plazil se je dalje proti nji
in kimal z glavo je povzdignjeno
in sikal je in pikal naokrog
in bolj in bolj se roži bližal je.
In koder je vodila njega pot,
so rožice se pripogibale,
umikale se, omedlevale,
da čulo se je kakor smrtni jok.
In kamor segel je njegov pogled,
zatrepetal je cvet in sklonil se
kakor zadet od strupa smrtnega,
in sled za njim je bil kot črn trak
razpet čez grede vrta grajskega.
In že je dvignil svojo glavo gad
in rože gledal je in zdaj — oči
mu v strasti zlobni zažarele so,
zasiknil je ... Gospa Odilija
je v strahu groznem težko vzdihnila,
iz strašnih sanj se prebudila je
in gledala je vsa preplašena ...
Na vrtu je sijala zvezdna noč,
vse mirno bilo je povsod okrog,
le njen obupni vsklik od sten
po sobi temni še odmeval je.
In rekla je gospa Odilija:
»Kaj sanje grozne naj pomenijo,
ki bile so mi živo pred očmi,
kot da sem vse v resnici videla?«
In v strahu je na rožo mislila,
na rožo sredi vrta grajskega,
ki bila je kot nežna lilija,
vsa snežnobela, nedotaknjena
od grešnega sveta, obžarjena
od solnčnih žarkov kot nevestica,
ki čaka ženina nebeškega.
In sama sebi govorila je:
»To ona je, to je Šembilija,
po nji je stegnil svojo glavo gad,
in v sanjah videla sem znamenje,
ki čudežno me je opomnilo ...«
In urno je planila s postelje
in vrata v temi je odpirat šla
v sosedno sobo in potihoma
se k postelji je beli bližala,
da ne bi prebudila hčerkice,
če mirno spava sredi lepih sanj.
A prazna tam je bila postelja,
odeja bila je razgrnjena,
in prazno bilo je po sobi vse ...
In zakričala v strahu je gospa:
»Šembilija, kje si, Šembilija,
o dete moje drago, ljubljeno,
kam si odšla? O zlata hčerkica,
oglasi se nesrečni materi,
kam si izginila od nje to noč?«
In slutnja težka mater je obšla,
odšla iz sobice je na hodnik
in po stopnicah odhitela je
na grajski vrt, da vidi, je li res,
kar v sanjah je pregroznih videla.
Prišla je ven in je zaklicala:
»Šembilija, otrok moj ljubljeni,
kje si, kje si, kam si odšla v to noč,
oglasi se nesrečni materi!«
In sredi rož jo je zagledala,
tam stala bela je Šembilija,
obdana od cvetočih nočnih rož,
med travami in med cvetlicami,
in bila roža je med rožami
kot tista snežnobela lilija,
ki vzrastla je tako nenadoma
od solnčnih žarkov vsa obžarjena.
In rekla je gospa Odilija:
Kaj delaš tu, otrok moj ljubljeni,
v polmračni noči, tu med rožami?
Ah, jaz sem težko sanjala,
nevarnost ti preti, Šembilija;
sem sanjala, da v grajski se je vrt
priplazil gad ves grd in bližal se
je tebi, ki si stala sredi rož,
kot bela lilija, ki dviga se
nad rožami in vsa zamaknjena
v nebo se v solnčnih žarkih lesketa,
da polna sladke nje opojnosti
okolica je vsa omamljena.
Tako si stala. In takrat prišel
je gad in dvignil glavo iznad rož —
in ti si tiho, mirno čakala ...«
In v strahu je zaplakala gospa
od težkih sanj že vsa preplašena.
In rekla mirno je Šembilija:
»Odpusti mati, da odšla sem ven,
v to lepo noč iz svoje sobice,
zvabila me je čudotvorna moč,
ki skriva v tihi mesečini se
in v sinjih daljah tke svoj večni sen,
ko plava noč nad zvezdami. Poglej
ta svet brez mej ves z lučkami prepet,
ta čudni kras, krog neba širnega,
objetega v skrivnosti polni mir,
v polnočni čas, ko iz raja svetega
gredo nebeški varhi angelci
in plavajo s perutmi zlatimi,
da ni jih čuti, skozi širni svet
in zvesto vse ljudi varujejo ...
Ko zemlja spi, nad njimi čuvajo,
in vsipljejo jim v dar najlepših sanj.
In vse nebo je kakor baldahin
pretkan od dragocenih biserov
in iz višin se sliši spev svetov,
ki v širni noči Boga hvalijo
in trosijo po tihi zemlji mir,
ki plava nad gorami in dolinami,
da skriva mrak se za poljanami
in zvezde trepetajo radostno
in s cvetkami se pogovarjajo
o sanjah lepih nad višavami.
In čez vrtove veje veterc tih,
kot da prinaša s seboj pravljice
iz slavnih krajev nam oddaljenih
in moti s šepetanjem rožice,
zasanjane, in nosi v svetlo noč
njih smeh in vzdih v tiho odhiti
med bele brezice in šepeta
po njih vrheh, da ptičice budi.
Tako sem stala tu in gledala
ta čar nebeški in poslušala,
kaj šepeta visoka lepa noč
in pesem zemlje in odmev neba.«
In rekla je gospa Odilija:
»In na nevarnost nisi mislila,
ki nosi s saboj jo tema noči,
ki skriva v nji se kakor zlobni gad
in plazi skrito se med rožami
kot nočni hlad, ki cvetje pomori.«
Odgovorila je Šembilija:
»Saj zdi se mi, da grajski vrt zbudi
se šele v noči, kadar vse zaspi,
in sanje vse okrog zagrnejo,
takrat se cvetke moje ožive
zja in sem kot kraljica sredi njih,
ki vse skrivnosti mi razlagajo.«
In rekla je gospa Odilija:
»Saj tvoje so po dnevi rožice,
ne moti jim po noči sladkih sanj,
naj mirno v mesečini spavajo
in zjutraj, ko se v solncu zdramijo,
prišla boš ti iz svoje sobice,
da kot kraljico te pozdravijo.
Ne delaj, hčerka, materi skrbi,
ki v strahu zate vedno trepeta,
da temne te ne zvabijo moči
iz varnega zatišja grajskega.«
In šla je z materjo Šembilija
po belih stezah med gredicami,
po rosnih travah med cvetlicami
in rožami, ki so se klanjale,
kot da bi se od nje poslavljale
in plakale so solzne bisere,
ki bile z njimi so ovenčane,
ker šla je mimo njih nevestica,
ki so jo čakale po teh nočeh
presanjanih, in jo pozdravljale
brez upanja, da pride še kedaj
nazaj v naročje ženina ... Tako
končala se je lepa pravljica.
IX.[uredi]
Odšla je v sobico Šembilija
in legla je na belo posteljo,
zakrila si z rokami je obraz,
obdan od zlatih las, in vzdih globok
izvil se je iz prs neskušenih
in solz potok se vlil je prvikrat
na mehko vzglavje, kjer je vso pomlad
o sreči sladke sanje sanjala —
tako je dolgo, dolgo plakala.
Vrnila se gospa Odilija
je v svojo sobo in se zgrudila
pod križem je na tla. In videla
pred saboj je telo Zveličarja
obdano z ranami krvavimi
in glavo s trnjem kronano. In glas
je slišala, ki ji govoril je:
»Glej, iz ljubezni sem trpel za vas ...«
A ona je v molitvi dvigala
roke obupane in klicala:
»Odvzemi, o Gospod, mi kelih ta
trpljenja težkega, glej mater tu,
obupano, ki eno le pozna
na svetu srečo: hčerko ljubljeno.«
In je prosila dobrega Boga,
da rešil hčerko bi nevarnosti,
ki v sanjah prej je sanjala o nji.
Tako prebdela je vso dolgo noč
in spomnila se je na oni čas,
ko sama v vrtu je posedala
in sanjala o lepem detetu,
ki se potem ji narodilo je,
kot bil oznanil je popotni mož,
ki je prinesel čudežno skrivnost
in naročilo svetotajno z njo.
Ko zgodbo je tako premišljala,
od težkih misli vsa izmučena,
se spomnila je na usodni dan,
ko je na grad prišel pastirček mlad
z imenom Gabrijan. In mislila
si v srcu je gospa: »Od kod drugod
nevarnost bi prišla, ko deklica
nikogar ne pozna, in vsakemu
zaprta pot je na naš grad? Zakaj
takrat, ko stopil je nenadoma
kot senca črna na naš grajski vrt,
me sumnja temna je prešinila
in ni izginila mi iz srcá dozdaj.
Ali, slutnja težka ni me varala,
srce ljubeče čuti zdaleka
nevarnost vsako, kadar mu preti,
da zamori mu sreče raj. Tako
so trepetale v vrtu rožice,
ko bližal gad se je med travami.
Da, on je on. Vrtnar je tisti gad,
ki v nočnih sanjah sem ga videla,
ker drugi nihče ne prihaja sem
na grajski vrt, da nosil bi s seboj
nevarnost kako za Šembilijo ...«
In rekla to je grofu Mironu:
»Ko prišel k nam je ta pastirček mlad,
ta Gabrijan, da pasel bi ovcé,
sprejela sem ga, da na paši bi
ostal s pastirji med ovčicami,
a zanj prosila je Šembilija,
da z njim na vrtu bi igrala se
in poslušala njega pesmice:
tako prišel je s pašnikov na grad
in v grajskem vrtu je postal vrtnar.
In poleg tega obljubila sem,
da bo postal na gradu našem paž.
Bog varuj greha me nesrečnico,
zdaj zdi se mi obljuba ta preveč,
ker leta so med tem minila že
in z njimi vse se spremenilo je:
odrastla z njim je skupaj deklica,
igrala se in ga poslušala,
a misel zdaj me čudna je obšla,
preveč po vrtu z njim sprehaja se
in rada z njim postaja pod večer ...
Nemir polastil se je mojega
srca, ker zdi se mi, da deklici
neskušeni nevarnost tu preti.
Nocoj sem težke sanje sanjala
in slutnje temne me ohhajajo,
ki jih premagati mogoče ni.
Zato nazaj naj k čredi gre vrtnar
in tam ostane naj, ali naprej
naj gre med svet, da videl bo,
kako drugod si kruha služijo,
povsod bo rad sprejel ga gospodar.
Jaz sama dar mu skromen podarim,
da pojde z njim na pot in spomni se
dobrot, ki vžival jih je v hiši tej.
A tu pri nas drugače bo poslej,
Šembilija ne bo samevala
in sama se ne bo sprehajala,
odrastla je in skoro pride čas,
ko glas o nji junaški vitezi
v gradovih daljnih bodo slišali,
zato ji treba druge družbe je,
ki hčerko bo na to pripravila.
In rekel ji grof Miron je na to:
»Sam mislil sem, da res prihaja čas,
ko pridejo snubači viteški
obiskat nas, zato družici dve
poklical v grad bom za Šembilijo,
da bosta jo po potih spremljali
in v dobrih mislih jo odgajali;
da deklica zunanji svet spozna
in sliši pesmi slavnih vitezov,
povabil iz sosednih bom gradov
vse znance stare in družine njih,
sinove mlade in prijatelje,
ki vadijo se v igrah viteških,
da na gostiji nam prepevajo,
da lov love po gozdih skalnatih
in v bojih se med saboj merijo,
kakor zahteva viteški turnir ...«
Odšla gospa je potolažena
in v sobico je šla k Šembiliji,
tam sedla je na belo posteljo
in pravila ji je o tem ...
Na vrtu v senci stal zvečer je Gabrijan
in čakal je na lastni svoj ukaz,
da gre od tod na pot neznano kam.
Le njo je hotel videti še prej,
še enkrat, zadnjikrat in slišati
njen glas, besedo sladko za slovo.
In ko prišla je tiho skrivoma
in videl žalostni je njen obraz,
približal se je skozi goščo vej
in v mraku šepetal: »Šembilija,
jaz grem sedaj na tisto daljno pot,
ki bila davno je usojena,
ki v srcu sem začutil jo nekdaj,
ki videl vedno sem jo pred seboj,
ki sanjal cele sem noči o nji.
Tako nekoč na svetu bil je raj
ves poln dobrot, in starši prvi so
živeli v njem brezskrbno radostno,
a prišel njim najvišji je ukaz
in morali so zapustiti gaj
in iti v svet od stvarnika proklet,
da s težkim delom so služili kruh
in v mukah smrti svoje čakali,
in takrat šele, ko je bil zaprt
nebeški vrt in svetli Kerubin
je stal pred njim, in z mečem dvignjenim
pretil nesrečnima izgnancema,
spoznala sta vso srečo rajskih dni.
In meni zdi se, da iz takih sanj
sem vzbudil se, Šembilija.
Ti veš, da v bajkah le se dogodi,
da grajsko hčer ljubiti sme pastir,
ki prišel je, da sam ne ve od kod,
ki rod mu je neznan in dom in stan,
ki neki dan slučajno ga je pot
vodila tod, da prišel je na grad
neznan iskat zavetja mirnega,
in službo je dobil po milosti,
— da ni odgnal od vrat ga gospodar,
prosila zanj je grajska deklica —
in res postal je varuh grajskih čred
in sedem let je služil zvesto tam,
in bil vladar je grajskim drobnicam,
dokler prišel ni čudežni večer,
ko ga zvabilo je na grajski vrt,
da v grajskem vrtu je postal vrtnar.
In v vrtu so cvetele rožice
in sredi njih najlepši cvet, ki sam
ga vzgajal je, da bil bi zemlje kras,
da bil nebes bi najkrasnejši dar,
ki bi slovel čez ves široki svet.
A enkrat sam vrtnar se sklonil je
in je poljubil ta opojni cvet,
in srkal vase je skrivnostni čar,
omamljen od sladkosti čudežne,
začutil je življenja žar — in pil
iz cvetne čaše smrtonosni strup,
da se ločiti mogel ni od nje;
pozabil je, kdo grajski je vrtnar
in kdo je roža, ki od vekomaj
le drugim bila je namenjena;
tako je videl grajski raj odprt
ubog vrtnar, a vedel ni, da zanj
ni rože tam; ko se zavedel je
iz strašne zmote te, obup in smrt
sta napolnila mu srce. Tako,
glej, šele zdaj sem zbudil se iz sanj,
Šembilija, ti moj opojni cvet,
jaz pojdem v svet, tja v daljni kraj,
kjer zgine za vrtnarjem vsaka sled
in dolgo dolgo me ne bo nazaj ...
Ti moja si, a bajk na svetu ni,
ne bom pastir, vrtnar, ne grajski paž,
jaz pojdem tja, kjer sred junaških straž
se svetli vitezi bojujejo,
v dežele pojdem, kjer z neverniki
velike vojske se vojskujejo,
kjer sveta mesta iz sovražnih rok
junaki hrabri osvobujejo,
tam stopim v prve vrste mlad vojščak,
da sila moja z njimi meri se,
da se izkaže, ali sem enak
junakom drugim, ki se bijejo
za čast in slavo in sveta oblast.
In ko ime si z mečem priborim,
se vrnem ž njim v te kraje ljubljene
kot vitez mlad s korakom slavnostnim,
in stopil pred očeta bom na grad.
A ti počakaj me, Šembilija,
in misli name. Če usojeno
drugače je, da v boju obležim,
naj bo, kakor je v nebu sklenjeno,
a ti ne plakaj, moja deklica,
pomisli, da zato sem šel med svet,
da bajko to v resnico spremenim,
ki sva jo tukaj skupaj sanjala,
in v vrtu terti ostane večni cvet.
A ti o njej z vetrovi šepetaj,
o njej se pogovarjaj z rožami
in z zvezdami, ki z jasnega neba
vso noč po svetu širnem gledajo,
in srca, ki se zvesto ljubijo
in ločena po svetu tavajo,
v pogledu svojem spet združujejo.
In ptičke naj jo v svet odnašajo;
če srečam ž njimi se na svetu kje,
da prineso od tebe mi pozdrav,
od tebe in od brezic in od rož,
ki bodo zvesto name čakale,
da vrnem se kedaj, Šembilija ...«
In ona je molče poslušala
besede te in s srcem žalostnim
povesila je lepo glavico
in je udano, nemo čakala ...
In on poljubil bledi je obraz,
pogledal ji v nebeške je oči,
poljubil roke njene ljubljene
in šel je mimo brez in gred in rož
po stezi skozi vrt in rožice
se tiho so za njim ozirale
in sredi njih je stala deklica,
ki bila je kraljica njih; in vzdih
težak je šinil skozi mrak in vse
okrog se v temo zagrnilo je,
le njega je še v luči videla,
kako odhaja v daljni tuji svet,
in gledala je z vrta grajskega,
kako je šel do gozda prvega
in se nazaj oziral spotoma,
dokler ni zginil tam ... In ves večer
je vstrepetal, kot plamen vstrepeta
prej, ko ugasne, in le iz daljav
se sveti kot pozdrav iz večnosti.
In vse okrog se spremenilo je
in bilo je na svetu prazno vse,
utihnile so v vejah ptičice,
zastal je veter ponevedoma,
molčale breze so in rožice
so rosne solzice pretakale —
in temna noč je zagrnila vse.
A sredi vrta je Šembilija
še dolgo stala, nemo gledala —
zgrudila se je sredi rož na tla
in v težki žalosti zaplakala.
Tako jo našla je Odilija,
odnesla jo je v njeno sobico,
jo položila v belo posteljo,
in da izgine strašni žar noči,
zakrila okna je z zavesami.
VIII.[uredi]
Po beli cesti šel je Gabrijan,
ko dan nagibal se je na večer
in mir je legal čez široko plan,
in kjer je pot vodila v daljni svet,
je šel naprej čez polje, travnike
in gledal je nazaj, kjer stari grad
se dvigal je iz gozdnatih vrhov
obdan od hrastovih visokih vej ...
Tam zdaj leži cvetoči grajski vrt
zaprt okrog in krog in zid visok
obdaja ga; tam bele breze rastejo
in rože lepe — in tam sredi njih
stoji zdaj ona. Videl Gabrijan
je vse, kar drevje je prikrivalo,
in zdelo se mu je kot v pravljici:
zgrnile veje so se čudežno,
pokrile grajski vrt so zapuščen
in bajka v njem ostala skrita je,
ki čakala do tistega bo dne,
ko vrne se junak, ki jo vzbudi
in novo se življenje v njem začne.
A težje bilo je sedaj slovo
ko prej, ko gledal je pred saboj vrt
in njo, ko ni bil še zaprt mu raj
ko zdaj, in nihče ne pove, kako
in kdaj se vrne spet, ker mnogi že
tako odhajali so v svet — nazaj
nikoli več vrnili niso se ....
In dalje vodi cesta v daljni svet
zastaja kot da hotel bi nazaj,
nazaj še enkrat, še poslednjo noč,
prej ko odide na to daljno pot.
A časa ni, zahaja solnce že
za gorami in z žarki zadnjimi
pozdravlja grad in vso okolico;
in z njimi vred pošilja Gabrijan
pozdrave zadnje na samotni vrt,
na njo, ki misli nanj, in brezice,
ki tam zaman ga pričakujejo.
Pred njim žari večerno se nebo
krvavo rdeče — ves zapad gori
kakor ognjeno morje čez obzor
razlito in od gor do gor se pne
goreči svit in šviga iz daljav
kot plamen silni čez visoki zid
in zadaj skriva se za gradom grad,
in stolpi in trdnjave zidane.
In zdaj so čete z njih se dvignile,
neskončne vrste svetlih jezdecevm
orožje njih kot solnce je odsev,
njih žar je zlat, njih meč goreč, in plašč
jim je rudeč kot ogenj in škrlat —
in glej: drug drugemu se bližajo
in se v oblakih tam bojujejo
kakor nebeški vitezi in križ
žari jim sred čelad in ščit ob ščit
se krijejo, da jemlje vid očem
njih svit, in šlemi v zvezdah sijejo,
pogledi njih kot strele švigajo,
in vitezi vrste se v tek, pode
se v boj, se bijejo in padajo
vse vprek in dvigajo se trumoma,
prihajajo na konjih pisanih
in v sive gore se grmadijo,
da solnce in nebo zakrivajo ...
»Tan he ta svetm« si misli Gabrijan,
»to tisti so nebeški vitezi,
ki križarji se imenujejo,
ki se s sovražniki neverniki
nad mesti svetlimi vojskujejo.«
In gre naprej. Tako po cesti tej
je stopal nekdaj deček mladolet.
Za kruhom šel je v svet. Takrat,
razcvetela ni se bila še pomlad,
tako je šel na grad. In vedel ni,
da skrit je tam zaklad, ki čaka nanj;
in mislil je, da sredi grajskih paš
bo živel srečne mirne dni pastir,
saj tihi mir kraljuje sred poljan,
in daleč je sveta vabljiva laž.
A tu prišla je sanja od nekod
in ga zvabila je na grajski vrt,
da bi postal vrtnar in paž-gospod
tako začela se je pot nekoč ....
O, Gabrijan! In zdaj se vrača v svet,
da vrne se po cesti tej kedaj
nazaj v ta raj, po svetu nepoznan,
kjer vzrastel je čarobno bajni cvet,
ki njemu v slast se tu je razcvetel ...
Zašel je dan, ugasnil neba žar
in za gorami tiha zvezdna noč
mu kaže pot naprej med lokami,
in šel je potnik v trudno pozno noč
o vrtu sanjajoč in o nočeh,
ki so prešle in se ne vrnejo,
o srcih dveh, ki sta ljubili se,
o sreči sladki in o brezicah,
o ptičkih in cvetlicah in o nji,
ki bila roža je med rožami.
Ob poti tam je stal samoten hrast,
kakor da čaka druga — potnika,
ki bo počil utrujen si pri njem.
Zavil pod hrast je potnik — Gabrijan,
in legel je v zeleni mehki mah,
kot da prišel je pod svoj lastni krov.
Obležal je in videl nad seboj
je skozi veje svetle zvezdice,
ki so iz dalje ga pozdravljale,
kot da bi gledale v samotni vrt
in mu od tam pozdrav izročale.
In veter je po vejah šepetal,
kot da poslan je bil od brezic tam,
ki same v vrtu so samevale
in mu po njem pozdrav pošiljale.
Tako je ležal v noči Gabrijan,
obdan okrog od sveta širnega,
utrujen, sam; ko sladko je zaspal,
zasanjal je prečuden krasen sen.
Sanjalo se mu je, da vidi tam
v daljavi nepregledne množice,
ki se vale čez polja pisana,
po strmem bregu, kjer za skalami
se kaže stolp obzidja mestnega
in kamnate trdnjave zidane,
ki mesto krog obdajajo
in pred sovražniki varujejo.
In glej, na stolpu prapor plapola
sovražnikov, ki kličejo na boj
nevernikov, ki sveta mesta vsa
z orožjem svojim osvojili so
in zdaj krvavo po njih vladajo,
kristjane pravoverne mučijo
in cerkve svete uničujejo.
V prah poteptali križ so blaženi,
ki bil naim vsem je sveto znamenje
življenja in rešenja našega.
Na mesto njega so povzdignili
zastavo krivoversko Alaha,
preroka Mohameda svojega,
zastavo rdečo s polumesecem.
Tam sveto mesto je Jeruzalem,
ki vojske k njemu zdaj se bližajo,
krščanske svete vojske križarske,
da rešijo svetišča romarska
iz gnusnih krivih rok sovražnikov.
Na prsih križ, na glavi svetli šlem,
v levici ščit, v desnici meč jeklen,
v oklepih jasnih trdo sklenjenih
na konjih iskrili in z zastavami
visokimi v rokah in z znamenji,
ki kažejo, da vojska križarska
se zbrala je iz sveta celega —
tako gredo na boje križarji,
za njimi čete neutrujene,
in spredaj hrabri njih poveljniki,
da sveta mesta osvobujejo,
da v prah pobijajo nevernike,
da dvignejo na grobu sveti križ,
ki svet vesoljni z njim je rešen bil,
da strgajo iz rok sovražnikov
svetišča božja, vsa oskrunjena,
in rešijo krščansko zemljo to,
ki naš Zveličar hodil je po nji,
kjer se rodil je v mestu Betlehem
in rastel je tam v mestu Nazaret,
in je učil ob reki Jordanu —
in pridigal na gori množicam
in vozil se z učenci svojimi
po jezeru in delal čudeže,
in revežem dobrote je delil
in mrtve je obujal iz grobov,
dokler se ni izpolnil čas njegov,
kot bilo je v prerokih pisano,
da prišel v mesto je Jeruzalem
in bil izdan je na Velikonoč,
kakor pismarji so zahtevali,
da na Kalvarji so ga križali,
in tretji dan je tam od smrti vstal —
in s tem odrešil je človeški rod
in pot odprl je v izgubljeni raj.
In vera prava se razširila
po svetu vsem je po apostolih —
a prišli novi so neverniki,
zasedli sveta mesta blažena
in cerkve svete so uničili,
oskrunili so sveti Betlehem
in božji grob in še Jeruzalem.
A zdaj prihaja vojska križarska,
cvet in ponos sveta krščanskega,
osvobodit deželo judovsko
in križ in kri prelito maščevat:
že pada v prah za gradom grad in strah
napolnil mesta je sovražnikov ...
Po bregu se valijo množice
in svetemu se mestu bližajo,
zastave vijejo se vrh zidov
in vabijo na boj vse križarje —
in čete se množijo bolj in bolj,
med njimi stopa mladi Gabrijan,
ki vstopil je med vojsko križarsko,
da se bojuje skupaj z vitezi
za čast krščansko, slavo viteško
in za svobodo mesta svetega,
da bije v boju se z neverniki
za njega, ki je prišel k nam na svet
odrešit nas od greha težkega,
da vrnil nam je raj, ki bil proklet
že prej od stvarnika nebeškega,
ki se rodil je ono sveto noč
tam v hlevu med pastirji revnimi,
kot bilo je naprej oznanjeno,
da med pastirji bo izbral svoj dom.
Zato zdaj zanj bori se Gabrijan;
pastirček David tudi je nekdaj
premagal Goljata mogočnega
in sam postal je v svetem mestu kralj.
Zato bori se z njimi Gabrijan,
da jim pokaže svojo mlado moč,
da vrne z zmago venčan se domov,
ob spremstvu vitezov — on vitez sam
enak po delih, zmagali, hrabrosti,
in pride v grad ponosni zabreški,
kjer čaka viteza Šembilija.
Rogovi zapojo in trume vojsk
hitreje se naprej pomikajo,
po skalah strmih težko plezajo,
in prve vrste že stoje vrh gor,
kjer vidi mesto se Jeruzalem,
oj, sveto mesto sina božjega!
In stolpi se nad mestom dvigajo
obdani od obzidja trdnega,
na njih stojijo straže s trombami
in temne vrste čet nevernikov,
in dvignili roke so križarji,
k molitvi sveti padli so na tla
in z glasom močnim hvalijo Boga,
da je končana dolga težka pot
od morja daljnega do svetih mest,
ki so po nji hodili hrepeneč
po svetem mestu, da ga vidijo,
da ga pozdravijo, da iz daljav
se grobu božjemu poklonijo,
da planejo kakor vihar z višav,
ki vodi Bog ga vojnih trum na boj,
tja na obzidje, da premagajo
sovražnike, da stro jih v prah,
in sveto mesto spet zavzamejo,
da strgajo pagansko znamenje,
ki zdaj vihra nad hrami svetimi —
in zmagoslavno tam razvijejo
zastavo svojo, slavni sveti križ.
In glej, na gori svetli vitezi
ko v svitu solnca vsi obžarjeni,
čelade zlate z glave sneli so,
pokleknili in tiho molijo,
da doživeli so trenutek ta,
ki hrepeneli so vse dni, noči
po njem, da gledajo s presrečnimi
očmi obzidje mesta svetega.
In glej, glavar na konju slavnostnem
obdan od čete slavnih jezdecev,
snel z glave je bleščeči zlati šlem
in dvignil roke proti nebu je
k molitvi sveti v znak hvaležnosti,
da srečno je zagledal sveti grad,
izdan v trpljenje tuje sužnosti,
da dvigne ga iz rok nevernikov
in na oltar Boga resničnega
kot sveti dar v zahvalo položi ...
Zastave v znaku zavihrale so
in hrum napolnil je široko plan,
zganile trume so se na pohod —
in konj topot in voz ropot grmi
prek skal in glas trompet doni okrog,
ostrog žvenket in nog udar šumi
povsod, kot da vali vihar ljudi
in konj se proti mestu svetemu.
«Naprej, naprej na smrt sovražnikov,
naprej na rob zidovja mestnega,
navzgor na prapore nevernikov,
saj sveti križ je naše znamenje«.
In vsule čete so se prek bregov,
prek skal in rovov med dolinami
kakor valovi, ki razlijejo
se prek jezov in derejo navzdol
in vse poplavijo — tako z višav
so vsipale se trume križarske.
In z njimi Gabrijan. A vrh zidov
nastal je hrum in šum; obup in strah
polastil se je vseh nevernikov,
in mahali z rokami so, in krik
in vik napolnil je obzidje vse —
in že zastave so majale se —
a zdaj se zopet zbirajo — brné
puščice skozi zrak in kot oblak
teman je sveto mesto, krog in krog
napolnjeno z vojaki črnimi,
ob loku lok in strele vdarjajo
ko dež goreč med hrabre križarje,
ki bližajo se mestu svetemu
in padajo vsi polni težkih ran
na tla. Toda zaman. Od vseh strani
prihajajo spet novi vitezi,
kot da bi vstali iz grobov; tako
množi se vojska trumama in nov
naval se zbira krog zidov in grom
stolpov grmi in zemlja zabobni
pod težo konj in hrabrih vitezov
in že na zid visoki plezajo,
in lestve vežejo in vspenjajo
se prek mostov, že rob dosezajo —
in gruče so teles kot kup dreves,
kot sklad grmad, in raste zid armad
krog mesta svetega in ognja svit
že dviga se iz hiš, in padajo
že stebri vrat in sveti križ žari
ves zlat z nebes in vžiga kri in glej,
že prvi prapor je razvit! Naprej!
Naprej! In vsule so se čete v grad,
in strah lotil se je sovražnikov,
zbežali so z zidov premagani
in v stolpe trdne se zapirajo,
A v mestu krik in jok razlega se
povsod, obup in strah objema vse
in vse beži. Neštete množice
se vsipljejo na ulice, iz hiš
beže neverniki in zbirajo
na trgih se pred hrami božjimi
in molijo in prosijo boga
brezverskega, da reši jih. Zaman,
prišel je strašne sodbe dan: In že
zidove vojska je preplezala
in v mesto so planili križarji.
Med njimi Gabrijan — med prvimi.
In ko zagledal stolp je zidani,
kjer skrivali so se sovražniki,
in prapor vrh zidov — je planil tja
in meč njegov je delal čudeže,
pred njim so padali neverniki,
paganske vrste so valile se
in preko njih je sekal Gabrijan,
junak neznan, in se boril naprej,
in glej, prišel je do železnih vrat,
ki varovale k stolpu so dohod.
In vdaril je z ročajem Gabrijan
in vrata trda so zaškripala,
in vdaril drugič je s pestjo po njih
in vrata vsa so se zazibala,
in vdaril tretjič s ščitom je po njih
in vrata so podrla se na tla.
Zarjuli v strahu so neverniki,
popadali, prosili milosti,
a Gabrijan je stopal preko njih
in hitel je navzgor, na vrh zidov,
kjer prapor je poganski plapolal,
pozval na boj je vse ne vernike —
in bil se z njimi je do zadnjega,
da obležali so premagani:
in planil je na vrh in zgrabil je
zastavo rdečo krivovernikov,
in strgal jo in vrgel jo na tla,
«Glej, to je zmagoslavje križarja ...«
In čuj; z zidov odmeva glas rogov,
ki zmago vitezov naznanjajo,
premagani so v prah neverniki
in križarji gredo po ulicah ...
Tu stopil je nekdo kakor iz sanj
pred Gabrijana, kakor vitez mlad,
poveljnik čet, ki danes prvikrat
ga videl je. A kje, ne ve. Pogled
njegov je bil nebeško lep, obraz
obdan je bil od svetlih zlatih las
in glas njegov je bil sladak in mil,
kot bil obraz in glas bi davno znan ...
In zgrudil se je Gabrijan na tla
in on na glavo je utrujeno
položil roko svojo blaženo
in rekel je: «Boril si hrabro se,
moj sin, in spolnil zvesto si dolžnost,
ki čast je in ponos za križarja.
Jaz vem, zakaj pridružil si se nam,
poznam srce in misli tajne vse,
zato povišam te na viteza ...«
Na rame lahno ga udaril je
in Gabrijan je tiho šepetal:
«Od kod? Kako ti je ime? Kot brat
bi služil rad ti vedno in povsod —
vse žive dni«. In rekel mu je glas:
«Le služi mi, moj vitez Gabrijan ...«
In zginil je obraz mu spred oči
ves v žarkih obsijan. In on je vstal
in videl ni nikogar več, le svit
žareč sijal je iz daljav in glej,
vse mesto v solncu se svetilo je,
žarelo je v blestečih plamenih
in lesketalo se, po ulicah
so šle procesije in radostno
donela pesem je zahvalnica
v nebo. Na zidu stal je Gabrijan
in gledal sveto mesto pod seboj ...
«O, zmage dan! Končan je boj in zdaj ...«
Sijaj ga solnca vzbudil je iz sanj,
že jutro se budilo je okrog
in hrast šumel je tiho z vejami
in log oglašal se je s pticami,
a ravno polje med meglicami
je blesketalo v rosah bisernih
in v solnčnih pramenih smejalo se.
Začudil se je jutru Gabrijan
in spomnil se je sanj. Pozdravil je
ta dan, ki je iz dalje zasijal —
in vstal in s solncem je odšel na pot,
po belih cestah hodil je naprej
prek dol in rek in gozdov in planjav
in hodil je tri dni in tri noči
in prišel je na zemljo skalnato,
na zemljo kraško; tam bil dom njegov
je v koči borni, tam mu zibelka
je tekla, ko ga mati zibala
in pesmi sladke mu je pevala;
in šel naprej do morskih je bregov,
do morja sinjega jadranskega,
kjer vojska se je silna zbirala,
vsa vojska križarska. In Gabrijan
odšel je s četami neštetimi
kot križar mlad v junaški boj
deželo sveto osvobojevat.
IX.[uredi]
Ko se vzbudila je Šembilija
iz težkih sanj, ki jih je sanjala
na postelji v samotni sobici,
ozrla se je in pogledala
okrog in rekla svoji materi:
«Ah zdi se mi, da včeraj pod večer
na vrtu sama sem ostala tam,
da bila sama sem med rožami
in vse okrog je bilo kakor noč,
ki padla je na svet nenadoma,
in črna tema je pokrila vse ...
Kako prišla sem v svojo sobico,
povej mi, mati, in zakaj ta noč
tako temna in strašna je prišla?«
In rekla je gospa Odilija:
«O drago dete, ne vprašuj nikar,
ne žali srca svoje matere,
nesreča težka se zgodila je,
ki mati ne pozabi je nikdar.
To ni zgodilo včeraj se zvečer,
od takrat so že trije meseci
prešli, odkar sem našla zbegana
na grajskem vrtu te med rožami.
Kako sem reva se prestrašila,
ko sem te videla in mislila
sem na svoj sen, ki prejšnjo noč
sem sanjala ga o nevarnosti,
ki ti preti kot beli liliji,
ki proti nji je siknil želo gad ..
Tako sem našla tamkaj sredi rož
in v svoje sem naročje vzela te
in nesla v sobo te na posteljo
in tu ležala si tri mesece,
kot da umrla si; le zdaj pa zdaj
se slišal je iz ust slaboten vzdih,
ko govorila si o brezicah,
in zvezde na pomoč si klicala,
z vetrovi si se pogovarjala
in ptičice povpraševala si
o daljnih krajih in o potnikih,
ki hodijo po njih utrujeni
in sanjajo pod hrasti na večer.
Vse to je bil oblasti strašne čar,
bolezen kruta te je mučila,
uničila ti je spomina žar,
da nisi več poznala matere,
ko se s teboj je pogovarjala.
Tako ležala si, ubožica,
in mrtvo, prazno predse gledala
z velikimi očmi odprtimi,
kot da bi o nebesih sanjala.
In nekaj vedno tam iskala si
v daljavi temni nerazjasnjeni,
a mi ob postelji smo plakali
in čakali, da mine strašen čar,
ki jasno ti zavest omračil je,
da misli bile so ti zmedene
in leka bilo ni ljubezni tej.
Zato klečala sem ob postelji
in sem prosila dobrega Boga,
da se usmili te, nesrečnice,
in reši mene težke žalosti.
In on uslišal glas je matere,
ki ljubi te, zaklad edini moj,
otrok moj zlati, ti Šembilija.»
In mati se sklonila je nad njo,
na čelo, usta jo poljubljala,
imena ji najslajša dajala
in lila solze je hvaležnosti.
A hčerka jo je nemo gledala.
Počasi glavico je dvignila,
pogledala okrog in rekla je:
«Tri mesece ležala sem tako,
da nisem o ničemer vedela,
kako mogoče je vse to? Zakaj
prišla je nadme kazen božja ta.»
A mati jo je tiho gladila
po zlatih laskih in jo tešila:
«To božja je skrivnost od vekomaj,
ki nam ostane nepojasnjena,
ker po njegovi volji se zgodi
na svetu vse in bil bi velik greh
upirati se božji milosti.
Hvaležni biti moramo zato,
da konec je nesrečnih časov teh,
da bolečina težka je prešla,
da čari besni so premagani,
da zopet zdrava si, Šembilija.«
A hčerka je le tiho gledala
in se ozirala in nje oči
zagledale so se na vrt in tam
iskale nekaj so v omamnosti.
A tam ni bilo cvetja več nikjer,
jesen povsod je že zavladala,
odnesla listje z vrhov je dreves
in veje brez so bile gole vse,
v daljavi les je bil ves tih in zlat,
za njim zapad obžarjen v plamenih
zagrinjal so je v temni mrak zaves
in prazne bile so gredice vse,
cvetlice vse iz njih so zginile
in vse je bilo kakor prazen raj,
ker krasni maj že davno je prešel
in njega, kras je nesel čas s seboj.
Sklonila je na vzglavje glavico
Šembilija in tiho vzdihnila;
pogledala je svoji materi
v obraz in rekla je čez čas: «Kako
je vse prešlo, kar včeraj bilo je
tako lepo, povejte, mati, mi,
kje on je — moj prijatelj Gabrijan?»
Prestrašila se grajska je gospa
imena tega, ki v treh mesecih
ga tolikrat je slišala — zaman
ubožica je skrivaj upala,
da hčerka nanj je pozabila že —
in rekla je z besedo žalostno:
«Odšel je v svet in nihče ne ve kam,
odšel je sam in ni se vrnil več,
želeli smo mu tisoč srečno pot,
da bil drugod bi srečen kot pri nas.
Lepo cvetel pod njim je grajski vrt,
a vedi Bog, zakaj je šel od nas,
prišel je čas njegov, pastir ubog
nerad se loči od livad in staj,
zato zapustil je naš grad in zdaj
drugod veselo piska sredi paš.
A rekel ni besedice o tem,
in roke ni nikomur dal v slovo,
zato ne vem, kje zdaj njegov je dom,
a zdi se mi, da Bog je hotel sam
peljati ga iz tujih krajev teh
na drugo pot po volji vzvišeni,
kot bilo davno je usojeno ...
Njegova volja bodi sveta nam.»
Molče je slušala Šembilija
besede te in solze iz oči
so lile ji, ko se je spomnila,
kako takrat na vrtu bilo je,
ko stal pred njo je jasen, mlad, visok
in ji govoril, kam ga vodi pot
v široki svet, na slavnosten pohod,
kako poljubil jo je zadnjikrat.
na sladke neme blede ustnice
in je odšel po stezi skozi vrt
in dalje, dalje tja čez breg in dol
in dalje, koder cesta vodi v svet,
in ona v vrtu osamela je ...
Sedaj vse jasno stalo je pred njo
in vse je v svojem srcu videla,
bolest in žalost, zapuščenost vso
in rekla je otožno materi:
«Odpusti, mati, mi moj težki greh,
sedaj spominjam dobro se na vse;
prerada sem na vrt zahajala
zvečer, ko bil je zunaj nočni hlad,
takrat pomlad je bila še pri nas,
cvetelo tisti čas je vse v gredah,
in smeh je šel sladko šepetajoč
skoz noč in strah me bilo ni nikdar,
noči in zvezdic žar me vabil je —
a ti v skrbeh si name mislila ...
Nekoč, prišlo je vse nenadoma,
pokrila noč je svet in moj pogled
zaman je iskal, kar je bilo prej,
v brezmejni dalji vse je zginilo,
kot da moj dan za gore je zašel —
in mrak odel je vso široko plan —
le v sanjah čudnih sem potem še kdaj
nemirne nočne slike videla ...
O, pusti, mati, samo me sedaj,
Od težkih sanj sem vsa utrujena,
o daj, da odpočijem si od njih ...«
Zaspala tiho je Šembilija,
a mati bdela v mislih žalostnih
je poleg nje in je premišljala
besede te, hvalila je Boga,
da hčerka je bolezni rešena,
srce pa bilo polno je skrbi,
bo-li molitev njena uslišana.
Ko je preteklo teden dni — noči,
res ozdravela je Šembilija,
in vstala je iz postelje in šla
je k oknu, tiho tam posedala
in gledala na vrt ... a tam? O, tam
le veter sam je plesal prazen ples
okoli brez in listje strgano
z dreves prenašal in smejal se vmes
nad vrtom je uničenim in z njim
se krohotal je zloben smeh po vseh
vrheh kakor hudobni duh, ki raj
je razdejal, in glej, sedaj pobral
je s tal uveli cvet in vrgel spet
ga je na tla in hitel je naprej ...
A včasih, ko zapadel je večer
in mir prihajal je od daljnih gor,
nenadoma je vse utihnilo
in iz daljav se čul je vzdih težak,
obzor večerni v zarji obsijan
oznanjal z žarki je v tihotni mrak,
da dan zašel je v tujo stran — in tam
pošilja zadnji še pozdrav nazaj,
dokler ne vrne se. Oblak neba
obžaril je sijaj in iz daljav
odseval je kakor spomin svetal
iz onega sveta.
Nekoč tako
je gledala zapad in šla na vrt
sprehajat se je tiho pod večer
in šla je po stezicah, ki po njih
na pot je listje veter razpostlal,
in prek gredic brez rož, tja v oni kot,
kjer bele breze s svojih vej na tla
vse zlato listje razpostlale so,
kot da so čakale na njo, zato
povsod je bila pot pripravljena
za slavnostni prihod, in sredi njih
je bila skrita kakor zlat zaklad
prelepa pomladanska pravljica
o časih radostnih, da bi ob nji
sestrica se naslajala, ko spet
prišla bo k njim, in tiho skozi mrak
so z vejami pošepetavale,
ko so začule njen korak. Tako
so jo pozdravljale in tih je dih
šel skozi vrt. Šembilija ob njih
se je ustavila, pomislila,
pozdravila je bele brezice
in rekla tiho je zamišljeno:
«Oj brezice, ve sestre ljubljene,
povejte ve, kam šel je vitez moj,
moj Gabrijan, ki v majskih je nočeh
sedel z menoj pod vami tu in v svet
je šel neznano kam in zginil je
kot solnce, ko za gore pade dan?»
In tih šepet skoz veje je zavel
in po vrheh je veter šepetal
in list je pal uvel na tla, ko da
se solza z breze utrnila je.
In rekla vetru je Šembilija:
«Ti, ki povsod te vodi pot čez vse
dežele bližnje in oddaljene,
povej, si videl kje na poti tej
popotnika, ki z jasnimi očmi
je šel naprej in mislil je nazaj
na raj ljubezni in je spotoma
ime Šembilije imenoval?«
Pošepetal je veter z golih vej,
kot da poznal bi to ime, in v mrak
odhitel je, kot da ne ve, kako
in kdaj ga slišal je na svetu tem,
a list zašepetal besede je,
ki veter jih prinašal je s seboj:
«Oj Gabrijan, on šel je v boj« — in vse
okrog je zopet v mraku utihnilo.
In pozna ptičica zapela je
nad vejami, kot da prišla nazaj
iz daljnih krajev je in vprašala
jo je Šembilija: «Oj, ptičica,
ki priletela iz tujih si strani,
povej, si videla kje vojsko tam,
ki se vali po cesti utrujena,
in v nji so vitezi navdušeni —
in tam junak je žalostnih oči,
ki sam je sredi njih — ime mu je
moj Gabrijan» ... In ptičica naglas
zažvrgolela je vsa žalostna,
kot da ne more spomniti se nanj,
je li v daljavi kje ga slišala,
in odletela je, kot da drugod
o tem bo še premislila. In vse
je bilo tiho in zamišljeno,
kot da začul se glas bo od nekod,
ki bo o njem prinesel skrito vest.
In ko tako nekoč je čakala
Šembilija na vrtu pod večer,
glas tih je slišala, ki klical je
iz dalj oddaljenih, samoto vso
napolnil je nemir in skrit šepet
ji šepetal je misel čudežno,
in ona dobro razumela je in šla
iz vrta je na pot, na ono pot,
ki Gabrijan je nekdaj šel po nji,
ko je odhajal v tujo stran; in šla
naprej po bregu je med njivami
naprej čez polje in čez travnike
in glej prek njih do daljnih je bregov
vodila cesta bela v pramenih
večernih vsa ožarjena, in šla
naprej je vsa zasanjana, v ta žar
svetov oddaljenih in slišala
je glas njegov, ki vabil za seboj
jo je in klical njeno je ime.
In bele breze so jo spremljale
in listi pot so ji nasipali,
in veter ji je pesmi šepetal
o njem, ki vabil jo je iz daljav,
in ptičke so po drevju letale,
kot da kazale pot bi ji naprej ...
In šla pred njimi je Šembilija
veselo radostno, kot da bi šla
na sveto božjo pot vsa blažena.
Ko je prišla gospa Odilija
na grajski vri in videla, da ni
Šembilije nikjer, je strahoma
v obupu vzkliknila: «Kam si odšla,
o hčerka ljubljena, ko že večer
pokriva svet in črna noč okrog
zagrinja dol in log. Šembilija,
oglasi se nesrečni materi.»
In begala po vrtu je povsod,
po gradu vsem in po okolici
in hlapci z njo in vsi služabniki
in dekle in družina grajska vsa
in niso našli je nikjer. Takrat
gospa v bolesti vsa obupana
je vzkliknila: «Na konje, jezdeci,
hitite vsi po potih vseh okrog
po cestah in vaseh, čez grič in dol
iščite jo, da predno pade noč,
jo spet prinesete na grad nazaj«.
Planili so na konje jezdeci
in urno z grada so odjahali
in dirjali po cestah in vaseh
na vse strani čez grič in dol in res
so našli jo, ko šla po cesti je
vesela — radostna. In dvignili
so v sedlo jo in so oddirjali
nazaj na grad in so vrnili jo
presrečni materi, ki sama je
doma jo v težkih solzah čakala.
Objela hčerko je in v posteljo
je položila in vprašala jo:
«Kaj te zvabilo je, Šembilija,
da si odšla iz vrta grajskega
zvečer pod noč, in kam hotela si
tja v tuji svet iz doma našega.»
Odgovorila je Šembilija:
»Zaslišala sem glas, ki v tiho noč
me klical je in vabil je tako,
da šla za njim sem, ker sem morala,
in zdelo se mi je, da bil je dan
ves obsijan od soja rajskega
in jaz sem šla na sveto božjo pot.»
To rekla je in je utihnila —
le vzkliknila je iz srca in solz
potok se vlil je iz oči. — Takrat
spoznala je gospa Odilija,
da prišel je usode težki čas,
ki starec je o njem prerokoval,
ko prišel rojstvo je oznanjevat.
Tako glasil se višji je ukaz,
da treba bo oddati božji dar,
Kot je usojeno, na otok Rab,
ki sveti Krištof je njegov patron,
da mine čar, ki deklici preti,
če ne, zgodi se po besedi vse,
kar sklenjeno je v višji milosti.
In k Bogu je molila celo noč
in za rešitev je hvalila ga,
prosila ga je v vsej ponižnosti,
da bi odpustil ji veliki greh,
ki ga storila je v brezupnosti,
da ni se pokorila, ko je čas
prišel, kot velel starca je ukaz.
da mu daruje žrtev ljubljeno,
da vrne mu ljubezni sveti dar,
ki bil ji čudežno je darovan,
ker upala je, da uslišal Bog
je prošnje nje, da draga deklica
ostala bi doma, da vitezi
prišli bi viteški na stari grad
za njo se v bojih lepih bojevat,
da pevci pesmi bi prepevali,
in ona bila bi kraljica njih,
proslavljena po pesmih slavnostnih.
In slišala je glas iz tmé noči,
ki velel je, da spolni se ukaz,
da večja se nesreča ne zgodi,
dokler je čas. — In zjutraj drugi dan
že konji stali so pripravljeni
in mati hčerko prebudila je,
peljala jo je v cerkev pred oltar
in rekla je: «Oj, hčerka ljubljena,
ti bila dar si božji in sedaj
nazaj zahteva on te, ki te dal
je srečni materi, da srečo to
plačala z žalostjo bo v starosti,
naj vse zgodi po njega volji se,
ki sodi vse po svoji milosti.
Kaj pretrpela sem od onih dni,
ko si prišla kot rajska rožica,
ker vedela sem, da prišel bo dan,
ko boš odšla, ko dozori tvoj cvet;
in zdaj prišla je ura ta. Na Rab
odšla boš v samostan, da posvetiš
svetniku se, patronu rabskemu,
da v stanu preživiš deviškem dni,
ki so ti sojeni, Šembilija,
in jaz živela sama bom kot prej
v samoti tihi in pobožnosti —
da vidiva se v božji milosti,
ko vrneš spet se k svoji materi ...»
Molče klečala je Šembilija
in pred oltarjem glavo sklanjala
in vstala je in z materjo odšla
v jesenski vrt, kjer nanje čakala
je družba vsa in se poslavljala ...
Zleteli konji so in grajski vrt
pozdravljal je od daleč še svoj cvet,
ki šel je v svet in bele brezice
ostale so osamljene. Naprej
hiteli konji so čez hrib in dol,
prek gor in mej, kjer je vodila pot,
in prišli so v deželo skalnato
na zemljo kraško, k morju, sinjemu
Jadranskemu. Na bregu čakala
je ladjica in tuj čolnar na nji
odpeljal z jadri je razpetimi
Šembilijo na stari otok Rab,
da sveti dar tam izroči Bogu
v zavetje tiho, v beli samostan.
X.[uredi]
Po težkih potih neizhojenih,
po tujih krajih neobljudenih,
po skalnih zemljah neobdelanih
valila se je vojska križarska
kot reka, ki se vanjo zlivajo
potoki gorski, da v mogočen tok
vode se zbirajo in prek bregov
z deročo silo vse poplavljajo,
da prek jezov v doline derejo,
kjer vodi jih preteči šum valov:
kako so čete vkup se zbirale
v poljane jasne se prek gor in rek,
skoz gozde šumne prek višav, planin
v doline mračne brez poti in cest,
naprej v neznane kraje mimo mest
gradov in starih razvalin. Vsak dan
čez plan jih solnce je pozdravljalo,
ki je prihajalo iz onih dalj,
kjer kralj sveta je živel nekedaj
in šel je v smrt, da grešni narod svoj
odrešil je, odprl sveti raj
in vsem, ljudem, prinesel blagoslov.
Rudeče solnce tam je vstajalo
in vse nebo okrog obžarjalo,
ko da rodilo se je iz krvi
prelite tam od rok nevernikov.
Vsak dan so na kolenih križarji
rudeče solnce to pozdravljali
v molitvi jutranji in šli naprej
od pesmih bojnih so navdušeni,
in vedno bolj so se mu bližali ...
Od hoje bili so utrujeni,
trpeli žejo so in lakoto,
zvečer na zemlji so polegali
in v težkih mukah so umirali.
Viharji so njih pota spremljali,
vetrovi dež so jim prinašali,
tulila burja je skoz temno noč
in sneg pokrivali zemljo na okrog.
In vendar niso obupavali,
naprej so šli udano trumama
tja proti solncu, ki jih z daleka
vsak dan rudeče je pozdravljalo.
Med njimi šel je križar Gabrijan
obdan od sanj, ki so ga spremljale
na poti dolgi, da ni čutil več
ne žeje, lakote, ne trudnosti,
ki druge je premagala, ker zanj
ni bilo poti, dneva, ne noči;
on videl je le cilj, ta sveti kraj,
kjer zdaj kraljujejo neverniki,
ki čakajo, da vojska privali
se križarska, ki stre njih sile v prah.
Tako so šli. Na konjih vitezi
bandera so visoka dvigali
in vžigali pogum, in Gabrijan
je gledal viteze in mislil je
na čas, ko se povspne ob njih na zid
oblit s krvjo in boj bo dokončan
in zmage dan napočili bo ... Takrat
bo vitez Gabrijan. In spomnil se
bo kraja daljnega: Tam stari grad
ves zlat pokazal se je iz vrtov
in grajski vrt ob njem. In dvoje brez.
Skoz les šelest je vel dreves in zdaj
zazibal veter veje je in tam,
kjer hram je grajski onstran rož,
stopila je iz vrat Šembilija,
vsa lepa bela kakor lilija
in gre čez vrl tako potihoma,
počasi, lahno kot pomladni sen.
Jesen na vrtu je zavladala
in ozia stopa vsa začudena,
kot da bi nekaj tu pogrešala,
in išče z neverjetnimi očmi
po gredah rož, ki več jih ni, naprej
gre v senco vej pod brezice in zdaj —
vzdihljaj težak. Oj, kje si, maj! Tako
obstala je in dolgo gledala
iz vrta v svet. In videl Gabrijan
je dobro vse in skrito solzo je
obrisal iz oči in šel naprej.
Tako prišli so k morju križarji,
kjer ladje že so nanje čakale
in vanje so stopili križarji,
razpeli jadra in odpluli so.
Na morje širno so odplavali
in zemljo iz daljav pozdravljali,
in ladje nesle so jih prek valov
v svet nov nasproti solncu rdečemu,
kjer zemlja sveta jutranja leži,
in solnce vsak dan tam je vzhajalo
in iz daljave jih pozdravljalo
in širno morje je obžarjalo
in bolj in bolj so se mu bližali.
Na krovu stal je križair Gabrijan
in dan pozdravljal daljni pred seboj,
ki bo oznanjal boj in konec sanj,
ko meč njegov bo delal čudeže
in vrh zidov zastava vzplapola,
junaško zmagoslavno znamenje,
in boj junakov dokonča. Tako
so plule ladje daleč od bregov —
in glej, oblaki so zgrnili se
od vseh strani in megle krog in krog —
obzorje jasno zatemnile so,
oblak nebeški zginil je z višav,
mrakovi so pokrili vse; iz daljav
je grom pretresal mrak in blisk znad vod
je vžigal zrak in klical je prihod
viharja strašnega in kazal pot
na ladje križarske: nastal je šum
in hrum in boj valov in jamborov,
škripanje škripcev, pokanje brodov
in vdar na vdar valovi butali
ob ladje so in zadivjal vihar
prek njih z vetrovi je peklenskimi,
kot da bori se pekla poglavar
nasproti vojski križarski: v gore
valovi so se nakopičili
in ladje na grebenih dvigali
in švigali spod njih in hipoma
metali jih tja v brezna morskih vod,
in tam z vodami jih zalivali
in vsepovsod krohot in stok in jok,
vetrovi so rjoveli, vriskali,
in piskali v valovih satansko,
plesali in smejali se, kot da
je vse, kar v peklu je še skritega,
prišlo na svet, da sred valov morja
uniči ladje križarske. Tako
divjal vihar je dan in dve noči
in ladje je raznesel prek vodá
na vse strani in nekaj njih čez dan
zaman spet čakali so vitezi;
pogreznile so se in križarji
čez morsko plan so mrtvi plavali
tja v ono stran, kjer solnce vzhajalo
je dan na dan in jih pozdravljalo ...
Razpeli jadra, so in jadrali
naprej in spet sijalo solnce je
kot prej in prek valov pomirjenih
glasila se je pesem križarska.
Na ladji stal je križar Gabrijan
in gledal jadra, ki so plavala
na vzhodno stran. In glej, tam ptički dve
leteli sta in obletavali
ladjevje križarjev, znanilki dve,
ki sta rešitev jim naznanjali —
in iz daljav so že svetili se
bregovi skalnati in že pozdrav
glasil se je iz ladij križarskih,
odmeval je kot klic grobov iz njih,
ki srečno smrti so ušli valov
razburjenih. Tako pristale so
v deželi sveti ladje križarske,
in izstopili so na sveta tla
najprej junaški stari vitezi
z zastavami, ki drugič že prišli
na boj so viteški z ne verniki;
za njimi mladih čet poveljniki,
ki prvič so prišli na sveta tla,
da v boju hrabrem se izkažejo.
Za njimi čete so prihajale
na morski breg. In stari križarji
popadali na tla so kamnata,
poljubljali so sveto zemljo to
in glasno zahvalili so Boga,
da rešil jih je vseh nevarnosti
in dal jim doživeti srečni dan,
ko dokončana pot je daleka,
in pride boj; in mladi vitezi
so na kolenih srečni plakali,
in sveto zemljo so poljubljali
in jo z molitvami pozdravljali.
Za njimi čete hrabrih križarjev
klečale so in so se klanjale,
v orožju vse za boj pripravljene,
in dvigale so križa znamenje
visoko nad seboj. In Gabrijan
med njimi klečal je zahvaljujoč
Boga za dar velike milosti
in za pomoč, da je prestal vihar
in stopil na to zemljo zmučeno,
da bo boril se za svobodo nje,
za vero sveto in za kraje vse,
kjer hodil je Zveličar usmiljeni,
ki grehe je odpuščal grešnikom
in delal je velike čudeže,
pomagal bednim in nesrečnikom
in umrl tam na strašni Golgati,
da nas odrešil smrti večne je
in pot odprti v sveti paradiž.
In zavhrali v solncu prapori
nad vrstami so križarjev. Naprej
so čete šle na pot; med skalami,
bodičjem, trnjem lezli so navzgor,
da mesto sveto bi zagledali —
a daleč bil je še Jeruzalem.
Obžgana je bila od solnca plan
prostrana, mrtva, in neznana vsem,
puščava brez studenca, rek; povsod
le skalni breg, brez gozdov in dreves
in pota prek in čez, kjer prejšnji čas
hodili so pastirji romarji
v dežele jutranje. In križarji
so šli naprej. In mnogi padali
od žeje so, omagovali so,
umirali in z gričev skalnatih
so se ozirali po krajih teh
obljubljenih, ki slišali o njih
so v mladih dneh in v svetih pridigah,
in zdaj v njih vladajo neverniki
in slavni sveti križ zatirajo.
In solnce rdeče jih vabilo je
vsak dan in zvesto jih pozdravljalo,
kot da je blagoslavljalo prihod
mogočnih križarjev in ves svoj žar
razlivalo nad vojsko križarsko
in pozno na večer zahajalo ...
A v noči, ko ležali so na tleh
in pili roso s skal razpaljenih,
zaslišali glasove so zveri
razjarjenih, ki dvigale so se
iz svojih gnezd na lov in sred mrakov
so gladne po puščavah begale,
da našle plena bi za zarod svoj.
Cel roj se dvignil je rjoveč iz tal
in gnal se skozi noč oznanjujoč
pogin in smrt, po vsej pokrajini
odmev glasov je polnil nočno temo
in bližal se šatorom križarskimi —
in zginjal kakor mrak strahov. Tako
so nočevali križarji. Vso noč
so prvie zore trudni čakali
in vstajali ob svitu jutranjem
in šli naprej v pekoči solnčni dan.
In Gabrijan tako je nočeval
na trdih tleh in sanjal sam s seboj
o tistih dneh, ko boj bo dokončan
in vračali se hodo križarji
nazaj od zmag ovenčani. Vso noč
prespal je v sanjah, da ni čul zveri,
rjovečih prek planjav, in videl je
le sveto mesto v zarji jutranji.
Tako so šli v puščavi križarji
in mestu svetemu se bližali,
in iz višav planili nanje so
sovražniki in boj krvav nastal
je krog in krog, zakril obok neba
se je s puščicami in vsipale
so nove množice se od povsod,
kot rastle bi iz tal; in padali
so križarji, le mali broj boril
se je obdan od čet sovražnikov.
Med njimi bil se tudi Gabrijan.
In vitezi so križe dvigali,
in vžigali pogum obupanim,
ki v težki borbi so omagali,
in spet so dvignili se križarji,
spustili v beg so se neverniki
in sled grobov je kazal slave pot,
ki mnogi že hodili so po nji,
in tam leže pozabljeni. Tako
zagledali nekoč so z daleka
tam mesto sveto pred seboj; tam stal
je sveti hram svetal in kupole
so zlate pod nebo se dvigale
s polmesecem; v zidovju pisanem
ležalo mesto je kot skrit zaklad,
kot biser zlat obdan od kamenov,
in vrh zidov se stolpi dvigajo
od žarkov solnca vsi obžarjeni
in čuvajo skrivnosti svete v njem ...
Jeruzalem! O mesto mest! Pokleknili
so vitezi utrujeni na tla
in ga pozdravljali: Pozabljena
je bila težkih dnij bolest. A tam
ponosno rdeči prapor plapola
in vrh zidov se meči bliskajo
nevernikov, ki čakajo, da se
z bregov približa vojska križarska.
Obstali so na bregu vitezi,
stopili s konj, zavili prapore,
polegli so po tleh in šotore
so razprostrli, da počili bi
od pota dolgega in čakali
trenutka pravega, da pride dan,
ko dvignejo se z novimi močmi
in planejo na boj pripravljeni.
Prešli so dnevi, tedni, meseci
in glad je zadivjal med četami,
bolezni so morile križarje,
zavladala je smrt in trumoma
so v taboru umirali. Nikjer
ni bilo resne pomoči. Zaman
so gledali čez plan, odkod prišla
v pomoč bo nova bojska križarska;
a deleč je ležala ona stran,
od koder so prišli, onstran morja
in daleč bila je do doma pot —
in zdelo se je, da zapustil jih
je Bog in svet. In trudni njih pogled
umiral je od žalosti v zasmeh
sovražnikov, ki z mestnih so zidov
izzivali na boj in gledali
umirajočo vojsko križarsko.
In solnce rdeče žgalo je čez dan, —
noči brezkončne, in nikjer zdravil
pekočih ran, le vzdih je tisočer
šel skozi noč do zvezd, zaman, zaman.
In Gabrijan je čutil to bolest
in stiskal pest neutrujeno. In meč
se zdel mu je odveč. «Zakaj, o Bog,
pripreljal nas si v sveti kraj, če tu
umiramo naj brez sledu, in vse,
kar bilo je, izginilo je v nič.
Glej, o Gospod, v puščavi tej brez cest
ne vemo več naprej, kod vodi pot
in kam in sram nas iti je nazaj,
ker v srcih naših je zavest, da mi
smo križarji, prišli iz daljnjih mest,
da bijemo se za nebeški raj,
za tvojo slavo, čast, da vrnemo,
kar bilo tvoja je posest. In vsak
iz nas je zvest vojak, ki se bori
za sveto stvar. In kam, sedaj, o Bog,
razkrij nam pot do zmage, reši nas
nadlog in smrti, glej, za tvojo čast
se bijemo in za oblast. O kje
si zdaj, mogočni nas zapovednik!»
In vsklik obupen mu je šel iz ust.
In čutil v sebi moč veliko je,
da zdrobil kamen bi s pestjo. «Naprej,»
mu klical glas je v srcu, «zdaj je čas,
potegni meč in pojdi v boj in za
teboj se dvigne vojska križarska.»
In planil je kot lev in se zagnal
med čete križarjev utrujene:
«Naprej, junaški križarji, na boj!
Naj čakamo? Čemu umiramo?
Dovolj brez zmag je krog in krog grobov,
kdor je junak, ne čaka, da z zidov
zapoje rog, on vzame sam svoj plen
iz rok sovražnikov. Tam mesto je
in tu smo mi, in mi smo križarji,
ki smo prišli na boj, ne da le sled
grobov pustimo za seboj. In v nas
božanske so moči! In glejte, tam
je božji hram in čaka nas.» In vsi
zganili so se križarji, za njim
planili so in stari vitezi
zajahali so konje s prapori
in šli so proti mestu svetemu:
zagledali so jih neverniki
in zrak napolnil je puščic nebroj,
kot roj mušic strupenih pikale
so v svetlojasne ščite križarske.
Iz mesta vdrli so sovražniki
in boj krvav nastal je sred poljan,
a Gabrijan je stal med prvimi,
ki sekali so pot do mesta svetega
in rane sekali sovražnikom,
ki kupoma so padali na tla —
in vstrepetali so neverniki
in se spustili v beg. Naprej, naprej!
In boj divjal je, da se nagnil dan
je na večerno stran, in rastli so
krog mesta križarji, kot vstajali
bi iz grobov, in več in več je bilo čet,
žvenket orožja, jek rogov povsod
odmeval je in vrh zidov nastal
je krik in vik in hrum in šum: okrog
in krog bežali so neverniki —
prek njih je vodil vojsko Gabrijan,
in že se vspenjal je na strani zid,
kjer skrit je bil do mesta tajni vhod —
in od drugod že čete križarske
so zgrinjale se, plezale navzgor —
in že je segal z roko Gabrijan
po slavni zmagi, — že je slišal vrišč
ki polnil mesto je neverniško —
že videl prapor je s polmesecem
na stolpu tam, in sam do njega pot
si sekal je sred vrst nevernikov —
in segal že po njem — in glas rogov
odmeval zmagoslavno je z zidov
premaganih. Takrat stemnilo se
je pred očmi njegovimi in pal
je Gabrijan; še vskliknil je: Naprej! —
In zanj bil boj je dokončan. In glej,
pred njim je stal kot žar sveta
od sija jasnega obdan, on sam,
Zveličar naš, odrešenik, in nanj
je gledal z mirnimi očmi krotak,
ponižen, blag, v priprosti suknjici
kakor pastir in tihi mir sijal
mu je iz lic dobrotljivih, in vzdih
le lahen čul se je iz ust — in stal
tako je nemo žalostno: kot tih
pozdrav prišel je iz daljav in mu
v pomoč podajal roko blaženo,
in glej, še kri mu tekla je iz ran
in je na zemljo kapala. Strmel
je Gabrijan in gledal čudoma;
krvavo dlan prijel je in dejal:
«Zdaj si prišel v to uro slavnostno ...
ko kri prelival sem za te; o daj,
da grem in svojo zmago dovršim.»
A on molče se sklonil je nad njim
in rekel s tihimi besedami:
«Glej kri, ki vas je odrešila vse,
o vrni se domov, moj Gabrijan,
prišel je dan za moje viteze —:
postani vitez — zvesti moj pastir.»
In blažen mir razlil se je nad vse ...
Končan bil boj je pozno v temno noč;
brez slavne zmage in brez radosti,
nazaj so vračali se križarji
od boja utrujeni in padali
od ran in z njimi slavni vitezi.
Pod zidom so ležali ranjenci,
med njimi Gabrijan. Pobrali so
jih križarji in nesli jih s seboj.
Tako minil je boj. In vitezi
so zbrali čete in odšli nazaj
na kraj morja po potih skalnatih,
kjer sled grobov je kazal pot in tam
polegli so in čakali, da iz
dežel oddaljenih prišla pomoč
bo rešna njim, ki so ostali še. —
In Gabrijan je ležal sredi njih
obdan od ran in vzdih težak samo
je bil odmev življenja slavnega.
XI.[uredi]
V samotni tihi svoji celici
v obzidju samostana rabskega,
na bregu morja adrijanskega
živela mlada je Šembilija,
kot bela roža z vrta grajskega
utrgana, ki vene sredi sten.
Na strmi skali stal je samostan,
obdan od skalnatih zidov, nad njim
se dvigal je kamniti stolp, pod njim
v podnožju staro mesto Rab, ob njem
zeleni otok, oljčni gaj in log —
in krog in krog široka morska plan.
Tu so živele bele nunica,
ki svet pregrešni zapustile so,
odrekle se življenju praznemu
in si izbrale ta samotni kraj,
da srce svoje posvete Bogu
in Jezusu in sreči blaženi,
ki bila tistim je obljubljena,
ki svetu vsemu se odrečejo
in nase križ trpljenja sprejmenjo,
da zase in za druge grešnike
s pokoro si nebesa služijo.
Tu so živele v svojih celicah
v molitvi tihi in v pobožnosti,
na trdih tleh klečale so, roke
široko razprostirale in pred
razpelom svetim se priklanjale,
da težko so pokoro delale
za grehe svoje in za grehe njih,
ki ne spoznajo božje milosti
in polni zmot po svetu tavajo
po potih žalostnih, in nimajo
trenutka časa v svoji radosti,
da bi na duše svoje mislili,
na duše svoje in zveličanje,
ki čaka nje, ki težke boje so
prešli in svet in sebe zmagali.
Živele so kot bele lilije
vsajene v tihi vrt in bile so
kot čiste dušice; vsa blaženost
nebeška je odsevala iz njih,
in srca njih v glasovih angelskih
so pevala; roke povzdignjene
v molitvi tihi v blagor grešnikov
kot svetle čaše bile so, iz njih
prihajal vzdih je svétih kelihov,
oči žareče v skritih plamenih
in usta njih drhteča v radosti,
v opojnosti nebes duhtela so.
Tako živele so kot angeli
v ljubezni božji združene; pri njih
je potnik našel tihi mir; mornar,
ki ga vihar je treščil iz valov,
zavetje je dobil, in grešniki,
ki vračali so se domov, pri njih
so našli milosti in pomoči.
Zato slovel je rabski samostan
po svetu daleč naokrog in dan
na dan prihajali so reveži,
nesrečniki in bedni romarji
iskat v svetišče božje milosti,
ki Bog deli jo prišli, ker slišal je
molitve čistih duš in žrtve njih
sprejel je milostno na svoj oltar
kot dar devic iz njih izvoljenih.
In dan na dan je pel visoki zvon
in celo dolgo noč pozvanjal je
in klical v božji hram, in milost vsem
oznanjal je, ki iz daljnih so svetov
se bližali otoku Rabskemu,
ker mesto rabsko si zvolilo je
patrona božjega služabnika
svetnika Krištofa za varuha,
ki nosil nekdaj je na otok ta
Boga, Gospoda, Stvarnika sveta
in božjega Zveličarja; ko bil
brodar ob reki je in služil si
nebeški raj je s tem, da potnike
prenašal je na drugo stran, prišel
nekoč je k njemu gost neznan, ko noč
je temna krila dol in breg in prek
in prek zalila reka je ves kraj;
potrkal gost ponočni je rekoč:
«Nikjer ni koče, da bi si počil
in danes moram še na drugo stran,
oj, vstani, Krištof, in prenesi me,
plačilo naj ti bo nebeški raj!»
In vstal je Krištof in na ramena
mogočna svoja dvignil potnika,
in nesel ga je prek vodé; in glej
zjasnile so se zvezde vrh neba,
in zemlja v svitu zasijala je,
in čuden žar je svetil skozi noč —
a težko zdelo se je breme to
brodarju Krištofu in tožil je
rekoč: «Nikoli nisem nosil še
tako težko, saj zdi se mi, kot da
bi nosil kroglo zemeljsko in ves
vesoljni svet nebes.» In čul je glas:
«Ne čudi, Krištof, se, da breme to
je težje od neba-sveta, ker zdaj
na rami svoji nosiš Stvarnika,
ki ustvaril je vso zemljo in nebo» ...
Pogledal Krištof je začudeno:
na ramah dete nosil je mladó,
čez vodo je prenašal Jezusa ...
In čudna je prikazen zginila ...
Tako je Krištof služil sveti raj,
in noč in dan prenašal potnike,
in ko je umrl v svoji kočici,
na bregu reke, ko še mnogo let
prenašal je prej nje ljudi, dobil
plačilo je za trud, ki revni svet
ne more dati ga. Sijaj svetal
obdal je truplo v znak, da nekdaj,
nosilo je na sebi Stvarnika,
in vsi, ki so prišli in čudež ta
so videli, obstali so, in vsi
spoznali so nebeško znamenje
in s pesmimi hvalili so Boga,
da trud nebeško mu poplačal je.
Njegova duša, čista, blažena,
odšla je v raj veselja večnega,
a truplo so prenesli v mesto Rab,
da tam slave ga zvesti verniki,
prek reke zemeljske popotniki,
da vsi pri njem dobijo milosti,
da jih prenaša tja na drugo stran
v kraljestva — raj miru nebeškega.
In v čast in v slavo večnemu Bogu
in zvestemu patronu Krištofu
je služil stari rabski samostan,
in bele nunice so dan na dan
molitve tihe tu opravljale
in trudne potnike sprejemale ...
Tako živela je Šembilija; krog nje
visoke stene polne starih slik
in v kotu križ; skoz ozko okence
sijala je široka morska plan
do daljnih dalj, in ona v celici
klečala je in tiho mislila
na oni dan, ki bil je daleč že,
ki v mislih le se vračal je nazaj,
ko bil je maj, ko cvela je pomlad,
ko polna nad in sanj živela je
na vrtu grajskem, ko prihajal vanj
je Gabrijan, ko bele brezice
so čakale zvečer, ko šepetal
zefir je skozi mrak, ko vonj sladak
je polnil vse gredice na okrog,
ko tihi log jt šepetal, ko v njem
so ptice pesmice prepevale,
ko sevale z nebes so zvezdice
in zemljo s sladkimi so sanjami
odevale in gledale na vrt,
kjer v tihi senci mladih brez takrat
je dvoje src o sreči sanjalo.
A zdaj prešlo je vse in prazen vrt
ostal je tam in beli sneg pokril
gredice je in bele brezice,
kot da je skril pod saboj pravljice,
da mirno v dolgi zimi sanjajo,
dokler jih spet ne prebudi pomlad,
ko svet bo v solncu ves ozelenel.
In grad je bil kot oni grad zaklet,
ki čaka v njem princesa viteza
že dolgo let. V zaprti kamrici
sred mrtvih rož lahno pregrnjena
s tančico belo čaka nanj, in v nji
vse polno sanj — in čaka, da zbudi
poljub njegov iz mrtvega jo sna.
Nekoč zaslišal se bo glas rogov
in iz daljav bo jahal vitez mlad, —
ko pride čas. Prijezdil bo na grad
in sred zidov bo našel svoj zaklad
Tako je sanjala Šembilija ...
Pred križem tiho je poklekala
in greh svoj težki si očitala,
da moti jo preteklih dni spomin,
ko je postala bela nunica
in se odrekla sveta grešnega,
da se nikoli več ne vrne vanj,
zakrila si oči je revica,
da lepih sanj bi več ne videla,
a vse zaman. In v cerkev je odšla
in glavo je spokorno klanjala,
molila je in čakala, da ran
bi srčnih se ozdravila, da bi
služila le Bogu in Jezusu
in svetemu patronu Krištofu,
ki jo poklical je iz daleka
v življenje sveto, v tihi samostan,
da z deli dobrimi služila bi
si raj življenja večnega; zato
odšla je k dobrim sestricam in tam
pri vratih potnike sprejemala,
obvezovala rane revežem,
zdravila jim hladilna vlivala
in tolažila bolne, žalostne,
darove bednim je podajala,
beračem postiljala postelje,
skrbela za uboge matere,
otrokom stregla in obupanim
pomoč delila in z besedami
jim bolečine lajšala, da vsi
čutili so dobroto nje in ji
roke v hvaležnosti poljubljali.
Tako zvečer se pozno vračala
je v svojo celico; z molitvijo
je legla spat na trdo posteljo —
a komaj so zaprle se oči,
vzbudile so noči se majske, — vrt
je grajski stal odprt tako krasan
kot raj in Gabrijan je stal pred njo ...
in vstala je, planila s postelje
in k oknu šla in gledala je v noč:
ležalo rnorje tiho je okrog,
obok neba se vspenjal je nad njim
in daleč nad obzorjem jutranjim
sta se dotikala ... In zvezdice
nebeške so blestele radostno,
se lesketale in utrinjale,
izginjale v neskončni mir svetov,
in iz valov so se odžarjale
kot tisto noč ... In spet zvabila jo
je misel sladka v krasni daljni svet.
Tako nekoč planila je iz sanj,
kot da jo klical glas je znan — in tam
je stala ladja temna sred morja
in se zibala mirno sem ter tje
polagoma, kot da ne ve, ne kod
ne kam jo vodi pot, in glej, na nji
stoji mornar, pogled njegov kot žar
žari se prek valov in gleda jo
in vabi jo in skozi nočno temo
blešči se meč in križ in črni plašč
pokriva slas — a on stoji mračan,
visok, obdan od širnega morja,
kot senca temna in iz daleka
pogled žari pekoč na dno srca,
kot da jo prosi, kliče na pomoč ...
In vstrepetala je Šembilija
in vskliknila: «Moj Gabrijan.» In glas
odjeknil je skoz mrak teman, od sten
odmeval je in kakor sen težak
prikazen je v daljavi zginila.
Le morje mirno se gibalo je,
obzorje daljno lesketalo se,
nad njim visoko zvezdnato nebo
se v zlatih žarkih je razpenjalo.
In padla na kolen je proseč
Boga, da milosti ji da za boj,
ki ga bori s seboj; in zasijal
pred njo je sveti križ in videla
je glavo Kristusa, obdano vso
od žarkov zlatih, ki so segali
v nebo in iz presvetih ran iz rok
in nog, so zažareli plameni
in segali v obok neba, kot da
žari iz njih ljubezen milostna
visoko tja v nebeški paradiž.
Tako zaspala je utrujena —
in drugi dan je zgodaj čakala
na potnike, da jih sprejemala
je v tihi samostan. A drugikrat
jo zopet klical glas je iz noči
in zopet stal z žarečimi očmi
je tam mornar. Zakrila je oči,
da bi ne videla, da zmagala
z molitvami bolesti bi srca ...
In zopet križ je zasijal, iz ran
nebeških plamen vstrepetal je v mrak
teman in zginil je v visoko noč.
Tako jo klical glas je iz noči
in ni se bala več. Spoznala je
ta glas in čakala, da pride čas,
ko se skrivnost ji sveta razjasni.
A v srcu bila težka je bridkost,
bolest ji dušo je razjedala,
ko je sedela v svoji celici
in gledala na morje vzburjeno,
kjer ladje so iz dalje plavale,
in ribiči v pristan se vračali
na čolnih jadernih in jate ptic
iz krajev severnih letele so
in v jasnem zraku poigravale.
Da pozabila srčno bi bolest,
prinesli so ji svetih starih knjig,
ki o svetnikih govorile so,
o vitezih, junakih slavljenih,
o bojih, zmagah in sovražnikih,
o zmagovalcih in premaganih.
Šembilija je zgodbe čitala
in na papir jih prepisavala,
krasila črke je s podobami,
da gledale so bele
in se čudile črkam risanim,
junakom slavnim, slavnim vitezom,
sovražnikom od njih premaganim
in čudnim zgodbam iz predavanih dnij,
ki svete knjige govore o njih.
In vmes je pela tihe pesmice,
in pravljice iz starodavnih dnij,
kot peli so jih pevci-vitezi
in Gabrijan ... in z nežno je roko
na lutnjo brenkala, in slušala
svoj častni glas in pesem žalostno.
Tako živela je Šembilija in čas
je šel čez tihi samostan in dan
na dan je solnce vshajalo in spet
zahajalo čez morsko plan in vse
bežalo je v neskončni svet in v noč
so zvezde novih sanj pošiljale.
XII.[uredi]
Po morju nove ladje plavajo
v deželo sveto, vse napolnjene
z orožjem božjim in bojevniki;
ponosno čez valove plavajo
z zastavami razvitimi, na njih
pa sveti križ v žarečih plamenih,
kot bojni meč se v solncu lesketa,
kot jasen ščit z visokega neba
in svit njegov do daljnih je bregov
razlit prek vod širokega morja.
In ladje zibljejo se noč in dan
čez morsko plan in z jadri belimi
razpetimi se zibljejo naprej
v deželo sveto s četami za čast,
oblast in slavo božjo vnetimi.
In srečno so prijadrale v pristan
na svetih tleh, kjer po bregovih vseh
ležali ranjeni so križarji
in čakali rešitve dan na dan.
Med njimi Gabrijan. In zdelo se
jim je, kot da minila je sedaj
neskončna noč, odkar so čakali
pomoči rešnje: dvignili so se
in iz daljav pošiljali pozdrav
so ladjam belim in z molitvami
so glasnimi proslavljali Boga,
da rešil jih je rok nevernikov
in strašne smrti, ki divjala je
na tujih tleh paganskega sveta.
In iz brodov so vsuli se na breg
ponosni mladi križarji in so
pokleknili in sveto zemljo to
pozdravljali, in vitezi sred njih
na konjih pisanih molili so
za novo zmago nad neverniki.
In ko zagledali so križarji
te nove čete božjih trum, ki iz
svetov prišli so daljnih, da na boj
s seboj povabijo oslabljene,
jim nova moč v telesa je prišla,
vsa žalost bila je pozabljena
in nov pogum napolnil srca je,
stopili so med vrste križarske
in šli naprej čez kraje skalnate,
kjer nekdaj trudni so umirali,
in prek grobov, kjer pokopali so
tovariše, ki pali so in tam
leže sedaj v grobeh pozabljeni.
In Gabrijan je gledal jih, kako
odhajajo na boj, kot nekdaj on,
po krajih skalnatih in vabijo
ga za seboj tja k mestu svetemu.
A on bolan od ran si želel je,
da z njimi šel še enkrat bi nazaj
boj bojevat, ki ni dobojevan,
da zdaj bi vsaj premagal smrt in svet,
izpolnil sanje, ki jih sanjal je
nekoč na paši kot pastirček mlad,
in tam na vrtu grajskem, ko se je poslavljal
zadnjikrat, in tisto noč,
ko spal pod hrastom je na poti v svet.
Tam sredi čet je prapor plapolal
in vabil za seboj — a Gabrijan
ostal je sam in v duši nepokoj
začutil je težak. In slišal glas
je kakor iz daljav pozdrav sladak
in skozi mrak zagledal je obraz,
kot videl ga je tistikrat, ko je
vrh vrat zidov sovražnih stal
in dvigal meč krvav in križa znak
in padel vznak je ranjen krvaveč ...
in glas skrivnostno mu govoril je:
«Ne sekaj ran, moj vitez Gabrijan,
zapusti meč in vrni se nazaj
tja v tihi raj, kjer sreča vsak večer
v ljubezni, miru polni grajski vrt.«
In vskliknil je v bolesti Gabrijan;
«O da me srečala je smrt takrat,
ko mislil sem, da vrh zidov stojim,
da zmagal sem, ko svetil pod menoj
se v slavi sveti je Jeruzalem,
ko v njem sovražniki so padali
in svete čete vanj se vsipale,
ko bil končan je boj in ulice
od zmagoslavja so odmevale.
Kako naj vrnem se nazaj sedaj,
ko ni obljuba moja spolnjena,
kako naj bližam nji se pred oči,
ki sem prisego dal ji slavnostno,
da vrnem se kot vitez križarski,
ki v zmagi slavni je junak postal
junakom vsem in vitezom enak.«
In skozi mrak je zopet slišal glas:
«Glej, ladje so pripravljene, junak
si bil, izpolnil si ukaz, sedaj
je čas, da greš nazaj in tisoče
junakov dvigneš, novih vitezov ...«
In slušal je besede Gabrijan
in zdelo se mu je, da prek valov
prihajajo tam iz daljav, kot klic
svetov neznanih, ki ga kličejo
in vabijo, in dvom težak tačas
mu dušo mučil je, pogledal nem
v obraz je pred seboj in rekel je:
«Kaj hočeš, moj Gospod, ki videl sem
v trenutku te, ko zate bojeval
sem boj s sovražniki, sedaj povej,
in reši me vseh zmot, zakaj ni boj
bil moj ovenčan z zmagami, da mir
zavlada tam, kjer ti si se rodil,
trpel in stavil svoj presveti hram,
in z njim pred svetom poveličan bil
v neskončni slavi raja večnega.«
In glas je skozi mrak zašepetal:
«Spoznal boš vse, ko pride pravi čas:
z besedo jaz oznanjeval povsod
ljubezni sem, da rod človeški ves
odrešil bi, dobrote sem delil
in zgled sem dal kraljestva večnega« ...
In vstrepetal je v srcu Gabrijan
in je dejal: «Na tvojo pot, Gospod,
se bom podal in za teboj med svet
oznanjat grem presveti nauk tvoj ...
A enkrat še bi videl kraje rad,
kjer raj je bil najlepših mojih sanj,
kjer srečen deček pasel sem ovce
in stari grad in grajski vrt ob njem
in njo, ki čaka tam, da vrnem se
in zmago v dar ji dam obljubljeno.«
Utihnil je in čakal, da mu glas
odgovor da na željo radostno —
a zginil je obraz in le vesel
šepet je šel skoz mrak, kot do okrog
se vse razveselilo je in dan
svetal je zasijal iz daljnih dalj,
zapluskalo je morje slavnostno
in v jasnem solncu se razlivalo,
čaroben žar je svet okrog obdal,
da videl rob se daljnih je bregov.
In vstal je Gabrijan in šel na krov
je ladje, ki odpravljala se je
domov na novo pot. In jadra že
mornarji bela so razpenjali
in veter z njimi poigraval je
in kakor ptica lahno, jaderno
zaplavala je ladja vrh valov
in plavala je skozi jasni dan
naprej od tujih skalnatih bregov
in Gabrijan je stal na njej; tako
se vračal je domov in poln sanj
premišljal je o tem, kako nekoč
odšel je v svet na dolgo težko pot
in skozi noč je gledal pred seboj
svet poln zmot, prevar in z nadami
velikimi je čakal na ta boj,
ki v njem bore se slavni vitezi
za svojo čast in slavo križarjev
in za oblast nad mesti svetimi.
Krvavo čete se bojujejo,
da z mečem svojim služijo Bogu,
a z zmoto težko srce motijo,
ker drugo pot pokazal je Gospod,
ki sam ljubezen je imel in vsem
delil dobrot; po volji vzvišeni
prišli na svet so grešniki, da vsi
spoznajo božjo čast in služijo
Bogu, ki sam oblast ima, in vsem
neskončne milosti deli, ki ga
spoznavajo in njemu služijo.
Noč zvezdnata se razgrnila je
čez morsko plan in s sanjami ves svet
brezmejni napolnila je; sred nje
je ladja bela plavala in val
za valom se je gnal krog nje
in lesketal se v zlatih biserih,
da iskre švigale so kot kristal
iz morskih tal in v svetlih plamenih
vabile k sebi zvezde vrh neba ...
Pospali so mornarji, sredi njih
zaspal je Gabrijan in sanjal je:
na breg je stopil z ladje križarske
in hodil je naprej na ono stran,
kjer hodil je nekoč, in spremljale
so misli ga otožno žalostne.
In že zasvetil se je stari grad,
mogočni vrh gozdov in vrt ob njem
in brezice so ga pozdravljale
iz daleka in glej, tam deklica
stoji na pragu vrta grajskega.
Šembilija! — A kaj stoji tako
otožno, žalostno? Ah, vrača se
na tla domača križar mlad in ni
na njem, kot je obljubil, znamenja,
ki nosijo ga hrabri vitezi ...
in stal pred njo je reven in ubog
in čutil njen pogled, očitajoč
in strog in iskal je zaman besed,
da bi govoril ji, zakaj dozdaj
obljuba bila ni izpolnjena.
In zginil je iz sanj mogočni grad
in ona z njim, in s srcem žalostnim
prebudil se je Gabrijan. Tako
so plavali vso noč, ves dan in že
so videli gore, ki z znanih so bregov
svetile se: tam je pristan za njim,
je svet gozdov, tam vodi pot naprej
domov ... A veter je zarjul in kup
mrakov obupnih ladjo je objel.
In morje črna noč pokrila je,
valovi v njem so zazibali se
in vstajali in padali in vkup
se zgrinjali, razgrinjali, v gore
so se grmadili in pahali
se zviškoma v propad. Zapeli so
grozečo pesem in odpevali
vetrovom so, ki so tulili vmes
od pekla do nebes, in s črnimi
oblaki se zagrinjali in grom
je vabil vse v besneči ples, da so
valovi se k oblakom dvigali,
in padali z nebes utrujeni,
in bliski so med njimi švigali
in vžigali penečo zmes noči,
da brezdna so neba odpirali
in v dnu morja izginjali, kot da
požigali bi svet vodá, in v njih
valovi novi so se dvigali,
se spenjali in padali v vodah
razburjenih, da ladjo pod seboj
s krohotom strašnim so zagrinjali ...
Vsa jadra strta so popadala
in jambor se prelomil je na pol,
obod samo je plaval še, na njem
kakor v luščini slabi čakali
mornarji so na konec in pogin
sred morskih globočin. Zagnal se val
je nov in nesel ladjo je s seboj,
in dvignil jo na svoj greben krepak
in sredi pen zagnal jo na čeri,
da se razbila je na robu skal
in pal je val in zginil kot junak,
ki slavno delo je končal. Le vzdih
težak se čul iz nočnih je temin.
Izginilo je vse, samo vihar
divjal je skozi noč in nosil je
s seboj razbite kose; sredi njih
je plaval Gabrijan; oklenil se
je bruna težkega, ko ladjo bil
na skalah je razbil udar in z njim
po vodah plaval je razburjenih;
ni vedel, kod ne kam, v katero stran
ga nosi val, v pristan ali naprej
čez morsko plan? V življenje ali smrt
povsod sred vod je čakal nanj propad
in grob zijal odprt je zanj: navzgor
navzdol metali so valovi ga,
nad njim se zgrinjali in spet naprej
nosili ga vrh vod, ustavljali,
preplavljali in dvigali, in z njim
igrali si vso noč, a jeza njih
ni bila še pomirjena; naprej
tja do bregov oddaljenih je šel
njih šum neskončni in zibale so
vode se širne neprenehoma.
Na njih je plaval križar Gabrijan,
ko dan je stal visoko vrh neba,
ni prebudilo solnce ga in val
ni motil več zaprtih mu oči,
da bi pogledal, kaj zgodilo se
je z ladjo in tovariši in kje
sledovi strašne so noči. Srce
njegovo je živelo še in v njem
poslednje sanje so umirale.
Tako nosili so valovi ga
s seboj na brunu težkem, ki roke
so krčevito ga objemale;
za valom val poganjal bruno je
osamljeno in križarja na njem,
ki vračal se tako iz bojev je
domov, iz krajev daljnih, ki o njih
srce je sanjalo od lepih sanj
omamljeno. Za valom val pehal
ga je na poti tej naprej in ga
pred smrtjo med valovi varoval.
Tako je plaval Gabrijan ves dan
vso noč tja v ono stran, kjer se
svetila v dalji cerkev je z bregov
in tihi samostan in stolp njegov
od daleč k sebi vabil potnike
in romarje in vse, ki bili so
v nevarnosti, in vse, ki bili so
utrujeni, obupani, in vse,
ki jih uničil je vihar strašan;
ker tam sprejema sveti Krištof jih,
kot je sprejemal nekdaj potnike
in jih prenašal je na drugo stran,
tako sedaj rešuje jih in v raj
nebeški kaže pot iz krajev zmot,
kot je ukazano od vekomaj.
To noč molila je Šembilija
in slušala rjoveči je vihar,
ko vdar na vdar udarjali ob zid
valovi so, se vspenjali in se
razbijali ob stenah skalnatih,
kot besi divji se zaganjali
ob sveti samostan in krog zidov
tulili so v glasovih žalostnih
in zgubljali se v nočni tmi mrakov.
In zdelo se ji je, da sredi njih
je slišala obupen vzdih, kot glas,
ki kliče na pomoč v valovih tam
razburjenih, in znan se zdel ji klic
je ta, kot da nekoč ga slišala
je že! Srce ji vstrepetalo je —
in bolj in bolj odmeval je in vse
okrog preklical je ta glas, obok
nad njo se stresal je in strahoma
zakrila je obraz. V bolesti je
trpela duša nje bolj ko poprej
in znala ni zakaj. Le zdelo se
ji je, da pripetilo se gorje
veliko je in da mornarji vsi,
ki jih objel vihar je v noči tej,
ne bodo rešeni. In spomnila
se je na križarja. Molila je
in klanjala pred križem svetim se,
a glas močnejši se odzval tačas
je skoz vihar in v grozi slišala
ime je svoje skozi tmo. Nekdo
jo klical, prosil je: «Šembilija» ...
Ozrla se je vsa prestrašena,
poslušala besneči krik valov
in ni ničesar slišala. Le krog
zidov šumel vihar je skozi noč
in zdaj pa zdaj pretrgal bliska žar
je nočno tmo kot božji prst preteč,
kot meč žareč iz neba udarjajoč.
In glas spoznala je ... In vstala je
in je zaklicala: «Moj Gabrijan!
Ti kličeš me! Ah, tvoj je bil ta glas!
kje si, ko skozi noč divja vihar
strašan?» In v okno je pogledala,
tačas presekal blesk je nočno tmo
in glej, tam stal je sred valov mornar,
obraz njegov blesteči je sijal
kot žar svetal zagrnjen v črni plašč,
in bližal se je od viharja gnan
vse bliže, bliže, in visoki stas
njegov in križ in meč na njem pripet
od žarkov obsijan je ves žarel,
ko sred valov se zibal brod njegov
je nad grebeni vod in že dospel
do kraja je — a strašen val zagnal
ga je v propad. In tma zakrila vse
je spet. V obupu se zgrudila je
Šembilija na tla in plakala,
prosila in molila je, da Bog
bi rešil ga iz vseh nevarnosti.
Zakrila je oči, da zginil bi
ji strašni sen noči, da bi glasu
ne slišala, da bi ne videla
prizora groznega. In zopet glas
jo klical je proseč in vzdihujoč:
«Šembilija» ... Utihnil je! In šum
valov naraščujoč ga je zakril.
In vzdihnila v bolesti težki je:
«O Bog, ti reši ga to noč! Naj vse
življenje moje bo ti večen dar
na tvoj oltar, hvaležnosti dokaz!»
In blisk žareč razsvetlil je vso noč
in glej, mornar se dvignil iz valov
na brodu je v desnici križ držeč,
in ves obraz njegov bil razsvetljen
je v ognju čudežnem ... In zopet val
ga je obdal in pal mornar je v njem
in zginil je — in dalje je vihar
divjal. — In vskliknila Šembilija
v bolesti težki vsa omamljena:
«O, reši, Bog, ga smrti žalostne,
usmili se nevredne grešnice,
ti, ki odpuščaš grehe grešnikom,
življenje sprejmi zanj!» In spet
zakrila je oči — a hipoma
se zabliščalo je čez plan in tam
je stal mornar in skozi nočno tmo
pogled njegov sijal je zdaleka,
da celico je vso razsvetljeval.
Od boja težkega utrujena
zgrudila se pred svetim križem je
Šembilija in ni čutila več, —
in ni več slišala, kako vihar
besneč divjal je skozi noč,
in ni več videla, v katero stran
je plul mornar in temni brod njegov.
Tako ležala je vso dolgo noč
in zjutraj našle so jo sestrice
nesrečne nunice in dvignile
so jo in nesle jo na posteljo
in stregle ji in niso vedele,
odkod bolezen težka je prišla.
A drugo noč, ko je prešel vihar,
sanjala je, da pod nje okencem
leži mornar, ki sem pod samostan
prinesli so valovi ga gredoč.
In vstala je, odprla okence
in gledala: med skalami ob zid
valovi butali so les razbit,
in križarja na njem. Ves stas njegov
bil s travami je morskimi pokrit,
obraz obdan od mokrih las in ves
poraščen z brado krog in krog, oči
zaprte, ko da v njih življenja ni,
in roke razprostrte, kot v objem
vabile bi vse, ki žive, da bi
rešili ga iz groba morskega.
Od sten valovi so počasi se
odbijali, pregibali, kot da
zibali bi na brunu križarja
od mehkih vodnih pen obdanega ...
Na prsih svetel križ je bil pripet,
edini sled vojščaka božjega,
in drobne ribice so plavale
okrog in ga obdajale, kot da
poznale bi to sveto znamenje.
In vsa prestrašena je vskliknila
Šembilija: «O dobre sestrice,
ve bele nunice, poglejte tja
pod samostan, tam, zdi se mi, da sem
zagledala vojaka — križarja,
na brunu zlomljenem, sprejmite ga
v zavetje božje, ker vihar ga tam
prinesel nam iz vrst je vitezov.»
In prihitele so vse sestrice,
vse bele nunice, in gledale
iz oken so, in videle, kako
divjal vihar je bil, ki ga poslal
je Bog za grehe vse, ki se gode
povsod, kako popadale z bregov
so skale v strašnem metežu vrhov
in krog in krog po morju plavali
ostanki so uničenih brodov.
In glej, tam sredi njih v zatišju skal
se val igral je z brunom zlomljenim,
na njem mornar ves s travami pokrit,
obraz zaraščen z brado in lasmi,
leži z rokami razprostrtimi,
kot da na bruno težko je pribit,
na prsih križ, presveto znamenje,
ki kaže, da iz vrst je križarjev.
In odhitele so vse sestrice,
vse bele nunice, in hlapce vse
so na pomoč poklicale, da so
takoj odpeli čolne vse, s seboj
vrvi so vzeli spletene in so
ob zidu pluli mimo skal, do tja,
kjer val igral se je ob robu sten,
in dvignili so z bruna križarja
in ga peljali v tihi samostan.
Tam položili so ga v posteljo
in slušali, srce li bije še ...
In bilo ni. Bilo je mrtvo vse.
Življenja dih ga ne vzbudi. Oči
zaprte, ko da v njih življenja ni,
in roke razprostrte polne ran
moli v objem, kot da na brunu tam
bil prikovan je z žeblji trdimi.
In stali so in čakali tako.
Tedaj približala polagoma
se je Šembilija tresoča vsa
se od strahu in križarja molče
pogledala — in glej, zganilo se
telo je vse izmučeno, srce
zatrepetalo je, zavzdihnilo,
oči počasi se odpirale
in gledale v neznano tajno dalj, —
da vsi strmeli so začudeni
in prebledele bele nunice
in hlapci vsi so se spogledali
in se čudili na tem čudežem
in se razšli, a bele nunice
odšle so v svoje tihe celice
in so hvalile dobrega Boga,
da rešil je od smrti žalostne
junaka križarja, Šembilija
odšla je v svojo celico, pred križ
zgrudila se na tla in vskliknila:
«Kje si moj križar, ti, moj Gabrijan.»
XIII.[uredi]
Že tretji dan je ležal Gabrijan
na postelji z očmi odprtimi,
a misli niso mu vrnile se,
izpregovoril ni besedice,
da bi usodo svojo razodel;
nihče ni vedel, kdo je in od kod.
Krog njega so hodile nunice
in stregle mu z zdravili raznimi,
a on je ležal mrtvo nem, kot da
življenje v njem umrlo je; samo
srce je še utripalo in dih
oznanjal je iz prs izmučenih,
da mrtev ni in da junak se spet
v življenje prebudi; pogled oči
se zgubljal je v neznani daljni svet.
V teh dneh molila je Šembilija
v samotni celici za križarja,
da rešil bi ga smrti on, ki zanj
odšel je v sveti boj, da trud prestan
in up ne bo zaman, da vrne ga
domov ljubeči materi ali
nesrečni deklici, ki čaka nanj.
In zraven je na tihem upala,
da zvedela od njega bo o tem,
kdo bil ob njem je v boju slavnostnem,
ko sveto mesto so zavzemali,
in kdo bil prvi je med vitezi,
ki vspeli so se vrh zidov in tam
razpeli prapor zmage so na strah
sovražnikov; kako so vračali,
ko na vodah divjal je boj valov,
in kdo bil z njim je v strašnih teh nočeh,
ko ladjo v morju je razbil vihar,
in kdo se rešil je iz vseh ... Tako
je mislila ves dan in vroče zanj
molila je, a v noči bilo je
krog nje vse polno sanj — ni videla
več v dalji viteza iz morja v noč
se dvigajočega, z žarečimi
pekočimi očmi, da mučil bi
ji dušo žalostno, in klica več
ni bilo slišati, ki klical jo
je na pomoč proseč obupano,
in zginil meč je, ki sijal kot žar
svetal je skozi noč; vse je prešlo ...
Toda nekdo prihajal skozi tmo
je tiho k nji, ob njeno posteljo,
in sklanjal se skrivnostno je nad njo
in gledal jo je sladko ljubljeno,
da bila vsa je od sladkosti te
omamljena in trepetala je
vsa blažena v pogledih tajnostnih,
ki žar ljubezni je žarel iz njih
in v srečnih sanjah se smehljala je
in ni pomislila na greh. Tako
nad njo obraz se sklanjal je v nočeh
ves lep in mlad kot v časih majniških
in v rani zori se poslavljal je.
In ona gledala je v ta obraz
z očmi zaprtimi in božala
je kodre las, ki so se vsipali
nad njo, z rokami razprostrtimi
lovila je podobo sanj, in stas
nejasen videla je pred seboj,
ki v mrak izginjal je teman, in glas
sladak opojno ji je šepetal
ime preljubljeno, da vskliknila
je tiho: «To si ti, moj Gabrijan!»
A tretjo noč so bele nunice
od dela bile vse utrujene
in so poklicale Šembilijo
da bdela noč bo poleg križarja.
Udano je odšla k večernicam
in tam prosila božje milosti,
da bi molitev bila uslišana,
da križar se v življenje prebudi.
Vstopila je v samotno sobico
in gledala bolnika tujega:
še vedno ležal je kot prvi čas,
le stas pokrival je široki prt,
obraz obdan od kodrov črnih las
na belem vzglavju bil je mrtvo bled,
in lice brada je zaraščala,
pogled odprt strmel je v daljni svet;
in strahoma se je približala
in gledala roke vse polne ran,
od morskih vod razjedene, kot da
še zdaj drže razbili brod, ki od
valov srditih gnan drvi, beži
čez morsko plan in išče svoj pristan.
Sklonila se nad njim je žalostna,
na srce roko položila je;
in gledala v oči zasanjane
v neznani daljni svet. In čudo, glej,
srce polmrtvo prej vskipelo je,
zatrepetalo je in kot da spet
vse oživelo je, je vzdihnilo —
in tih šepet je šel iz ust kot vzdih
globok iz srca globočin, ki ga
vzbudi spomin iz časov radostnih;
in čula je ime: «Šembilija».
Obstala je molče, prestrašena,
bil znan ji je ta glas in ta obraz
obdan od črnih las. Pogledala
je križarja, zatrepetala vsa,
sklenila je roke in vskliknila
v bolesti težki: «O, moj Gabrijan!«
In zganil se obraz je mrtvobled,
oči so iz noči pogledale
— in ona je poznala ta pogled —
strmele so, kot da bi prvikrat
zagledale ta svet — in čudoma
so se ozirale, prebujale
in sen izginjal je iz njih meglen,
kot da zagrinja se kraljestvo sanj
nadzemeljskih; in zopet usta so
odprla se in šepetala so
ime: «Šembilija» — in tiho spet
je bilo vse ... Le trudne so oči
jo gledale, kot da iz večnosti
v ta svet so čudežno vrnile se.
S solzami se sklonila je nad njim,
poljubljala je blede ustnice
in s srcem žalostnim iskala je
najlepših besedi, da bi povedala
mu vse, kar pretrpela je te dni,
ko čakala je nanj. In našla ni
besed, ki govorile bi tako,
kot srce govori. In rekla je:
«Si res moj vitez ti, moj Gabrijan,
ki vrnil si iz daljnih se svetov
in te zanesla je usoda sem,
v ta samostan, kjer toliko noči
po tebi sem preplakala, kjer dan
na dan sem čakala, da vrneš se
iz vojske križarske obdan od zmag,
junak, ki zmagal je sovražnike.
O čutim, da si ti, saj tvoj pogled
to jasno govori in tvoj šepet
spominja me na tiste dni, ko sva
na grajskem vrtu sanjala in si
z imeni srca razodevala,
ko tako rad si klical me vso noč
in jaz sem tiho odgovarjala —
in to so tiste sladke ustnice,
ki tolikrat sem jih poljubljala —
o reci, Gabrijan, da me poznaš,
da to si ti, da je resnica vse,
ne prazna laž, kar se godi sedaj« ...
In tih smehljaj prešinil je obraz,
oči vzplamtele so in vse telo
izmučeno zatrepetalo je,
kot da življenje vrača se: čez čas
zaslišal se je glas teman iz dna
srca, v življenje prebujenega:
«Da to sem jaz, — in to si ti — poznam
po glasu te — samo ne vem, kako
prišla si k meni; ali res je vse,
kar se mi zdi, ali so sanje le,
ki motijo utrujene oči».
In rekla je Šembilija na to:
«Da, res je vse, moj Gabrijan, poglej,
kaj nisem zdaj pri tebi jaz, da te
poljubljam spet na ustnice in ti
v oči spet gledam, ki iz njih nekdaj
sem pila prve sreče slaj. O daj,
prebudi se iz sna, moj Gabrijan,
spoznaj, da je končana težka pot,
ki sva hodila jo razdružena,
prevar in zmot, ki sva iskala v njih
neznane sreče, ki je ni drugod,
ko v srcih naših zvesto ljubljenih —
in zdaj vrnila sva se v sreče raj.»
In gledal jo je s težkimi očmi,
britkosti polnimi, poslušal je
besede nje, a ni razumel jih;
s slabotnim glasom prosil je rekoč:
«Ostani tu, Šembilija, z menoj,
ne hodi proč, ti angel moj, ki te
poslal mi Bog je spet sedaj,
ko sem ubog, ko daleč je ves svet,
in vse, kar bilo je, ne vrne se nazaj;
brez tebe je preslaba moja moč,
da živel bi; o daj, povej, kako
prišla sva sem v to mirno celico? ...«
In sedla k njemu je Šembilija
objela glavo mu utrujeno
in pripovedovala je, kako
divjal vihar tri je dni, tri noči
in butali valovi so ob zid,
da stresal se je stari samostan,
in morska plan razburkana okrog
razbijala je ladje potnikov
in v dnu valov jih je pogrezala,
zato molile so vso bele nunice,
da prizanesel Bog bi grešnikom,
in ona je na njega mislila,
in gledala je v noč, kjer blisk in grom
divjal je neprenehoma in, glej,
tam v morju sred viharja nočnega
je stal mornar v obleki križarja,
in križ in meč sta lesketala se
na prsih mu, ko v temen plašč zavit
je jadral skozi nočni šum vetrov
ob svitu bliska vdarjajočega
v neskončno tmo mrakov, in glas
njegov je klical na pomoč; pogled
žareč se svetil je iz daleka
in zginjal v noč, da vsa obupana
poklekala je pred oltar in zanj,
za križarja, prosila milosti —
ko je minil vihar, priplaval je
po morju brod razbit in sredi vod
mornar kakor pribit na brunu tam,
ki val ga sam zanesel je v pristan
ob rob otoka rabskega, da ga
preda v zavetje v tihi samostan,
tako ga zjutraj je zagledala,
poklicala je bele nunice,
ki so prišle in zapovedale,
prenesti v varstvo božje križarja.
Toda telo izmučeno od ran
in boja težkega ležalo je
polmrtvo tu, in nihče vedel ni,
kdo je junak iz sveta daljnega,
mornar neznan. Zaman trudile so
se bele nunice, da vrne se
življenje vanj. «A zdaj, moj Gabrijan,
si vzbudil se ...» Poslušal je molče
in ko prenehala s povestjo je
Šembilija, bolestno rekel je:
«A jaz sem sanjal, da se vračam tja
na oni sveti kraj, kjer živel sem
s teboj, Šembilija, in mahoma
nastal je hrum in šum in videl sem
naš grad obdan od vrst sovražnikov,
ki so prišli kot svatje slavnostni
in klanjali so se ti s pesnimi
in zlatih ti darov ponujali,
slavili te in v bojih bili se
med saboj viteških, da enega
iz njih bi izvolila si; iz vseh
gradov so zbrali se in čakali,
da ti pozabiš dni, ki bili so
nekdaj. Tako sem vračal se domov
in ko sem bližal se, kazali so
name in rekli so: «Tam vrača se
pastir-vrtnar, ki tukaj služil je,
in je odšel med križarje, da bi
pridobil čast in slavo viteško,
in zdaj prišel nazaj je žalostno,
kot je odšel, ker vojska križarska
razbita je poginila in v nji
so padli mnogi vitezi, ki zdaj
leže v gomilah sred puščav in krog
zidovja mesta svetega, ki so
hoteli odrešiti ga iz rok
sovražnikov neusmiljenih, in grob
pri grobu krije mnoge njih, ki so
šli z njimi v boj za svojo čast in za
oblast sveta krščanskega. A nje,
ki srečno smrti so odšli, sprejel
vihar je sred morja in z ladjami
potopil jih na dnu valov. Le on
se rešil je in vrača se domov,
junak brez zmag, brez slave viteške;
zaprimo vhod mu v grad!» In stali so
tako pred vrati grajskimi, in raj
zapirali, ki bil je moj nekdaj.
A tebe bilo ni nikjer. Takrat
pozval sem jih na boj in rekel sem:
«Odprite dver mi, slavni vitezi,
ali na boj spustite se z menoj,
ki čakali doma ste slavnih zmag,
ko mi smo bili se in padali
za slavo teh, ki niso rešeni.»
In smeh začul se je od vseh strani
in dvigali so meče vitezi,
in ščite svetle so pripravljali,
in rastlo je število njih, ki so
branili čast razžaljeno. In vsi
planili so na me in iz oči
žarel jim gnev je src razžarjenih.
Nastal je boj in meči švigali
so preko glav in tu in tam krvav
se zgrudil vitez je, in ščit s krvjo
oblit zadržal je udar, ki so
ga merili na me. Tako boril
sem dolgo se, in meč je sekal moj,
dokler ni vrsta njih zgrnila se
in črna tma zakrila vse je pred
menoj. Tako je v noči boj divjal —
in to le vem, da držal ščil sem svoj —
in roj teman me nosil je s seboj.
Takrat zaslišal glas sem znan: «Kje si,
moj Gabrijan!« In svit je zasijal
iz daljnih dalj.
Ti klicala si me,
in videl sem, kako prihajala
si iz daljav vsa srečna, blažena,
in rekla si: «Ne bori zame se,
moj Gabrijan, visoki dvori se
odpirajo in v njih se zbirajo
vsi, ki so vitezi srca. In ti
si prvi izvoljenih, ker on,
najvišji vitez, sam te je izbral
tam na obzidju mesta svetega,
da zgled bi dal življenja pravega.
In zdaj, poglej naš raj in sama jaz
peljala bom te vanj.» Tačas vsa plan
pod solncem zažarela je in v nji
so zeleneli travniki in vse
vzcvetelo je kot na pomlad, ko cvet
pri cvetu oživi in vse cveti
in raste, poje in živi in prek
livad vesoljstva pesem se glasi,
in dol in breg odmeva v radosti;
tako sva srečala se prvikrat,
ko jaz sem bil pastirček mlad in ti
živela si kot v vrtu majski cvet
in zdaj nazaj sva vračala se spet
in glej, tam bele ovce so prišle,
vesele naju so pozdravljale
in mlada jagnjeta okrog in krog
obdajala so mladi par in vmes
naš oven zvitorog, njih gospodar
in pes čuvaj — vsi so prišli iz staj
in napolnili so ves kraj, kot da
meglice bi iz tal se dvigale
čez polja in zelene pašnike,
in sredi belih čred tam stala sva
ovenčana od rož, cvetlic, ki so
se vsipale na nas izpod neba,
in petje ptic odmevalo je prek
planjav in dol in breg obsevalo
je jasno solnce iz daljav.
Tačas konjički beli so pridirjali
in sedla sva na voz ves okrašen
od rož in svatovski sprevod obdan
od radosti je šel čez solnčno plan
in spev glasan nas spremljal je povsod,
že dvigala se pot je iz nižav
v višave slavnostne, polagoma
kot da bi na meglicah plavali
in vrste čred so se spreminjale
v oblačke bele vse obžarjene
od žarkov solnca daljnega in v njih
izginjal svet je v mrakih žalostnih —
a tam odpiral se je božji hram,
nebesa jasna so bleščala se,
obžarjena od luči večnosti in tja
sva bližala se srečno združena:
ti bila bela si nevestica,
vsa svetla, v zarji božje milosti
vsa vzvišena, in ženin jaz junak
na prsih z znaki križarja, in tam
v daljavi nas sprejemal je nekdo,
ves obsijan v nebeški gloriji,
ki sem spoznal ga tisti dan, ko so
zavzeli sveto mesto križarji,
ko vrh zidov boril se je za čast
in slavo križar Gabrijan in on
povišal me je v viteza ... In zdaj
odpiral se je raj in slišal glas
sem znan: «Oj, pridi vitez Gabrijan,
končan je boj in venec čaka te
za vse, kar si prebil, in njo s teboj,
ki zvesto te ljubila je ves čas,
glej sveto mesto, ki v njem duši dve
sta združeni na vekomaj ...« In šla
naprej sva v jasni dan in spev glasan
napolnil je višave slavnostne ...«
Umolknil je in težek vzdih samo
iz srca je vskipel in zopet sen
mu dušo je objel. Šembilija
vso dolgo noč sedela je pri njem,
po čelu ga je vročem gladila
in srca tihi glas poslušala ...
A zjutraj zahvalila je Boga
za dar, ki ga prejela je to noč.
Tako prešli so dnevi, meseci —
in nunice vse srečne blažene,
da smrti so rešile križarja.
so čakale na brod, da vzame ga
s seboj na pot, kjer našel bo svoj dom.
In nihče vedel ni, da v celici,
ko spi ponoči tihi samostan,
ob oknu sanja dvoje mladih src
pripravljenih na beg iz krajev teh
v samoto daljno, kjer ne bo ljudi,
kjer greha ni, in v srečni radosti
živijo vsi, ki tam prebivajo.
In dan na dan je tesal Gabrijan
v pristanu rabskem brod; iz brun
ga zlagal je, ki plavali so tam
sred vod, razbiti od valov, da bi
na njem nekoč v trenutku slavnostnem
odpeljal se domov.
In neko noč,
ko nova razcvetela že pomlad
je na otokih vseh in jate ptic
letele so, kot da so čule klic
domačih trat, nazaj, tja v oni kraj,
kjer grad stoji obdan od pašnikov
in vrt ob njem in bele brezice —
obstal pod samostanom je mornar
in v mrak teman stopila je iz vrat
Šembilija; in tiha ladjica
zaplavala je od zidov in vdar
valov jo spremljal je, in bolj in bolj
izginjala je v noč, in v nji sedel
je mladi par; za valom val je gnal
samotni brod naprej in šepetal
veselo je o sreči tej, ki v nji
živi se tam nekje, kjer svet je ves
kot božji hram od zemlje do nebes.
Skoz noč je mirno ladja plavala
na jug, a misel težka je obšla
srce Šembilije, ko od bregov
se je oddaljala; objela je
z rokami Gabrijana zvestega
in polna težkih muk zaplakala.
In rekel ji je dragi Gabrijan:
«Ne boj življenja se, Šembilija,
o vem, da bilo težko je sedaj
pustiti sestre, bele nunice,
in tiho celico in samostan
in iti v svet neznan, a glej to noč,
te lepe zvezdice in božji raj
in misli tja na otok Lakijan,
kjer bova združena na vekomaj.«
In veter sam ju nosil je naprej
čez morsko plan in Gabrijan
sedel je poleg nje, poljubljal je
drhteče ustnice in ladjica
ju zibala je v sanjah združena
in nesla ju na otok Lakijan.
Ko zjutraj je k molitvi vabil zvon
in samostan se vzbujal je iz sanj,
čudile so se bele nunice,
da ni iz celice Šembilije,
in so iskale jo povsod zaman:
A spomnile so se na križarja, —
in niso našle ga nikjer. Nemir
napolnil je ves samostan — in zdaj
spoznale so, da bil je čudež to,
ki zgodil se je tajnostno, nihče
ne ve, kdo bil je on, kako prišel
je sem, in kaj zaneslo ga je v kraj
otoka rabskega takrat, zato
molile so za njo, ki križar jo
odpeljal je s seboj iz krajev teh,
ubogo sestrico, Šembilijo,
da Bog odpustil bi ji greh, ki bil
storjen iz srca je ljubečega.
XIV.[uredi]
In noč in dan je ladja plavala,
od vetra dobrega poganjana,
na južno stran in v nji sedela sta
Šembilija in Gabrijan, oba
zasanjana v prekrasni raj, ki tam
v daljavi vabil je neznan, in vanj
želela srca so omamljena.
In tretji dan, ko solnce nižalo
se je v zaton, otoku svetemu
sta se približala in čudežno
do brega ladja je zaplavala
in se zasidrala v pristan. In glej,
v večerni zarji otok Lakijan
bil obsijan je slavnostno. Okrog
žarela morska plan je v svitu vsa
razžarjena od žarkov solnca v dnu
morja se zgubljajočega. Nebo
bliščalo se je v zlatih plamenih,
da večni ogenj dalekih nebes
odseval je iz njih in tisoči
čudes so v njem se razodevali
spod tajnostnih zaves, ko sveti žar
obzorja vsa prešinjal je in vrh
neba izginjal je v neskončnosti
sveta, požar krvavo-plameneč.
V njem morja vsa so se svetlikala,
bregovi vsi so v njem odsevali
in gor vrhovi trepetali so,
ko žarki v njih so dozorevali,
valovi so zardevali, kot da
žari se v njih nebeški čar goreč.
Nebo in zemlja sta dotikala
v poljubu se brezmejne večnosti ...
Tako pristala je tam ladjica
in v nji obstal je mladi srečni par,
in gledala sta čudni novi svet,
ki videla ga nista še nikdar,
in komaj v srcih o njem sanjala.
Očaran bil obema je pogled,
ko gledala sta otok ta, kot raj
odklet, in stala sta začudena ...
Tu bo njih dom poslej; in v tih objem
sta srečna vsa se združila. — In glej,
krog ladjice so drobne ribice
se zbirale in švigale, kot da
bi ju pozdravljale, ker redko le
zanesel sem čolnarja je vihar,
in niso vedele, kdo na otoku tem
in njim je gospodar. In ptičice
z otoka rajskega letele so
na breg in zbirale se po vrheh,
in gledale vse presenečene,
in skakale in čakale z dreves,
da videle bi, je-li res, da k njim
prijadral je iz daljnih krajev par.
Vse oljke veje so zazibale
in pripogibale v pozdrav, kot da
vabile bi neznana potnika
v svoj tihi mir. Za njimi gaj cipres
šumel je slavnostno in skriti vir
je v skalah žuborel. Cvetoči les
obdan od mirt, plantan in alg dehtel
je poln dišav. Dreves vrhovi so
šumeli iz višav. Valovi so
zapluskali ob breg in radostno
oznanjali, da srečno brez zaprek
prinesli ladjico so iz daljav.
In pesem tajnostna šumela je
od vseh strani in napolnila je
ves svet okrog, od morja širnega
do nebesnih višav. In sklonil se
je Gabrijan k Šembiliji rekoč:
«Dospela sva. Li čuješ ta pozdrav,
Šembilija, otoka svetega,
kjer našla bova svoje sreče mir? ...
Glej, ta večer v nebeški radosti,
glej, ta cvetoči gaj, kot paradiž,
ki čakal naju je od vekomaj.
Zdaj konec je trpljenja, žalosti,
oj pridi, draga, glej, pripravljeni
na pir so gosti najini.» In vstal
je Gabrijan in roko je podal
Šembiliji. In izstopila sta.
Po mehki travici odšla naprej
na otok sta in tih šepet dreves
ju je sprejel; opojni vonj cvetlic
in mirt in oljk, cipres napolnil je
ves svet okrog. Utihnile za hip
so ptičice in log; le skrivoma
so spremljale po gaju potnika,
in rožice so vsipale povsod
cvetoče lističe na pot. In šla
sta skoz dehteči gaj med palmami
in mirtami, pozdravljana od vseh
kot znanca dva, ki s krajev severnih
se vračata v domači kraj. In glej,
na koncu poti tam se dvigala
je stena skalnata, obraščena
z grmovjem lavornim, nad njo drevo
mogočno senčnato in hladen vir
pod njim. In tam pod steno vsekana
votlinica, kot božji hram, za dva
dovolj prostorna celica. In šla
sta srečna vsa v svoj tihi dom. Na tleh
bila je postelja pripravljena
iz trav, cvetlic, ki tu zvenele so,
in legla sta na njih utrujena. —
Večer je gasnil v tihi božji mrak,
na nebu jasnem so prižigale
se zlate zvezdice, v opojnosti
dehtel je zrak in v radovednosti
posedale so ptičice okrog
in gledale neznana potnika,
dokler da vse objel je mir sladak.
Tako sta v tihi sreči sanjala
v ljubezni sladki zvesto združena
Šembilija in Gabrijan, okrog
morja neskončni veletok, nad njim
neba obok kot sinji baldahin
in zvezdice na njem, kot da z višin
pošiljajo pozdrav. In rekel je
presrečni Gabrijan: «Sedaj se vse
vrnilo je iz prošlosti nazaj,
kar bilo v davnih majskih je nočeh,
sedaj si moja vsa, Šembilija.«
In rekla mu je ona žalostna;
«Moj Gabrijan, jaz se bojim, da Bog,
bo naju kaznoval za greh, ker sva
odšla iz samostana rabskega,
ki bila njemu sem obljubljena
od vekomaj.« In rekel Gabrijan
ji je na to: «On sam nas vodil je
v ta raj, on čul je prošnje dveh otrok,
ki sta zvesto služila mu doslej;
on milost svojo nama skazal je
in vrnil v paradiž; tako nekdaj
izgnal iz raja je ljudi, ki so
grešili v nehvaležnosti, in zdaj
odrešil nas je sveti križ, ki zanj
boril se vitez svoj je, Gabrijan, —
zato se vračava nazaj; on sam
ukazal je tako; jaz v sanjah čul
sem glas njegov, ki velel je: naprej,
moj vitez Gabrijan, ne stoj, ne glej,
Ne bodi rob! Če hočeš bili kralj,
zapusti svet, pobegni pred ljudmi
in živi sam v kraljestvu svojih sanj.
Zapusti otok Rab, ki ni tvoj dom,
odpluj na sveti otok Lakijan,
in živi tam in zidaj samostan! ..
In rekel sem: Jaz sam? In skriven glas
govoril je tačas: Ne sam! Dovolj
položil žrtev si na moj oltar.
Odidi ž njo, ki je postala dar
trpljenja in življenja tvojega ...»
In rekla je na to Šembilija:
«On je sveta najvišji gospodar,
njegov je svet in zemlja in nebo,
vendar obljub ne odvezuje nas,
ki smo za večni čas sklenili jih.
On, v tistih časih neusmiljenih,
ko ladjo tvojo je razbil vihar
in dušo mojo mučil je obup,
molila sem in obljubila sem,
da se odrečem vseh najlepših sanj,
če reši te iz temnih morskih sil,
in prošnja moja bila ni zaman,
prinesel te je v tihi samostan.« —
«Tako razsodil je med svetom in
menoj. Jaz bil sem boj, Šembilija,
in zdaj spoznal sem cilj njegov: ne jaz
le on, ki vodi nas, in križarje
rešuje iz valov, določa kraj
in čas in pot, ki hodimo po nji
mi potniki — in mi živimo na
ukaz, ki nam veli, ljubite se» ...
In sklonil Gabrijan se je nad njo,
poljubil ji drhteče ustnice
in gledal ji v oči, ki zvezdice
nebeške v njih so sevale,
in videl je svoj raj. In vse objel
je sen sladak in nočni mrak pokril
je skriti stan, le vetrič tih pihljal
je med cipresami in tkal sred rož
in trav podobe polne lepih sanj.
Neba obok v zvezdah obsijan,
napolnil ocean je z biseri,
da morska plan in zemlje krog
žarela v luči sta neskončnosti,
in skozi noč kot biser je sijal
samotni tihi otok Lakijan. —
XVI.[uredi]
Tako živela sta. In dan na dan
sta kamne znašala in stavila
svoj borni hram. A ko je padla noč,
vzbudile temne sile se noči
kot sence blazne in se dvigale
z žarečimi očmi in vstajale
s cvetočih trat in rajale krog skal,
dreves svoj nočni ples, smejale se,
pošepetavale, plazile se
po tleh, in ples in smeh odmeval je
po tratah vseh in vabil v greh ...
In sredi njih žarel obraz je rdeč,
ostuden, smehljajoč, kot čuden strah,
in vmes pošasti črne švigale
so kakor besi izpuščeni v raj,
da ga uničijo, kakor nekdaj,
ko satan sam prišel je, pisan gad,
iskat svoj plen v pozemski paradiž
in ga uničil je za vekomaj.
Tako so se pošasti bližale
in plazile prek nočnih trat; oči
so se svetlikale in pikale
kot pika gad, in temne so noge
po cvetkah gazile; in sredi njih
kraljica slavnostna prihajala
je s strastnimi očmi, razgaljena,
od vseh pozdravljena: bila je Slast,
oblastna hči noči. In ko sprevod
je šel na pot, prišle so temne sle
do vrat in okrog sten iskale so
svoj nočni plen. Žarel je njih pogled
ognjen v odprti hram, kjer je na tleh
počival mladi par in čul se je
šepet in smeh: «Sladak je greh. Glej, tu
živi junak, ob sestri brat.» In smeh
besnel je vmes do dneva belega.
In Gabrijan zakrival je obraz,
da videl ni skušnjav, ki rajale
so noč na noč krog stana mirnega,
in planil je iz postelje na plan
in glej, pregnan je bil pošastni šum,
in jasna noč ga je pozdravljala.
Tako prešel je čas. Od vseh strani
je nosil kamenje in zidal je
kapelico med palmami; zvečer
počival je in spal je v nji. In glej,
nikjer ni bilo več skušnjav in dan
na dan je rastel zid in skoraj že
pokrit je bil preprosti božji hram.
In z njim Šembilija je delala
in risala in klesla v kamenje
je črte pisane in sličice,
podobe čudežne, ki jih nekdaj
je videla tam v knjigah pisanih,
in sama rada sanjala o njih,
junakih slavnih in o vitezih.
Tako sta si gradila božji hram.
Le kadar z doma sta odhajala
in stala vrh bregov, kjer v daljni svet
prek morja segal je pogled, glej, tam
se dvigal otok je kot sveti grad,
in cerkvica vrh skal. In rekel je
ubogi Gabrijan: «Glej, prišla sva
kot romarja do raja svetega,
a dano ni, da bi stopila vanj.»
In ko sta se po bregu vračala
in z drevja si sadov nabirala,
sta klicala imeni ljubljeni,
da daleč je z bregov odmevalo:
«Šembilija in Gabrijan«. In glej,
nekoč, ko jasna noč objela je
ves otok Lakijan, med zvezdami
prišli so trije romarji, ki šli
polagoma so prek neba in tam
postajali, kot kralji trije, ki
prišli iz dežele Jutrove
in so iskali dete Jezusa;
tako so stali in so gledali
na otok Lakijan; zagledal jih
je Gabrijan — in v mislih žalostnih
mu slutnja težka padla je v srce.
In rekel je: «Ne vem, zakaj prišli
so gledat naju trije romarji,
kot kralji trije, ki prihajajo,
ko pride čas za nas, in vernikom
iz dalje bližnjo smrt naznanjajo?«
Zatrepetala je Šembilija
in tiho romarje pogledala.
Tako sta dogradila božji hram,
a ko zvečer poslednjega je dne
počival Gabrijan in gledal je
na delo svoje in na sličice,
ki ona jih je v kamen vklesala,
sklonila glavo je Šembilija
in rekla je: «Moj vitez, Gabrijan,
zahaja dan in v srcu čutim jaz:
prišel je čas ločitve najine.
O, hvala ti, za ta veliki dar,
za to ljubezen lepo, radostno,
ki bila žar je mojih mladih let
in me po svetu srečno spremljala.
Zdaj spomnim se, kako si prvikrat
prišel na grad, na svoji poti v svet,
pri vratih si obstal, boječ in plah,
a tvoj pogled je bil nebeško čist,
kakor da ni iz našega sveta,
ampak od tam, kjer večna luč žari
in sije k nam iz raja večnega.
In jaz bila sem mala deklica
in tistikrat, ko sem te videla,
me čudna radost je prešinila
in sem prosila dobro mamico,
da si ostal pri nas. O, daleč je
ta čas! In ti pastirček si postal
in pasel čredo si očetovo —
jaz na grajskem vrtu rastla sem
in sem o tebi sanjala. Tako
je nam prešla mladost. Li pomniš še,
kako prišla sem tistikrat zvečer
na svetli grič, da sem te videla,
kako v dolini paseš ovce sam.
Potem prišel si k nam na grajski vrt.
Moj Gabrijan, kje zdaj so brezice,
ki pod večer so pošumevale
in čakale, da sva prišla? O, kje
so te noči in ta pomlad, ki v nji
živela sva vsa polna sanj in nad?
Prišel je čas in ti si šel od nas ...
In prazen grad ostal je, prazen vrt
in prazen svet je bil okrog in v njem
ležala bolna je Šembiljica,
— kot cvet, ki strt v samoti obleži —
in čakala, da vrne se od kod
njen vitez Gabrijan. Zaman! In šla
na pot sem sama za teboj in tam
opešala utrujena. O, ti
bil daleč si takrat na poti v boj,
preslabe bile moje so moči,
da mogla bi s teboj ... Takrat prišli
so konji vpreženi in bila sem
kakor nevestica, ki vzamejo
jo svatje z doma rodnega, da jo
peljajo ženinu na dom. Tako
peljali so me v tihi samostan
otoka rabskega. Tam čakala
sem noč in dan, kdaj vrneš se nazaj,
v svoj raj, v svoj svet. Prišel si, Gabrijan,
ti vitez moj, in vzel si me s seboj.
O, hvala ti, prijatelj moj, o več,
ti bil si brat mi zvest — moj brat — in jaz
sem sestra bila ti. In sanjala
prelepo sva povest, ki segala
je z zemeljskih nižin zavrženih
tja do nebeških zvezd. Ker zemlja ta
je kraj trpljenja težkega, prehod
za kratek čas iz rojstva v smrt,
ki vodi nas bolest po nji na pol
veselja rajskega. Moj Gabrijan,
prijatelj moj, moj brat, poglej v oči
mi zadnjikrat, moj vitez silni ti ...»
«Šembilija,» je vzkliknil Gabrijan,
ko čutil je, da cvet življenja strt
medli pred njim v rokah obupanih.
»Šembilija, otrok moj zlati, kam
odhajaš zdaj nenadoma, ko sva
zgradila sveti hram, da združena
služila v njem Bogu bi vekomaj?
Šembilija, kako ostanem naj
na svetu sam, brez tebe, dušica,
ki bila luč življenja mojega
na poti si do sreče blažene,
ti sestrica, ki te poslalo je
nebo, da greš z menoj po svetu tem,
kako naj ločim se s teboj sedaj,
ko sem pripeljal te v svoj raj! Kako?»
In vzel v naročje njeno je telo
slabotno in utrujeno; in še
enkrat ga je pogledala in on
poljubil je bledeče ustnice
in čutil je, da ni rešitve več
za njo, ki je umirala. Še čul
iz njenih ust ime je: «Gabrijan!»
Še enkrat je zaklicala ime,
ki tolikrat ga je zaklicala
od mladih dni — tam v senci mladih brez —
do krajev teh, kjer skupaj sta vsak dan
šla skozi les na strmi breg vrh skal,
kjer ležal je pred njima Lakijan
kot rajski vrt obdan od vinskih trt
in krog in krog široki ocean;
po ozkih stezah stopala navzgor
po skalah sta in gledala okrog,
kjer videli so se vrhovi gor
v daljavi in za njimi nebosklon
in solnce padalo je na zapad —
in tam nekje bil zabreški je grad,
in sveti grad.
Okrog neba obok
in ocean. Tako sta gledala
vrh skal. In ko hodila sta navzdol
prek rožnatih goščav, sta klicala
imeni ljubljeni v pozdrav, da je
odmevalo okrog in breg in log
poznal je njih veseli smeh in zvok,
ki v krajih teh razlegal se je dan
na dan: Šembilija in Gabrijan ...
In zdaj umirajoče ustnice
so zadnjikrat ime izdihnile,
ki tolikrat so ga zaklicale ...
«Šembilija,» je klical Gabrijan,
«prebudi se, glej najin tihi stan
bo zapuščen in jaz bom sam. O kam
naj grem brez tebe, sestrica? Kako
naj še živim?» Zaman. Roke so nje
omahnile in lepa glavica
sklonila se v naročje je pred njim.
Le lahen vzdih iz ust utrujenih
zašepetal ime je ljubljeno.
In Gabrijan pokleknil je na tla,
poljubljal mrtvo lice je, oči
in ustnice, ki z njih življenja sled
izginil je. In prosil je Boga
usmiljenja in vpraševal nebo,
zakaj sedaj mu sestro vzelo je
preljubljeno, ko izpolnil je ukaz ...
In glej, zaslišal se je glas teman
iz daleka: «Naprej odtod, na pot,
moj vitez Gabrijan, prišel je čas,
ki si pozabil nanj! Odreci se
prevar in zmot, glej, kliče le Gospod,
ki ni pozabil hlapca svojega.
Ti križar si, ki sem povišal ga
na viteza, izpolni moj ukaz!»
Poslušal glas je Gabrijan, in znan
je bil ta glas.
Večer prižigal že
je zvezdice nad svet, in morje vmes
šumelo je večerni slavospev,
dan tonil je v obok neba in v njem
žarel je daljne večnosti odsev.
In Gabrijan je v srcu žalostnem
spoznal, da dan bo večni zasijal
na nebu tam, ko bosta združena.
Pokril je truplo belo z rožami,
in z mirtami in palmami obdal,
in klečal je vso noč ob nji. In glej,
ob zarji jutranji od vseh strani
so prileteli ptički žalostni
in peli so vrh vej, še solnčece
zakrilo se je v mrak in mir težak
pokril je vse, le morja šum se čul
je od bregov, kot da bi plakalo.
Drevesa veje so povesila
in sklanjala nad njo. In rožice
so sahnile in drobne glavice
priklanjale nad sestro ljubljeno.
Tako v bolesti sta se združila
vsa zemlja in nebo. Prešel je dan
in noč. In Gabrijan v kapelici
izkopal grob je v steno skalnato
in jo položil vanj. In z rožami
obdal je kamenje, ki krilo je
življenje polno sanj.
In sam ostal
je na otoku blaženem in živel je
Bogu in večnosti: in ptičice
so bile mu družabnice in val
morja mu šepetal molitve je,
in ribice so ga pozdravljale,
drevesa vsa so se mu klanjala,
in zidal je svoj sveti samostan,
dokler da čas prišel je tudi zanj,
ko oslabele so mu sile vse,
in legel je ob grob Šembilije
na trdih tleh, v kapelici in tam
umrl je sam. In božji angeli
so stregli mu in dušo blaženo
odnesli so v nebo.
Čez mnogo let
na sveti otok Lakijan prišli
smo mi, menihi bratovski, ki nas
izgnal je svet iz hrama mestnega,
in našli smo na njem kapelico
in v nji telo ob grobu skalnatem,
od časa smrti nedotaknjeno —
in pokopali smo ga tu, kjer zdaj
počivata, v kapelici, kot brat
in sestra združena na vekomaj.
*
To zgodbo sem napisal jaz,
otec Remigij, mali brat
in božji rob,
v spomin na davni čas,
ko šel se bojevat
je Gabrijan
za božjo čast
in slavo križarsko
in našel pot
je v samostan
in rožico Šembilijo
in — grob — in — raj,
tako mu trud poplačal je Gospod
na vekomaj.