Frischaufova šestdesetletnica
| Frischaufova šestdesetletnica |
| |||||||||||||
Frischaufova šestdesetletnica, katero je priredila „Savinska podružnica Slov. planin, društva" dne 8. septembra t. l. v prijaznem narodnem trgu Mozirju, se je vršila za ondotne razmere zelo dostojno in svečano. Raz mnoge hiše so plapolale slovenske trobojnice in druge zastave.
Banketa, katerega jo zelo okusno priredil g. Alojz Goričar, se je udeležilo 38 oseb. Med banketom je svirala godba.
Vrsto napitnic je pričel načelnik „Savinske podružnice" g. Fr. Kocbek sledeče:
„ Slavna gospoda! „Savinska podružnica Slov. plan. društva" je sklenila prirediti veselico ob priliki 60. rojstnega dneva, katerega bo obhajal naš velezaslužni in veleučeni g. prof. dr. J. Frischauf dne 17. t. m. Iz srca me veseli, da se je na ta poziv zbralo toliko odlične gospode od daleč in blizu; s tem ste pokazali, da hvaležno priznavate izredne zasluge njegove za nas. Bodite torej najprisrčnejše pozdravljeni! Zlasti mi je še čast, da posebej iskreno pozdravljam g. prof. Fr. Orožna, predsednika „Slov. planin, društva", in njegovega namestnika g. I. Krulca, vrle rodoljube s Hrvaškega, iz Št. Pavla v Savinski dolini, iz Maribora in Novega Mesta; enako iskreno pozdravljam velezaslužnega župana Mozirskega in načelnika okrajnega zastopa Gornjegrajskega, g. Antona Goričarja, ter vrle rodoljube in župane iz. Solčave, Luč, Ljubnega, Šmartina, Rečice pa zastopnike akademikov in Mozirjane. Oprostite mi, ako ne pozdravim vsakega posebej imenoma, ampak vsem prisrčno kličem: dobro došli! – (Nadaljujoč nemški):
Velečislani gospod profesor Frischauf! „Savinska podružnica Slov. planin, društva" je mnenja, da Vašega 60. rojstnega dneva ne more dostojneše obhajati nego z današnjo malo svečanostjo. Vsi smo zelo veseli, da se Vaše visokorodje ni splašilo daljnjega pota iz Milstata k nam in je nas s svojo in sinovo navzočnostjo počastilo. Prijetna čast mi je, da Vas, velečislani gospod profesor, morem danes med nami najprisrčnejše pozdraviti. Ob enem mi dovolite, da Vam v imenu „Savinske podružnice Slov. planin, društva" za Vaš 60. rojstni dan, katerega bodete dne 17. t. m. obhajali, izrazim najboljša, najprisrčnejša in najodkritosrčnejša voščila. Vsi želimo srčno, da bi ljubi Bog Vas ohranil še mnogo mnogo let čilega in zdravega Vaši obitelji v blagor, nam v veselje, znanosti v diko, našim prekrasnim planinam pa v korist. Bog živi g. dra. Frischaufa!"
Nato je pozdravil jubilanta g. Anton Goričar v imenu občine Mozirske in okrajnega zastopa Gornjegrajskega, poudarjaje njegove velike zasluge, katere si je pridobil v obče za naše planine in posebej še radi pospeševanja cest, ter mu čestital k 60. rojstnemu dnevu.
Potem sta prinesla župana iz Solčave in Luč častni diplomi, zelo okusno izdelani, vlč. g. župnik M. Šmid iz Solčave pa je pozdravil g. jubilanta v imenu navedenih dveh občin. Govornik je omenil, da o tem, kar je storil Frischauf, ve pripovedovati zgodovina, znano pa je tudi vsem turistom, da so ravno vsled njegovega delovanja zasloveli ti kraji po vsem svetu. Naj sprejme torej zagotovilo, da ga od srca ljubimo, in da sta ga zato občini Solčava in Luče imenovali za častnega občana. Z željo, da bi še večkrat prišel v naše kraje, mu je zaklical: „Bog živi g. dra. Frischaufa!"
V imenu navzočnih „Triglavanov" kot slovenske akademiške mladeži ga je pozdravil g. stud. med. Josip Goričar star., kličoč mu: prosit!
Zatem je pozdravil jubilanta g. prof. Orožen v imenu „Sloven planinskega društva" takole:
„Veleslavna družba! Črez nekoliko mesecev mine pet let, kar se je ustanovilo za slovenske pokrajine toli važno „Slovensko planinsko društvo." Že nekoliko let prej se je sprožila misel, da bi ustanovili temu slično društvo, a te misli ni bilo mogoče uresničiti. Po zaslugi drugih tukaj nenavzočnih mož se je končno vendar ustanovilo Slov. planin, društvo, ki je z zelo skromnimi sredstvi začelo bolj na tihem delovati. Odkritosrčno povem, da mi je bilo o prvem času dostikrat zelo tesno pri srcu, ko smo razmotrovali o načrtu svojega delovanja, in kako bi dobili sredstev za izvrševanje svojih namer. (Nadaljujoč nemški):
V prvem času svojega obstoja ni imel osrednji odbor potrebnih izkušenj v izvršitev društvenih smotrov. Dela je bilo in ga je še obilo v prospeh turistike in gmotnega blagostanja. Bali smo se, da ne bode mogoče častno izvrševati naših namer, in kazal se nam je tožen pogled v bodočnost. Tu nam je pa priskočil v pomoč rešilni angelj, ki je ojačil naš pogum in krepko podprl naše društvo. Kmalu po ustanovitvi Slov. planin, društva sem dobil iz Gradca pismeno sporočilo, ki me je neizmerno razveselilo. Velecenjeni in za turistiko velezaslužni naš slavljenec nam je prišel na pomoč s svojimi izkušenimi in modrimi nasveti. G. prof. Frischauf se je za naše društvo in njegove težnje začel zanimati tako intenzivno, da nas je prav ganilo njega nesebično in požrtvovalno delovanje v prid Slov. planin. društvu. Mnogo pisem z zelo važnimi nasveti v svrho našega delovanja priča o velikih zaslugah, katere si je pridobil današnji naš slavljenec za naše društvo. Segel bi pač predaleč, ko bi hotel na drobno naštevati vse njegove zasluge za naše društvo. Koliko se je trudil g. prof. Frischauf v prospeh turistike in naših društvenih smotrov na Dunaju, v Gradcu in drugod! Kolikokrat nam je pomagal s svetom in dejanjem! S kratka: brez našega slavljenca si ne morem misliti Slov. planin, društva, tako tesno je spojen naš častiti dobrotnik z zgodovino in usodo našega društva. Z upravičenim ponosom torej iskreno pozdravljam v današnjem slavljencu častnega člana Slov. plan. društva ob šestdesetletnici njegovega rojstva. V Frischaufu slavimo mentorja in mecena našega društva ter mu želimo, da bi živel še mnogo let zdrav in zadovoljen. Dvigam kupico in nazdravljam možu, ki sme brez samohvale o sebi reči: „Storil sem več nego svojo dolžnost." Iz dna svojega srca kličem velecenjenemu slavljencu navdušeno: živel!"
Načelnik „Savinske podružnice" je potem Frischaufa slavil kot razkritelja Savinskih planin sledeče:
„Velečislani gostje! Ime Savinske planine nas nehote spominja nekega žilavega, neutrudnega in neustrašnega planinskega izsledovatelja, kateri je svojo planinsko-turistično delovanje posvetil blizu četrt stoletja temu zanimivemu gorstvu. Njegovo ime pa ne sluje samo v našem okrožju, ono je tudi v vseh turističnih krogih na najboljšem glasu. Ta izsledovatelj je velezaslužni razkritelj Savinskih planin, velečislani gospod vseučiliščni profesor dr. J. Frischauf.
V sedemdesetih letih so bile Savinske planine še zelo malo znane, da, prava terra incognita.
V letu 1874. se je na predlog g. prof. Frischaufa v „Štajerskem gorskem društvu" izvolil odbor, ki si je namenil priljuditi gorstvo, katero se je množini turistov zdelo nedostopno. V deževnem poletju istega leta se je posrečilo g. prof. Frischaufu, da je navzlic slabemu vremenu pohodil ponosite vrhove Grintovca, Rinke in Ojstrice, dočim je prihode v to gorstvo preučil že prejšnja leta. Uspeh teh težavnih tur je bil zanimivi spis „Solčavske planine," objavljen v letni knjigi Štajer. gorskega društva.
Ko se je omenjeni odbor razdružil, je g. prof. Frischauf osnoval planinsko družbo „Savinci," katere predsednik in duša je on bil, ter je začeto delo neumorno nadaljeval.
Ako primerjamo takratno stanje Savinskih planin z današnjim, se moramo čuditi, kaj je g. prof. Frischauf z razmeroma majhnimi sredstvi dosegel. Takrat ni bilo v tem okrožju še nobene planinske koče, in le v najubornejših pastirskih kočah si dobil za silo zavetja. Tudi je nedostajalo varnih potov za hojo na posamezne vrhove ali za prelaz v nasprotno ležeče gorske doline, da, celo v kronovine.
Če je dovolj denarja na razpolaganje, more navdušen izsledovatelj izvršiti velikanske stvari; toda tudi tega je nedostajalo. Tedanje sekcije Nem. in avstr. planin. društva v Ljubljani, Celovcu in Beljaku se niso nič zanimale za Savinske planine. Edine podpore je dobival g. prof. Frischauf od „Štaj. gorskega društva," od „Avstr. turističnega kluba," od svojih mnogoštevilnih prijateljev in nekoliko tudi od posameznih domačinov.
Leta 1876. je g. prof. Frischauf izvršil prva in najpotrebnejša dela. Postavil je na enkrat 3 planinske koče, namreč kočo na Korošici za pohod Ojstrice in Planjave, kočo na Okrešlju za pohod Mrzle Gore, Rinke, Skute, Grintovca ter prehodov: Kamniškega sedla v Bistriško dolino in Savinskega sedla v Belo ali Jezero, in Suhodolnikovokočo, pozneje v Frischaufovo kočo prekrščeno, za pohod Kočne, Grintovca in Skute ter prehode črez Kokrsko sedlo v Bistriško dolino. Nadalje je dal popraviti ali na novo napraviti pote na Grintovec, Skuto, zlasti pa težavni in poprej nevarni pot na Kamniško sedlo ter pot od slapa pod Rinko na Okrešelj.
Toda g. prof. Frischauf se ni zadovoljil samo z natančnim preiskovanjem vseh potov, kar je bilo včasi zelo težavno in tudi smrtno nevarno, on se ni zadovoljil z določitvijo pravih imen, z merjenjem višin, z izobrazbo gorskih vodnikov, z izpodbujanjem in poučevanjem domačinov, kako jim je ravnati s turisti, on je hotel tudi vneti za lepoto teh planin najširje sloje prijateljev planin z zanimivimi in natančnimi opisi, in s tem je povzdignil turistovstvo v blagor domačega slovenskega prebivalstva, katero je tudi vedno proti sovražnim napadom zagovarjal. Tako smo dobili iz njegovega temeljitega peresa mnogo spisov, objavljenih v „Neue deutsche Alpenzeitung" in kot glavno delo edino natančno monografijo Savinskih planin, katero bi radi v novi in pomnoženi izdaji pozdravili. Razen tega je g. prof. Frischauf Savinske planine turistično obdelal tudi za skoraj vse potopisne knjige. In še v zadnjih letih nam je podal poučne spise, kakor Robanov kot, Molička planina, pot za silo Luče-Solčava, Logarjeva dolina, pa tudi temeljito in na podlagi težavnega proučevanja virov osnovano delo „Die Erschiessung der Sannthaler Alpen." Njega nam je dalje zahvaliti, da je specijalna karta Železna Kaplja-Kokra skoraj vzorno izdelana.
Zlasti je g. prof. Frischauf mnogo sodeloval pri snovanju planinske zadruge „Rinka," ki bode z gradbo modernega hotela v Logarjevi dolini gotovo turistovstvo zelo povzdignila.
Odkritosrčno moram izjaviti, da nikakor nisem zmožen, da bi vse velike zasluge g. prof. Frischaufa dostojno ocenil. Ali že iz tega, kar sem povedal, se razvidi jasno, kako velikanske zasluge si je pridobil g. prof. Frischauf za Savinske planine in njih prebivalstvo, zasluge, katerih mu ne more nihče nikdar odreči, in katere ostanejo večno v hvaležnem spominu, kakor vršaci od njega toli ljubljenih planin stoje trdno kakor skala.
Sedaj pa dvigam svojo čašo na zdravje velezaslužnega proslavitelja Savinskih planin in kličem po naši deželni navadi (slovenski): Bog živi g. dra. Frischaufa!"
Nato je napil g. prof. Fr. Jeraj svojemu nekdanjemu učitelju ter rekel med drugim: „Mnogo se je že napivalo g. prof. Frischaufu, a nihče ga ni še slavil kot vseučiliščnega profesorja. Smelo bi bilo, ako bi jaz hotel ocenjevati znanstveno delovanje prof. Frischaufa; to bi bilo tako, kakor če se pritlikavec loti velikana. Vendar dve lastnosti naj poudarim o svojem nekdanjem učitelju, ki ga posebno dičita, to sta prava strogost, na drugi strani pa dobrotljivost proti vsakemu učencu, bodi si katere koli narodnosti ali vere."
Vsi ti govori so g. prof. Frischaufa vidno razveselili. Odgovoril je na vse sledeče (nemški):
„Ni mi moči izreči posameznim govornikom zahvale za priznanje mojega delovanja v Alpah. Zato opišem na kratko, kako sem začel delovati po ozemlju slovenskem, in kako je moje delo napredovalo.
Ko sem bil prvikrat prišel v gorenjo Savinsko dolino, so me ondotni prebivalci sprejeli pregostoljubno, dasi se v njih jeziku nimalo nisem mogel z njimi razgovarjati. Že tedaj sem si bil namenil, pomagati tem vrlim ljudem, če mi bo kedaj mogoče; nikdar pa mi ne bi bilo prišlo na misel, da bi kedaj utegnili hujskati zoper te vrle ljudi, katere so hvalili vsi tuji popotniki, zlasti pa Nemci iz nemške države. Ko so torej začeli preiskovati in pristopne delati Avstrijske Alpe, sem jel to krasno gorovje, ki je bilo tiste čase še popolnoma neznano, prijavljati turistiki.
Pri tem prizadevanju so me do zadnjih let od vseh stranih podpirali in mi pomagali; tudi Celjani so se pošteno trudili, da bi nadaljevali moje delo in je vzdržali. Žal, da ni mogel mir imeti obstanka. V naših Alpah, po katerih stanujejo mnogi narodi, sem vedno svetoval vsem tistim, ki so mi hoteli pomagati pri delu, naj se ne dotikajo narodnosti, vere in politike, naj spoštujejo nazore in običaje ljudstva. To prizadevanje mi je rodilo mnogo uspeha in mi naklonilo veliko prijateljev med južnimi Slovani. Slovenci mi bodo pričali, da sem se potezal za njih upravičene težnje, da sem se trudil, jih podpirati v gospodarskem in duševnem oziru, tudi v boju za enakopravnost in enakost z drugimi kulturnimi narodi. Neki častit govornik je omenil, da so me celo črnili in obrekovali zaradi teh prizadev. No, to so je zgodilo pač na neki način in od neke strani, a je napravilo tak učinek na me, kakor če laje mops na mesec.
Dolgo časa sem se tudi zelo trudil, da bi dosegel dobre razmere med Nemškim in avstrijskim plan. društvom in Slovenskim planinskim društvom, ki se je ustanovilo šele v novejšem času.
Moj prijatelj Kocbek mi lahko priča, koliko pisem smo si v tem oziru pisali. Složno postopanje obeh društev se mi je videlo potrebno zato, da bi kraljeval vsaj v gorah mir med narodi, da bi vsaj tu imeli mednarodni dom miru. Žalibog vse zaman! Tako zvani voditelji Nemcev na južnem Štajerskem ne privoščijo Slov. plan. društvu nobenega uspeha. Te vrste Nemci znajo sicer dobro hujskati, toda malo delati. Z ljudmi te pasme ni mogoče skupno delati. Zadnje dvome o tem je razpršilo njih postopanje pri otvoritvi Narodnega doma v Celju; zdaj vedo ljudje povsod, kaj naj si mislijo o njih. Žal, da je bila zadnja leta Graška sekcija voditeljica Nemškega in avstrijskega plan. društva. In če je rekel I. predsednik dr. Rigler tedaj, ko je prevzel to častno službo, da so zato izvolili Gradec, da bi tudi na Štajerskem ojačili Nem. in avstr. plan. društvo, je le treba pomisliti, da za tako ojačevanje nimalo ni bila sposobna sekcija, ki ni skoraj četrt stoletja nič delala. Ne da bi se bilo zavrlo hujskanje, še podpirali so sovražnost proti Slov. plan. društvu. No, Slovencem je ta neprijaznost malo škodila, koristila pa jim je prav veliko. Nekatere naprave popolnoma mednarodnega značaja, kakor na pr. cesta iz Solčave v Logarjevo dolino, so se nekoliko zavlekle, zato so se pa vzbudile speče moči Slovencev, se ojačila njih delavnost in podjetnost! Ko bi se bili Nemci o pravem času, t. j. še pred malo leti lotili dela, bi bili ostali oni voditelji, Slovenci pa bi bili pobirali le stopinje za njimi. Sedaj pa smejo le-ti ponosni biti na svoje uspehe, ki so jih dosegli s svojo močjo in svojo zasnovnostjo: Slov. plan. društvo je glavni posestnik Triglava, da, celo Savinske planine na Štajerskem so jim zagotovljene, ker delavnost Celjanov hira čim dalje bolj in bode skoraj le navidezna; kajti zastopnikom te sekcije ni nič do planinstva, oni so se le iz narodnostnih vzrokov ganili na kratkotrajno delo.
Slovenci naj čvrsto napredujejo, kakor so začeli, in naj vedno teže za najvišjim smotrom, da bodo mogli častno žiti poleg drugih kulturnih narodov. Južni Slovani so pač od nekdaj imeli zlo stališče v življenju narodov: stoletja so morali odbijati napadajoče Turke in so s tem branili kulturo ugodneje ležečih nemških dežel; po primorskih pokrajinah ob Adriji je dolgo časa odločeval po pristanskih krajih naseljeni italijanski element, in ta gotovo ni kaj prida skrbel za kulturni napredek Slovanov. Obojo nevarnost so sedaj Slovani srečno prebili.
Z veseljem poudarjam, da je slovenska duhovščina od nedkaj bila zvesto vdana ljudstvu, da je vedno imela odlične učenjake v svojih vrstah, da je tuje popotnike, ki so hoteli proučevati deželo in ljudstvo, gostoljubno sprejemala in jih podpirala v teh težnjah. Duhovniki iz gorenje Savinske doline so mi pripomogli do prvih mojih uspehov v Savinskih planinah. Nikdar ne pozabim častitih mož, kakršna sta bila Janec, Ermenec, in prav zelo me veseli, da mi je moči pozdraviti velečastitega gospoda župnika iz Solčave, Miloša Šmida, kot govornika Solčavske in Luške občine, kateri sta me vrednega spoznali za svojega častnega občana. Gospoda župnika Šmida pa prosim, naj pričujočim zastopnikom teh občin izreče mojo najprisrčnejšo zahvalo za to veliko čast.
Veselje mi je tudi, pozdraviti zastopnike akademične mladeži, ki bo gotovo vrlo nadaljevala začeto delo v Savinskih planinah. Ko sem jel delovati v teh planinah, sem našel izvrstne hribolazce med kmetiškim ljudstvom, ni se mi pa posrečilo, da bi bil navdušil mladino po večjih krajih za gorske ture; celo akademična mladež je imela malo zmisla za nje, dasi je baš južnim Slovanom tako zelo prirojen fini čut za prirodo. Sedaj je vse drugače. Kamor se ozrem, se mi kažejo znamenja novega, mladega življenja. Dvigam torej čašo in jo izpraznim na blaginjo in napredek slovenskega ljudstva kot kulturnega ljudstva!
Samo ob sebi je umevno, da je bil ta znameniti govor z burnim živio-klicanjem sprejet, dočim se je že med govorom na mnogih mestih odobraval.
Potem je prečital načelnik „Savinske podružnice" g. Fr. Kocbek došle brzojavne in pismene pozdrave, katere tukaj objavimo doslovno:
Celje: Slovenci Savinskih planin bodo Vas vedno hvaležno šteli med svoje dobrotnike. Bog Vas obrani še mnogo let! Dr. Jos. Sernec.
Celje: Ker žalibog zadržan, prosim, izročite gospodu profesorju Frischaufu moja prisrčna voščila. Dr. Vrečko.
Dunaj (nemško): Velečislani gospod profesor! Povodom svečanosti Vašega 60. rojstnega dneva imamo čast, Vam najprijaznejše čestitati. Da bi Vam bilo dano, da bi še zelo mnogo let svoje koristno in daleč segajoče delovanje v neoslabeli moči razvijali! Prosimo pa dalje, da bi „ Avstrijskemu turističnemu klubu" in njegovim občekoristnim svrham kakor dozdaj svojo vrlo delavnost posvetili in njemu svojo dragoceno simpatijo ohranili. Sprejmite, Vaše visokorodje, izraz najodličnejšega spoštovanja, s katerim ima čast beležiti vdano „Avstrijski turistični klub." Tajnik: Josip Hafner. Predsednik: I. Szombathy.
Dunaj (nemško): Velečislanemu gospodu cenitelju naših prekrasnih planin in našega poštenega slovenskega naroda najprisrčnejša voščila z Dunaja. Poslanec Berks.
Gradec (nemško): K 60 letni zibelski veselici sporoča najprisrčnejša voščila svojemu za turistiko mnogozaslužnemu nekdanjemu načelnik Štajersko gorsko društvo.
Gradec (nemško): Slavnemu učenjaku kličejo prisrčno ad multos annos njegovi hvaležni slušatelji Pekar, Weber, Žmavc.
Gradec: Bog daj še mnogo srečnih let blagemu, požrtvovalnemu pokrovitelju slovenskih planin. Dr. Ipavic.
Gorica: Najprisrčnejša, najodkritosrčnejša voščila k današnji slovesnosti. Ive.
Kamnik: Bodi pozdravljen in poslavljen mož, ki pričuješ s svojimi deli, kako plemenito žitje da žije Tvoj orjaški duh. Živel dr. Frischauf še mnogo let! Kamniška podružnica.
Krško: Učenec slavljenčev svojemu učitelju dobrotniku, ki je odkril Savinske planine širokemu svetu, krepak živio! Dr. Tomaž Romih.
Ljubljana: Slava častitemu jubilantu za vrlo pospeševanje turistike po slovenskih krajinah. Bog mu nakloni še obilo let vesele hoje po krasnih naših dolih in gorah. Na zdar slavljencu in njega slaviteljem! Mikuš.
Ljubljana: Iskreno čestitamo slavljencu in srčno pozdravljamo vse udeležnike. Planinski Piparji.
Luče (Leutschach, nemški): Dober pot in vreme vse čase. Župnik Šegula in hvaležni Sv. Duh na Osterbergu.
Nazarje: P. Kasijan-Zemljak je poslal kronografikum: loannI FrlsChaVf, eXCeLLentl tVrlstae oMnla faVsta aD LVstra seXagenarIa! t. j. Joannu Frischaufu, izbornemu turistu, vse najboljše k šestdesetletnici!
Plzen: Mnogozaslužnemu udu našega društva doktorju Frischaufu kličem iskreno: še mno-gaja leta, zbranim njegovim častiteljem krepak: na zdravje! Lipold.
Praga: česky odbor slovinského alpského družstva: Slovutny pane professore! Ku dni 60emu Vašich narozenin prináši česky odbor slovinskeho planinskeho družstva nejvřelejši a nejsrdečnejši přani, v dobrém vědomi, že přani plati muži, ktery se každého času spravedlive věci našich bratři Slovincu s uspěchem ujimal, nedbaje žádneho protivenstvi. Žijte nám, slovutny pane professore, ješte mnohá a mnohá leta. V Praze dne 5. záři 1897. S veškerou učtou: Ju. dr. Stan. Prachensky, člen odboru. Prof. dr. K. Chodounsky, starosta odboru.
Radovljica: čuvarji slovenskemu Triglavu kličejo slavljencu trikratno: slava! Slov. planinska podružnica v Radovljici.
Reka: V imenu Reških slov. planincev velečastitemu jubilarju najsrčnejša voščila. Dr. Mayer.
Tolmin: Slava poštenemu prijatelju slovenske turistike! Dal mu Bog obilo posnemalcev! Iskren planinski pozdrav pošilja zbranim somišljenikom Soška podružnica.
Velenje: častitemu turistu profesorju Frischaufu slava! Skubic, prof. Borštner, Plavšak.
Zagreb: U Hrvatskoj sabrani Slovenci kliču profesoru Frischaufu srdačni živio! Obitelj Verli, Vladimir Lipold.
Železna Kaplja: K 60. rojstnemu godu profesorja Frischaufa kliče: Živel! Klemenšek.
Železna Kaplja (nemški): Odkritosrčno voščilo pošilja Vam danes k 60. rojstnemu dnevu sekcija Železna Kaplja.
Po banketu je fotografoval g. Fr. Weiss, kateri se je popoludne brzojavno pozval iz Ljubnega, udeležence veselice, da bodo imeli o slavnosti še poseben spomin.
Ob 5. uri popoludne so došli vrli Žalski tamburaši z lepimi rdečimi čepicami in še mnogo drugih, tako da so bili vsi prostori popolnoma zasedeni ter jih je še mnogo moralo oditi. Radi pretesnih prostorov torej ni bilo mogoče koncerta tako prirediti, kakor bi bilo sicer potrebno. Žalski tamburaši so proizvajali vse točke tako precizno in s pravim umetniškim zanosom, da so se vsi čudili ter burno ploskali konec v sacega komada. Izvrstno tamburanje je še posebno zanimalo jubilanta g. prof. Frischaufa, kateremu je bila ta slovanska godba doslej neznana. Pri veselici so izborni pevci kaj lepo prepevali, zvečer pa je seveda okrogli ples še bolj razigral srca domačim in tujim gostom. Vsa družba se je razveseljevala še pozno v noč ob prijetnem spominu na dostojno slavnost, prirejeno v čast poštenemu in nepristranskemu Nemcu, velikemu učenjaku ter nedosežnemu pospeševatelju turistike.
Dne 9. septembra se je vršil izlet k Mozirski koči in na Medvedjak. Iz Mozirja je ob 6. uri zjutraj odšlo 7 udeležnikov s slavljencem in njegovim sinom po potu na Šmihel, 3 udeležniki pa iz Nazarij po posebnem potu v bližini Radegunde. V prijazni Mozirski koči so se vsi sešli okoli 9. ure dopoludne. Po kratkem odmoru so se vsi napotili na Medvedjak, kjer so se divili krasnemu razgledu in popevali lepe slovenske pesmi.
Tu se je okoli 11. ure poslovil g. prof. dr. Frischauf s svojim sinom od družbe najprisrčnejše ter potoval naravnost po Golčki planini na Kal, na Kramarico in v Črno, od koder se je peljal v Blajburg in od tam z železnico nazaj v Milstat.
Ostala družba si je nazaj grede še ogledala „Ledenico" ter se potem dalj časa pomudila v Mozirski koči, kjer so se še vršile razne napitnice. Č. g. p. Kasijan je napil svojemu nekdanjemu učitelju g. prof. Fr. Orožnu, g. Fr. Kocbek je pozdravil v imenu „Savinske podružnice" g. prof. Fr. Orožna kot predsednika „Slov. planin, društva" in njegovega namestnika g. I. Krulca, ki sta tako rekoč nadzorovala in si ogledala velik del podružničnih naprav. G. Fr. Orožen se je zahvalil obema govornikoma, napivši štajerskim Slovencem, ki tako vzajemno delujejo v prospeh turistike in „Slov. planinskega društva." G. I. Krulec pa je napil edini navzočni zastopnici narodnega ženstva, č. gospej dra. Kaiserbergerja. — Vračajoč se po istem potu na Šmihel, kjer so bili pregostoljubno sprejeti, so dospeli izletniki proti večeru zopet v Mozirje, veseli in povsem zadovoljni z lepim izletom.
Pri tej priliki izreka „Savinska podružnica" g. prof. Fr. Orožnu in g. L Krulcu kot zastopnikoma osrednjega odbora za udeležbo, g. A. Goričarju kot Mozirskemu županu za pozdrav in okrasitev trga, vsem govornikom in deputacijam iz Solčave in Luč, častitim zastopnikom „Triglava" ter vsem drugim udeležnikom naj prisrčnejšo zahvalo. Enako iskreno zahvaljuje vrle Žalske tamburaše na posebni prijaznosti in požrtvovalnosti, da so s svojim finim tamburanjem poveličali vso slavnost, kakor tudi vse posestrime podružnice, planinska društva in vse druge, ki so poslali pismene ali brzojavne pozdrave, ter končno g. Alojza Goričarja za prepustitev prostorov ter priredbo banketa. Hvala Vam vsem najtoplejša na trudu, katerega ste imeli v čast našemu slavljencu g. dru. Frischaufu, katerega nam naj Bog ohrani še mnogo let čilega in krepkega!