Freškin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trst v žepu
Freškin
Marko Kravos
Spisano: Alenka Juhant.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Po zraku se širijo glasovi. Veliko stvari šumi: drevesa, voda. Na večer, če piha z juga, je slišat hrup celo z ladij v pristanišču in vozila v mestu. Glasovi hitro potujejo, hitro eden drugega spodrinejo.

Več časa obvisijo v zraku samo duhovi. Duh po lipi, gliciniji ali akaciji, ko cvetijo. Vsaka snov ima svoj duh, vsaka živa in neživa stvar. Kamni se sploh ne morejo premikat ali oglašat. Ko pa jih zmoči dež, zadiši vsak po svoje.

Svet, ko še nisem mogel gledat in ga tipat, sem najprej odkril prek vonjev. Takrat bi se izgubil, če ne bi imel nosa. V maminem naročju: kako bi sploh razločil njeno bradavico in hrano v prsih od drugih stvari, ki me iznenada obdajajo po rojstvu! Samo nosnice začutijo in me vodijo do mlečka, do moje prve in glavne želje. Šele čez lep čas mi daje svet tudi na druge načine vedet to in ono o sebi. Koliko truda me stane, da začnem na svoji koži spoznavat mehko od trdega, v ustih kislo od toplega ali osladnega, razločevat klice drugih od lastnega aaa-a, eee-e.

Najprej se mi torej svet javlja prek vonjev in se prek razprtih nosnic vriva vame. Tudi sam se marljivo trebim, rigam, se potim in mu tako dajem vedet, da sem po svoje dišeča stvar. Zdaj sem zadovoljen, zdaj nesrečen, vsekakor pa hočem, da me vsi jemljejo, kot je treba. Ves čas. Ko me nihče ne povoha, že prestrašeno spustim en poseben smrad. Pa se spet začnejo ukvarjat z mano.

Zanimivo, kako moja mama diši pod pazduho. Veliko cecljavih bitij me jemlje v roke, me ščipa, slini in guga, a nobena druga pazduha nima duha kot mamina. Takoj ga prepoznam. Oster je, kisel in močen, da mi jemlje sapo. Pomirja me, ker je v njem toliko vonja še iz rodne votline.

Nekoč se je mama umila z grobim milom. Takrat se, čeprav sem zelo pohleven dojenček, zaderem in se z divjim jokom uprem temu, da bi si moja nosilka in objemalka brezskrbno spreminjala obrise. Čemerim se v njenem naročju, ker zaznavam le mlečkasto vonj vo prsi. Brez duha izpod njene pazduhe nimam občutka, kje sem. Bojim se, da je svet brez konca, in če padem vanj, se razgubim.

Kakšen strah, vam rečem! – samo zato, ker si je moja mama privoščila tisto Unrino milo. Nič čudnega, če se mi je odtlej ustavil tek.

Po nosu še vedno veliko zvem - tudi ko prestopim šolski prag. Vsak od otrok v šoli ima poseben duh, ob katerega se dan na dan pritaknejo drugi vonji, ki mi povejo, kaj je ta ali oni zjutraj jedel, mimo katerega grma se je podil s psom, če je pomagal mami nosit drva in kurit v štedilniku. Deklice imajo na sebi skupno dišavo, od katere mi je sladko na jeziku. Tako je, in ne vem zakaj. Od Nede puhti bolj kot od Marize in malo manj kot od jabolk. Pri Marici se ta vonj skriva pod rožnim milom, najbolj pa obdaja Cvetko, ki je črnolasa. Tudi od Ester in Aurelije iz Podlonjerja se širi ta vonj. Sošolci vihajo nos, ker navohajo samo močnejši duh po kozah, ki jih morata pred poukom gnat na pašo pod Drašco. Pa tanki dekliški duh se – kako čudno! – s kozjim niti ne bije preveč.

Pri naši hiši je zaradi finih nosov velikokrat cirkus. Pustimo to, da me mama takoj navoha, če mi kdaj uide par kapljic v hlačke. Z očetom imata dolge razprave o tem, kaj je treba podtikat v štedilnik, da ob kosilu ne bo smrdelo v kuhinji: gotovo ne koksa, še manj balot iz časopisnega papirja. Oče rahločutno prestavi celo kišto z ogljem in bukovimi drvmi na hodnik, da bo tako pregnal smrad po zatohlem in po sosedinem mačkonu.

Največji cirkus je, ko mama slučajno z nožem od čebule, česnika in peteršilja očisti jabolko, odreže sir ali nareže kruh.

»Orko to dijo!« se petelini oče, »kdo bo to žrl!«

Čudno: res je zoprno, če se duhovi zmešajo.

»Bem, no. Se zgodi,« se brani mama. »Kaj sem za nálašč?! Kaj se delaš tako finega, zahvalimo Boga, da je kaj na mizi.«

»Orka madona!« je oče danes posebno nataknjen. »ln kdo služi … in kdo da denar?!«

To rad poslušam, ker jo lahko medtem pobrišem od mize, ne da bi me kdo opazil. ln mi ni treba jest.

Meni vsa hrana zapovrstjo smrdi. Najbolj mi gre na bruhanje, ko se v žlici z mineštro, s katero me mama pita, znajde košček čebule. Takrat se vržem na tla in pod mizo; ali še globlje, pod klop. Rajši umrem, kot to požrem! ln če rogovili oče zaradi duha na nožu, kako se ne bi uprl jaz, ko me hočejo zastrupit s čebulo!

Oče ima, tako kot posluh, tudi nos bolj oster kot mama. Če ne, bi sama pogruntala, da krompirjevi olupki dišijo na daleč, ko so kuhani. Oče na daleč zavoha, če je bil krompir skuhan še neolupljen. Od tega, tako pravi, ga peče zgaga in se mu riga celo popoldne.

»Kaj bo to,« reče mama. »Ti si samo zmišljavaš. Z lupljenjem krompirja prej, ko je surov, se ga vrže preveč proč,« skuša reševat svojo kuharijo s tem, da je tako bolj varčno. Varčnost je pri naši hiši glavna stvar.

»Krompir je treba olupit, baba neumna! To smo si še v Kozji pari privoščili,« zgubi oče živce.

Mama si ni nikoli pustila reči baba: »Pha, glih zato ste bili taka gospoda pri vaši hiši!« sikne.

Tega ne bi smela: očitati očetu, da prihaja iz revščine.

Očetu vzame sapo. Še nekaj časa brska po pireju in skuša pogoltnit grižljaj mesa iz juhe, ki se mu valja po ustih. Postane rdeč, žile se mu napnejo. Mislim, da tudi zadiši od njega kot od razjarjenega psa …

Šele zdaj se usujejo kletvice. Odrine mizo, da se moja juha lepo razlije, in se zaleti do vrat in ven. Za sabo zaloputne, da se sliši do Baka in da odpade še tisto malo ometa okrog podbojev, kar ga je ostalo od prejšnje vojske.

»Pozáb'mo,« naroči nam otrokom mama. »Oče je zelo živčen, buožec!« ga opravičuje … Ampak samo z besedo. Vse na njej govori o tem, da ga ima prav za »žival, ki se ne zna obvladat«. Enkrat je to tudi na glas rekla, pa sem si zapomnil.

Medtem prihaja iz delavnice; »Ona pej … ona pej je z dobre hiše! Me če zastrupit, baba neumna, prfrknjena! Oštja njena, da bi jo mati zvrgla ...«

Oče res ne pozna mere, ko ga prime fota. Mi otroci pri tem tiho gledamo in držimo z mamo. Pri sebi pa pomislim, da bi morala ona tudi upoštevat, da komu kdaj hrana smrdi.

Mene na primer mama v tem času na žive in mrtve tlači s šotojem: surov rumenjak in sladkor. Kako bi to človek prenesel, zjutraj, pred šolo!

Ha! Beljak od teh jajc mama vedno spravlja v kozarec, da ga bo v kaj vmesila. Tisto šele je katastrofa! Steklo se namreč navzame duha po freškinu, kot se temu zoprnemu vonju reče pri nas. Beljak se porabi … tisti kozarec pa prej ali slej zaide na mizo!

Oče si vanj pobožno natoči vino. Nese ga k ustom še ves v mislih, kako bo s sitnimi klienti speljal to ali ono. Glasno srkne. Že se zdi, da si bo privezal dušo in potem glasno pomlaskal. Pa ne! Spači obraz in zarjuje: »Freškin! Odor defreškin. Tu mare grega, orko to dio, prokljeta merda!« Vse po italijansko, da deluje ja še bolj robavsasto.

Pa saj freškin ne smrdi tako strašno kot recimo gnilo jajce ali mačji drek. Ampak za nekatere je freškin smrt. Za našega očeta, na primer. Mene spominja na duh izpod mamine pazduhe, zato mi niti ni zoprn. Ampak vsak ima svoj gušto. Tudi v nosu.

freškin - duh po postanem beljaku, ribah, drobovini
UNRA - kratica za ameriško pomoč v hrani in oblačilih po drugi svetovni vojni
balota - kepa
kišta - zaboj
fota - bes, nerazsodna jeza
Kozja para - zaselek pri vipavskih Dobravljah, očetov rojstni kraj
glih - ravno
oštja - blaga kletvica
odor - duh
tu mare grega, orko to dio, merda - kletvice v tržaškem ital. narečju
gušto – okus