Francin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Francin (Slika iz kmetskega življenja)
Tone
Objavljeno v Domoljub 1896, št. 10 (21. maja); št. 11 (3. junija), v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1];[2]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Na raznovrstne načine alavi svet velike mož«. Postavljajo se jim kipi in spomenik', proslavljajo se v govorih in knjigah, da bi se ohranil njih spomin na veke, da bi jih še pozni rodovi občudovali in posnemali. — Tudi ta kratki spis naj bo akromen apomenik možu, ki so mi zdi velik, da ga vsaj aedanji svet no pozabi popolnoma in da se kaj nauči od njega. Bil je velik, ne v tem pomenu, kar ima avet za veliko, bil je samo priprost kmetski trpin. Velik se nam zdi človek, ki dovrši kako veliko, težavno in občekorietno delo, česar ne moro vsakdo atorili. Kaj pa je na tem avetu najtežje ia največje? Modri možje, ki nalanCno poznajo svet, naffl pravijo, da ja najtežje samega aebe premagali in da j« tisti največji, ki želi biti v prid druzih najmanjši. V ti® pomenu jo bil velik mož, čegar življenje hočemo nari- M( i v glavnih potezah.

Stari Tonček je imel dva sina, Franceta in Toneta Starejii, France, se je najrajli držal doma, pomagal očetu v gospodarstvu in mu skrbno stregel, ko je alari onemogel. Zaman so ga vabili drugi valki fantje, da bi ž njimi ob nedeljah popival in ponočeval, France ioni dal zapeljati, vsako nedeljo jo je mahnil iz cerkve naravnost domov k očetu, ž njim je hodil na »vas., kjer »o se zbirali možje pod kolatim kostanjem in marsikatero pametno uganili. Zvečer je France že sladko spal, ko so njegovi vrstniki le rogovilili po vasi. Ker je bil tudi redkobeseden in ssmo toliko govoril, kolikor se mu je zdelo potrebno, prezirali so ga fantje in zaničevali, nadeli so mu tudi ime »pusti Francin«, ki se ga je prijelo. France je mirno poslušal razne zabavljice, malo se je nasmehnil, pa je bilo dobro in pozabljeno.

Brat njegov, Tone, je bil precej drugačen. Ni mu dopadalo domače delo in življenje; rsjti je hodil v tovarno, kjer je zaslužil na teden toliko denarja, da mu ga ni manjkalo ob nedeljah v veseli družbi; ves zaslužek je lel za vino in ples. France je opominjal brata, naj živi vender nekoliko trezneje in resneje, a vse dobrohotne beside so bile bob v steno, ssj Ae očeta ni poslulal! Kaj čuda, da je stari Tonček v oporoki zapisal Tonetu samo dve sto goldinarjev, Francetu pa celo premoženje, vredno več kakor dva tisočaka.

Komaj so Msrega zakopali in obravnavo po umrlem končali, že je začel Tone brata z vso silo nadlegovati, naj mu brž izplača doto, preklinjajoč ga in očitajoč mu, čel da se je s svojo binavlčino prilizoval očetu in tako njega olkodovai za toliko stotakov. Ker France ni imel toliko gotovine pri rokah, tožil ga je brezsrčni Tone. Franoe ai je izposodil toliko denarja, da se je odkrižal silneža, in le bolj varčeval, da je v kratkem poravnal svoj dolg.

Tone pa je med tem popustil delo v tovarni in je zapravljal svojo doto. A dobil je, ksr je iskal, necega večera ga prineso hudo potlačenega k Francetu; vinjen namreč ae je preveč lirokoustil in zabsvljal, vinski bratci pa se niso dosti ozirali na to, da pijo na Tonetov račun, prijeli so ga in polteno naklestili. Trav po bratovsko je skrbel France za malopridnega brata voljno je plačeval vse strolke, da bi le brat zopet okreval. — Pravijo, da kopriva ne pezebe, tudi Tone »e je kmalo spravil na noge.

Med bratovo boleznijo je Francc le bo|j čutil potrebo ženske roke pri bili kakor licer, «am s hlspcem ni mogel vsemu kaj. Sklenil je, da se oženi, Jankova Polonica ie mu je zdela najbolj pripravna, bila jo pametna in delavna, molila je rada, pa ludi precej dote, ki se prav prileže vsaki kmetiji, ji je odmenil Jankuž, njen oče; ž njo bi se dalo živeti in gospodariti, si je mislil France. Ta svoj sklep razodene Tonetu, ko je prvič prilezel gret se na klop pred hilo.

»Beži, beži, France,, začne ga pregovarjati Tone. - »Kaj bi si nakopaval nepotrebne križe in skrb. na glavo!«

»Skrbi so, skrbi z ženo,« meni France. »A pri kmetiji treba gospodinje, sam ne morem izhajati.«

»Saj ti bom jaz pomagal pri delu, v tovarno tako ne grem več. Toliko U bom žo storil, kolikor bi U mogla opraviti žena. Pusti to neumno misel iz glave I«

»Živino opravljati, skrbeti za red in snago po hili, obleko krpati, to ne gre molkim izpod rok, kakor ženam «

»Daj si vender kaj dopovedati, France,« sili vanj Tone. »Ti le ne poznal ženskega sveta, ko živil kakor menih sam zase. Ne stavi si vrsga na vrat. Dokler je le neomožena, dela se pobožno in pridno, ko pa stopi v zakon, je taka, kakor bt peklenlčeka izpustili Verjemi mi, France, in ne bol se kesal, j u dobro poznam take lice!«

•To pa že ni res,» ugovarja France. »Glej kaklna je bila najina ranjca mati, Bog ji daj luč nebelkol«

• Bela vrana. Ce se oženit, nimam jaz več obstanka pri hiti, gospodinja bi me gotovo pisano gledala in mi zavidala vsak kolček kruha. Potem pa tudi midva ne bodeva mogla v miru in ljubezni živeti. Ce ti je torej žena ljubli od mene, pa se oteni, midva se ločiva za vedno!«

Ni se zmotil zvijačni Tone, poznal je natančno dobrega brata, hinavske besedo so zadele prave strune. »Ce je tako, bom pa poskusil gospodariti s teboj brez gospodinje; ti si mi vender brat,« pravi France in ni več mislil na tenitev.

Navada je telezna srsjcs, pravi pregovor. Tone se ni mogel privaditi rednemu življenju, če je le mogel, se jo odtegnil delu in pohajkoval po krčmah, France je s solznim očesom opazoval bratovo počenjanje, svaril ga in delal za oba.

Bilo je po sv. Treh kraljih. Nekega jutra stopi Tone k bratu in mu pravi: »Franoe, ta predpusl se oženim.«

»Zeniti se mislil?« se začudi France. »Predlanskim si mene pregovoril, da se nisem otenil, ko bi se bil prav za potrebo, zdaj se pa ženiš sam brez potrebe. «

»Ne brez potrebe, ljubi brat,« izgovarja se Tone.

•Vidi« me, kako sem neroden, dolg čas me odganja od hise v slabo druičino. Ce se pa oženim, popustim krčmo in zapravljanje in se bom držal hile.«

• Kaj si že pozabil, kakine 10žensko?« se norčuje France.

»Vse niso napačne, Tonca Matajkcevaje kakor nalalč za me.«

»Ta? Ti se lalil, Tona!« pravi France neverjetno.

•Ta zijala, ki »e samo liipa in hodi na vsak ples po celi dolini?«

»Ti ne poznal sveta,« menca Tone v zadregi. —

»Jedenkrat mora človek malo ponoreti, če ne v mladosti, pa v starosti. Prej ko se znori, boljle je. Zdaj je Tonca res mslo preveč tiva in poskočna, a ko jo vzamem, bo prav dobra žena, saj jo poznam dobro.«

»Jaz ne pričakujem dobrega kruha iz te moke,« opominja resno France.

• Bol 2e videl, da bo dobro! Jaz bi se morda fte spremisiil, a dal aem ji ie beaedo včeraj v krčmi pred vsemi in je ne m ram ved nazaj vseli, če hočem ostati moi-beseda.«

»Jaz bi ae dobro premislil, predno bi vzel Tonco. Sicer pa atori, kar hočeft,« pravi France in se obrne proti blevu živino opravljat.

• Čakaj ie malo, Franrek ljubi, nisem (i fte vsega povedal,« jeclja Tone in prime brata za rokav. >(ilej, ljudje so čudni, tudi stari Matajkec ne ve, kako si ti dober. Pravi, da mi ne HA punce, dokler nimam kaj posestva, aicer me ti lahko vrže* iz bifie, kadar se ti ljubi. Glej, kako alabo te sodijo ljudje, hudobni so in merijo svet po svojih hlačah. Daj, napraviva v aodniji tako, da se jaz prepilem za gospodarja, v resnici boi {ta ti gospodaril in nama ukazoval, midva ti bova stregla, vse boi imel, kar si boi poželel. Kako prijetno in blsgoskrbno iivljenje te čaka, France!« France migne z ramama.

»E, ne boj ae vender, saj sva rodna bra'a,« priganja Tone. »Ce se pa boji!, vknjiži sc na posestvo, za kolikor ti drago !•

Kmalu je France dovolil. »Bog ti daj arečo, ljubi Tone! Vesel bcm, če se bo tebi dobro godilo!« Lahko se je v pest smejal Tone, tacega brata nima vsakdo) Opili so Franceta, ko so &li v sodnijo pismo delat. Tone je postal gospodar, Francetu so zapisali pet sto goldinarjev, hrano in stanovanje pri hifti. Nekaj tednov je bilo prijetno pri Tončkovih, a kmalu je zavela druga sapa po hiii. France je res sam pospodaril, zakaj Tone in žena sta vživela medene ledne v brezdelici in potratnosii. Dasi se je France trudil in delal na vso moč, gospodarstvo je Slo rakovo pot. Tone je odslovil pndnega hlapca, in France je postal sčasoma ubogljiv hlapec. Če je včasih brata opomnil, naj se vender loti pametno živeti, zadel je ob srlenovo gnezdo, Tone in Tonca sta se spravila nadnj, marsikatero britko je moral slišati. A revež se ni pritoževal nikomur, molče je pretrpel vae.

Minulo je nekaj let, Tonetu ae je godilo alabse in alabte, a se ni opustil zsprsvljivega življenja. Polje je kljubu Francetovi pridnosti prinašalo le pičel sad, zadnji rep je izginil is hleva, da ao se zamaiile najbolj potrebne luknje.

»Slabo je, prav slabo je na svetu!« začne tožiti Tone Francetu, ko ao mu začeli upniki žugali s tožbami.

»Lahko bi ti bilo boljše, Tone, če bi le hotel!« odvrne mu France.

»Sam ne morem več pomagali, daj li, France, dsy, da ne pridem po zlu!«

»Jaz delam, kolikor morem •

»Samo ti me Se lahko režiš, France, če le hočeš!«

»Rad, samo če je v moji moči.«

»O, kaj pa da je! Ti si vender zlata duša, ljubi moj France t Nisem se zaman zanaSal na tel Glej, denarja mi je treba, da si nakupim kaj živine in da lahko pričnem vspesno gospodariti; brez živine je kmetija jalova krava. A ne dobim toliko denarja na posodo, dokler si ti vknjižen ns posestvo. Daj se izbrisati, ljubi brat! Stori mi se to, France, v dveh ali treh letih povrnem ti tistih pet stotakov!«

»Če ti se to dam, dal sem ti vse. Ali bojim se, da . . .«

»0, ne boj se France! Žalostne izkušnje so me izmodrile, delal bom, saj tudi moram. Sliši«, kako kričita in jočeta moja paglavčka, France?"

»Ce se res misliš predrugačiti in pridno delati, naj bo se to! Ali glej, Tone!«

Nekaj Caaa je bilo boljše pri Tončkovih. Toda Tone jo saCel kmalu znova popivati, pomagala mu je tudi Tonca. Mesto da bi tri hišne vogle podpirala, podirala je se četrtega. France ni dobival jedi, zaman je prosil Tonco, nej mu pokrpa raztrgano obleko, Tonetu pa je tudi vselej denarja manjkalo, kader mu je France rekel, da potrebuje obleke. Nekaj let je France tlačanil pri bratu, a ker ata Ao slabše t njim ravnata, kakor a hlapcem, očitala mu vsak grizljaj, začel je drugam hoditi na delo, da se je mogel polteno prežiriti, bratu je delal, kader je vtegnil. Ljudje ao ga nagovarjali, naj toli nehvaležnega brata in mu odvzame posestvo. A France jim ja odgovarjal: »Kaj bom totl revež«, kole sam ne more iiveti, jaz pa le fivotarim za silo.«

•Jaa bi dal zaprvti tega Črnega nehvaletneža, pi jaaca, zapravljive«, sleparja!« dejal mu je ta in oni.

•Kaj ae Ce, vsak ima svoje slabosti, na drugem jih vidi, na sebi pa ne,« zagovarjal je France brata. Zaslutil je marsikak goldinar, ker je bil priden dolavec, a Tone je znal spraviti iz brata vsak krajcar, da je bilo k«j za vedno žejno grlo.

Tonca pa je postajala Čedalje bolj Čemerna, ni mogla več hoditi od plesilča do plesišča, tudi novih oblek ji niso več hoteli dajati na upanje. Vso svojo nevoljo je stresala na ubozega Franceta. Zdaj je vpila nad njim, Ce se jc predrznil skuhati si lonček močnika pri njenem ognju, zdaj ga je gonila iz hile, čel da je Se za nje družino premalo prostora v nji. France je mok'č po«luftal uekaj časa strupeno ženo, a ko se le Tone ni upal postaviti sanj, zvezal je svoje malenkosti v culico in rekel odbajaje bratu: »No morem več bivati s tvojo ženo pod jedno streho. C« me bol kaj potreboval pri delu, kar pokliči me!«

llekii je zapuetil rojstno bilo in se začel potikati od bile do hiie. Kjer je delal, dali so mu hrane, letiiče in kaj malega v denarju, saj Francin je bil zadovoljen z malim.

Nekaj let se je preživljal s težkim delom, a testi križ na ramab ga je potlačil, revež je onomogel. Kopal je pesek in sejal, tolkel kamenje ob cesti, brin nabiral po gozdu, mravljinčja jajca prodajal; ti gospodinji je nanoail vode, oni drv, da je dobil kaj gorkega za koailo, temu gospodarju je nabral kol atelje, da je luhko prenočeval v njegovem hlevu, onemu je popravil orodje, da se je hodil gret sa njegovo ogojitče.

Tako je živel več let, a Ho j« naglo navzdol, ker ni imel nikakortne postrežbe. Ono zimo so mu začele noge otekati, in naduha ga je trla. Dokler je le lahko taval, prejel je večkrat sv. zakramente, ko so mu je stanje shujtalo, se je napotil k bratu, da bi doma zatisnil oči in da ne bi^bil tujim ljudem v nadlego. A hudobna Tonca ga je odgnala a psovanjem iz bile. Potrt se je odpravil v Štefko v hlev, kamor je zahajal spat, in legel v kot. Ker se ja vidno slablal, vsmiUli ao se ga Stefkovi in mu pripravili postelj v izbi, da ao mogli poklicati gospoda k bolniku.

Ko so gospod odtli, je želel z gospodarjem govoriti.

•Ze vem, kaj bi rad,« prične gospodar (lalpcr. —

•Ne muči ae, ko te kalelj duli. Ni ae ti treba nič zahvaljevati, kaj čel, atorili amo, kar amo mogli, saj te imamo vai radi I Ali naj grem po brata ?«

»Čakaj, poprej ti le izročim nekaj densrja,« pravi bolnik s slabotnim glasom. »Nekaj čez dvesto je, v hlačah so vliti. Plačaj sa pogreb, vzemi ai za postrežbo, kolikor si prieediJ . . .«

•O zase pa no vzamem nič! Kar sem storil, storil som tako.«

• No, če res ne vzame! nič, Bog ti povrni, Gaiper Druge denarje shrani za Tonetova otroka. Ko odraseta, daj vsacemu polovico, da ne bodeta mislila, da je bil stric res taksen, kakorsnega jima slika mati, Bogjiodpusti! Dal bi jib Tonetu, a Tone je preotročji, denarja ne sme videti. 8aj mi le stori« lo dobroto, Cialper?«

• Rad, prav rad! Zdaj grem po Toneta, da se l« kaj pomenita.«

A Toneta ni bilo blizo, slaba vest ga je tako pekla, da bi ne mogel blazeg3 brata pogledati v I ce. Tone si je iskal hladila v vinu, brat pa mu je zdiboval v smrtnem boju: »Kako lahko bi umrl, če bi bil Tone srečen! No, pa je že tako boljle, več mu bom pomagal na onem svetu, kakor bi mu na tem «

Tisti večer je izdihnJ. Ko je Tone zvedel za Francetovo oporoko, preklinjal je umrlega brata, ker ni njemu zapustil denarja . . . Kdo se ne doursli one lepe basni o nehvaležnem jezu, ki je pregnal svojo dobrotnico, lisico, iz nje domovja?

— Kaj bočemo, na svetu je dobrota sirota, in vender je tako boljle, kakor Ce bi Ze tu prejemali plačilo za vsako dobro delo, kje bi pa imeli zaklade, ki jih rija ne sne in molj ne pokonča?