Francozje na Ruskem

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Francozje na Ruskem
P.
Izdano: Besednik let. 1, št. 3, 1869
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vsemu svetu znana je nesrečna vojna Napoleona I. proti Rusiji 1812. leta. Njegove zmagovite trume, ktere se niso ustrašile nobene človeške moči in pred kterimi je trepetala skoraj vsa Evropa, pobrila je popolnoma ostra ruska zima. Le malo revnih ostankov poprej tako silovite armade se je zopet vrnilo v domovino; Napoleonu pa, ki se je poprej ošabno ustil proti papežu, rekoč, da bi rad videl, če bo njegovo prokletstvo vojakom iztrgalo orožje iz rok, napočila je osodna ura, ki ga je treščila z viška zemske slave v prah. —

Jeseni 1812. leta dospe Napoleon s svojo armado v Moskvo, kjer misli ostati čez zimo, da bi spomladi iznova vojsko pričel zoper Ruse. Pa sedaj mu je spodletelo. Komaj so vojaki posedli mesto ter si mislili odpočiti po dolgem trudu, ko se vname neko noč na vseh krajih mesta strašen ogenj. Poglavar Rostopšin namreč je zaukazal vsem prebivavcem zapustiti velikansko mesto ter je skrivaj zažgati. To pripravi Napoleona v strašno zadrego. Ogenj pogasiti ni bilo nikakor mogoče, ker se je bil v kratkem času razširil po vseh ulicah in trgih, zima pa se je vedno bolj približevala, torej mu ni druzega kazalo, nego zapustiti nesrečno mesto in vrniti se zopet, od koder je prišel. —

Viši poveljniki so si prizadevali, kolikor je bilo moč, da bi vojakom na poti srčnost ne upadla in da bi se posamezne čete ne odločile od glavne armade. Obetali so jim, da pridejo kmalo v Smolensk, kjer bodo dobili zaželenega počitka in potrebne hrane, ktere jim je jelo že primanjkovati. Najbolje tolažilo pa je bilo rumeno solnce, ki je še vsaki dan vzhajalo ter pošiljalo svoje krepčavne žarke na zemljo. Solnce — to zlato solnce, vir kreposti vsem živečim stvarem, to je je še poživljalo ter jim dajalo srčnost, da niso popolnoma obupati in so še odbijali napade kozaških čet in oboroženih kmetov, ki so je nadlegovali od vseh strani.

Dne 6. listopada se skrije solnce; višnjevo nebo se prevleče s temnimi oblaki, ki so se vedno bolj kupičili in kupičili, kakor bi hoteli pasti z vso silo na borno francosko armado. Izpod neba so padale na pol strjene deževne kaplje, ki so se kmalo spremenile v debele snežne kocnje; od severja pa je pripihala ostra burja, da je revnim vojakom kar sapo zapirala. Skozi in skozi premočena oblačila, ki so bila preslaba braniti vojake hude ruske zime, prevlekla so se z debelo, ledeno skorijo, na raztrganih črevljih in hlačah pa so se držale debele ledene kepe, ki so hojo še bolj ovirale. Na pol zmrznjeni vojaki so se tresli mraza ter šktefetali z zobmi; udje so se jim krčili, kolena šibila, po laseh in krog ust se jim je delalo ivje in debele ledene gruče so jim visele po bradah. Strašna burja je razprašila sneg, zamedla pote ter pokrila brezdna in prepade, da nihče ni vedel, kam bi se obrnil, da ne bi se vdrl v skrito globino, V takošne prepade in globine se jih je mnogo vdrlo; že prej vsi zmrznjeni in oslabeli, niso si mogli zdaj več pomagati, zastonj so prosili pomoči svojih tovaršev, dokler jih ni pokrila bela snežna odeja ter je zakopala v mrzel grob. Marsikomu so otrpnili udje, spodtaknil se je nad kamenjem ali pa ob truplo kacega mrtvega tovarša, ležečega v snegu; padel je in nikdar več vstal, kajti v malo trenutkih ga je zapadel debel sneg in le majhen, bel kupec je naznanjal njegov grob.

Ni dolgo trpelo in vsa cesta je bila napolnjena s takošnimi gomilami. Tudi najhrabrejšega vojaka je pretresnilo videti, kako cepajo tovarši po poti; nehote je zatisnil oči in obrnil se v stran, da ne bi videl nesrečneža, ki je milo zdihoval v snegu. Vsa planjava je bila pobeljena s snegom. Kakor neizmerno morje se je širila pred njimi snežena puščava, podobna neskončnemu pokopališču, kjer se je vrstil grob za grobom. Le visoke smreke s temno-zelenimi vejami so stale nepremekljivo sem ter tje po polji, kakor vrbe žalostnice na pokopališčih. — Strašen prizor, ki se ne da popisati, odprl se je revnej Napoleonovej armadi; vse vse se je vzdignilo zoper njo, celo nebesne moči so se združile z neprizanesljivimi ljudmi, da bi vničile Napoleonove naklepe.

Orožje, s kterim so pri Malojaroslavcu zadnjikrat ruske čete napadli, bilo jim je sedaj za nadlego. Marsikomu je primrznila roka k puški, da ni mogel več gibati ž njo. Zmrznjeni in sestradani vojaki so cepali na tla, orožje jim je padalo iz rok, in ko so zopet vstali, niso imeli več orožja; otrpnjeni udje niso imeli moči pobrati ga. Niso ga pometali sami proč, zima in lakota ste jim ga izpulili iz rok. — Posamezne čete, ki so se ločile od armade, ter se razkropile po stranskih potih, da bi si poiskale živeža, prišle so večkrat v roke trdosrčnim Kozakom in ruskim kmetom, ki so je do čistega obropali in na pol nage pustili v snegu. — Nihče ni spolnoval več vojaških dolžnosti, vsak se je le trudil, da bi si otel življenje. Častniki so bili še, ki so delali čudovita dela, oni sami so si napravili oddelek, da so odbijali sovražnika, ter varovali armade, da je niso popolnoma Rusi potolkli; prostak se ni mogel več braniti, ker ni imel orožja.

Ko je napočila dolga noč in je po planjavi strašno burja brila ter raznašala sneg na vse kraje, niso imeli utrujeni vojaki nikjer pripravnega mesta, da bi si odpočili. Posedli so v sneg in skušali zakuriti ogenj, pa mokre, ivnate smrekove veje niso hotele goreti; če pa se je primerilo, da je ogenj že nekoliko plapolal, pogasil ga je debelo padajoči sneg, in ubogim vojakom se še greti ni bilo moč.

Da bi lakoto, ki jih je vedno huje trla, nekoliko potolažili, pekli so si konjsko meso; če pa je kdo imel še kaj režene moke, skuhal si je v sneženej vodi borno večerjo, neslano in nezabeljeno. — Ko je napočilo drugo jutro, ležalo je krog ognjev polno zmrznjenih vojakov in konj, S kterimi so se potem gostili volkovi in druga zverjad. Topove, razne umetne izdelke in druge dragocenosti iz Kremlja, so potopili v jezero Semlavo, kamor so tudi vrgli velikanski križ Ivana velikega. Nihče se ni menil več za lepotije, vsak si je prizadeval, da bi to rešil, kar je vsakemu najdraže — življenje.

Tisoč in tisoč zmrznjenih vojakov, ki so se borili pod mogočnim Napoleonom, pokrilo je tisto nesrečno zimo rusko zemljo.