Gabrče
| Gabrče Table Tomaž Šalamun |
| |||||||
Divje živali, ki pečatijo tulcu
nosnice, umirajo. Gorijo jim veke,
obrvi, šado. V vodi vidim svoj obraz s
soncem. Na gladini pluje tiha roža.
Ovčke se zmočijo. Tlak je postan in
skrčen. Poštarji se umivajo, vodo
burijo, poštarji na deželi v potnih
sragah. Na travi je vedro. Leni zvok
pocinkanega merjasca je predaleč,
čeprav se bliska. Za hišo, za gozdom, v
žiru počiva in nosi svoje popoldne v
tacah. Vodnjak je zlizan in kamnit.
Čebule cerkve so. Po belem zidu teče
žuželka. Skrije se v kot, ki ga ne vidim.