France Faigelj, bogoslovec v Gorici, umrl na Srpenici dne 7. aprila 1895

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
France Faigelj, bogoslovec v Gorici, umrl na Srpenici dne 7. aprila 1895
Izdano: Primorski list 11. april 1895 (3/11), 54
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Tudi tebi, dragi France, ni prizanesla nemila smrt: umrl si v cvetu svojega življenja; zapustil si nas, prijatelje in znance, ter preselil se v boljšo deželo – nad zvezdami!

»Nad zvezdami vže duša tvoja biva, Ko v grob tvoj žalost britke solze zliva.«

Praznoval si svoj 22. rojstni dan in god še 2. aprila sredi svojih roditeljev in sorodnikov; a nič vesel ni bil tvoj rojstni dan – slutil si vže in skoro vedel, da te Bog kmalu pozove k sebi. Nisi pa žalosten bil, ker se preseliš tja gori nad zvezde, mariveč zato, ker si moral zapustiti blage stariše svoje, ki ostanejo sedaj brez veselja v starosti; ker si zapustil prijatelje svoje in znance, katerim si bil up in nada in ki so v tebi zrli svoj vzor – zato si težko ostavil »dolino«, zato.

»Nikjer tolažbe srcu ni.«

Pa tolaži nas to, da si preselil se v radost nebeško, k zborom angeljskim. Gorel si tu za lepo petje cerkveno; deloval si, da bi se širila bolj in bolj glasba prava cerkvena in posvetna. Vže dijak-gimnazijec sprejel si načela trdna o glasbi, po katerih si deloval vse dni svojega življenja; neomajen si bil in neizprosen, kjer je šlo za načela v glasbi, posebno v cerkveni glasbi. – Bil si pevovodja v malem semenišči goriškem štiri leta; vodil si z vspehom mlade pevce vnemajoč je za lepo in pravo petje.

»Ki srce blaži in užiga,

ki um vedri, nad zemljo dviga!«

Ljubili so te sosemeščani; in kdor te je poznal – te je spoštoval.

Došel si slednjič v bogoslovje. Došel si vesel, imajoč srčno željo po službi pri altarju. Prijatelji, ki so te poznali in čislali so Ti takoj iztočili vodstvo glasbe in petja v bogoslovnici. Toda kal bolezni poganjala je vže in klila bolj in bolj; dober mesec komaj si bival mej bogoslovci, a moral si ostaviti je in iskati zdravja v gorskem zraku. Bila je to božja volja. Okreval si po mučni bolezni nekoliko, koncem leta in zopet si pokazal se lanske jeseni v bogoslovji, kjer smo Te radostni pozdravili. Toda zdravje je bilo samo navidezno! Bila je gotova, nepremična božja volja, da si za vselej dal slovo bogoslovnici, znova si šel domov in nisi vrnil se več! 9. aprila položili so te v hladno gomilo;

»Nikjer tolažbe srcu ni

Pa križ nam sveti govori,

Da vid'mo se nad zvezdami!«

O da, videli se bomo gori; združeni z angeljskimi zbori prepevali bomo Večnemu trojni »Svet«! Zavidamo ti skoro, dragi France, da ti si vže ondi, kjer nismo še mi – v raju nebeškem.

Umrl si nam, a duh tvoj ni umrl nam; mej nami je in nas navdušuje; mej nami je in nas oživlja. Oj z Bogom! kličemo ti, mojster mladi, Ki si ostavil druge plakajoče:

Prisrčno vsi imeli smo te radi,

Da zabili bi tebe, ni mogoče;

Smo dolgo zibali se v sladki nadi,

Sedaj za taboj srce mnogo joče:

Zgubili s taboj pevcev smo uzor –

Poj rajsko petje ti krilatcev zbor!