G. Pokoren na onem svetu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
G. Pokoren na onem svetu. Groteska.
France Bevk
Izdano: Amerikanski Slovenec 38/91 (1929)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Gospoda Ivan Pokoren in Peter Mežek sta bila vse življenje tiha in čemerna uradnika v istem poslopju, ki je bilo že po svoji turobni vnanjosti tako, da je z leti normalnega človeka spremenilo v čudaka. Rodila sta se istega leta, vkoreninjena samca, v petinštiridesetih letih njunega življenja jima nikoli ni prišlo na misel, da bi se poročila. Stanovala nista skupaj, da sta ohranila medsebojno prijateljstvo na lažji način neskaljeno, bila pa sta ob prostih urah vedno skupaj in drug drugemu edina druščina na svetu, brez katere nista marala ne mogla živeti.

V mladih letih sta bila razbrzdana, pozneje sta zamenjala ljubezenske romane s filozofijo, s štiridesetimi leti pa sta se vdajala nekakemu misticizmu; verjela sta v stvari, ki sta jih pred leti zanikala kot same po sebi umevne.

S posebno slastjo sta se oprijela špiritizma, ki ga sicer nista na drobno proučevala, vendar nista zamudila večera, da bi ne občevala z duhovi Onega sveta, prodirala v globoke tajnosti posmrtnosti in z grozo v očeh poslušala naročila nesmrtnikov. Njun medij je bila Mežkova gospodinja Evdoksija, ki se ni odlikovala samo po svoji kuhinji in krepostnem značaju, ampak tudi po tem, da je bila v dobrih odnošajih z dušami rajnkih, ki so plesale v njenih rokah kakor na vrvici.

Spiritistične seje so bile zelo enostavne. Ivan Pokoren je prihajal k Mežku zaradi tega, ker je imel ta pripravnejše stanovanje, medija v hiši in obilo drugih podrobnosti, ki jih Pokoren v svojem stanovanju ni mogel nuditi. Vselej, kadar je potrkal Pokoren po večerji na Mežkova vrata, je začul momljajoč glas, ki ga je dobro poznal, vstopil je in sedel v naslanjač prijatelju nasproti, ne da bi mu dal roko. Pokoren je prižgal cigaro in puhnil dim v zrak gledaje Mežka, ki se ni dal motiti, in je buljil skozi očala v naslovno stran časopisa.

"Kaj je novega?"

"Hm," je odgovoril Mežek, ne da bi prenehal brati. "Mirovna ideja napreduje."

"Tako?" je vprašal Pokoren, ne da bi se zavzel. "V uradu sem slišal, da je naša država naročila nov tip topov, ki nesejo kilometre in kilometre daleč. Sicer je pa to še tajnost ..."

Ko je bil ta razgovor, ki se je nanašal na mednarodno politiko, končan, so se odprla vrata, vstopila je Mežkova gospodinja Evdoksija, ki je imela borno kito las zvito na vrhu glave in radi tega izraz obraza brez primere čednosten. Pladenj s čajem in steklenico ruma je položila na mizo, zaprla vrata in si obrisala bolj iz navade nego iz potrebe roke ob trebuh. Včasi je na Mežkovo naročilo postavila na mizo tudi punč, žganje in močno vino. Ob posebnih prilikah, na god kakega obeh prijateljev, celo vse skupaj.

Mežek je odložil časopis, Pokoren se je ozrl na gospodinjo in zazibal z nogo.

"Še vedno trdna in zdrava, gospa Evdoksija?"

"Kaj pa da. Cista vest in dobro spanje ... Ali gospoda želita, da špiritiziramo?"

Gospoda sta pila čaj z rumom. Evdoksija je ugasnila luč, da je nastala najprej globoka tema, nato je prižgala drugo, šibkejšo luč v kotu, ki je bila vrhu tega še ovita z rdečkasto tenčico, da so se v sobi videle le tri skrivnostne sence, ki so sedele vsaka v svojem naslanjaču in zadovoljno dihale.

Evdoksija je vzela okroglo mizico s tremi prekrižanimi nogami, jo postavila predse, položila nanjo roke, da so se prsti jedva dotikali, in se ozrla po gospodi. Njene oči so dobivale v rdečkastem mraku fosfornat sijaj, vsa njena postava je bila obžarjena od nečesa skrivnostnega, da sta si Mežek in Pokoren le z največjim premagovanjem mislila v nji smrtnico Evdoksijo.

"Katerega duha naj pokličem?" je vprašala Evdoksija s potišanim glasom.

Mežek se je ozrl na Pokorna, ta je dejal: "Kakor po navadi."

Evdoksija je poznala nekega mladostnega prijatelja Štolfo, ki je ohranil še po smrti prijateljske stike z njo in ji je prinašal poročila in prerokovanja z Onega sveta, odkrival brezobzirno napake navzočih in jih opozarjal pred to ali ono nesrečo.

Gospodinja je sklonila glavo in dejala: "Štolfa, če si tu, prikloni se!"

V tistem hipu se je mizica trikrat globoko priklonila.

"No, si že priden," je govorila Evdoksija, kot bi imela psička pred seboj. Nato je obrnila obraz proti gospodoma: "Kaj naj ga vprašam?"

Pokoren je odgovoril: "Naj pove sam, kar hoče."

"Kaj poveš gospodu Pokorim?" je vprašala gospodinja pričujočega duha in pričela moliti abecedo: A — b — c — d — e — f ... Pri črki "p" se je mizica priklonila globlje. — Evdoksija je začela znova: "A — b — c — d — e ..." Pri črki "o" se je ustavila in začela znova: "A — b — c — d ..."

Bilo je sicer vse tiho, slišati je bilo le naštevanje abecede in rahlo trkljanje mizice ob pod. Pokoren se je znojen mučil in družil posamezne črke v besedni zmisel ... Nenadoma se je zdrznil.

"Kaj je povedal?"

"Pokoren je lump, zapeljal je Maričko ... naprej nismo prišli," jo povedala Evdoksija nekoliko plaho.

Mežek je vedel za vse Pokornove pustolovščine, a kljub temu ta ni maral, da jih duh razsiplje javno vpričo gospodinje, četudi jih ona lahko na tihem izve od vsevednega duha, ki govori skozi njene prste.