Francetovo Spoznanje
| Francetovo spoznanje (Objavljena nezbrana proza) Tone Čufar |
| |||||||
Staremu Francetu se je godilo približno tako, kot vsem njegovim sotrpinom. Zjutraj je hodil v tovarno, zvečer se je vračal iz nje in to dan za dnem, leto za letom. V enakomerno vsakdanjost je bilo vrženo njegovo življenje, tovarniška sirena ga je vabila in pobila, stroji so mu prirejalo koncerte, vročina ga je sušila, mraz mu pa hladil jezo, ki se ga je oprijemala v hudih urah. France je poznal obširno tovarno do zadnjega kotička, v dolgih letih je moral opraviti nešteto del in ob vsem tem ga je zalotila starost, osivel je in občutil, da mu zmanjkuje telesne moči.
Vedno težavneje je zmagoval, kar so zahtevali od njega, toda moral je vztrajati, kajti braz dela bi poginil v cestnem jarku. Še tako je komaj shajal z borno plačo. Navadil se je na skromnost, navadil na slab kruh in zakrpano obleko. Prav zaradi obleke mu pa zima ni prizanašala, vsakokrat mu je dala občutiti vso svojo oholost. Zeblo je starega Franceta, zeblo tako, da tudi kletev ni nič zalegla.
Že delj časa je moral pomagati pri ureditvi ene izmed mnogih zgradb v tovarni; s sodelavci je dvigal in prenašal težke traverze. A tisti dan, ko se je mudilo najbolj, ko se je čulo priganjanje od vseh strani, tisti dan je bilo vražje mraz. Težko so vzdrževali zimsko nadlogo, težko so nosili traverze. Ko so pekoče jutranje ure prešle, je prineslo od nekod obratnega predstojnika in vsi so bili o njem ene misli. Natančno so vedeli, da je noč prekrokal in bo zdaj vpil nad ljudmi, zahteval nemogoče stvari ter stresal nadutost povsod.
Niso se motili. Predstojnik se je lotil zdaj tega zdaj onega, seve tudi Franceta mimogrede ni pozabil, čeprav je bil star in ga je zeblo. Med mraz se je pomešal snežni metež in France je komaj slišal predstojnikove psovke, a so ga vseeno zabolele. Večkrat se še zmenil ni za hruljenje, ta dan mu je pa postalo bridko v srcu. Nad njim, ki je vse življenje delal za tovarno, ji puščal žulje in leta, vpije nekdo takrat, ko trpi s poslednjo močjo v hudem dnevu. Toda premagati je mora bridkost, poprijeti za grobo železo, a tedaj se je zgodilo, česar se je sam najbolj prestrašil. Ledeno je bilo, France ni bil več mladeniško okreten, predstojnik je vpil, pa je padel France a železo nanj - - -Udarec je začutil, slabost ga je obšla in onesvestil se je …
Nesreča. Malenkost pravzaprav. V knjige zapišejo, da delavca s to in to številko ne bo na šiht, pa je delo opravljeno. Traverze pridejo prav tako na svoje mesto. Le ta sitnost je bila, da so Franceta morali pobirati, ga oživljati ter spraviti v bolnico. Tu se je France šele zavedel in uvidel, da je hudo ranjen na več mestih. Hudo ga je bolelo, ječal je in tiho klel; a več dni ni niti malo odleglo. A je naposled le prišlo olajšanje in France je lahko že pogledal okrog sebe. Videl je, da so tudi drugi ranjenci v sobi, morda celo nesrečnejši od njega. V nekem kotu je mladega jetičnika dušilo, na bližnji postelji je drhtel fant s potrganimi prsti, poleg njega je strmel v strop mož z nevarnimi opeklinami. Sploh je bil povsod kdo, ranjen ali pa resno bolan. Le lažji nezgodniki niso vsi ležali.
Neko noč France spet ni spal in prvič se je zgodilo, da so njegove okorne misli poromale od dnevnih stvari h globljim rečem. Do te noči je živel v večnih skrbeh, ki mu jih je zadajalo tesno življenje, a to ležanje v bolnici ga je od njih odtrgalo. V osamelosti se je spomnil bolj živo marsičesa, na kar je preje pomislil mimogrede. To, da so mu v vojni ubili vse tri sinove, ga je znova potrlo in ujezilo. Tiho, dobrodušno misel je posvetil dragemu spominu pokojne žene, a ko si je stavil vprašanje glede samega sebe, si ni vedel odgovora. Od vsega truda so mu ostale le bolečine, za zadnje dni pa se mu je obetala zgolj beda ubogega starčka. Solze so Francetu pripolzele iz oči, zaihtel je v spoznanju, da mu je bilo življenje ukradeno. Jasno je občutil, da to ni prav, da je to zelo, zelo krivično …