Gabrijan in Šembilija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje

V lepi deželi, na štajerski zemlji, sta v starodavnem zabreškem gradu živela grof Miron in gospa Odilija. Bog jima je naklonil ogromno bogastvo: imela sta zlata, srebra, biserov in draguljev, nakopičene shrambe, bogat pridelek ter prvovrstno vino in med. Kljub vsemu temu jima ni izpolnil njune edine želje – da bi imela otroka. Srčno sta si želela deteta, ki bi teklo po poljih in gozdovih, ki bi ju razveseljevalo v starosti in po njuni smrti prevzelo premoženje in nadaljevalo rod. Gospa je venomer hodila v cerkev in molila, bila je radodarna do beračev in skrajno milostna dama.

Nekega dne se je na poti iz cerkve sprehajala skozi grajski vrt in zazdelo se ji je, da v daljavi, med tratami in gozdičkom, vidi detece, ki teče proti njej. Stekla mu je naproti, a kmalu žalostna spoznala, da tam ni nikogar. Objokana je zaspala in v sanjah se ji je prikazal siromak z belimi lasmi in brado, podoben romarju. Pogledal jo je globoko v oči, a ni prosil za nič, temveč ji je rekel, da bo njena želja uslišana. Svetnik Krištof, ki je patron rabskega otoka, ji bo naklonil otroka, a v zameno mora storiti nekaj zanj. »Za dar veliki, ki ga tu dobiš, vrnila boš svetniku mali dar, da dete svoje njemu posvetiš, da bo živelo med devicami, ki molijo in se žrtvujejo in večne smrti obvarujejo nje, ki v viharjih morskih umirajo…« (Ženski svet I., 1923, str. 55) Hčer bo torej morala poslati na Rabski otok, kjer je cerkev s samostanom, v katerem se zbirajo device, ki molijo za grešnike. Gospa se je zatem zbudila, romarja ni našla nikjer več, a vsa okolica se ji je naenkrat zdela čudežna, blažena. Zacvetele so vse rože, zapele so vse ptice, vse je trepetalo v prijetni tajnosti. Gospa je še bolj srčno molila k svetniku Krištofu in hodila v grajsko kapelico in sedmi dan je čutila, da je bila njena želja uslišana. »Ko je prišel pričakovani čas, rodila se je v gradu hčerkica, krstili so jo v cerkvi slavnostno, ime so dali ji – Šembilija.« (Ženski svet I., 1923, str. 56)

Rodila se je torej zdrava deklica, ki je točno po letu in enem dnevu prvič izrekla besedo 'mama' in neizmerno osrečila gospo Odilijo. Na sploh je bilo z zlatolaso deklico samo veselje, vsi so jo imeli radi in v hišo je prinašala srečo. Materi pa se je včasih zgodilo, da se je spomnila starčeve prerokbe, da bo morala Šembilija v samostan, stran od nje, in to ji ni dalo miru. »A včasih težka misel je prišla kot da je iz daljav priplavala in legla je na srce materi kakor oblak, ki vsplava v jasen zrak in sčasoma pokrije vse nebo, tako prišlo je s črno mislijo v te jasne dni vse polno žalosti.« (Ženski svet I., 1923, str. 82) Bila je skrajno začudena, da te misli ni mogla odgnati in spraševala se je, ali je to znamenje, da se njihovi hiši bliža nesreča. V istem trenutku so se naenkrat odprla vrata dvorišča in vstopil je mlad, boječ deček, bos, z dolgo pastirsko palico v rokah. Imel je temne črne kodre, revno obleko in piščal mu je visela okrog vratu. Razložil ji je, da je tujec in da prihaja iz kraševskih skal ob Adrijanskem morju. Z zaupanjem se je napotil v ta beli grad z željo, da bi si z delom lahko prislužil kruha. Gospa mu pove, da na gradu ne potrebujejo novih delavcev, da pa naj povpraša na posestvih v bližini. Njeno voljo omaja šele Šembilija, ki je navdušena nad dečkovo piščaljo in mater naprosi, naj mu dovoli ostati, saj se bo lahko igral z njo in ji pripovedoval zgodbe o daljnih krajih, ki jih je videl. Gospa dovoli mlademu pastirčku Gabrijanu ostati. »'Ah, Gabrijan!' je vskliknila na glas Šembilija, kot da je srečala iz davnih časov znanca dragega, da se gospa je vsa začudila…« (Ženski svet I., 1923, str. 105)

Že naslednji dan je Gabrijan odpeljal živali na pašo. Bil je skrben pastir, živali so ga imele rade in z veseljem jim je kaj zaigral. Rad je sanjaril o pripovedkah in pravljicah, o vitezih, ki se junaško bojujejo v bojih in ljubijo kraljične. Pogosto se mu je dogajalo tudi, da je sanjal o mladi kraljični, roži med rožami, in kmalu je spoznal, da sanja o Šembiljici, da sanjari, kako ga ona vedno kliče, naj pride k njej. »In tudi on je sanjal sanje z njo, in tudi on je sanjal sen o nji, o grajskem vrtu, o princezinji, o lepih rožah in Šembiliji.« (Ženski svet I., 1923, str. 107, 108)

Tudi Šembilija je, med svojo igro na grajskem vrtu, razmišljala o Gabrijanu in že komaj čakala, da se vrne. In tudi njej se je ves čas dozdevalo, da jo Gabrijan kliče. Čakala ga je ob žarkih sonca, slišala ga je med spanjem, videla ga je v svetlobi lune. »Tako živela je Šembilija in nihče ni doznal skrivnost te, ki vsako noč se je ponavljala in k sebi jo vabila bolj in bolj.« (Ženski svet I., 1923, str. 146)

Njena mati pa ni počela drugega, kot da je venomer molila za hčerino srečo. Ko je Šembilija nazadnje prosila, če bi se Gabrijan lahko vrnil iz paše domov, ji je mati odvrnila: »A ti si hči visokega rodu, nekdaj postala boš princezinja, zato se ne spodobi da sedaj s pastirčkom skupaj bi igrala se.« (Ženski svet I., 1923, str. 147) Šembiliji torej ni namenjen navaden pastirček, ampak pogumen vitez, ki jo bo nadvse ljubil. Mati sama se je ustrašila svojih besed, zato je odšla še bolj goreče molit, Šembilijo pa pustila njenim mislim. Deklica je sama odšla na polje in zazdelo se ji je, da je v daljavi zagledala Gabrijana. Tudi slednjega je, na njegovem pašniku, predramil Šembilijin klic, da je on njen vitez. Zrla sta tako drug v drugega, dokler ni zašlo sonce, in zdelo se jima je, da se je odprla nebeška glorija. Naslednje noči se je na hrib povzpel Gabrijan in zrl v daljavo, proti gradu, kjer je veter Šembiliji šepetal njegove besede. Tako so minevali dnevi, meseci in vsega skupaj sedem let in Gabrijan se je vrnil v grad, kjer je postal vrtnar. S Šembilijo sta si prepevala, pripovedovala bajke, zalivala rožice, mladi vrtnar pa je grajski gospodični vsak večer igral na piščal, kar je Šembiliji izredno prijalo.

Prišla je nova pomlad, mesec maj, in Gabrijan in Šembilija sta se prepustila ljubezenskim čustvom. Šembilija je bila pred Gabrijanovim prihodom kot rožica, ki je na žarek čakala, kakor brezica, ki je samotna, šibka in osamljena vzrasla sredi grajskega dvorišča. Med tem, ko je bil Gabrijan zanjo vedno močan, silen hrast, njena opora. »Tako sta šepetala v tihi mrak in veter tih je z njima šepetal in gibal veje mladih belih brez in polnil vse ozračje s sanjami.« (Ženski svet I., 1923, str. 172)

Minila je pomlad, a Gabrijan in Šembilija sta bila še bolj zaljubljena kot poprej. Na trenutke se ustrašita, da se jima zdi svet tako lep le zaradi njune ljubezni, kot reče Gabrijan Šembiliji – da je svet lep le, če ga gleda skozi njene oči. Gabrijan je malo stvarnejši, a je Šembilija v objemu ljubezni še toliko bolj sanjava in se raje prepustita lepoti ljubezni kot skrbem.

Bolj kot je rasla njuna ljubezen, bolj grozovite sanje je sanjala gospa Odilija. Po grajskem vrtu se je plazil hudoben in strupen gad, ob katerem so umirale vse rožice. Ubil je nežno belo lilijo, v kateri je gospa prepoznala svojo hčer Šembilijo. Pohitela je v njeno sobo, da bi videla, če hči mirno spi, a postelja je bila nedotaknjena. Šembilijo je našla zunaj med rožami, vso srečno, češ da je na vrtu najlepše ponoči, ker se ji takrat razkrijejo vse skrivnosti. Skrbna mati jo je hitro odpeljala v hišo in za njo so jokale vse cvetlice. »…in plakale so solzne bisere, ki bile z njimi so ovenčane, ker šla je mimo njih nevestica, ki so jo čakale po teh nočeh presanjanih, in jo pozdravljale brez upanja, da pride še kedaj nazaj v naročje ženina … Tako končala se je lepa pravljica.« (Ženski svet I., 1923, str. 228)

Šembilija je odšla jokat v svojo sobico, njena mati pa je odšla molit, da bi nad hčerjo ne visela nesreča. Razmišljala je znova in znova, kdo bi lahko škodoval Šembiliji in edino Gabrijan ji je padel na misel. Spomnila se je temne slutnje, ki jo je čutilo njeno srce ob njegovem prihodu in odločila se je, da bo govorila z možem. Grof se je strinjal, da mora Gabrijan od hiše in da je napočil čas, da začnejo v hišo počasi prihajati vitezi, ki bodo po protokolu snubili mlado Šembilijo. Prirejali bodo viteške turnirje in gostije, da bo Šembilija lahko izbrala najboljšega med junaki.

Gabrijan je torej moral iz gradu in prišel se je posloviti od svoje ljubljene Šembilije. Oba sta trpela, a Gabrijan se je zavedal, da ne živita v svetu, kjer bi lahko imel navaden pastirček ljubezensko zvezo z grajsko gospodično. Obljubila sta si večno ljubezen in se poslovila z upanjem, da se še kdaj srečata. »In vse okrog se spremenilo je in bilo je na svetu prazno vse, utihnile so v vejah ptičice, zastal je veter ponevedoma, molčale breze so in rožice so rosne solzice pretakale – in temna noč je zagrnila vse.« (Ženski svet I., 1923, str. 252) Gabrijan pa je odšel na pot, in srce ga je bolelo za Šembilijo, a obljubil si je, da se nekoč vrne. Misli so mu odtavale k pogumnim vitezom, križarjem, ki se bojujejo z neverniki. Sanjal je, da je postal eden izmed njih in da ga je sam gospod Bog povišal v svojega viteza. Zjutraj se je odločil, da gre med križarje in tam, Šembiliji na čast, poišče svojo slavo, saj je tudi pastirček David nekoč premagal Goljata in postal kralj v svetem mestu.

Za tem Šembilija zboli in leži v postelji kot mrtva kar tri mesece. Ne prepozna več ne matere ne očeta, venomer pa sprašuje po pastirčku Gabrijanu. Mati si ob njeni ozdravitvi oddahne, še vedno pa jo skrbi dekličina navezanost na pastirčka. Po enem tednu Šembilija vstane iz postelje in vsak večer gleda proti zapadu in rožice in luno sprašuje po Gabrijanu. Spet je slišala glas, ki jo kliče iz daljav in nekega večera ponovno odtavala od doma. Mater je za njo poslala vse grajske jezdece in deklico so varno pripeljali nazaj domov. Šembilija ji pove, da jo je glas iz daljav klical na večno rajsko pot in mati prepozna to znamenje. Vedela je, da mora hčer žrtvovati v povračilo za dar, ki ga je prejela toliko let nazaj. Šembilija mora v Rabski samostan. »Na Rab odšla boš v samostan, da posvetiš svetniku se, patronu rabskemu, da v stanu preživiš deviškem dni, ki so ti sojeni, Šembilija, in jaz živela sama bom kot prej v samoti tihi in pobožnosti – da vidiva se v božji milosti, ko vrneš spet se k svoji materi.« (Ženski svet II., 1924, str. 39)

Gabrijan se med tem hrabro bori v imenu svete dežele, križarske ladje na morju premagajo hud vihar in hvaležno prispejo do kopnega. Tam jih čaka še hujša preizkušnja, zemlja je suha, pijače in hrane nimajo več, po nočeh jih preganjajo grozne zveri. A mladi vitez zveri ne sliši, sanja o zmagi in o koncu bojevanja. Vse bolj se bližajo sveti deželi in vse več sovražnikov jih napada, križarji izgubljajo boj. Končno prispejo do Jeruzalema, a tu vlada sovražnik, pomoči ni od nikoder. »Glej, o gospod, v puščavi tej brez cest ne vemo več naprej, kod vodi pot in kam in sram nas iti je nazaj, ker v srcih naših je zavest, da mi smo križarji prišli iz daljnih mest, da bijemo se za nebeški raj, za tvojo slavo, čast, da vrnemo kar bilo tvoja je posest.« (Ženski svet II., 1924, str. 109) Zvesti Gabrijan svojo vojsko ponosno povede v boj in se bori na prvi bojni črti, a križarska vojska ne zdrži pritiska številčnejšega nasprotnika, pogumni vitezi popadajo. Poškodovanemu Gabrijanu se prikaže podoba Boga, ki ga spet poviša v viteza, in mu reče, naj se neha bojevati in naj se vrne na grad, kjer je bil pastir. Iz oddaljenih dežel je prišla pomoč in odnesli so ranjene viteze, med njimi Gabrijana.

Šembilija pa je tiho molila v svoji sobici v Rabskem samostanu, kjer so sestre prosile za grešnike, pomagale izgubljenim mornarjem in bednim romarjem. Še vedno je ves čas mislila na svojega viteza in sanjala o njem, zdelo se ji je celo, da spet sliši glas iz daljav in na trenutke je v temni noči čez svoje okno videla mornarja Gabrijana, a je podoba vedno znova izginjala. Čas si je krajšala s prebiranjem starih knjig, ki so govorile o svetnikih in pogumnih vitezih ter njihovih nasprotnikih, pela je pesmice in pravljice iz otroških dni in brenkala na lutnjo.

Gabrijana med tem ozdravijo njegovih ran in gleda nove, mlade viteze, kako odhajajo v boj, njemu pa je iz nebes rečeno, naj odide iskat nove viteze za božjo vojsko. Pred tem si želi le še enkrat obiskati grad, v katerem je služil kot pastir, a ga je strah, saj se ne vrača kot vitez z zmago in ne želi razočarati svoje kraljične. Med potjo se spet razvije silen vihar in ladje so uničene. Gabrijan se oprime lesnega debla in morje ga prevrača na vse strani. Vihar je slišala tudi Šembilija in je še bolj goreče molila za Gabrijana. Bogu je obljubila svoje življenje v zameno za to, da bo njen vitez nocoj rešen. Med molitvijo se je onesvestila in sestre jo odnesejo v posteljo. Ko naslednje jutro pogleda skozi okno, ima v mislih spet Gabrijana. Pod oknom zagleda bolnega, od viharja pretepenega križarja in sestre mu pomagajo. Zaenkrat še nihče ne ve, da je ubogi križar prav Gabrijan, ki ga je morje odneslo na otok Rab. Gabrijan se tri dni in tri noči ni prebudil, Šembilija pa ni več sanjala svojega viteza, kako jo kliče iz morja. Sestrice so jo v tretji noči prosile, naj nocoj ona bdi nad križarjem in Šembilija končno prepozna Gabrijana, on pa se prebudi in zagleda svojo ljubljeno. Sprva ne verjameta, da sta se res srečala, potem pa sta presrečna nadvse hvaležna bogu, da ju je ponovno združil. S solzami sreče v očeh se poljubljata in objemata in spominjata maja, njune največje sreče. Tako so minevali meseci in nobena od sester ni izvedela za zvezo med rešenim križarjem in Šembilijo. Gabrijan je pridno tesal ladjo, s katero naj bi zapustila otok. Na skrivaj sta odšla iz samostana in izginila v noč, Šembilijo pa je pretresala temna slutnja. Oprijela se je dragega, ki jo je opogumljal, naj se ne boji življenja, saj mu je Stvarnik obljubil, da bosta združena za vekomaj in da ju v bližini že čaka otok Lakijan.

Noč in dan sta potovala proti jugu in tretji dan sta se zasidrala v pristanu neznanega Lakijana, kjer sta se nebo in zemlja dotikala v poljubu brezmejne večnosti. »Očaran bil obema je pogled, ko gledala sta otok ta, kot raj odklet, in stala sta začudena … Tu bo njih dom poslej; in v tih objem sta srečna vsa se združila.« (Ženski svet II., 1924, str. 244) Bila sta torej očarana nad rajem, v katerega sta prispela in začela sta si urejati dom. Šembilijo pa je vse bolj skrbelo, da bosta kaznovana, ker sta grešila in pobegnila iz samostana, kamor je bila obljubljena bogu. Vitez jo je potolažil, da mu je v sanjah Bog sam rekel, naj skupaj odideta na Lakijan in naj se tam ljubita. In da je Bog tisti, ki nas vodi in mi zgolj čakamo na njegov ukaz.

Tako sta živela na Lakijanu in si zgradila skromen dom iz kamenja. Vse bolj pa so ju preganjale ognjene pošasti, spet ju je moril gad s svojim strupom, lovila ju je Slast, saj sta grešila. Gabrijan se je odločil, da bo zgradil kapelico, božji hram vrh skal. Dobrega Gabrijana obide zla slutnja, ko na otoku zagleda tri romarje, ki naj bi prišli, ko je čas naznanjanja smrti. Šembilija je vedela, da prihaja čas njune ločitve. Pripovedovala mu je, kako ga je imela rada že od vsega začetka, kako se je vanj zaljubila in kako srečna je bila zaradi njega, potem pa je umrla. Gabrijan je v naročju držal njeno šibko telo, jo še zadnjič poljubil in ji v kapelici izkopal grob. Spraševal se je, kako bo živel brez nje, a mu je Bog ukazal, da mora naprej, na pot, saj je njegov vitez. Tako je Gabrijan ostal sam na otoku, družbo so mu delale rožice in ptičice, dokler ni prišel tudi njegov čas, ko je legel ob grob Šembilije in umrl sam.

Čez mnogo let so na otok prišli bratovski menihi, ki jih je svet izgnal iz mestnega hrama in Gabrijanu so izkopali grob. Zdaj tam počivata Šembilija in Gabrijan, združena za vekomaj. Sledi pripis, da je to zgodbo napisal otec Remigij, v spomin na daljni čas hrabrega križarja Gabrijana in rožice Šembilije.