Fridolin Žolna na Gorenjskem
| Fridolin Žolna na Gorenjskem anonimno |
| |||||||||||||
Na kveder!
Lepo je bilo, prav lepo, in dobro smo se imeli, prav dobro; precej sem ga imel pod kapo, oziroma pod slamnikom, to je res, ker smo pač preveč »Naroda« čitali na Bledu; ali kar ljudje govore, da sem se potem zvečer zaročil z »našo« Majdo, pa ni res, in so to prazne in neosnovane čenče.
Stvar je bila taka.
Gori na Triglav ne grem, ker vem, da je nevarno, in mi je v svarilen izgled mlad, nadebuden človek, Vatroslav po imenu, ki je toliko časa hodil na Triglav, da je dobil volka!
Ali da grem do vznožja in gledam odspodaj »nad Triglavom neba obok«, kakor pesem pravi, — temu ni ovire, in tako smo se tistega lepega dne sešli jaz, Janko in oni suhi Vilko, ki je odličen narodnjak in zaupen mož naše stranke tem nekje na Gorenjskem; zmenili smo se z državno železnico za vožnjo do Dovjega, odtod pa jo mahnili skozi Mojstrano v Vrata.
Imenitno! Pri Sventnerju je izložena fotografija Triglava. Prav tak je! Samo veliko, veliko večji seveda! Prenočevali smo v Aljaževi koči.
Imeli smo seboj nekaj vina, Janko pa je na podstavi poldruge kile teletine, ki jo je bil kupil v Mojstrani, in s pripomočjo nekih beležkov v svojem notezu zvaril na štedilniku, mrmrajoč tajinstvene besede, neko stvar, ki jo je z drzno samovoljnostjo krstil za golaž.
Dovolil sem si rahlo kritiko tega njegovega umotvora, ali Janko me je najprvo ljubeznivo opozoril, da je ta golaž zastonj, in da se mu ne zdi baš fino, ako se gleda podarjenemu golažu takorekoč na zobe, potem pa stvarno pojasnil, da je navzočni golaž pravzaprav boljše uspel nego je sam pričakoval, ker je bil on, Janko, pozabivši seboj vzeti mast, primoran ga narediti na vazelinu, kar jen morebiti res nekoliko na kvar okusu, tembolj pa v prilog zdravju.
Odgovoril sem nič manj vljudno, da uvidevam svojo črno nehvaležnost, in da se čutim vsled tega kot značajen mož moralično zavezanega, takoj vrniti ves slavzavžiti golaž; naj le kar nastavi tisti svoj prepoteni klobuk, ako ga ni slučajno zrezal med meso, kar ni izključeno po okusu predležečega golaža ...; nadaljnja trditev o hasnovitosti notranje uporabe vazelina je nova in zaradi tega vrlo zanimiva, ali zdi se mi, dasem že sit in da ne bi mogel niti koščka več spraviti v se niti tedaj, če si ž njim osiguram večno življenje.
Janko mi je nato rekel »osel«, jaz sem mu vrnil zdaj »izdajico«, in tako sva se menila, dokler naju ni Vilko, ki je medtem izpraznil skledo in steklenico, zapodil spat.
Spali smo prav dobro. Vsaj jaz!
Ona dva sta sicer trdila, da sem celo noč neznanski smrčal, pa to ni res. Odločno ni res! Jaz nič ne vem, da bi imel tako navado.
Moža sta pravnika, in ne rečem, da se lažeta; ali motita se lahko. Saj n. pr. v Ljubljani: kolikokrat mislijo ljudje, da sem bil jaz tu ali tam, to ali ono, pa ni sem bil jaz, ampak neki dr. Ogljar, ki je meni zelo podoben ... Res!
Ko smo pomili posodo, pospravili in zaklenili kočo, napotili smo se zopet nazaj v Mojstrano skozi dež, ki se je bil okoli sedme zjutraj pripodil čez Luknjo okoli Stejnerja v Vrata, in zagazili smo v zadnjem koncu pota v tako ogromno blato, da smo iz gledali, kakor da smo si dali mimogredé v cementni tovarni betonirati do kolen noge, kar nam pa ni kratilo dobre volje, ker si obuvala in obleke ne snažimo sami.
Pot iz Vrat je posebno radi tega čudna, ker se ji baš zadnja tretjina najbolj vleče; ali slednjič smo le dospeli v Mojstrano.
Ko smo, uvaživši vsebino nekaterih steklenic, spravili v harmoničen sklad našo izsušeno notranjost z mokrovna vnanjostjo, so se nam vzbudile polagoma tudi duševne potrebe.
Segli smo po planinski knjigi in za pisali v njo: »Namenjeni na Triglav, prenočili v Aljaževi koči, pa se morali, žal, vrniti vsled dežja.« To smo zapisali zaradi tega, da bi se jezili nekateri planinski matadorji in bahači.
Potem pa, — baš četrti liter smo pičnili, ura je kazala tričetrti na opoludne, in iz kuhinje je smrdelo po loju, — rodil se je naš novi pozdrav: »Na kveder!«
Pisali smo namreč razglednice, — smo pač vsi ljudje, — pa je bil na jedni naslikan velik, z ogromnimi žeblji podkovan čevelj. Naslovili smo jo — brez zlobnih misli — na jednega naših merodajnih politikov in kot pozdrav pripisali: »Na kveder!« Imenitno, kaj?
Ta pozdrav ga zelo pihne, in komur se ljubi iskati, najde v njem tudi globlji pomen . . . Izgovori se pa: »Na —« in po kratkem odmoru odločno in rezko: »kved'ra, kakor da vdariš z vrčkom na mizo. »Na — kved'r!«
Po kosilu smo sedli na vlak, a ker so se vremena Kranjcem med tem zjasnila, prekinili smo vožnjo v Lescah vsled želje Vilkota, ki je izjavil, da bi šel rad »Narod« brat.
Dobro, sva rekla z Jankotom, naj ga gre brat, če mu sicer nič ne manjka do vrhunca izobražbe.
Stopili smo torej koj v gostilno pri kolodvoru. Pivo dobro, natakarica kakor dragonar! Vilko je zahteval »Narod«, pa ga s čudovito hitrostjo pregledal, nakar smo se odpeljali na Bled.
Pri »Bokalu«, koj začetkom Bleda, je dobra gostilna; jed in pijača slovanski račun krščanski. Vilko je zahteval »Narod«, pa ko mu ga je strežeče bitje prineslo, si je menda stvar premislil in ga niti v roke ni vzel.
Potem smo jo vrezali navzdol proti jezeru in srečali dve ljubljanski narodni dami, kateri je naš krepki unisono pozdrav: »Na kved'r« očividno zelo prijetno iznenadil. S potoma smo se oglasili še v »zdravniškem domu« na par kelihov črnega piva, ker se je Vilko nenadoma spomnil, da še ni vsega »Naroda« prebral; a ko ga je videl slučajno že ležati na mizi, za katero smo sedeli, se zanj niti zmenil ni.
Slednjič smo dospeli do jezera. Krasno, vam pravim! In ta otok bleški je res pravcati kinč nebeški kranjske zemlje ti! Obdaja ga venc iz raja, in vse se veseli! Vali igrajo, ribice imajo dobrovoljni ples, — tuintam pa se ladja giblje, se in ziblje h Kraljici nebes! . .
Kar omamila me je tolika divota in res ne vem, kako smo prišli na vrt »Lujizine kopeli«. Pili smo ljutomerčana, in Vilko je čital »Narod«. Ljutomerčan nam je zlezel v lase, odnosno v pleše, in skoraj smo se sprli, ker je Vilko hotel iti se kopat, dočim sva midva z Jankotom sita njegovega samodržtva izjavila, da je sedaj vrsta prišla na naju, da bereva »Narod« in da pojdeva v to svrho v županovo gostilno. Vilko je ugovarjal, da stvari ne razumeva, a najina je obveljala. Čitali smo »Narod« še v treh ali štirih gostilnah in slednjič tako korajžni »prižingali« in »prižagali« na kolodvor v Lesce, da nas je na splošno željo mnogobrojnega občinstva odlikoval sprevodnik s posebnim kupejem.
Tako smo preživeli prav lep popoldan, le »Naroda« je bilo malo preveč.
Dospevši v Ljubljano, sem šel seveda po stari slovanski šegi kazat svojo opico k »domačemu petelinu«, kjer je bil običajni tedenski žurfiks z žerstvom; bili so pa že vsi tako dobre volje, da moje opice niti opazili niso. »Naša« Majda s svojimi malce rudečkastimi lasmi, — rudečkaste lase zelo ljubim, — je praznovala svoj god in bila zala in ljubezniva, da nikoli tega! Ugajala mi je ta večer pa že res tako, in priznavam, da nisem samo o vremenu ž njo govoril. Ali zaročil se nisem! Odločno ne! Tako pijan nisem bil! To so si ljudje kar na lepem izmislili! — Ali se pa motijo. Znabiti se je dr. Ogljar zaročil, tisti, ki je meni tako podoben; jaz vem, da se nisem.
Na — kvedr.