G. M. B.
| G. M. B. Anonimno |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. • dno |
I.
[uredi]Na praznik sv. treh Kraljev stopil je v hišo bogate vdove Zaleske v Dobovju občinski sluga, ter želel vdovi in njeni hčerki mnogo sreče. Vzel je v roko kos krede, ter zapisal razločno na hišna vrata znamenja svetih treh Kraljev: G. † M. † B. †.
»Še jedenkrat,« pravi sluga, »želim vam, draga mati, vsega najboljšega; zdravja in obilno blagoslova božjega, vaši Marijanici pa poleg tega še čvrstega in bogatega ženina. Vsaj se že tako govori po celi vasi, da imajo v Zalesju zelo bogato nevesto. In ljudje imajo prav. Trdno posestvo, brez dolga, denar na posojilu in za vse to lepa jedinica pri hiši, to se pač ne dobi v vsakem kotu.«
»Pojdite se solit!« zavrne ga gospodinja, »vi ste vedno stari klepetač. Pridite jutri, nekaj moke in malo zabele seveda zaslužite, ker ste nam tako lepo narisali znamenje sv. treh Kraljev na vrata.«
»Bog Vam stotero povrni, draga mamica, toda ...«
»No, kaj še hočete?«
»Vsaj veste, mamica, Josip Roncev je vrl dečko, kaj ne res, Marijanica?«
Sluga pri teh besedah pogleda na hčerko, ki je seveda zarudela.
»Iz tega ne bo nič,« nadaljevala je hišna mati; dekle se zdaj še ne bode možilo. Sploh je pa mladi Roncev že dečak in naše posestvo potrebuje razumnega in dozorelega gospodarja.«
»To nič ne dé,« ugovarja sluga, »vkljub svoji mladosti je Roncev vrl mladenič, razumen za vsako delo; poleg tega ga ima pa tudi Vaša hčerka zeló rada.«
»In ako bi ga imela tudi rajše nego sebe, jaz mu je ne bom dala, ako najdem za-njo primernejšega ženina,« pristavi mati z odločno besedo.
Marijana je stala pri mizi kakor priklenjena in ni črhnila nobene besede. Sluga, ki je pogledal dekleta, popraskal se je za ušesi ter rekel:
»Kako to, mati, da se tako branite? Povejte mi vendar, kaj vam ni po godu pri Roncovem? Ali vam ni dovolj denarja?«
»Pustimo,« pravi gospodinja, »Marijana je še premlada za možitev in pri tem ostanem.«
»Ali je to Vaša zadnja beseda?«
»Zadnja!«
»Tako pa z Bogom,« pravi sluga, »Bog usliši v novem letu vse vaše prošnje, posebno pa še Marijanici njene iskrene želje!«
In stari sluga je odšel iz Zalesja.
Mati in hči pa ste se zopet vsedli k mizi. Nobena ni besedice spregovorila; obe ste bili zamišljeni in tihi. Le ura je tikala na steni in kazala, da tudi na treh Kraljev dan — čas beží! —
II.
[uredi]Na večer sv. treh Kraljev zbrale so se pri vaškem velmožu dekleta iz vasi, da bi po stari navadi topile svinec in pozvedovale, kaj jih čaka v novem letu. Na ognjišču plapolal je ogenj in rudeč plamen je razsvitljeval polnolične obraze; deklice pa so gledale v plamen, ki je oblizoval kotliček napolnjen s svincem. Ko je bil svinec popolno raztopljen, postavile so kotliček na ognjišče, kjer je bila že lepa posoda s čisto vodo. Najmlajša je pričenjala z litjem. Ta pot je bila najmlajša Marijanica z Zalesja. Ta urno stopi h kotliču, zajame z žlico svinca ter ga vrže v hladno vodo. Kmalu seže v vodo in kaže družicam svinčeno podobo. — Komaj so jo dekleta zagledala, že so klicala:
»Čevelj! Čevelj! Ti boš dobila čevljarja! Ha, ha ha!«
In glasen smeh se je razlegal po hiši. Marijanica pa je z nemim smehljajem stala ter nepremakljivo ogledovala podobo iz svinca, ki je res imela obliko čevlja.
Za njo poskušale so tudi druge deklice svojo srečo in vsaki je podoba naznanjala, kaj jo čaka v prihodnjosti. Vendar tako lepo se ni naredila nobena podoba, kakor Marijanici čeveljček in dekleta so govorile samo o tem čeveljčku. Poleg tega se je še pripetilo, da je Marijanica srečala starega čevljarja Hladnika, ko je šla na sveti večer k polnočnici. To so dekleta zopet razlagala, da tudi to pomeni za Marijanico — čevljarja.
Kmalu je za Marijanin čeveljček zvedela cela vas, tudi stari občinski sluga, ki je noč in dan premišljeval, kaj bi to pomenilo.
V nedeljo potem pa je pred cerkvijo svojim sosedom to stvar pojasnjeval rekoč: »Ako je bil to čeveljček, dobila bo Marijanica čevljarja, zato ker čevljarji delajo majhne, tesne čevlje in so krivi toliko kurjih očes na nogah. Ako je bil pa čevelj velik, kdo zna, kaj to pomeni?
Meni se zdi, da bo prišel kak vitez na konju z visokimi čevlji po nevesto v Zalesje. Kdo vé, kaj je še temu dekletu prisojeno.«
Tako je modroval stari občinski sluga, sosedje pa so se mu smejali, in ker so vedeli, da le zato sluga toliko gori za Zalesnikovo hčer, ker ondi dobi največ moke in zabele, so mu nagajali, rekoč: »Čeveljček je bil, čeveljček! Čevljarček bo dober, čevljarček!«
III.
[uredi]Dve leti ste minuli v Zalesju in marsikaj se je ondi spremenilo. Josip Roncev je bil že dve leti pri vojakih konjikih in nobenkrat ga še ni bilo domov. Stari občinski sluga si je zlomil nogo in ker so mu jo v mestu slabo zravnali, bil je zelo šepast. Prihajal je pa vkljub temu še vedno na Zalesje in prinašal Marijanici poročila o Roncevem vojaku.
Nekega dne prihitel je sluga, kar je le mogel na Zalesje z nenavadno novico.
»Vojaki so prišli v Dobovje peš in na konjih, vaje imajo v okolici. Vrli mladeniči so. Pravijo, da je tudi Roncev Josip med njimi.«
Sluga ni še vsega povedal, ko se začuje zunaj hiše peketanje konjskih podkev in vse hiti gledat vojake - konjike, ki jašejo mimo Zalesja. Eden med njimi se posebno radovedno ozira proti Zalesju, bil je — Roncev Josip. Stari sluga ga je takoj spoznal, še prej seveda mlada Zalesnikova. — Mati Zalesnikova ga je vabila, naj se nekoliko pomudi, a namignil je, da mora naprej!
»Drugi pot!« zakliče, ko njegov konj skoči mimo Zalesja.
Kedo bi popisal radost starega sluge? Skakal je od veselja in kedo vé kaj bi se bilo zgodilo, ko bi ga lesena noga ne bila krotila. »Saj sem rekel,« kričal je, »saj sem pravil, da bo prišel vitez na konju z visokimi škornji po našo Marijanico. Vidite, sedaj je res. Ali ste ga videli?« Tako je gnal stari sluga nepretegoma, ko se je isti dan skozi vas vračal iz Zalesja domov.
In še po noči se mu je sanjalo, da je le on prav razlagal znamenje čevlja, katero je videla Marijanica na sv. treh Kraljev dan, ko so vaška dekleta po starodavni navadi vlivala svinec in iz vlitih podob lahkoverno sklepala na svojo prihodnost. Seveda te podobe se večinoma tako razlagajo, kakor bolje kaže dekletom. To nam jasno spričuje občinski sluga z Zalesja.
IV.
[uredi]Bil je zopet praznik sv. treh Kraljev. A to leto ni več stari sluga v Zalesju zarisal grba treh Kraljev na hišna vrata. To je storil mladi gospodar na Zalesju Roncev Josip, ki se je vrnil od vojakov ter se preselil iz vasi v Zalesje. Ker je bila mati s postavnim mladeničem zadovoljna, Marijanici ni bilo več treba na sv. treh Kraljev dan pozvedovati po svojem ženinu. Pred pustom je bila poroka. Na svatbi je bil seveda pričujoč tudi stari sluga, ki je bival večinoma na Zalesju. Bil je ta dan posebno židane volje. Razkladal je svatom na dolgo in široko zgodovino te svatbe.
»Saj sem pravil: Ako je bil čeveljček, Marijanica dobi čevljarja, ako je bil pa čevelj, dobi pa viteza na konju. In dobila ga je vrlega junaka, današnjega ženina in mladega gospodarja v Zalesju. Ženina in nevesto Bog poživi ter jima dodeli obilno svojega blagoslova!«
Tako je sluga končal svojo zdravico.
In bila s ta res srečna v Zalesju, vsaj pošteni, krepostni ženini in neveste so navadno srečni in zadovoljni v zakonu. Ni je namreč boljše priprave za zakon, kakor verno in brezmadežno življenje.
Stara Zaleska je vedno bolj lezla v tla in to ni bilo napačno zanjo, ker je imela toliko posla z malimi, ljubeznivimi otroci, ki so ji najraje uhajali na tla. — Stari občinski sluga pa je odložil svojo službo, lesena noga mu je delala preveč preglavice; vzel je nanjo »patent« za beračenje toda le bolj za kvaterne čase, sicer pa je vedno brskal okoli Zalesja, kjer je imel stanovanje in kjer so ga večinoma tudi oskrbovali s hrano in obleko. Mlada gospodinja v Zalesju namreč ni pozabila na svojega nekdanjega zagovornika, ki ji je vzlasti zaželjeno razložil podobo čevlja, ki ga je vlila na sv. treh Kraljev dan.