To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:
To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Pisateljica
P. je dovolj znana slovenskemu čitateljstvu. Nekaj njenih
spisov, ki jim je zajela snov iz življenja Slovencev, je prevedeno na slovenščino. Tudi osebe sedanjih povestic so živele
pri nas. Prvi dve novelici — Lukova nejtežši cesta "
(Lukova najtežavnejša pot) in "Plane" (Tepka) — končata
žalostno. Avtorki nekam ugaja, kadar se kdo vrže v vodo
radi sramote, ki ga je zadela, ali kadar koga, ki se morda
brezupno trapi, reši nagla smrt. Najbolj se omili novelica
"Labuti pisen " (Labudja pesem). V njej se pripoveduje
o črevljarju Kajtu, ki je na majhnih nožicah Obirove Stazice
zagledal lepe, mestnoukrojene čreveljčke. To je v njem obudilo željo, da izdela tudi kaj enako nežnega, privlačnega in
okusnega. Zato se je skril pred ljudmi v svojo kamrico ter
ondi poizkušal in poizkušal, dokler se mu ni želja uresničila. Toda zdaj si je vtepel v glavo misel, da so lepo izdelani njegovi čreveljčki pravzaprav obsodba vsega njegovega
dosedanjega dolgoletnega dela, in Kajta zaluči čreveljčke v
jezero ter postane ogljar. V njegovem opisanem značaju so
izvrstno očrtane muke vsakega ustvarjajočega in iskajočega
človeka, ki na koncu svojega dela zaznava, da so ga drugi
že prehiteli, nadkrilili in odrinili. — V novelici Srpnova
idilka" (Poletna idilica) pripoveduje Preissova, kako je neko na Koroškem naprosila gostilničarko Rahnikovo, da se
usmili pohajkujočih godcev ter jih vzame pod streho. Toda
že naslednji dan se je uverila o njihovi nepoštenosti. Idilica
nima pravzaprav ni posebnega v sebi, ali ilustrira značilno
tako značaj cele knjige, kakor sploh pisateljičino naziranje o
svetu in ljudeh. Enako, kakor do svojih godcev, se vede pisateljica do vseh svojih naslikanih oseb — protežira jih in
krasi, ker jih globokejše ne pozna ali poznati noče. Knjiga
gospe Preissove kakor vobče vse, kar je doslej napisala, ima
oplemenujo smoter in olikajo vpliv. Po njenih povestih je
razlito toli gorke dobrote, toli mehke odkritosrčnosti in simpatije. Preissova si ne more niti misliti, niti predočiti kakega
hudega, podlega, propalega človeka. Pozna samo docela vrle,
ljubke in ljubezni vredne ljudi. Vse ji ugaja na njih, vse je
lepo in mično, ali vsaj genljivo in opravičljivo. Knjigo priporočamo Slovencem, ker toli simpatično opisuje Slovence.
