Francoska ljubica
| Francoska ljubica Povest izza francoskih časov Anton Stražar |
| |||||||||||||
| Poglavja | I II III IV V VI • dno |
I.
[uredi]Ko sta se ponoči vračala Zajec in njegova hči Marjanca od Capudrove sedmine proti domu, sta bila blizu Blagovice v Črnem grabnu napadena od rokovnjačev ...
V jesenskem kvatrnem tednu leta 1810. je bilo. Mesec je baš pokukal izza Limbarške gore, ko sta po kolovozni poti iz Gradiša prišla v Podpeč Zajec iz Št. Ožbolda in njegova hči Marjanca.
"Ata, zakaj sva se tako dolgo zamudila na sedmini! Ura je že devet, pa sva šele prišla na veliko cesto. Tako čudno mi je pri srcu! Bojim se, da se nama bo nocoj še kaj zgodilo na tem poti, kjer se vedno klatijo rokovnjači."
Krepki, petdesetletni možak - oče, ki se je pri hoji opiral na težko okovano palico, je tolažil svojo hčer: "Marjanca, nič se ne boj! Kar hitro pojdiva, saj vsake sapice se tudi ne bojim. Sicer pa je na tej cesti vedno dosti voznikov in tudi francoskih žandarmov. Noč je jasna in bova že oddaleč lahko videla, kdo bo nama prišel nasproti."
Očetove besede so hčer nekoliko potolažile in korakala sta dalje po samotni črnograbniški soteski skozi vas Trnovo. Kmalu sta došla daleč na okoli znanega Matevžeta Drobeža.
Možak je imel preko ramen obešeno bisago in pri hoji si je pomagal s palico drenovko. Čeprav je bi star že nad petdeset let, je bil vedno krepak in hitre hoje. Matevže je zdravil ljudi in živino. Poleg tega je bil tudi godec, vedno šaljiv in vesel. Čeprav ni imel nikjer stalnega domovanja, mu vseeno ni slaba predla. Kmerje so ga radi sprejemali in mu dajali ležišče na topli peči, kjer je najrajši ležal. Matevžeta so imeli tudi zato tako v čislih, ker je znal brati in pisati ter malo "tajč pohrusten." Teh vednosti se je naučil pri kamniških frančiškanih in vojakih, kjer je bil dolgih štirinajst let še za časa cesarice Marije Terezije. Zdravilstva se je priučil tudi pri vojakih.
Zgovorni Matevže je pripovedoval, kako je zdravil svinje pri Tropinovcu v Škocijanu.
"Pot me je slučajno zanesla v Škocjan," tako je začel Matevže, "pa me je ustavila Tropinovka in z božjo voljo prosila, naj ji pomagam, ker ji je nekdo začaral, da njene svinje nočejo nič jesti. Saj me poznaš, Zajec, kako dobro znam burke uganjati. Zato sem tudi tu poskusil z burkami. Z vso resnostjo sem rekel gospodinji, naj mi pokaže te zacoprane prašiče. Ženska me je vedla k svinjakom. Kar za glavo sem se prijel, ko sem videl te uboge živali. Ni šment, da niso mogle jesti: v svinjakih sta bila taka nesnaga in smrad, da mi je kar slabo prihajalo. A kaka nesnaga je bila šele v koritih! Smrdljive kuhe je bilo v koritih najmanj od pol leta. Pa tej vraževerni Tropinovki nisem hotel prave povedati. Rekel sem ji:
"Mati, dajte najprej malo očediti svinjake, pa korita dobro pomijte! Nato bom tudi jaz odgnal čarovnijo."
Tropinovka in njena hči sta se takoj spravili na delo. Ko je bilo to narejeno, pa sem jaz zelo slovesno govoril: "Švajneraj is šon vek, švajneraj ist šon vek." To je po nemško, a po naše bi se reklo: Svinjarija je že proč!
Po teh ceremonijah sem dobil dobro malico in sem dejal: "Nocoj bom pa ostal pri vas, da bom videl, če bodo svinje jedle."
Tako je prišel večer. Tropinovka in hči sta začeli krmiti prašiče. O, kako z veseljem so jedli! Kmalu bi se bili vsi podavili. Drugi dan sem šel dalje. Za plačilo sem dobil celo svinjsko pleče. Iz vse vasi so skupaj letele ženske, kakor da bi bil jaz kak prerok. Tako, vidiš Zajec, bom navsezadnje postal še čarovnik."
Obadva, Zajec in hči sta se smejala šaljivcu, ki ju je tako zabaval po potu.
Prišli so tako do Krašnje in so stopili v znano Juretovo gostilno na polič vina. V gostilni je bil tudi kmet Klemen iz Srenj, ki se je zelo razveselil Matevžetovega prihoda; prosil ga je, naj gre z njim, ker se njegovemu sinu noče zaceliti rana na nogi, ki se je vsekal vanjo.
"Zajec, pa nikar ne zameri, ker ne grem z vama."
"Kaj hočem, le pojdi, čeprav bi imel rad, da bi šel z nama in nama delal druščino. Pa lahko noč!"
Tako sta odšla Zajec in njegova hči sama dalje.
Blagovco sta pustila že zadaj, ko zaslišita naenkrat hitro hojo neznanih ljudi, ki so prihajali vedno bliže.
Obadva sta od strahu kar obstala.
V tem so neznanci prihiteli do njiju — šest jih je bilo.
Hči se je od strahu kar sesedla kraj ceste, a oče je imel še toliko zavednosti, da je začel klicati na pomoč.
Neznanci so zagrabili Zajca in ga zavlekli za bližnji grm, da ga izropajo.
Tolovaji so k sreči pustili preplašeno Marjanco na mestu. Ko si dekle nekoliko opomore od strahu, ustane in jo hitrih korakov ubere nazaj proti Blagovici iskat pomoči za ljubljenega očeta.
Ko tako hiti, začuje, da ji prihajajo nasproti jezdeci. Veliko veselje jo obide, kajti takoj je vedela, da jezdijo francoski žandarmi, ki so pogostoma zasledovali po črnograbniški soteski roparje, ki jih je tiste čase kar mrgolelo po tej dolini.
Marjanca in jezdeci so se srečali. Mlad poveljnik žandarmov je takoj razjahal; znal je tudi že zasilno govoriti slovenski. Dekle mu je v kratkem vse povedalo.
Tekom petih minut so bili že štirje žandarmi in Marjanca na mestu, kjer je bil napaden Zajec; skokoma so obkrožili tisti grm, kamor so bili zavlekli Zajca.
Troje napadalcev so pograbili in zvezali, ostali pa so pobegnili v bližnji gozd.
Presrečni Zajec se je začel zahvaljevati nenadnim rešiteljem in jih prosil, naj ju zaradi varnosti spremljajo na njiju dom.
Odšli so skupno in možak je pripovedoval, da so mu tolovaji baš mislili ugrabiti usnjati pas, v katerem ima denar, a je rešitev k sreči prišla pravočasno.
Seveda so bili živahni Francozje pri Zajcu zelo gostoljubno sprejeti in pogoščeni.
Največ užitka od te domače zabave pa je imel brhki poveljnik, ki je znal za silo govoriti slovenski.
Umljivo je, da se je Marjanca z vso pažnjo sukala okrog rešiteljev. Sama ni vedela, kako in kdaj se ji je tako prikupil mladi poveljnik; pa tudi temu se je ona prav priljubila.
Že se je svitalo in petelini so peli na vasi, ko so se žandarmi odpravljali. Mladi poveljnik, Ludovik mu je bilo ime, se je poslovil od Marjance tako prijateljsko, kakor bi bila že stara prijatelja.
Ob slovesu je tudi povedal, da se bo še oglasil pri Zajčevih, kadar bo šel po službenih potih skozi vas.
Nastanjeni pa so bili žandarmi v Lukovici.
Jezdeci so odšli. Zajec pa je ž njimi peljal na vozu tri zvezane rokovnjače.
Marjanca je stala ravno na vežnem pragu in gledala za njimi toliko časa, da so ji izginili izpred oči. Zelo zadovoljna je bila; lepi mladi poveljnik Ludovik ji je ostal neizbrisno v srcu in želela je, da bi se kmalu spet oglasil pri njih.
II.
[uredi]Grmarjevemu Petru — sosedu, je Marjanca odkrito povedala, da noče biti rokovnjačeva nevesta ...
Sosedje Zajčevih so bili Grmarjevi. Starejši sin Peter se je skoro sleherni dan oglasil pri Zajčevih in ljudje so hoteli vedeti, da se bo Peter oženil z Marjanco.
Pa dekletu in Zajčevi materi ni bil nič kaj všeč ta Peter. V resnici tudi ni bil prikupljive zunanjosti; bil je velik, suhljat fant, po obrazu kozav in prav potuhnjene narave. Dostikrat sta ženski govorili Zajcu o vsem tem, toda oče ju je vselej na kratko zavrnil:
"To je res, da fant ni prav posebno brhek, a ima vendarle svoj grunt. Marjanca, tudi ti si ne smeš misliti, da boš vedno mlada in zala. Zatorej moraš v mladosti gledati, kje si boš postlala in gospodinjila."
Ko bi se bilo vse sukalo po navadnem tiru, bi bil gotovo povedel Peter Marjanco pred oltar in bi bila njegova žena. Pa vse to se je na hitro zasukalo v čisto drugi tir.
Ob sv. Vrbanu je bilo.
Zajčevka in njena hči sta delali v zeljniku, ko je k njima prišel padar, Drobežev Matevže.
Še preden sta ga imeli ženski čas pozdraviti, jima je začel smeje pripovedovati:
"To le glejta, da boste mene vzeli za godca na svatbo. Marjanca, ti imaš zares pravega ženina! Tristo zelenih na bukovi veji, le poslušajta me, kaj vama zdaj povem! Ta Peter bo imel mnogo svatov, ha, ha!"
Dolgo časa je šaljivi Matevže nagajal ženskama, preden jima je povedal, kaj je vedel o Petru. Šele čez dolgo časa jima je povedal važno vest:
"Hodil sem po štajerskem, kjer sem zdravil bolezen pa tudi ljubezen, in sem neki večer krenil v tisto hišo na Ločici, kjer Bog roko ven moli. Kaj misliš, koga sem videl tamkaj? Tega Petra Grmarjevega v družbi šestih, meni dobro znanih rokovnjačev. Marjanca, le vzemi tega Petra, svatov bo dosti na ženitovanju, če bo povabil tvoj ženin vse rokovnjače ..."
Ženski sta vedeli zadosti.
Pa slovesno sta morali obljubiti Matevžetu, da ne bosta o tem nič povedali Petru, pa tudi očetu Zajcu ne.
"O tem molčimo vsi," je menil Matevže, "sami se morata prepričati, da je resnica, kar sem vama govoril, ženitev pa zavlačujte, ako bi Peter kaj posebno silil. O vsem tem bom že jaz sam govoril z očetom, kadar bo treba."
Od tistega časa sta se ženski ravnali po Matevževem nasvetu in opazovali Petra. Kmalu sta zapazili, da se je zdaj pa zdaj oglasil pri Grmarju kak neznanec in vselej je nato izginil tudi Peter za en ali še več dni zdoma ... Vse to sta seveda tudi povedali Zajcu, le tega ne, kdo jima je dal sled. Zajec je zmajeval in zmajeval z glavo, pa tudi on je začel paziti na fanta.
Z mrakom nekega večera o mlačvi so prišli trije neznanci, a prihodnji dan in še tudi naslednjega ni bilo Petra nič na izpregled.
Tako se je očanec tudi sam prepričal o vsem; čakal je samo priložnosti, kdaj se bosta iz oči v oči pomenila s Petrom o tem. Treba pa je bilo previdnosti, zakaj z rokovnjači se ni bilo šaliti.
Do odločitve o vsem tem je šele prišlo naslednji dan, ko je bil Zajec napaden od rokovnjačev.
Okrog poldneva se je vrnil Zajec iz Lukovice, kamor je odpeljal ujete rokovnjače. Ker je bil deževni dan, je delal v hiši toporišče za sekiro, a ženski sta prali.
Nekako okrog tretje ure se je oglasil Peter; prav čmeren je bil. Hodil je nekaj časa zamišljen sem in tja po hiši, nato pjj izpregovoril:
"Torej nocoj ste imeli goste, te Francoze ... Morda se je še kdo izmed njih ženil pri tebi Marjanca?"
Dekle je odnehalo z delom; nevoljno je bilo, pa mu je hitro pikro odgovorilo:
"Veš, Peter, sinoči so bili Francozje boljši ljudje kakor pa naši! Ti so naju rešili, a rokovnjači so naju mislili izropati. Če smo jim pa postregli, je to naša dolžnost in tudi nikomur nič mar."
"Sedaj že vidim, da so se tudi ženili pri tebi, ti pritepenci.'"
Na te zbadljive besede se je oglasil sam Zajec s trdim glasom:
"Peter, Peter, vem, zakaj tako črtiš Francoze. Tudi ti si pri tisti družbi, od katerih sem danes tri odpeljal v Lukovico."
Takrat pa je obstal Peter, začele so ga spreminjati barve in šele čez čas je prišel k sebi, da je vprašal:
"Kdo vam je pa povedal, da sem tudi jaz pri rokovnjačih?"
"Za to ni treba nikogar, prav sam sem lahko prišel na to. Kdo pa so bili tisti bradači, ki so se oglasili ob mlačvi pri tebi, in si potem za več dni izginil ž njimi? Peter, če jaz povem, v kako druščino hodiš, ne boš več spal pod domačo streho! Pa jaz bom molčal o tem, pa tudi ti nas pusti v miru!"
Te besede so Petru sapo zaprle. Uvidel je tudi, da je Marjanca zanj izgubljena. Fant je odšel, Marjanca mu je pa pred odhodom rekla:
"Peter, ne zameri mi, rokovnjaška nevesta in žena nočem biti."
Toplo jesensko popoldne je bilo.
Žanjice so žele ajdo, a možaki so orali ter sejali in zavlačevali ozimino, pšenico, rž in ječmen, Drobežev Matevže pa je počiva na zeleni trati in užival blagodejno solnčno toploto. Ta zanj prijetni prostor, ki si ga je izbral, je bil blizu Blagovice pod vznožjem znane Krištofčeve Šmarne gore. Ta hrib so že tiste čase imeli ves obsejan z žitom in obdelan z drugimi poljskimi kulturami; je tako prostoren, da ga je več kakor za pol grunta. Tisto popoldne, ko je tam počival Matevže, so Krištofčevi orali in sejali po tem hribu. Matevže je bil namenjen, ko se odpočije, da gre k svojemu prijatelju Zajcu. Šele ta dan se je vračal od Klemena iz Srenj, kjer je zdravil njegovega sina, pa tudi pri sosedih ljudi in živali.
Prijetna toplota je Matevžeta kmalu zazibala v sladki spanec. Za podglavje si je bil Matevže podložil svojo bisago, v kateri je imel zdravila, nekaj jedil in obleko.
Spal je dlje časa, ko ga predrami iz spanja Grmarjev Peter.
"No, dober dan, Matevže! Tebi se pa dobro godi na tem svetu. Prav tako kot tistemu, ki ni ne sejal, ne sadil, pa je vendar dobro jedel in pil."
Možak si pomane oči. Ko se zdrami in vidi, koga ima pred seboj, mu tudi po evangeljsko nazaj odgovori:
"Bog daj, Peter! Ti praviš, da se mi dobro godi, a zapomni si, kar ti bom sedaj povedal: Pri Kristusu na križu sta bila poleg tudi dva razbojnika, levi in desni; desni si je izprosil raj in se pokesal svojih grehov. Glej tudi ti, Peter, kadar pride tista ura, da se boš skesal, sicer se boš cvrl v peklu."
Takega odgovora ni pričakoval Peter; kar zazeblo ga je po vsem telesu, obšle so ga neprijetne slutnje: "Kaj, ali tudi on ve, da je v zvezi z rokovnjači?"
Vpraša ga torej z vso previdnostjo:
"Ti, Matevže, tvoja primera pa je zelo kosmata. Kaj pa veš ti slabega o meni?"
"Prijatelj, o tem kar molčiva sedaj. Kar veš ti, vem tudi jaz, a gorje za tebe, če zvedo o tem tudi Francozje!"
Peter je vedel zadosti, zato je obrnil pogovor v drugo smer:
"Matevže, ki vse veš, kakor praviš, ali ti je kaj znano, ali hodi pogostoma ta Francoz k Zajčevi Marjanci v vas?"
"To bi moral ti bolje vedeti, ker si sosed, a pazi se pred njim, s Franzozi ni dobro črešenj zobati! Jezi te, kajne, ker ti je premotil dekle?"
Matevže je vstal in odšla sta skupaj. Fant je prosil Matevžeta, ko mu je povedal, kam gre, naj mu nemudoma proti lepi nagradi sporoči, če bi se ta njemu osovraženi Francoz kaj oglasil pri Marjanci.
Zviti Matevže mu je kajpak vse obljubil, a mislil si je po svoje ... Malo pred Zajcem sta se ločila. Nagajivi možiček je še govoril Petru:
"Kam pa greš; todi ni prav proti domu. Pa ne da bi šel kam na finfranje?" (Rokovnjači so imeli svoj jezik; beseda "finfranje" je pomenila roparski pohod).
III.
[uredi]Po naključju je neko temno noč Matevže prišel do Brundežove koče v Soteski. Ko je poslušal zbrane ro-kovnjače, so se mu jezili lasje ocl same groze ...
Mrzla burja je tulila in posamezne snežinke so padale. Ob tako neprijetnem vremenu ni bilo mnogo ljudi zunaj, temveč se je vse stiskalo k toplim pečem, V takem vremenu in še ponoči je iz Moravča hodil Drobežev Matevže.
Pa možička ni zeblo; bil je oblečen v rožasti kožuh in v Moravčah se je pri gostilničarju Kavku napil kuhanega vina. Zelo vesel je bil in si je krajšal pot z narodno popevko:
Mlada dečva, pejd no pit,
pejd no pit!
Stara baba, pejd se solit,
pejd se solit!
Mvadi Micki prstan zvat,
prstan zvat,
ta stari Špevi štrek za vrat.
štrek za vrat.
Mvadi Micki polič vina,
a stari Špevi trepetina,
trepetina!
Tako in podobno si je Matevže delal kratek čas.
Pri zidanem znamenju na rjavem hribu pa se je ustavil in je premišljal, kam bi se obrnil; ali po cesti dalje proti Imenjam, ali pa po stranski pešpoti v Sotesko. Odločil se je, da gre proti Soteski in da bo prenočeval pri Kolenčkovem Blažetu.
Po stezi med travniki je prav hitro hodil, kajti mrzla burja mu je pihala naravnost v obraz. Kmalu je prišel do Brundežove koče.
Ker se je iz koče čulo glasno govorjenje, se je Matevže za hip ustavil; postal je radoveden, kakšni ljudje so neki pri tkalcu Brundežu, ki so tako glasni.
Stisnil se je ob kočni ogel in pri malem okenčku pazljivo prisluškoval. Bili so rokovnjači. Čul je prav dobro: "Ti, Peter, tega Francoza, ki hodi k Zajcu in tvoji ljubici vasovat, ga bomo torej spravili tja, kjer ni muh!"
"Da, da, tega prekletega človeka, Jakelj, kako bi ga dobili v pest?"
"Ali nimaš Matevžeta naprošenega, da ti bo pomagal in povedal, kdaj bi dobili ptička v kletko?"
"To je res, ali vse se že predolga vleče. Kaj pa, če bi bil ta Matevže s tem Francozom v zvezi?"
"Tudi meni se tako zdi. Veš, najbolje bo, da dobimo bolj zanesljivega človeka. Če pa bomo spoznali, da nam Matevže vodo kali, bomo še njega spravili v kraj. Tisto tvojo Marjanco bi bilo pa najbolje ugrabiti in odnesti v naše domovje, da bi nam kuhala, saj je precej čedna."
"Peter, kdo bi bil tisti človek, ki bi nam hitro dobil Francoza v pest?"
Od groze se je ves tresel Matevže. Torej tudi njemu preti rokovnjaško plačilo! Ko si je nekoliko opomogel, je sklenil, da hitro izgine iz tega nevarnega kraja ...
Počakal je še toliko časa, da te ujel na ušesa, kdo bo tisti, ki bo vohunil okrog Zajca. K sreči je dobro čul, da so za ta posel določili znanega berača Peteršiljčka, rokovnjaškega yohuna.
Matevže je odšel. Vedel je zadosti. Torej berač Peteršiljček je tudi rokovnjač. Treba je Matevžetu sedaj hiteti, da prehiti rokovnjače in jim zmeša štreno, sicer jo bodo oni njemu.
Ni se oglasil pri Kolenčkovem Bažetu, ampak kljub temni noči je prav hitro stopal proti Št. Ožboldu. Okrog polnočne ure je potrkal okence pri Zajcu in klical je gospodarja.
Ko je Matevže trkal in trkal na malo zamreženo okence pri oglu, kjer je v hiši imel postelj pri topli zeleni peči Zajec, se je šele čez dolgo časa ta oglasil:
"Vsak dober duh Boga časti, zakaj ga pa ti ne?"
Lahkoverni Zajec je zagotovo mislil, da ga drami duh kakega umrlega prijatelja. Matevže ni mogel drugače, da se je nasmejal in med smehom govoril:
"Dober večer, Zajec! Bogu hvala, da sem te vendar priklical. Odpri mi hitro, saj nisem duh, ampak Drobežev Matevže. Ali me več ne poznaš?"
Kmalu zatem je čul Matevže, kako je Zajec potiskal težki zapah od močnih vežnih vrat v luknjo ter mu odpiral.
"Zajec, trsko kar ugasni, pa pomakniva se na gorko peč. Nocoj ti bom povedal take novice, da ti bodo lasje stali pokonci kakor kroparski žeblji."
Stara znanca sta zlezla na toplo in ogromno zeleno peč. V kratkem je Matevže povedal prestrašenemu Zajcu, kaj je večer doživel.
"O, moj Bog, kaj naj sedaj storim?"
"Prav nič! To vse prepusti meni in moji pameti! Pa mene boš moral lepo ubogati! Sedaj me razumeš, da sediva kar v temi, da bi naju ne zapazil ta tvoj rokovnjaški sosed in povrhu še kak njegov pajdaš, ko se bosta to noč vrnila skupaj iz Brundežove koče. To je prvo, a drugo je, da o tem prav ničesar ne poveš svoji ženi in hčerki, kajti take homatije spravijo ženske čisto iz uma. Sedaj se bom zadržal pri tebi toliko časa, da pride na okoli berač Peteršiljček. ki ga moraš pustiti čisto v miru. Veš, takrat bom jaz zagodel tem rokovnjačem tako, da še niso slišali take muzike! Seveda bom o tem obvestil tudi francoske žandarme, pa bomo imeli vse tičke v pesti."
"Ti si res zvit ko kozji rog!"
"Ako bi ne bil, bi ne hodil dolgo po svetu."
Matevže je tudi zvedel od Zajca, da se mladi Francoz dostikrat oglasi pri njem in da sta z Marjanco dobra prijatelja.
"Zajec, samo to povej Marjanci, naj bo previdna, saj večje nesreče ni za dekle, kakor če postane mati brez poroke."
Marsikaj sta se še pogovorila stara znanca na topli zeleni peči.
Nekako sredi popoldneva po tisti noči, ko je prišel Matevže k Zajcu, se je že oglasil tudi rokovnjaški vohun berač Peteršiljček. Prosil je, da bi smel ostati nekaj dni pri hiši, ker je tako mrzlo in pada sneg.
"Naša hiša je dosti prostorna," je govoril Zajec, "ako je eden več ali manj pri hiši, se ne pozna. Pa boš malo fižol luščil, če ti je prav. Tudi nam boš povedal, kaj je novega po svetu."
Tako sta prezimovala pri Zajcu Matevže in Peteršiljček.
Na večer tistega dneva je na skrivaj vprašal za skednjem berač Matevžeta, kdaj bo prišel v vas mladi Francoz.
"Vem, kdaj pride. Jutri proti večeru se bosta sešla kot po navadi z dekletom ob koritu, a potem pojdeta skupaj v hišo."
Od skrivnega veselja berač ni vedel, kaj bi storil, a moral se je zatajevati.
Z nočjo vred se je izmuznil Peteršiljček do Grmarjevega Petra; prav na kratko sta se pomenila za kozolcem.
Prekanjeni Matevže si je mislil:
"Le čakajte, tički, vi nastavljate past, pa se boste sami ujeli vanjo."
IV.
[uredi]Pri vaškem koritu je bila kar cela bitka med francoskimi žandarmi in rokovnjači. Od osmih rokovnjačev je z zvijačo pobegnil Peter in še eden njegovih pajdašev.
Zimsko popoldne je bilo. Zdaj pa zdaj je solnce pokukalo izza oblakov in mrzli sever, ki je pihal od kamniških planin, je preganjal debele temnosive oblake. Skozi Krašnjo sta hitrih korakov stopala Drobežev Matevže in Marjančin ljubljenec, brhki in zgovorni orožniški poveljnik Ludovik, a v primerni razdalji za njima je hodilo še osem francoskih orožnikov.
Ko sta šla po samoti proti Spodnjim Lokam, sta se bolj tiho razgovarjala.
"To vam rešeni, rokovnjačev se morate temeljito lotiti. Tu, po Črnem grabnu jih kar mrgoli. V njihovi družbi so dezerterji, pokvarjeni študentje, leni rokodelski pomočniki, pa tudi kmetov je dosti pri njih. Rokovnjači so huda nadloga vsem poštenim ljudem, čisto gotovo je, da bi bili vas ubili, če bi jim jaz ne prekrižal načrtov. Dobro, da sem jih zalotil. Samo to vas prosim, gospod, storite vse tako, kakor sem vam svetoval. Ali nisem nastavil dobro past?"
"Vse ste prav dobro izvedli, zato vam tudi plačilo ne odide. Nagradim vas jaz, prejeli boste tudi plačilo od naše oblasti v Ljubljani."
"Ne branim se denarja, vendar pa sem storil to zaradi Marjance in vas. Midva z Zajcem sva že stara prijatelja. Veseli me, da nameravate poročiti njegovo hčerko. Vedite, zato sem se tako trudil, da preprečim rokovnjaško maščevanje. Toda tudi vi ostanite mož-beseda. Kajne, da ne boste zapeljali in v sramoti pustili poštenega dekleta? če bi storili to, vedite, da se bom jaz, čeprav sem star, maščeval nad vami."
Za hip sta se ustavila.
Ludovik je segel Matevžetu v roko in slovesno izjavil: "Naj me kaznuje Bog, ako bom zapeljal to pošteno dekle!"
Šele v Blagovici pod šmarno goro sta se za gostim grmovjem ustavila Matevže in Ludovik. — Kmalu so prišli za njima ostali oboroženi možje. Prav v kratkem so se nato pomenili o vsem potrebnem za napad na rokovnjače.
Mladi orožniški poveljnik je odšel nato sam, kakor bi šel vasovat, po veliki cesti proti št. Ožboldu, a žandarmi so se previdno za gostim grmovjem pomikali dalje.
Matevže pa je ostal v Blagovici in krenil v Krvinovo gostilno.
Marjanca in še dve njeni znanki so prale na vaškem koritu. Vse tri so bile tako zamišljene v delo ni pogovor, da so opazile Ludovika šele, ko jih je ta ogovoril in pozdravil Marjanco.
Prijazni Francoz se je razgovarjal z dekleti in jim pripovedoval šaljivke, tako da je šlo mladim pericam delo hitro izpod rok.
Vse tri niso niti najmanj slutile, kaj se bo še to popoldne pripetilo pri tem koritu.
Perice so baš pospravljale perilo, ko je solnce pokukalo izza oblakov in se je že nagibalo v zaton. Ena peric je zadevala perilo na glavo, ko se začuje tanek žvižg. Ludovik je takoj razumel, kaj to pomeni, potegnil je sabljo iz nožnice in pograbil preplašeno Marjanco. Ludovik zabrlizne na piščalko; z levico drži do smrti preplašeno dekle, a z vajeno desnico maha sem ter tja z ostro sabljo.
Kamor je zamahnil, se je cula kletev. Ludovik sam bi ne zmogel razbojnikov, a v tem so mu tudi njegovi tovariši planili na pomoč in zaradi svoje vojaške izvežbanosti hitro premagali roparje. Skoro vsi so bili več ali manj ranjeni, kar so pričale krvave lise okrog kamenitega korita v mladem snegu.
Ko so imeli Francozje rokovnjače po tleh, so jim začeli povezovati roke in noge; pa prav na trdo so delali.
Vseh osem tolovajev je bilo povezanih; med temi je bil tudi Peter. Ležal je poleg korita ves krvav po obrazu.
Precej časa je porabil Ludovik, da je spravil znova v ravnotežje vse tri do smrti preplašene perice; kajpak se je največ trudil z Marjanco.
Tudi preplašeni vaščani so prihajali in si ogledovali rokovnjače; poznali pa so od vseh le tri, domačina Petra, dalje tkalca Brundeža iz Soteske in Gabronovega Jurco iz Zlatenka.
Ludovik je zaukazal povezane ujetnike zanesti do Zajca, da jih bodo zvečer odpeljali v Lukovico, a od tam dalje v Ljubljano.
V tem, ko se je vršila bitka pri koritu med rokovnjači in Francozi, je ko kafra izginil od Zajca berač Peteršiljček.
"Osem jih imate," tako je izpregovoril Zajec, "deveti nam je ušel, ta preklicani berač. Dobro bi bilo, še tega spraviti na varno."
"Nič se ne bojte, oče, tudi tega bomo kmalu imeli v pesteh," je miril Ludovik preplašenega Zajca.
Vsa vas je bila skupaj ter si pri Zajcu ogledovala ujete in povezane rokovnjače. Marsikatera zbadljivka je padla na Grmarevega Petra in na ostala njegova znanca, tkalca Brundeža in Gabranovega Jurco.
Ujetnike so imeli v prostorni veži, kjer je zaradi rane od sablje, ki mu jo je prizadejal Ludovik, prišlo Petru slabo. Zato so mu razvezali vezi in ga zanesli v toplo hišo na klop k peči, a pri beli javorovi mizi so se gostili za pot, preden odvedejo ujetnike.
Preden so se pripravili za odhod, je prišlo še enemu slabo — tudi zaradi udarca po glavi. Ta dva so torej naložili posebej, a ostalih šestero skupaj. Ko so odhajali okrog šeste ure zvečer, sta se Marjanca in Ludovik najprisrčneje poslovila.
"Ludovik, nikdar te ne pozabim, ker si me rešil groznih rokovnjačev. Kmalu se zopet kaj oglasi in reši me od tukaj."
"Sedaj pa vidim, da se res mudi. Prav nič ne bom odlašal in kmalu boš moja ženka! Zahvala pa gre tudi Matevžetu."
Dekle je kajpak z velikim začudenjem vprašalo, zakaj naj se zahvali Matevžetu.
"Ali nič ne veš?"
"Saj mi ni nihče ničesor ne povevedal."
Ludovik in njen oče sta ji šele sedaj povedala, kako se je vse to zgodilo.
Še enkrat je Ludovik krepko stisnil Marjanci desnico in jo tokrat prvič poljubil na njena rudeča lica in ustnice.
Francozje so odšli in odpeljali s seboj ujetnike, a Zajčevi so se prav trdno zaprli. Ludovik jim je zaradi varnosti pustil še dva svoja oborožena tovariša, da bi bila v pomoč v primeru potrebe.
Še v mraku zjutraj po istem večeru so ujete rokovnjače iz Lukovice odpeljali dalje proti Ljubljani.
Na samoti pred Črnučami v obližju znamenja sv. Janeza sta porabila priložnost hudo ranjena Grmarjev Peter in njegov tovariš, poskakala iz voza in izginila v gozdu. Ostri jutranji zimski zrak ju je namreč predramil; poleg tega ju je pa stražil tudi samo en vojak, in še ta je dremal poleg voznika.
Ta novica je bila posebno neljuba Zajcu in njegovi hčerki Marjanci, Ludoviku ter Drobeževemu Matevžetu.
Še tisto popoldne se je Matevže oglasil pri Zajcu ter ves zbegan govoril:
"V takih škripcih pa še nisem bil. Ko je ta vražji Peter ušel, si ne upam več daleč, a ponoči sploh nikamor ne grem. To vam rečem, ta Peter nam bo še zelo kalil vodo, ako ga v kratkem ne pograbijo Francozje."
"Kar pri nas ostani, če si ti rešil Francoza, gotovo ti bo tudi on sedaj pomagal," je govoril Zajec.
Matevže je sklenil ostati kar pri Zajcu, dokler se kaj ne preokrene.
V.
[uredi]Na veliki pondeljek v letu 1811, ko se je Marjanca vračala proti domu, spremljala je namreč nekaj cam Ludovika, so jo iznenada napadli rokovnjači; bil je pri njih tudi Peter. Pretresljive klice dekleta je k sreči čul Matevže ...
Iz strahu pred rokovnjači in Petrovim maščevanjem se je Matevže Drobež zadržal skoro celo zimo pri Zajcu. Kajpak, takole podnevi je iz raznih skrivališč prav dobro opazoval, kaki ljudje hodijo okoli soseda Grmarja. Le parkrat je videl berača Peteršiljčka, pa še dva druga prav odurna krepka možaka. Takoj ob pričetku postnih dni in še enkrat pozneje so skušali francoski žandarji ujeti Petra pa obakrat jim jo je upihal.
Ker pa potem skoro nihče več ni videl Petra, se je vse to začelo nekako pozabljati; tudi Matevže je postal nekako bolj pogumen in je znova začel hoditi po svojih starih potih. Samo to je gledal, da ponoči ni kolovratil sem in tja.
Bil je cvetni teden in prav toplo je bilo, ko sta se kakor slučajno sešla v Pavličevi gostilni z beračem Peteršiljčkom. Ta ni pil sam pri veliki mizi; poleg njega je bil tudi Grmarjev Peter in še dva druga dedca, prav ista, ki ju je pozimi včasih videl pri Grmarju. Poleg teh pivcev so bili tudi razni popotniki, ki so se krepčali, da se pozneje odpeljejo dalje s cesarsko pošto proti Ljubljani.
Zelo neljubo je bilo Matevžetu to snidenje; pa tudi četvorici ni bilo prijetno. Hitro so izpili, plačali in odšli. Ko so odšli, se je zmuznil tudi Matevže iz gostilne, da vidi, kam bodo šli ti njegovi smrtni sovražniki. Videl jih je, da so hodili za poštnim mlinom in za vodo Radomljo proti Praprečam.
Matevže se je vrnil v gostilno. Prav čmeren j bil in začel se je tolažiti z vinom in premišljevati: Zakaj neki so ti odšli po tako ovinkastih potih? Namesto da bi šli po Dunajski cesti in po Črnem grabnu, so krenili po stranskih potih. Bog ve, kakšne namere imajo?
Osobito tako sovražni Petrov pogled ga je skrbel.
Nameraval je iti proti Raholčam, pa se je premislil. Ko je zapregel postiljon Balant konje, da pelje pošto proti Štajerskem, je tudi on sedel k njemu ter se odpeljal po Črnem grabnu.
Ko se je tako vozil s postiljonom, so se ustavili kakor običajno v Blagovici.
Ni se malo začudil Matevže, ko je zagledal zoprnega Peteršiljčka. Segel si je v lase in začel premišljevati, od kod neki se je vzel ta rokovnjaški vohun.
Hitro je smuknil v gostilni v kamrico, da se mu skrije. Ko je znova peljal postiljon dalje, je tudi on nadeljavl vožno, a pri Zajcu je izstopil.
Pod gradiško vasjo v "Zavici", kjer se steta skipaj potka Drtijšca in Radomlja, so se ustavili Grmarjev Peter, berač Peteršiljček in ostala dva pajdaša. Usedli so se na mejo k robu gozda. Peter je jezno pljunil na tla in izpregovoril:
"Prijatelji, kamor se ganemo, povsod nas zasleduje vražji Drobež. Volk se prežene, kača se ubije, ali tega človeka ne bomo spravili v kraj. Kaj pravite?"
"Bodi brez skrbi, Peter," izpregovori eden teh dveh tovarišev. "Kdor se je meni zameril in obležal v želodcu, ta ni dolgo hodil po svojih nogah. Ti, Peteršiljček, pojdi zdaj po Črnem grabnu, dobro vohaj, kje se je ustavil naš sovražnik. Kadar ga iztakneš, veš, kje boš nas iskal. Pa hoditi moraš hitro, ne seš izgubiti niti ene minute!"
Možaki so se še malo posvetovali, kako in kaj morajo ukreniti, potem pa so se razšli. Peteršiljček jo je krenil na levo čez Kurnik, Trnovo in Krašnjo. Peter in njegova pajdaša pa so odšli skozi gozdnato pot po kradskih brdih proti moravški plati. Na koncu Krašnje je berača Peteršiljčka došel neki voznik. Lažnjivi berač je prosil voznika, naj ga vzame k sebi na voz, češ, da silno težko hodi. Tako se je Peteršiljček udobno peljal. Malo pred Gornjimi Lokami pa je voznika došla cesarska pošta. Veliko veselje je došlo Peteršiljčka, ko je videl, da se pri postiljonu pelje tudi Matevže.
Ker se je postiljon dostikrat ustavljal, je prispel Peteršilječl poprej v Blagovico kakor pa Matevže.
V Blagovici se je voznik ustavil, pa tudi Peteršiljček je izstopil, čakajoč Drobeža, ki se je dobre pol ure pozneje pripeljal za njim.
Ko se je znova Drobež peljal dalje, je počasi odšel za njim tudi Peteršiljček.
V Št. Ožbaldu se ni upal iti skozi vas, kajti bil je od zadnjega dogodka preslabo zaznamovan, ker je vohunil za Petra. Zato je krenil proti Golčajski planoti, kjer so pastirji pasli drobnico; tamkaj je poklical enega od njih:
"Fante, ali greš oprezovat do Zajca v Št. Ožbold, če se je tam kaj ustavil Matevž? Na, tu imaš četrtak (firar)! Če pa boš še kaj slišal, kar bo on govoril tamkaj, mi boš tudi povedal, pa boš dobil lahko še eno cvanegarco. To je toliko, kolikor ves mesec zaslužiš. Hodi torej hitro, fante!"
Pastir je hitro odšel, a Peteršiljček se je ulegel na mehki cvetoči resovec in zaspal.
Iz sladkega spanca je berača čez kaki dve uri prebudil pastir. Sedla sta in Peteršiljček je zvedel od njega:
"Peteršiljček, veš, tebi slaba prede. Kmalu bodo prišli tisti Francozje, pa bodo poslali v malho tebe in tistega Grmarjevega Petra. To sem slišal na svoja ušesa. Ti zalezuješ Drobeža, a on tebe. Ne bi ti povedal vsega, pa jaz tudi z rokovnjači držim. To so pravi ljudje. Mariskatero cvanegarco sem že dobil od njih!"
"Tudi jaz ti dam kar dve, prijatelj. Na, tu jih imaš!"
Pastir je kar zazijal nad takim plačilom in se lepo zahvaljeval:
"No, no, ti si pa res človek! Le oglasi se še pri meni. Vedno ti bom storil, kar si boš želel. Pozdravi v mojem imenu tudi Grmarjevega Petra!"
Peteršiljček je pograbil palico in odšel hitrih korakov, pa se je zasukal veselo na peti in zavriskal, da je odmevalo iz griča na grič. Bil je vesel take nagrade. Prav imenitno se bo na veliki ponedeljek zabavl v gostilnah v Blagovici in zamagal pirhe.
Po Dunajski cesti v Črnem grabnu je kar mrgolelo raznih tujih ljudi: rokovnjačev, avtrijskih agentov, pa francoskih vojakov in žandarjev. Vsi ti so drug drugega zalezovalli in preganjali.
Zelo malo je torej bilo takih ljudi, ki bi bili resnični prijatelji Francoza, toda med temi sta bila Zajc pa Matevže. Ko so se vršili ti dogodki, je Matevže zajahal skoro sleherni večer k Zajcu ali pa se je pri njem zadržal kar po cele dni.
V takih nemirnih časih je prišla velika noč v letu 1811.
Ko sta prišla na veliko soboto skupno domov od procesije vstajenja Zajc in Matevže ter sedla zunaj hiše na klop, je menil gospodar:
"Skoro tako razburkano veliko noč imamo, kakor je bila ob Kristusovi smrti. Tudi takrat je vrelo in kipelo na vseh koncih in krajih. Po našem Črnem grabnu se klatijo že več let malopridni ljudje, tako da se človek ne more skoro že nikamor prikazati iz svoje hiše. To je sedaj dobro, da Francozje rokomavhe lovijo in jim strižejo peroti."
Če jih Francozje ne bodo spravili v kraj, ne vem, kaj bo. Pa upajmo, da jih bodo. Najhujše pa jeto, ker so naši domačini poleg in so zvesti pomagači sodrge. Baš prav, da pride ta praznični ponedeljek po pirhe Ludovik, kakor mi je rekel davi. Marsikaj se bomo pogovorili. Poprej ne bom imel mirnega spanja, dokler ne bomo ulovili Petra in berača Peteršiljčka."
Nadaljni njun pogovor je prekinil prihod neznanega tujca, ki je imel preko rameno malo culico, a v roki debelo palico. Po zunanjosti ni bil nič kaj prijazen; bil je star okoli 50 let, pa ves obraščen po licu, a preko čela je imel brazgotino.
V primorskem narečju je zaprosil, če bi se mogel ustaviti pri Zajcu za velikonočne praznike. Kar bo snedel in ležišče rad plača, samo da bo v miru ta dva dni. Povedal je tudi, da je strojarski pomočnik in da je na potovanju.
"Kar lahko ostanete, prijatelj. Postrežbe vam ne bomo nič računali. Mi smo še stare sorte ljudje."
Tujec je sedel poleg njiju. — Razume se, da so imeli sedaj vse drugačne pogovore. Pogovarjali so se do večera, ko jih je prišla Marjanca klict k večerji.
Kmalu po opoldnevu na praznični ponedeljek je prišel k Zajcu po pirhe francoski Ludovik, kakor so mu splošno rekli. Vse prehitro so minevale ure očetu Zajcu in njegovi ženi. Najbolj zadovoljna pa sta bila Marjanca in Ludovik. Da pa je bila zadeva še bolj popolna, je skrbel Matevž Drobež, ki je bil po dolgem času spet dobre volje.
Prav z mrakom se je poslovil prijazni Francoz; ž njim je odšla tudi Marjanca, fa ga nekoliko pospremi.
Matevže je postal nekoliko nemiren, ko sta odšla srečna mlada človeka; kar mu ni bilo obstanka in dobrih deset minut zatem je odšel za njima.
Šel seveda ni iz radovednosti, kaj se bosta pogovarjala, temveč, da bo v pomoč, če bi se slučajno pokazali rokovnjači pod Petrovim vodstvom.
Zelo previdno jima je sledil in ju ni izpustil izpred oči. Malo pred Blagovico sta se zaljubljenca poslovila in Marjanca je hitela domov.
Za grmovjem ob desni strani ceste ji je sledil skrbni Matevže. Zdajci pa je dekle pretresljivo kriknilo in začelo klicati na pomoč. Matevže je prebledel, toda takoj se mu je vrnila preudarnost in z veliko naglico se je počasi splazil proti Marjanci.
Videl je kmalu, kaj se je zgodilo. Marjanco so napadli štirje moški in jo tirali proti Golčarju. Med njimi je bil tudi Grmarjev Peter.
Ko je Matevže zasledoval napadalce, se je naenkrat pojavil pri njih tudi Peteršiljček. Nenadoma so se ustavili in Matveže je prav razločno čul Petra, ko je govoril:
"Peteršiljček, dobro si opravil! Lepo plačilo dobiš, sedaj pa hitro opravi še drugo, a okrog polnoči se oglasi pri nas!"
Matevžetu je bilo sedaj jasno: To je vse delo Peteršiljčkovo! Tega mora sedaj ugrabiti, pa bo rešena tudi Marjanca!
Čisto po mačje tiho mu je sledil; ko je bil gotov, da je varen, je planil k njemu, ga pograbil za vrat, zavihtel nad njim nož in mu zagrozil:
"Hodi pred menoj, kamor ti ukažem, sicer ti takoj porinem nož v tvoje ničvredno srce!"
Kot mali otrok ubogljivo je šel Peteršilječk pred Drobežem. Prav hitro sta stopala proti Zajcu.
VI.
[uredi]Še pred polnočjo tistega dne so v skrivališču zajeli Petra, njegove pajdaše in rešili Marjanco ...
Komaj dober četrt ure po napadu je že Zajc dirjal z vozičkom po veliki cesti, da dohiti Ludovika. Došel ga je še pred Krašnjo.
Mladi Francoz je sedel k očancu in še hitreje sta dirjala proti Lukovici.
Že tekom petih minut je bilo z vojaško naglico pripravljenih pet žandarjev. Kakor bi jim gorelo pod nogami, so dirjali nazaj.
Samo pri Zajcu so se za hip ustavili, se nekoliko okrepčali, a nato odšli. Četica se je pomnožila za troje možakov, Matevžeta in Zajca, a s seboj so tirali tudi ujetnika Peteršiljčka kot kažipota.
Izmed ujetih rokovnjačev, Petrovih pajdašev, so bili trije po strogih francoskih postavah obešeni, a Peter in še eden šta umrla v preiskovalnem zaporu še pred sodbo, — ki bi gotovo tudi za nju ne bila milejša.
Prebrisanemu beraču Petršiljčku pa se je vendar posrečilo, da je bil po nekaj mesecih zapora znova na svobodi. Znal se je pač dobro izgovarjati. Ker tudi niso imeli očitnih dokazov zoper njega o posebnih hudodelstvih, je bil izpuščen. Toda po črnograbniški soteski in po moravški dolini in hribih ni dosti več hodil; le redkoma ga je še kdo videl.
Največje izpremembe, nikakor ne ravno vesele, pa je doživljala Zajčeva Marjanca. Kar nepričakovano se je izvedelo, da bo mogočni cesar Napoleon šel z velikansko vojsko nad Ruse, da mu bo nato pokorna vsa Evropa. Nehote je postala Marjanca zelo, zelo nemirna; kaj, če bo tudi njen Ludovik moral tja gori?! Slutnje je niso varale.
Lepega popoldne je bilo. Marjanca je plela v prosu, ko pride do nje Matevže. Zelo resen je bil, prav zelo resen. Dekle je takoj vedelo, da se mora dogajati kaj posebnega.
"Marjanca, pojdi tu sem v hruškino senco, ti moram več stvari povedati."
Dekle je pustilo delo, prisedlo k Matevžetu in si v blagodejni senci s predpasnikom otiralo pot s čela.
"Marjanca, nisem si mislil, da bom baš jaz tisti, ki ti bom moral prinašati tako neprijetne novice. Pa kaj bi dalje iskal ovinkov: Od Ludovika ti prinašam pozdrave — za slovo ... Vedi, tudi njega kličejo na vojno zoper Ruse ..."
Matevže je izvlekel izza pasa mal zavitek, ga odmotal in govoril dalje:
"Dal je meni 500 frankov; tvoji so. Nikdar te ne bo pozabil! Veš, jokal se je kakor otrok. Rekel mi je: Sam bi se šel poslovit k njej, a prehudo mi je pri srcu ... Sedaj, ko ti to govorim, je Ludovik že z drugimi vred odšel iz Lukovice ..."
Nesrečno dekle je začelo ihteti, da bi se je usmililo trdo kamenje. Tudi Matevžetu je bilo hudo. Tolažil jo je:
"Marjanca, ne jokaj in ne ženi si tega preveč k srcu. Ludovik ti je bil vedno zvest in upam, da te ne bo pozabil! Vojni časi so hudi časi."
"Vam je to lahko govoriti, tudi meni bi ne bilo tako hudo, če ne bi pričakovala nekaj ... O, ti i moj Bog! Kako me bodo zasramovali ljudje in se mi posmehovali; govorili mi bodo, da sem mati brez blagoslova ..."
Matevže je tolažil in bodril nesrečno dekle, pa vse skupaj ni nič izdalo.
Ko je odhajal, ji je še govoril:
"Marjanca, vse pride, vse mine. Za solncem vedno dežuje, a za dežjem vedno solnce sije. Bodi potolažena. Zbogom!"
Matevže je odhajal. Dekle pa tudi ni več šlo tistega popoldne na delo. Vrnila se je domov, se i zaprla v svojo kamrico in prejokala skoro vso noč ...
Ko so tisto jesen spravljali zadnje poljske pridelke ž njiv, korenje in repo, je postala Zajčeva Marjanca mati. Prav ljubeznivega in krepkega sinčka je morala pestovati in negovati.
Vselej, kadar ga je hranila, je prikrito jokala in mu je govorila:
"Ljubček moj, oh, kje je le ubogi atek tvoj!"
V resnici ni zastonj tako vzdihovala. Bilo je še tiste čase v eno roko dobro, da so se novice zelo počasi izvedele, šele čez več mesecev so pričeli prinašati razni vozniki in popotniki te in one govorice o veliki vojni.
Prve novice, ki so jih izvedeli tudi v št. Ožbaldu, so se glasile, da so Francozje že sredi velike Rusije in da morajo Rusi še vedno bežati pred njimi.
A za temi novicami so prišle drugačne: Da so bili Francozje strašansko tepeni in da kar cepajo od mraza kakor muhe v jeseni ...
O, koliko je trpela nesrečna Marjanca, ko je vse to čula; vsem se je smilila, pa nihče je ni znal prav potolažiti.
In prišlo je še hujše.
Po nesrečni vojni na Ruskem se je znova dvignila Avstrija z Rusijo in v strahoviti bitki pri Lipskem so bili Francozje zopet premagani in znova so bili Avstrijci gospodarji prejšnjih izgubljenih dežel, tako tudi Kranjske.
Hudo je bilo tudi takrat v Črnem grabnu.
Znova so rogovilili strahoviti rokovnjači in pobijali umikajoče se Francoze.
Seveda njim tudi ni šlo za domoljubje, ampak so vse to uganjali kot navadni roparji, ki so ugrabili ali Francozom "kase."
Koliko zaničevanja so morali takrat prestati Zajčevi! Osobito še Marjanca. Kako so jo zaničevali domačini, ki jih je več kakor polovica bila v zvezi z rokovnjači, "ker jim je šlo zadelež pri plenu".
Vsi ti so se ji rogali in jo zmerjali:
"Marjanca Zajčeva je bila — francoska ljubica — nič več ti ne bo svetila Francozova lunica!"
Znova sta potekli dve leti.
Zajc je umrl; gospodarstvo je prevzel sin Frane.
Bilo je predpustom, pa se je oglasil ženin pri Zajčevih: Strešnikov Matija je snubil Marjanco!
Še brat je prigovarjal, naj ga vzame:
"Marjanca, imej no pamet! Kaj boš čakala tistega Francoza, ki ga od nikoder več ne bo! Če ni zmrznil gori na Ruskem, se je pa že doma oženil in pozabil na tebe."
S takim in enakim govorjenjem je brat že čisto zmedel sestav. In tako se je že vse sukalo okrog tega, da bo Marjanca vzela Matijo. Pa je imela nevesta neko noč naslednje sanje:
Znašla se je na veliki tratini; zelo daleč se je videlo, prav v dalji pa je zagledala nekoga prihajati ... Ko je prišel prav blizu, ga je prav spoznala: — bil je Ludovik! Razprostrl je roke, jo objel in spregovoril: "Ljuba moja, zvesta si mi bila in me čakala! Zdaj sem prišel ..."
Marjanca se je v tem zbudila in, kajpak, znova se je zjokala. Jokati je začel tudi njen sinček in mlada mati mu je govorila:
"Ljubček moj, ne jokaj! Ne boš dobil očima. Tvojega atka bova čakala, — čeprav še toliko časa kakor doslej ..."
O ženitvi po tem kajpak ni hotela Marjanca nič več slišati. Bratu je povedala svoje tako žive sanje. Ta pa je skomignil z rameni in samo rekel:
"Nič več te ne bom silil, na svetu je vse mogoče. Nu, morebiti ga boš vendar res pričakala ..."
Hudo trpljenje prinaša pogumnim vselej tudi veliko veselje! Krasno majniško jutro v letu 1816. je bilo.
S cesarskim postiljonom se je z drugimi vred pripeljal po Dunajski cesti na pošto v Podpeč mlad, komaj kakih trideset let star gospod.
Kakor drugi, se je tudi on oglasil v gostilni, da dobi kak prigrizek, preden se odpelje dalje. V prostorni gostilniški sobi se je krepčal ravno tudi Drobežev Matevže.
Tuji gospod ga je kajpak takoj opazil in uvidel, kako je postal razburjen.
Poklical ga je k svoji mizi in vprašal:
"Vi, ali so še Zajčevi vsi živi v Št. Ožbaldu ali ne?"
Možiček je začel začudeno ogledovati njemu že nič več poznanega gospoda. Kje neki ga je bil že videl, pa kako, da je poznan z Zajčevimi?
"A, kako se imajo pri Zajčevih ? Prav lahko vam kratko povem. Stari Zajc je umrl kmalu po hudi vojni pri Lajbciku (Lipskem). Njegov sin France sedaj gospodari; dekleta so se tudi že pomožila, le Marjanca še vedno z otrokom čaka svojega ženina, ki pa ga je najbrž požrla huda ruska zima ... Tako je in nič drugače! A to vam pravim gospod: dobri, prav dobri so Zajčevi ljudje. Bog jih varuj in jim daj srečo pa svoj blagoslov še v bodočem!"
Pri tej novici je tuji gospod kar od veselja skočil kvišku, in v veliko začudenje vseh drugih objel Matevžeta in skoraj na ves glas govoril:
"Matevže, Matevže, ti moj nepozabni znanec! ... Ali me ne poznate več — Ludovika ... !?"
Presrečni Drobežev Matevže ni mogel prvi hip drugega spregovoriti kakor to:
"Resnične sanje je imela, resnične!"
Take svatbe še niso doživeli Sentožboltčani, kakor je bila Ludovikova z Marjanco. Vsi so govorili:
"Ta dva človeka sta si bila zvesta, da! Niso male reči v takih hudih in zmešanih časih. Bog naj jima da obilo sreče!"
Po veseli svatbi je kajpak še tudi Matevže Drobežev spremil novoporočenca do Ljubljane. Ob slovesu, ko sta se odpravljala v daljno francosko deželo, jima je še govoril:
"Želim vama obilo sreče, zaslužila sta jo. Marjanca, nič se ne jokaj čeprav greš v daljni svet. Imaš zvestega moža in ljubega sinčka, — kaj si želiš še več? Zbogom, a na svidenje na onem svetu! ..."
V družbi Zajčevih se je Matevže vračal v domačo vas.
Marjance in Ludovika ni bilo več v naše kraje. Dolgo so se še pogovarjali o obeh in še danes živi spomin na zvesto ljubezen francoske ljubice, ki seveda že dolga leta počiva v grobu na tujem.