Francozi in rokovnjači

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Francozi in rokovnjači
Gustav Strniša
Izdano: Domovina 13/2–25 1930
Viri: dLib 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I. del[uredi]

Rokovnjač Matevž.[uredi]

«Moj sin je brez srca!» je često tarnala stara Bolharica. Ženščina je bila mati Matevža Bolharja iz Brnikov v cerkljanski fari. Bila je sitna in prepirljiva ženska. Ljudje so se je ogibali in bali, ker so jo smatrali za čarovnico.

Starka pa čarovnij ni poznala. Pač je pa znala dobro živeti na račun kmetov. Kradla je namreč kakor sraka. Najbolj so ji še dišale kure.

«Bolharica je najhujša lisica v našem kraju, a kaj, ko je tudi zvita kakor vsaka zvitorepka!» je tarnala včasih kaka kmetica. Nihče si ji pa ni upal očitati tatvine v obraz.

Prav nič čudnega ni bilo, če je tudi njen sin postal tat in rokomavh; saj se je tatvine izučil že pri materi. Starka je poznala vse okoliške kmetije. Včasih je kar ponoči poklicala svojega Matevžka in moral je iti z njo krast.

Ko je Matevž zrasel in se porokovnjačil, se je svoji materi često oddolžil za njeno vzgojo. Večkrat ji je kaj odnesel in se potem režal v pest, ko je pomislil, kako bo doma rentačila. Kadar je čutil, da na Brnikih ni biriča, jo je rad primahal domov. Sicer pa biriči niso kar takole hodili okoli na slepo srečo in fant je bil precej brez skrbi. Ko je prišel domov, se ga je mati razveselila in pozabila na njegove tatvine. Prenočil je v izbi. Zjutraj, ko je starka vstala, ga že ni bilo.

«Ti hudičevec, ti!» se je jezila, ko je opazila, da ji je odnesel klobase ali pa zaplato slanine. «Dobro sem ga izučila, kar preveč dobro! Ta dolgoprstnik še meni ne prizanese, čeprav je moj sin! To in ono si človek pripravi za slabe čase, pa pride ta nepridiprav in mi odnese!»

In zopet je starka tarnala proti sosedi, da je njen Matevž človek brez srca.

Bolharjevega Matevža so domača dekleta rada videla, čeprav so vedela, da spada med rokomavhe. Prepričana so bila, da ni navaden tat in rokovnjač, saj je bil tako zal fant in vedno prikupno oblečen.

Često jo je primahal ob nedeljah k dopoldanski maši v Cerklje, oblečen v lepo narodno nošo. Dekleta so kar zardevala, ko so ga videla. Fantje se ga niso sramovali, pač so se ga pa nekateri skoro bali, saj je bil pravi cerkljanski hrust.

Matevž je pa vedno pazil na vse, kar se je godilo okoli njega, in nikoli ni pozabil, da je rokovnjač in da je v nevarnosti. Pri domačih dekletih je pa rad povasoval.

Tisti Štebejev kozasti Tone je bil nanj zelo ljubosumen. Matevž je neko noč potrkal na okence njegove ljubice Palčkove Katre. Deklica se mu je oglasila in šepetala z njim. Ko je odhajal, mu je pripela na široka prsa rdeč nageljček.

Tedaj je pa prilomastil kozasti Tone in ga nahrulil:

«Glej, da se pobereš, smrad rokovnjaški!»

«Fant, vidim, da si pijan, zato pa ne veš, kaj čvekaš!» je odvrnil Matevž in hotel mirno oditi.

«O, ti mevža ti, kako se me boji!» je zakričal s hripavim glasom Tone in se zagnal vanj.

Matevž se je urno zasukal in sunil dolgeža tako krepko v ledja, da se je takoj zgrudil.

«Drugič se ne vtikaj v rokovnjača!» je dejal Matevž. «Če sem malo pokramljal s tvojim dekletom, ti je zato še nisem ukradel, ne zapeljal. Sicer pa, če bi ne bila marala z menoj govoriti, bi mi ne odprla.»

Ko je Matevž odšel, je Tone škripal z zobmi in rentačil: «Čakaj, to mi poplačaš! Ko boš zdaj prišel, ti že preskrbim spremljevalce, da ne boš nikoli več mogel laziti za našimi dekleti.»

Katra ga je slišala in kar bala se je za korenjaškega Matevža.

Ko je neko nedeljo prišel rokovnjač spet v Cerklje, je mahoma zagledal pred seboj kar tri biriče. Eden je nesel na trebuhu velik boben, ki mu je odskakoval in rohnel kakor razdražena mačka.

«O, saj me je res Tone izdal», je zavpil rokovnjač.

Preden so ga biriči zagrabili, je že izginil v hosti.

*

Tedaj, ko se je vršila naša povest, so prispeli v naše kraje Francozi.

Tujih vojakov, ki so tako zveneče govorili, so se naši ljudje spočetka ogibali. Kesneje so jih pa marsikje radi videli. Kmetje so se le bali njihove kontribucije, a vzljubili so pa njih poštenost in pravičnost. Francozje so namreč proglasili zelo stroge kazni za tatove.

Cerkljanski očanci so stali neko nedeljo dopoldne pod lipo. Sivi možje so kimali in vlekli svoje vivčke ter se pogovarjali.

«Kdor bi nam zdaj kaj ukral, bi svojo glavico prodal!» se je šalil Zidarjev ded. «Škoda, da so nam ti novi gospodarji naložili to šembrano kontribucijo! Naš kmet pa najraje obdeluje doma polje in mu smrdi vozariti francozovske potrebščine zastonj po svetu.»

«To je res! Prav imaš! Pa ta pokora rokovnjaška nas nadleguje. Francozovski bi jih že ugnali v kozji rog! Ampak, tu je druga stvar vmes. Rokovnjači so v zvezi s samim rogatcem v peklu. V suknjah imajo skrite posušene otroške rokce in s temi se napravijo nevidne,» je trdil stari Lipar in stresel iz pipe pepel.

«To pa, to! Greš po cesti, pa zagledaš rokomavha kosmatega, ki ti že od daleč smrdi kakor kozel. Pa si deješ: «Tole je rokovnjač, ogni se mu možak!»

Pa zaviješ na stranpot in opaziš, da je rokovnjač hipoma izginil. Kar zmanjkalo ga je! Ti si misliš, da je šel na drugo stran in hitiš brezskrbno dalje. Med tem je pa rokovnjač vzel iz žepa rokco, zato ga pa ne vidiš. Mahoma pa čutiš, da ti sega nekdo v žep. Neumno ti je in smešno, saj nikogar ne vidiš, in misliš si, da se ti vse samo tako zdi. Ko pa prideš v mesto ali pa domov in hočeš vzeti iz žepa denar, tedaj šele vidiš, da ga nimaš, da si okraden,» je razlagal sivi Prekov Lojze.

«Da da, pa tale brnški Matevž je tudi zraven. Nikoli ga ne vidiš pri delu. Kadar se prikaže v vas, je pa pražnji, kakor bi ga bil iz škatlice potegnil,» pripomni Zalarjev ded.

«Matevž, da, Matevž,» se je nasmehnil Palčkov oče in pokimal s svojo belo glavico. «Tako vam povem, da bodo Matevža babnice spravile v grob. Preveč nore za njim, saj meni se tako zdi. Enkrat je vasoval tudi pri naši Katri. Trapa je zdaj vsa bleda, kakor bi jo bil fant uročil. Menila je tako zaljubljena vanj, da kar cvili. Ne vem, kaj se je šla z njim pogovarjat, saj ima vendar svojega fanta?»

«Ali veš, zakaj je pokramljala z rokovnjačem? To je pa samo zato in prav zato, ker tistega kozastega Toneta ne mara. Menda vsi vaši bolj mislijo nanj kakor pa ona, ki bi res morala misliti. Če bi ji res kaj bilo do Toneta, bi ne odprla rokovnjaču okenca. E, ljubezen je pa kakor štatljiv konj! Ustavi se tam, kjer si človek najmanj misli. Naprej pa ne spraviš mrhe! Čim bolj ga biješ, tem bolj svojeglav postaja. No, pa recite, če ni prav tako z ljubeznijo! Če dva taka zaljubljena norca svariš, tiščita še bolj drug v drugega,» je zaključil svoje modrovanje stari Zidar.

«Menda boš prav imel,» je pritrdil Palčkov ded in se obrnil proti domu.

Ostali so se še dalje pomenkovali o Francozih in rokovnjačih ter o denarju, ki so ga prvi razpisali na rokovnjaške glave.

«Če se pomisli, tale Matevž jo morda res enkrat še skupi. Ženske so čudne. Baš, ker vedo, da je v večni nevarnosti, ga imajo menda še rajši. Pa maščevalne so tudi! Eno bo potegnil, pa si bo šla zaslužit dobro doto z njegovo glavo,» je dejal stari Gašper in pljunil pred se.

«E, naše Gorenjke so preveč ponosne, da bi hodile ovajat fante. Premočna je njih ljubezen. Če pa dožive nezvestobo, se pa ne maščujejo. Žalostne so in skrivajo se, da še domači komaj vedo, kaj se je zgodilo,» je zagovarjal poštena gorenjska dekleta Zidarjev ded.

Ostala dva sta mu prikimala. Zazvonilo je poldne. Starci so se odkrili in molili. Nato so urno odhlačali vsak proti svojemu domu.

Med tem, ko so se starci posvetovali pod lipo, je Matevž ležal v hosti Pred dvorom. Solnce je žarelo visoko na nebu. Pekoče puščice žarkov so se spuščale navpik na rokovnjača. Matevž je ležal na hrbtu. Bil je gologlav. Zaščemelo ga je v očeh. Obrnil se je in se trenutno zagledal v gosto smrekovo hosto. Žarki so rezali črne žametne sence. Vrhovi smrek so smaragdno sijali.

Rokovnjač je ljubil naravo. Z visoke skale, na kateri je ležal, se je polagoma zazrl v dolino pod seboj. Mahoma se je zasmejal.

«E, nikoli me ne dobe, ti vragi, nikoli ne!» je zagodrnjal in pričel preštevati denar, ki ga je imel na tleh poleg sebe.

Žarki so se odbijali na srebrnjakih, da so blesteli, kakor bi jih bila očistila zlatarjeva roka.

Rokovnjaču je pa med kovanci zalebdelo pred dušo nežno lice lepe preddvorske hišine Uršike.

«Kako lepa je! Pričel sem z njo kakor z vsako drugo. Topel pogled, prijazna beseda in kesneje ljubeč objem. Ampak ona ni zame samo toliko kakor druge. Kakšne globoke oči ima! Zdi se mi, da je njen pogled enak tej zeleneči hosti. Žametne sence migljajo vmes in topli žarki silijo vanjo ter jo ovijajo v smaragdno sinjavo. Tako čudežna in mila opojnost je v očeh tega dekleta! Pa kaj? Kaj hočem? Samo rokovnjač sem, bedni pes, ki čaka konjiča, da mu oddrobi glavo!»

Žalost se je zazrcalila na Matevževem zarjavelem obrazu. Pa je zamahnil krepko z roko in se hotel brezskrbno zasmejati. Njegov smeh pa je bil trd, raskav.

Spomina ni mogel odpoditi. Pred njegovo dušo je zalebdela slika prejšnje noči.

Kakor maček se je spustil z visokega oreha Pred dvorom na grajsko streho in zlezel na podstrešje. Odtod je prispel v hišo.

Uršika, ki ni slutila, da je njen fant rokovnjač, mu je pred dnevi sama povedala, kje imajo grajski spravljen denar. Splazil se je v tisto tretjo sobo na koncu hodnika. Ključavnico je počasi izrval. Delati je moral dokaj previdno, kajti v prvi sobi je spal naglušni oskrbnik Miha. Smrčal je tako močno, da je kar piskal v dva cepa. Poredni Matevž mu je pri slovesu pokril na glavo prazno denarno vrečico.

Starega oskrbnika bi tisto jutro kmalu zadel mrtvoud. Letal je okoli in norel ter vpil, da je vlomljeno v zadnjo sobo in ukraden ves denar. Na glavi mu je pa bingljala denarna vrečica.

Ko je odzvonilo Pred dvorom poldne, je potegnil Matevž iz žepa kos kruha in suho klobaso. Urno se je lotil skromnega kosila in ga kmalu pospravil. Pretegnil se je parkrat in izginil globlje v hosto.

Rokovnjači so imeli glavno skrivališče v Črnem grabnu, kjer so vedno taborili. Povsod okoli so pa imeli svoje špilje in jame. Po hostah, ki so jih poznali še kot pastirji, so si kar sami pripravili skrivališča, kjer so lahko prebili nekaj časa, če so bili preveč oddaljeni od skupnega doma.

Tudi Matevž je zlezel pri neki skali v grmovje. Dospel je v jamo, ki je bila dobro skrita. Nič ni bilo v njej. Rokovnjač je pa v mračnem kotu izbrskal kmalu majhno rovnico. S to rovnico je odgrebel prst in v jamico odložil naropani denar ter jo spet zasul. Rovnico je takoj nato spet skril v kotu, iz katerega je naposled privlekel malo zelenko žganjice. Napravil je krepak požir in steklenko položil nazaj. Sklepalo, bi se iz vsega tega, da fant tu večkrat ostaja. Res je imel Matevž tukaj svoje skrivališče, kadar je šel na sestanek z lepo ljubico Uršiko, ki mu je prirasla tako močno k srcu.

Rokovnjač je naposled zvil svoj suknjič skupaj, ga položil pod glavo, se vlegel in kmalu zaspal.

*

Tisto jutro je v preddvorski graščini graščak zasliševal svoje uslužbence.

Oskrbnika Miho je hotel kar zapreti. Ko je pa zagledal prepadeni obraz starca, je bil prepričan, da je možak nedolžen. Postavil ga je pred zrcalo in mu pokazal njegovo pokrivačo, radoveden, kaj bo starec storil.

Miha se je kar sesedel:

«Milost, milost, žlahtni gospod!» je zajavkal. «Nedolžen sem, popolnoma nedolžen! Moja nesreča je, da sem gluh kakor zemlja. Razbojnik je pa vedel, da slabo slišim in se je s tem okoristil.»

Graščak se je jezil. Sicer je imel svoje bogastvo še drugje skrito in je rokovnjač odnesel le majhen del. Jezilo pa je graščaka, da si kdo drzne položiti roko na njegov denar. Zaslišal je vso služničad. Izpraševal je vsakega, če je videl kakega sumljivega tujca postopati okoli graščine.

Ko je zaslišal Uršiko, se je vmešal hlapec Cene. Fant je bil šepast in grd. Poleg tega je bil pa tudi hudoben in klepetav. Bil je znan babjek in tudi za Uršiko je vedno lazil. Dekle ga je parkrat napodilo kar z metlo. Zdaj je pričel govoričiti:

«Milostljivi gospod! Veste, tale Uršika ima fanta. Morda je tisti ulomil?»

«Kakšnega fanta imaš, Uršika?» je vprašal graščak.

«I, od Brkinov je doma. Prav čeden je in postaven. Pa rad me ima. Poročila se bova,» je dejala Uršika v zadregi povešenih oči.

«E, e, gospod, milostljivi gospod! Meni se pa kar zdi, da tisti fant smrdi po rokovnjačih. Boste videli, tisti je imel svoje prste vmes in nihče drugi!» je hitel Cene.

«Ne gobezdaj, sirota šlevasta! Sam gobec te je,» se je zjezil graščak in vprašal Uršiko, ali ima njen fant posestvo.

«Tega pa ne vem. Nikoli mi ni povedal. Saj nisva mnogo govorila. Tako zamišljen je in kar čuden se mi zdi včasih,» je odvrnila deklica.

«Če ga dobro ne poznaš, se pazi! Pusti ga raje pri miru!» je svetoval graščak in ni več silil v dekleta. Takoj je spoznal, da Uršika sama ničesar ne ve.

Uršiko je pa obšla težka slutnja. Spomnila se je, da je enkrat povedala Matevžu, kje ima grajski spravljen svoj denar. In kar zabolelo jo je srce, ko se je spomnila, da je morda Matevž res v zvezi s tatvino. Sklenila je, da mu vse pove.

«Če je on storilec, mi bo morda sam priznal,» si je dejala.

Takoj se je pa pričela jeziti sama nad seboj, da dvomi nad poštenostjo svojega krepkega fanta.

«Tak zal fant že ne bo hodil ponoči na krajo! To se mi zdi prav tako neverjetno, kakor če bi naš žlahtni gospod lazil za kravjo deklo,» si je rekla.

Tisti večer je prišla Uršika zelo zamišljena na grajski vrt.

Na nebu je sijal mesec. Mlečna mesečina je oblivala drevesa. Široke veje so kar plavale na njenih valovih. Tako tiho in mirno je bilo vse okoli!

Uršika je obstala pod nizko jablano in trenutek počakala.

Začule so se stopinje v travi, lahne, komaj slišne in že je slonela deklica v Matevževem objemu.

«Tako rad te imam, dekle moje, da je moja duša vedno samo pri tebi!» ji je šepetal rokovnjač.

«Tudi jaz te imam rada. — Ali veš, kaj se je danes zgodilo?» je hitela Uršika v eni sapi. «Ponoči je nekdo vlomil k nam in odnesel denar. Tisti Cene je obdolžil tebe, čeprav te je samo od daleč videl,» je pripovedovalo dekle.

«Tepec! Kaj se briga zame? Ali ima prezdrave kosti? Menda bi rad šepal še na drugo nogo?» se je razhudil Matevž.

«Ne jezi se! Siten je in dekleta ima rad. Pa nesrečen je tudi, saj ga nobena ne mara,» je takoj omilila Uršika.

«Ti boš govorila, da me nobena ne mara, ti trapa bebasta!» se je tedaj oglasil za njenim hrbtom šepasti Cene, ki je lezel za njo in se postavil pred Matevža.

Rokovnjaču so se oči zasvetile. Dvignil je roko. Tedaj ga je pa objela Uršika:

«Pusti ga, Matevž!»

«Glej, da se pobereš!» je vzkliknil fant in divje, pogledal Cenca.

Bedni Cene! Sam je bil strahopeten fant. Zdaj je mislil, da bo rokovnjač kar zbežal iz tujega vrta, če se on samo približa. «Pobegnil bo! Jaz bom pa sam pričel pihati Uršiki na dušo. Tako lepa noč je! Drevesa kar gore v mesečini. Tudi moje srce plameni za lepo Uršiko. Menda bo ta noč užgala tudi v njej ogenj ljubezni,» je modroval pri sebi Cene, ki je bil precej ozke pameti. Matevžev nastop mu je pa takoj razblinil vse lepe privide. Žalosten je odšepal nazaj, odkoder je prišel.

Matevž je hotel svoji izvoljenki povedati, da ni navaden kmečki fant. Čudil se je, da še sama ni čula o njem. Prišla je pa malo med ljudi. Ko je pa pogledal njen mili obraz in tiste zagonetne globoke oči, je molčal.

Pri slovesu je obljubil dekletu, da se kmalu zopet vidita. Z rožmarinovim vršičkom je srečen odšel v jasno noč.

Med rokovnjači.[uredi]

«Rokovnjači so v Črnem grabnu oropali Francoze in jim odnesli blagajno,» se je kakor blisk širila novica po Kamniku in okolici.

Francozje so se zato maščevali. Že itak so pazili na rokovnjače ter jih poskušali dobiti. Zdaj so pričeli še bolj paziti na to nesrečo kmečkega ljudstva.

Francozom se je posrečilo s pomočjo kmetov zaslediti nekaj rokovnjačev v Udnem borštu. Dva so ustrelili na begu. Ostali so se pravočasno umaknili.

Med temi sta bila tudi Matevž in predoselski suhi Jurij, ki je imel na Primskovem svojo ljubico.

Matevž in Jur sta jo mahnila skupaj po skrivnih stezah čez hoste na Prevalje. Nad Savo sta imela varno skrivališče.

Med potjo sta obiskala Šmajdov grad, ki ni bil drugega kakor naravna skalnata trdnjava. V duplini nad reko Kokro blizu Predaselj je priroda sama napravila dokaj udobno bivališče. Morda je res pred rokovnjači tu kdo prebival, ali pa tudi ne. Rokovnjačem je pa prav prišel. Ozka soteska, na eni strani zavarovana s prepadom, v katerem je tekla Kokra, na drugo stran pa z navpičnim skalovjem, je nudila dobro pribežališče.

Tedaj, ko se vrši naša povest, se je naselil v Šmajdovem gradu nekdanji rokovnjač Krajček. Starec se je čutil tukaj najbolj varnega. Vedel je, da ga imajo oblastva zapisanega v svojih črnih bukvah. Zdelo se mu je pa najbolj varno, če se skrije pred njimi, čeprav ni imel nobenega večjega greha na svoji vesti.

Rokovnjaška tovariša se nista dolgo mudila pri Krajčku. Kmalu sta odšla dalje.

Matevž je bil preveč predrzen. Tiste dni je bil v Kranju sejem. Šel je kar tja.

Med sejmarji je bil tudi kozasti Tone, tisti ki je bil nanj jezen radi ljubice. Ko je Tone od daleč opazil Matevža, je takoj letel k biričem in jim povedal, da postopa po Kranju mladi rokovnjač. Ker so branilci pravice dobro vedeli, kakšen tiček je drzni Matevž, so poklicali na pomoč francoske vojake.

Matevž je sedel pod mestom v gostilni. Pil je vino in jedel pečenko ter se prerekal s kmeti, ki so veseljačili pri sosednji mizi.

Slučajno se je ozrl skozi okno. Zagledal je dva biriča. Že se je hotel pognati kar skozi sprednje okno na cesto, da bi pobegnil, saj je videl, da sta biriča vstopila v vežo.

Tedaj je pa zagledal puške francoskih vojakov. Dva sta obstala pod vsakim oknom, dva sta pa z biričema vstopila.

«Ne trudi se, Matevž,» je dejal Tone, ki je prijazno pozdravil vstopivši v gostilno in pokazal z roko rokovnjača. Videl je, kako je Matevž dvignil stol in mislil, da se hoče braniti.

«Ne bom se branil! Le tebi izdajalec dam svoje plačilo! Na ga!» je zarjul fant z vso močjo svojih zdravih pljuč in treščil v Toneta stol. Fant se je zazibal kakor nihalo in padel. Sreča zanj, da ga je stol zadel samo na ramo, sicer bi mu prebil črepinjo, kajti Matevž je meril na glavo.

Naslednji trenutek je že dvignil roke, ko sta se vojaka pripravila na strel.

«Tu me imate! Udam se vam,» je mirno dejal rokovnjač in pustil, da so ga zvezali.

Tisti ponedeljek so govorili po Kranju samo o rokovnjaču, ki so ga zajeli francozovski vojaki in ki je pred aretacijo poplačal svojega izdajalca in mu s stolom zdrobil ključnico.

*

Suhi Jurij se je tedaj vračal iz Primskovega.

Kmetje so pripovedovali o mladem rokovnjaču. Jurij je čul pogovor na cesti in ustavil jih je. Povedali so mu, kaj se je zgodilo. Vprašal je kmete, kam so francozovski rokovnjača zaprli. Kmetje so povedali, da v Kranju v pungrški stolp.

Na koncu Kranja stoji še zdaj visok stolp, v katerega so zapirali razne zločince. V ozkih zidanih celicah z zamreženimi okni so še danes vzidani železni obroči in ljudje trdijo, da so bili ti obroči vzidani baš tedaj, ko se je začela na kranjskem rokovnjaška nadloga. V taki celici je bil zaprt tudi Matevž in z rokama prikovan k steni.

Suhi Jurij se je kar prestrašil, ko je čul, kaj je doletelo njegovega neustrašljivega tovariša. Takoj je hitel v Šenčur. V hosti za vasjo je stala stara polrazpala bajta. V tej bajti je bival Šenčurjan Gaber, ki je bil eden najspretnejših rokovnjačev. Pa še drugo srečo je imel. Skoro vsi rokovnjači so bili med ljudmi znani in kolikor toliko tudi opisani pri gosposki. Za Gabra pa ni nihče vedel, da je rokovnjač. Mlad je bil in vitek ter spreten kakor veverica. Če se je v njegovi družbi govorilo o rokovnjačih, je pričel zabavljati čez nje, da se je vse kadilo. Klel je in robantil in žugal, da bo pomagal gosposki, da vjame in postreli to zalego, ki mu je umorila očeta.

Gabrovega očeta pa niso imeli rokovnjači na vesti, temveč žganjica. To je seveda vedel tudi Gaber. Nenadna starčeva smrt mu je pa prišla baš prav. Vsakomur je pravil, kako ga je našel mrtvega v hosti in vsega višnjevega.

K temu Gabru se je zdaj napotil Jurij. Fant se je baš mastil s pečeno kuro, ko je vstopil Jurij.

«Pozdravljen fant in na kozla postavljen! Zažvižgaj in poženi v Črni graben! Smolo imamo!» je dejal Jurij.

«S kakšno novico si pa spet ti prikolovratil? Ali me spet hočeš pognati iz mojega mirnega doma?» je vprašal nejevoljno mladi Gaber.

«Naš tovariš je v nevarnosti.»

«In jaz naj spet letim v Črni graben. Pa še nobenega konja ni pri rokah. Hej, Gaber, mlad in poskočen si. Kar poženi se v Črni graben in povej glavarju, kaj se je spet pripetilo! Kajne, tako željo imaš. Vsi postopate in služite lepe denarce, jaz pa vedno moram prenašati tiste vaše neumne rokovnjaške vesti. Odpovedal vam bom!» je rentačil mladenič.

«Ali še veš, kako si včasih v Črnem grabnu skakal čez vrv? Kar med dve drevesi smo jo privezali,» je prijazno menil Jurij, kakor bi se nič ne mudilo.

«I, kaj bi ne vedel!» je odvrnil Gaber, ki je bil ponosen na svojo spretnost.

«Vidiš in zato si ti eden najvažnejših med nami. Pa kradeš ne, tudi ne ropaš ne. Ubil še nisi nikogar. In če bodo naše glavice enkrat povišane, ne bo tvoje vmes, kajti mi smo rokovnjači, o tebi pa ne bo nihče mogel tega trditi in še zaprli te ne bodo,» je tolažil Jur mladeniča.

Gaber je naposled pomirjen vprašal, kateri rokovnjač je v nevarnosti.

«Matevž, naš Matevž je zaprt v kranjskem turnu. Če ga ne rešimo nocoj, ga bodo jutri vlekli v Ljubljano in izgubljen je,» je pripovedoval suhi Jurij.

«Saj to ni mogoče!» je kriknil Gaber. Matevža so vsi rokovnjači radi imeli. Menda so spoštovali njegovo divjo moč, kajti tudi med njimi je bil znan kot najmočnejši.

«In zdaj naj grem povedat Dondežu, da ga poskusi osvoboditi? Daleč je!» je omenil Gaber. Pri tem si je pa že zapenjal pas. Tako tesno se je fant prepasal, da je izgledal, kakor bi bil sestavljen iz dveh delov. Pri tem je govoril: «Takole bo zdravo in prav! Dobro, da me je kura okrepčala! Spočetka bo že malo kljuvala po želodcu in malo okoren bom. Pa se bom hitro razgibal! Tega fanta moram rešiti! Tak junak je in zdravje kar diha iz njega.»

«Tudi ti se ne moreš pritožiti!» je odvrnil Jurij in ga potrepljal po rami. Kar oddahnil se je, ko se je Gaber odpravil.

«Pozdravljen bodi, Jur, pa za mano pridi!» je dejal fant in že je izginil med drevjem.

*

«Danes bi moral dospeti Matevž. Ne vem, zakaj ga ni,» je omenil pri ognju v Črnem grabnu glavar Dondež in našobil svojo mesnato spodnjo ustnico.

«Slabe volje je,» so si namigavali rokovnjači. Menda ga je ujezila njegova rokovnjaška baba, ki je bila grda kakor smrtni greh. Dondež se je ni mogel otresti, čeprav sta bila poročena po rokovnjaško pod jelšo.

«Dan še ni končan. Matevž še lahko pride,» je omenil mali Milež, ki je bil zgovoren kakor stara klepetulja. Možiček je bil boječ kakor zajec, sam jezik ga je bil. Rokovnjači so ga trpeli med seboj, ker je znal vohati nevarnost kakor lovski pes divjačino.

Tedaj je javil stražnik, da nekdo prihaja.

Že naslednji trenutek je bil med rokovnjači Gaber, ki se je zasopel zgrudil v travo. Najprej si je zrahljal pas in se oddahnil. Potem je pričel pripovedovati:

«Tekel sem, kar sem mogel. Jurij je bil pri meni v Šenčurju. Povedal mi je, da so v Kranju ujeli Matevža na sejmu. Na sejem je šel. Ne vem, zakaj. Čemu se izpostavlja biričem?»

«To je moja stvar in njegova!» je zavrnil govornika Dondež. Glavar je sam poslal rokovnjača na sejem. Naročil mu je, naj gre na vsak sejem, da bo izsledil mešetarja Lukača, ki je dobavljal rokovnjačem konje. Tega je hotel Dondež izplačati. Goljufal je včasih glavarja pri konjih. Enkrat je pa prodal konja, ki je čez par tednov poginil. In tega ni mogel Dondež pozabiti. Matevž mu je obljubil, da bo že dobil mešetarja ter mu jih izplačal pošteno, pa ne po roki, temveč po podplatih.

Ko je zdaj Dondež čul, kaj se je zgodilo, je takoj sklenil Matevža osvoboditi. Že se je razlegal njegov krepki glas:

«Štirje greste z menoj na pot. Ob polnoči bomo že prijezdili v Kranj. Gaber ti greš z nami. Čez šenčursko hosto moramo na Huje. Vzemite s seboj vrvi! Pri hujanskem mostu je francoska straža. Paziti bomo morali! Najbrže bo treba po skalah v vodo in potem od nasprotnega brega čez skalnati rob k stolpu. Bomo že videli. Gabru urno postrezite in mu dajte, kar poželi!»

Takoj je odbral Dondež najpogumnejše.

*

Rokovnjači so upali, da bodo rešili svojega tovariša. Tudi Matevž sam ni izgubil poguma. Ko je ležal na postelji v mračnem stolpu, je poskušal z rokami iztrgati obroč, od stene h kateri je bil prikovan. Zaman je napenjal mišice. Ker je pa bil močen za dva druga, je obroč vendarle precej omajal. Prepričan je bil, da bo pravočasno iztrgal obroč iz zidu in se potem povzpel k mrežastemu oknu ter dal tovarišem znak, če mu bo kdo požvižgal.

Francozje so pa rokovnjačem prekrižali račun.

Že isti popoldne, ko je hitel Gaber v Črni graben, so se odprla ob mraku vrata pungrškega stolpa. Matevž je bil prepričan, da se mu bliža zadnja ura. Vedel je, da se s Francozi ni šaliti. Odvedli so ga na cesto.

«Na Gaštej me bodo odgnali. Obsodili me bodo in me ustrelili,» je dejal fant. Ostal je pa miren.

Ko je prišel na cesto, je zagledal pred seboj voz. Francoski vojak mu je pokazal, naj sede nanj. Vsedel se je. Poleg njega sta se vsedla na vsako stran en vojak in voz je zdrčal.

Še preden je voz odšel, so se zbrale okoli njega kranjske pungrčanke, ki so slednji dan pod zeleno lipo pri cerkvi obirale kosti ubogih kranjskih meščanov. «Fej, rokovnjač, cunja umazana! Zdaj se naredi nevidnega,» je vpila Remškova Špela in se čudila, da je ta rokovnjač popolnoma drugačen kakor oni, o katerih je slišala govoriti.

Čopkova Barba je pa zavpila:

«Ali so ti vzeli francozovski soldati otroško rokco? Zdaj pa imaš! Pa kar škoda te je! Saj si zal fant.»

O Barbi so govorili, da ni preveč krepostna ženska. Ko so zdaj čule njene tovarišice, da se ji rokovnjač kar smili, so jo vse napadle:

«Vidiš jo noršo, zagledala se je vanj!»

«Kar z njim pojdi, pa bodo še tebi vzeli glavo!»

«Saj ne pravijo zaman, da si dedčevska! Pa še kako si! Menda ti je žal, da ga nisi obiskala v ječi?»

Nekatere starejše so pokazale Matevžu jezik.

Barba se pa ni ozirala na druge:

«Govorite, kar hočete! Zal je pa vendarle in marsikatera bi se postavila s takim fantom!»

«Fej te bodi!» je zakričala pobožna Špelica in pljunila pred Barbo na tla.

Matevž jih je gledal in zavpil:

«Fej te bodi!» je zakričala pobožna Špelica in «Preklete babe! Če ne boste držale jezikov, skočim iz voza in vas premlatim kakor slamo!» Pri tem je dvignil svoje oklenjene roke.

Ženske so zavriščale in se plašno umaknile.

Matevž je mirno obsedel. V njegovi duši ni bilo žalosti zaradi izgube življenja. Ne! Njegovo srce je bilo sicer precej pokvarjeno, a vendar je bilo vedno nekaj plemenitega v njem. In to plemenito čustvo je zdaj še olepšala njegova ljubezen. Samo za lepo Uršiko mu je bilo hudo. Čutil je, da jo ima vedno rajši. Še v stolpu zaprt je tistih par ur mislil samo na njo.

Pa se je trenutek zazrl v francoske vojake. Pred očmi mu je zalebdela črna cev puške, zaslutil je dih smrti. Pa tudi Uršiko je obenem zaslutil poleg sebe. Bleda in lepa je stala pred njim in ni ga pustila umreti.

Premišljevanje mu je prekinil voznikov bič. Francoska vojaka sta se oprla na svoje puške, voz je zletel skozi mesto.

«Ta ne bo ve videl kranjskega mesta,» je rekla Bureževa Minca.

Lisjakova Špela je pa odvrnila:

«Tale? Še preglavice nam bo delal. Ušel jim bo. Ali niste videle, kako zasmehljivo nas je gledal. Pa pokonci sedi, prav kakor bi se peljal k poroki! Ko nam je zažugal in zarožljal z verigo, sem mislila, da jo bo odtrgal in nas omlatil kar z njo. Močan mora biti ta divjak!»

Ženske so se polagoma razšle po domeh pripovedovat svojim možem o divjem rokovnjaču, ki so ga videle. Naslednji dan so že po mestu govorili, da se je Čopkova Barba zagledala vanj in da ga je očitno hvalila.

Barba je bila tako jezna na Premškovo Špelo, da jo je drugi dan pod lipo napadla.

Kako se je končala tista vojna v Pungrtu, o tem ustno sporočilo molči.

Tisto no so dospeli rokovnjači kmalu po polnoči na Hujansko gmajno, kjer so pustili svoje konje. Pred mostom so zagledali francoskega stražnika. Enkrat so ga že hoteli napasti. Pa so se spomnili, da je v bližini stražnica in premislili so si.

«Vso vojsko in še meščane si lahko s tem nakopljemo na glavo!» je dejal Dondež in ukazal nad Kranjem med mestom in mostom prebroditi Kokro.

Kakor sence so se plazili rokovnjači čez vodo. Ko so bili že skoro na nasprotni strani, se je zazdelo stražarju, da nekdo brodi po vodi. Ker je sijal mesec, je res opazil temno senco, ki je stopila na breg na kranjski strani.

«Kdo tam?» je zagrmel stražnik in nastavil puško.

«Dondež, rokovnjaški glavar!» je zarjul vodja in že so izginili ob vodi proti Lajhu.

Francoz je ustrelil. Strel je odjeknil v noč. Prihiteli so vojakovi tovariši. Vsi so odšli k vodi, a nikogar niso našli.

Rokovnjači so splezali po skalah do pungrškega stolpa. Gaber, ki je znal dobro oponašati kanjo, je zažvižgal.

Tovariši so trenutek prisluhnili. Vedeli so, da se bo Matevž odzval, kajti moral jih je slišati.

Nihče se ni oglasil.

Gaber je zažvižgal še enkrat na vso moč. Molk je bil odgovor.

«Fantje, nož na nož! Svojega tovariša ne smemo pustiti! Nastopiti bo treba z licem v lice,» je dejal Dondež.

Krepko je potrkal na stolpova vrata.

«Kdo trka?» se je oglasil stari ječar Modras.

«V imenu postave odprite! Novega jetnika smo vam privedli. Vražje dober lov imamo danes. Sam rokovnjaški glavar stoji pred vašimi durmi,» je zakričal Dondež.

Vrata so se odprla. Preden je ječar zakričal, ga je podrla glavarjeva pest na tla.

V sosednji sobici sta stražila dva francoska vojaka. Začula sta ropotanje. Skočila sta na noge. Prvi je odprl vrata. Tedaj se je pa eden rokovnjačev zagnal vanje, da so odletela nazaj. Pri tem je že drugi zapahnil zapah.

Vsega je bil pa kriv stari čuvaj Modras, ki je zdaj ležal na tleh in začuden buljil v rokovnjače. Mož bi bil moral najprej poklicati vojake in šele potem odpreti. Pa kaj, ča pa ni pričakoval tako žalostnega presenečenja.

Francoska vojaka sta se jezila za zaprtimi močnimi vrati. Nekaj časa sta tolkla po njih s puškinimi kopiti in suvala vanje z bajoneti. Vrata so pa bila premočna.

Ko sta pogumna Galca spoznala, da je ta trud brezuspešen, sta se pognala na okno. Prvi je slekel suknjič, drugi ga je držal in vojak se je spustil po njem na tla, ki niso bila globoko. Drugi je bil večji in je kar skočil za njim v travo.

Rokovnjači so brž izprašali preplašenega ječarja. Povedal jim je, da so odpeljali Francozje že popoldne Matevža v Ljubljano.

«Prepozno smo prišli. Vrag naj vzame vse skupaj!» je zaklel Dondež in izginil s tovariši v noč.

Ko sta prihitela vojaka, je pogumne rokovnjače že požrla čirčiška hosta.

Cesar.[uredi]

Matevž je res tudi upal, da ga tovariši osvobode. Toda on je bil prepričan, da bodo svojo namero poskušali med potjo, ko ga bodo peljali vojaki v Ljubljano. Rokovnjači so pa napravili napako. Šli so v Kranj, namesto da bi hiteli na ljubljansko cesto. No, pa tudi to bi najbrže bilo prepozno, ker so Francozje fanta tako hitro odvedli.

Blizu Jeperce je srečal Matevža med vojakoma njegov dobri znanec kokošar Gregec, ki je peljal na svojem ročnem vozičku velik kurnik v tri nadstropja.

Gregec je Matevža dobro videl. Rokovnjač je tudi zavpil nad njim. Kaj mu je rekel, kokošar ni razumel, vedel je pa, da bo fantu trda predla. Pa kaj naj stori proti taki premoči neznatni kokošar? Bil je vedno prijatelj rokovnjačev, ki so mu včasih prodali tudi ukradene kokoši, seveda prav pod ceno.

Gregec je obstal pred jeperško cerkvijo pod Medvodami. Spomnil se je, da so nekdaj tu rokovnjači bili zelo varni. «I, saj tudi danes niso v posebni nevarnosti. Dovolj na samoti je tale cerkvica in hosta. Ampak rokovnjačev ni. Zato pa ne morem pomagati ubogemu fantu.» je razmišljal kokošar.

Rokovnjaška zgodovina pripoveduje, da so neko noč rokomavhi ukradli okoliškemu kmetu vola. Divjaki so se že prej preskrbeli s pijačo. Vola so odpeljali v jeperško cerkev, kjer so ga pobili in razmesarili. Zunaj so si pripravili velik ogenj in se mastili z mesom in pijačo vso noč.

Gregec je mislil na rokovnjače, a se ni mogel ničesar pametnega spomniti.

Pa se je udaril po čelu:

«Gregec, osel si, pravi osel! Nazaj v Ljubljano jo pobriši! Morda se ti pa le posreči, da boš fantu na kak način koristil!»

Rečeno, storjeno. Že je mož obrnil svojo cizo in se vrnil nazaj. Hitel je tako, da mu je kar znoj curljal po obrazu. Ves čas je nekaj godrnjal pred se in grizel svoj vivček, v katerem je že zdavnaj pogorel tobak.

*

Matevž je stal že naslednje jutro pred vojnim sodiščem. Vedel je, da bo obsojen na smrt. Tudi v Ljubljani so bili ljudje, ki so ga poznali. Sicer je pa zadostovalo pričanje kozastega Toneta, ki je prinesel s seboj tudi od cerkljanskega župana potrdilo, da je Brničan Matevž res rokovnjač, nevaren tujemu premoženju in življenju.

Zaslišanje je bilo zelo kratko. Županova svedočba in izpoved rokovnjačevega rojaka sta zadoščali. Kmalu je čul svojo obsodbo, da bo ustreljen.

«Ali res moram umreti? Sam nisem nikogar umoril. Zakaj sem obsojen na smrt?» je vprašal Matevž tolmača.

«Ali se mar bojiš smrti?» mu je odgovoril tolmač.

«Ne! Smrti se ne bojim! Toda živel bi še rad, živel!» je zašepetal fant in neslišno pripomnil: «Za njo, za mojo drago ljubljeno Uršiko.»

«Ne vem za nobeno pomoč. Udajte se v božjo voljo!» je odvrnil tolmač.

In tedaj so hoteli vojaki Matevža odpeljati iz dvorane.

«Na morišče me peljejo. Pa naj umrem, če sem zaslužil! Res sem kradel, a to je tudi vse! Pa pojdimo!»

Obstopili so ga vojaki.

Tedaj je nekdo vzkliknil:

«Cesar!»

Isti trenutek so se raztrnile.

Vstopil je mali Korzičan s krepkimi koraki. Že je stal pred rokovnjačem. Ostri pogled cesarja se je uprl trenutek v oči brnškega fanta. In tedaj je začutil Matevž, da je še vedno tisti stari gorenjski fant od fare. Res je bil obsojen kakor največji zločinec in grd madež tatu je imel na svoji vesti. Junak je pa ostal vedno. Kakor elektriziran, je drzno in mirno pogledal malemu velikanu v oči.

Cesar ga je mirno motril. Vprašal je sodnike, kaj je fant storil.

Povedali so mu. Cesarjev obraz je preletel oblak. Potem je vladar pristopil k Matevžu in ga vprašal:

«Ali si ubijal? Povej po vesti, če si ubil človeka!»

«Nikoli ne!» je krepko odvrnil Matevž na vprašanje cesarjevo, katero mu je pretolmačil tolmač.

«Ali hočeš postati francoski vojak?»

«Z dušo in s telesom. Smrti se ne bojim. Živim pa rad!» je odgovoril rokovnjač.

«Pomiloščen! Oblecite mu vojaško suknjo!» je ukazal Napoleon. Okrenil se je in urno odšel skozi vrata.

In tako je postal Matevž francoski vojak.

Še tisti dan je zvedel Gregec, kaj se je zgodilo. Takoj je šel iskat Matevža v vojašnico. Res ga je dobil.

«O, Gregec! Hvala bogu, da te vidim! Rad bi se mnogo pogovoril s teboj!» je dejal Matevž.

«Matevž, kar govori! Če imaš kako sporočilo, ti ga rad odnesem!» se je ponudil kokošar.

«Gregec! Ali greš k lepi Uršiki v preddvorsko graščino?»

«Rad grem! Kar povej, kaj naj ji porečem! Vse ti uredim, saj si mi bil vedno naklonjen, še preden so me tvoji ljudje spoznali. Šibek sem, a ti si me ščitil.»

«Pojdi k Uršiki! Povej ji vse, kar si slišal o meni v Ljubljani. Sporoči ji, da ji sam nisem upal in mogel povedati, da sem rokovnjač. Preveč rad jo imam in zato sem ji prihranil tisto uro. Zdaj ji pa ti povej, da me je sam cesar Napoleon pomilostil in izbral za svojega vojščaka. Pa reci ji, da je ne bom pozabil, da ji ostanem vedno zvest, da hranim njen rožmarin in ga bom hranil do konca!»

«Vse storim zate, kar hočeš, preljubi Matevž,» je fantu zagotavljal Gregec.

«Tu imaš denar. Povej dekletu, da ni od mojega rokovnjaškega denarja in da sem ga dobil po poštenem potu. Reci ji, naj ne pozabi na mojo mater, ki je stara in nadležna ženska. Najbrže ne bo dolgo živela in težko, da bi me še kdaj videla. Naj ji poskuša včasih Uršika olajšati kako uro življenja, saj je tako dobro dekle! Reci ji tudi, da je rokovnjač Matevž res umrl, da je pa ostal Matevž, pošteni francoski vojak!»

Gregec je vzel denar. Vse je obljubil storiti. Poslovila sta se in kmalu je drdrala med vozovi francoskih vojakov lesena ciza kokošarja Gregca, ki se je lahkega srca vračal na Gorenjsko.

Tudi Dondež je kmalu zvedel, kaj se je zgodilo z njegovim udanim prijateljem. Žalosten je bil, ko je čul, da ne bo imel več med svojimi zvestimi rokovnjači Matevža. Naposled si je pa sam priznal, da je vendarle bolje, če ostane Matevž živ vojak kakor pa mrtev rokovnjač, ki bi mu prav tako ne mogel nič koristiti.

Krajčkova zgodba.[uredi]

Rokovnjač Krajček je mirno životaril v skalnatem Šmajdovetem gradu. Vhoda v ta grad ni branila samo ozka soteska, temveč tudi bodeče grmovje, ki je bilo gosto zaraščeno okoli. Kdor se ni spoznal, ni mogel zlesti med tem grmovjem v jamo.

Krajček je samo včasih prilezel na dan. Solnčil se je rad na skali nad Kokro. Često je moral starec tudi v vas, da si je nakupil živeža. Čudak ni imel žive duše, ki bi ga rada imela. Tudi sam se ni za nikogar brigal.

Ko jo je Gregec mahal tiste dni proti Preddvoru, je sklenil, da obišče obenem Krajčka. Oba sta bila že stara in dobra znanca.

Kokošar je imel smolo pri dekletih. Nikoli se ni oženil. Vendar je še zdaj silil za njimi, če ga je le imel polič pod kapo.

Stari Krajček je pa imel drugo smolo. Kokošar je vedel, da nezaupni starec nekaj pred njim skriva. Vedel je pa tudi, da se mu bo enkrat razodel, saj ni imel nikogar drugega, komur bi se izpovedal. Mrkega sivca je Gregec vendar zelo spoštoval, kajti poleg Matevža je bil ta edini, ki se je zavzel zanj pri rokovnjačih, ki so ga hoteli enkrat pretepsti, ker jim je prodal ubite kokoši, ki so že smrdele.

Danes se je senčil Krajček na skali in se oziral v Kokro pod seboj.

Zdaj, ko je bil starec sam, se je mrkost njegovega obraza spremenila v globoko žalost. Oči so blodile po reki, bledo lice je trepetalo, ustnice so drhtele. Starec je mislil na svojo mladost in svoje žalostno življenje.

Tedaj je priropotal Gregec s svojo cizo. Zavozil je v travo in se počasi bližal skalovju.

Stari Krajček se je takoj dvignil, se potuhnil za rob skale in stisnil svojo težko palico.

Zagledal je Gregca in se zasmejal:

«A ti si? Skril sem se, saj veš, danes ni človek nikjer varen,» je del starec.

Zlezla sta v votlino.

«Kje pa kolovratiš, da te že dolgo večnost nisem videl?» je izpraševal Krajček.

«I, brniškega Matevža so v Kranju ujeli biriči in francozovski. Kar cela vojska jih je bila. Na sejem je prišel, pa so ga zgrabili. Tisti cerkljanski kozasti Tone ga je pa izdal.»

«Hudiči! Tega sem pa še jaz rad imel. Tako pogumen fant je bil in močan kakor bik! Ali mu niste mogli pomagati? Kaj bo z njim? Za njegovo glavo ne dam toliko kakor za puhlo repo na njivi.»

«E, pa jo je vendarle odpeta!»

«Beži no! Ali je to mogoče?»

«Res, je res! Pa še kako se je fant post učil! Sam Napoleon Bonaparte ga je izvolil za svojega soldata, tako je ugajal ta junak strogemu francozovskemu cesarju!»

«Kaj slišim? Ta fant bo še srečen, boš videl! Še kakšno bogato Francozovko bo nazadnje dobil,» je prerokoval Krajček in si prižgal svojo pipo.

«Sam sem govoril z njim, preden je odšel. Včeraj je moral z neko kompanijo dalje. Prosil me je, naj opravim zanj neko pot Pred dvorom.»

«Zakaj pa greš Pred dvor?»

«K lepi Uršiki, hišnici v graščini, moram iti. Ne vem, če jo poznaš. Zala je in mila kakor zlata zarjica. Matevža ima pa rada, zelo rada!»

«V graščino greš? K Uršiki si namenjen, k moji ljubljeni Uršiki?»

Starec je vztrepetal. Oči so mu pri teh besedah zažarele.

«K tvoji Uršiki. Zakaj pa k tvoji? Ali se mar vnemaš, stari panj? Pa si včasih mene zmerjal z babjakom.»

«E, Gregec, to je pa druga storija. Že zdavnaj sem sklenil, da ti jo povem. Menda je danes tisti dan. Nekomu se pa moram razodeti! Danes si moj gost. Menda si dobro spravil svojo cizo?»

«Zapeljal sem jo za hrast. Iz steze se sploh ne vidi.»

Starec je prinesel črn pokrit lonec in ga ponudil Gregcu. Kokošar je poduhal in se zadovoljno zarežal:

«Brinjevček imaš. Pa kako diši, kakor bi človek ležal med samim brinjem. Ti ga že stakneš, če bi ga nihče drugi ne!»

«Pri gorenjskem kmetu vse dobiš, če dobro plačaš. Je že tako! Gorenjec je precej skop, a odkritosrčen in robat, Dolenjec je pa radodaren, veseljak in pijanec,» je razlagal Krajček značaj našega kmeta.

Krajček je prinesel Gregcu še klobaso in kruh. Kokošar se je zadovoljen pričel mastiti. Stari rokovnjač je pripovedoval:

«Lahko bi bil srečen. Sam sem jo zavozil in pa usoda me je preganjala. Vsakemu ni dano, da bi užival lepe solnčne dni. Moji starši so mi zapustili lepo kmetijo. Lahko bi bil kmet, srečen in zadovoljen kakor vsi kmetje. Pa je kriva moja nemirna kri — ciganskega rodu sem.»

«Ti ciganskega rodu? Beži no, beži, Krajček! Ta je pa tako lepo bosa kakor moja noga, ki čevlja ne trpi!»

«Pa je vendar res! Poslušaj me do konca! Potem pa le govori, kakor hočeš! Moj krušni oče je bil že okoli 60 let star, ko se je oženil. Čudaški starec je bil. Lepo je bilo njegovo posestvo in brez dolga. Poročil je mlado kmetico, mojo mater. Skopuh je bil. Niti sebi ni privoščil jesti, še manj pa njej. Samo grabil je in grabil. Moja mati je bila Gorenjka. Trpela je, molčala in delala. Stari skopuh je opešal. Niti zdaj si ni privoščil tečne hrane. Ležal je tamkaj Bogu na milo. Mati mu je stregla. On je pa samo renčal nad njo. Rada bi mu kaj boljšega skuhala, pa mu je bilo vsega škoda. Tedaj se je ponudil za delo mlad cigan. Zima je bila in bal se je ostati zunaj na mrazu. «Brezplačno vam bom delal. Malo jesti mi dajte in prenočišče,» se je ponudil mladenič. Starec ga je obdržal. Pozimi res ni bilo preveč dela, toda moške moči so vendar pogrešali. Moj krušni oče se je počasi izlizal. Mladega cigana je pa obdržal za hlapca. Nekdaj je moral starec po opravkih. Šel je kupovat konja. To priliko je cigan porabil. Priplazil se je tisto noč v spalnico in napadel svojo mlado gospodinjo v spanju. Preden se je dobro zavedla, je postala moja mati. Cigan je tisto noč izginil. Mati ga ni videla nikoli več. Jaz sem ga pa še enkrat. Ko sem bil že kakih pet let star, se mi je približal na paši kosmat čvrst cigan in me pričel objemati. Kričal sem na žive in mrtve. Tedaj je priletela iz hoste mlada, lepa ciganka. Skočila je vanj in ga pričela tepsti. On se je režal in me izpustil. Ko sem doma pravil materi, je postala zamišljena in žalostna. Ko se je torej po tisti usodni noči moj krušni oče vrnil domov, mu je mati vse povedala. In tedaj mu je tudi vrgla v obraz, da je on kriv njene nesreče.

«Vsa sestradana sem in šibka, zato me je on v polsnu premagal. Ti sam imaš to na vesti, da veš!» je zakričala nad starcem.

On je molčal. Pričela sta spet staro življenje. Krušni oče je pa spet opešal. Zbolel je na jetrih, legel je in umrl še par mesecev prej, preden sem se rodil. Morda je bila to moja sreča, kajti mati si je zdaj vsaj lahko privoščila kaj boljšega.

Po očetu ciganu sem podedoval tisto nemirno kri. Mati mi ni nikoli omenila ne enega ne drugega. Le na smrtni postelji mi je povedala in mi naročila:

«Če pride kdaj cigan, ki ti bo dejal, da je tvoj oče, ga dobro postrezi! Če ostane pri hiši, mu nikar ne brani! A z drugimi cigani se pa nikar ne brati, da se sam ne pociganiš. Kri je kri in ciganske krvi si tudi ti!»

Materi sem vse obljubil. Ko je umrla, sem bil že čvrst, dvajsetleten fant.

Prevzel sem posestvo in delal za to. Imel sem hlapca in deklo Špelo, mirno, pridno in čedno dekle.

Morda bi bilo vse dobro, a kaj, ko tako rada zagospodari smrt!

Špelo sem poročil. Srečno sva živela in kmalu mi je porodila ljubko dete, mojo Uršiko.

Pa me je spremljalo zlo. Mati je morala dati svoje življenje za življenje svojega otroka. Sirota Špelica je pri rojstvu umrla.»

«Ti si torej oče lepe Uršike! Zdaj šele razumem, kako in kaj,» se je začudil Gregec.

«Da, ona je moja hči. Dal sem jo v rejo k teti. Sam sem posestvo prodal. Tisti denar imam še zdaj shranjen. Sami svetli cekini so. Če se hčerka kdaj omoži, ji dam ta denar za doto, ali pa ji ga izročim na smrtni postelji. Uršika ne ve, kje sem. Nekaj časa sem se potepal s cigani. Ko so se pojavili rokovnjači, sem pristopil k njim. Ni mi bilo za denar. Le nemirno cigansko življenje sem ljubil. Po smrti ljubljene žene me je pač zmagalo tisto nemirno koprnenje. Ciganska kri je prevladala v meni! Kolikokrat sem se že kesal! Vse je prepozno! Rokovnjač sem in zapisanega me imajo v črnih bukvah. Vem, da stoji tam črno na belem: «Rokovnjač Krajček izgubi svojo glavo, če se prikaže na svetlo!» Vendar nisem nikomur niti lasu skrivil. Ti norci so me enkrat hoteli že za glavarja. Menda zato, ker so opazili, da mi nič ni za rokovnjaški denar in so upali, da bodo pri meni dobro živeli. Seveda nisem hotel o tem ničesar biriči okoli, da je postal Krajček rokovnjaški slišati. Slišala je pa gosposka, saj so pravili glavar.»

Starec je umolknil. Globoko je požrl brinjevec in se oddahnil.

«Ali naj tvoji hčerki kaj sporočim o tebi?» je vprašal Gregec in se vsesal z ustmi v rob lonca ter debelo požrl slivovko.

«Sam bi ji bil lahko sporočil, pa ji ne maram. Med rokovnjači sem dobil ime Krajček in moja hči ne ve, kdo se skriva pod tem imenom. Nečem, da bi sirota vedela, da je rokovnjačeva hči! Matevž se bo na Francozovskem pač odril in jo pozabil. Če je pa ne pozabi in jo ima res iz srca rad, se bo vrnil. Ona mu bo pa ostala zvesta! Enkrat bosta potem lahko srečnejša kot jaz, zapuščeni starec.»

Gregec se je pripravljal za odhod. Starec ga je ustavil:

«Zadnji čas se me večkrat loteva vrtoglavost. Butica me boli in bojim se, da se razpoči. Boš videl, mrtvoud me bo enkrat lopnil! Oglasi se večkrat pri meni! Pa kakšnega zanesljivega človeka mi preskrbi, da mi bo kaj prinesel! Nerad bi umrl v svoji votlini zapuščen kakor volk in še sestradan zraven. Potreboval bi nekoga, ki bi mi kakšno stvar prinesel in mi malo postregel, če bom obležal. Tudi ne hodim več rad po vaseh. Kranjski biriči in francozovski soldati stikajo in vohajo okoli kakor lovski psi. Enkrat znajo vendarle najti Šmajdov grad. Kako naj se sam branim, če zbolim. Preden pridejo drug za drugim do mene, jih lahko odpodim in jim zažugam, da bodo drug za drugim zleteli čez steno v Kokro, saj boljše obrambe ni treba. Ampak če ležim, prilezejo lahko v votlino in izgubljen sem!»

«Veš kaj, Krajček? Zapustil te že ne bom. Sicer tudi sam nisem junak. Tebi bom pa za enkrat že postregel. Kar na Suho se preselim. Slednji dan se oglasim pri tebi, ko bom kupoval po okoliških vaseh kokoši in jajca. Polagoma bom pa že iztaknil zanesljivega človeka, ki ti ga pripeljem,» je obetal Gregec in odšel.

Stari Krajček je lezel z njim iz dupline. Spet je legel na solnce in zadremal. Dobro mu je delo, da se je zaupal staremu znancu. Že zdavnaj je čutil v sebi tiho slutnjo. Vedel je, da bo zbolel ali pa celo umrl.

Gregec je dobro opravil v preddvorski graščini.

Uršika ga je sprejela vsa zamišljena. Ko ji je povedal, da jo Matevž pozdravlja, je zardela kakor roža in ga hvaležno pogledala, tako da mu je postalo kar toplo okoli srca. To njegovo staro fantovsko srce je pa vedno ostalo isto, čeprav je bil sam že za staro šaro. Ker je bil še mlad tako grd, je bil zdaj še mnogo grši. Nos je imel kakor izžeto kumaro, spodnjo čeljust za tri prste široko, oči so pa tako čudno škilile, da se mu je moral vsakdo smejati.

«Veš, Uršika, težke stvari ti moram povedati! Tvoj fant je bil — rokovnjač,» je govoril starec.

«Moj Bog, saj ni mogoče, šalite se,» je preplašeno vzkliknila deklica.

«Da, da, rokovnjač je bil. V Kranju so ga na sejmu ujeli. Odvedli so ga v Ljubljano, kjer bi bil moral biti ustreljen. Tedaj ga je pa na srečo videl sam francozovski cesar. Ko je zagledal tvojega Matevža, tega crkljanskega junaka, mu je vse odpustil. Vzel ga je za svojega soldata.»

»Nikoli več, ga ne bom videla,» je vzdihnilo dekle.

«Meni je naročil, naj ti povem, da ti ostane zvest. Tvoj rožmarin je spravil v šiv za kapo in ga bo nosil vedno pri sebi. Nikoli te ne bo pozabil. Tudi Francozovke ga ne bodo premotile, če pride med nje. Tako je dejal. Pa tale denar je dal. Pošteno ga je zaslužil in ni rokovnjaški. Sama veš, da je včasih šel kam na dnino k bogatejšim posestnikom. Prosil me je tudi, naj ti povem, da ga skrbi njegova mati. Če moreš, obišči jo kdaj in ji olajšaj njena betežna leta. Sicer je bil rokovnjač, a mater je vedno rad imel in zvesto jo je obiskoval, čeprav ji je vedno tudi kaj odnesel. To je pa storil bolj iz nagajivosti.»

«Hvala vam, Gregec!» je hitela lepa hišina in prinesla kokošarju kozarec vina in kos kruha. «Vse prav vse bom storila. O, da bi se res enkrat Matevž vrnil!»

Tisto noč ni mogla Uršika vso noč zatisniti oči. Mislila je na svojega fanta. Potem je pričela goreče moliti zanj. S solzo na očesu je naposled zadremala.

Gregca je skrbelo, da bi se staremu Krajčku res kaj ne pripetilo. Kokošar je bil sicer šibek, a trden možiček. Stari Krajček je pa krepak človek, ki ga je šele zadnje čase pričela nadlegovati bolezen.

Naslednje jutro je odšel Gregec spet proti Predosljam. Skala nad Kokro, kjer se je starec solnčil, je bila prazna. Gregec je zlezel v duplino.

Ko je prejšnji dan Gregec odšel, se je starec ob zahodu solnca vrnil v svoj kamniti stan. Ko je lezel tik stene po ozki, za ped široki stezi, se mu je zavrtelo v glavi. Na srečo se je nagnil k steni, da ni zdrknil v prepad. Počasi je šel dalje. Dospel je v votlino in spet začutil čudno vrtoglavico.

«Ne vem, kaj mi je. Glava postaja kar prazna. Nič je ne čutim. Ali je to smrt? Da, smrt bo, smrt. Svojo ljubljeno hčerko bi tako rad še enkrat videl, pa je ne bom. Prej bom umrl. Škoda, da nisem prosil Gregca, naj jo privede. Pa denar moram pripraviti! Saj menda ne bo prišel kdo drugi razen Gregca v votlino. Bog mi pomagaj!»

Starec je lezel v kot, dvignil skalico in vzel izpod nje mošnjo cekinov.

Spet se mu je zavrtelo v glavi.

«Vlegel se bom, morda mi bo odleglo,» je sklenil in se spustil z mošnjo v roki na svoje skromno ležišče.

In tedaj je začutil, da mu v glavi nekaj šumi.

«Kaj je vendar to? Vode ne čujem šumeti. Reka je pregloboko in le komaj slišno še čujejo njeni valovi. To pa bobni vedno silneje. Mar res prihaja smrt? Z viharjem se bliža. Bog, odpusti mi moje grehe! Kesam se! Vsega slabega mi je žal ... Sprejmi dušo zapuščenega rokovnjača! Češčeno bodi Tvoje ime!»

Stari Krajček je obležal mrtev. Zadel ga je mrtvoud.

Ko je prilezel Gregec v jamo, je našel svojega znanca mrtvega. Tiho se je približal ležišču. Otipal je Krajčkove roke. Bile so mrzle in trde. Nagnil se je nad njim in prisluhnil na srcu. Srce ni več bilo.

«Mrtev je! Vseh težav je rešen! Mrtvoud ga je zadel. Na mogoče drugače, saj je včeraj še z menoj lezel iz jame,» je godrnjal Gregec.

Takoj je opazil v starčevih rokah mošnjo, ki jo je Krajček krčevito stiskal na svoja prsa.

«To bo pa tisti denar! I, dati ga boš moral Krajček, kaj hočemo! Pa želiš, da bi ga nesel tvoji hčeri, kajne, da želiš?»

Gregec se je nagnil nad mrtveca in mu skušal vzeti mošnjo, a starec jo je zelo močno držal, kakor bi mu bilo žal, da se je zaupal kokošarju.

In res se je baš tedaj pojavila v Gregcovi glavi nova misel. Prijel je z obema rokama za mošnjo in krepko sunil kvišku. Roke so odjenjale. Mrlič, ki se je z rokami vred nekoliko dvignil, je padel nazaj. Samo bele mrtve oči so strmele v Gregca, ki je odprl mošnjo in se nasmehnil cekinom v njej.

Kokošar se je spomnil, kako naklonjen mu je bil rajnki. Spomnil se je tudi, kaj sta se domenila, in malo tesno mu je postalo pri srcu.

Zagledal je bele mrtve oči in obrnil se je proč. Skušnjava je prišla, ki je bila močnejša kakor njegova dobra vest.

Pokril je starca čez glavo in se vračal iz jame. Vso pot je pa govoril:

«Lepa je Uršika, a denarja ji ne dam! Tako rad je pa spet nimam. Vem, da sama misli, da je njen oče vse zapravil. Saj ni nikoli slišala o njem drugega kakor to, da je najbrže šel med cigane. Meni bo pa ta denar prinesel srečo!»

Kokošar je vtaknil denar v žep in že je videl pred seboj veliko kokošjo družino, ki jo bo kupil in prodal ter se rešil vseh težav in skrbi. «Pa če tudi pustim kupčijo, je zame dovolj, pa amen!» je zaključil svoje premišljevanje.

Obračun.[uredi]

Mešetar Lukač se je neki ponedeljek zadovoljno vsidral za široko mizo Jelenove gostilne na koncu Kranja. Naročil si je polič vina in krožnik pečenke.

Tisti popoldan je imela Jelenova gostilna različne goste, ki so pa proti večeru odšli. Bili so večinoma okoliški kmetje, ki so bili v Kranju na sejmu.

Nekaj fantov, čedno oblečenih, je pa ostalo. Pri sosednji mizi je sedelo par rokodelcev, ki so zabavljali in se jezili, da je bila danes slaba kupčija.

Ko je mešetar sedel in jedel, se pa ni oziral po fantih, ki so sedeli pri sosednji mizi. Fantje so se pa takoj spogledali, ko je mešetar vstopil.

Dva, starejša, sta odšla kmalu iz gostilne. Mlajši se je še enkrat ozrl v mešetarja in mahoma izpregovoril:

«Lukačev stric, kako se pa kaj imate?»

Mešetar je pogledal fanta, se nasmehnil in vprašal:

«Glej ga, fanta! Od kod me pa ti poznaš? Prav nič ne vem, čigav si?»

«Primožev iz Trstenika sem, saj se vendar poznate z mojim očetom, ali ne?» je odvrnil fant.

«Vidiš ga! Pa nisem vedel, da ima Primož že takega sina. Sedi no malo semkaj! Se bova kaj pomenila.» «Ne morem. Baš zdajle je nekdo prišel pogledat našega konja. Dogovorili smo se, da se dobimo na sejmu. Pa se je nekje zakesnil. Ker ni bilo mnogo kupcev, sem konja kar odvedel. Zdaj je pa ta cmerga zakesnela prilezel za menoj. Konja mu moram pokazati!»

Ko je mešetar čul besedo o konjih, se mu je oko zaiskrilo:

«I, vraga! Pa nisem videl na sejmu nobenega prida konja! Si pa prišel že pred menoj tjekaj in si jo kmalu pobrisal. Jaz sem danes zakesnel. Včeraj smo ga preveč pili in zato sem zjutraj nerad dvignil kosti svojega rojstva.»

«Saj tako je menda bilo,» je dejal mladenič, ki ni bil nihče drugi kakor divji rokovnjač Mahne, ki je že marsikomu posvetil s konico svojega ostrega noža.

Zdaj je prišel Mahne delat račun za svojega glavarja. Bil je zelo spremenjen. Trdili so, da je res zelo sličil Primoževemu fantu. Kot rokovnjač je pa imel običajno gosto brado. Zdaj je bil čedno oblečen in obrit. Samo majhne brčice so mu poganjale pod nosom.

«Ali me hočeš za mešetarja?» je vprašal Lukač.

«Prav rad, še sam sem mislil na to, ko sem vas zagledal. Pa pojdimo počasi v hlev, da se domenimo!» je rekel mladenič in skupaj sta odšla skozi vrata.

Preden sta prišla do hleva, je dejal rokovnjač:

«Dejva, domenica se nekoliko! Vi lahko malo lažete zame, vam bom dobro plačal!»

«To pa rad! Za tako stvar sem pa zmerom vnet, če gre za konja, ki je last pravega človeka!»

«Stopiva tjekaj pod kostanje za par minut. Bo že malo počakal moj kupec. Tudi jaz sem ga čakal zastonj!»

«Pa stopiva!» se je zadovoljil Lukač.

Odšla sta v gosto senco. Komaj je mešetar napravil dva koraka, že je zastokal. Naslednji hip je imel v ustih cunjo. Krepke roke rokovnjača Mahneta in njegovih tovarišev so ga pošteno zgrabile. Zvezali so mu roke na hrbtu. Nekdo mu je potegnil hlače preko kolen. Že je po zadnjici zapela bikovka svojo trdo pesem.

«Tako! To imaš za plačilo, ker si sleparil rokovnjače pri kupčiji, potem pa pobegnil. Niti toliko nisi bil mož, da bi še nadalje kupčeval za nas in nam škodo skušal povrniti. Menda si se zbal kakor zajec!»

Mešetar je čul hripav glas. Niti braniti se ni več upal, saj je vedel, da so rokovnjači pravi hudiči, če so enkrat razkačeni.

Ko so jih mešetarju precej naložili, je vzel Mahne iz žepa svoj nož in ga odprl. Kakor v šunko ga je zasadil v Lukačevo stegno, da se je slednji kar zvil.

«Tako! Zdaj imaš dovolj! Preden sva odšla iz krčme, je vstopil kranjski padar. Požuri se, da ga pravočasno dobiš! Sicer ti ne bo škodilo, če ti odteče malo preveč tiste tvoje mešetarske sleparske krvi, toda smrti ti pa vendar ne želim!» je dejal Mahne.

Ko je odšepal mešetar proti gostilni, so rokovnjači že odšli.

Ves krvav je prišel Lukač z nožem v stegnu in brez hlač v gostilno. Hitro so ga razvezali. Padar mu je potegnil iz rane nož. Gospodinja je prinesla kozarček žganja. Lukač je milo zastokal in zvrnil žganjico v grlo.

Padar je mešetarja obvezal in mu ukazal, naj gre takoj v posteljo v zgornjico.

Lukač se je jezil in koval načrte, kako bo podavil vse rokovnjače po vrsti. Dolgo ni mogel zaspati. Sam si je pa moral priznati, da je kazen res zaslužil, saj je gulil rokomavhe, kolikor jih je mogel.

V gostilni se je pa šalil tisti večer neki kranjski rokodelec:

«Tisto bahaško kri so mu izpustili! Če je trezen, se baha, da si ga sit, še preden ga slišiš. Če je pijan, je pa divji kakor mrjasec in bi najrajši vse pretepel!»

Med tem ko so se pogovarjali, je stopil v krčmo naš Gregec.

Mali možek se je dokaj spremenil. Ukradeni denar mu je prinesel srečo. Kokošar se je kar zredil. Kupil si je tudi pritlikavega konjička, s katerim je zdaj prevažal po svetu kokoši in jajca. Zdaj je imel pač brezskrbno življenje in često je kakšna mastna kokoška poromala v njegov želodec.

«Zakaj naj jo drugi požre? Dovolj sem se ubijal po svetu! Naj tudi sebi nekaj privoščim!» si je vedno mislil, kadar se je mastil s kurjo pečenko. Včasih se je pa spomnil na mrtvega Krajčka in siloma si je otresel misli nanj.

«Gregec, Gregec! Tebi pa dobro nese! Se pač vidi, da Francozje ne zametujejo kokoši. Menda si ti njihov glavni dobavitelj?» se je šalil debelušni oštir.

«Pa konjička ima. Ta pa res napreduje. Še ni dolgo, ko je bos in peš brusil svoje pete po svetu,» je pripomnil čevljar Skala in kokošarju pomežiknil.

«Ali mi zavidate? Če bi takole posedal po gostilnah in samo premleval kranjske novice, bi bila zame slaba. Jaz nimam nikoli plavega ponedeljka, ki je za rokodelce običajno druga nedelja, tako da ima samo pet delavnih dni,» je odvrnil Gregec in pogledal Skalo po strani.

«I, kaj pa rasteš zdaj na stara leta? Bodi vendar miren in pameten! Nihče ti ne zavida! Veseli smo, da se ti dobro godi,» je zagovarjal Gregca gostilničar. «Opoldne te pa ni bilo, čeprav si v ponedeljek običajen opoldanski gost pri meni, samo če se prikažeš v Kranj,» je omenil krčmar.

«E, vsi hudiči! Smolo sem imel danes. Pa še kakšno smolo! Menda prav čevljarsko! Šel sem v Kranj, pa sem se moral vrniti. Na cesti sem pa na svojo srečo srečal kranjskega pisarja Jurco. Tisti dolgopetnik se vedno sprehaja po polju in gleda v zrak, kakor da bi pečene ptice lovil.

«Kam pa, Gregec, kam? Drugi gredo v mesto, vi se pa vračate s polnim kurnikom?» me je vprašal pisar.»

«Nejevoljen sem mu povedal, da stoji na hujanskem mostu nad Kranjem francozovski stražnik. Ta stražnik je namreč, ko me je zagledal, zavpil: «Pa se!»

Ne bova se ne, sem mu odvrnil. Mislil sem, da se misli tepsti z menoj.

«Pa se!» mi je dejal Francoz še enkrat, a bolj prijazno. Jaz sem pa že hitel s svojim konjičkom nazaj.

«O, če bi vi videli kranjskega pisarja, kako se je široko režal! Motovilo suho se je zvijalo pred menoj, kakor bi ga napadli najhujši krči.»

«I, zakaj se mi pa smejete?» sem ga vprašal. On se je pa počasi pomiril. Potrapljal me je po rami in prijateljsko dejal:

«Gregec! Kar vrniva se! Vi ste se pa zmotili. Vojaka ste napak razumeli.»

«Jaz da sem ga napak razumel?» sem se razhudil. Slišim kakor malokdo, vidim pa prav tako. Zdaj mi pa to gosposko motovilo pravi, da sem napak razumel.

«Nikar ne zamerite, gospod!» sem dejal. «Nikar ne zamerite, ampak francozovski soldat se je zadrl, da bi ga moral slišati, če bi sedel na ušesih.»

«No Gregec, le vrniva se, le!» je vztrajal pisar. Kaj sem hotel.

Ko je tisto jutro Gregec dospel v Preddvor, se je Uršika že sukala po sobah strmolskega gradu.

Osem je odbila, ko je pritekel Gregčev konj v Preddvor. Takoj je kokošar zavil z njim pred graščino.

Ko je zagledal oskrbnik Miha malega Gregca, se mu je poredno zarežal:

«E, Gregec, letos so pa kure zelo mastne, kajne? Kar zredil si se na svoja siva leta! Kaj te je pa danes prineslo k nam? Kuretine imamo sami toliko, da zadošča za nas.»

«Kako pa pri vas, gospod oskrbnik? Čul sem, da ste dobili zadnjič novo kapico, a zlobni jeziki so trdili, da je denarna vrečica?» je zbodel oskrbnika Gregec. Kokošar je bil namreč na Miho jezen, ker se je vedno norčeval iz njega, kjer ga je videl.

Miha je skremžil obraz in mrko vprašal:

«Koga pa iščeš? Mene pač ne, sicer bi se lepše obnašal?»

«Vas pa res ne,» je odvrnil Gregec, ki mu je bilo zdaj kar žal, da je preveč stegnil svoj jezik. Spomnil se je, da zna biti Miha tudi nevaren. Ponižno je pripomnil:

«Uršiko iščem, veste, Uršiko, pa brez zamere!»

«Kaj pa hočeš ti stara kost lepi hišini? Sicer vem, da si babji, ampak v njo se menda vendar nisi zaljubil. Za tako bedastega te pa nimam!»

«I, kam pa mislite? Nekaj važnega ji moram sporočiti radi njenih staršev,» je odvrnil kokošar.

«Čakaj! Takoj jo pokličem!» je lagal Miha in odšel. Vrnil se je z dvema hlapcema, ki sta Gregca zgrabila in ga vlekla v ječo.

Kmalu je prišel za njimi oskrbnik.

«Ti, kokošar! Kdo ti je pa pravil, da je bilo pri nas ukradeno?» je poizvedoval oskrbnik.

«I, tisti, ki je sam kradel,» se je odrezal Gregec, ko se je spomnil, da je Matevž brez skrbi, ker je zdavnaj francoski vojak.

«Kdo pa je kradel?» je poizvedoval Miha dalje.

«A kdo? Rokovnjač Matevž, da boste vedeli. Pa ga ne boste nikoli dobili. Francozovski soldat je postal. Sam Napoleon ga je potrdil. Zakaj ste me pa zaprli? To bi vam rad tudi prej povedal. Tako pa že ne boste delali z menoj!» je rentačil kokošar.

«No, ker si govoril resnico, te bom izpustil. Tista Uršika je pa zdaj v strmolskem gradu v službi, da veš! Kaj ji pa moraš sporočiti?» je poizvedoval Miha.

«Tega vam pa ne morem in ne smem povedati. To so pa samo njene zadeve,» se je izgovarjal starec.

«Bomo videli, ali boš mogel, ali ne!» se je zadrl oskrbnik in poklical hlapca.

Hlapca sta pograbila Gregca in oskrbnik mu jih je pričel naštevati z bičem po zadnji plati.

«O, vse vam povem, še tisto, česar nikomur nisem!» je zavpil omehčani kokošar.

Hlapca sta ga izpustila. Kar zvil se je na tla.

Tedaj so se pa odprla vrata in vstopil je graščak. Oskrbnik se je tako prestrašil, da so mu kar zaklecala kolena. Kako tudi ne? Graščak je šel na potovanje in obljubil še pred pol ure, da se šele čez nekaj dni vrne. Zdaj je pa spet tukaj. Menda je kaj pozabil.

«Kaj počenjate?» je rezko vprašal grajski.

«Nekega rokomavha imamo tukaj. Baš zdajle smo ga zgrabili. Zveze je imel s tistim rokovnjaškim tatom, ki je okradel vašo milost,» je lagal Miha.

«To pa ni res. Prijatelja sva bila, a krasti mu nisem nikoli pomagal! Pošten kokošar sem. Kar v preddvorski krčmi vprašajte, vsi me poznajo! Tale vaš oskrbnik je pa divji človek! Kar brez vzroka me je vrgel v ječo in še pretepel zraven,» je tožil Gregec.

Graščak mu je mignil, naj gre z njim. Gregec je šel s prijaznim gospodom v gosposko sobo.

Graščak mu je ponudil stol in kokošar je vse povedal o usodi Matevža. Zamolčal je pa, da je rokovnjač prijatelj lepe Uršike.

Potem je moral Gregec še enkrat povedati, kako ga je oskrbnik dal zgrabiti in vreči v ječo, kjer ga je pričel pretepati in bi ga še tepel, če bi kokošar ne pristal na vse njegove zahteve.

Graščak je sklenil sirovega Miho odsloviti. Kokošarju je podaril par tolarjev in možek je zadovoljen odhajal iz graščine, saj so bile njegove podplutbe dobro namazane s srebrom.

V krčmi je pa potem pripovedoval:

«Namesto Uršike sem dobil batine. Z batinami sem pa zaslužil tolarje. Pa še maščeval sem se nad Miho. Graščak ga pač ne bo pohvalil za njegovo početje! E, nekateri grajski ljudje so res dobri! Takih pa, kakor je strmolski, kamor sem zdajle še namenjen, takih pa sploh ni! Da, da strmolski, ta je pa duša! Prav je storila Uršika, da je šla k njemu služit. Tile preddvorski služabniki so menda vsi škilili za njo. Kdo ve, če še ta gluha kumara, tale Miha, ni sam silil za njo?»

Gregec je pač po svojih nogah meril čevlje! Saj sam ni bil prav ni hud, če ga je Uršika količkaj prijazno pogledala. Najraje bi ji starina dejal, da naj se premisli in si njega izvoli. Pa se je sramoval pred svojo starostjo, ki jo je zdajle često čutil v svojih capljajočih nogah.

Uršika se je takoj udomačila v strmolskem gradu. Delala je pridno kakor mravlja. Vsi so bili z njo zadovoljni, najbolj pa stari strmolski gospod sam. Na svojega fanta je večkrat mislila. Često se ji je zazdelo njeno upanje prazno. Vsiljevala se ji je misel, da ne bo nikoli Matevževa žena. Pa se je počasi spet pomirila. Zasnubil jo je neki kmečki fant, pa ga je odbila, kar se mu je zdelo zelo čudno, ker je bil iz bogate gruntarske hiše. Uršika je pa vedno rekla: «Če se vrne Matevž, bo vse dobro in vesela bom. Če pa Matevža ne bo, pa naj tudi nikogar drugega ne bo!»

Strmolski graščak je bil mož svetskega obzorja. Francoze je prijazno sprejel. Nakopal si je sovraštvo drugih graščakov. Pa se ni mnogo menil za to.

Kmetje so se jezili na Francoze zaradi kontribucije. Naši ljudje, ki so mirno obdelovali polje, so morali zdaj prevažati s svojimi vozovi in živino za Francoze njihove potrebščine in so se čutili popolne tlačane.

Ker je manjkalo dobrih posredovalcev, ki bi kmetom pojasnili stališče francoskih vojakov in jih potolažili, da se bo vse spremenilo, ko se urede razmere, so se često dogajali med kmeti in Francozi pravcati spopadi. Večkrat je padel kak francoski vojak ali častnik. Rokovnjači so imeli pa dovolj pristašev tudi med ljudmi, ki so sicer živeli mirno doma in obdelovali polje. Vedno so bili pripravljeni pomagati rokomavhom.

Med rokovnjači je bilo tudi mnogo avstrijskih vojakov, ki jih je organizirala Avstrija kot črno vojsko proti Francozom. Menda so baš ti črnovojniki tvorili glavno rokovnjaško silo. Vsekakor jih je imel Dondež mnogo v svojem krdelu. Francozi, ki niso pričakovali, da bodo naši ljudje tako uporni, so utrpeli pa največ izgub v slavnem rokovnjaškem Črnem grabnu, ki so ga krstili za «Krvavi graben».

Žal, da je tudi gosposka premalo storila, da bi oblažila napete razmere med našim kmetom in Francozom. Mnogo jih je bilo, ki so še sami netili upor.

Povsem drug človek je pa bil strmolski graščak. Sam je pozdravil Francoze in jih potem sklenil uvesti med naše kmete.

Sklical je vse okoliške zemljake in jim neke nedelje pojasnil težko stališče Francozov. Omenil jim je, da so naši pravi prijatelji, čeprav ne govore našega jezika. Žele nam vse dobro. Govoril je o pravicah, ki nas čakajo, in svaril gospodarje, naj se nikar ne boje kontribucije.

«Zdaj je vojska, kaj hočemo? Drugi časi pridejo! Razmere se bodo uredile in vse bo dobro in prav!» je zatrjeval kmetom in jih svaril, naj se ne obnašajo sovražno s tujimi vojaki ter jim postrežejo, kolikor pač morejo. Svetoval je kmetom, naj pridejo k njemu, če ne bodo česa vedeli, da jim bo že vse pojasnil in raztolmačil.

In tako niso ti kmetje s takim sovražnim pogledom motrili Francozov kakor mnogi drugi.

Uršika je opazovala francoske vojake in mislila na svojega junaka.

Kadar je zagledala kakega krepkega soldata, si je dejala:

«Prav tak mora biti moj velikan, samo še večji je in še gorši! Bog ve, kje hodi? Da bi se saj kmalu zdrav vrnil.» Pri tem je večkrat globoko vzdihnila.

Pa se je pojavil Gregec v strmolski graščini. Deklica se ga je zelo razveselila in radostno se mu je nasmehnila, ko ga je zagledala.

Gregec je bil v veliki zadregi. Težko mu je bilo sebe zatožiti. Pa kaj je hotel?

«Najpametneje bo, če grem kar naravnost!» se je opogumil in pričel:

«Veš, Uršika! Neko nerodno, prav nerodno stvar morava urediti. Prav za prav zate ni nerodna, a zame je prav šmentano. Tako, da mi gre kar beseda nerada iz ust!»

«I, kaj pa je vendar tako hudega?» je vprašalo dekle. Pa se je starec najprej pošalil, da bi bila Uršika še bolj židane volje:

«Veš kaj, deklica moja? Oženil bi se rad!»

Pri tem se je starec pogladil po svoji dolgi spodnji ustnici in smešno poškilil na Uršiko.

«O, kako se vam ljubi! Meni se pa ne, odkar so mi fanta vteknili v vojaško suknjo,» je omenila.

«Boljši vojak kakor mrtvak!» je odvrnil Gregec. Oglasila se je v njem zavist, da tako dekle čaka zaman na svojega fanta, ki je Bog ve kje in najbrž že zdavnaj ne misli več nanje. On, Gregec jo ima pa pred seboj. Nikoli ni bil ljubljen, kako bi ga osrečila taka-le mlada ptičica!

Kokošarjev odgovor je deklico razžalil. Možek je pozabil, da je hotel deklico spraviti v najboljšo voljo.

«Sami ste rekli, da je bil dober fant, da je res kradel, a se je vsega skesal. Ubijal ni nikoli. Vam je pa obljubil, da se bo poboljšal, ker hoče biti pravi vojak. Zakaj zdaj govorite o tisti nesrečni obsodbi? Saj je bil oproščen?» je ihtela Uršika.

«Seveda, seveda! Hm, hm! težke stvari so to, res težke! No, da, rada ga imaš, kaj naj govoričim? Moja ne boš nikoli, vem, da ne! Hm, hm!»

«Ubogi Matevž je pa res imel dobre prijatelje! Sram vas bodi, da ste danes taki! Menila sem, da mi prinašate kako pošteno novico. Zdaj pa kar grem.»

Uršika se je okrenila.

Starec ji je zastavil pot:

«Uršika, ne jezi se in ne zameri mi, starcu prismojenemu. Že preddvorski Miha mi je bičal z bičem telo, pa je še preveč greha v njem. Ne vem, kakšno kri imam. Menda je sam vrag v meni. S tako lepo mislijo in željo sem odšel zjutraj na pot! Zdaj mi pa že različne neumnosti roje po butici, čeprav sem še pred dobro minuto mislil, da se ti prav skesano izpovem kakor pri spovedi.»

«Kako ste čudni! Povejte mi vendar, kar imate!» je dejalo dekle, ki je postalo že nestrpno.

«Lani je umrl tvoj oče.»

«Moj oče? Zakaj mi niste takoj povedali, da bi šla k njegovemu pogrebu? Ali ni imel nikogar, ki bi me obvestil, kje je in da leži Bog ve kje bolan, Bogu na milo? Ne, ne, ne verjamem! Saj ga nisem videla in poznala. Izginil je. Že zdavnaj je moral umreti! Ali ga je kdo ubil,» je vzkliknila deklica.

«Pomiri se! Vse ti povem. Ko si bila še otrok, te je dal teti v rejo. Sam je prodal svojo hišo in izginil. Nihče ni vedel zanj. Pojavil se je med rokovnjači. Pa si že čula o rokovnjaču Krajčku. Ta je bil tvoj oče.»

«Rokovnjačeva ljubica, rokovnjačeva hči!» je zaihtela uboga Uršika.

«Ne plakaj! Tvoj oče je bil oče potepuške narave. Tvoja mati ga je znala prikleniti na dom. Ko ga je zapustila in odšla na drugi svet, se je v njem prebudila stara ciganska kri. Prodal je hišo. Nekaj časa se je potepal s cigani. Pozneje je šel k rokovnjačem. On je ostal vedno pošten. Tujega blaga se ni dotaknil. Lasu ni skrivil nikomur. Rokovnjaške suknje pa ni mogel sleči, ko jo je enkrat nosil. Zapisan je bil v črnih bukvah pravice. Lani ta čas je revež nenadoma umrl. Zadel ga je mrtvoud. Preden je umrl, sem bil pri njem, še okoli je hodil. Povedal mi je vse tudi o denarju, ki ga je dobil za svoje posestvo in hranil zate. Nikoli se ga ni dotaknil, samo da bi ti prišla do poštene dote.»

«Ubogi moj oče!» je vzdihnilo dekle.

Gregec je trenutno umolknil. Potem pa je nadaljeval:

«Vse je zaupal meni. Bila sva si dobra znanca, če ne prijatelja. Njegovega zaupanja pa nisem bil vreden. Ko sem našel starca mrtvega, sem našel v njegovi roki mošnjo cekinov, ki jo je krčevito stiskal na svoja prsa in sem mu jo še po smrti komaj izvil iz rok. Tisti denar sem sklenil obdržati za se, čeprav sem vedel, da je tvoja dota.»

«Pa ste porabili vse tiste cekine?»

«Ne, ne! Čakaj! Kupil sem si konja in večji voz. Pričela me je spremljati sreča. S kokošarijo sem toliko prislužil, da sem lahko vrnil denar v mošnjo, iz katere sem ga vzel. Francozje so radi kupovali od mene in pošteno plačevali. Zdaj pa prihajam k tebi. Sinoči se mi je na Jelenovi štali v Kranju prikazal tvoj oče. Opozoril me je na mojo dolžnost in mi zažugal. Vzbudila se mi je vest. Zato sem se kar k tebi namenil. Zadovoljen sem, da sem te našel. Denar ti ves vračam. Pravico imaš pa tudi do mojega konjička, ker sem si ga s tem kupil, da sem barantal z blagom, ki sem ga dobil za tvoj denar. Napravi, kar hočeš! Tu imaš denar!» je hitel starec in dal deklici mošnjo.

«Hvala vam, Gregec, tisočera hvala! Bog naj vam povrne! Če bi vi ne bili pošteni, bi pa nikoli ne videla tega denarja. Kar ste si pa z njim prislužili, je pa vaša stvar, saj ste se sami pehali za vaše krajcarje!» je hitelo dekle.

«Vidiš! Zdaj se boš pa res lahko kmalu omožila. Pa menda boš res Matevža čakala. Tudi rajni oče ga je rad imel. Vojska bo fanta izmodrila. Vrnil se bo resen mož. Morda bosta res še enkrat srečen par,» je zdaj olajšan dejal Gregec. Dobro čustvo je v njem zamorilo zavist in deklici je privoščil srečo.

«Da, da, če se vrne Matevž, se bom pač omožila, zdaj si bova saj lahko kupila kmetijo. Če pa ne boste videli Matevža v domovini, tudi mene ne boste nikoli videli pred oltarjem!» je dejala deklica. Potem je mahoma vprašala:

«Gregec, ali ste dostojno pokopali mojega očeta?»

Starcu je zastala sapa. Zvil se je, kakor bi ga kdo ošvrknil z bičem:

«Ne, Uršika, nisem ga ne pokopal. Denar me je zmešal popolnoma. Nikoli se nisem več vrnil v Šmajdov grad, ko sem enkrat odnesel cekine.»

«To je bilo pa zelo grdo od vas! Dobite zdaj dva človeka, da ga spravita iz jame. Pokopljite ga krščansko! Vse bom plačala!» je jokaje zaprosilo dekle.

«Še danes grem nazaj, a jutri bom takoj zjutraj šel v Šmajdov grad!» je obljubil Gregec pri slovesu.

Gregec je bil zvest dani besedi. Že naslednje jutro je njegov voziček obstal na poti ob Predosljih. Starec je lezel počasi proti vodi. Mahoma je obstal.

Prejšnje dni je precej deževalo in Kokra je narasla. Njene skalnate čeri so se trdovratno upirale viharju, ki je razsajal nad njimi.

Pa je med gromom in bliskom udarila strela tik nad votlino, v kateri je ležal mrtvi Krajček. Skala se je zamajala. Prekotalila se je v vodo. Valovi so divje zahrumeli. Še par manjših skal je zdrknilo v dolino. Poslednja skala je pa obstala ob grmovju, ki je tvorilo tajni vhod v ozko sotesko, kjer je vodila pot v Šmajdov grad. Gregec zdaj ni mogel naprej.

Rokovnjač Krajček je pa ležal v svoji kameniti krsti, ki jo je napravila mati narava in jo tudi sama zaprla s težkim kamenitim pokrovom.

Mirno je počival ubogi rokovnjač v črni votlini. Pod njim je bobnela svojo šuštečo uspavanko reka Kokra. Nad njim so se vzpenjale črne skale in ščitile njegov poslednji tihi dom

II. del.[uredi]

Matevž se oglasi.[uredi]

Draga moja, večno ljubljena Uršika!

Predvsem Te pozdravljam od tega lepega brezkončnega morja, čez vse griče in vode, ki do Tebe hite!

Iz Ljubljane so me poslali proti Trstu. Godi se mi prav dobro. Med francoskimi vojaki je tudi prostovoljec Čadež iz Šiške pri Ljubljani. On je študiran in je že avanciral, pa pravijo, da bo še.

Čadež je zelo prijazen z menoj. Ker sem že znal nekoliko brati in pisati, mi je še on pomagal. Danes sem že kar učen. Naučil sem se vsega, kakor je prav in treba. Tudi številke vse zapišem.

Tu v Trstu je zelo lepo. Bogatih ljudi je polno. Pa tudi revežev je menda več kakor po vsej naši kranjski deželi. In lepih žensk je mnogo. Zame se pa nikar ne boj, čeprav so nekatere precej prijazne! Matevž ne bo pozabil svoje Uršike.

Ne vem, kam jo bomo mahnili. Nekateri pravijo, da pridemo še nazaj v Ljubljano. Morda res. Potem se bova pa kaj videla. Zelo bi bil srečen in vesel, če bi Te mogel kmalu zopet pritsniti na srce.

Čudila se boš, ko boš dobila to moje pismo, ki Ti ga pošljem po prijaznih ljudeh. To je pa takole:

Čadežev očka je vozil Francozom blago. Ker je vedel, da je sin v Trstu, je sklenil, da ga obišče. Peljal je blago s Francozi prav do semkaj in našel je svojega sina. Takoj je vprašal tudi mene, ali imam za koga kakšno sporočilo. Pa sem Ti vesel napisal to pismo. Sicer mi še vedno skačejo črke po papirju kot kokoši po vašem grajskem dvorišču, vendarle upam, da ga boš mogla prečitati.

Zdaj pa končam in Ti vedeti dam, da vedno mislim samo na Tebe in Ti v duhu slednji dan zagotavljam svojo ljubezen. Škoda, da si tako daleč od mene!

Čadežev oče bodo izročili pismo Gregcu, ker ga dobro poznajo in ta Ti ga bo prinesel. Pritiska Te na srce in ostane do sodnega dne

samo Tvoj Matevž.

Pripis. Ne boj se! Vse bo minilo in enkrat se bova poročila pred oltarjem čudežne Marije. V zahvalo ji prineseva za dar dve težki voščeni sveči.

*

Uršika se je Matevževega pisma razveselila bolj kakor najbogatejše dedščine.

Tudi Gregec je bil zadovoljen, da ji je prinesel prvo novico o njenem Matevžu:

«No, menda vendar nisi več huda name?» jo ponosno vpraša, kakor bi bilo vse samo njegova zasluga.

«I, seveda nisem, Gregec! Dober človek ste!» je odvrnila Uršika.

Kar prebledela je, ko je dobila Matevževo pismo. Komaj je čakala, da je ostala sama s svojim pismom in svojimi spomini na ljubljenega fanta.

Gregec ji je pomolil roko, ko je odhajal na kamniško stran. «No, le dobro se imej, pa čakaj ga! Čim bolj bo preizkušena vajina ljubezen, tem trdnejša bo! Tako sem že večkrat slišal. Menda bo tudi res!»

Kokošar se je skobacal na voz in pognal konjiča.

Uršika je odhitela v svojo sobico prebirat pismo.

«E, blagor ji, blagor, zmerom brhkejša postaja! Prav kakor kakšna žlahtna roža se mi zdi,» je govoričil sam s seboj starec in potegnil za vajeti.

Tisti večer je pripovedoval hlapec Cenc rokovnjačem v Črnem grabnu, da mu je enkrat Gregec v pijanosti izdal, kakšno visoko vsoto denarja je bil dobil od Krajčka.

Cenc, ki je prej služil na preddvorskem gradu, je bil len fant. Ko je enkrat govoril z Mahnetom, se je kar sam ponudil rokovnjačem v službo. Zdaj se je že širokoustil v Črnem grabnu.

Ko je čul glavar Dondež njegovo novico, se je hreščeče zasmejal:

«Tako-o-o! Če naletimo na Gregca, mu bomo pa preiskali njegovo bisago. Saj pravijo, da vse svoje stvari običajno s seboj nosi! Njegov prijatelj sem. Ampak rokovnjaški denar je rokovnjaški! Drugih ljudi ne bomo krmili z njim!»

Cenc se je veselo grohotal in pripovedoval o Gregcu in njegovem konjičku ter o kokoših, ki jih kupuje po Kranjskem. Pa je pripomnil:

«O, Gregec je tiček! Po vsem Kranjskem kupuje kokoši, ki romajo v Ljubljano kar naravnost v francozovske želodce!»

«I, Cenc! Kaj pa to tebe briga? Francozje si res radi marsikaj privoščijo in naši največji sovražniki so. Toda tistih grižljajev jim ne moremo očitati. Pa kakšni junaki so! Stavim, kar hočeš, da se boš prestrašil in pobegnil pred prvim Francozom, ki ga boš videl!» se je šalil glavar.

»Nikoli, nikoli ne! Pri moji duši, da ne bom pobegnil, pa ne bom!» se je usajal Cenc. Pri tem je mahal po zraku s svojima lopatastima rokama in sukal svoje izbočene vodene oči, kakor bi hotel že z njimi požreti celo armado Francozov.

Glavar se je razmahnil:

«Tepli smo se že z njimi. Mislili smo, da nam bodo pokazali pete. Pošteno smo se motili! Vsak je zalegel za enega naših. Pa niso tako slabi naši divji tiči! E, kako te zna vsak Francoz zgrabiti čez pas in suniti v podbradek, da se kar zemlja zavrti okoli tebe. Pri najlepšem dnevu vidiš cele snope tistih usodnih repatih zvezd, ki prerokujejo nesrečo!»

«Naj bodo kakršni hočejo! Enega še zmerom premlatim! Samo moje roke poglejte, Dondežev mojster!» je hitel Cenc in mu molil pod nos svoje roke.

«E, pesti so že prave, pesti! Ampak moč mora biti tudi v glavi! Pravijo, da je tisti njihov Napoleon majhen kakor fantiček, pa so vendarle vsi pred njim kakor ovce. Njegov pogled, njegov korak, njegova beseda! To je vse! Vidiš fant, to je moč, tista skrita moč, ki je ti še ne razumeš ne!» je modroval Dondež.

«E, kar govorite, kar hočete! Bojim se jih pa le ne!» je še enkrat omenil Cenc.

Dondež je stisnil svoji pesti in ju tesno pritisnil skupaj. Naslonil se je z njima na klop. Zavpil je nad Cencem:

«Zdaj pa stopi ti na nasprotno stran klopi! Stisni roke v pesti in me poskusi s pestmi odriniti nazaj! Takoj bom spoznal tvojo moč!»

«Zakaj pa ne? Hi, hi! Zakaj pa ne, prav rad! Pa še prav posebno rad!» je odvrnil Cenc in stopil na nasprotno stran.

Cene je približal svoje pesti in se z njima trdo oprl v Dondeževe. Rokovnjaški mojster je ostal miren. V njegovih očeh je zablestela iskra, ki je takoj ugasnila. Ozrl se je v Cenca. Pastirju se je nabiral znoj na čelu. Zardel je in globoko je pričel sopsti. Dondež je ostal miren kakor prej.

«Poglej, Cenc! To je vsaj nekaj moči! Zdajle glej, da boš videl, kako si močen. Le pošteno drži roke, kolikor moreš! Ali jih držiš?»

«Seveda jih držim,» je komaj slišno dahnil Cenc in se na vso moč oprl v Dondeževe pesti. Pri tem se mu je hrbet skrivil kakor lok.

«Tako, vidiš! Zdaj pa poglej!» je kriknil Dondež in sunil z rokama tako silno naprej, da je odletel Cene kakor žoga in se postavil pred Dondežem skoro na glavo.

«Vidiš Cenc? Nekako takale mora biti telesna moč! Ti imaš res moč, ampak moč pastirjev, ne pa pravo moško moč!» je dejal Dondež in se Cencu nasmehnil.

«To je spretnost, ne pa moč!» je trmasto oporekal Cene.

«Dobro! Pa me poskusi vreči na tla!» je ukazal glavar in sklenil roke na svojih mogočnih širokih prsih.

Cenc ga je zgrabil za pas. Dondež je stal mirno pred njim ... Vse telo je postalo mahoma samo ena silna mišica. Cencu je bilo, kakor bi bil pograbil velikansko skalo železa in jo hotel vreči ob tla. Komaj privzdignil je mojstra, v krogu zasukati ga pa ni mogel.

«Tako! Zdaj si ti mene poskusil vreči. Zdaj je pa vrsta na meni,» je zavpil Dondež.

Prijel je Cenca z rokama za pas, ga dvignil v zrak in zamahnil z njim v eni roki pred se. Potem je zasukal fanta in kriknil:

«Pazi, da priletiš na noge, sicer si razbiješ svoj predolgi jezik!»

Pri tem je že Cenc zletel med svoje rokovnjaške tovariše. Pomel si je oči. Sam ni vedel, kdaj se je znašel med gručo rokovnjačev, ki so divje ploskali svojemu mojstru in se smejali šepastem Cencu.

Dondež se je nato naslonil na sivo skalo. Pričel je gladiti svojo dolgo črno brado. Zamaknil se je v ogenj pred seboj.

Mahoma je stresel glavo in hripavo kriknil:

«Mahne!»

«Kaj želiš, mojster?» je vprašal mladenič, ki se je preril skozi gručo tovarišev.

Glavar ga je odpeljal v svojo kolibo in mu dejal:

«Mahne! Najprej moraš dokazati Cencu, da je prav navadna šleva. Menda se potem ne bo več hvalisal med nami. Fant je len, da smrdi. Tudi za naš posel ni sposoben. Poguma mu manjka. Hvali se s svojim junaštvom in trdi, da se ne boji Francozov. Pojdi nocoj ti s stražo okoli! Medtem pa preskrbi, da bo eden nabasal s travo obleko francozovskega vojaka. Saj jih imamo dovolj, ker smo oropali mrtve Francoze. Vrni se s stražo in poročaj, da se ti je ves večer zdelo tam zunaj nekaj sumljivo. Da si vse ogledal, a ničesar našel. Med tem naj nekdo pripravi vojaka in ga postavi ob drevo pri starih jelšah. Jaz te bom poslal vnovič na stražo. S seboj boš moral vzeti Cenca. Ukaži mu, naj gre proti oni strani, kjer bo stal s travo nabasan vojak. Sam pa pojdi na nasprotno stran. Bomo videli, kaj bo! To je tvoja prva naloga, a druga, hujša te pa čaka!»

Mahne je poredno pomežiknil z očmi in odšel v hosto k prednji straži. Vrnil se je šele čez poldrugo uro. Prihitel je s stražo k Dondežu in mu javil:

«Mojster! Nocoj je zelo nemirna noč. Vse smo pregledali, a našli nismo ničesar. Vendar se mi ne zdi posebno varno. Treba bi bilo ponoviti obhod straže.»

«Kaj ste slišali?» je poizvedoval Dondež.

«Ko pridemo do starega hrasta, smo čuli pokanje vej in neko tiho govorjenje. Prihiteli smo bližje, pa ni bilo nikogar.»

«Cenc!» se je zadrl glavar. «Cenc, pridi sem!»

Ubogemu fantu je postalo kar tesno okoli srca. Prihitel je bliže.

«Cenc! Pri nas potrebujemo može dejanja, ne pa mož besede! Ker si se prej tako hvalil, pojdi zdaj z Mahnetom na nočni pohod! Še enkrat morata vse pregledati in mi javiti! Tvoj poveljnik je Mahne. Če zapaziš kaj sumljivega, mu moraš javiti! On bo ukrenil potrebno. Pojdita!»

Cenc je dobil staro puško in že sta korakala z Mahnetom proti hosti.

«Fant! Meni se kar dozdeva, da se Francozje poskušajo vtihotapiti v naš tabor. Če se bova dobro odrezala, jim lahko preprečiva račune in pravočasno obvestiva tovariše. Če pa ni francozovskih biričev, se ne smeva osramotiti! Vse morava dobro pregledati! Meni se še zdaj zdi, da so bili tisti glasovi, ki sem jih slišal na prejšnjem obhodu, francozovski!» je lagal Mahne.

Dospela sta v mračno hosto. Mesečina je le tu in tam zasvetila skozi veje. Ogromne sence dreves so pred očmi plašnega Cenca kar oživljale. Zazdelo se mu je, da ga bo slednji hip nekdo zgrabil za vrat in mu stresel dušo iz telesa.

Mahne je fanta skrivaj opazoval. Videl je, da so se mu pričele že tresti hlače. Zabaval se je s Cencevim strahom. On sam pa ni poznal strahu, čim globlje v hosti je bil, tem bolj miren je bil v svoji notranjosti. Zdelo se mu je, da se bo ves spojil s to prirodo božjo, v kateri je živel. Če je kdaj čul ropot ali pokanje vej, se niti zmenil ni. Predobro je vedel, da v naših hostah ni nevarnih zveri, da pa si ljudje ponoči ne upajo v tako zapuščene kraje, ki so razvpiti po rokovnjačih.

Mahne je obstal. Obstal je tudi Cenc in ga plašno pogledal. Mahne je zamahnil z roko:

«Ti pojdeš na desno! Zavij počasi proti jelševju! Če zagledaš kaj sumljivega, pa kar streljaj! Če vidiš človeka, ga pokliči na odgovor. Če se ti ne odzove, pa po njem! Napadi ga! Če se ti strel ponesreči, pograbi svoj ostri nož! Bodi pa previden! Zgodilo se je že, da se je ponoči vračal kateri naših ljudi v taborišče, pa mu je straža krstila hrbet s svincem! Torej naprej!»

Mahne se je obrnil na drugo stran. Preden je zginil v grmovju, ga je ustavil Cenc in ga poklical s tresočim se glasom:

«Mahne, počakaj no! Mahne!»

«Kaj hočeš? Saj sva se vse domenila.»

«Ne hodi predaleč, da te lahko pokličem!»

«Kar na prste zažvižgaj!» je odvrnil Mahne in izginil v goščavi.

Cenc je ostal sam. Tako pošastno se mu je vse dozdevalo. Dobro je čutil, da ga grabi strah. Rad bi zakričal, pa si ni upal. Bal se je sramotenja svojih tovarišev. Najraje bi se vrnil. A kaj poreče Dondež in drugi rokovnjači? Počasi je šel dalje. Ob vsakem koraku se je ustavil, če je le začul najmanjši šum. Dospel je na jaso in se tiho bližal jelševju.

Tedaj se je mesec prešerno nasmehnil skozi prozorne oblake. Cenc je gledal pred sebe. Čutil je, da se mu ježe lasje na glavi. Znojne kapljice so mu trepetale na čelu. Zazdelo se mu je, da pri jelšah nekdo stoji. Napravil je še par korakov in se skoro sesedel. Dobro je videl pri jelšah francoskega vojaka. Mirno je stal in se skušal kriti pred strelom rokovnjača. Sam je pa imel na jelšo naslonjeno puško in meril na ubogega Cenca.

«Oh, oh, gorje meni! Izpod tiste svoje kape me gleda. Črne oči ima, ki se mi prezirljivo smejejo. Vsak trenutek bo počila puška in po meni bo!» je vzdihoval fant.

Cenc se ni niti spomnil na to, da bi sam ustrelil. Skočil je nazaj v hosto proti strani, kjer je slutil Mahneta. Dvignil je prste k ustom in ostro zažvižgal. Čakal ni, da bi se mu kdo odzval. Na vso moč se je zaletel in hitel nazaj proti taborišču. Poti ni iskal. Drevel je kakor blazen, samo da bi dospel spet prej k ljudem. Sredi hoste se je mahoma zaletel v nekega človeka, ki je stal z vozom na kolovozu.

«Po meni je! Pomagajte!» je divje kriknil Cenc in se skoro onesvestil. Sesedel se je. Človek v mraku je zamahnil proti njemu z bičem, se pognal na voz in zdrvel dalje.

Cenc je obsedel sredi poti. Nepremično je čakal na svojo poslednjo uro. Ko je videl, da je tiho, se je dvignil. Zažvigal je spet na prste in zletel proti taboru.

Tedaj je začul v daljavi pridušen klic na pomoč. Zazdelo se mu je, da čuje Mahneta, ki ga kliče. Počasi je razumel besede:

«Cenc, pomagaj, pomagaj! Francozje so me obkolili! Pomagaj, po meni je! Pomagaj!»

Glas je utihnil. Mladenič je brzel, kolikor so ga nesle noge. Preplašen in znojen je pridrvel pred Dondeža.

«Pojdite hitro, pomagajte!» se je izvilo Cencu iz prsi in sesedel se je k ognju.

«Kaj pa je vendar?» je poizvedoval Dondež.

«Francozovski so napadli našega hrabrega Mahneta. Sam sem jih videl. Čul sem njegov klic na pomaganje. Nisem mu mogel pomoči, kajti sam sem imel dva taka junaka na vratu. Otresel sem se jih. Enega sem poslal na drugi svet, preden sem zbežal semkaj po pomoč.»

Glavar je pokimal samo z glavo in ni ničesar rekel.

Cencu se je zdelo vse to tako čudno.

Dondež je pa počasi dejal:

«Ti fant, ti lažeš, kakor si širok in dolg. Ali poznaš tegale?»

Pokazal mu je Gregca, ki je v hosti nehote tako prestrašil ubogega mladeniča.

«I, Gregec je, kdo bi ga pa ne poznal!» je odgovoril Cene.

«Prav! In baš vanj si se zaletel tam v hosti, ti šleva boječa! Zdaj ga pa vprašaj, kje je tisti denar, o katerem si trdil, da ga je Gregec dobil od Krajčka! Zakaj pa lažeš?»

«I, Gregec mi je sam tako pravil!» je ugovarjal fant.

«Prav je imel. Če bi ti bil povedal, kako in kaj, bi ti menda še bolj pritiskal za ubogo Krajčkovo hčerko, ki že itak ni imela pred teboj miru.»

«Mojster! Zakaj ne greste z našimi ljudmi v gozd Francoze lovit? Bojim se, da ne bo prepozno!» je mencal Cene, cincal in stiskal besede iz sebe.

«Da, da ti si res velik junak! Mahne te je pošteno potegnil. Pa še potem, ko te je klical na pomoč, se nisi odzval, temveč si divjal nazaj v tabor. Res, dober tovariš si!» se je norčeval glavar in poklical Mahneta.

Iz mojstrove kolibe je prihitel Mahne, smehljaje je postavil pred Cenca s travo nabasanega francoskega vojaka in dejal:

«Vidiš, Cenc! To je pa vse tvoje junaštvo! Še tegale si se bal! Kaj šele, če bi bil pravi francoski vojak! Še pred tem si bežal. Zdaj je tvoje junaštvo zapečateno.»

Cenc je zardel. Rad bi kaj rekel, pa ni vedel kaj. Dondež je pa s pipo v ustih pred njim stoječ počasi poudaril:

«Tako! Zdaj pa glej, da boš lepo priden in pameten, kakor se spodobi za navadnega delavca, kajti odslej si samo rokovnjaški delavec. Opravljal boš konje in pomagal v kuhinji. O junaštvu pa odslej molči!»

Cenc je povesil svojo debelo glavo in žalosten odšel.

Francozje se zabavajo.[uredi]

Tisti večer so vse Gregčeve kokoši pojedli rokovnjači. Spraznili so mu polni kurnik. Kokoši so mu pa pošteno plačali. Pa še njega so povabili na gostovanje.

Glavar in Mahnetov sta pa sedela nekoliko na strani. Dondež je mladeniču pripovedoval:

«Takrat smo vzeli Francozom v Črnem grabnu res njihovo blagajno. Precej denarja je bilo v njej, pa tudi precej krvi smo prelili za njo. Vem, da si že čul, da imajo tudi cerkljanski Francozje mnogo denarja, saj pripovedujejo kmetje o samih cekinih. Pojdi na pot proti Cerkljam! Poizveduj in oprezaj! Morda bi se res dalo kaj dobiti. Naša blagajna se že suši kakor napihnjen meh na solncu.»

«Kako misliš, mojster! Če imajo Francozje res toliko denarja, bom že poizvedel. Morda se bo dalo kaj dobiti. Prav pa je, da me pošlješ samega! Z družbo bi bilo pa težje!» je potrdil Mahne. Proti jutru se je pa odpravil na pot.

Mahne ni poznal Uršike. Ko je čul zdaj o njej in njeni lepoti, je sklenil, da si jo ogleda. Kar mimogrede si je hotel oglasiti pri strmoljskem graščaku.

«Pa se mu bom ponudil za hlapca, samo da vidim dekle.» si je dejal, ko je odhajal iz Črnega grabna.

Ko se je tisti dan proti večeru oglasil Mahne na Strmolskem gradu in prosil graščaka, naj ga vzame za hlapca, se mu je graščak samo smejal:

«Fant, všeč si mi, toda prav zaupati ti pa ne morem! Poznam ljudi in življenje. Na tebi vidim zdravo silo, a ne pravega veselja do dela!»

«Ne vem, kako to mislite, grajski gospod,» je ugovarjal Mahne.

«I, tako! Tvoj obraz je zagorel, tvoje roke so delovne, tvoje telo je krepko in vendar vitko. Nekaj ti pa vendarle manjka. Praviš, da si iz Šenturške gore. Če bi bil res od tam doma, bi imel težko hribovsko hojo, kakor jo imajo vsi, ki domujejo na hribih. Ti pa hodiš lahkotno kakor kakšna mestna gospodična. Pa reci, če ni res!»

«I, seveda, seveda, grajski gospod! Glejte te resnice mi pa še nihče ni razodel. Vidite, vsak me smatra za kmeta, in to sem tudi, lahko mi verjamete!» je trdil Mahne.

«Le srečno hodi! Jaz te pa ne potrebujem. Da boš pa vedel, da je strmolski graščak prijatelj vseh dobrih in poštenih ljudi, naj te pa postrežejo v kuhinji. Dostojno si napravljen in kar zal junak si. Na nekoga me spominjaš, pa sam ne vem na koga,» je premišljeval graščak.

«E, grajski gospod! Vi ste pa res pravi modrež! Vse vam povem prav in po pravici. Jaz sem rokovnjač Mahne. Podoben sem pa svojemu rajnkemu stricu, ki je bil vaš oskrbnik in vas ni nikoli pozabil. Kesneje je pričel točiti vinsko kislico. Pa tudi sam se je vedno bolj kislo držal, saj je imel tako hudo žensko, da se je skoro vse treslo pred njo. Velika je bila in krepka, hodila je pa kakor cesarski huzar po vasi,» je odvrnil mladenič.

«Vidiš ga, vidiš! Torej ti si? Pa rokovnjač si. Strela božja! Pa vendar nisi nameraval pri meni vlomiti?»

«Kam pa mislite, grajski gospod? Vam bi si ne upal niti lasu skriviti, tako vam povem! Pa tudi kdo drugi bi ne smel položiti roke na vas! Gorje, če bi jaz to vedel! Poglejte, kako je vse čudno na svetu! Vsi vemo, da ste največji prijatelj naših sovražnikov Francozov, vendar vas vsi spoštujemo. Vidite, gospod! To je tisto! Dobrota in poštenost je tisto, ki vas ščiti, bolj kakor vse drugo! E, tudi rokovnjači bi morda ne postali taki razbojniki, če bi poznali na svetu več poštenih in pravičnih ljudi! Pa kaj? Smo pa vsi skupaj samo ljudje in vsi se motimo! Tako je vedno trdil ranjki Krajček, ki je bil moder človek.»

«Zakaj pa potem postopaš okoli našega gradu?» je poizvedoval graščak.

«I, i, i, saj sem vam vendar dejal, da bi rad postal vaš hlapec. Pa me niste marali.»

«Ali si se že preobjedel rokovnjaške pečenke, ki smrdi po vislicah? Za koliko časa pa hočeš postati moj hlapec? Povej mi no! Ali ne veš, da so francoski oficirji moji stalni gostje? Ali se ne bojiš, da bi ti lepega dne ne obesil par francoskih vojakov na vrat?»

«Čemu bi se bal? Mahnetovemu ne boste storili zlega! Pa tudi drugemu ne, če postane vaš služabnik! Sicer pa, če ima človek sam pošteno srce, veruje tudi v poštenje svojega bližnjega, čeprav že vidi, da se je zmotil. Vem torej, če bi me vzeli v službo, da bi me samo poskušali napeljati na pravo pot. Sicer pa še nisem predaleč zabredel, kajti še nikomur nisem storil zlega!»

«Ti si pa kar premehak za rokovnjače! Ne vem, kako boš kaj oral z njimi,» je dejal strmoljski graščak pol v šali, pol v resnici.

«A oral? O, oral bom pa med rokovnjači prav lahko! Kar verujte mi! Sicer pa, močen sem ko bik in spreten ko mačka! Kaj hočete še več? Ne pretepam se rad in po nepotrebnem. Revežem ne kradem, rad pa kaj vzamem bogatinom, samo če blizu morem! Če je pa treba izvesti kaj posebnega, sem pa vedno jaz med prvimi, se vsaj ne dolgočasim! Ne vem, zakaj se tako često dolgočasim,» je rekel rokovnjač.

«Kmečki sin si in ostaneš! Ali ne veš, da si izdal domačo zemljo? Ali ne slišiš grude, ki pritajeno kriči, kadar greš čez polje? Ali ne vpije nad teboj vsaka črna kepa: «Zakaj si me pustil? Čemu me zanemarjaš? Jaz, zemlja, te zaman kličem.»

«Menda bo res tako! Jaz pa želim, da bi se vse okrenilo. Pričel bom delati.»

«Danes ti ne morem dati dela. Če pa prideš kesneje, postaneš lahko naš kosec. Polagoma se bo že kaj dobilo. Za pridnega je vedno prostor pri delu, pa tudi pri mizi. Lenuha pa nikjer ne morejo trpeti!» je zaključil graščak.

Mahne je odšel v kuhinjo, kjer si je privezal dušo s kosom kruha in latvico kislega mleka.

Tedaj je prišla v kuhinjo Uršika. Fant se je kar premaknil, ko jo je zagledal. Vedel, da je lepa. Da je pa taka, si ni mogel misliti.

Ko je odhajal, mu je bilo žal, da jo je prišel pogledat. «Zakaj sem lezel v graščino? Takoj čutim, da se mi je vrezala v srce. Pa prav globoko je segla s svojim pogledom! Ta pogled je svetlejši ko meč tistega arhangela, ki gori kakor božja zarja nad gorami!» je govoričil mladenič sam zase, ko je zamišljen korakal proti Cerkljam.

In tako se je pojavil tisto soboto naš znanec v Cerkljah.

Ko je prišel v vas, je hitel kar na nasprotno stran, kjer je prebival njegov ded, stari čudak Uštin, ki je kuhal kmetom zdravilne rože. Zdravil je ljudi in tudi živino. Marsikateremu konju ali kravici je pomagal, če ne živeti, pa urneje poginiti. Imel je pa svoje mnenje.

«Nihče se ne sme predolgo mučiti na svetu, ne žival, ne človek!» je običajno dejal. «Kdor je pošteno bolan, mu mora pomagati pošteno zdravilo, če mu pa to ne pomaga, je izgubljen in naj raje naredi prostor drugemu! Kaj se bo onegavil po svetu okoli!» Tako je rad dejal starec. Če ni pomagalo zdravilo, je pa dal kaj močnejšega, ki je gotovo pomagalo, da se ni bolnik dolgo mučil po svetu.

K temu padarju se je napotil Mahne.

Krepko je udaril po vratih, ki so bila vedno zapahnjena. Nihče se ni oglasil.

Mahne je stopil k priprtemu oknu.

Zagledal je sredi sobe starca, ki je sedel na stolcu belih las in neobrit, skrivljen kakor rogovila. Stolec je bil tako visok, da so starčeve noge na njem kar pozvanjale. Noge so bile šibke, otroške, obute v težke škornje iz debele kravine. Ko je starec pozvanjal z nogami, so škornji kar škripali in skozi cevi spuščali sopeče glasove kakor počen meh. Starčev pogled je počival na mrtvi podlasici, ki je ležala na tleh v železni pasti.

Godrnjal je sam s seboj. Zavijal je ozke, škilaste oči in se jezil, da se je ujela v past neumna podlasica, namesto lisice, ki si jo je želel. Zmanjkalo mu je namreč lisičje masti, pa tudi kožuh mu je dišal. Stari Uštin je pa menda imel že svoj poseben duh, katerega so se lisice kar bale. Vsi ljudje so vedeli, da polovi baš on največ lisic v vsem okraju.

Ko je Uštin tako sedel in pozvanjal z nogama, je nenadoma potrkal Mahne še na okno.

«Kdo pa rogovili okoli moje hiše in mi ne da miru?» se je zadri padar in stegnil svoj suhi dolgi vrat proti zaprašenemu oknu. Videl ni ničesar. Zunaj je že zavladal večer.

«Ded! Odprite vendar!» je zaglušeno odjeknilo po koči in tenko udarilo na gluha ušesa starca.

Uštin se je spustil s stola in se splazil globoko sklonjen k vežnim vratom.

Starec je nekaj mrmral, potem je nekako plašno segel z desnico po zapahu in ga mahoma odbil, da je odletel nazaj.

Vrata so se hrešče odprla. Pred Uštinom je stal mladi Mahne, ki mu je prijazno molil svojo desnico.

«Bog me varuj vsega greha! Komaj sem te spoznal. Glas imaš pa šibek kakor otrok. Drugič zavpij, da te bo res kaj slišati! Kaj pa počenjaš danes v Cerkljah? Zdaj bo že kmalu čas počitka, ti pa rogoviliš tod okoli,» je hitel starec.

«Bodite no sitni! Malo obiskat sem vas prišel. Ali me mar niste nič veseli? Svojega vnuka se vendar vsak ded razveseli! Vi se pa držite, kakor bi vas kdo z jesihom napojil. Bodite no malo manj pusti!» je dejal vnuk in vrgel svoj klobuk na razmetano starčevo posteljo. Pogledal je po primernem sedežu. Ker se je starec vsedel nazaj na svoj stol, se Mahne ni dolgo pomišljal. Kakor blisk se je vrgel na starčevo posteljo, kjer je obsedel. Postelja je nejevoljno zaškripala.

«Usmili se me! Ne bodi tak! Nikar mi ne polomi moje uboge postelje! Kar zaječala je sirota, tako divje si se pognal nanjo!» je zajavkal starec.

«Ded! Če ste tako slab mizar, da sebi napravite tako posteljo, je pa kar žalostno! Še krsto si tako napravite, da vas bodo pogrebci med potjo kar na lepem izgubili in vas lovili na pogrebu!» se je šalil mladenič.

«Kaj boš onegavil! Sam veš, da že deset let ne morem delati. Ampak padar sem pa še vedno in ljudje pravijo, da vedno boljši, da veš! E, prezgodaj sem rojen, tako ti povem! Če bi prišel kesneje na svet, Bog sam ve, kakšen učenjak bi bil iz mene! Tako pa, kaj hočemo! Siva glava, siva pamet in težke noge!» je tožil starec.

«Kaj boste jadikovali! Raje kaj novega povejte!» je rekel Mahne.

«Kaj ti bom jaz pravil, saj ne poznam več drugega, kakor svojo hosto. Pa vsako leto bolj gluh postajam. Menda bi ne slišal, če bi streljali v bližini francoski topovi.»

Starec je trenutek pomolčal. Nato se je nagnil k fantu in mu skrivnostno pomežiknil ter poltiho dejal:

«Ti, Jože ali se boš napravil enkrat nevidnega tule pred menoj? Vem, da to lahko storiš, samo če hočeš! Saj sem zadnjič čul, da si pravi rokovnjač!»

«Kdo vam je pa to natvezel? Jaz da sem rokovnjač?» se je delal začudenega Mahne.

Starec se je vnel:

«Ne potvarjaj se! To ti ne bo prav nič pomagalo! Tudi jaz, tvoj ded, marsikaj vem. Sklepati znam kakor vsak pameten človek. Poslušaj torej! Doma te ni tam na Kokri, da bi si s poštenim delom služil svoj kruh v domači občini, čeprav samo kakor hlapec. Tudi drugje nikjer ne delaš. Vsi tvoji rojaki so prepričani, da si rokovnjač. Kako se pa sicer moreš tako dostojno oblačiti? Brez dela ni jela, fantič moj! Kokričani te nimajo brez vzroka na piki. Kaj misliš?»

«Kaj naj pa mislil? Nevidnega se pač ne morem napraviti, če prav še tako želite! Če pa hočete že kar posili, da sem res rokovnjač, naj pa bo po vaše! Pa recimo, da sem. Zdaj pa pravim najprej samo tole: Obiskat vas ni prišel rokovnjač, temveč vaš vnuk, ki vas prav lepo po domače vpraša, ali imate zanj kaj za med zobe. Lačen sem, da bi kar volka požrl!»

Starec je odkimal:

«Ničesar nimam, prav ničesar ne, ljubček moj! Revež sem! Res sem revček, veruj mi! Pa še kakšen revež sem! Tak, da se Bogu usmili! Ampak tamle blizu v krčmi, veš, tam imajo pa vsega več kakor dovolj! Sobotni večer je nocoj in vem, da imajo že za jutri vse pripravljeno. Iz krčme ti pa prav rad prinesem vse, kar želiš! Prav iz srca rad! Bom pa tudi jaz malo deležen tiste dobrote, kajne? Prav rad ti pomagam pri jedi! Star sem, ampak jem pa še zmerom lahko in kaj pečenega je kakor nalašč zame! Kar pomladi me! Vem, da imaš denar! Torej kar denar sem! Prinesem ti rad, jesti ti pa tudi rad pomagam. Kaj pa hočeš še več? Ti sezi samo po denarce, pa bomo dobili jedi in pijače, kolikor sam hočeš. Pa kako dobro bo vse to! Ho, ho, ho, kar želodec mi že trepeta same nestrpnosti!»

Mahne je pokimal. Vrgel je na mizo nekaj denarja. Smejal se je starcu, ki je pograbil denar z rokami, suhimi in zakrivljenimi, kakor bi hlastnila po mizi ujeda. Urno, kakor bi nihče ne pričakoval, se je vrgel Uštin skozi vrata v noč.

Rokovnjač je ostal sam. Ozrl se je po sobi, kjer je ležalo vse razmetano. Po policah so povsod ždele same rože in različne suhe rastline.

V mračnem kotu so čepele stare jaselce, ki jih Uštin ni nikoli razdrl. Od samega prahu so bile kakor plesnive, prav kakor bi bile po tleh namesto mahu položene sive skalice.

Jože je pristopil k jaselcam.

Pričel jih je ogledovati. Spomnil se je svojega nežnega detinstva. Še otrok je bil, ko je prihajal k dedu gledat te jaselce. Kako lepe so bile! Uštin je prebival tedaj še v Kokri, kjer je pridno mizaril, čeprav je imel že takrat šest križev. Jaselce je starec sam naredil. Izrezljal je pastirce iz lesa in jih lepo pobarval, da so bili kakor živi. Že tedaj je ded lazil po kokriških gozdih ob prostem času in trgal zdravilne rože. Kesneje je opustil mizarstvo. Pritisnila je visoka starost. Preselil se je v majhno kočo semkaj, kjer je bil rojen.

Rokovnjač je z nekim otroškim zanimanjem opazoval pastirce. Ogledal si je vsakega posebej in se ga spomnil. Bilo mu je, kakor da bi se mahoma znašel med svojimi otroškimi znanci. Iz tega prahu se je pojavljala pred njim srečna doba otroških let. Da, da, to so bili njegovi mladi znanci, vedno isti, vedno neizpremenjeni pristni pastirci, ki jih že dolgo ni videl.

Mahne je opazil na robu jaselc sivega pastirca, ki se je prevrnil. Na njegovih ramah je počivala ovčica z dvignjeno glavico, kakor bi nekoga iskala, da bi dvignil njo in utrujenega pastirca, ki je raje padel, kakor bi jo izpustil.

Hotel je pastirca pobrati. Stegnil je desnico in ga dvignil. Pri tem je čutil pod njim nekaj mrzlega in glakega. Segel je v mah.

Baš tedaj so se odprla vrata. Ded se je vrnil.

«Kaj pa brskaš tam okoli?» je nejevoljno zagodrnjal starec.

«I, vaših zakladov pač ne iščem, ker jih menda še sami nimate! Pobral sem pastirca, ki je ležal na mahu. Pri tem sem pa nekaj našel.»

«Kaj si našel, povej!» je hlastnil starec.

«I, tole stekleničico. Zakaj jo pa skrivate v mahu? Pa kar nedolžnega lesenega pastirja ste postavili za varuha. On pa ni maral čuvati vaše skrivnosti in vas je raje izdal. Padel je nad stekleničico. Pobral sem ga in jo našel,» je razlagal Jože.

«Glej ga, glej ga, firbca firbčnega! Kaj te pa to boli? Ali mi ne daš takoj stekleničice nazaj. Ti grdun ti!» se je zadri Uštin.

«Povejte mi ded, kaj je v stekleničici. Vedeti hočem! Nihče ne bo zvedel od mene!» je poizvedoval fant.

«Ničesar ti ne povem, prav ničesar ne! Zakaj pa stikaš po moji hiši kakor po kakšni gmajni? Ti nesreča rokovnjaška ti! Ne pravijo vam zastonj, da se kuga božja, še hujši ste, da še mnogo hujši!» je kričal starec.

«Ha, ha, ha! Zakaj pa taka jeza? Le mirno se pomeniva, preljubi moj ded! Prav zelo radi me nikoli niste imeli. Lahko bi se malo pobrigali zame! Morda ste tudi vi malo krivi, da sem to, kar sem. No pa pustiva tisto!» Mladenič je nato mirno pristopil k starcu, ga ostro pogledal in dejal skozi stisnjena usta:

«Ded, takoj mi povejte, kaj je v stekleničici! Sicer vas posadim na stol, vas zvežem, vam odprem z nožem usta in vam vse skupaj zlijem v grlo, pa če vam takoj odpade glava!»

Uštin ga je plašno pogledal.

Mahnetovo lice je bilo bledo. Gledal je preteče in ostro.

«Res je rokovnjač, pa še eden onih najhujših mora biti! To so vragi, s katerimi ne maram češenj zobati! Pa če je ta vražji Jože desetkrat moj vnuk,» je šlo starcu skozi možgane.

Nasmehnil se je mladeniču, ki je mirno stal poleg njega in čakal:

«O, ti žverca ti zoperna! Nič se te ne bojim, prav čisto nič ne, da veš! Ker te pa ima tak firbec in hočeš vedeti na vsak način, kaj je v stekleničici, ti bom pa povedal. Pa ne iz strahu pred teboj, temveč iz ljubezni. Veš, rad te imam, capin rokovnjaški! Menda te imam baš zato rad, ker si postal rokomavh. Saj vem, da nisi kar takole! Vidim te, da si spreten, pa močen tudi moraš biti, saj imaš postavo za to. No, v stekleničici je pa strup, pravi strup! Tak hudičevski strup je to, ki reže hujše kakor britva, saj reže samo na smrt! Veš, včasih sem ujel kakega strupenca, bodisi gada ali modrasa! Primešal sem strupu še prah posušenih strupenih rož. Z onimle, kar je v stekleničici, bi lahko zastrupil vsaj deset ljudi.»

«Sami trdite, da sem rokovnjač, in res sem! Vidite, taki ljudje pa potrebujemo takale zdravila! Če je človek v stiski, si vsaj sam lahko pomaga na drugi svet! Če pa ne sebi, pa makar drugim, ali ne? Ha, ha, ha!» se je poredno smejal Mahne, ki bi pa nikoli ne zastrupil človeka, ker je bil vse prej kakor morilec.

«Ti rokovnjač ti! Ti smrad kuge, božje šibe! Kam pa misliš? Koliko sem se trudil, da sem spravil skupaj ta strup! Zdaj naj ga pa tebi prepustim! Ti rokomavhar ti!» se je repenčil stari Uštin, pri tem je pa že iskal prazno stekleničico, v katero je prelil nekaj strupa in ga izročil Joži. Ostali strup je odnesel v kot, kjer je imel polno stare šare. Dal je fantu strup in pri tem rentačil:

«Sam imej na vesti ta strup, sam ga imej, da veš! Gorje ti, če boš napravil kako grdobijo z njim! Ali pa morda misliš spraviti sebe v krtovo deželo?»

«Tisto pa že ne! Preveč rad živim in prelepo je na svetu, posebno če ima človek tako dobrega deda, kakor je stari Uštin!» je odvrnil Mahne in se udobno usedel na posteljo, ki je stala blizu črvive mize.

Starec je odvil papir in prikazal se je lep kos pečenke. Iz malhe je potegnil steklenko vina in zadovoljno cmokajoč sedel na svoj stol. Pričel je zvoniti z nogama.

Mahne je razrezal pečenko in dal tudi stricu svoj delež. Nato je natočil vina. Izpil ga je samo par požirkov in vstal.

«Kam te vrag goni? Ostani vendar in pošteno se okrepčaj!» ga je zadrževal Oštin, ko je videl, da se fant odpravlja.

«Ne smem več piti! Važno delo me še čaka. Na vaški travnik grem, kjer Francozje cekine dele. Vrnil se bom še nocoj. Bom že pošteno potrkal, da vas prebudim, pa če vam pol hiše odbijem. Spal bom pri vas. Menda se ne bojite zlega?»

«Kaj mi pa hočeš napraviti? Zakaj naj se bojim? Nazadnje pa, sorodnika sva vendarle, najožja sorodnika! Oropati me ne moreš, ker mi nimaš kaj vzeti, razen teh par kratkih let življenja, ki me morda še čakajo. Zažgal mi menda ne boš, saj nisva v sovraštvu! Pa kmalu se vrni in pazi se! Francozi imajo dobre oči, a še boljše puške!»

Mahne ga že ni več slišal. Hitel je po cesti in se skril v senci drevja.

Francozje, ki so prebivali v cerkljanski okolici, so priredili v nedeljah večkrat posebne zabave. Ti ljudje, ki so bili našemu kmetu spočetka popolnoma tuji, so tako vzljubili naš skromni, zdravi narod, da so se popolnoma vživeli vanj.

Tisto soboto popoldne, preden je Mahne prispel v Cerklje, so sklenili Francozje postaviti lep mlaj. Par vojakov je odšlo v hosto kmeta Bokavca, kjer so si izbrali visoko ravno smreko, ki jo je komandant takoj tudi plačal. Vojaki so odpeljali smreko na vaški travnik, kjer so jo lepo omajili. Pustili so samo tenki, zeleni vrh. Izkopali so jamo. Preden so smreko dvignili, so obesili po vejah na vrvice privezane blesteče cekine, katere so radodarni francoski častniki često poklanjali našim ljudem.

Tako so tudi tisto soboto okrasili smreko s cekini. Nato so vojaki smreko dvignili in jo spustili v jamo, ki so jo zagrebli in prst dobro poteptali. Vmes so naložili tudi kamenje, da je drevo trdno stalo.

Samevala je smreka ponoči v mesečini. Njeno belo deblo je odsevalo, kakor bi se kaka blesteča breza pognala tako visoko in obstala presenečena s svojim drhtečim vrhom v sinji višavi. Tu in tam se je zaiskrilo. Sij mesečine je poljubil droben cekin, ki je zalesketal v noč.

Tedaj je hušknila čez travnik senca. Bil je rokovnjač Mahne.

Ob koncu travnika so sedeli francoski vojaki in se živahno pomenkovali. Prav kakor naši pastirji so pekli Francozje krompir in se veselili lepe mesečne noči. Zapeli so. Francoska pesem je zadonela na naši zemlji. V tišini je pa prisluškovalo drevje ubranim glasovom, ki so se, polni hrepenenja za daljno domovino, širili po lesu in vpraševali za domačimi logi in domačo hosto.

Vojaki so bili zleknjeni okoli ognja. Vsi so bili obrnjeni proti plamenom. Nihče ni opazil sence, ki je švignila k mlaju.

Jože je dospel do smreke. Kakor spretna mačka se je pognal kvišku. Deblo pa je bilo gladko in mladenič je moral parkrat dobro zgrabiti, da ni zdrknil nazaj. Odnehal pa ni. Kmalu je dosegel visoki vrh. Oddehnil se je.

Namesto luči je pomagala rokovnjaču mesečina in mu kazala cekine, ki so prijazno sijali. Urno jih je trgal. Kakor zreli zlati sadovi so se mu zazdeli. Srečen je bil v tej višavi in v tej nevarnosti. Šiloma se je premagal, da ni zavriskal. Čutil se je zmagovalca. Da je tat, ki se je pritihotapil na drevo in ukral cekine, tega si niti misliti ni mogel. On je samo čutil, da je zmagala njegova spretnost, in to ga je veselilo še bolj kakor ukradeni cekini.

Ko je ostala smreka prazna in je njen vrh ostal mrk kakor oropan svojega zlatega krasa, se je Mahne spet spustil na tla. Preden ga je pokrilo grmovje, je zažvižgal na prste. Zginil je v hosti, a vojaki so skočili kvišku. Nikogar niso videli in pomirjeni so legli nazaj k ognju.

*

«To je zdrav in junaški narod!» je pripovedoval starejši francoski častnik svojemu mlajšemu tovarišu, ko sta dospela v nedeljo popoldne na travnik. Pričela sta opazovati vrvenje okoli drevesa. Njune oči so se zagledali v visoki mlaj.

Tedaj je spregovoril župan:

«Francoski gospodje nas imajo res radi! Ker vedo kako pogumni in spretni ste naši fantje, so sklenili, danes prirediti plezalno tekmo. Poglejte mlaj! Visok je. Vi Cerkljanci se ga pa ne boste ustrašili! V vrhu so privezani sami cekini. Kdor spleza do vrha, sme odtrgati en cekin. Njegov je. Za nagrado ga dobi, ker je tako spreten. Zdaj pa le pogumno kvišku in pokažite, da ste res pravi junaki in fantje od fare!»

Mladeniči so takoj pričeli plezati v drevo. Prvi je dospel Zaplotnikov Tine iz Poženka. Zardel je kakor jabolko in zavpil z drevesa:

«Fantje, nalagali so nas!»

«Kaj kriči?» je vprašal starejši častnik, ki je videl, da mladenič ni odtrgal cekina.

Župan ni znal francoskega jezika. Vendar je vedel kaj častnik vpraša. Odvrnil mu je kar po domače:

«Fant pravi, da ni nobenega cekina na drevesu,» pri tem je župan pokazal tudi z roko, češ, da ni nič na mlaju.

«Nekdo je moral cekine ukrasti! Kdor dospe na drevo, dobi cekin od mene!» je dejal prvi častnik in ponudil cekin Zaplotnikovemu. Obenem je vabil z roko fante, naj le še plezajo.

Zaplotnikov je pristopil. Vzel je cekin in se nerodno priklonil. Nič ga ni bil vesel, kar zardel je. Ni se pa maral zameriti gosposki.

Častnik je spoznal, da so fantje ponosni in se sramujejo jemati iz roke denar kakor miloščino, dočim bi cekin na drevesu vsak s ponosom odtrgal. Vprašal je nekaj svojega mlajšega tovariša.

Mlad častnik je smehljaje potrdil. Odložil je svojo vojaško bluzo, baš ko je prišel mimo strmoljski graščak, ki je tedaj obstal.

Mladi Francoz se je pognal kakor veverica v drevo in občepel v vrhu kakor velika ptica. Vrh se je sumljivo zazibal. Častnik na drevesu se je brezskrbno nasmehnil. Strmoljski je pričel samega navdušenja ploskati, kmetje pa za njim. Častnik je zamahnil z roko in pričel na drevo privezovati cekine. Kmalu so zaiskrili kakor drobne zvezdice na solncu. Že je zdrknil častnik nazaj in takoj nato stal mirno poleg svojega tovariša ter smehljaje oblačil svojo bluzo.

Strmoljski mu je stisnil roko:

«S tem ste napravili na našega naravnega človeka tak vtis, da vas ne bo nikoli pozabil! Naš človek občuduje telesno spretnost in moč kot nekaj popolnega!»

Častnik se je ljubeznivo nasmehnil.

Zdaj so fantje naskočili mlaj. Drug za drugim se je vzpel kvišku in odtrgal cekin.

Mahoma se je med njimi pojavil rokovnjač Mahne. Bil je spremenjen. Poprej je bil brez brk. Zdaj je imel drobne črne brkice in zalisce. Tudi obrvi je imel črne. Klobuk je imel potisnjen globoko na oči.

Ko ga je zagledal strmoljski župan, se mu je dozdeval znan. Ker je bil pa preveč oddaljen, ga ni mogel natančneje pogledati.

Mahne je prav tako kakor drugi splezal na drevo. Le urnejši je še bil. Odtrgal je cekin. Ko se je spustil na tla, je dvignil klobuk in zavriskal. Naslednji trenutek ga je že požrla hosta.

«Čigav je ta fant?» je vprašal častnik.

Strmoljski je ponovil vprašanje kmetom, ki pa niso vedeli odgovoriti.

«Ali ga nihče ne pozna?» je ponovil graščak.

«Včeraj zvečer je obiskal Uštinovo kočo, ta ga mora poznati. Njega vprašajte!» je dejal Zaplotnikov in pokazal starca, ki je stal med ljudmi na travniku in buljil v drevo.

«E, Uštin! Čigav je pa ta mladenič, ki je izginil v hosto? Povejte nam vendar, kdo je to. Gospodje tule hočejo vedeti!» je posredoval strmoljski.

Uštin se je neumno ozrl v gozd. Videl je, da je Mahne že izginil med drevjem. Vendar se je pokazal še bolj gluhega, kakor je že itak bil. Prijazno je pokimal z glavo:

«Pravite, da je hosta gosta, seveda je gosta, pa še kako! Zakaj me pa to povprašujete?»

«Uštin, ti si pa še bolj gluh kakor včasih! Pravim, povej mi, kdo je tisti fant, ki je baš prej zlezel na mlaj in je nato tako hitro odšel v hosto. Zaplotnikov ga je sinoči videl. Vstopil je v tvojo hišo,» je poizvedoval strmoljski.

«A ta, kdo je? Ehe, tega pa že poznam. Njegov ded sem. Ko je bil še majhen fantiček, je bil še nekaj časa kar pri meni. Mahnetov je, doma je pa iz Kokre, da veste, prav iz Kokre, he, he!»

«A Mahnetov? Pa ne tisti rokovnjač?» se je oglasila potovka Špela, ki je poznala skoro vse ljudi od Kranja do Jezerskega in nazaj od Ljubljane do Kamnika.

«He, he, he! Nekaj sem pa že enkrat slišal. Sam pa ne vem. Prav ničesar ne vem. Vprašal ga pač nisem. Kje si pa upam? V juhi me lahko poje, če se spravi nad me! Res pa je, da sva sinoči dobro večerjala in da so mu od sinoči zrasli brki, ki jih prej ni imel. He, he, he! Rokovnjači res znajo čarati!» je odvrnil starec.

Strmolski se je zdaj spomnil, da je moral biti ta mladenič oni Mahne, ki je bil pred dvema dnevoma pri njem. Vedel je, da je fant že na varnem.

«Če je ta fant rokovnjač,» je dejal starejši častnik, ko mu je povedal strmoljski, da trdijo kmetje, da je Mahne. «Če je rokovnjač, ni nihče drugi vzel denarja kakor ta!»

«Tiste, ki so viseli na mlaju,» se je oglasil Zaplotnikov.

Častnik je med tem že poklical par vojakov, ki so odhiteli v hosto. Vrnili so se praznih rok.

«Zastonjkarsko delo! Če ima otroško roko, se naredi nevidnega. Čemu ga potem iskati.» je modroval Zaplotnikov.

«Kaj boste vi govorili?» je kimala z drobno sivo glavo potovka. «Vi še ne veste, kaj so prav za prav rokomavharji. Tisti brnški Matevž je bil z našim Tomažem, s tistim, ki sem mu mačeha, nekaj v rodu. Enkrat mu je vse zaupal. Dejal je, da svojega tovariša, ki ga pride klicat v vas, nikoli ne pokliče po imenu, da bi ne sumili ljudje kaj slabega. Sosedje imajo pa povsod precej radovedna ušesa! Zato pride rokovnjač mirno v vas, potrka na okno svojega tovariša in pomoli v sobo otroško rokco. Dotičnik se takoj zbudi in ve, kaj želi njegov rokovnjaški tovariš. To pove rokca, otroška rokca! Če želi rokovnjač, naj njegov tovariš pride za njim, zasije rokca in zagori kakor ogenj na ognjišču. Če hoče obvestiti rokovnjač svojega prijatelja o bližajoči se nevarnosti, zasije rokca rdeče, preteče kakor kri. Če želi, da se tovariš podviza, švigajo iz rokce iskre. Če prinaša rokomavh prijatelju dobro novico, zasije rokca lepo zeleno, kajti zelena barva je barva upanja. Če je pa kakšna baba vmes, tedaj zasije rokca rumeno, kajti rumena barva je barva ljubosumnosti!» je razlagala stara potovka in ves čas kimala kakor grlica.

«Tudi ti si rumena, baba prismojena!» se je zadri stari Uštin, ki se je držal za uho, da mu ni kaj ušlo, ko je govorila Špela.

«Ti si pa siv, dedec plesniv!» se je odrezala Špelica.

«Kaj bi se lonček norčeval iz piskrčka, saj sta oba črna!» je zavrnil potovko starec. «Tudi jaz vem nekaj o teh rečeh! Mahnetov je bil sinoči vso noč pri meni. Dejal je, da je tista storija z otroško rokco bosa in tako izmišljena, da bolj ne more biti. Rokovnjaška otroška rokca je njihov pogum, njihova spretnost in moč, pa nič drugega, da veš!»

«Ti veš pač svoje, jaz pa svoje!» je odvrnila Špelica, ki se ni dala kar tako ugnati v kozji rog.

Fantje so potrgali že vse cekine. Kmetje so še ostali na travniku. Le počasi so se razhajali.

Tedaj je pa zazvonilo plat zvona.

Vsi so pospešili korake. Vse je drvelo gledat, kaj se je zgodilo. Pa ni bilo nič hudega. Domači pastirji so kurili na polju. Napravili so ogenj preblizu Kopačevega kozolca. Vnela se je slama. Preden so utegnili ljudje plamen pogasiti, je kozolec že pogorel do tal.

Zaljubljeni Mahne.[uredi]

Mahne je vedel, da je Uršika petična. Bil je zdrav kmečki fant. Svojega pohajkovanja se je naveličal. Rokovnjaško življenje mu je že presedalo. Najraje bi pričel kmetovati in se pošteno preživljati s trudom svojih rok.

Mladenič se je bal gosposke. Če bi našel prikladno ženo, bi se poročil. Želel si je zemljišča. Rad bi delal na svoji zemlji. Žena bi morala imeti posestvo. Hlapčevanje mu je pa smrdelo.

Pod svojim pravim imenom bi pač ne mogel začeti. Če bi si pa nadel drugo ime, bi pa morda le šlo, če bi bila žena lastnica kmetije. Kdo vpraša in poizveduje za mirnim in delovnim človekom. Pa če bi ga tudi gosposka kesneje izsledila, bi morda bila milejša kazen, če bi dokazal, da je postal popolnoma drug človek.

Tako je premišljeval Jože, ko jo je čez nekaj tednov nato spet mahal proti strmoljskem gradu.

Dospel je do graščine, pa ni našel zunaj hiše nikogar. Zaman je oprezal okoli.

Kako rad bi bil naletel na Uršiko, le da bi govoril z njo samo par besed. V dno duše je bil prepričan, da dekle ne bo nikoli več videlo svojega Matevža, ki bo pač padel v vojni. Če se pa slučajno kdaj vrne, bo na Uršiko zdavnaj pozabil.

Počasi, ves zamišljen je šel dalje po cesti.

«Vidiš ga, fanta, kako to gre zamišljen in žalosten, kakor bi prenašal samo lakoto po svetu, kakor jo moram jaz!» je začul tedaj Jože glas za svojim hrbtom.

Obrnil se je.

Tam, kjer se je cesta križala, mu je hitel nasproti star piskrovezec. Brisal si je znoj s čela in se prijazno smejal.

«Kako pa, da ste tako dobre volje?» je vprašal Mahne.

«Zakaj pa ne! Danes sem lahek kakor peresce, saj že dva dni nisem pošteno kosil. Jezim se pač, jezim! Ampak samo takole včasih. Saj se lahko! V tej hudi vročini se človek potepa po cesti, pa še lačen po vrhu. Ko pa gledam takole ptičke in drevje, žito in živinico, ki se zadovoljno pase po pašniku, postanem spet vesel. Bo že! Danes sol, jutri hlebec, pojutršnjem bo pa oboje, si mislim in se potolažim!»

Rokovnjač je opazoval piskroveza. Hipoma se je nečesa spomnil.

«Sediva nekoliko tjale v senco, se bova kaj pomenila,» je predlagal Mahne.

Piskrovez ga je ubogal.

Jože ga je nekaj časa opazoval. Potem je dejal:

«Zamenjajva obleke, pa vašo torbo mi prodajte!»

«Kaj te je pa pičilo? Čemu ti bodo moje razcapane cunje? Prav radoveden sem, zakaj boš vse to rabil?» je vpraševal piskrovez.

«Rad bi se prelevil za nekaj časa v piskroveza. Če ne marate z menoj zamenjati obleke, mi jo pa posodite za par dni!» je predlagal mladenič.

«O, rad bi zamenjal s teboj, rad, pa ne maram. Grešil bi, če bi bil zamenjal svoje krpe s tako lepo obleko. Saj nisem žid, da bi te drl! Posodim ti pa obleko že, pa še torbo po vrhu. Samo nekaj odškodnine mi moraš dati, da bom mogel teh par dni živeti brez dela!» je govoričil piskrovez in ogledoval čudnega fanta, ki hoče mahoma njegovo obleko.

«Koliko pa zahtevate?» je vprašal mladenič.

«Kaj, ali bo pol goldinarja preveč? Jaz oblečem tvoje oblačilce in pridem čez dva dni spet semkaj, kjer se preoblečeva.»

«Kaj, pol goldinarja, pet goldinarjev dobite, dobri mož!» je dejal Mahne. Odšla sta v grmovje in se preoblekla. Mahne se je urno prelevil v piskroveza. Njegov tovariš mu je s svojo umazano roko namazal obraz. Fant mu je pri odhodu odštel pet goldinarjev.

«Samo, če ne nameravaš v moji obleki zagrešiti kak zločin. Jaz sem pošten človek in vse življenje bi si očital, če bi se zaradi tega izvršilo kako hudodelstvo,» je zaskrbelo starca.

«Tisto pa ne! Čakajte, nekaj sem pozabil! Tako, zdaj sem pa vzel vse svoje reči iz obleke! Veste, nekam bi rad prišel tako, da bi me ne spoznali. To je vse!»

«Če je pa tako, pa mnogo sreče!» je želel piskrovez in odšel zadovoljen po cesti.

Na nasprotno stran je pa odšel Mahne. Krepak, mlad piskrovez s širokokrajnikom na očeh ni prav nič sličil bivšemu gorenjskemu junaku.

Piskrovez Tomaž, tako je bilo starcu ime, je odkrevsal do prve gostilne. Obsedel je tamkaj na zelenem vrtu pod drevjem. Veselil se je, da mu ni treba tavati po vročini, in hvalil je dobrega Boga, ki mu je bil tako naklonjen, da mu je privedel nasproti takega kalina.

Mahne je pa ta čas hitel proti strmoljskemu gradu.

«Piskrovez je prišel!» se je zadrla kravja dekla, ko je zagledala Mahneta, ki je počasi korakal proti gradu.

«Lonci, piskri, koze, sklede, vse se pri meni zveže!» je zavpil Jože s krepkim glasom, ko je dospel do graščine in odprl vezna vrata.

«Že nesem, že nesem,» je hitela grajska dekla in prinesla razno posodo, ki jo je postavila pred fanta.

Mahne se je vsedel v travo za gradom in se žalostno zazrl v prvo nadstropje, kjer je slutil lepo Uršiko.

Ko je nekaj časa sedel, se je dekla vrnila. Začudila se je, da še ni pričel delati.

«Kaj pa, da še niste začeli, ali ste tako zelo trudni?» je vprašala dekla in ga sočutno pogledala.

«Bolan sem, veste, bolan! Napravite mi uslugo in pokličite hišino Uršiko. Recite ji, da je nekdo spodaj, ki bi rad govoril z njo o Matevžu!» je dejal piskrovez.

«Že grem. Takoj bo tukaj!» je odvrnila dekla in odhitela.

Kmalu je prišla po travi Uršika. Svoje oči je radovedno oprla v rokovnjača.

«Hvala Bogu, da si prišla,» je dejal rokovnjač.

Dekleta je nekaj čudno pretreslo. Spomnila se je na svojega Matevža. Pa vendar ni on, ne, saj ni mogoče. Pristopila je popolnoma k njemu. Obstala je razočarana.

«Kaj hočete od mene? Čemu ste me poklicali? Ali imate res vesti od Matevža? Sporočite mi, kar veste!»

«Da, da, deklica, vse ti povem, kar vem. Vem pa samo to, da te ljubim bolj kakor vse drugo na svetu! Fanta si imela, ki te je moral zapustiti. Bil je rokovnjač, kakor sem jaz, ki sem danes preoblečen, samo da te vidim. Odšel je. Nikoli več ga ne boš videla, veruj mi, da ga ne boš. Bog sam ve, kam ga je poslal francoski cesar! Pozabil te bo, če te že ni! Poglej, dekle! Tudi jaz te imam rad. Pošten hočem postati. Pozabi nanj in postani moja! Kmetijo si kupiva in srečno bova živela. Vsa preteklost bo pa pozabljena!»

Mahne si je obrisal črnino z obraza in vrgel klobuk v travo. Njegove črne oči so se vsesale v njeno oko.

Uršika je trenutno prebledela. Mahne je bil res krasen fant. Rada je imela svojega fanta in spomin nanj ji je večno stal v duši. Vendar je tudi ta rokovnjač trenutno prodrl v njene globočine, kjer je bila spravljena slika njenega Matevža. Pa samo trenutek brez zle misli ali želje. Zardela je in se stresla:

«Moj Matevž me ne bo nikoli pozabil! Zakaj me pregovarjaš? Njegova ostanem, pa če ga čakam do sodnega dne!»

«Uršika! Ne bodi no taka! Prinesem ti obleko, kakršne še ni imela nobena pod kranjskim zvonom, tako lepa bo! Zasvatovala bova kakor dva gruntarja! Veselje bo zavladalo in srečna bova! Poglej! Zaradi tebe sem se preoblekel v to maškaro. Samo da te vidim in spregovorim s teboj, sem se prelevil v revnega piskroveza. Za vsako žrtev sem pripravljen! Ne bodi trdosrčna!» je prosil mladenič.

Ona se je okrenila. Hudo ji je bilo, a ni mogla drugače:

«Pojdi in srečen bodi! Marsikatera bo vesela, če se ji približaš!»

«Ne tako, Uršika! Ne bodi taka! še se oglasim. Če ne bom mogel sam priti, ti pošljem zanesljivega človeka. Morda se pa vendar še kaj premisliš?» je hitel Mahne.

«Raje me pusti! Moja sreča je pokopana! Če se vrne Matevž, bom srečna in vesela, a sicer pa nikoli ne, kajti on živi pregloboko v moji duši in vse življenje ga ne izrujem.»

«Boš še srečna, boš! Slišala boš še o meni. Le spomni se name včasih! Boš videla! Misel se ti bo sama navadila na mene. Pa boš enkrat moja zvesta nevesta!»

Uršika je samo odkimala z glavo in odbrzela.

Piskrovez je pokril klobuk in odšel. Piskrov se niti doteknil ni.

Ko je prišla grajska dekla, je debelo gledala. Lonci so stali na travi taki kakor poprej, piskroveza pa ni bilo nikjer.

Tega je pa Uršika zapodila, saj še piskrov ni zvezal,» je modrovala dekla, pograbila lonce in se vrnila v kuhinjo.

Ko se je Mahne vrnil v rokovnjaški tabor, je izročil Dondežu cekine, ki jih je ukradel z mlaja v Cerkljah. Tedaj se je spomnil tudi strupa.

«Mojster, stekleničko strupa imam. Sam ne vem, zakaj sem ga vzel svojemu dedu Uštinu. Meni nima za kaj služiti. Lahko ga dam vam, ampak le, če ga ne boste uporabili za ljudi. Če hočete zastrupiti kako lisico, vam lahko prav pride. Kožuhi so za zimo pa nekaj dobrega.»

«Kar sem s strupom! Ne boj se! Človek ga res ne bo povohal. Strup mi pa prav pride včasih,» je odvrnil Dondež in urno spravil stekleničko, ki mu jo je izročil Mahne.

Ko je mladenič nato pristopil k rokovnjaškemu ognju, so se njegovi tovariši baš norčevali iz ubogega Cenca.

Mahne jih je opazoval. Molčal je in si mislil svoje.

Naslednje jutro so že na vse zgodaj noreli rokovnjači po jasi sredi hoste. Igrali so kmečko igro: bili so svinjko.

V krogu so imeli vsi prisotni izkopane jamice. Vsak je držal v svoji jamici pred seboj konec palice. Šepasti Cenc je pa bil svinjski pastir. S palico je gnal pred seboj debelo repo. Dospel je do rokovnjačev. Pazil je in oprezal, kdo bo dvignil konec svoje palice iz jamice in udaril po repi. Če bo tedaj Cenc urnejši in bo pred njim položil konec svoje palice v jamico, bo postal potem dotičnik pastir in bo moral gnati repo okoli.

Rokovnjači so se molče spogledali. Prvi je udaril na vso moč po repi, da je daleč odletela. Drugi so pa segli s palicami po Cencovem hrbtu. Udrihati so jeli po siromaku in nekdo je zakričal:

«Ti švedron gobezdavi! Ti pa znaš gnati svinjo, ti pa že. Niti za svinjskega pastirja bi ne bil sposoben!»

Tolkli so po njem tako divje, da je naposled siromak kar glasno zatulil.

«Kaj počenjate? Ali ste zverjad?» se je zadrl nekje Dondež. Rokovnjači so obstali.

Mihec, ki je bil sam največji šleva, je pa pljunil Cencu v obraz:

«Ti se boš bratil z nami, rokovnjači? Pojdi raje za pastirja! He, he, še za pastirja nisi! Ne vem, kako so te mogli trpeti ljudje za hlapca, saj si neumen kakor noč!»

V Cencovih očeh se je divje zabliskalo. Urno kakor misel se je obrnil in zamahnil s palico po Mihcu, ki se je kar skrivil in zbežal. Cenc se je sovražno nasmehnil. Odšel je proti hosti. Ko je dospel globoko v goščo, je obstal. Njegovo lice je postalo od samega sovraštva bledo kakor platno.

«Pri vseh hudičih se zakolnem, da se bom znosil nad rokovnjači. Moje maščevanje bo pa strašno. Izdam jih, tako gotovo jih izdam, kakor sem krščen za Cenca, za nesrečnega pohabljenca!» se je pridušil fant.

Spomnil se je, kako se vedno iz njega norčujejo, kako ga radi pretepajo, če ga le morejo, in še brcajo po vrhu. Da, on je dobro čutil, da ni rokovnjač, kakor so bili drugi, temveč samo njihov hlapec. Dondež sam se ni brigal zanj. Le če je prišlo do skrajnosti, je zagodrnjal, naj puste fanta pri miru.

Cenc se je spomnil, kako se je hotel enkrat nad svojimi tovariši znositi ter jim vrniti milo za drago. Privoščil si je neokusno šalo. V juho je vrgel star čevelj. Nihče ga ni opazil. Vendar so takoj vedeli, da je on to storil. Sam je moral jesti tisto juho. Za kazen so ga privezali k drevesu, in sicer tako visoko, da je stal samo na prstih svojih bosih nog. Trpel je, da je kar škripal z zobmi.

«Da, da, zdaj mi je dovolj! Zaključil bom z vami, sami tako hočete, in zgodilo se bo. Pomnili boste nesrečnega Cenca!» je dejal fant polglasno in zamahnil s pestjo proti taborišču. Počasi se je spet vrnil nazaj med rokovnjače.

Nekega dne je Cenca nenadoma poklical k sebi Mahne. Fant je res tedaj ubogega šepca potegnil zaradi francoskega vojaka. Sicer je pa Mahne vedno pustil Cenca v miru. Nikoli se ni norčeval iz njega, niti ga tepel. Spoštoval je rokovnjaško svobodo. Sam se je čutil svobodnega, pa je to privoščil tudi drugim.

«Kaj bi pa rad, Jože Mahnetov?» je vprašal šepec, ko je prisedel k mladeniču.

Mahne ga je pogledal. Cenc se je postaral. Njegovo lice, ki je bilo prej dokaj polno, se je posušilo. Bledica se je razlila po njem. Gledal je žalostno in vsakega rokovnjača se je ognil, če je le mogel.

«Cenc! Kar po resnici mi povej! Ali si rad pri nas?» je vprašal fanta Mahne.

«Ne, ne, tisto pa ne! Nisem ne rad med vami! Predstavljal sem si povsem drugačno življenje. Zdaj sem pa tukaj in vsi me imajo za norca! Da, da, še slabše se mi godi kakor Dondeževemu psu. Njega se ne upa nihče dražiti, mene pa vsi. Pa kakšno jedačo dobivam! Same ostanke,» je vzdihnil Cenc.

«Dobro, da si odkritosrčen. Če mi obljubiš, da mi storiš neko uslugo, ti bom poskusil pomagati. Morda se mi posreči, da pregovorim Dondeža, da te prostovoljno odpusti, čeprav ne odpusti nikogar.»

«Mahnetov! Vse, kar hočeš, storim zate! Samo pomagaj mi iz tega pekla!» je hitel Cene.

Mahne se je nasmehnil:

«Dobro! Še danes bom govoril z Dondežem. Če se mi posreči, da te izpusti, te bom že poiskal. Potrpi še par dni!»

Mahne je takoj odšel k Dondežu in pričel z njim pogovor. Opozoril ga je na Cenca in mu dejal, da bi bilo pa najbolje, če izpusti reveža iz rokovnjaškega tabora, ker ni za ta posel.

«Tak rokovnjač nam dela samo škodo!» je zaključil Mahne, češ, da nima Cenc nobenega veselja za delo in je ves nesrečen.

«Ali mi ti porokuješ, da nas ne bo izdal. Saj vidiš, da je prava šleva,» je ugovarjal mojster Dondež.

«Jaz sem ti porok zanj! Toliko ga že poznam, da vem, da si ne bo upal napraviti koraka proti nam. Zakleti se pa mora pred nama, da bo o rokovnjačih molčal kakor grob. Pa s smrtjo mu moramo zapretiti, da bo njegov strah še večji!» je predlagal Mahne.

Poklicala sta Cenca, ki je takoj prihitel. Glavar je prižgal svečo in jo postavil pred majhno razpelo, ki ga je ukradel v nekem župnišču. Pri tem je govoril:

«Zdaj te bom izpustil. Zahvaliti se imaš samo tukajle Mahnetu, ki je prosil zate. Za slovo se zakolni pri vsem, kar ti je najdražjega, pri spominu na svojo mater in pri vseh svetnikih, da boš takoj, ko nas zapustiš, poskušal vse pozabiti, kar si preživel med nami. Prisezi, da ne boš zinil nikomur besedice, kje so rokovnjači!»

Cene je dvignil roko in prisegel.

«Zdaj pa poslušaj in odpri ušesa na stežaj!» je nadaljeval Dondež. «Če bi se ti izpozabil in nas izdal, te čaka najstrašnejša kazen. Tudi drugje imamo še svoje prijatelje, ki jih ti ne poznaš in ki bi se za nas maščevali. Izdajalca čaka brezpogojno smrt! Pa kako grozna smrt! Misli si vse najhujše muke in te muke bodo zadele izdajalca! Ali si slišal!»

Brez kaplje krvi v obrazu je Cenc preplašen samo jecljal:

«Da, mojster, slišal sem, vse sem slišal!»

«Zdaj pa pojdi! Glej, da ostaneš mož beseda, sicer veš, kaj te čaka!»

Cenc se je kakor pijan zaletel proti hosti.

Kmalu je prihitel za njim Mahne. Prijel ga je za roko in dejal:

«Vidiš, Cenc! Prost si! Zdaj pa ostani pameten in ne izdajaj nas, pa če ti ponudijo še toliko denarja! S svojo glavo sem jamčil zate!»

«Zakaj si mi pa tako naklonjen? Kar čudno se mi zdi,» je vprašal Cene.

Mahne je v zadregi zakašljal. Nato je pogledal resno Cenca in odgovoril naravnost:

«Zagledal sem se v Uršiko, nevesto brniškega Matevža.»

Cene ga je debelo pogledal.

«In zdaj zahtevaš od mene, naj ti jaz pomagam?»

«Seveda! Pojdi na Strmole! Če te tam ne vzemo za hlapca, pa poišči kje v bližini službo. Ne pozabi, kaj si mi obljubil! Govori večkrat z Uršiko o meni! Morda se me navadi. Reci ji, da jo imam tako rad kakor nobene druge pod zvonom cerkljanske fare!»

«Lahko ji vse to natrobim, ampak že naprej ti povem, da bom govoril gluhim ušesom,» je ugovarjal Cenc.

«Morda se pa vendarle premisli. Če boš večkrat govoril z njo in ji vedno hvalil samo mene, ji lahko preokreneš misli, saj je ženska. Vem, da je stanovitna. Pa zakaj naj čaka Matevža, ki ga ne bo nikoli več videla! Ubili ga bodo v vojni. Ali ni škoda, da bi tako dekle ostalo samo na svetu?»

«Jaz bom večkrat govoril z njo o tebi, seveda, če bo hotela govoriti. Ljudje pravijo, da imam dober jezik, le pri rokovnjačih sem slabo opravil, ker sem se spočetka preveč bahal. Takole čez mesec dni bom že parkrat z njo govoril. Pa se kaj oglasi! Pridi čez šest tednov po stezi za gradom, takole zvečer! Tedaj ti bom že kaj sporočil!» je dejal fant.

«Pridem, Cene. Napni vse strune, jaz ne vem, zakaj tako upam, da se bo dala pregovoriti. Če ne bo nazaj Matevža, vem, da bo enkrat moja žena. No, morda ga bo pa le počasi pozabila. Le dobro ji govori, ne bo zastonj!»

Cene je odšel dalje. Veselo je žvižgal pred sebe, ko je šepal po slabi poti. Daleč je moral iti, da je prišel na cerkljansko stran. Pa mu še mar ni bilo. Kar zapel je, ko je hitel dalje. Zraven se je tolažil:

«Enkrat bom že prišel spet na Cerklje, pa če hodim dva dni in dve noči, saj se mi ni ne mudi. Raje sem tudi malo lačen, samo da sem se rešil teh pošasti rokovnjaških!»

Cenca je poznal strmolski graščak. Enkrat je že pri njem služil. Ko se je zdaj ponudil, ga je vzel za kravarja.

Kravar pa ni mislil ne na Uršiko ne na Mahneta, temveč samo na svoje maščevanje. Zdaj, ko je bil spet proč od rokovnjačev, se ga je loteval kar bes, če se je spomnil nanje. Pri teh svojih spominih se je pojavil pred fantom tudi tisti francoski vojak, ki je bil samo s travo nabasan in ki je mladeniča tako prestrašil.

«To mi je pa napravil Mahne, tudi nad njim se znosim. Najprej nad njim, potem pa nad drugimi! Če jih enkrat odpeljejo uklenjene in jim odsekajo glavice ali jih pa pobesijo, kdo se more znositi nad menoj! Nihče, prav nihče ne! Za neumnega me imate, pa sem bolj pameten, kakor vi vsi skupaj. Le počakajte!» je govoril sam s seboj Cene.

Enkrat je naletel na Uršiko:

«Ti! Veš, nekdo se zanima zate, neki rokovnjač, če še ne veš!»

Uršika ga je prezirljivo pogledala.

«Res je, res, kar pravim. Tisti Mahnetov bi te rad. Ne vem, zakaj imaš pri rokovnjačih baš tako srečo,» jo je zbodel fant.

«Če imaš kake vesti o rokovnjačih, se pomeni z gosposko, ki je razpisala visoke nagrade! Mene pa pusti pri miru! Menda boš zdaj molčal o rokovnjačih! Opravila sva!» je rekla Uršika. Zasukala se je na peti in odšla.

Mahnetov Jože je komaj čakal, da se sestane s Cencem. Uršiko je pa skrbelo, da bi Cenc res koga ne izdal. Poznala ga je in ni mu ni zaupala. Neki dan ji je spet pričel govoriti o Mahnetu. In tedaj mu je Uršika rekla, naj bo pameten in naj pusti njo in tudi Mahnetovega, sicer jo še lahko iztakne, kajti rokovnjači ne poznajo šale. Cenc se je pa režal. Nič ni rekel. Tiste dni pa, preden je prišel Mahnetov Jože poizvedovat, kaj je Cenc opravil, je šel kravar k Francozom in jim povedal, da lahko ujamejo enega najbolj zvitih in nevarnih tičev.

Neki večer je bilo nebo zelo oblačno. Pihal je močen veter. Po poti proti strmolski graščini je hitel samoten popotnik. To ni bil nihče drugi kakor Mahne. Obstal je za gradom, kakor se je domenil s Cencem.

Tisti hip, ko je komaj obstal, je začul glas francoskega vojaka. Zbežal je in to je bila njegova poguba. Pet pušk je naenkrat počilo. Nesrečni fant se je zgrudil na tla. Na strel so prihiteli iz grada ljudje. Tudi Uršika je prišla gledat, kaj se je zgodilo. Rokovnjač jo je zagledal. Bil je še pri zavesti. Otožno so se ozrle njegove globoke oči v mladenko in žalostno se je nasmehnil. Dvignil je glavo. Govoril bi rad, pa mu je bruhnil iz ust val krvi in mrtev se je zgrudil na tla.

«To je vendar Mahnetov! Kaj ste storili s fantom? On pa ni bil tak strašen razbojnik, da bi zaslužil tako smrt,» je dejalo dekle. Zamišljena in žalostna se je vrnila v svojo sobo. Mimogrede je iskala Cenca, pa ga ni bilo nikjer videti. Obšla jo je huda slutnja, da je fanta Cenc izdal.

Rokovnjači so kmalu zvedeli, da je Mahne padel pod francosko kroglo. Zvedeli so tudi, da šepetajo ljudje, da ga je izdal Cenc, ki je zdaj hodil lepo oblečen okoli in se na kmete ni skoro nikoli pokazal. Bal se je, da ga dobe rokovnjači. Dondežu se je vse to dozdevalo sumljivo.

«Fantje! Tu pa ni nekaj v redu! Cenc je izdal Mahneta in bo tudi nas. Hajdimo! Preselimo se v Vašek za Šenturško goro, kjer imamo tudi gosto hosto in dovolj skal, da se zakrijemo, saj tako večkrat kdo od nas ostane tamkaj!»

«Prav imaš, mojster!» so pritrdili ostali in pričelo se je preseljevanje.

Ko so komaj rokovnjači odpetali iz Črnega grabna, je neko noč hitela francoska četa proti grabnu. Četo je vodil šepasti Cenc. Polakomil se je denarja. Počasi je stopala četa vojakov in pazila brižno, da bi ne bila nenadoma napadena.

Pa je ostalo vse mirno in tiho.

Cenc je dospel z vojaki v Črni graben. Dolgo so hodili in se mučili po slabi poti, preden so dospeli do rokovnjaškega tabora.

Cenc je divje zaklel in si pričel rvati lase. Rokovnjači so izginili.

Vrnil se je Cenc brez nagrade, vrnili so se vojaki, ki bi ga najraje stepli, ker so lezli zastonj tako daleč, a vse ni ni pomagalo.

Rokovnjači so se pa udobno ustanovili v novem domu. Baš tisti večer so se zadovoljno gostili, ko so zapuščeno taborišče v Črnem grabnu našli Francozje prazno.

Cenc se je spet ponudil za hlapca v Preddvoru. Grajski ga je vzel za malega hlapca.

Ko je neko noč ležal fant v grajskem hlevu, je premišljal o rokovnjačih. Zaskrbelo ga je. Prej si je mislil: Tudi druge rokovnjače bom izdal. Naj jih postreljajo, saj so dovolj grdo delali z menoj! Zdaj je pa postal molčeč in otožen. Kako tudi ne? Črni graben so našli prazen. Rokovnjači so še vedno živi, a kje se skrivajo, tega ni Cenc nikoli zvedel. Pa tudi njegova nagrada za rokovnjaško gnezdo je šla po vodi. Bil je tako v skrbeh, da zvečer ni šel nikoli daleč od hiše.

Premišljal je in pri tem zadremal. Mahoma se mu je zazdelo, da vidi pred seboj ranjkega Mahneta. Prav tako mlad in čvrst fant je stal pred njim in ga mirno gledal. Cenc se je predramil. Zakričal je. Pred seboj je res videl človeka.

«Hudiča! Kaj pa vpiješ?» se je oglasil hlapec.

«Nekdo stoji pred menoj. Dobro ga vidim v mesečini. Pomagaj, zgrabil me bo!»

«Menda te luna trka,» je zavpil hlapec in hotel vstati.

Tedaj je zadonel po hlevu rezek glas:

«Kdor se premakne, bo mrtev! Pet nabasanih pištol je obrnjenih proti vam. Ostanite mirni! Odpeljali bomo samo Cenca, našega dobrega prijatelja in nekdanjega zvestega tovariša! Če boste ostali mirni, se drugim ne bo nič zgodilo! Hlev bomo zaprli od zunaj. Do jutra morate ostati v njem. Kdor bo skušal prej priti iz hleva, bo dobil kos svinca v glavo!»

«Hudiča! Kaj pa hočete od Cenca,» se je opogumil in vprašal veliki hlapec.

«Molči in spi! Sam veš, da nas je izdal,» je odvrnil krepak glas in Cencu so vstali lasje po koncu. V tem kovinskem glasu je spoznal močnega mojstra Dondeža, rokovnjaškega glavarja.

Pastirček Tilen se je kar potuhnil v svoji postelji. Tresel se je kakor šiba na vodi.

Zasijala je slaba luč. V hlevu so stali trije maskirani možje, dva sta čakala zunaj. S pištolami v rokah so obšli postelje. Dva sta takoj pristopila k Cencu. Bil je bled in kar šklepetal je z zobmi. Hotel je zakričati, pa je iztrgal iz grla samo par jecljajočih besed.

Naslednji trenutek sta ga dva zvezala. Nekdo ga je prijel kakor otroka in Cenc je spoznal strašne roke silnega Dondeža, ki so ga zadele na rame. Odšel je Dondež naprej. Ostala dva s pištolami sta šla zadnja in zaklenila vrata.

Cenc se je zvijal kakor riba na suhem, pa ni šlo. Zaslutil je dih smrti.

Rokovnjači so dospeli do svojih konj. Posadili so na enega konja Cenca, nekdo je sedel poleg njega in zdrveli so čez drn in strn.

Dolgo časa so jezdili. Ostali so naposled na samotni gmajni.

«Vidiš, Cenc! Kar ves dan smo včeraj pripravljali zate živ grobek. Deset mravljišč smo znosili skupaj, da bodo imele mravlje tudi svoje veselje!» je dejal smehljaje se Dondež.

Cenc je imel zamašena usta in mirno je moral opazovati, kaj počenjajo njegovi sovražniki. Dondeževi spremljevalci so se držali resno in žalostno, saj so vedeli, kaj čaka Cenca.

«Pojdite! Čakajte me na cesti!» je ukazal Dondež in ostal je sam z nesrečnim hlapcem.

Dondež je zgrabil Cenca za privezane noge in ga dvignil z eno roko nad mravljišče. Z drugo je pa zadrgnil vrv okoli močne veje debele bukve, pod katero je bilo mravljišče.

«Strašna kazen te je doletela, ker si izdajalec!» je zavpil Dondež z debelim mirnim glasen in odšel.

Cenc je začutil, da mu lezejo počasi mravlje po glavi. Vedno ve jih je bilo. Pričele so ga ščipati in grizti. Bolečina se je počasi stopnjevala in siromak je spoznal, da bo moral umreti najstrašnejše smrti.

Še danes pripovedujejo ljudje o rokovnjaških divjaštvih in navajajo bednega Cenca, ki je moral končati svoje življenje na mravljišču.

Kranjec je Francoza zibal.[uredi]

«Predoselski ali suhi Jur je bil dolg kakor žrd,» so vedno trdili ljudje, ki so ga poznali. Bil je krivogled in zakrknjen fant, nizkega ozkega čela in debelih ustnic.

Jur je imel na Rupi nad Kranjem svojo ljubico, tisto debelušno Telebanovo Katro.

Katra je dobro vedela, da je fant rokovnjač, pa ga je vendarle rada videla. Bila je precej trde glave. Ko je letala s podrencanimi krili po polju, je včasih kar zažvižgala in se zasukala kakor vrtavka sredi njive. Zato so jo ljudje smatrali za nekoliko prismuknjeno. Ona se pa ni menila za ljudi. Veselo je pela in mislila na svojega dolgina. Saj se ji je tako imenitno zdelo, kadar je primotovilil k nji vasovat. Ker je bil tako dolg, je moral skoro klečati pod njenim nizkim oknom, ko ji je šepetal svoje zaljubljene besede.

Katrica je pa imela majhne možgane, a veliko in široko srce. Vsa vaška dekleta so bila zvesta svojim fantom in nobena ni pogledala še koga drugega. Katrica je pa bila izjema. Še nekomu drugemu se je rada zasmejala in še mnogo slajše kakor svojemu dolgopetemu Juriju. Ta drugi je bil pa velik gospod in oblečen v krasno francosko uniformo. To je bil francoski vojak Tirbo. Bil je zal kmečki fant, črn kakor cigan in Katrici je bilo kar toplo okoli srca, če ga je videla.

Francozu se je zazdelo, da je punica vanj zatelebana. Ker so pa imeli vojaki strogo ukazano, da morajo paziti na svoj ugled in svojo čast, si fant ni mnogo upal. Gorje bi bilo tistemu, ki bi posilil kako dekle! Tirbo je to dobro vedel, ni pa vedel, da je punica precej omejena.

Ko je šel Francoz neki večer mimo njenega okna, ki je gledalo na polje, je slonela Katrica baš na oknu. Vojak se ji je približal. Smehljal se ji je in jo ogovoril. Režala se mu je kakor cigan belemu kruhu. Pristopil je. Dekle se ga je kar oklenilo. Tudi on jo je objel. Katra ga je gledala vsa blažena in se stiskala k njemu.

Mahoma je deklica prebledela in zacvilila kakor plašna miška. Kako tudi ne. Francoza so pograbile od zadaj krepke roke. Vojak se je urno zasukal in iztrgal. Pred njim je stal dolgopeti Jur in ga srepo gledal.

Vojak se je obrnil proti poljski poti.

Ne še napravil sto korakov, ko ga je Jur dohitel z odprtim nožem v roki.

«To mi poplačaš, vrag!» se je zadrl rokovnjač in navalil nanj.

Francoz je spoznal, da je v nevarnosti. Spreten kakor je bil, se je izognil Juriju, da je usekal mimo. Nato je pograbil krepkega dedca čez pas in oba sta padla v travo.

«Pes! Poginil boš!» je siknil Jurij.

Francoz ga ni razumel. Trdo je držal velikana čez pas in ga stiskal k sebi. Nekaj časa sta se valjala po travi. Ko je Jur trenutek odjenjal, se je vojak pognal kvišku in potegnil svoj bajonet.

Jur se je zarežal. Zagnal se je proti nasprotniku s svojim odprtim nožem. Francoz ga je ranil v roko. Zdaj je rokovnjač zarjul in pograbil z levico ostrino bajoneta. Krvavel je, vendar je potegnil s silno močjo, ki jo je imel, Francozu bajonet iz roke. Pri tem je nasprotnika sunil, da je odletel daleč proč od svojega orožja. Vojak je urno skočil kvišku. Spet sta se pograbila.

Tirbo je čutil rokovnjačevo premoč. Ni se bal. Bedasto se mu je pa zdelo, da bi tu poginil radi take neumnosti, saj ni Katri ničesar storil in sama je norela za njim.

«Zakaj naj se bijeva? Ali ni bolje, da odnehava?» je vprašal vojak.

Rokovnjač ga ni razumel. Posrečilo se mu je za Francozovim hrbtom obrniti noževo klino proti vojaku. Zdaj ga je hotel samo še krepko obrniti, da bi se fant sam nasadil na rokovnjačev nož. Če bi se mogla pomeniti, bi morda Jur odnehal, saj doslej še ni imel umora na vesti.

Francoz je spoznal, da rokovnjač ne bo odnehal. Vrgel se je nad rokovnjača in ga pograbil na vso moč za vrat. Jur je zdaj ležal spodaj. Roko je pa imel prosto.

Rokovnjač je bil prepričan, da ga bo zdaj Francoz zadavil. Sunkoma je zamahnil z nožem v njegov hrbet. Zadel ga je v srce.

«Umiram!» je vzdihnil vojak v svojem jeziku in mrtev obležal.

Jurij je mahoma začutil v srcu strašno breme. «Kaj sem storil?» je vzdihnil. Spoznal je, da je postal morilec.

Vrnil se je h Katri:

«Katra! Nesreča se je zgodila. Nisem ga mislil do smrti. Žal mi je, da sem ga sploh napadel. Ta prokleta gorenjska hitra jeza!» je vzdihoval rokovnjač.

«O, moj Bog! Zakaj ga nisi pustil pri miru? Nikoli ni silil za menoj. Sama sem se mu smejala, ker mi je bil pač všeč.»

«Katra, odloči se! Nazaj ne morem. Ali greš z menoj? Če me imaš rada, pojdi. Med rokovnjačarice te povedem in dobro se ti bo godilo, moja žena boš.»

«Ne, ne, ne grem! Nikamor ne grem! Kar poberi se! Poglej! Kri se te drži! Morilec! Morilec!»

Jur je povesil glavo in odšel v noč.

*

Prav tisto noč je tovariš nesrečnega Tirboja, vojak Renad, doživel nekaj prijetnejšega.

Renard je bil bogat Francoz. Vedno zadovoljen mladenič se je najraje zabaval med veseljaki. Rad je zbijal šale in se še potem smejal, če se mu je kaj posebno posrečilo. Rad je pripovedoval svojim tovarišem svoje dogodke. Bil je prava dobričina.

Stari Kožarjev ded je bil dolg in motovilast človek. Bil je sorodnik rokovnjača Jurija. Imel je svojo bajto na Kokrici. Tiste dni je baš delal novo zibelko za svojega malega vnuka, ki so ga šele pričakovali.

Ko je Renard hodil po kranjskem polju, je prišel prav na Kokrico.

Med tem je stari Kožar zadovoljno ogledoval zibelko, ki je bila zelo velika in prostorna. Okrašena je bila z rdečimi naslikanimi rožami. Starec se je sam veselil svoje umetnije. Govoril je sam s seboj: Vsi Kožarjevi smo morali že v nežni mladosti trpeti zaradi svoje dolgosti. Saj smo daljši kakor drugi ljudje. V tistih kratkih zibelkah smo stiskali noge, da bi že tedaj morali dobiti žulje! Zdaj sem pa sam napravil zibelko za svojega vnuka. Taka je, da bi še odraščen, srednje velik človek lahko počival v nji. Jutri jo pa ponesem k materi. To jo bo vesela! No, če ne bo kupila vnuka, temveč vnučico, ji bo baš tako prav prišla moja zibel. Hm, hm. Barva se mi zdi še malo sveža. Venkaj ponesem zibko, da se še na zraku malo posuši!» je govoril starec. Pograbil je zibelko in jo odnesel na travnik pred hišo.

Baš tedaj je prikorakal po travniku vojak Renard. Ko je zagledal tako veliko zibelko, se je pričel smejati in mežikati s svojimi drobnimi sivimi očmi.

«Zibka vam je všeč, kaj ne? Saj je tudi res zanimiva. Tako velike pa še niste videli. Nova je in prostorna, da bi vas lahko v nji zibal,» je dejal Kožar Francozu in ga smehljaje gledal.

Francoz se je nasmehnil, kakor bi bil razumel Kožarjeve besede, čeprav ni znal besedice slovensko. Prijazno je pokimal in se vedno bolj smejal, da mu je debeli trebuh kar poskakoval. Nato je segel v žep in prinesel na dan cekin. Pokazal ga je starcu.

«A, da bi zibelko prodal? Ne vem, kako bo. Jejhata no! Star sem in kar ves teden bom moral delati novo. Cekin je pa lep in rad bi ga zaslužil. Radoveden sem pa, zakaj vam bo moja zibelka. Zakaj? Hi, hi, hi!»

Francoz je menda slutil, kaj starec misli. Odkimal mu je torej z glavo, pokazal sebe in zibel ter zazibal roke, češ, naj ga očanec zaguglje. «A tako? Da bi te zibal, praviš? Kaj takega pa še svoj živ dan nisem doživel. Zdaj naj pa star Kranjec Francoza ziblje! Pa te bom, saj mi ponujaš dobro nagrado. Le čakaj! Še na panovo končnico te naslikam, tako da ti bodo noge iz zibelke visele!» je odvrnil Kožar in mignil Francozu, naj se spravi v zibelko.

Francoz se je vlegel v zibel. Kakor veliko debelo dete je bil v zibki. Njegovo mlado polno lice se je zadivljeno smejalo, ko je Kožar pognal zibelko.

Francoz je pa zadovoljno gledal kvišku. Mislil je na svojo daljno domovino. V duhu se je znašel med svojimi pariškimi prijatelji, ki jim pripoveduje svoje zanimive doživljaje in jim opisuje sivega prijaznega Kranjca, ki sedi poleg njega in ga ziblje v novi rožasti zibelki kakor malo dete.

Kožar je pa mirno sedel na stolu, si prižgal pipo in enakomerno poganjal z nogo svojo zibel:

«Vidiš, vidiš! Nisem mislil, da jo bova midva naprej poskusila, če je dobro narejena. Pa je prav dobra! In srečo bo imel, kdor bo v nji ležal, saj je meni že danes prinesla svetli cekin.»

Kožar je mirno zibal in čakal, da se bo Francoz naveličal. Renard je pa baš preteklo noč malo spal. Zdaj se je tu na čistem zraku v zibelki počutil tako dobro, da je zaprl oči in kmalu sladko zasanjal.

Starec se je naveličal zibanja. Noge je imel težke in utrudil se je.

«Čemu se pa mučim z nogami?» se je vprašal starec in privezal k zibelki motvoz.

Potegnil je motvoz in odnehal. Pa je šlo. Od samega zadovoljstva si je mel roke. Mahoma pa je nekaj zaropotalo. Vrv je prekrepko potegnil. Zibelka je izgubila ravnotežje. Prekucnila se je. Francoz se je znašel na tleh in debelo bulil okoli sebe.

«Kar prebodel me bo!» se je prestrašil Kožar. Začel se je opravičevati, da tega ni nalašč storil, temveč po nesreči. Ko je pa sprevidel, da ga vojak ne razume in se samo smeje, se je poredno zarežal in dejal:

«Veste, gospod Francoz, vsaka pesem je samo en čas lepa, ali ne?»

Francoz je skočil kvišku, se pretegnil in si pomel oči.

Starec ga je vprašaje gledal. Vojak se mu je prijazno nasmehnil. Potrepljal je starca po rami in odšel.

Ko je korakal Renard čez kranjsko polje, je naletel na svojega mrtvega tovariša. Prestrašil se je. Sklonil se je k njemu in ga skušal spraviti k zavesti. Opazil je, da ni več življenja v njem. Hitel je proti Kranju. Ko so proti jutru prihiteli vojaki po svojega tovariša, ga niso nikjer več našli. Kmetje so se zbali, da bi ne imeli kakih sitnosti in potov, pa so ga kar sami zagrebli.

In tako počiva francoski vojak sredi kranjskega polja. Mladenič pa ni nikoli mislil, da bo imel tukaj svoj grob. Lep je njegov grob in prostran. Tiho šepeta nad njim žito, ki poganja iz njega novo življenje. V daljavi pa gledajo nanj naši stari snežniki kakor blesteči naravni nagrobniki, kakršnih še nima niti slavna pariška grobnica Pantheon, ki hrani same slavne može v svojem krilu.

Stari očanci pa še danes pripovedujejo o dveh Francozih, kakor so jim pravili njihovi dedi. Eden je bil ubit in leži pokopan na kranjskem polju, drugega je pa Kranjec zibal.

Najbolj so ohranile spomin na debelega Renarda končnice naših panjev. Sivi Kranjec sedi v irhastih hlačah pred pisano zibelko in ziblje debelega Francoza. Tudi besede: «Vsaka pesem je le nekaj časa lepa, je rekel Kranjec, ki je Francoza zibal,» so prešle v naš narodni pregovor.

Rokovnjaške babe.[uredi]

Dondež in njegovi tovariši so napadli nekega večera na državni cesti pijanega voznika Ahaca. Mož se je zakesnil v neki gostilni in konj je vlekel spečega počasi proti Cerkljam.

Poleg Ahaca je počival velik sod vina, ki se je počasi majal na vozu in se zadeval ob voznika ter ga dramil.

Mahoma je konj obstal, sod se tudi ni več zibal in Ahac se je vzbudil sredi ceste ter si pomel oči.

Okoli voza so se drenjali črni možje in skušali prevaliti sod na cesto.

«Ježeš! Kaj pa počenjate, hudobe salamenske? Ali ni škoda vinčka? Sod se bo razbil, vince bo pa steklo po cesti in jo napojilo, čeprav je tako slaba, da še poštenega blata ni vredna,» je vzdihoval voznik in žalostno gledal divjake. Takoj je vedel, s kom ima opravka, zato se je udal v svojo usodo. Mahoma se je pa spomnil:

«Če me že morate oropati, pa dajte vaše posode! Napolnimo jih in pojdite v božjem imenu! Vino sicer res ni moje, ampak škoda ga je! Ali mislite, da se ga jaz branim? Smili se mi, le smili se mi, ker je škoda vsake kapljice, saj človeku vedno prav pride!»

Rokovnjači so se režali. Nekdo je pristopil in odbil čep, drugi je prihitel s cevjo, ki so jo ukrali nekje v Kranju in so jo imeli vedno, kadar so šli po krčmah vino krast.

Že je teklo vino v posode. Rokovnjači so se zadovoljno hahljali.

Ko so natočili posode, se je zadri Ahac:

«A tako? Sami ste naložili vino, meni ga pa še za en požirek ne privoščite!»

Dondež se je nasmehnil in mu ponudil čutaro.

Ahac jo je nastavil na usta in pil, da jo je skoro izpraznil. Dondež je natočil drugo. Ahac je postal dobre volje. Iz žepa je vzel klobaso in kosec kruha ter se pričel zadovoljno mastiti. Rokovnjači so se odpravljali.

«Pa povej tistemu tvojemu gospodarju, naj zdaj nikar ne pritaka preveč vode v vino, ker smo mu ga že mi precej odtočili, sicer bo prodajal samo vodo,» je za vpil za voznikom Mihec in se postavil pred konje.

«Ogni se žaba!» je kriknil voznik nad malim možem.

«Kaj, žaba? Kdo žaba? Jaz žaba? Kaj? Ali ste slišali tovariši, da sem žaba? Pozivljem vas za pričo. Ta človek mi je rekel žaba; kaznovati ga moram.»

Dondež je odvrnil: «Kar sama se pomenita. Meni je voznik prav všeč. Piti zna kakor žolna, pogumen je pa tudi. Če bi ga ti sam napadel, pa morda še eden s teboj, bi vama že navil ušesa, da bi namesto vina goltala blato v kaki grapi. Kajne, fant?»

Ahac je pokimal in odvrnil:

«Fant nisem, fant, in menda nikoli ne bom. Nikogar se ne bojim na svetu, samo pred svojo staro bežim. Norec sem se oženil s staro babo, ki me zdaj komandira kakor star soldat!»

Rokovnjači so se zasmejali.

Ahac je segel po biču in pognal.

Nedeležni Mihec, ki je bil nekoliko vinjen, se ni hotel ogniti. Kričal je:

«Če imam pa take tovariše, naj pa poginem! Naj me poteptajo konjska kopita, če nimam človeka, ki bi se zavzel zame.»

«O, saj ne bo treba kopit!» se je odrezal Ahac, ko je videl Dondeža, kako mu mežika. Prijel je trdno vajeti, udaril po konjih in obenem po Mihcu, da je odletel kakor kobilica in se zvrnil v grapo.

Ahac je drvel na vso moč dalje. Mislil si je: Če se milost rokovnjaškega glavarja ohladi, me lahko obesi na prve veje. Ta mora pa biti glavar, ker ima prvo besedo, in taki ljudje so vsi muhasti!»

«Veseli in zadovoljni bodimo, da smo dobili vince kar na cesti! Cerkljanski krčmar nam je lahko hvaležen, saj smo se namerili na njegovo klet. Sicer je njegova kislica slaba, da človeka ščiplje, če si jo za škorenj nalije, ampak v sili hudič muhe grize!» je modroval Dondež, ko so se obrnili proti Šenturški gori.

Dondež ni bil več nekdanji zavedni rokovnjaški mojster. Vse veselje ga je minilo. Krepki dedec je bil često slabe volje. Spal ni skoro nič. Najraje je sedel v svoji kolibi in pil, samo pil. Odkar je obsodil nesrečnega Cenca in ga sam obesil nad mravljišče, ni imel več duševnega miru.

Ko je tako pijančeval brez mere in pameti, je često zagledal Cenca pred seboj. Dvignil je svojo železno pest in se udaril z njo po kolenu:

«Tako je, Cenc! Ti se maščuješ, čeprav sem imel pravico, da sem te kaznoval. Zakaj mi ne daš miru? Izdajalec si bil in kazen si zaslužil!»

Dondež je začul odgovor:

«Res je, izdal sem Mahneta in tudi vas sem hotel, pa vas nisem mogel, ker ste mi odpetali. Toda take kazni nisem zaslužil. Ta smrt je nekaj najstrašnejšega. Čutil sem te grozne mravlje, ki so mi prodrle kožico v ušesih in se zarile v glavo. Rad bi tulil zaradi blazne bolečine. Pa mi še tega nisi privoščil. Zamašil si mi usta.»

«Pusti me, Cenc! Poglej, krepek sem in silen! Naj živim, naj bom vesel, samo ti me pusti! Tebi ne morem več pomagati, saj si že rajnki. Ti si mrtev, jaz pa hočem živeti, hočem!»

«Le živi, saj si že živ zapisan hudiču. Misliš, da si močen, pa si šibek kakor otrok. Vest imaš, hudo vest, ki je mnogo močnejša od tebe!» «Ne! Tudi vesti se ne bojim! Tudi to bom zmagal, moram jo zmagati, moram! Ha, ha, ha! Dondež se ne boji nikogar, ne kralja, ne carja, pa če prav pride sam Napoleon, ki je največji junak! Pa tudi tebe se ne bojim, čeprav si že mrtvec!»

«Vendar te grize zaradi mene vest. Pa kako te grize! Ha, ha, ha.»

«Nič me ne grize! Prav nič ne! Poglej, smejem se! Ha, ha, ha! Vesel sem, vesel, vse sem zmagal, tudi slabo vest! No, pa pridi semkaj k meni, da te zmeljem v prah! Ti, hudič! Saj si hudič in nihče drugi!»

«Ne, ne, nisem hudič! Tvoja težka vest sem! Zakaj si to storil, mojster Dondež? Zakaj? Zakaj?»

Rokovnjač se je pričel tresti, kakor mrzličen:

«Vendarle me ne boš zmagal! Nikoli me ne boš!»

Sunkoma je zgrabil vrč in ga duškoma izpraznil.

«Že zdaj te zmagujem, že zdaj! Zakaj pa piješ? Prej nisi nikoli pil čez mero. Bil si res pravi mojster in glavar svojih rokomavhov. Zdaj pa iščeš v pijači pogum, da bi zmagal mene — svojo slabo vest!» je dejal Cenc, ki je stal mirno v kotu blizu vrat.

Dondež je hipoma pograbil vrč in ga treščil v prikazen, ki je takoj zginila. Vrč se je razbil.

Rokovnjač ni videl več Cenca. Čul je pa porogljive njegove besede:

«Torej bi še enkrat rad ubijal? Ni ti še dovolj! Ne, zdaj me ne ubiješ ne ti, ne vsa tvoja rokovnjaška druhal! Ampak jaz te bom ubil, jaz in tista tvoja — baba.»

Dondež se je pognal kvišku in skrčil pesti. Zagnal se je proti mračnemu kotu. Zaletel se je samo v lesen tram tako močno, da se je ranil na glavo.

*

Nekatere rokovnjačarice so bile še bolj zlobne kakor njihovi dedci. Običajno je bila vzrok vseh prepirov in pretepov tista nesrečna ljubosumnost, ki tolikim ljudem greni življenje.

Ker so rokovnjači povsod delali proti postavi, so si mislili, da so tudi v ljubezni popolnoma svobodni. Posvetne gosposke niso priznali, cerkvene pa tudi ne. Smatrali so se za svobodne neomejene vladarje. Priznali so edino svojega mojstra ali poglavarja, ki je bil obenem tudi njihov papež.

Rokovnjaški papež je imel med drugimi tudi pravico, da je kar sam poročal svoje podložnike pod jelšo v hosti. Ta svobodna ljubezen rokovnjaških mož je pa slabo uplivala na babnice, ki so vendarle hotele imeti vsaka svojega dedca zase. Nikakor pa niso bile zadovoljne, da bi njih možje hodili še drugam v zelnik.

Ko se je vrnil Jurij med rokovnjače, je bil zelo slabe volje. Tistega nesrečnega Francoza ni mogel pozabiti.

«Najbolje naredim, da se kar javim, pa naj me ustrele, bo vsaj vse končano!» je rekel Mihcu.

«Bodi no, bodi! Nisem mislil, da si taka šleva, saj si še slabši kakor jaz,» se je norčeval Mihec.

«Kaj šleva? Hudo mi je za mlado življenje. E zakaj ga nisem samo ranil?» si je očital rokovnjač.

«Če hočeš hitro splezati na oni svet, ti pa lahko pomagam. Mahne mi je enkrat prinesel stekleničico strupa,» se je vmešal Dondež.

«E, nikar se še ti ne šali! Kakšen si bil pa ti, ko si ubil prvega človeka?» ga je zavrnil Jurij.

Dondež se je zresnil. Spomnil se je nesrečnega Cenca:

«Da, da, tako je, je pa hudo! Sicer imamo pa itak vise umore mi na grbi. Mojega prvega uboja je pa kriva ta moja grda čarovnica, ki se je ne bom nikoli otresel. Tepli smo se s kmeti, pa mi je rekla, da jo je eden hotel zapeljati, ko je bila še doma. Nahrulila me je nanj, da sem ga ubil s sekiro. Kesneje sem zvedel, da je bilo baš narobe. Bala se mu je sama povsod nastavljala. Ker je ni maral, se je nad njim maščevala.»

Začulo se je divje vpitje od strani, kjer so domovale rokomavharice.

«Proklete babe! Ali je spet moja stara zraven s svojim jezikom? Kajne Mihec?» je poizvedoval Dondež.

«Seveda je!» je odvrnil Mihec, ki tudi sam ni mogel trpeti glavarjeve žene, saj mu je bila v moči in jeziku dvakrat kos, kar ga je zelo jezilo.

Dondež se je zresnil. Poklical je rokovnjača Roglja in mu naročil:

«Pojdi tje v sršenovo gnezdo in poizvedi, kako in kaj. Vprašaj, zakaj se babe pretepajo!»

Rokovnjač se je kmalu vrnil in javil, da leži mlada rokovnjačka Reza vsa spraskana in zmršenih las v šotoru.

«Tvoja baba jo je nabunkala. Očitala ji je, da je tvoja ljubica,» je poročal Rogelj.

Dondež se je dvignil. Njegovo lice je prebledelo. Strašna jeza se je zazrcalila trenutek na njegovem obrazu. Takoj se je pa zopet umiril in odšel počasi k babam.

«Stara! Kolikokrat sem ti že rekel, da miruj! Sam hudič te moti! Vse druge rokovnjaške so mirne. Če se malo sporeko, ni take sile! Ti pa napadaš druge ženske in jih kar pretepaš brez vzroka,» je zakričal Dondež s hripavim glasom, ko je vstopil pri svoji ženi.

«Tiho! Stari zlodej! Ali hočeš, da ti izpraskam oči, prasec zanikarni?» je zavriščala starka.

Dondež se je zarežal:

«Ali veš, kdo sem jaz? Ali pozabljaš, da nisem samo tvoj mož, temveč da sem glavar vseh rokovnjačev? Sama si rokovnjaška, pa še danes ne veš, kakšna je moja moč!»

«Kaj čeljustaš, bedak?» se je zadrla ona. Skočila je k njemu in ga s pestjo udarila v obraz ter kričala:

«Rokovnjačka sem, ampak drugih mi ne boš objemal in gledal!»

Dondežu je bilo dovolj.

«Prekleta baba! Kdaj sem imel katero? Hej, fantje! Skupaj! Skupaj! Zgrabite jo, tovariši! Ona ni več moja žena, pod jelšo poročena! Mojo čast je onečastila, mojo rokovnjaško čast!» je kričal Dondež.

V očeh mu je gorel divji ogenj, ki je vedno bolj plamtel. Njegovo kričanje je bilo zelo divje. Pri tem je pa s pestmi mahal okoli sebe.

Rokovnjači so zgrabili glavarjevo ženo in jo zvezali z vrvmi. Pričela je tuliti. Pristopil je Mihec in ji zamašil usta z umazano cunjo:

«Na cuceljček, baba, da ne boš kričala kakor otrok!» je dejal in jo prav zločno udaril po obrazu.

Še tisti večer je sklical glavar svoje tovariše. Ukazal je napraviti velik ogenj. Pozval je tudi rokovnjaške babe in dejal:

«Ker moja baba sama trdi, da imam drugo, se bom nocoj tudi s to drugo poročil! Ona, Špela, ni več moja žena. Ko prestane svojo kazen, jo izženemo!»

«Živel naš mojster!» so kričali rokovnjači.

Dondež je privedel za roko svojo novo nevesto. Ker je bil on sam za ženina, je moral poročati dolgi Jurij.

Dospeli so do krive jelše.

Nekje v daljavi se je oglasil skovir.

«Slabo znamenje!» je zamrmral Jurij. Drugi se niti zmenili niso za ta krik, ali so ga pa sploh preslišali.

Jur je pričel:

«Dondež, glavar naš! Ali hočeš za ženo našo tovarišico, rokovnjaško Rezo?»

Dondež je dvignil desnico in dejal:

«Vzamem Rezo in živeti hočem z njo!»

«In ti, Reza, tovarišica naša! Ali hočeš za moža našega glavarja Dondeža?»

Ona je odvrnila: «Odslej mož moj Dondež bo, dokler ne pojdem v črno zemljo!»

Jur jima je položil na glavo svoje roke in dejal:

«Odslej sta mož in žena pod krivo jelšo poročena! Dondež, če jo zapustiš, lahko drugo spet dobiš!»

Nato se je pričelo veselo svatovanje. Ko so bili svatje že pijani in je tudi Dondež že omamljen sedel poleg svoje neveste, je prihitela njegova bivša žena. Kakor ris se je vrgla na Rezo in jo pričela praskati in grizti.

«Zdaj mi je dovolj! Zdaj mi je dovolj!» je zarjul Dondež. Zgrabil je Špelo in jo stresel, da je takoj izpustila Rezo. Nato je zakričal rokovnjačem, da so starko znova odvedli in jo zvezali.

Ko so se rokovnjači še veselili, se je Dondež hudobno zarežal. Vzel je iz žepa stekleničico s strupom, ki mu ga je dal Mahne. Natočil je vina in vlil vanj nekaj kapljic. Poklical je rokovnjaško Franco:

«Na, nesi to-le Špeli. Menda je premalo pila? Zato je še bolj jezna. Naj se okrepča!»

Franca je odšla.

Kmalu se je razlegal po taborišču krik: «Špela umira!»

Dondež se ni zmenil. Ostal je pri svoji novi ženi.

Rokovnjači so hiteli k ležišču umorjene ženske. Nekateri so ji privoščili, drugi so se glasno jezili nad svojim glavarjem. Tedaj se je odprla Dondeževa koliba. Golorok je stopil na plan.

«Moja baba je bila in vse pravice je imela! Pa me je tepla in tudi mojo nevesto, katere se nikoli pred zakonom niti doteknil nisem. Divja je bila in strašna! Nikoli mi ni dala miru ne pokoja. Njena ljubosumnost me je morila kakor težka mora. Ne bi je poslal v smrt, če bi ne bil mislil na vas. Ali naj bi jo zapodil, saj med nami ni mogla biti? Kakor hitro bi odšla od nas, bi nas vse skupaj ovadila. Verujte mi, da je moralo do tega priti!» je dejal glavar in se umeknil.

Videl je pa, da mu mnogi niso pritrjevali. Zaskrbljen je šel v koliko, prepričan, da je spet izgubil par zvestih.

Naslednje jutro je res manjkalo Jurija in Roglja. Vzela ju je noč.

III. del.[uredi]

Parizarji.[uredi]

Kdo danes ne pozna težkih voz, parizarjev!

Tedaj, ko so zagospodovali pri nas Francozje, je naš človek prvikrat videl te vozove. Ubogi slovenski kmetje! Imeli so čudne vozove, kolesa niso bila pravilno okrogla, temveč bolj robata, lesena in neokovana.

Ko so zagledali naši očanci parizarje, so se jim kar oči zasvetile. Vsak je dejal:

«To pa, to! To so res vozički, kakor se spodobi! Take moramo tudi mi dobiti!»

Marsikateri kmet je dejal, da bi šel kar nekaj časa delat Francozom tlako, samo da bi si zaslužil tak voz.

Parizarji so pa vozili po cestah, naloženi s francoskim blagom. Trdo so drdrala njihova kolesa, saj so bila železna, dočim so vozovi naših kmetov tako ropotali, da so se francoski oficirji kar grabili za ušesa, kadar so kmetje na njih vozili v dolgi procesiji Francozom blago.

Parizar je postal ideal vsakega posestnika. Vsak ga je hotel imeti.

Marsikje so se domači kovači pridružili Francozom, ogledovali so parizarje in poskušali izpopolniti svoje vozove.

Francozje so bili Slovencem naklonjeni. Pomagali so jim in jih naučili.

Kmalu so znali naši kolarji delati pravilna kolesa, naši kovači pa izdelovati ogrodje in obroče. Prvi Slovenec, ki je imel parizar je bil posestnik Čadež iz Šiške, o katerem smo že pisali, da je imel sina pri vojakih.

Parizar je bil francosko blago. Ker je mož vedno postregel Francozom, kjer je mogel, so mu podarili nov voz.

Nekateri oficirji so poznali Čadeževega sina. Napravili so zdaj očetu to veselje. Prepeljali so mu nov parizar, okrašen z zelenjem.

Čadež se je razveselil. Pogostil je vojake, ki so prišli z vozom in ga pustili na njegovem prostornem dvorišču.

«Par dni naj bo parizar kar tukaj, da si ga vsak lahko ogleda!« je določil Čadež.

Mož pač ni mislil, da bodo dobili na njegov voz piko rokovnjači, ki so včasi napravili kako stvar iz same gole hudomušnosti ali zlobe, čeprav niso ničesar imeli od tega.

«Prvi parizar bomo imeli mi rokovnjači, ne pa Čadežev oče!» je prerokoval Dondež, ko je v Ljubljani zvedel, da ima Čadež nov parizar, ki ga kmetje ogledujejo in občudujejo.

Težko je bilo iz Šiške odpeljati kar parizar. Dondež se pa ni ničesar bal. Če je kaj sklenil, je izvršil, pa če še tako težko, kajti čudno trmo je imel in pogumen je bil.

Ko je stal prihodnji dan parizar še na Čadeževem dvorišču, je prijezdil pod mrak po šišenski cesti kosmat dedec. Ljudje so ga gledali in zmajevali z glavami. Dedec se je grdo držal in se kar s konjem zaletel med ljudi, da so ga pričeli preklinjati.

Tedaj se je nekdo spomnil in zakričal kar glasno:

«To je vendar rokovnjač! Samo poglejte ga! Ali ne gleda, kakor bi samega vraga opeharil za dušo?»

«Pa če tudi sem, kaj ti mar zato?» se je odrezal jezdec in se ustavil sredi ceste: «No, gobezdač, pa pridi sem, da se spoprimeva! Roke me srbe, rad bi ti izpulil predolgi jezik!»

Vsi so umolknili in se ustavili. Jezdec se je zarežal in pognal dalje.

«Jejhata, jejhata! Bog nas varuj! Ta je pa res rokovnjač!» se je opogumil neki star kmet. «Ali ste ga videli? Prav po rokomavharsko je bil napravljen. Menda je to rokovnjaška noša. Take širokokrajnike imajo, da so obrazi kar skriti, pa črno obleko in tiste ogrinjače!»

Zdaj so se pričeli prepirati. Eni so trdili, da si rokovnjač ne bo upal pri belem dnevu v Šiško, kjer ga lahko Francozje ujamejo kakor miško v past. Drugi so pa svojeglavno trdili, da je to pravi rokovnjač.

Neznani jezdec je med tem že dospel do Čadeževe hiše. Razjezdil je in odšel na dvorišče gledat parizar.

Nekdo je opozoril vojake, da hodi okoli Čadeža sumljiv človek. Drugi je poudarjal, da je to rokovnjač, ki ga je treba zgrabiti in zapreti. Par vojakov je res odšlo, da bi aretirali zagonetnega tujca.

Rokovnjač se je baš vrnil z dvorišča in zasedel konja, ko je zagledal vojaka. Pognal je na stransko pot za hišami in v urnem diru odhitel. Vojaka sta nekaj kričala za njim. Ni se zmenil. Vihral je dalje.

Komaj eno uro nato je prijezdil po glavni cesti konjenik v domači gorenjski obleki. Na vozu za njim je sedel kmet in dva francoska vojaka. Vsi so sedeli okoli dveh zvezanih rokovnjačev, ki sta čepela na vozu uklenjena, a usta sta imela začepljena.

Eden teh rokovnjačev je bil kar podoben onemu, ki je prej rogovilil po cesti. Baš tako kosmat je bil.

Voz je drdral proti Čadeževi hiši. Mahoma je zadel ob debel kamen, kolo se je snelo.

Kmet, ki je jezdil konja, je skočil na tla, zarobantil in odšel v hišo k staremu Čadežu. Čadežev očka je sedel za mizo pri večerji. Tedaj so se odprla vrata in vstopil je kmet. Čadež ga ni poznal. Kmet je začel brez oklevanja:

«Dober večer! Vi ste velik prijatelj Francozov. Poglejte, nesreča se nam je pripetila! Voz se nam je pokvaril. Dva najbolj nevarna rokovnjaška tiča vlečemo v Ljubljano. Peš ne marata iti, če ju na mestu ubijemo! Ali nam hočete posoditi vaš voz?»

«Samo parizar je doma, ki sem ga šele včeraj dobil. Ni kaj rad ga ne dam!» je odvrnil stari Čadež in stopil na prag.

Ko je pa videl dva francoska vojaka, se je prijazno nasmehnil in odločil:

«Pa naj bo! Kar vzemite parizar! Ampak še nocoj mi ga morate vrniti! Kdo ste pa vi?»

«Kmet Škafar s Srednje Bele sem,» je odvrnil nagovorjeni.

Ljudje so se zbrali okoli voza, kjer sta bila rokomavha. Zmerjali so ju in jima kazali jezike. Rokovnjača sta jih pa gledala tako žalostno in proseče, da so se kmalu naveličali svoje šale. Prenesli so rokomavha na parizar, ki je kmalu izginil v cestnem prahu. Zadnji je odjezdil kmet, ki se je še enkrat zahvalil dobremu Čadeževemu očetu.

Ko je dospel parizar do poti, ki je zavila na polje, se je okrenil. Že so drevili čez polje po širokem kolovozu.

Daleč na ljubljanskem polju se je parizar ustavil. Kmet, ki je jezdil konja, je skočil na tla. Odvezal je oba rokovnjača in jima ukazal, naj se urno napravita in zgineta.

«Dobro, da se nista izdala, sicer bi vama slaba predla! Ker sta pa znala tako lepo igrati rokovnjače, sta opravila!» ju je pohvalil kmet, ki ni bil nihče drugi kakor Dondež.

Ona dva rokovnjača sta bila dva kmeta, ki so ju zgrabili kar na cesti. Ostali so bili sami preoblečeni rokovnjači. Preplašena kmeta sta se zdaj urno preoblekla v svoje obleke, ki sta jih prej morala pustiti za nekim grmovjem. Brž sta jo mahnila dalje.

«Tako! Dobro smo opravili. Najprej sem se jim pokazal v pravi rokovnjaški podobi, zdaj sem bil pa kmet. Poznal me ni nihče. Pa sem videl tudi tistega nosatega Boštjana iz Pirnič, ki me je prej napadel. Čudno, da si ljudje ne morejo zapomniti obraza, če se le malo spremeni!» je modroval Dondež.

Zapeljali so parizar dale v hosto. Vlekli so ga štirje rokovnjaški konji, pa je še težko šlo po slabi gozdni poti. Še nesreča bi se bila kmalu pripetila, kajti neki konj se je splašil. Komaj so ga ustrahovali. Naposled so morali obstati, kajti konji niso mogli več v parih dalje. Hosta se je zgostila.

Še naslednji dan je Čadež zaman čakal na svoj voz. Oglasil se je pri vojaškem oblastvu v Ljubljani, kjer je zvedel, da ni nihče privedel rokovnjačev.

«Ti cigani! Rokovnjači sami so bili!» se je posvetilo starcu. Žal mu je bilo, da jim je nasedel, pomagati si pa ni vedel.

Kmalu je zvedela vsa Gorenjska, da so rokovnjači ob mraku odpeljali prvi kranjski parizar iz Šiške vpričo francoskih vojakov.

Kaj pa Matevž?[uredi]

Napoleon je pričel zbirati svoje čete. Matevž je služil v ilirskem polku, ki je bil tedaj na Opčini pri Trstu.

Od tukaj so vsi vojaki odkorakali proti Ljubljani. Mladenič je bil zelo srečen, ko je spet zagledal ljubljene domače kraje. Komaj je prišel v Ljubljano, mu je Čadežev, ki je bil že podčastnik, izposloval par dni dopusta. Takoj jo je zadovoljen mahnil na Gorenjsko.

Nekega lepega dne so gorenjski kmetje začudeno ogledovali samotnega francoskega vojaka, ki je pogumno in brezskrbno mahal po cesti, čeprav je marsikateri vojak na samem kar izginil.

Ko je bil že daleč nad Kranjem, je zagledal pred seboj suho kljuse in drobnega možička.

«I, Gregec! Ali si res ti?» je zavpil vojak.

Nagovorjeni se je ozrl. Ko je zagledal Francoza, se je prestrašil:

«S tem ne maram češenj zobati!» je zamrmral in pognal svojega konjiča.

«Ne dirjaj, Gregec! Ali me ne poznaš? Matevž sem vendar, Matevž z dušo in krvjo!» je vpil vojak.

Kokošar je ujel besedo Matevž. Kakor blisk ga je nekaj presunilo. Napel je vajeti, jih potegnil k sebi, da se je konjiček kar vzpel in obstal.

Gregec se je ozrl. Vojak se je približal. Starec mu je pomolil obe roki:

«Matevž! Matevž! Ali je mogoče, da si ti?» se je vzradostil.

«Da, jaz sem, nihče drugi! Kako se imaš, prijatelj moj stari? Kako je z mojo Uršiko?» je hitel mladenič.

«I, čakaj no! Na vse ti ne morem odgovoriti! Menda te ona bolj zanima kakor jaz? Zato pa govoriva najprej o njej! Razcvita se ko nageljček, a žalostna je ko črna gartroža! Fanta pa nobenega ne pogleda. Samo na Matevža misli. Vedno pravi, da se ne bo omožila, če ne bo tebe dobila!»

«Najprej sem k nji namenjen!»

«Pa je ne boš dobil v preddvorski graščini! To brhko punico je vzel stari strmolski gospod, da mu streže. E, veš, pa tudi francoskim oficirjem, ki so menda vsi zatelebani vanjo!»

Starček je pogledal fanta postrani in pomežiknil.

«Da bi le ne bili res preveč zaljubljeni! No, zaupam ji kakor samemu sebi!» je odvrnil Matevž.

«Zdaj greva pa kar skupaj! To bo vesela!» se je navdušil Gregec.

Matevž je prisedel. Konjiček je potegnil in voz je zdirjal proti strmolske gradu.

Cerkljanci so ogledovali Matevža in zmajevali z glavami. Gregca so vsi poznali in se čudili. Ponosen velikan je sedel poleg njega in se z njim prijazno pomenkoval, prav po sinovsko se je obračal k njemu, ga povpraševal in se mu prijazno smehljal. Kdo to more biti? Francoski je, vendar mora biti naš, so si mislili nekateri!

Najbolj so pa bila radovedna dekleta, ko so zagledala zalega Matevža.

On se pa ni brigal zanje. Njegova misel je bila samo pri ljubljenem dekletu.

Strastno je srkal vase besede starega Gregca, ki mu je pripovedoval o dekletu in sebi.

Čez pol ure je Matevžu slonela Uršika na prsih. Oba sta bila vesela in srečna. Žal, da sta vedela, da se morata zopet ločiti!

Popoldne je bilo na strmolskem gradu na obisku par častnikov. Strmolski jim je povedal, da je prišel za par dni na obisk izvoljenec lepe Uršike. Vsi so ga hoteli videti.

Strumno je stopil cerkljanski junak pred svoje višje. Pozdravil jih je in v dokaj dobri francoščini odgovoril na par preprostih vprašanj.

Stari graščak je bil fantovega nastopa tako vesel, da je Matevža obdaroval:

«Mlad si! Privošči si par kozarcev med družbo veselih fantov! Ne bo ti škodilo!» je dejal, ko je mladenič odhajal.

Naslednji dan je bila nedelja. Popoldne je sedel Matevž v cerkljanski krčmi. Fantje ga niso poznali. Zaplotnikov je pripovedoval, kako so Francozje lovili fante v Komendi za vojake:

«Niso napačni ti ljudje! Srce imajo! Ker vedo, kakšni vročekrvneži smo Gorenjci, so jih skusili zlepa dobiti. Prišli so francoski vojaki z biriči v Komendo. Fantje so sedeli v gostilni in pili. Bilo je kakih dvajset. Poveljnik jih je videl in dejal: «Večer je že. Fantje so že nakajeni! Ali ni škoda, da bi se pretepali z njimi. Svojo kri bodo lahko še bolj potrebno prelili! Taki čvrsti junaki so!» Nato je poklical poveljnik krčmarja in mu ukazal, naj da fantom še pijače, da bo on plačal. Biriči in vojaki so se umeknili, da jih fantje niti zapazili niso, le poveljnika je nekdo videl in trdil, da hodi po veži francoski vojak. Drugi so se mu smejali in ga vprašali, koliko kozarcev ga bo moral še izprazniti, da bo videl namesto enega že kar dva vojaka. Krčmar jim je pa nosil vino. Ker pa ni hotel svojih dragih fantov izdati, jim je povedal, da mu je ukazal neki francoski oficir, da jim mora dati vina. «Kaj pa, če nas mislijo loviti?» je dejal Štibilov Tone in vprašaje pogledal tovariše. «Vrag jih vzemi! Pijmo ga! Kaj nas bodo lovili! Eden nas ne bo vjel toliko! Ne bo mu dobro predlo!» Fantje so še dalje pili. Kmalu jih je nekaj zaspalo za mizo, a drugi so odšli proti domu. Zamajali so se po cesti, kjer so padli v objem vojakov. Kar jih je ostalo v hiši in so dremali za mizo in po tleh, so dočakali drugo razočaranje. Biriči in vojaki so namreč vstopili in urno vsem porezali gumbe pri hlačah. Nato so jih hoteli zvezati. Fantje so se pa predramili in pograbili za stole. Vojaki so se nekoliko umeknili, a fantom so tedaj že uhajale hlače na tla. Jezni so si hoteli popraviti hlače in jih zapreti, tedaj so jih pa že pograbili in povezali vojaki.»

«Saj ni tako hudo pri nas! Kar dobro se nam godi!» se je pohvalil Matevž.

«Kdo si pa ti? Tako znan se nam zdiš, pa te ne vemo kam dati,» se je oglasil Zaplotnikov.

«Tisti sem, ki so ga hoteli Francozje v Ljubljani kar za eno glavo prikrajšati. Pa se je zavzel zame sam cesar! Morda boste poznali brniškega Matevža, rokovnjača?»

«O, ti si, Matevž?» so se razveselili fantje in mu molili roke.

Nekdanji rokovnjač se jim je prijazno smehljal in pripomnil:

«Zaplotnikov, ti si baš nekaj pravil o vojaških lovcih. Svarim vas, da se tudi vam kaj takega ne pripeti. Ko sem jo mahal iz Kranja, sem jih srečal blizu Šenčurja. Stavil bi, da so tam kje lovili! Pa tudi k nam jih še lahko zanese.»

«Kaj boš strašil tam, kjer ni treba! Cerkljancev se menda najbolj boje, zato jih najrajši puste v miru. Saj vedo, da znamo pošteno ugrizniti!» je ugovarjal Zaplotnikov.

Baš tedaj so se odprla vrata in pet francoskih pušk je bilo obrnjenih v fante.

«Vidiš ga volka! Zakaj si ga klical?» se je zadri Zaplotnikov in gledal, kje naj uide.

«Zdaj nas pa čaka še ta dobrota. Fantje, kar s stoli nadnje!»

Matevž jih je skušal pomiriti:

«Bodite pametni! Kaj vam bo pa boj pomagal? Kvečjemu bo kdo obležal mrtev, ali pa ostal vse življenje pohabljen! Kdor je junak, naj se ne boji vojaške suknje! Saj nismo babe!»

Fantje še niso bili pijani. Vojakov se niso sicer razveselili. Priznali so si pa, da govori Matevž res pametno. Kaj bi imeli od tega, če bi se stepli. Naposled bi še kakega vojaka ubili, za kar bi se pa morali zagovarjati pred francosko sodnijo, kar ni bilo posebno prijetno.

«E, če nas ste takole lepo presenetili in zajeli, pa nas imejte!» je kriknil šegav Lipe, ki ni imel nobenega svojih ljudi in mu ni bilo preveč hudo oditi.

Vsi skupaj so posedli na vozove, ki so jih odpeljali proti Ljubljani.

Zaplotnikov in Kozlov sta si na vozu mignila z očmi. Zaplotnikov je imel doma očeta bolnega, a Kozlov samo, zapuščeno mater.

Ker so se fantje sami udali prostovoljno, jih vojaki niso zvezali. Ko je voz drdral proti Šenčurju, je Zaplotnikov spet pomežiknil Kozlovemu. Naslednji hip sta že skočila iz voza in izginila v gostem smrečju.

Vojaki so dvignili puške.

Pa jim je smehljaje zamahnil poveljnik z roko, češ, pustite jih, dovolj sreče smo imeli. Bodimo zadovoljni, da smo odnesli tako zdravo kožo!

In tako sta begunca srečno odpetala vojaški suknji. Ostali so se pa zdaj morali dati zvezati, da bi ne dobil še kdo skušnjave in ne pobegnil.

*

Matevža se je njegova mati, stara Bolharica, prestrašila in razveselila. Zelo stara je že bila. Ko ga je zagledala, ga ni spoznala. Prestrašila se ga je, da ji je skledica mleka, ki jo je imela v roki, kar padla na tla in se razbila.

Sin se ji je razodel. Starka je od samega veselja zajokala. Zasukala se je in mu pričela streči. Fant je zadovoljno sedel za javorovo mizo in se okrepčal z okusno kranjsko klobaso in dobrim domačim zeljem.

Matevž je prenočeval doma pri materi. Naslednji dan se je poslovil od nje.

«Nikoli več me ne boš videl!» je tarnala starka.

«Morda pa še, mati. Meni se kar zdi, da bomo še enkrat veseli skupaj na moji ženitnini!»

Odšel je k Uršiki po slovo. Spremila ga je po polju. Obema je bilo tesno pri srcu. Oba sta molčala, pa sta si imela še toliko povedati. Prisluškovala sta nemirnim utripom svojih src, ki sta govorila bolj kakor usta. Dospela sta do gozda. Matevž je omenil zamišljeno:

«Uršika! Menda bomo morali kmalu iz Ljubljane, še te dni. Slišal sem nekaj zvoniti, da pojdemo še daleč. Obljubila si mi nekdaj, da me boš rada imela do konca. Morda ti je težko? Ali mi moreš še enkrat obljubiti, da me boš čakala?»

«Čakala te bom, čakala, pa če se črešnja še desetkrat ospe, preden se vrneš. Nikogar drugega ne maram kakor tebe, za nikogar drugega ne živim kakor zate!»

Matevž jo je objel.

Tiho je šuštela ob poti stara lipa domačo pesem.

Zamaknjena drug v drugega sta korakala zaljubljenca čez polje in si gledala v oči. Uršiki so pričele polzeti debele solze po licih.

«Zbogom moja draga! Srečna bodi! Vrnem se! Ne pozabi me!»

V grmovju se je oglasil kos. Zažvrgolel je svojo pesem, ki se je raznežila med poljem in zadonela ljubljencema na uho.

Še enkrat je Matevž objel ljubljeno deklico. Nato se je kakor pijan zaletel po polju.

Ona je še vedno stala na parobku. Gledala je za njim. Srce je kričalo, ga vabilo nazaj, a usta so molčala. Ni mu hotela še bolj greniti slovesa.

Pred sivim grmom je še enkrat obstal in ji zamahnil. Dvignila je obe roki, kakor bi ga hotela še enkrat objeti. Nato se je okrenila in sklonjene glave odšla nazaj v grad.

Dondeževa smrt.[uredi]

Kranjski sodnik Hrastar se je peljal po uradnih opravkih v Cerklje. Konjiček je počasi lezel čez polje proti Šenčurju.

Vroč dan je bil. Debeli sodnik je udobno dremal na svojem sedežu. Kmet spredaj je večkrat udaril svojo kljuso, ki se pa ni hotela navdušiti za tek, temveč je prav ravnodušno sprejela kmetove udarce in se pomikala počasi dalje.

«Oče, meni se zdi, da se bomo takole vozili do sodnega dne. Voz leze in leze, konj spi pred njim, vi menda spite. No, po pravici in resnici povedano, tudi sam spim in dremljem!»

«Ne bomo več dolgo vozili! Le potolažijo naj se milostljivi gospod!» je tolažil sodnika kmet in spet udaril po svojem konjičku, ki je naposled le postal nekoliko bolj živahen in je urneje pričel stopati po cesti.

Bili so že zunaj Šenčurja. Sredi ceste sta se mahoma pojavila dva kosmata možaka in ukazala kmetu, naj ustavi svojega konja.

«Iz hoste sta prišla. Kar nenadoma sta stopila na cesto. Vajina zunanjost tudi ni posebno prikupljiva. Kaj pa hočeta prav za prav?» je baral kmet in divje udaril po konju. Konj je pa menda slišal besede rokovnjačev, dočim je potrpežljivo prenesel kmetov udarec, saj je mirno obstal.

«Vraga, kaj pa hočeta?» se je spet zadri kmet in se hotel z njima spoprijeti.

«Molči, če hočeš, da ostanemo prijatelji!» se je eden zadrl in pokazal kmetu črno cev pištole. Naslednji hip sta sedela oba poleg njega na vozu in mu ukazala, naj zapelje nekoliko v hosto.

«Kaj pa nameravate? Kam pelješ, tepec?» se je zadrl sodnik nad kmetom, ki je zbegan sedel na vozu.

«Kam vendar pelješ? Jaz vam pokažem!» je spet zakričal Hrastar, ki je bil čudovito junaški mož. Dvignil je svojo okovano palico in hotel z njo udariti po buči prvega napadalca.

Napadeni nasprotnik se je pa baš zadnji trenutek okrenil in prestregel udarec z roko. Obdržal je okovani konec v krepki pesti in se široko režal. To je sodnika še bolj razburilo. Sunil je s palico k sebi in naslednji hip spet lopnil po nasprotniku, ki je pa bil čudovito spreten in je spet ujel palico z roko.

Dobrodušno se je hahljal sodniku in govoril vanj:

«Gospod sodnik Hrastar! Dobro vas poznam! Nikar se ne razburjajte! Hudega mi niste nikoli ničesar storili, zato tudi jaz vam ne nameravam storiti zlega. Samo nekaj vas hočeva prositi. Če naredite na poti majhen ovinek ob gozdu, vam ne bo škodilo. Meni pa ni prijetno, da bi me takega zalotili kakšni francoski vojaki, ki nam niso preveč naklonjeni! Saj menda že veste, kakšne vrste človeka sva?»

«Kaj bosta neki?» je zagodrnjal sodnik.

«Čudno, če ne uganete!»

«Osel kosmati! Dva umazana rokovnjača sta! Ali je to še treba ugibati,» se je zadrl sodnik.

«Ha, ha, ha! Gospod, vi ste dobro ugenili! Dva rokovnjača sta, res je! Če sta pa kosmata osla, ne vem! No, zameriva vam ne, saj smo že večkrat slišali, da imate precej robate besede, a zlato srce, zato sva si pa baš vas izbrala.»

«Ali me hočeta vpisati med svoje umazane tovariše, ali kaj nameravate z menoj, pasje duše?» je poizvedoval sodnik.

Voz se je ustavil pred hosto.

«Takoj vam odgovorim! Vidite tu smo najbolj varni! Midva lahko takoj skočiva v gozd, kjer naju svinčenka ne doseže. Saj vidite, da sva oblečena po rokovnjaško in našemarjena, da naju vsak spozna. Kadar bova pa prišla v Kranj, naju še vi ne boste spoznali. No, te dni smo imeli svoje rokovnjaško zborovanje in Dondež zahteva, da pride človek kot pravi rokovnjač na tako važno posvetovanje. Posedimo nekoliko v travo! Suha je in prijetno se bo kramljalo,» je modroval dolgin.

«No, le hitro mi povejta, kaj želita, zdaj sem se vaju že najedel z največjo žlico. Takihle mož sem kmalu sit!» je dejal sodnik.

«Nikar se ne kregajte, gospod! Vi veste, mi smo pošteni ljudje. Ne! Nismo! Bili smo pošteni in spet hočemo postati!» je popravil dolgin.

«Veste, gospod sodnik! Jaz sem suhi Jurij ali predoselski Jur. Tale je pa moj tovariš Tilen. Pošten je kakor suho zlato. Rokomavharji so ga po sili spravili s seboj, da jim je koval konje. Pa železje je zvaril za prvi slovenski parizar, le pomislite, tudi to je nekaj!»

«Kaj čenčaš vendar? To me vse skupaj nič ne briga. Povej mi, kaj želita, da grem potem dalje! Nimam časa kakor rokovnjači, ki slednji dan ukradejo Bogu štiriindvajset ur časa!» je kipelo iz sodnika.

«Torej midva sva rokovnjača,» je poudaril Jur. «Tega življenja sem pa že naveličan. Pa tudi našega glavarja sva oba čez in čez sita! Meni se kar dozdeva, da bo ta dedec enkrat kar na lepem znorel! Samo popiva in razgraja, ali pa vrši take napade, da jo bo enkrat skupil za zmerom. Sam naj se peča s svojim ropom! Midva sva ga sita!»

«Me veseli! Le pošteno začnita živeti! Menda sta se vseh ropov že naveličala in nasitila krvi. No, res nikoli ne škoduje! Ampak, kaj imam jaz pri vsem tem?» je poizvedoval sodnik.

«To je pa takole! Na Dondeževo glavo je razpisana visoka nagrada. Midva bi si rada zaslužila tisto nagrado, a obenem zaslužila tudi najino prostost. Vi nama preskrbite prostost! Vi se zavzemite za to, da bova oproščena, da se bova lahko sprehajala makar opoldne brezskrbno po kranjskem trgu! Midva vam pa preskrbiva našega glavarja!»

Sodnik ju je zaničljivo pogledal. Bil je sovražnik rokovnjaške nadloge, a ponašanje teh njegovih prisiljenih znancev mu ni ugajalo:

«Ne verjamem vama! Kdo bo izdal svojega glavarja? Pravijo, da ga imajo rokovnjači radi, da bi dali zanj kri in življenje! Kdo se bo potem predrznil izdati ga in izročiti v roke pravici? Čul sem, da je rokovnjaško maščevanje strašno. Tistega bednega hlapčka, ki so ga obesili, sem sam videl. Sirotej je končal nad mravljiščem strašne smrti. Ne! Ne! Vidva imata kak drug hudoben namen, zato sta me spravila semkaj!»

«Ne! Verujte nama! Dondeža smo se že vsi naveličali. Res ni nihče od nas preveč prida človek, ampak ta Dondež je prava zver. Vedno bolj divji postaja. Več ljudi je že umoril. Svojo staro je pa baš na večer, ko se je z drugo poročil, zastrupil kot podgano.»

«Glej, glej! Kako to čudno zveni! Glavar tak ubijalec, a njegovi tovariši same nedolžne ovčice! Koliko sta jih pa že vidva spravila na drugi svet? Kaj? Kar po resnici govorita!» je izpraševal sodnik.

«Jaz nisem še nikogar ubil in ga tudi ne bom! Močan sem ko bik, a tudi mehak kakor vosek! Še živalica se mi smili!» je trdil krepki Tilen. «Pa tudi ni nimam proti temu, če pustite Dondeža pri miru! Naj živi revež! Saj ga vest grize za njegove grehe! To mi pa lahko verjamete, da sem popolnoma nedolžen človek, da sem bil samo rokovnjaški kovač. Zato vas pa prosim, da bi se zavzeli zame, da bi ne bil kaznovan, če se prikažem na dan! Kajti rokovnjači so me šiloma odpeljali, a zdaj sem jim srečno odpetal,», je pripovedoval Tilen.

«Tilen, ti si šema! je zakričal Jur. «Le Dondeža primite, pomagala vam bova. Tisti krajcarčki bodo kot maslo prav prišli!»

«Vprašal sem, ali sta koga ubila. Na to mi odgovori tudi ti!» je zarentačil sodnik.

«Jaz? Hm, kaj hočem? Res sem enega lopnil,» je priznal Jur. «Ampak sam nisem kriv! To je tista prekleta gorenjska kri, ki takoj vzkipi. Ubil sem francoskega vojaka, ki je stal pod oknom moje ljubice. Sama prekleta nesreča ga je privela tjekaj. Prehitro sem ga zagrabil! Nič nisem vprašal, kako in kaj. Pa je bil fant nedolžen, kar sem zvedel, ko je ležal že mrtev v travi. Da, da! Tista norša, noršasta! Niti mojih skrbi in težke vesti ni bila vredna, še manj pa človeškega življenja!»

«Zdaj pa misliš, budalo, da te bom kar jaz oprostil in zlezel namesto tebe na vislice? O, kako se motiš!» se je razhudil sodnik.

«I, kaj tisto! Ampak prosiva vas samo, da bi naju poskusili rešiti. Hvaležna vam bova, prav iz srca hvaležna! Nikomur ne bova več skrivila lasu!»

«To se tako razume! Ali misliš, da jih boš še par pobil, potem pa dobil odpuščenje, pa menda medaljo in nagrado? Kam pa misliš, teslo rokovnjaško!» se je repenčil Hrastar. Nekoliko pomirjen je dodal:

«Naj bo! Ker sta me tako ljubeznivo speljala v hosto, kjer sta mi velikodušno pustila življenje in prostost, bom že poskusil. Poročal bom višji gosposki. Toda obljubiti vama ne morem ničesar. Kovača bomo menda že spravili venkaj! Ampak s teboj bo trda! Kako moreš zaradi bebaste punčare umoriti poštenega vojaka kakor kakega petelina? Čudni ste ljudje. Kam naj vama pa pošljem odgovor?»

«Nikamor! Čez dva meseca se bo oglasil v vaši pisarni star kmet, ki vas bo vprašal, kako in kaj. Kar njemu povejte!»

«Dobro! Če bomo kdaj tako nesrečni, da se vrnejo stari časi in nas dobi spet Avstrija, tedaj boš tudi ti oproščen, če ne prej! Sicer pa bolj škoda te vlade kakor tvoje buče. Bog živi Francoze!» je zavpil sodnik in sedel nazaj v voz.

«No, gospod, nikar naju ne pozabite!» je še enkrat zakričal Jurij, ko je voz že odhajal.

«Težko bo kaj!» je zagodrnjal Jur. «Ta medved se bo slabo zavzel za naju. Ampak pogumen je! Menda se mu Dondež smili, kajti povsod vedo, kakšnega junaka imamo za glavarja,» je modroval Jur.

«Če naju je pa potegnil, mu ne bo dobro! Enkrat ga že še srečam. Pa se bova zmenila bolj po rokovnjaško. Če je prav korajžen dedec, ga bom namlatil, da me bo pomnil!»

Tilen je na vse to molčal. Jur se pa še ni umiril:

«Veš kaj? Najbolje storiva, če jim čimprej preskrbiva Dondeža! Če bodo imeli njega, bodo zadovoljni in midva tudi. Ti boš dvignil tisti denar za njegovo glavo, pa ga bova delila!»

«Ne maram Judeževih tolarjev!» je dejal Tilen.

«Tilen! Ti si čuden človek! Po vsej sili nočeš sreče. Pri rokovnjačih bi bil lahko dobil Dondeževo sestro, taka je, kakor bi bila v enem dnevu zrasla. Ti si se je pa otepal z vsemi štirimi.»

«Ne maram rokovnjačke! Če ne dobim poštene žene, tudi rokomavharice ne maram!»

«Ampak denar boš vendar vzel, ne bodi smešen!»

Tilen je molčal.

Jurij je odslej samo premišljeval, kako bi dobil Dondeža v pest. Svojih tovarišev ni hotel izdati, a glavarja bi rad izročil rokam pravice. Nikoli ni mogel pozabiti, kaj je naredil Dondež s svojo ženo, ki je bila Jurijeva sestrična.

Ko se je Jurij tako potepal okoli, je slučajno naletel v kranjski okolici na nekega kmeta, ki je iskal hlapca. Ponudil se mu je. Kmet ga je sprejel.

Dondež ni slutil, da ga namerava Jurij izdati. Vedel je pač, da je jezen nanj. Da ga bo izdal Jurij, ki je bil po mnenju glavarja eden njegovih najbolj zvestih, si ni mogel misliti, čeprav je Jurij odšel brez slovesa iz rokovnjaškega tabora.

Dondež si je sam spletal vrv nad glavo. Bil je prevelik junak in preveč zaupljiv, da bi izgubil vso vero v svoje tovariše. Pa tudi na ženo ni mislil, da bi bila zmožna izdaje. Zaradi nje je umoril svojo prejšnjo ženo.

Dondeževka je pa bila zlobna ženska. Le navidezno je bila mirna in dobrodušna. V resnici pa je imela v sebi samega zlodeja. Preden se je prihlinila rokovnjačem in prišla v njihov tabor, je živela med cigani, kjer se je kar mimogrede otresla nekega svojega ženina, ki ji ni bil zvest. Izbrala si je drugega fanta, ki je njenega cigana ubil.

Pri Dondežu je opazila, da se premalo briga zanjo, čeprav si je morala priznati, da jo ima dedec rad.

Ker je postajal včasi tako divji, se ga je tudi ona bala. Spočetka ji ni ničesar hotel, ni se je doteknil. Kesneje pa je tudi njo tepel, če je prišel do nje. Vpil je nad njo:

«Rokovnjaška baba si! Danes ješ pečenko in piješ vino, jutri goltaš solze in dobivaš udarce! Ali ni to pristno rokovnjaško življenje? E, veš ljubica! Dobro poznam babe! Predobro! Danes tolčem po tebi, a jutri me boš zato desetkrat raje imela. Kaj za to, če te malo nakoličim. Ni ljubezni brez bolečine!»

Ona se je jezila, škripala z zobmi, se poskušala braniti. Vse ji ni ni pomagalo. Njen krepki dedec jo je sukal v roki kakor lahko igračico in se ji divje režal.

Ko jo je prvikrat nabunkal, mu je odpustila. Mislila si je:

«Dedec je pa prismojen! Danes me je udaril. Jutri mu bo žal. Kesal se bo in pazil, da se me nikdar več ne dotakne!»

Pa se je pošteno zmotila. Reza pa ni poznala svojega divjaka in njegove narave! Odkar jo je prvikrat udaril, je to pričel ponavljati. Prihrumel je pijan nadnjo in pričel udrihati po nji.

Ona je molčala. A v njenih očeh, ki so se večkrat divje zaiskrile kakor oči mačke, je odsevalo skrito sovraštvo. Nikoli ni pokazala, da sovraži Dondeža. Skrivala je svoje občutke in samo čakala prilike, da se nad svojim možem maščuje.

Ko je neki ponedeljek še pred zoro Dondež vstal in dejal ženi, da gre v Kranj s konji na sejem, ga je prosila, naj jo vzame s seboj.

«Pa pojdi, baba sitna, če mi moraš viseti povsod na vratu!» ji je odvrnil. Potem se je pa spomnil:

«Le pojdi, Reza, le! Saj mi boš še prav prišla! Tebe v Kranju ne poznajo tako kakor mene, te bom lahko kam poslal!»

Zajezdila sta dva konja, druga dva je glavar privezal poleg sebe in že so zleteli. Ko sta prišla Dondež in njegova žena na Hujansko gmajno nad Kranjem, je na zvoniku kranjske cerkve že odbila osma ura zjutraj.

«Tebe skoro nihče ne pozna! Pojdi na živinski trg in poišči našega mešetarja. Če ga ni na trgu, poglej po kranjskih gostilnah! Nekje ga bos že dobila, saj Lukca Brenka vsi poznajo, posebno še, odkar je bil od rokovnjačev zaznamovan. Še čudno, da nam je odpustil in se sam prišel ponujat. Se pa vidi, da je pri nas dosti zaslužil! Torej le pojdi, jaz te pa kar tule počakam!» je zaključil Dondež.

Ko je Reza že odhajala, je še kriknil za njo:

«Pa nikar se ne spuščaj v pogovor s kakimi našimi tiči, ki so nam odleteli iz gnezda! Sama veš, da jim preveč ne smemo zaupati, čeprav vem, da nas ne bodo izdali. Pa kmalu se vrni!»

Zala rokovnjaška je hodila po Kranju. Iskala je mešetarja in druge znance. Za mešetarja je vedela, da ga bo dobila, saj je že pred tedni obljubil Dondežu, da pride na sejem. Ona bi pa rada našla še kakega drugega znanca, da bi se z njim kaj pomenila.

Spomnila se je na Jurija. Svoječasno je lazil za njo. Vedela je, da je jezen na glavarja, pa tudi nanjo, saj je bila prva Dondeževa žena njegova sorodnica. Upala pa je, da si bo že pridobila njegovo naklonjenost in se maščevala nad svojim možem.

Ko je postopala po Kranju, je njen pogled bolj iskal Jurija kakor mešetarja, in upala je, da pride na sejem.

Hotela se je že vrniti na živinski trg, poiskati mešetarja in oditi nazaj k možu, ko se je skoro tik pred njo pojavila suha Jurijeva postava.

Zavpila je nad njim:

«E, motovilo, ali si na nas že čisto pozabilo?»

Jurij je čul znan glas in se obrnil. Zagledal je rokovnjaško in se kar prestrašil.

«Morda so me že izvohali in vedo, kaj nameravani. Ne bojim se jih, ampak nad mravljiščem bi ne maral viseti!» si je dejal in se rokovnjaški široko zarežal.

Ona je dospela do njega, ga sunila v bok in se mu prešerno in poredno zasmejala:

«Jur! Ti si pa res mož! Tako hitro si obupal. Sram te bodi! Ali ne poznaš rokovnjaške babe? Če ti je všeč, si jo sam vzemi!»

Jurij jo je debelo gledal, sam ni vedel, kaj odvrniti.

Ona mu je pa dejala še tiše:

«V pravem kraju sem te našla. Tu na Pungrtu ni ljudi. Lahko se vse pomeniva! Ne misli, da se šalim! Pomagaj mi, da se rešim Dondeža! Menda se me je že naveličal. Jaz sem se njega še bolj!»

«Kakor strela iz jasnega si skočila semkaj! Jaz niti povedati ne morem, kako mislim!» je kriknil Jurij, ki se je še vedno bal Izdaje.

«Ali še veš Jur, kako si mene in Dondeža pod jelšo poročal? Ko si mi dal roko, si jo tako krčevito stisnil, da me je zabolelo do solz. In tedaj sem vedela, da me ne boš zlepa pozabil, čeprav postanem divja žena poglavarjeva. Pa kaj sem vendar tedaj hotela. Ali ni bilo tako najbolje, če sem hotela ostati pri rokovnjačih? Zdaj si želim proč, moram priti proč! Proč od teh ljudi, daleč od tega svojega strašnega divjaka, ki me samo tepe in vse noči prevpije in prenori! Pomagaj mi! Odpraviva ga! Spraviva ga v ječo!»

«Baba! Skušaš me! Beži, skušnjava! Poznani te. Lepa si kakor angel, a hudobna kakor hudič! Ujeti me hočeš in potem prepustiti na milost in nemilost svojemu dedcu, da mi bo rezal pasove iz hrbta. Ne bojim se preveč smrti, a v Dondeževih rokah se ne maram znajti! Krepak sem in silen, a on je proti meni hrust! Stare me kakor oreh!»

Ko je to govoril, je pačil svoj obraz. Reza ga je že namrežila, strast se je porodila v njem. Komaj je podil babo od sebe.

Ona se mu je laskala in nadaljevala:

«Bodi vendar pameten! Nobene nevarnosti ni zate. Tudi te nikamor ne vabim. Dondež je danes tukaj s konji. Z mešetarjem se bo pogajal. Saj veš, da brez konjske kupčije ne more živeti! Menda bi bil laže brez babe kakor brez svojih konj! Na pečinah, nad Hujansko gmajno leži. Jaz poiščem mešetarja in mu rečem, naj pride čez dobro uro za menoj. Ti pa skočiš takoj po biriče. Preden pride mešetar, bo že Dondež romal zvezan proti Kranju, kjer imajo dobre ječe a tudi dobre straže, kajti zdaj se ne bo nihče za Dondeža zavzel in ga osvobodil. Vsi so ga siti! Predivji je. Včasi se spozabi nad tovariši, še te bije kakor pse, nori in podi od sebe svojo ranjko. Mene pa pretepa in grize, da mi je znoreti!»

«Zakaj pa te je poslal v mesto?»

«Ali naj sam gre, da ga bodo zgrabili? Sicer je pa postal zelo nepreviden. Menda se še smrti preveč ne boji, kadar ga prime njegov čas. Nazadnje bi se še sam izdal, če bi bili tedaj v bližini francoski biriči. Pa bi imeli nagrado, ki je razpisana na njegovo glavo! Po vodi bi vse splavalo. Torej, kar hitro pojdi in ga naznani ter privedi vojake! Potem bova pa zarajala midva. Če hočeš, se poročim še cerkveno s teboj! Bo bolj držalo. Glej, da se zadnjo minuto ne skesaš! Opoldne jo pa mahneva brez Dondeža dalje. Čakala te bom za Krčonovim skednjem nad Šenčurjem!»

«Še zdaj ti ne morem ni kaj verjeti! Babe ste zvite!»

«I, kako naj te pa prevaram? Francozi te ne bodo poznali na prvi hip, na nosu nimaš zapisano, kaj si. Sicer si pa zdaj hlapec in ne rokovnjač. Pri Dondežu je drugače. Ves svet ve, kakšna gora je in kako je močen! Ti pa ne vzbujaš nobene posebne pozornosti!»

«Dobro! Pa pridem! Ampak, če si me nalagala, ti povem, da ne bo šla samo moja glava, če sem izdan, ampak tudi tvoja, pa če jim uidem skozi vodo in ogenj, dosegel te bom!»

«Čuden si! Če me imaš rad, mi boš zaupal! Kako moreš tako govoriti? Ali se tako po rokovnjaško razodeva ljubezen, ali kaj? Le pojdi in zadovoljen boš z menoj!»

Podala mu je svojo lepo oblikovano roko, pokazala drobne bele zobe in odhitela nazaj na trg.

Jurij je gledal za njo. Okleval je. Naposled je pa globoko vzdihnil. Odločil se je. Počasi je mahal naznanit Francozom, da je v bližini najnevarnejši rokovnjač, sam divji glavar Dondež.

Med tem je pa ležal na Hujanski gmajni pod visoko jelko glavar rokovnjačev. Strmel je v reko Kokro pod seboj in besedičil:

«Ne vem, zakaj se danes tolikokrat spomnim na starega Krajčka. Že zjutraj, ko sem se napotil, sem ga videl v mislih. Zdaj že spet. Prav takole je ležal nad Kokro kakor zdajle jaz. E, ni mu bilo baš prijetno tiste zadnje ure v Šmajdovem gradu! Kako lepo šumi pod menoj Kokra! Šumi in poje tiho, mirno, da kar uspava človeka. Kar milo mi postane, če jo poslušam. Na svojo mladost se spomnim, pa na mater, ki me je že otroka zapustila in umrla. Pa sem postal rokovnjač. Sam nisem vedel, kdaj sem se tako razdivjal in celo moril ljudi. Ej, ej! Bedni rokovnjači smo, miru in pokoja ne poznamo! Naše glavice nam vedno trepetajo na ramah v večni nevarnosti, da jih ne izgubimo! Pridi k meni, vranec moj dragi!» je kriknil lepemu črnemu konju, ki ga je vedno jezdil.

Konj je pridirjal.

«K meni se vlezi, živalca zvesta!» je ukazal Dondež in mu zamahnil s prstom. Konj se je takoj spustil v travo in naslonil svojo glavo na mogočna rokovnjačeva prsa.

«Ej, konjiček, prijatelj moj najzvestejši, kdaj se vendar spočijeva midva? Menda nikoli. Oba sva črna rokovnjača nemirne krvi. Oba žene po svetu usoda brez oddiha!»

Konj ga je žalostno pogledal s svojimi velikimi očmi.

«Le glej me, le! Vem, da si mi zvest! In rad te imam! Nate, samo nate lahko brezskrbno naslonim svojo glavo, na drugega pa na nikogar ne! Vse zaupanje sem izgubil v svoje ljudi. Vsi so hinavski in zahrbtni! Včasi mi pride, da bi vse pustil, prav vse razen tebe! Pograbil bi denar, kar sem ga naropal, in odjezdil s teboj dale po svetu. Pa ne morem! Privezala me je k sebi ženska. Pa še misli trapa, da je ne maram. E, če jo bijem, ji ne bo škodovalo, saj vem, da ni kaj prida. Toda rad jo imam, preveč rad! Kako to, da se baba tako dolgo ne vrne s tem smrdljivim mešetarjem? Nazadnje se bo koza še zaljubila vanj. Rokomavharice so pa sramota naših poštenih deklet! Zdaj pa vendar nekdo lomasti skozi veje. Menda je res mešetar!» je zaključil Dondež in prisluhnil.

Zagledal je Rezo z mešetarjem.

«O, Dondež! Zdavnaj te že nisem videl! Kar pogrešale so te moje oči!» je hitel mešetar. «Menda si tudi ti že menil, da niso moje kosti ve cele?» je zbodel glavarja, saj je vedel, da so mu na Dondežev ukaz pri Jelenu puščali kri.

«Ne žlobudraj neumnosti! vedno si me sleparil, kjer si bil le poleg! Jezen sem bil pa nate, pa ne brez vzroka! No, dobil si svoj delež, zdaj pozabiva! Sam se ti nisem silil. Rokovnjaške kupčije pa niso slabe, zato jih ne moreš opustiti. Saj te imam sicer kaj rad, ker vem, da si eden onih zanesljivih, ki nas ne bo nikoli izdal!»

«Tisto pa ne! Čemu neki? Kaj mi mar rokovnjači? Kupčija je kupčija! Če napravim z rokovnjači dobro kupčijo, zakaj pa ne? Ali ima kdo na hrbtu zapisano, da je rokovnjač? Če pa jaz vem, da je, ni treba, da bi komu pravil, da vem nekaj, kar nikogar prav ni ne briga!» je govoričil mešetar Lukec Brenk in žvečil smrdljivo črno cigaro.

Mahoma je zabobnal v bližini biriški boben.

Dondež je skočil kvišku. Pripognil je vejevje in videl, da je od vseh strani zajet.

«Jur je dobro izvršil svojo nalogo,» si je dejala Reza in se potuhnjeno smehljala.

«Vrag vas vzemi!» je kriknil Dondež z divjim glasom. Izza pasa je potegnil dolg nož. Od daleč je videl biriče in vojake.

«Kako so mogli vedeti zame?» ga je presunilo vprašanje. Nezaupno je pogledal svojo ženo.

«Ti si me izdala!» je kriknil. Priskočil je k nji in ji hotel poriniti nož v prsa.

Glasno je zakričala in se mu umaknila.

«Ne boste me dobili!» je zavpil Dondež, pogledal v Kokro in se obrnil:

«Reza! Zakaj si to storila?»

Njegov glas je bil mehak, žalosten.

«Vendar sem te rad imel in zaradi tebe bi še želel živeti!»

Objel je vrat svojega konja. Vojaki so se bližali, krog se je ožil.

«Moj zvesti vranec, ti moj edini!»

Hipoma se je pognal nanj:

«Pojdiva v smrt!»

Konj je pokimal, kakor bi ga bil razumel. Dondež se je okrenil. Nameraval je prodreti krog, pa če bi poginil.

Pa je videl povsod puške obrnjene proti sebi.

«Brezpomembno!» je zamrmral.

Spet se je obrnil. Konja je potegnil par korakov nazaj in zavpil:

«Pojdiva, prijatelj moj!»

Zdirjala sta proti brezdnu.

Vranec je nad prepadom divje dvignil prednje noge. Že se je pognal čez pečine.

Začul se je votel udarec. Kokra je zabobnela in zahrumela. Nesrečni rokovnjaški glavar je obležal v dolini mrtev.

V Rusiji.[uredi]

Matevž je kmalu odšel iz Ljubljane. Francoski cesar je združeval svoje čete za nameravani pohod na Rusko.

Matevž je odkorakal s svojimi tovariši proti Štajerskemu. Hodili so dnevno po deset ur. Iz Ljubljane so odšli čez Domžale, Trojane na Celje in po Dunajski cesti proti Mariboru ter dalje na Dunaj. Dolga je bila pot. A vojaki so korakali dan na dan, dalje in dalje.

Za njimi so morali tudi oni mladeniči, ki so jih Francozje polovili v vaseh. Do Dunaja so ostali mnogi v svojih oblekah, a tam so jih preoblekli v francoske vojake.

Dospeli so na Poljsko, kjer so krmili svoje konje kar z ržjo. Nato so jo mahnili v Rusijo. Nekateri generali so Napoleonu odsvetovali prodiranje na Rusko. Svarili so ga pred strašno zimo. Cesar jih pa, žal, ni hotel poslušati.

Med potjo v globoko Rusijo so se vedno vršile le manjše bitke. Pogumni Francozi so junaško prodirali dalje. Do večje bitke ni zlepa prišlo, kajti Rusi so pa sami računali s svojo zimo in vedeli, da jim bo ona najbolj pomagala. Na neizmerni ruski ravnini je Napoleon s svojim štabom zašel. Ker niso mogli najti glavne ceste, so se obrnili na nekega ruskega kmetiča, ki je bival v svoji koči daleč proč.

«Očka, povejte nam, kje drži bližnjica na glavno cesto,» so ga vprašali častniki po svojem tolmaču.

Kmet jim je povedal.

Nekateri mladi oficirji so se z njim pošalili. Eden mu je pričel črtati s kredo črte po roki.

«Zakaj te črte? Kaj to pomeni?» je vprašal kmet.

«E, dragi batjuška!» je preložil tolmač.

«Mi smo Francozje, največji nasprotniki tvojega dobrega cesarja! Te črte s kredo pomenijo, da si izdajalec, ker si carjevim sovražnikom pokazal s to svojo roko pot! Gorje bo zdaj tvojemu vladarju! Gorje kakor še nikoli!»

Kmet je prebledel:

«Tega nisem vedel! Kaj, da je moja roka izdajalska? Če je izdajalska, je ne maram, ne bom je več nosil!» je zakričal, potegnil izza pasa svojo kratko sekirico in si z enim mahom odsekal roko.

«S takimi ljudmi bi si upal podjarmiti ves svet!» je dejal Napoleon. Sklenil je za kmeta skrbeti. Baje je dobival res cesarsko podporo še potem, ko je veliki Korzičan že počival v grobu na otoku svete Helene.

Še en primer moramo omeniti! Kajti tudi tu se očitava pravičnost francoskega cesarja.

Ko so korakale francoske čete v notranjost Rusije, je dospel Napoleon s svojimi v neko rusko vasico. Začudil se je, ko je zvedel, da imajo tu Rusi svojo službo božjo kar v neki kmečki hiši.

«Ali nimate cerkve?» je vprašal občinskega predstojnika.

«Imamo jo, oziroma imeli smo jo. Pa so prišli tvoji vojaki, med njimi neki narednik, in ta nam je cerkve zažgal,» je pripovedoval župan.

«To ni mogoče!» se je začudil cesar.

«In vendarle je res! Pa to še ni vse. Divji narednik nam je brez vsakega povoda ustrelil tudi neko žensko.»

Napoleon je takoj ukazal poiskati dotičnega narednika. Res so ga dobili.

Cesar ni mnogo obračunaval z njim. Prepričal se je, da so bile navedbe vaščanov resnična in takoj ga je ukazal ustreliti.

Narednik je bil mrtev in ruski kmetje so hvalili strogo pravičnost francoskega cesarja.

Francoska vojska je drzno prodirala v Rusijo. Dokler ni bilo snega, je bilo dobro. A pričeli so se kmalu sneženi viharji. Ubogi vojaki so imeli zdaj dva sovražnika, Ruse in mrzlo rusko zimo, ki je bila pa najopaznejši sovrag.

V glavni bitki pred Moskvo je prav za prav Napoleon porazil rusko vojsko.

Tedaj je rešil svojo domovino krvoločni guverner Moskve. Mesto je bilo leseno. Dal ga ja na štirih straneh po svojih vohunih zažgati.

Tisoči nesrečnih Rusov domačinov so našli smrt v ognju. Zgorelo je pa tudi mnogo Francozov, ki so mesto zavzeli. Neusmiljeni guverner je pa kilometer od mesta oddaljen opazoval prizor z daljnogledom v roki.

Nad tem činom je bil razsrjen sam ruski car, saj je ta požar uničil mnogo njegovih zvestih.

Naposled so bili nesrečni Francozje popolnoma poraženi v bitki pri Berezini.

Razkropljene čete so se v neredu vračale nazaj na Poljsko.

Med temi bednimi beguni je bil tudi naš znanec, brniški Matevž, ki so mu ruske krogle sicer prizanesle, a mu je še vedno pretila divja zima s svojim neusmiljenim mrazom, pa tudi glad.

Vojaki so blodili nazaj. Nekateri so popolnoma izgubili vsako smernico. Mnogi so obležali zmrznjeni v hostah. Druge je zmagal glad, da niso mogli dalje in so se morali kar udati usodi na milost in nemilost ter v strašni zapuščenosti čakati svojo zadnjo uro.

Matevž je taval po neki hosti. Povsod okoli je ležal debel sneg. Mladenič je bil že ves izčrpan. Komaj se je še premikal. Tedaj je začul šibek glas:

«Pomagaj mi, general sem!»

Zagledal je v bližini pod nekim drevesom starega oficirja. Zaletel se je proti njemu. Trenutek se je oddahnil. Nato je dvignil starčka s poslednjo silo. Skupaj sta zatavala po snegu, oba trudna in izčrpana. Nikjer ni bilo videti steze, ne hiše. Vse je bilo belo, mrtvo.

Naletela sta na ustreljenega ruskega vojaka.

«Morda ima kaj pri sebi? Ta pa ni umrl zaradi lakote,» je spreletavalo Matevža. Pregledal ga je. Res je našel v njegovem žepu steklenico in košček kruha. V steklenici je bilo par požirkov žganjice. Takoj sta se z generalom okrepčala. Nekoliko laže sta šla dalje. Pa se ju je vedno bolj loteval obup. Gozd se ni nehal. Vlekel se je v brezkončnost, vedno enako bel.

Spet ju je pričela mučiti onemoglost. Stari general je bil že tako slab, da ga je Matevž komaj vlekel s seboj. Na par korakov sta že morala počivati.

General je pričel bloditi. Govoril je o svojem domu, o svoji mrtvi ženi ter o lepi hčerki, ki jo je imel doma. Njegove vročične oči so se smehljale.

Tudi Matevžu je bilo vedno težje. Najraje bi zakričal od same bolečine in zapuščenosti. Saj se je spomnil na lepo Gorenjsko in na svojo Uršiko, ki je pa ne bo nikoli ve videl.

Ta misel ga je navdajala z obupom.

Da, da, Uršika hodi zdajle po gradu in misli naj, ki se zdajle bori s poslednjimi silami s smrtjo in ga morda jutri ne bo več med živimi. Ona ga bo pa čakala in upala, medtem ko bodo njegove kosti že trohnele v Rusiji, v tem zapuščenem gozdu.

General ni mogel več dalje. Matevž ga je hotel nesti. Bil je prešibek. Spustil ga je na tla. Premišljeval je, kaj naj stori. Tedaj se je stari vojak predramil. Nasmehnil se je.

«Čuj me, mladenič moj, in ubogaj me!» je zaprosil starček.

«Kmalu moram umreti. Ti si krepkejši, morda prebiješ. Pojdi junaško dalje, dokler moreš. Jaz sem udan v svojo usodo. Ko umrem, mi sleci suknjo. Topla je, mnogo boljša kakor tvoja. Obleci jo! Preišči moje žepe! Našel boš v njih pismo na mojega dobrega otroka. Shrani ga, če se vrneš domov, ga odpošlji! Denar, ki ga boš našel pri meni je tvoj! Pokrij me s svojo suknjo in pojdi dalje. Če naletiš kmalu na ljudi, se pa vrni in me pokoplji ter zaznamuj kraj, kjer bodo trohnele moje kosti! Ali obljubiš vse to?»

«Obljubim!»

«Hvala ti, mladenič!» je vzdihnil starček s pojemajočim glasom. Podal je Matevžu roko.

Še enkrat se je dvignil in zamrmral:

«Živela domovina moja! Hčerka, kje si?»

Nasmehnil se je, padel nazaj in obležal mrtev.

Matevž se je sklonil nad njim. Življenje je odplavalo. Slekel je generalovo suknjo, spravil denar in pisma, pokril starčka s svojo suknjo in nalomil dračja ter ga nametal nanj.

Silno je postal truden. Kako rad bi legel v sneg, a vedel je, da se potem nikoli več ne prebudi. Polagoma je šel dalje. Hodil je še par ur. Naposled se je še komaj premikal. Pred nekim drevesom je obstal. Skušnjava, da bi se odpočil, je postajala vedno silnejša.

Še enkrat jo je premagal in se popolnoma izčrpan opotekel dalje.

In tedaj so se pričele porajati pred njim jasne slike. Spomnil se je generala, ki je fantaziral, preden je umrl. Spomnil se je tudi, kako so mu pravili nekdaj stari ljudje, da zagleda človek pred smrtjo še enkrat vse svoje življenje pred seboj jasneje, kakor si ga sploh more misliti.

«In zdaj je torej končano? Smrt se bliža!» je šepnil.

Mahoma je videl, da je spet otrok, ki leta po domači hosti in drzno pleza po skalah.

Že je postal fant in prestopil k rokovnjačem. Rešil ga je Napoleon. Postal je vojak. Odšel je na vojno, in zdaj koraka po neizmernem gozdu, sam ne ve, kam. Le to ve, da mora dalje, da hoče ubežati strašni smrti.

Med vse njegove misli se je pa vpletala podoba Uršike.

Obstal je spet sredi snega.

Dobro je videl pred seboj velesovsko cerkev. V bližini se je hipoma dvignila iz tal. Začul je brnenje zvonov. Praznično so potrkavali v tej divji samoti.

Odprla so se cerkvena vrata. Na pragu se je pojavila Uršika.

Poleg nje je stopal ženin. Ozrl se je vanj in se vprašal:

«Ali sem to jaz?»

Stresel se je. Dve prazni črni očnici je zagledal. Njegova Uršika je prišla iz cerkve z mrtvecem.

«To sem jaz!» je presunilo Matevža. «Ne, ne! Ni res! Ne sme biti!» se je branil s poslednjo silo. Pričel je kričati na pomoč. Njegov glas je bil šibek, ubit. Čul ga je komaj sam.

Velesovska cerkev se je še vedno črtala pred njim.

Presunilo ga je: «Tjakaj pojdem, pomolim!»

Zdaj je celo pozabil, da je ta cerkev samo prikazen, da on tava po mrzlem ruskem gozdu brez konca in kraja in da mora kmalu umreti.

Po vseh štirih se je plazil proti cerkvi. Vedno se je umikala pred njim in ostala v enaki oddaljenosti.

Še enkrat se je dvignil, sklenil roke in šepnil:

«O, Marija velesovska, usmili se me! Prosi zame in za njo! Pomagaj nama!»

Onesveščen se je zgrudil v sneg.

Nekaj časa je bilo vse mirno. Nato je zahrulil veter, ki se je kmalu pomiril.

Pričelo je polahno snežiti.

Matevž se je spet trenutno zavedel. Nevede se je splazil pred širok grm. Videl je nad seboj belo preprogo snega, ki je postajala vedno debelejša.

Skušal je še enkrat jasno misliti, se dvigniti.

Ničesar ni mogel. Zaprl je oči in spet izgubil zavest. Sneg je padal, padal!

Volitev glavarja.[uredi]

Rokovnjači so bili zbrani v Vašku za šenturško goro.

Ves gozd je bil dobro zastražen, da bi kdo ne motil ta večer rokovnjaške družbe, ki se je zbrala na važno posvetovanje. Rokovnjači so volili novega glavarja.

Tabor je bil zelo živahen. Rokovnjačke so z mrzlično naglico pripravljale jedila. Možaki so se zbirali pri velikem ognju, ki je gorel sredi taborišča.

Vstal je sivi Hleban, si obrisal tenke bele brke, se ozrl po svojih tovariših in zahreščal:

«Ker sem najstarejši med vami, grča med grčami, imam pravico, da vodim volitve. Izdajalci so bili krivi smrti našega mogočnega glavarja Dondeža. Res je bil zadnji čas neznosen, toda naš glavar je bil. Izdajalstva ni zaslužil. Gorje izdajalcem! Bojte se, če ste kateri med nami!»

«Gorje izdajalcem!» so zakričali rokovnjači.

«Bratje bodimo med seboj!» je nadaljeval Hleban. «Če se bomo sovražili, rvali drug proti drugemu, ne postanemo nikoli več močni! Kakor pleve nas bo raznesel veter in za rokovnjači ne bo ostalo ne duha ne sluha. Naši sovražniki nas bodo polovili kakor šibke miši, izgubljeni bomo!»

«Tako je prav! Prav imaš, sivec,» so kričali tovariši.

«Ali veste, kaj nas slabi? Ali slutite, kdo je glavni vzrok naših prepirov, naše jeze in sovraštva? To pa lahko uganete! Nihče drugi kakor naše babe, naše rokomavharice!»

«Proč z njimi!» so zakričali nekateri, ki so mislili, da se bodo spet prav lahko iznebili svojih babnic.

«Da, proč z njimi! Ampak kam? Saj so ljudje kakor mi, ne pa živali. Okomatali smo se v zakonske vozičke, ki so težki, tla se potimo. Zdaj jih moramo vleči ali pa poginiti! To ni nič, tisto večno menjavanje babnic! Kdor je res rokovnjač, naj ima samo svojo babo, ne sme je prezirati in zamenjati, da ne zaneti prepira in ljubosumnosti. Postanimo pravi možje! Premagajmo se nekoliko! Vsak naj potrpi s svojo babo; sam si jo je naprtil, zdaj naj jo ima! Kar je pa samcev, naj raje puste rokovnjaške babe, če so količkaj pametni! Če pa hočejo katero izbrati, naj si jo izbero, ampak potem zbogom zlata prostost! V taborišče ženščin pa prej ne smejo privesti, dokler niso poročeni!»

Nekateri so bili zelo zadovoljni.

Mali Primček pa, ki je bil znan babjek, se je kislo držal in nekaj ugovarjal.

«Ti, pritlikavec neugnani! Če ti ne boš dal miru, tebi bomo pa že posvetili! Staro Marušo dobiš za ženo. Zaklenili te bomo z njo štirinajst dni v glavarjevo votlino. Potem boš vsaj vedel, kakšen vrag je baba!» je zapretil Hleban.

«Zdaj pa volimo!»

«Da, da! Volimo! Volimo!» so kričali rokovnjači. Enaintrideset rokovnjačev je imelo volilno pravico. Ostali niso smeli voliti, ker so bili še začetniki.

Sivi Hleban je odlomil trideset enako debelih in dolgih brezovih paličic, dočim je bila enaintrideseta nekoliko daljša.

Rokovnjači so se trenutno odstranili.

Stari Hleban je položil paličice drugo poleg druge na tla in jih pokril s svojo suknjo, da so se videli samo konci.

Kliknil je tovarišem:

«Zdaj pa pridite po starosti!»

Najprej se je prizibal divji Mrkač. Iztegnil je svojo lopatasto roko v sredo in potegnil palčko. Vzel je kar prvo.

Nato je pricincal požeruh Jerin, nikdar sit človek, ves zamaščen, a skrajno zloben. Med vsemi rokovnjači je imel največ umorov na svoji vesti. Hladnokrvno bi z desnico moril, a z levico tlačil v usta zabeljene žgance. Tovariši so ga sovražili, čeprav so bili sami divji, se jim je vendar ta človek studil.

Nato je prišel Bregar, znan tat, Slapnik, Kofendež in drugi. Nekateri so bili kosmati in grdi ter umazani, polni mrčesa. Drugi so bili snažnejši, da, tudi zali fantje so bili med njimi.

Vsak je vzel svojo palčiko, a Hleban jih je opazoval.

Zadnja je ostala zanj. Vzel jo je in se od samega presenečenja skoro sesedel:

«Osli! Bedaki! Ljudje s kurjimi možgani! Vidi se, kako znate izbirati! Glavarjevo palico ste pustili baš zame! Vsak se je te palice ognil kakor garjevega psa. Pa vendar bi bil marsikateri izmed vas prav rad za glavarja. No, jaz sem palico vzel, glavarske časti pa ne vzamem! Še enkrat bomo volili! Vrnite svoje paličice!»

Rokovnjači so jih vrnili.

Hleban in dva tovariša so jih pregledali, če niso kaj zaznamovane.

Spet so vlekli po vrsti.

Zdaj je dobil dolgi konec Jerin. Zakrohotal se je in ga pokazal.

«Glavar bo Jerin!» je zakričal Hleban.

«Ne! Ne bo! Nikoli ne! Nismo zanj!» se je oglasilo več glasov.

«Zakaj pa ne?»

Že Dondeža nismo marali, ker je imel par umorov na vesti! Ampak on je bil drugačen mož! Jerin je pa morilec, navaden morilec!» so kričali nekateri.

«Če vas polovica glasuje proti njemu, bomo volitve ponovili. Dvigni roko. kdor ni zanj!»

Skoro vsi rokovnjači so dvignili roke.

«Hudiči svetniški! Vi pa ne režete z nožem, če se vam nudi prilika. Hinavci občutljivi! Menda se bojite, da bi vam ne ustrojil kože, kar marsikdo izmed vas zasluži. He, bratci, pokazal bi vam, ampak zdaj ne bo prilike! Fej, kukavičniki!» je upil Jerin in pljunil predse.

Tovariši se niti zmenili niso zanj.

Spet so volili. Zdaj so izvolili Gregorača.

«Prevzamem čast, ki mi jo zaupate, tovariši! Pojdimo, izpijmo ga na naše zdravje par bokalov!» je zavpil zadovoljni rokovnjač.

Komaj so se pripravili, da bi pričeli gostijo, so se javile straže z novico, da prihajajo vojaki.

Pričelo se je streljanje. Babe so pobegnile v hosto. Vojaki so jih pustili v miru.

Tisti dan sta padla dva mlada rokovnjača, ki niti dobro vedela, nista, za kaj gre. Je pač tako, da največkrat plača z življenjem tisti, ki je nedolžen, a obešnjak živi mirno in zadovoljno!

Jerin, Hleban in Gregorač so pa bili ujeti. Jerin je bil obstreljen, tudi Gregorač je dobil v roko kroglo. Ostali so ušli.

Jerin je bil zaradi svojih hudodelstev obsojen na smrt. Ustreljen pa ni bil, ker se je sam obesil na svoj pas. Tovariša sta ostala zaprta po petnajst let. Ko sta prišla iz ječe, sta bila že oba starca. Preživljala sta se odslej z beračenjem. Pa ljudem sta pripovedovala, kaj sta doživela in da sta bila med glavnimi rokovnjači. Marsikdo jima je zato kaj dal. Drugi so ju pa baš zaradi tega podili iz svoje hiše.

Odslej se rokovnjači niso nikjer ve čutili varni. Shajali so se tu in tam, izvolili so za glavarja Kofendeža, a tistega reda in moči niso imeli nikoli več. Rokovnjaška nadloga je pa vendar še desetletja nato rogovilila po Gorenjskem.

Zadnje so ujeli kmetje okrog leta 1835, v cerkljanski okolici. Pretepli so jih tako, da so kar obležali. Tako pretepene so pripeljali v Kamnik k gosposki. Eden jim je že med potjo umrl.

Gosposka je pa imela spet svoje pravice in je dejala, da kmetje ne smejo sami nalagati rokovnjačem kazni. Tako so v Kamniku kar vse zaprli, kmete in rokovnjače, da so tudi kmetje okusili težko roko pravice.

Francozje odhajajo.[uredi]

Prišlo je usodno leto 1813. Francozje so za vedno odhajali iz naših krajev.

Posestniki so jim morali s svojimi vozmi odpeljati njihove reči do Ljubljane.

V deželo so se vrnili spet Avstrijci.

Kranjski sodnik Hrastar ni pozabil na obljubo, ki jo je bil dal suhemu Juriju. Poročal je o njem in ga priporočil, češ, da po njegovi zaslugi ne straši več okoli strašni Dondež.

Prosil je tudi za Tilna.

Pri Francozih seveda ni Hrastar ničesar opravil zaradi Jurija. Tilnu so pa oprostili. Ko je Jur zvedel, kako je, jo je popihal na Dolenjsko. Ko so se vrnili Avstrijci, je pa spet prišel nazaj.

Zdaj se je pa njegova zadeva spremenila. Avstrijci so radi odpustili Juriju njegov zločin. Vrnil se je nazaj na Gorenjsko. Naselil se je na neki kmetiji blizu Kranja. Res se je poročil z rokovnjaško Rezo, pa ni imel z njo sreče. Prej je sama hotela spraviti Dondeža s pota, zdaj je pa vedno govorila samo o njem:

«Zakaj sem ti svetovala, da ga izdaj gosposki? Kako sem nesrečna! Zdaj šele vem, da je bil Dondež res mož, kakršnih ni nikjer najti. E, ta junak, kakšen je bil! Njegov pogum je bil čudovit! Njegova grmeča beseda je vse pripravila v strah! Pa sem mu sama pomagala v smrt! O, Dondež, zakaj sem to storila? Zdaj šele vem, da sem te res rada imela in da nisem ne prej, ne kesneje ljubila nikogar razen tebe!»

Jur jo je včasi poslušal in se ji smejal. Sicer jo je imel pa zelo rad in ni se hotel z njo prepirati. Mislil si je pač, da jo bodo njene muhe zapustile in bo potem dobra in pametna.

Ona pa je vedno sitnarila nad njim. Pošteno delo ji ni dišalo in tudi zaradi tega je imel z njo mož križ. Bila je pa vajena rokovnjaškega življenja, dočim se ga je njen Jur prav kmalu odvadil.

Pričel je pošteno kmetovati. Delal je in se trudil. Kmetijo, ki sta jo vzela v najem, je z Judeževim denarjem, ki ga je dobil, ker je izdal Dondeža, kmalu plačal.

Neki večer je sedela Reza sama pred hišo. Bilo je ob mraku. Jur je še delal na polju. V zraku je bilo nekaj toplega, zapeljivo mehkega. Rokovnjačka je zadovoljno gledala predse in se pogovarjala s svojimi lepimi spomini.

«Ej, Reza, vrag me vzemi, če nisi ti!» se je zdajci zadrl pred njo srednjevelik moški, ki jo je radovedno motril.

«Seveda sem, s kožo in kostmi!» je odvrnila in radovedno pogledala dedca.

Bil je rokovnjač Kofendež, ki se je tiste dni potepal tam okoli.

Kofendež je bil zelo vdan Dondežu. Po njegovi smrti je sklenil, da se bo znosil nad Jurijem.

«Prisedi vendar!» ga je povabila Reza in ga ljubeznivo pogledala.

Sedel je poleg nje, a ona ga je pričela izpraševati o bivših tovarišicah in o rokovnjačih.

Povedal ji je, da je zdaj on rokovnjaški glavar, da ima težave s svojimi ljudmi, ker se vedno boje napadov. Da so njegovi tovariši postali zelo nebrzdani in da ga malo poslušajo.

«Kje pa ti prebivaš največkrat?» ga je vprašala ona kakor mimogrede.

«Še vedno se največ skrivamo v Vašku za Šenčursko goro. Jaz trdim našim, da nas Avstrijci ne bodo tako preganjali, kakor so nas Francozje. Pa kaj se ve! No, Vašek je velik gozd, in kar takole nas menda ne bodo dobili. Le Francozom se je enkrat posrečilo. V Vašku imam prijazno votlino, kjer se živi prav zadovoljno. Samo takele grlice mi manjka, kakršna si ti!»

«Beži no, beži!» se je režala Reza.

«Zakaj si nas zapustila? Ali ti ni žal za našo svobodo?»

Ona ga je zamišljeno pogledala:

«Poročena sem! Pred Bogom in ljudmi sem Jurijeva žena.»

Kofendež se je spomnil na Dondeža.

«Juriju odpeljem babo, pa se najbolj maščujem nad njim, saj je ves nor vanjo!» si je mislil.

Pričel je Rezi prigovarjati, naj se vrne med rokovnjače:

«Denar imam! Če ti ne bo všeč, pa pojdeva kam čez mejo! Ti nisi rojena kmetica, temveč grofica! Z denarjem se pa vse naredi. Gosposka bova postala!» je lagal.

Reza se je pa res dala pregovoriti. Poklicala je domačega pastirja in mu rekla:

«Povej gospodarju, da ga pozdravlja Kofendež in da me ne bo nikoli več videl!»

Oblekla se je, pobrala svoje cunje, jih zavila v sveženj in že sta jo mahnila čez polje.

Ko se je Jur vrnil domov, ni mogel verjeti, da ga je žena zapustila.

Ni si mogel pomagati. Ostal je sam, delal je in se jezil nad svojo babo. Če bi se pa vrnila, bi ji najbrže odpustil, tako rad jo je imel.

Pa se je res vrnila, toda ne živa. Neko noč je nekdo potrkal na Jurijevo okno. Jur je šel gledat, kdo je. Pred hišo na klopi je sedela ženska. Ko je pristopil in se je doteknil, se je zgrudila. Hitel je po leščerbo, posvetil ženski v obraz in spoznal Rezo. Hotela je pobegniti tudi od Kofendeža, katerega se je naveličala že čez par mesecev, ker je spoznala, da ji je lagal, saj ni imel skoro nič denarja. Nameravala se je skesana vrniti k možu. Rokovnjač je pa poslal za njo svoje ljudi. Blizu Jurijevega doma so jo dohiteli in umorili.

Jur je žalosten pokopal svojo ženo.

Vendarle ni ostal dolgo sam. Krepka soseda Jeračka je izgubila svojega moža v ruski vojni. Jur je pričel laziti za njo. Kmalu sta se domenila in poročila.

*

Najtežje je bilo dobremu strmoljskemu graščaku, ko so ga zapustili njegovi prijatelji Francozi. Starček je sameval v svojem gradu, tožil nad svojo starostjo in se jezil nad mrzlo zimo, ki je zavladala v deželi.

Bližal se je božič.

Strmoljski je sedel pri peči, gledal skozi okno in premišljal o preteklosti.

Tedaj se je ustavila pred gradom kočija. Izstopilo je par avstrijskih častnikov, ki so se napotili po stopnicah. Graščak jih je zagledal pri oknu. Nekaj težkega mu je presunilo srce.

Mirno se je starček dvignil in šel došlecem nasproti. Nekdo je potrkal. Vstopili so trije avstrijski oficirji.

Brez vsakega uvoda je pričel starejši med njimi očitati Strmoljskemu, da je izdajalec svoje domovine, da je podpiral Francoze, da je skušal v kmetih vzbuditi simpatije do teh sovražnikov Avstrije. Trdil je, da jih je plemič učil, kako naj bodo zvesti, pokorni in uslužni tem novim gospodarjem, čeprav je vedel, da so sovražniki prave domovine.

Stari gospod se je žalostno nasmehnil:

«Hujskal nisem nikogar! Francozje so bili naši pravi gospodarji, prav tako, kakor ste zdaj zopet vi. Naša dolžnost je bila, da smo jim služili zvesto, kakor smo prej služili vam. Kdor zasede deželo, je naš gospodar in mi smo njegovi podložniki!»

«Pa vi menda z nami ne simpatizirate preveč, pač pa bolj s Francozi!» ga je zbodel oficir.

«Oprostite, gospod! Zdi se mi, da smem imeti svoje lastno mnenje in prepričanje. Samo širiti ne smem prepričanja, ki je morda sedanji vladi nasprotno!»

Častniku je bilo dovolj:

«Po vas smo prišli! Takoj pojdite z nami! Brez oklevanja!»

Stari gospod je nekaj oporekal.

Niso se brigali zanj. Kakor je bil napravljen, je moral z njimi, niti preobleči se mu niso pustili. «Gospoda nam ne boste vzeli!» je kriknila tedaj Uršika, ki je čula Strmoljskega vzdihovanje v sosednji sobi.

Prihitela je k starčku in se ga oklenila. Domači so bili baš ta dan vsi odsotni.

«Ti nam ne boš branila, mlada mačica!» je dejal starejši častnik v nemščini in jo hotel uščipniti v lice.

V odgovor je dobil krepko zaušnico.

Oficir se je sovražno nasmehnil. Prebledel je in zavpil: «Čakaj, mačka, še pohlevna boš!»

Ko so odšli v pritličje, so oficirji sami zasedli prostor v kočiji. Strmoljski je moral capljati poleg kočije z njimi. Še zdaj pripovedujejo o tem dogodku ondotni kmetje:

«Strmoljski gospod, dober gospod! Kar vzeli so ga; nihče ga ni ve videl! Nihče ne ve, kam je izginil, kdaj je revež umrl. Bos je moral teči starček za kočijo!»

Menda je bilo res tako. Starček je tekel poleg kočije. Njegove trudne žalostne oči so bile zaprte. Mislil je na svoje francoske prijatelje. Tudi oni so morali bežati v mrzli ruski zimi in umirati od mraza in gladu. Toda oni so bili v tuji, sovražni zemlji! On je pa moral tako tavati po snegu čez svoja domača polja, po zemlji, ki jo je ljubil, po njivah, na katerih je bil sam gospodar.

Kočija je pa hitela dalje in dalje.

Kje se je ustavila? Bog ve!

Strmoljskega graščaka res ni bilo več nazaj, a v srcih njegovih dobrih kmetov je ostal vedno spomin na plemenitega graščaka, plemiča Dietricha. Njegove človekoljubnosti, dobrote in ljubeznivosti niso pozabili do današnjih dni, kajti ustno izročilo je ostalo in govori še vedno o njem, kakor o blagem vitezu iz skrivnostne devete dežele!

Zelo žalosten božič je praznovala Uršika. Njenega dobrega gospoda so odpeljali pred par dnevi vojaki. Od Matevža ni dobila že zdavnaj nobene vesti.

Spomnila se je njegove matere. Napotila se je k nji. Bolharica jo je začudena sprejela. Starka je izgubila ves spomin. Čeprav jo je Uršika večkrat obiskala, je ženica vendarle ni spoznala.

Deklica je prinesla s seboj kos potice, nekaj pečenke in poli vina.

Starica je takoj oživela:

«I, saj veš, hudo je! Kje pa naj jemljem? Moj Matevž me je kar pustil na cedilu. Vedno sem še malo upala, da me bo podpiral na starost. Jo je pa mahnil k Francozom. Ko se je zadnjič vrnil v tisti vojaški obleki, sem še par dni nato samo jokala in molila zanj. Da bi bil vsaj srečen in bi se vrnil! Morda ga nama je pa Bog vendar prihranil. Jaz sem stara in nadležna, ti pa mlada, dobra in poštena. Naj ga nama izprosi velesovska Marija in ga privede živega in zdravega nazaj iz te nesrečne mrzle dežele!» je vzdihovala starka.

«Mati! Jaz še vedno upam, da se vrne,» je povzela Uršika.

Dolgo sta se še pogovarjali o Matevžu, saj je bila ena njegova mati, druga pa njegova izvoljenka. Zato sta bili kar srečni in zadovoljni, da sta se mogli pogovoriti o njem, ki je živel vedno v njunih mislih.

Uršika izgine.[uredi]

Ko je odhajala Uršika od stare Bolharice, je bilo že pozno zvečer.

Sama je hitela po cesti. Hipoma se je spomnila, da hodijo že par dni o mraku okoli njihovega gradu sumljivi ljudje. Vsi domači morajo paziti, da se kdo ne pritepe v hišo, ki jo kmalu zvečer zaklepajo, odkar je gospod tako nenadoma odšel in se ni več vrnil.

Starejši oficir, ki je bil poveljnik onih, ki so odpeljali strmolskega graščaka, res ni pozabil lepe Uršike.

«Zala je in vročekrvna; tako me je lopnila, da sem pošteno čutil!» je pripovedoval svojemu bratu graščaku Skazi.

Graščak je bil sam velik prijatelj vina in žensk. Ko je čul pripovedovanje svojega brata, mu je odvrnil:

«Če ti je všeč, vzemi si jo! Pri meni imaš dovolj prostora!»

Tega brat polkovnik ni pozabil. Graščak mu je preskrbel par svojih zanesljivih ljudi in oprezali so okoli strmolške graščine. Vedeli so, da enkrat dobe priliko, zato so mirno čakali.

Ko je odšla tisti sveti večer k Matevževi materi še za dne, so odhiteli za njo. Ko so videli, da je stopila v kočo, so jo sklenili počakati.

Vračala se je. Nikogar ni bilo na cesti. Le samoten voziček je drdral skozi noč.

Tedaj so jo graščakovi ljudje napadli. Branila se je. Skušala je kričati, pa so ji zamašili usta. Dolgo se ni mogla rvati z njimi. Prepustila se je usodi. Zvezali so ji roke.

«Zdaj pojdeš z nami!» so ji ukazali.

Spet se je branila.

Tedaj se je samotni voz približal.

«Hej, kmet! Semkaj! Zaslužil boš mnogo denarja, da nam popelješ tole živo blago! Če boš pa govoril, te bomo že dobili in ti pomagali molčati za zmerom!» se je oglasil vodja, ki je bil velik, čvrst človek.

Voz se je ustavil.

Uršika bi bila najraje zakričala od same radosti. Pa se je samo nemirno zganila in se obrnila proč.

Na vozu je namreč sedel naš znanec Gregec.

Možiček je sameval na svetu. Za praznike je sklenil obiskati staro Matevževo mater in Uršiko. Zakesnel je nekoliko. Sedel je predolgo v Kranju «pri Jelenu» v gostilni.

«I, saj je vseeno! Enkrat bom že dospel! Sovražnikov nimam, bom pa ponoči vozil!» si je rekel.

Ko je zdaj zagledal Uršiko, je tudi on hotel zakričati. Obrnila se je. Spomnil se je: «Molčati moram!»

«Kaj hočete od mene? Za kaj vam gre? Še zdaj ne vem!» se je delal nevednega.

«Tole deklino boš zdajle odpeljal z nami! Tu imaš plačilo že v naprej. Samo, da boš molčal, sicer gorje ti!» se je zadri dolgin.

Videl je, da je Uršika zvezana. Navidezno se je uprl:

«Zakaj ste jo pa zvezali? Nikamor ne peljem!»

«Če ne boš prostovoljno, boš pa šiloma!» mu je odgovoril voditelj.

«Pa bi jo vsaj odvezali. Nocoj je sveti večer. Zdajle še ni ljudi na cesti. Pa bodo kmalu pričeli hoditi k polnočnici. Lahko jih srečamo. Če bo punica zvezana, jo še kdo opazi. Sumljivo se jim bo zdelo. E, to ste mi tiči!» je dejal Gregec.

Napadalci so se spogledali.

«E, ti tička, ki si nocoj zletela iz gnezda in padla na limanice, pametna bodi in udaj se lepo! Saj vidiš, da ti vse skupaj ni ne pomaga!» je dejal Gregec, ki se je obrnil k Uršiki.

«Če obljubiš, da boš mirna, te razvežem!» jo je vprašal prvi napadalec.

«Obljubim!» je odvrnila.

Razvezali so jo.

Gregec je mirno peljal, kamor so mu rekli. Niti z očesom ni trenil, ko je šele naslednje jutro dospel do nekega samotnega gradu, kjer so mu ukazali ustaviti.

«Starec, še enkrat te opozorim, da boš molčal!» je zakričal vodja in mu zažugal s prstom.

«Brez skrbi bodite, prijatelji! Pa pridna bodi, tičica, preljubezniva dekličica!» je dejal Gregec Uršiki in ji prijazno pomežiknil.

Pri tem jo je tako pomembno pogledal, da je takoj vedela, kaj misli.

Nekoliko pomirjena je odšla po grajskih stopnicah v prvo nadstropje, kamor so jo odvedli njeni napadalci. Graščak Skaza je baš jedel pečenega purana, ko so pripeljali jetnico.

«A ti si tista lepa tičica, ki je tako zala, da je mojemu bratu glavo zmešala? No, ta stari bedak Strmolski ni imel napačnega okusa! Samo ti ga pa nisi mogla preveč rada imeti, kajne?» je vprašal graščak in se ji približal.

«Sramujte se, da govorite take ostudnosti! Strmolski gospod je bil poštenjak in plemenit človek, kar vi pa niste! Saj kar ugrabljate nedolžne ljudi!» je kriknila Uršika graščaku v brk.

«E, počasi se boš že privadila pri nas! Če boš prijazna z menoj, se bom pa sam zavzel zate. Moj bratec naj si pa poišče drugo, če je še katera tako zala!» je dejal graščak in prijel Uršiko za podbradek.

Uršika je zardela kakor kuhan rak in že je dobil graščak prav tako krepko preko ušes kakor njegov brat. Zakričal je, da se je deklica kar stresla. Prihitel je sluga. Graščak je zarjul:

«Takoj mi jo odpelji v stolp in jo dobro zapri! Za kazen ne bo jutri ves dan ničesar žrla! Ji bom že pokazal, kanalji! Da si upa udariti mene, visokega plemiča, takale kmečka bunka neumna!»

Pri tem je postal v obraz rdeč in zaripel.

Uršika se je mirno dala odvesti. Sluga, ki jo je vedel po stopnicah, ji je dejal:

«Pridem danes k tebi, da se nekaj pomeniva! Ne boj se me, star mož sem in rad bi ti pomagal.»

Nato je zakričal:

«No, le hitro stopi, baba neumna! Ti še ne veš, kaj so naši plemeniti gospodje. Še plazila se boš okoli njih, pa srečna boš, če te bo kdo pogledal!»

V stolpu je odprl sluga neka vrata in Uršika se je sesedla na slamnato ležišče.

Precej kesno zvečer je pa prišel k Uršiki graščakov sluga.

«Povej mi, kaj je s teboj? Kakor sem videl, so te s silo privedli semkaj. Zaupaj se mi in pomagam ti!» je dejal sluga.

Uršika mu je vse razodela.

«Tako je torej. Saj sem vedel. Ta stari prasec ne bo nikoli pameten, prav kakor njegov brat ne! Prav si imela, da si udarila tega grduna! Tudi mene veže samo maščevanje nanj. Ta divjak mi je pred leti oskrunil ženo. O, kako lepa in poštena je bila. Pa sem prišel k tej zverini v službo. Rabil je silo. Tega mu ne pozabim. Maščeval se bom nad njim. Baš prav, da si prišla ti! Pomagal ti bom. Moram te rešiti!»

«O, hvala vam, dobri mož!» je vzkliknilo dekle. «Na vas se popolnoma zanesem! Poslušajte! Voznik, ki so ga prisilili, da me je pripeljal do semkaj, je moj znanec. Dobro vem, da bo kmalu prišel pome s svojimi pomočniki. Morda ga boste videli hoditi okoli gradu. Nagovorite ga! Recite mu, da vas jaz pošiljam. Domenite se z njim!»

«Vse bomo uredili! Le potrpi!» je dejal starec in odhitel.

*

Gregec je dirjal s svojim konjičkom proti Šenturški gori.

«Stopi, stopi, živalca zvesta! Vem, da si trudna! Pa gre za našo deklico. Bog varuj, če bi mi mogel enkrat Matevž očitati, da nisem storil vsega, kar je v moji moči!» je govoril Gregec in spet poganjal konja.

Ko je dospel v hosto, ni mogel z vozom dalje. Konja je privezal k drevesu, sam jo je pa mahnil naprej. Hotel je dobiti rokovnjače.

Kmalu je dospel do visoke skale. Urno se je vzpel nanjo. Zaslonil je usta z dlanmi in zavpil:

«Kozabrin! Koza brinje! Koza brinje! Kozabrin!»

S tem je dal znak svojemu rokovnjaškemu znancu.

V daljavi je začul lomastenje straže, ki je ponavljala besedo Kozabrin. Kmalu se je nekdo bližal. Rokovnjačev pa Gregec sploh ni videl, ostali so skriti globlje v hosti.

Že je stal pred Gregcem plečati Kozabrin. Že od daleč je molil kokošarju svojo lopatasto desnico:

«O, Gregec! Prijatelj moj mili! Baš danes sem klel, zakaj sem na svetu! Tale božični čas je človeku najhuje! Taki lepi prazniki so! Ljudje sede doma pri jaslicah, pijejo in prigrizujejo klobase. Lepo jim je! Rokovnjač je pa sirota! Sam sediš v svoji votlini, če jo sploh imaš. Mraz ti je. Na sveto no misliš in na svojo lepo zapravljeno mladost! Kje so jaslice, kje mati, kje oče? Spomini prihajajo, ki spremene človeka v otroka. Milo se ti stori. Zazdi se ti, da bele, s snegom pokrite smreke pozvanjajo in te vabijo dale tja, kjer je večni mir. Takale žalost je nazadnje eše nevarna! Kar obesil bi se!»

«Bodi no, bodi! Saj si junak!» ga je miril Gregec.

«Res je tako, verjemi mi! Ti ne veš, kako je lepa cerkev v Komendi na sveti večer! Menda zato, ker je polna spominov. Kakor nedolžni angelci so tisti spomini, polni miline, lepote, dobrote! Pa ne moreš tjekaj, ne smeš! Izobčen si, rokovnjač!»

«Potolaži se vendar že! Kako se imaš pa drugače? Ali si že zelo bogat?»

«Slaba je, bratec! Ne šali se! O bogastvu ni govora! Rokovnjači prepadamo kakor vse, kar je slabega! Slabo se samo uničuje, dobro se samo razmnožuje, to veš sam!»

«Jaz imam pa zate dober posel. Če ga prevzameš, napraviš v resnici dobro delo. Vem, da ti bo pravični Bog zato mero kazni odpustil!»

«Kaj pa imaš takega? Kar povej, Gregec!»

Povedal mu je o Uršiki.

«Dobro, da si prišel k meni. Na moje tovariše se ni ve zanesti. Naša sreča je, da sem dober znanec graščinskega sluge, ki je obenem tudi nekak oskrbnik. Enkrat mu je graščak zapeljal ženo in odslej ga mož sovraži kakor živega vraga. Zdaj pa pojdeva kar lepo sama. Denarja mi pa ni treba nobenega dajati. Morda se nam posreči nekoliko izprazniti graščakovo blagajno!» je hitel Kozabrin.

«O, če si tako dober, ostanem tvoj večni dolžnik, pa ne samo jaz, temveč tudi dekle in njen fant!» je odvrnil kokošar.

«Star sem, star, ampak kadar jo vidim, spet pomladim. Tako rad imam to pošteno dekle. Pojdiva! Bog nam bo pomagal!»

«Pa moje krepke pesti tudi nekoliko, če bo treba!» pristavi rokovnjač in odide z Gregcem.

Kmalu sta našla voz s konjem. Pognala sta in konjiček je moral spet hiteti na vso moč.

«Le potrudi se, boš pa potem dva dni počival, pa sam oves boš jedel!» je obetal Gregec svojemu konju.

Dolgo je vlekel ubogi konjiček naša dva znanca. Pešal je, pa spet pričel hitreje teči. Potrudil se je, kakor bi sam vedel, za kaj gre, saj ni bil Gregec nikoli tako nestrpen napram njemu.

Ko so se bližali graščini, sta oba skočila na tla. Konja sta odpeljala kar z vozom pred kmečko hišo, ki je samevala pod gradom. Tam je bival brat graščinskega oskrbnika, ki je konju postregel in ga pripravil za novo potovanje nazaj. Konjiček se je dobro najedel in se nekoliko odpočil.

Že sta stala Gregec in rokovnjač pred gradom. Kozabrin si je potisnil klobuk na oči, zavihal suknji in se napotil v grad beračit.

Imel je srečo. Prišel mu je odpirat sluga Peregrin sam. Kozabrin mu je samo povedal svoje ime in se je obrnil ter odhitel. Peregrin se je navidezno ujezil.

«Manjka se te beraške nadloge! Glejte, da se hitro poberete! Sicer pokličem svojega strogega gospoda, da bo poslal nad vas svoje pse, ki vas bodo kar raztrgali; da še kosti ne boste imeli kje iskati!» je grmel Peregrin razburjeno.

Kozabrin se je pa zagonetno smejal v svojo sivo brado, ko je hitel iz gradu.

Pri graščaku je bil že na obisku brat polkovnik. Prihitel je, da bi videl, če se je posrečilo ujeti Uršiko. Oba sta se zadovoljno smejala in pridno praznila kozarce.

Častnik je čul kričanje starega sluge in omenil:

«Tvoj sluga se pa dobro razvija baš na stara leta! Vedno bolj mi ugaja! Nekdaj je bil preveč mehak in ni mi bil všeč.»

«Kajne! E, tiček je, tiček! Sam sem si ga vzgojil. Tičico sem mu premotil, zdaj je pa postal pravi mož!» se je hvalil graščak.

Sluga Peregrin je bil res tiček, a vse drugačen, kakor je mislil slavni plemič Skaza.

Ko je odbila v grajskem stolpu ura polnoči, sta graščak in njegov brat že spala v svojih sobah.

Tedaj so se odprla grajska vrata. Dve senci sta švignili v grad in po temnem hodniku v Peregrinovo stanovanje.

«Kako naj rešimo dekleta?» je bilo prvo vprašanje Kozabrinovo.

«Ali sta sama?» je vprašal Peregrin.

«Sama! Ker sem tvoj prijatelj, sem računal s tvojo pomočjo. Upal sem, da tako najlaže izvedemo načrt!» se je opravičeval rokovnjač.

«Prav si storil!» ga je pohvalil sluga. «Torej, poslušajta: Najprej zvežeta mene in mi zamašita usta. Ti, Kozabrin, odideš v graščakovo spalnico. V prvem nadstropju je. Graščak ima v spalnici veliko omaro z ozkim predalom. V tem predalu tiči vedno ključ. Odpri predal in vzemi denar! Bog ti ga blagoslovi! Jaz ne maram beliča! Pazi pa, da graščaka ne zbudiš, sicer ga moraš zvezati. Dedec je močen kakor medved in nevarno bo. Pa brata lahko pokliče. Ko odneseš denar, pojdi po stopnicah na cesto in čakaj pred hišo mojega brata! Pa voz pripravi! Gregec! Ti imaš pa tukajle ključ grajskega stolpa. Odkleni sobo in odvedi deklico. Skrbi me zaradi konj, ki jih ima graščak! Lahko bi vaju zasledoval!»

«Koliko hlapcev je v hlevu?» je vprašal Kozabrin.

«Trije. Hlev je znotraj zaprt z zapahom. Hlapec nima ključa.»

«Daj mi ključ!» je dejal rokovnjač. Dobil ga je in vzkliknil.

«Hlapce zaklenem v hlev. Niti vedeli ne bodo, da so pod ključem! Zdaj pa spe! Klju bom vzel s seboj. Preden pride graščak do konj in hlapcev, bomo že daleč!»

Kozabrin je res odšel proti hlevu in se kmalu zadovoljen vrnil. Hlapce je zaklenil v hlev in seveda tudi konje in vse, kar je bilo v hlevu.

Nato je zvezal Peregrina, mu zamašil usta in odšel na posel.

Ko je odprl Kozabrin graščakovo spalnico, je videl v mesečini, da se dedec premika in dviga v postelji. Urno kakor blisk se je pognal k njemu, mu vrgel blazino čez glavo in ga zvezal z rjuho, a konec rjuhe mu je zatlačil v usta.

Opazil je omaro, skoči k nji, odprl predal, vzel denar in pobegnil.

Ko je dospel rokovnjač do hiše, kjer so se sklenili čakati drug na drugega, je že našel tam Gregca in Uršiko. Skočili so na voz in pognali v mrzlo zimsko noč.

Ko je hitel Kozabrin iz hiše in zavil za ogel; je skočil k oknu polkovnik, graščakov brat. Predramil ga je ropot. Pa je plečati rokovnjač že izginil. Kmalu se je čul topot konjskih kopit.

«Nekaj ni v redu!» je dejal oficir še vedno precej omamljen od pijače.

Siloma se je premagal in šel gledat v bratovo sobo, kjer je našel graščaka krepko zvezanega.

Odšla sta v pritličje, kjer sta dobila slugo Peregrina vsega povezanega in skoro zadavljenega. Pravil jima je, da so ga hipoma pograbili trije rokovnjači. Menda je bilo vseh še več. Pobrali so mu ključe in ga pustil kar v temi.

«Vragi, zlodeji! Moj denar! Ves moj denar je šel!» je jadikoval graščak in dvigal pesti. «Ti si kriv, brat prismojeni! Dobro vem, da so prišli zaradi tiste frklje! Kar poglejmo v stolp! Ti norec, ki se še zdaj loviš za babjimi krili, si me ob vse pripravil!» je vpil graščak.

Res so našli stolpna vrata odprta, a Uršika je izginila.

Preden so odprli hlevna vrata, priklicali hlapce in se odpravili, so bili naši begunci že daleč spredaj.

*

Gregec je skril svojo varovanko pri nekih znancih nad Šenčurjem. Deklica je bila vedno v hiši, da ni mogel nihče drug kakor domači vedeti zanjo, kajti še vedno je bila v nevarnosti pred graščakom Skazo in njegovim bratom.

Medtem je pa kokošar kupil za njen denar v kamniškem okraju prijazno hišico. Hiša je stala precej od ceste na bolj samotnem kraju. Naselil se je v nji z Uršiko, ki jo je izdajal za svojo hčerko.

Ona se je ogibala vseh znancev in pazila, da ni nikoli nihče na Strmolah zvedel zanjo.

Tako je Uršika za vse svoje bivše znance izginla za vedno. Samo Gregec je vedel zanjo in zvesto molčal. Obdelovala je zemljo z Gregcem, ki je bil zdaj kot njen krušni oče. Mnogo je delala in mislila na svojega Matevža. Nanj je zdaj mislila le kot na rajnkega, prepričana, da ga živega ne bo videla nikoli več.

Rešen.[uredi]

«Kje sem? Kaj se godi z menoj?»

Matevž je tako vprašal, ko se je vzdramil v preprosti snažni postelji. Nad njim se je sklanjalo prijazno lice ljubke sedemnajstletne mladenke.

Ko je izpregovoril, so se ji oči zaiskrile. Prijazno se mu je nasmehnila.

Bila je krepka Rusinja črnih las in oči. Vse na nji je razodevalo zdravje in silo življenja.

Matevž je mirno obležal. Pričel je misliti na zadnje dogodke.

Skoro vsega se je spominjal. Pred duševnimi rečmi je videl nesrečnega starega generala. Zalebdela je pred njim velesovska cerkev, ki jo je gledal v svojih blodnjah. Vedel je, da se je vlegel pod grm.

Potem je pa vse minilo. Pričela ga je zapuščati zavest.

Čutil je še sneg, ki je padal nanj. Obenem ga je prevzela mamljiva toplota, ki se je ni mogel ubraniti. Nato je zaspal.

Ko je vse to premišljal, leže v postelji, so se odprla vrata. Na pragu je stal krepak starec z močno osivelo brado. Ko je opazil, da se je Matevž predramil, mu je prijazno pokimal. Snel je raz stene puško ter odšel.

Ko je Matevž usodnega dne mislil, da se mu bliža zadnja ura in se je naposled onesvestil ter je skoro zmrznil, ga je baš ta starec rešil.

Zagledal je fanta v snegu. Prihitel je k njemu in ga skušal osvestiti. Videl je, da je Matevž še živ. Ker se pa ni zavedel, ga je starec naložil na svoje kratke sani in ga odpeljal.

Čudna so pota usode!

Matevž tistega dne ni videl dale naokoli nobene hiše. Vendar je bil že blizu ruskega sela v Voliniji.

Samo četrt ure bi bil moral še hoditi, pa bi bil dospel do prve hiše v gozdu. V tej hišici je bival stari kmet Sergej s svojo ljubko hčerko Anastazijo. Na srečo je starec naletel v gozdu nanj. Prepeljal ga je domov, kjer mu je sklenila streči domača hči. Najprej je starec fanta obribal s snegom. Potem mu je Anastazija držala pod nos kozarček krepke žganjice. Stresel se je in se kmalu zavedel.

Matevž si je kmalu opomogel. Dobra domača hrana ga je dvignila že naslednji dan iz postele. Čez dva dni je že hodil po sobi in se oziral v belo prirodo. Medtem, ko je Uršika koprneče pričakovala svojega ženina, je hodil Matevž z lepo Rusinjo po sneženi pokrajini. Povabil jo je s seboj in ji z znamenji pokazal, da nekoga išče.

Dekle je šlo z njim. Dolgo sta iskala. Naposled je pa fant vendar našel generala pod nekim drevesom.

Starega Serjožo je preprosil z znamenji, da je sklenil generala dostojno pokopati. Prenesli so častnika na vaško pokopališče. Matevž je staremu popu dopovedal, da je bil rajnki general kristjan. Pop ga je torej slovesno pokopal in jamo blagoslovil.

Zdaj počiva francoski dostojanstvenik med preprostimi ruskimi mužiki in sanja o slavi Francoske, ki jo je ljubil do zadnjega diha.

Anastazija je bila z mladim Slovencem zelo ljubezniva. Ko je okreval, je rad povsod pomagal pri delu.

Minila je mrzla zima. Pričela se je oglašati pomlad.

Stari Sergej se je pripravljal za poljsko delo.

Sneg je pričel kopneti. Drevje je poganjalo prvo brstje. Priroda se je predramila iz zimskega spanja. Oglašali so se prvi ptiči. Gozd je kmalu zaživel.

In tedaj se je prerodila tudi mlada Anastazija.

Prej je bila vedno zamišljena in resna. Mislila je na svojega fanta, ki je moral na vojno in je padel.

Zdaj jo je pa žalost minila. V njenem srcu je pričela razcvitati nova ljubezen. Sama ni vedela, kdaj se je zagledala v čvrstega Gorenjca. Matevž je bil z deklico prijazen. Seveda ni pozabil svoje drage Uršike, na katero je vedno mislil.

Ko je prišel ob nedeljah v vaško cerkvico, kjer so ruski kmetje pobožno molili in se križali, se je spomnil daljnega domačega sela. Misli so se kar same porajale in govorile:

«Tudi tam je že vse v brstju.»

Za vaškim pokopališčem cvete črešnja. Čebele letajo nanjo, se radujejo njenega cvetja, nabirajo med in se vračajo preko grobov. Tako tajinstveno šume drobne čebelice, da je človeku, kakor bi plavale nad grobovi same dušice dobrih pokojnikov.

V deželo se bliža velika noč.

Vse je veselo, vse je lepo!

Zvonovi potrkavajo, preden odromajo v Rim. Oglasi se stara raglja. Z lesenimi čeljustmi razbija v zvoniku, kakor bi mlela sivo zidovje. Pa se je kmalu vsi naveličajo. Zvonovi se vrnejo in slavnostno zabrne. Ob cerkvi pa stoji kad vode, ki jo župnik blagoslavlja. Nad paglavci se jezi, ki kar trgajo od velikega kosa blagoslovljeno gobo, da neso v hiše ogenj, pri katerem se kuhajo krače.

Velika sobota, sveta sobota!

Vse je tako radostno, da človek komaj še čuti, da hodi po zemlji.

Zvonovi so kar razigrani. Veselo pojo in vriskajo pesem vstajenja.

Nad domačim poljem pa prepevajo škrjanci in se potapljajo v ognjeno zarjo. Globoko pod njimi se vije procesija. Sam Kristus hodi med njivami in jih blagoslavlja. Kmetje pa molijo pobožno in vdano, časte Boga in prosijo za dobro letino!

In tam v procesiji med mladenkami stopa ona, njegova Uršika! Vse so vesele. Smehljajočih obrazov hite čez razore. Njen obraz je pa žalosten. Njene oči so zatekle od solz. Njega ni nazaj, čeprav ga vedno težje pričakuje. Njena vera vanj pa ostane močna kot skala, a ljubezen žareča kot ogenj!

Na ravnici pa stoji velesovska cerkev.

Kmetje se vračajo vanjo od procesije. Še enkrat hočejo pomoliti k dobri in čudodelni Mariji, ki živi med njimi v tej cerkvi, pozna njih težave in grehe, za katere jim skuša pred Sinom dobiti odpuščanje.

In potem se Uršika vrača. Sama je, čisto sama!

In tedaj se spet pogrezne vanjo bolečina. Ko gre po cesti, začuti v duši težko breme ljubezni, ki je vendar tako sladka in za katero se boji in trepeče vsako minuto svojega življenja. In ko zabrne zvonovi veselo pesem vstajenja, čuti ona vedno hujšo žalost. Tiho zaplaka predse. Marijo prosi, naj ji pomaga, naj ji bo dobra in usmiljena. Naj reši njega, za katerega edinega živi in diha, ker ga ima rada, tako rada, da drhti ob vsaki misli nanj.

Zvonovi pa zvone, zvone!

Pa zavlada večer.

Fantje prihajajo po pirhe. Dekleta se radujejo in poslušajo zaljubljene verze.

Uršika pa nima nikomur dati pirhov, saj jih tudi ne mara dati. Le en piruh ima, velik in živ piruh, svoje žalostno srce, ki pa ni njeno, saj je že davno oddano!

*

Matevževi rešitelji so opazili, da je fant večkrat zamišljen.

Gospodar ga je nekega dne vprašal, ali je oženjen. Mladenič je zanikal. Starčevo oko se je razveselilo, kar zasmejalo se je.

Kmalu se je Gorenjec z njimi dovolj sporazumel. Lahko se je z njimi vse pomenil. Zaživel se je v njihovo življenje.

Včasih jim je pa pripovedoval o svojih domačih krajih, o gorenjskih hribih, hostah in ravnicah in o naših lepih snežnikih.

Mlada Anastazija je pričakovala, da ji Matevž nekega dne razodene svojo ljubezen.

Ker pa tega ni storil, se zopet ni razburjala. Upala je, da se je polagoma privadi in jo zasnubi, saj ni bila napačna deklica, kar je tudi sama vedela. Katero dekle pa tega ne ve?

Tudi stari Sergej je bil vesel pridnega fanta. Zadovoljen je bil z njim. Prav ni bi ne osmišljal, če bi ga bil Matevž prosil za hčerino roke.

Neko nedeljo ga je presenetil starec z veselo novico.

Povedal mu je, da živi v bližnji vasi neki bivši francoski vojak, ki govori menda isti jezik kakor Matevž.

Mladenič je radoveden odšel tjekaj.

Našel je tam kmeta Jerača, tistega, o katerem smo pisali, da se mu je žena poročila. Ker je obupala, da se mož še kdaj vrne in je bila prepričana, da je zmrznil ali padel, je poročila rokovnjača Jurija.

Jerač in Matevž se prej nista poznala. Vendar sta se zdaj prav prisrčno pozdravila, ko sta spoznala, da sta oba Gorenjca. Sklenila sta, da se bo odslej redno obiskovala ter budila lepe spomine na preteklost in dom.

«Kaj pa, če bi jo kmalu pobrisala nazaj proti domačim krajem?» je vprašal že prvi dan znanja Matevž svojega novega tovariša.

«Jaz sem takoj za kaj takega. V vojni sem rešil dva konja, s katerima zdaj pomagam svoji gospodinji. Z njuno pomočjo nama bo pot mnogo krajši.»

«Toda svojih dobrotnikov pa ne moreva kar takole zapustiti sredi največjega dela!»

«Potrpiva nekoliko! Odgodeno ni neizvršeno!» je odvrnil Jera in pripomnil: «Kadar pojdeva, bova šla pa skupaj! Jezdila bova čez hrib in plan, dokler ne prideva domov!»

Jerač in Matevž sta postala odslej najboljša prijatelja. Matevž je kmalu opazil, da Jeračeva gospodinja, krepka ruska vdova, pogleduje za njegovim prijateljem.

Jerač je pa ostal značajen mož.

Povedal je gospodinji, da je doma oženjen in da se misli vrniti. Potrto jo je, a ostala je vendar z njim dobra kakor doslej.

Kako pa doma?[uredi]

Naši kmetje so ob nedeljah še vedno zahajali pod vaško lipo in se posvetovali. Radi so se pomenkovali o Francozih. Marsikdo si je skrivaj dejal, da jih je škoda. Posebno cerkljanski očanci niso mogli pozabiti, da so Avstrijci odvedli strmolskega graščaka.

Marsikdo se je spominjal Francozov z veseljem v srcu.

Zdaj, ko so odšli, se je ljudem zazdelo, da so bili na te tuje vojake bolj navezani, kakor so si sami mislili. Marsikdo si je priznal, da jih je sovražil samo zato, ker je bil nahujskan. Duše naših ljudi so čutile, da jih ni vezala s Francozi samo stroga postava, ki jim je nalagala, da morajo plačevati visoke davke in dajati kontribucije, ki so bile včasi res neprijetne. Ne! Vse nekaj drugega so čutili zdaj, ko Francozov ni bilo več v deželi.

Prvič so naši preprosti ljudje izsledili v srcih nov čut, ki jih je spajal s to pošteno francosko gosposko in ki ga niso nikoli imeli do avstrijske gospode. Ta čut je pa bila ljubezen.

Naši Kranjci so ljubili Francoze, pa niti sami tega niso vedeli.

Pač je pa to razodel čas v ustnem sporočilu, ki je ostalo med nami do danes. To sporočilo je dvignilo francoski narod pri našem preprostem človeku med poštene in plemenite junake, ki so se prišli borit za našo svobodo.

Medtem, ko je zvesta Uršika čakala svojega fanta, ne smemo pozabiti Boštečeve Marjete iz Poženka, ki je bila njena dobra prijateljica.

Marjeta je ljubila francoskega vojaka, mladega črnolasega fanta.

Ko so Francozje odšli, je Marjeta noč in dan prejokala, vaški fantje pa so se iz nje norčevali. Ona se pa ni zmenila za nikogar. Njena ljubezen je bila tako resnična in globoka, da so tudi fantje umolknili in jo pričeli pomilovati.

Marjeta je bila zelo občutljivo in dobro dekle. Pri odhodu ji je fant obljubil, da se vrne, da jo odvede s seboj, da postane njegova žena. Ona je pa slutila, da ga ne bo nikoli več videla. Vedela je, da Francozje ne odpotujejo domov, temveč naprej v vojno.

Vedela je, da stoji njen izvoljenec zadnjikrat pred njo. Njene tresoče se roke so mrzlično brodile po fantovih laseh. Božala ga je kakor otroka in vsa drhtela od tihe bolečine. On ji je pa govoril besede ljubezni. Francoščine ni razumela skoro nič, vendar je razumela njegove besede, saj jih je govorila ljubezen!

Odhajali so.

Tudi on je šel. S cvetjem mu je odičila prsa, še enkrat se je zjokala na njegovem srcu.

Potem pa je odhitela domov. Zaprla se je v svojo kamrico. Nekaj dni ni hotela nikamor.

Bila je bleda in žalostna, da bi se je kamen usmilil. Domači so si mislili, da jo bo minulo, da bo kmalu postala spet nekdanja vesela Marjeta, ki se je vedno smejala.

Kako so se motili!

Naš praded, ki jo je poznal, ko je bil mlad fant, je pravil o njej, da je hodila vedno sama, žalostna in povešene glave okoli.

Nekega dne se je pa vrnila z griča za vasjo. Tja je hodila slednji dan. Smejala se je in pela. Njene oči so kar gorele.

In tedaj je pripovedovala, da je videla svojega fanta. Prišel je čez polje in se pojavil izza grmovja. Pozdravil jo je in ji zaklical, da kmalu spet pride. Nato je izginil.

Domači so spoznali, da je revica hudo bolna. Sirota je imela privide. Videla je svojega fanta, čeprav je v resnici morda že ležal mrtev Bog ve kje.

Odslej je bila njena vsakdanja pot na grič za vasjo. Pražnje se je oblekla in se napotila svojemu ženinu naproti.

Ko je dospela na vrh griča, se je spustila v travo in polglasno zapela:

«Čakam te, pridi, fanti moj, moja misel je vedno s teboj, zvesto srce le za tebe gori, dala bi zadnjo kapljo krvi!»

Nato se je s hrepenečimi očmi zagledala čez ravnico. Dolgo je tako sedela.

Če ni bil preveč slaba, je silno trpela, preden je doživela privid. Kadar je bila zelo oslabljena, se ji je fant takoj prikazal.

Blaženo se je nasmehnila in iztegnila roke:

«Pridi, moj dragi, edini!»

Njen glas je drhtel. Nje usta so komaj slišno šepetala. V očeh ji je blesketala solza.

In tako je pričakovala svojega ljubljenca vsa mila in krasna. Videla ga je, da prihaja počasi in smehljajoč se. Nato je razločila njegovo postavo na stezi. Ko je dospel do grmovja, ji je izginil izpred oči.

Nato se je mahoma pojavil ob koncu grmovja že blizu nje. Zamahnil ji je z roko, se okrenil in izginil.

Domači so jo opazovali. Vedno bolj so se bali zanjo. Nihče si ni vedel pomagati.

Ko je čul o nesreči vaški padar, je svetoval staremu Bosteču, naj pošlje v grm kakega drugega fanta, da se prikaže Marjeti, ko bo pričakovala svojega izvoljenca. Prepriča naj jo ta fant, da Francoza ni nikjer.

Padar je trdil, da bo to pomagalo.

Dekle je bilo všeč sosedovemu Tonetu.

Ko je čul, kaj svetuje padar, je sklenil on poskusiti. Rad bi jo bil odvrnil od njenih sanjarij in jo ozdravljeno poročil. Oprezal je nanjo. Ko je videl, da se je napotila proti griču, je hitel sam od druge strani.

Ko je prišla Marjeta na grič in čakala fanta, se je kmalu prikazal Tone. Bil je pražanje oblečen. Smehljajo se je skril v grmovju.

Ona ga je gledala. Kmalu se je spet prikazal ob koncu grmovja in stal pred njo:

«Pozdravljena, Metka! Vidiš, jaz sem tisti Francoz! Rad te imam. Že zdavnaj sem mislil nate. Zato sem hodil nekoliko preoblečen okoli hriba, da sem te lahko videl. Sama vidiš, da ni drugega fanta v bližini!»

Stresla se je in ga začudeno pogledala. Ozrla se je okoli sebe. Nikogar ni bilo. Odšla sta s Tonetom v vas.

To je res pomagalo. Odleglo ji je.

Domači so se domenili in sklenili so jo poročiti s Tonetom, ki si jo je želel za nevesto.

Vendar je bilo vse to prepozno. Uboga Marjeta je zapadla že jetiki. Njena narava je bila prešibka. Ker je vedno mislila na svojega Francoza, ni skoro ničesar jedla. Zato jo je zgrabila zavratna bolezen.

Ni se branila Toneta. Rada se je poročila.

Ko so pa po poroki sedeli za mizo in veselo svatovali, je nevesta vstala in prebledela kakor smrt.

Z roko je pokazala vrata in šepnila:

«Ali ga vidite onega, mojega pranega ženina? Vedela sem, da pride! In dospel je, da me odvede s seboj tja v lepo francosko deželo. Daleč, daleč pod rožno zarjo pojdeva, kjer bova vekomaj srečna! Ves krvav stoji pri vratih in me gleda. Vrnil se je, kakor mi je obljubil! Že grem, že grem, da ti obvežem rane in te položim v belo posteljo. Vem, da skoro ozdraviš! Vi ste me pa prevarili! Zakaj ste to storili? Zakaj ste trdili, da je mrtev? O, kako milo in dobro me gledajo njegove globoke oči! Že grem ...»

Dvignila se je in razprostrla roke.

Že naslednji hip ji je bruhnil iz ust val krvi. Zgrudila se je svojemu ženinu v naročje.

Vendar še dolgo ni umrla. Marmorno bleda je ležala v postelji.

Zadnje tri tedne je postala prozorna kakor duh.

Ko je vse cvetelo, je pričela umirati.

Vsi vaščani so jo ljubili. Čuvstvovali so s tem nesrečnim, lepim dekletom. Pomagati ji niso mogli. Otroci so ji nosili cvetje, ki ga je tako ljubila.

Bližal se je njen zadnji dan.

Dozorele so baš prve črešnje. Prinesli so jih ji.

Ko so ji ponudili krožnik s črešnjami, je dejala, naj ji prineso luč, da črešenj ne vidi, da se ji vse temni pred očmi. Vendar je bil še svetel dan.

Vsi so pričeli jokati.

Bralci moji, ali veste, kaj je to, če Gorenjec joka? Ti ljudje so trdi in molčeči, trme rogate! Kadar so pijani, čvekajo in vpijejo. Vse občuteno in zamolčano hočejo mahoma povedati, pa ne morejo. Preveč nosijo v sebi. Zato govore raje brezpomembnosti.

Zdaj so pa ti trdi Cerkljanci jokali. Pred tem nežnim, prozornim bitjem so jokali. Gledali so jo kot svetnico. V svoji bolezni je postajala vedno lepša. Njena deviška ljubezen, ki je bila nekaj vzvišenega, nadčloveškega, ji je začrtala tajinstveno milino na obraz.

Ko je opazila njihove solze, jih je vprašala, zakaj jokajo. Nihče si ji ni upal povedati resnice.

Oče ji je dejal, da je soba dimasta, ker so baš v peči vsadili kruh, in da dim sili skozi razpoke v sobo.

Pričela je pojemati. Še vedno je dvigala roke in prosila, naj ne jokajo. Nato se ji je obraz razjasnil. Nič človeškega ni bilo na nji. Vse obličje je zasijalo v čudežni milini. S prozorno desnico je pokazala strop.

Vztrepetala je. Naslednji trenutek je obležala mrtva.

Na mrtvaškem odru je ležala bela kot pomladanski sneg. Vsi, ki so jo kropili, so bili ginjeni. E, ti dedci gorenjski! Trdi so in raskavi, a srce imajo globoko, nikomur razodeto! Skrivaj so si brisali oči.

Taka je bila ljubezen Boštečeve Marjete iz Poženka. Nihče še ni pisal o nji. Le par starih očancev še zdaj pripoveduje o lepi, mladi deklici, ki se je zaljubila v brhkega francoskega vojaka in zaradi svoje prevelike ljubezni umrla. Ti starci pripovedujejo tako živo, kakor bi bili sami zraven, čeprav so to slišali od svojih dedov.

Grob Marjete je zdavnaj prekopan. Njena duša pa plava med onimi dobrimi duhovi, ki so osrečili svet z veliko, nesebično ljubeznijo, ki je najlepša na zemlji, saj vse žrtvuje in je srečna, da sme vse žrtvovati!

Matevž je dokaj zadovoljno živel med svojimi novimi znanci.

Kdor pa misli, da je pozabil na rodno vas in na svojo Uršiko, ta se pošteno moti.

Fant je pridno kmetoval. Pomagal je svojemu rešitelju, kjer je sploh mogel. Delo ga je vedno bolj veselilo. Urno se je sukal od zore do mraka. Čim bolj je delal, tem bolj je bil zadovoljen. To pač zato, da se je s tem nekoliko zmotil, da ni mogel preveč premišljati svoje usode.

Mlada Anastazija je ostala vedno prijazna z njim. Često je opazil, da ga skrivaj radovedno opazuje.

Ko je hodil sam po vasi in se včasi ustavil pri kakem kmetu, je spoznal, da ga že vsi smatrajo za domačega in da so prepričani, da postane enkrat Sergejev zet.

Matevž sam pa ni dal nikoli kakega povoda, da bi mogli ljudje sklepati kaj takega. Bil je prijazen z vsemi. Vse je rad imel. O ljubezni do Anastazije sploh ni premišljeval. Le enkrat je dejal Jeraču:

«Menda malo mislijo, da se bom navadil naše domače hčerke? Priznati moram, da res ni napačno dekle! Če bi ne bil imel druge, takoj se oženim z njo! Toda Uršike pa ne dam za ves svet! Tako ti povem!»

Jerač mu je prostodušno odvrnil:

«Prav imaš, fant! Kaj hočemo? Tudi jaz bi svojo gospodinjo takoj poročil. Saj ni prav nič napačna ženska! Ampak zakon je pa zakon! Mož beseda moram ostati! Pred oltarjem sem se zavezal, da ostanem zvest svoji stari, čeprav je kar za deset let mlajša ta-le Rusinja, ki me tako pogleda, da me kar pogreje na dnu duše! Veš, prav tako mi je potlej, kakor bi v mrazu na tešče izpil kozarec opojnega brinjevca!»

Dežela, v kateri sta živela Matevž in Jerač, je bila dokaj močvirna. V hosti so bila na mnogih krajih močvirja in paziti sta morala, da nista zašla v kako požiralo, ki je vse pogoltnilo, kar je dobilo v objem.

Matevž je često hodil s konjem v hosto.

Vedno je pazil, da ni zašel v vodo. Vendar mu ni bila sreča vselej mila.

Ko je enkrat spet vozil po znani stezi v gozd, se je spet zamislil v svoje domače kraje.

Bil je že daleč, pa ni pazil.

Pozabil je na sedanjost. Lepa preteklost, polna ljubezni in trpljenja, mu je lebdela pred očmi. Spajala se je z njegovo bodočnostjo, ki jo je sanjal vso lepo in veselo.

Sedel je na vozu. V roki je držal vajeti. Konja ni poganjal. Mehanično je držal vajeti in gledal predse.

Mahoma se je zdramil. Konj se je vznemiril.

In tedaj je spoznal, da je zašel predaleč. Dospel je v močvirje. Konj je stal že skoro do trebuha v vodi, tako hitro se mu je pogrezal.

Matevž se je ozrl okoli sebe. Nikjer ni bilo žive duše. Postalo mu je tesno pri srcu.

«Torej me vendarle čaka smrt v Rusiji!» si je dejal. Konj je nemirno skušal priti iz vode. Potapljal se je vedno bolj.

Fant je pričel klicati na pomoč. Njegov glas je odjeknil med drevjem. Nihče se ni odzval.

«Smrt, smrt! Kako čudna je! Rešili so me, da nisem zmrznil kakor tisoči drugih! Zdaj me bo pa mahoma smrt pograbila in potopila v močvirju kakor mlado ščene!» je dejal in še glasneje zakričal.

Ker je opazil, da je treba hitre rešitve, ker je voz že skoro izginil v blatu, je sklenil žrtvovati tudi voz, da bi rešil sebe. Sicer je pa tako vedel, da voza ne bo najbrže nihče mogel rešiti. Pognal se je kvišku in stopil na sedež, ki je bil precej visok.

Najbolj se mu je smilil konj. Do vratu je že bil pogreznil v blato in Matevž je vedel, da mora kmalu izginiti v blatu.

«Pomagajte!» je spet zakričal, čeprav že ni imel nobenega upanja več.

Čutil je, da se voz pod njim urno pogreza, zlasti na koncu, kjer sam stoji.

«Kmalu zdrknem z njega in po meni bo!» je dejal.

Zdaj se je popolnoma umiril. Pazil je na vsak svoj gib, hotel se je boriti za življenje do zadnjega, čeprav ni vedel, kako naj se bori s tem strašnim močvirjem.

In tedaj je začul krik svojega konja, ki mu je pretresel mozeg.

Naslednji hip je konj izginil.

Matevž je bil sam že do pasu pogreznjen v blato.

Zarjul je s poslednjo silo.

In tedaj se je nekdo odzval.

Skozi hosto je pritekla Anastazija.

Ona ga je edina čula. Ljubila ga je. Zato je slutila v svoji duši, da mu preti nevarnost. Ker ga dolgo ni bilo nazaj proti polju, kjer je delala, ga je hitela iskat.

«Vrzi mi vrv!» je kriknila in obstala pri nekem drevesu ne dale od njega.

Vrgel je deklici konec vrvi, ki jo je imel s seboj. Drugi konec si je pritrdil okoli svojega pasu.

Deklica je ovila vrv parkrat okoli debla.

Vrv se je napela.

«Pazi in poženi se skokoma proti meni!» je kriknilo dekle in potegnilo na vso moč za vrv.

Trenutek nato se je Matevž pognal. Skoro pogreznil se je. Nato je začutil, da ga krepke dekliške roke vlečejo z vrvjo iz močvare. Kmalu je stal mladenič pred dekletom rešen. Obstal je pred njo blaten in moker.

«Iskreno se ti zahvaljujem deklica! Dokler bom živel, se te bom spominjal!» je šepnil.

«Čemu se mi zahvaljuješ? Srečna sem, da sem rešila! Kajti ljubim te!» je dehnilo iz dekleta, ki je zardela stala pred njim s povešeno glavo.

Zadrhtel je. Kaj naj stori? Ali naj odkloni to dekle? Njen oče mu je rešil življenje! Zdaj pa tudi ona sama!

«Ne! to življenje ni več moje! Niti jaz niti Uršika nimava pravice do njega! Ti ljudje so mi ga dvakrat rešili, naj razpolagajo z njim!» si je dejal. Pri tem bi pa najrajši pričel tuliti od same srčne bolečine.

Zmagala je hvaležnost.

«Uršika bo žalostna. Pa saj ne bo vedela, kje sem. Sirota bo mislila, da sem padel v vojski, ali pa zmrznil na Ruskem. Toda, ali imam pravico, tako pogaziti njeno srečo, če že moram pogaziti svojo?» se je vprašal.

Otresel se je vseh pomislekov:

«Da, da, to dekle moram poročiti, moram!»

S krvavečim srcem je takoj omenil Anastaziji, da jo rad poroči, samo če ona hoče.

Ona ga je radovedno motrila. Kakor bi nekaj slutila, mu je odvrnila:

«Čakajva! Ne maram še postati žena! Ne ljubiš me še dovolj!»

Matevž je v zadregi molčal.

Zvečer je pa prav tako vprašal njenega očeta.

Starec ga je vesel objel.

Ko je mladenič govoril prihodnjo nedeljo s svojim prijateljem Jeračem, mu je povedal, da mu je Anastazija rešila življenje.

«To je res dekle, da malo takih!» je takoj dejal Jerač.

«Enkrat mi je rešil življenje oče, a drugič njegova hči. Zdaj ni to življenje več moje. Sama mi je priznala, da me ljubi. Zasnubil sem jo,» je mrko omenil fant.

«Kam pa misliš?» se je začudil prijatelj.

«To pač ni iz ljubezni! Toda moja dolžnost je!» je poudaril Matevž.

«Kaj bo pa rekla Uršika? Toliko lepega si mi že o njej povedal. Preveč bo žalostna, če se ne boš vrnil domov!» je poudaril Jerač.

«To je tisto, kar me boli! Srce mi poka v prsih. Le zaradi hvaležnosti hočem poročiti Anastazijo, ker ne maram, da bi bila nesrečna v svoji ljubezni, kajti rešila me je z nevarnostjo lastnega življenja!» je povedal Matevž.

«Nikar se ne prenaglita! Anastazija je obupala, da se njen fant vrne. Privadila se je tebe. Če te res tako ljubi, najbrže še sama ne ve! Morda pa njen fant ni padel. Morda leži v kaki bolnici in se spet vrne?»

«Meni se pa ne mudi. Dobro, da tudi ona sama pravi, da počakajva, češ da ni take sile!» je pristavil Matevž.

«No, vidiš! E, fant se še lahko vrne! Bil je njena prva ljubezen. Kako rada ga je imela! Vsa obupana je bila, ko je čula, da je padel! Pa si ji ti malo zmešal pamet in srce, čeprav sam nisi hotel. Nekatere ženske so pa bolj nagnjene k ljubezni!» je hitel Jerač.

«Dobro, da si me opozoril na vse to! Če se on vrne, še bolje zame. Če ne, pa zbogom, mila Gorenjska in moja cerkljanska rožica, lepa Uršika. Ostala bo pa večno v moji duši kot solnčni žarek!»

Postal je ginjen. Najrajši bi zajokal.

Tovariš ga je tolažil:

«No, le upaj, ni še vse izgubljeno! Ampak ti daješ malo hudo plačilo v zahvalo! Kar svojo ljubezen žrtvovati, je vendarle malo preveč! Torej upajmo in počakajmo! Potem pa pridi, da ga mahneva na Poljsko! Počasi bova že priromala nazaj v naše kraje. Ni vrag, da bi jih ne našla. Saj leže tam, kjer so ležali, nihče jih ni prestavil!»

Matevž je zdaj hodil otožen na delo.

Njegova izvoljenka ga je spočetka zamišljeno ogledovala.

Silila ni nikoli vanj, on je pa tudi še manj govoril kakor prej.

Čudil se je pa, da je postala včasih tako razposajeno vesela, da se mu je smejala v obraz. Sam ni vedel, zakaj se mu smeje.

Ko je nekega dne sedel med gospodarjem in hčerko, je starec v zadregi zakašljal in omenil:

«Ne vem, kako bi ti povedal, da bi te ne razžalil. Moj gost si, pa tudi moj prijatelj. Ali veš, kaj se je pred kratkim pripetilo?»

Fant je uprl vprašaje pogled v svojega gospodarja.

Starec ga je zvedavo gledal. Udaril je nalahno po mizi in trdo dejal:

«Bivši ženin moje hčere je sporočil, da je še vedno živ. Vrne se kmalu domov. Bil je ranjen, zato se ni dlje časa oglasil. Njegov tovariš, ki ga je videl v vojski pasti, je pa mislil, da je fant mrtev in je nam to sporoči. Že je skoro popolnoma ozdravel. Danes že hodi po bolničnem dvorišču in sanja o svoji Anastaziji!»

Matevž si je oddehnil.

Starec se je tiho smehljal:

«Vidi se mi, da nisi bil ni preveč vnet za mojo hčerko, ki se te res ne bi bila branila. Všeč si ji bil. A prepričana je bila, da je ti ne ljubiš. Imaš pa v domovini dekle, ki te čaka. Prav! Le zvest ji ostani! Ne misli pa, da te hočem poditi iz hiše! Ostani, dokler se sam ne odločiš za odhod!»

Matevž se jima je zahvalil.

Dekle mu je radostno stisnilo roko. Nekaj posebno privlačnega je čutila za tega fanta. Zdaj se je vse spojilo v tiho, bratovsko občutje.

Ko je Matevž naslednjo nedeljo povedal Jeraču, da se ne bo ženil na Ruskem, se je ta široko zarežal:

«No, vidiš, kako sem uganil! Dokler nisi zavezan, se še zmerom lahko izmotaš! Kesneje pa ne gre več. Žena te nerada pusti iz ojnic, če si enkrat v njih! Pa tudi vera to prepoveduje!»

*

Čez par tednov se je res vrnil mladi ruski vojak Griša.

Ko je zagledal Matevža, se mu je prijazno nasmehnil. Podala sta si roke.

Ko sta stala skupaj, je Anastazija zardela. Zdaj je šele spoznala, zakaj ji je bil korenjaški Matevž tako všeč. V obraz je bil zelo podoben njenemu fantu in menda jo je to najbolj privlačevalo k njemu.

Stari Sergej je bil izredno vesel. Napravil je domačo zabavo, na katero so povabili tudi Matevža in Jerača.

Matevž in njegov prijatelj sta sklenila še počakati na poroko mladega para.

Že čez nekaj tednov so se zasukali svati. Med njimi se je sukal tudi Matevž. No, Jerača, seveda, ni manjkalo. Pa kako sta se postavila. Zapela sta par kranjskih pesmi.

To je bil predzadnji dan njunega bivanja med temi dobrimi ljudmi. Hotela sta že zvečer oditi in potovati v mesečini, pa so jima zabranili.

Zjutraj sta se poslovila. Mahnila sta jo k Jeračevi gospodinji.

Otožno se je poslovila od obeh in zlasti Jeraču je krepko stisnila roko.

Kmalu sta konja zapeketala na cesti.

Pri oknu je slonela vdova in gledala za njima. Mislila je žalostne misli.

Konja sta pa peketala v mlado jutro in izginila v daljavi.

Na Poljskem.[uredi]

Veselo sta dirjala spočita konjiča čez plan. Na njihovih hrbtih sta jezdila Matevž in Jerač.

Ko sta hitela čez drn in strn, se je Matevž spomnil na svoje življenje med rokovnjači. Tako je včasih med njimi živel svobodno in divje življenje in vžival samo prostost.

«Radoveden sem, kako bova potovala, Poljaki so dobri ljudje. Se bova že prerila naprej! Ampak živino imava. Krmo za konja bova pa teže dobila!» je modroval Jerač.

«Kaj bi obupavala, ju bova pa krmila z lipovim listjem, saj je na Poljskem lipa doma. Grizla bosta lipove liste, midva pa cvetje, ki je baš zacvetelo,» se je šalil Matevž.

Ko se je že mračilo, sta bila še vedno na poti. Mesec je sijal, ko sta se utrujena bližala neznatnemu mestecu.

«Poženiva! Kmalu bova kje pod streho. Če ne bova nikjer našla prenočišča, se bova morala zadovoljiti kar z ležiščem zunaj, saj ne bo napak!» je modroval Jerač.

«Jaz bi sploh dejal, da nikar ne hodiva v mesto. Pozno je že. Že zdavnaj se je zmračilo! Kaj si bodo ljudje mislili, ko bova sredi tihe noči pridirjala skozi mirno mesto. Vsakdo bo prepričan, da se je pripodila cela vojska!» je ugovarjal Matevž.

«Kaj boš onegavil! Pojdiva in vse bo dobro izteklo! Boš videl!» se je upiral Jerač, prav kakor bi bil prepričan, da ga že čakajo s slastno pečenko in poličem vina.

«Naj bo po tvojem! Če se kaj pripeti, drživa skupaj in glejva, da se izmaževa!» je odvrnil Matevž.

Konja sta pridirjala do mesta.

Že sta junaška Gorenjca hitela po trgu.

Mahoma sta začula pred seboj divji krik. Zagledala sta dva stražnika, ki sta jima stala nasproti z dolgima sulicama v rokah.

Skočila sta s konj. Matevž je pričel pripovedovati, da sta prijezdila od dale in da želita hrane zase in za konja. Ker je govoril Poljakom dokaj sličen jezik, ki se ga je priučil med Rusi, sta ga oba stražarja še nekam razumela.

Videl je pa takoj, da njega in Jerača sumljivo opazujeta, a sam ni vedel zakaj.

Prav po onih krajih sta se tedaj potepala dva divja razbojnika.

Ko sta zdaj pridirjala naša znanca v mesto, sta stražnika mislila, da sta to ona dva razbojnika. Moža pa nista vedela, da se razbojnika takih tičev ne bi bala. Še Matevž in tovariš sta se jima samo smejala, zakaj opazila sta, da sta stražarja zelo bleda in da se jima hlače tresejo.

Stražarja sta pokazala Matevžu in tovarišu, da jima morata slediti. Udala sta se v usodo in šla za njima.

«Meni se vidi, da naju ne smatrajo za poštena človeka! Oba stražarja sta naju tako čudno gledala. Pa bojita se naju! No, bova že videla, kako in kaj!» je omenil Matevž.

«E, nocoj naju že ne bodo obesili! Jutri se bova že kako izmazala. Samo, da nama dado kaj jesti!» je hitel Jerač, ki je čutil pajčevino v želodcu.

Dospeli so do večje mračne hiše.

Manjši stražar je udaril s pestjo po vratih. Kmalu so se odprla.

Prikazal se je zmršen mladenič, menda županov hlapec.

Stražnika sta mu izročila konja. Naša znanca sta pa morala s stražo dalje.

Dospeli so do druge nizke, zapuščene hiše, ki je bila menda občinska ječa. Eden stražnikov je odprl vrata in že sta sedela na slami v ozki kamri.

Pričela sta tipati okoli sebe. Kamra je imela le eno zamreženo okence.

«Ne vem, kako bo jutri,» je zaskrbelo Matevža.

«Kaj mi mar, kaj bo! Danes mi stoji glava še vedno na plečih. Treba je, da se dobro spočije. Morda jo bom jutri dobro rabil za premišljanje?» je omenil Jerač, ki je že naslednjo minuto spal kakor polh.

Matevž pa ni mogel tako hitro zaspati.

Pristopil je k zamreženemu oknu, ki je bilo znotraj zavarovano z desko.

Odtrgal jo je.

Pogledal je skozi mrežo.

Oba stražarja sta stala blizu hiše in se živahno menila.

Kmalu se jima je pridružil tisti tretji, ki je prej prevzel konja.

Oba stražarja sta mu nekaj naročila. Že je stekel.

Kmalu se je vrnil in z njim trije moški.

Matevž je mrmral:

«S temi ljudmi menda ne bo preveč varno češnje zobati. Sam Bog ve, kaj imajo.»

Opazil je, da se zbira okrog koče vedno več ljudi. Tedaj se je vzbudila v njem stara rokovnjaška kri. Za vpil je nad tovarišem:

«Jerač!»

Oni je pa molčal in hropel, kakor bi vlekel povoščeno dreto.

«Jerač!» je spet kriknil Matevž.

«I, kaj pa hočeš, sitnara sitna!» se je kremžil vzbujenec in se obrnil na drugo stran.

Matevž je pa prigovarjal:

«Neumno se mi vidi, da bi naju tako-le stražili in se zjutraj hvalili, da so tako pazili na naju, da bi se jim še miš ne mogla izmuzniti!»

«Pusti me no! Za božjo voljo, naj si mislijo, kar si hočejo, samo da naju pustijo lepo v miru! Spi, kanalja, in vesel bodi, da si pod streho!»

«Ne bom! Pa tudi ti ne boš! Zagosti jim jo morava! Potem bova pa ležala, čeprav jutri do opoldne!» je motovilil Matevž.

«Jaz sem pa res revež! Nikoli nimam miru!» je jadikoval Jerač.

Dvignil se je nekoliko in jezen vprašal:

«Kakšne ti pa spet vrtajo v glavi. Ti se menda ne boš nikoli spametoval!»

«Čakaj! Uiti jim morava! Najprej pričneva razbijati po vratih in kričati na žive in mrtve. Nihče se ne bo zmenil za okno, kjer bom jaz ta čas odstranil mrežo. Vsi bodo le pri vratih. Tiščali jih bodo in čakali, kdaj pridereva na plan! Takoj pod oknom je grmovje. Ko izderem mrežo, skočiva skozi okno in jo pocediva, odkoder sva prišla. Prenočevala bova pri najinih konjih. Slama je tam najmanj toliko vredna kakor ta, pa še konja imava pod nadzorstvom!»

«Saj nazadnje res ni tako napačna ta tvoja misel!» je pritrdil Jerač.

Takoj sta pričela divje razsajati. Vsi ljudje so stali pri vratih in gledali, kdaj se prikažeta naša begunca.

Matevž je urno izdrl mrežo.

Počakala sta, da se je hrup pred hišo unesel. Nihče ni mislil na okno. Nikogar ni bilo blizu.

«Če je tako, pa pojdiva! Midva bova tam ležala, kjer se bo nama vzljubilo!» je godrnjal Jerač in lezel za tovarišem skozi okno.

Že sta bila v grmovju.

Tiho sta odšla za cesto. Kmalu sta našla hlev, kjer sta prenočevala njuna konja. Hlev je bil odprt. Zateknila sta zapah ter se vlegla počivat.

Pozno je že bilo, ko se je vrnil hlapec. Skušal je odpreti vrata, pa jih ni mogel. Robantil je in klel. Naposled je odšel v travo, kjer je spal do jutra. Zjutraj je zgodaj vstal in hodil okoli. Bilo je hladno jutro in fant se je od mraza kar tresel.

Ko sta se zjutraj naša junaka zbudila, sta mirno odprla duri in legla nazaj, da se še malo oddahneta.

Kmalu sta čula divji vrišč, ki je odmeval po trgu. Stražarji so bili pa razočarani, ko so zjutraj odprli ječo in jo našli prazno.

Ona dva sta pa ležala pri svojih konjih in mirno počivala.

Odprla so se vrata.

Vstopil je hlapec. Ko ju je zagledal, se je tako prestrašil, da je kar klecnil s koleni. Potem se je urno pognal iz hleva.

Kmalu se je prikazala dolga procesija ljudi s stražarjema na čelu. Nihče ni mogel verjeti, da sta to sinočna jetnika. Tako mirno sta ležala v hlevu. Ko so ju zbudili, sta jim prijazno pokimala.

Odvedli so ju k županu.

Pričelo se je dolgo zasliševanje.

Pogovarjala sta se z županom in mešetarila za svobodo.

Sicer se pa nista posebno bala. Vedela sta, da ju ne morejo tako zapreti, da bi se ne izmazala. Zaupala sta svoji moči in tudi zvijači.

Župan ju je res tudi smatral za ona dva divja razbojnika.

Kar obupavala sta že. Bala sta se, da ju bodo odvedli v večje mesto pred sodišče, kjer se bosta še dlje zamudila.

«Naposled naju bodo pa vendarle pošteno zašili!» je prerokoval Jerač, ki je že izgubil upanje.

Matevž je hitel govoriti županu, da bi ga omehčal. Veliki, tršati starec pa ni hotel ničesar verjeti.

Toliko sta ga pa razumela, da morata čakati, da je poslal po nekoga, ki oba razbojnika pozna. Ta človek bo pa prišel šele čez teden dni, ker je odšel po konjskih kupčijah.

Spet sta prišla nazaj v ječo, ki je bila tudi ob oknu zastražena.

«Zdaj je pa res zadnji čas, da jo pobriševa!» je rekel Matevž. Slabo hrano so jima dajali in pazila so nanju, da sploh nista bila nikoli brez straže.

Tako je minulo nekaj dni. O onem človeku, ki je poznal razbojnika, pa še ni bilo nikakega poročila.

«Pojdiva!« je priganjal Matevž.

«Kako neki? Saj vidiš, da sva zastražena!» se je jezil Jerač.

«Taka straža! Teh šibkih pastircev se sploh ne bojim. V prežganki jih pojem, tako ti rečem.»

Naslednji dan popoldne je Matevž skočil skozi okno svoje ječe, za njim pa Jerač.

Tiste stražarje sta kar pometala po tleh in jo mahnila v hlev, kjer sta preplašila hlapca.

Stražarji so prinoreli za njima in ju hoteli zgrabiti. Ta pa sta zasedla konje, se poklonila ter odbezljala v megleni dan.

Pa je imel Jerač s konjem smolo. V nekaj ur oddaljeni vasi sta morala čakati. Konj se je namreč zbosil.

Ko je kovač podkaval konja, sta prišla po cesti dva kosmata dedca.

Takoj sta se spogledala, ko sta videla konje. Obstala sta pred kovačnico ter se pričela pogovarjati s popotnikoma. Bila sta zelo zanemarjena človeka. V obrazih se jima je pitala lokavost in zloba. Bila sta škiljasta in širokih ust brez zob.

Ko sta odšla Matevž in Jerač dalje, sta oba gledala za njima. Na hrbtih sta nosila svežnje.

Naša znanca sta odšla v vežo zadnje hiše, kjer sta dobila pri neki kmetici za to noč prenočišče.

Sklenila sta ostati čez noč pri svojih konjih in legla sta kar na slamo v hlevu, da bi zaspala.

Pa sta ponoči zaslišala neko praskanje. Matevž je skočil kvišku in videl, da hoče nekdo odpreti vrata.

Pregledal je zapah. Dobro je držal in mladenič je zadovoljno legel počivat.

Naslednji večer sta počivala na prostem. Prenočevala sta na širokem travniku ob hosti.

Jerač je privezal oba konja k stari bukvi.

Pa tudi to noč nista imela miru.

Dolgo sta že spala, ko se je Matevž predramljen dvignil.

Čul je pred seboj tiho govorjenje. Opazil je, da se okoli konj plazita dve senci.

Sunil je tovariša v hrbet.

«Zakaj me suješ?» je zahreščal Jerač.

«Molči in obrni se, da bosta tata mislila, da govoriš v sanjah! Najbrže hočeta odvesti najina konja. Ko te pokličem, skoči na pomoč!»

Jerač je nekaj zagodrnjal, kakor da bi spal. Matevž se je v senci splazil tik drevja h konjema.

Opazil je, da sta oba tujca naložila na konja svoja nahrbtnika.

Matevž se je v senci splazil do drevja in šel previdno proti nasprotnikoma. Počasi mu je sledil Jerač.

Baš ko sta se oba neznanca pognala na konja, je pristopil Matevž, kakor bi zrasel iz zemlje. Pograbil je oba konja za uzdi in poklical Jerača.

Oba nasprotnika sta se urno pognala na svoja napadalca.

Matevž je pograbil prvega in ga divje sunil. Ta je padel raz konja in skočil urno kvišku.

Matevž je nasprotnika zopet pograbil in ga s tako silo treščil ob drevo, da je kar zaječal in obležal.

Jerač ni imel take sreče. Prepočasen je bil. Ko je hotel pograbiti svojega moža, ga je ta prehitel in ga sunil z nožem v roko. Drugič ga ni mogel več, kajti krepke Matevževe pesti so ga pograbile, da so mu zahreščale kosti. Nož je padel v travo. Matevž in njegov sovražnik tudi.

Razbojnik je bil močan. Matevž je takoj čutil, da ima sebi enakega pred seboj. Fant se pa ni bal.

Le par minut sta se držala objeta. Matevž si je osvobodil desnico. Med tem ko ga je poskušal nasprotnik suniti pod brado, ga je Matevž stisnil za vrat tako močno, da je prvi kar odrevenel. Šele, ko je videl fant, da je ropar ves višnjev v obraz, je odnehal.

Zdaj sta spoznala v teh tatovih tista dva, ki sta ju srečala pred kovačnico.

«Stavim, kar hočeš, da sta to ona dva roparja, za katera so naju zamenjali,» je trdil Matevž, ko sta obema možakoma zvezala z usnjenima pasovoma roke.

«Saj bosta res!» je pritrdil Jerač.

Matevž je obvezal prijatelju ranjeno roko. Nekaj časa sta premišljala, kaj naj napravita z razbojnikoma. Potem sta se pa odločila. Vrnila sta se v mesto, ki sta ga zapustila. Pred seboj je imel vsak enega roparja.

Ko sta dospela do kovačnice, je stal na pragu kova in kar mežikal, ko je zagledal naša znanca. Kova je oba razbojnika spoznal, le bal se ju je. Zdaj je takoj povedal, da sta to ona nevarna lopova, ki ju iščejo oblastva.

Preiskali so njuna nahrbtnika in našli v njih mnogo denarja in cerkvene zlatnine.

Zdaj so naša znanca v mestu lepo sprejeli. Kovač je županu takoj povedal, da pozna roparja.

Naša znanca sta se dobro okrepčala in ostala nekaj dni med ljubeznivimi meščani, ki so se kar kosali, kdo ju bo bolje pogostil.

Potem sta pa vzela slovo od prijaznega mesteca in oddirjala naprej.

Kako pa pri Jeračevih ...[uredi]

Predoseljski dolgi Jurij se je pri svoji Jerački dobro počutil.

Mama je bila včasih res precej huda, a tudi očka ni zaostajal. Često sta si skočila v lase. On je dobil bunke, ona pa sunke. Nazadnje se jima je vse skupaj videlo neumno. Poravnala sta se in bila spet prijatelja za nekaj dni.

Kdor ju je opazoval, se jima je smejal, zakaj ko sta nehala udrihati drug po drugem, sta se oba nekako oddehnila. Bila sta kar vesela, kakor bi v tem pretepanju našla neko skrivno zadoščenje.

Nekega dne je sedel Jur pred hišo. Bil je izredno dobre volje. Pogovarjal se je kar sam s seboj:

«Vidiš, Jur, kako dobro se ti godi! Delati ti ni treba preveč, pa imaš vendar dosti jesti! Jerača je Bog baš pravi čas poklical, da je izpraznil mesto zame! Tak rokovnjač sem bil, da sem se skoro samega sebe bal. Francoskega vojaka sem zaklal. Kradel sem kakor sraka. Zdaj sem pa lepo gospod na svoji zemlji. Pa še babo imam, s katero se tako razumeva, da sem kar vesel. Vidiš, Jurček, sinček moj mali, kakšna pota hodi človek, preden se umiri. Nikoli se mi ni sanjalo, da bom takole sedel pred hišo in pestoval svojega princa.»

Princ pa tega modrovanja ni poslušal. Pričel se je kremžiti. Jur mu je zapel:

«Štirji voli, štirji konji zlato deteljico jedo!»

Pri tem pa je ujsal svojega naslednika in ga skušal razvedriti.

Mahoma začuje Jur v bližini topot konjskih kopit.

Že naslednji hip se ustavi pred hišo jezdec, ki ga rokovnjač ne pozna.

Jezdec je ves prašen in poraščen. Konj mirno obstane pred hišo. Jur vstane in oba moža si gledata v obraz.

«Kdo si?» vpraša Jurij, ker neznanec samo molči.

«Povej, kdo si ti!» se odreže neznanec.

«Ti boš prvi povedal, kdo si, jaz sem gospodar te kmetije, da veš!» je odjeknilo iz Jurja.

«Ha, ha, ha! Ta je pa dobra! O ti srakoper nagačeni! Ti si gospodar te kmetije! Ha, ha, ha!» se je režal tujec.

«Da, jaz sem!»

«Figo, če hočeš! Figo ti bomo dali! Kje je pa gospodinja?»

«Kaj, ti me boš žalil, ti potepin, mene, kmečkega posestnika! Čakaj, da odložim to-le živo butaro! Potlej ti že pokažem. Še imam rokovnjaško kri v sebi!» je rentačil Jur.

Neznanec se pa ni zmenil zanj. Pustil je pred hišo konja, stopil v vežo, pogledal v sobo in odšel v hlev.

Žena je baš pokladala živini, ko je opazila neznanega kosmatinca.

«Kaj pa vi tu? Kaj bi radi?» je zagodrnjala.

«Svojo pravico!» je votlo zadonelo iz prihajača.

«Moj Bog! Ali je res?»

Vrglo jo je vznak. Ujela se je na zid.

«Ali mar mrtveci vstajajo? Peter, moj mož, ti si! Kaj naj storim? Kako naj se zagovarjam?»

Jerač jo je mirno gledal, ko je odvrnil:

«Baba prismojena! Vidim, da se ti je bolj mudilo kakor meni, ki bi bil lahko poročil mlado Rusinjo, lepo in tako, da bi ti teslo bila lahko njena mati. Pa sem se norec obotavljal! Zdaj se vrnem v Rusijo. Toda prej mi bosta plačala pošten delež!»

«Nimam mnogo denarja! Saj veš, kako je s posestvi!»

«To me prav ni ne briga! Vzemi takoj dolg na hišo! Sicer grem h gosposki, vržem tistega pritepenca iz hiše, pa še tebe in vse prodam. Ali meniš, da ne vem, kakšne pravice imam? Hiša je še vedno moja, zakaj živ sem! Nihče nima pravice do nje, dokler sem živ! Najmanj pa tisti suhač, ki sedi pred hišo in ziblje dete. Ali misliš, da bom kar nanj prepisal?»

«Pomiri se! Vse bomo uredili! Ti, Jur, pojdi noter! Vidiš, tale je moj prejšnji mož Peter, mislila sem pač, da je že zdavnaj mrtev!»

«Hudič babji, kakšen prejšnji mož sem jaz? Jaz sem še vedno tvoj pravi mož po veri in postavi, da veš! Če bom pa sam odstopil, je to moja zadeva,» se je repenčil Jerač. Ni mu ni bilo hudo za svojo staro. Mislil je na Rusijo in se kar smejal, ko se je spomnil, kako bo vesela njegova vdovica, ko se vrne.

«Ne razburjaj se vendar! Zlepa se bomo pomenili!» ga je tolažila žena.

«Posteljo mi pripravi! Truden sem. Pa v sobi bom ležal, da veš! Kje bo spal tvoj divji mož, me malo briga!» se je zadri Jerač in postrani pogledal Jurija, ki so se mu oči začele sovražno blesteti z zelenim sijem.

«Takoj, takoj!» je hitela Jeračka in pripravljala postelj. Urno se je zasukala in mu napravila tudi jajčje pečenje ter ga postavila predenj:

«Na, jej in okrepčaj se!»

Jerač je sedel in dejal:

«V Rusiji me čaka druga, ki je tako lepa in mila, da bi tale tvoj telban kar pokleknil pred njo, misleč, da je kaka svetnica. Jaz norec pa hodim nazaj semkaj zaradi tvojih starih grešnih kosti, samo da bi me vest ne pekla! Jutri pojdi v mesto in mi preskrbi dve sto goldinarjev denarja!»

«Hu, hu, hu! Kako naj dobim dve sto? Vse zemljišče je komaj toliko vredno! Ali nas hočeš res uničiti?»

Jerač je pogledal Jurčka v očetovem naročju. Deček se mu je prijazno nasmehnil. To ga je nekoliko ganilo.

«No, naj bo! Zaradi tega nedolžnega črvička, da bo imel enkrat posestvo brez dolga. Bosta pa dala samo sto goldinarjev! To je pa moja zadnja beseda. Konja sem vama nameraval prodati, pa sem se premislil. Dal ga bom Matevžu za svatbeni dar. Z enim pa odjaham nazaj.»

«Kateremu Matevžu?» je radovedno poizvedoval Jurij.

«Tistemu, ki je bil rokovnjač in ima več moči v laseh kakor ti v prstih!» je dejal Jerač.

«Da se je res vrnil?» se je čudil Jurij.

«Torej jutri denar! Zdaj grem pa spat! Glejta, da bosta mirna, sicer lahko še takoj pridam kaj na svoji zahtevi, če me ujezita!» je zažugal Jerač in legel kar oblečen v svojo staro posteljo, ki je že ni videl več let.

Jur in žena sta sedela pobita pred hišo.

«Ti, ta dedec nas bo ugonobil!» je vzdihnila ona.

«Zakoljem ga hudiča! Kdo bo pa vedel? Kar za hišo na polju ga pokopi jem.»

«Ne, ne boš mu storil zlega, moj mož je!» je oporekala ona.

«Tvoj mož je, da, tvoj mož, ki je vstal od mrtvih. On je mrtev in naj mrtev ostane! Kaj bo silil med nas, poštene žive ljudi?»

Dolgo sta se prepirala.

Mrak je ležal nad poljem. Na oknu je pa tiho slonel Jerač in poslušal pogovor.

Tako težko mu je bilo v duši. Čutil je, da ljubi ta košček zemlje in da ni bila samo žena, ki ga je vlekla nazaj domov, temveč domovina sama. Zdaj pa se mora zopet posloviti od nje. Prišel je k svojim, pa je našel tujce, ki ga hočejo zaklati kakor žival, samo da bi mu ne plačali tistih krajcarjev, do katerih ima polno pravico.

Jur in žena sta se še vedno prepirala. Naposled je pričela ona popuščati.

«Takole napravim! V sobo grem, pa mu potisnem nož med rebra! Potem ga odnesem na njivo. Jamo pa takoj zdajle izkopljem, da bo prej počival!» hiti Jur in pograbi težak kramp.

Jerač pa še vedno sloni na oknu. Odmev udarcev posluša in je žalosten:

«Tako, zdaj koplje moj grob. Živemu človeku koplje grob. Kakšno srce ima ta zver? In to je mož moje žene, nje, ki je bila nekdaj najbližja mojemu srcu? Enakomerno udarja kramp po zemlji. Vedno globlja je jama, kmalu bo dovolj globoka zame. In vendar ne bom ležal v nji, spet bom šel dalje. Sem mar res živ mrtvec?»

Spet se je spomnil svoje Rusinje in se nasmehnil:

«Tudi tam je lepa zemlja! Res ni naša mila kranjska deželica! Pa kaj hočemo! Ogrevala jo bo ljubezen zveste in dobre ženice, ki me tam čaka. Srečen bom! Domotožje mi bo pa ostalo. Kako naj Gorenjec pozabi svoje hribe, svoja polja in svoje snežnike?»

Še vedno je kopal Jur jamo.

Zdaj je pa pograbila Jerača divja jeza.

Še preden se je Jur okrenil in pogledal, kdo stoji pred njim, je stal tamkaj Peter z ostrim bodalom v roki:

«Vidiš! S takim smo v Rusiji dražili otroke, da jim porežemo ušesa. Tudi tebi ga zdajle odrežem kos. Zaznamenoval te bom kot psa, ki mu postrižejo uhlje. Če se boš branil, poglej tegale mačka! Pištola mu pravijo. Takoj ti prevrtam butico in sam boš ležal namesto mene v jami.»

Jur je zaškripal z zobmi. Še preden je mogel kaj reči, je švignilo mimo njegovega ušesa bodalce. Začutil je rezko bolečino in že je pritekla kri.

«Samo malo sem ti ga vzel, da bo moja žena morala zmerom, kadar te pogleda, misliti, kakšnega grdega moža ima. Da si zloben, sem vedel, ko sem te pogledal, da si pa taka zver, si nisem mislil.»

Ko je izgovoril, je odšel v hlev, odvedel svojega konjiča in ga zajezdil.

Preden je odbrzel, jima je še kriknil:

«Jutri dopoldne vaju čakam pri Jelenu v Kranju. Glejta da prineseta denar, sicer, saj vesta, kako in kaj!»

Že je izginil za oglom.

«Zdaj pa imava!» se je jezil Jur, ko mu je žena obvezovala uho.

«Prav ti je! Nikoli nisi bil lep, zdaj te bo pa še to uho kazilo!» ga je zavrnila žena.

Jezna in nesrečna sta šla počivat.

Jeračka ni spala. Nehote se je pred njo pojavljala podoba njenega prvega moža.

Naslednje jutro je šla Jeračka po denar. Krvavečega srca ga je odnesla svojemu prvemu možu.

Ko je Jera prešteval bankovce, se je široko režal. Naročil je poli vina in ponudil svoji ženi. Nič ni hotela piti. Nejasen občutek jo je obšel. Žal ji je postalo, da se je odločila za Jurja. Peter je bil pa drug človek. Pa kaj je hotela? Kozasti Jur je bil zdaj njen mož in otroka sta imela.

Ko je odhajala, ji je Jerač ponudil roko:

«Bodi pozdravljena! Naj bo vse pozabljeno! Odslej sva si tujca. Sicer se pa ne bova nikoli več videla, nikoli ne!»

Postalo ji je hudo:

«No, se pa dobro imej z ono tam na Ruskem! Spomni se me včasi! Res je, Peter, nisem te bila vredna, sicer bi ne hitela tako s poroko. Veš, mislim, da te imam še vedno rada!»

Stisnila sta si roke.

Jerač je dvignil kozarec in pil, da bi ne izdal ginjenosti, zakaj spomnil se je na nekdanje čase, ko se je ženil pri svoji ženi v leseni hišici sredi poljane, kjer je vasoval in vriskal z veselimi škrjanci.

Ona pa je odšla sklonjene glave skozi vrata. V očeh ji je blestela debela solza.

Kje je Uršika?[uredi]

Matevž se je na Primskovem nad Kranjem poslovil od svojega dobrega tovariša. Sklenila sta, da se naslednje dni snideta v Kranju, da se pomenita o nadaljnjem.

Matevž je še vedno jezdil Jeračevega konja.

Počasi je stopala zvesta žival proti strmolski graščini.

Truden je bil jezdec, pa tudi konj, vendar sta vztrajala oba. Matevž je komaj čakal, da objame svojo ljubljenko.

Ko je dospel v grad, je takoj vprašal za Uršiko.

Povedali so mu, da je nenadoma izginila in da ne ve nihče zanjo.

Zaskrbljen je odšel k svoji materi, stari Bolharici.

Zvedel je, da je mati sicer še živa, toda da je odšla nekam na kamniško stran, nihče pa ni vedel, v kateri kraj.

«Stara je in nadložna! Odšla je pa s takim veseljem, da ti povedati ne morem. Več nismo mogli izvleči iz nje, kakor samo to, da gre proti Kamniku!»

Tako je pripovedovala stara gostaška Špela, ki ji je Bolharica odstopila v bivališče svojo bajto.

Zdaj je pričel fant premišljati. Kar v zemljo se dekle pa ni udrlo! Nekje že mora biti! Sklenil jo je poiskati. Ni vedel, kam bi se obrnil.

Spomnil se je na Gregca.

«Najprej poiščem njega! Ta bo že kaj vedel!» je modroval mladenič. «Čez par dni bo v Kranju sejem. Z Jeračem se tedaj sestanem. Pa še za Gregcem poizvem!» je sklenil.

Ko je sedel pri Jelenu v gostilni, je takoj vprašal po Gregcu.

«Ni ga na izpregled! Ne vem, kje hodi ta človek. Saj se je še vedno oglasil pri nas. Morda je zbolel. Star je že in ne bilo bi čudno!» je dejal krčmar.

Matevž je obsedel zamišljen za mizo in čakal Jerača.

«He, kaj pa premišljuješ?» ga je vzdramil znan glas in že ga je potrepljal Jerač po rami.

«Skrbi me, kaj je z mojim dekletom!»

«Mene pa nič!» se je režal Jerač in hitel: «Veš, fant, v Rusijo se vrnem k svoji vdovici. Moja stara je bila tako neumna, da je vzela za moža tistega rogovilastega rokovnjača, kozastega Jurja, ki mi je hotel kar puščati kri. No, sem jo rajši jaz njemu.»

«Potem si pa vesel in zadovoljen!»

«Sem, Matevž, pa tudi ti bodi! Kmalu bo tvoja poroka. Veš, za svatbeni dar ti pustim konjiča, ki ga jezdiš. Dober je in prav ti bo prišel.»

Matevž se je nasmehnil:

«Kaj pa, če neveste ne najdem? Izgubila se je kakor šivanka.»

Jerač je poredno pomežiknil: «Vidiš, včasi je sreča z menoj! Poznam se z Gregcem.»

«Gregca si videl? Povej no, kje je. Govoriti moram z njim!» je rasel Matevž.

«Bodi no miren! Veš, srečal sem starino v Šenčurju. Prav tak je kakor irhaste hlače! Bolj ko so stare, bolje drže. V Šenčur sem šel obiskat svojega strica, pa zagledam na stranski poti Gregca. Hotel se mi je izogniti, ko me je zagledal. Jaz pa zakričim nad njim, da se je kar stresel in počakal. Potegnil sem ga za rokav in odvedel v krčmo, kjer sva pošteno jedla in pila. Ker si mi češče pravil o njem, sem mu seveda povedal, kako je s teboj.»

«No, in kaj je dejal?»

«Skočil je, kakor bi ga bil gad pičil. Rekel mi je, da ima zate toliko novic, da jih v treh dneh ne bo iztresel iz koša. No, domenila sva se, da pride semkaj, ker boš ti danes tukaj. No, le poglej, kdo odpira vrata. Gregec, kar semkaj prisedi!» kriči Jernač in maha starcu.

Gregec pa ni ne sliši. Dobrodušni starček se skoro vrže Matevžu v naročje. Od samega veselja niti govoriti ni mogel.

«Kaj je z mojo Uršiko? Ti veš, kje je?» je vprašal Matevž zaskrbljeno.

«Bog jo čuvaj, revico mojo! Skrbel sem zanjo kakor za drobno golobico! Vidiš, kar prava družinica nas je! Tvoja mati, jaz in Uršika. Le gospodarja, pravega gospodarja je manjkalo! No, da ti nekoliko povem! Uršiko je odvedel neki graščak. Pa sem jo odrešil jaz. On in njegov brat sta jo dobila po grbi. Kozabrin je odnesel ves denar, kar ga je dedec imel!»

«A kje je zdaj moje dekle? Odvedi me k nji!» je prosil fant.

«Čaka te, težko te čaka! Od same nestrpnosti ne ve, kaj bi storila. Ej, čudni ste, mladi ljudje! Prej je lahko čakala nekaj let, zdaj pa še nekaj dni ne more in pravi, da mora znoreti, če te že kmalu ne bo videla!»

«Torej, pojdimo k nji!»

«Veš, tudi mati je zadovoljna pri nas. Kar pomladila se je. Vedno je trdila, da te ne bo več videla.»

Matevž je zajezdil svojega konja, a poleg njega je dirjal Jeračev konj. Gregec je, sedeč na vozičku, počasi poganjal svojega konjiča in se smejal. Njemu se pa ni mudilo. Vedel je, da sama jezdeca brez njega ne moreta nikamor. Hotel je pa biti tudi sam pri svidenju. Zato ni maral povedati, kje je deklica, da bi mu jezdeca ne odletela naprej.

Že na kamniški strani je Gregec zavil na stran.

Kmalu se je voz ustavil pred prijaznim samotnim domom.

Jezdeca sta skočila s konj.

Že je Matevžu ležala Uršika na prsih:

«Kako težko sem te čakala! Koliko sem prestala strahu in trpljenja! Vedno sem mislila samo nate!» je šepetalo dekle in skrivalo obraz na fantovih mogočnih prsih.

«In jaz sem mislil vedno samo nate, Uršika! Kadar mi je bilo posebno hudo, sem se spomnil, da nisem sam na svetu, da imam na svetu ljubečo dušo, ki me čaka in ki trepeče za moje življenje in me ljubi! Pa tudi matere sem se večkrat spomnil, zakaj v tujini šele človek zahrepeni za ljubečim obrazom starke matere, ki se mu zdi ljub in mil kakor nikoli prej!»

«Matevž, ti nepridiprav, ti rokomavh, ali se tako pride? Kdo sem pa jaz? Ali si pozabil božje zapovedi? Ali misliš, da jaz nisem mislila nate? Ali veš, da se mora mater spoštovati?» je cvilila s tenkim glasom na pragu stara Bolharica in ponujala sinu velo desnico.

Fant je starko objel.

Konec.[uredi]

Poroka se je vršila v velesovski cerkvi.

Ženin in nevesta sta bila bleda kakor zid, ko sta stala pred oltarjem velesovske Marije. Oba sta se ji zahvaljevala, oba sta bila ginjena in preveč srečna!

Priči pri poroki sta bila Gregec in Jerač, ki je dal konja za poročni dar, kakor je obljubil.

Ženitovanje je bilo veselo kakor nikoli.

Pokali so topiči, godec je sviral, zaplesali so pari.

Gregec je najve plesal. Najrajši je sukal nevesto in se smejal:

«Še sem tič, kaj, še sem fant od fare!»

Sive oči so mu blaženo sijale. V njih se je parkrat utrnila solza. Tako srečen je bil, ko je videl združen ta lepi par.

Bolharica se je pa nad njim jezila:

«Dedec plesnivi! Pameten bi bil že lahko postal! Kdaj te bo vendar pamet srečala?»

«Nikoli! Prav nikoli ne! Enkrat je šla mimo, pa sem se ji ognil! Srečnejši je človek, ki nima preveč soli v glavi!» jo je zavrnil Gregec in pristavil, da so često pametniki najbolj dolgočasni ljudje pod solncem.

Bolharica je molčala. Menda bi mu že kakšno zabrusila, pa je baš ugriznila v tolsto bedro pečene kokoši.

Ko je zazvonil velesovski zvon večerni pozdrav Mariji, je stopil ženin z nevesto pred hišo.

V zahajajoči zarji je sijala velesavska cerkev.

Daleč se je razlivala svetloba, ki ju je ovila. Pogledala sta se in se nasmehnila. Zazdelo se jima je, da plava cerkev visoko v oblakih, a ona plavata z njo. Vrata so odprta. Pred njima pa stoji vsa blesteča in dobra velesovska Marija in ju blagoslavlja.


Jerač se je vrnil v Rusijo, kjer ga je radostno sprejela njegova vdova, s katero se je kmalu nato poročil.

Pred kakimi dvajsetimi leti se je pojavil pri nas na vasi tuj gosposko oblečen človek. Oglasil se je pri županu, ki se ni znal z njim pomeniti, zakaj tujec je govoril ruski jezik. Poslali so ga k upokojenemu profesorju Trdanu. Ta je pojasnil vaščanom, da je tujec vnuk nekdanjega Jerača. Starčka je imel zelo rad in še otrok je sklenil, da bo obiskal enkrat kraje, o katerih mu je pravil ded in kjer se je ded rodil.

Obiskal je tudi Matevževe vnuke, ki so zdaj lastniki velikega posestva.


Taka je povest o Francozih in rokovnjačih. To bogato ustno izročilo nas uči, da so bili Francozje naši dobri in resnični prijatelji, saj jih narod ni mogel pozabiti, in ostali so do danes v spominu med nami!