Franca s Križne gore
| Franca s Križne gore Joži Munih |
| |||||||||||||
Počasi je prišla v hišo. Opirala se je na berglje.
»Prosim vas, dajte mi kaj za jesti, vsa premražena sem!«
Zasmilila se mi je.
»V takem vremenu hodite, mati? Prehladili se boste in umrli. Ali nimate nikogar, ki bi za vas skrbel?«
Težko je vzdihnila in sedla na stol kraj peči. »Oh, ko bi me le Bog hotel vzeti,« je zaihtela. »Ne vem, ali je pozabil na me, da me pusti tako dolgo živeti. Dvainosemdeset let sem že stara. Še lansko leto sem se tako bala umreti, da veste — gospodična.«
Začudeno sem jo pogledala. Vsa zakrpana, v dve gubi sključena, večkrat lačna kakor sita, pa se boji umreti. Mnogo mladih ljudi pa obupa nad vsem in gre prostovoljno v smrt. V čem je to?
Primaknila sem se bliže k nji. »Ali ste radi živeli — mamica?«
»0, rada, rada,« mi je hitela zatrjevati. »Samo sedaj pa ne več!« Zaupljivo je dejala: »Včasih, ko sem bila mlada, se mi je svet dozdeval tako lep. Starši so me mlado omožili. Gruntarica sem bila. Vendar nisem bila nič srečna. Mož je rad pil. Ah, to je bilo hudo včasih! Otrok še shodil ni, ko sem že drugega čakala. Devet sem jih imela.«
Tiho sem ponovila za njo: »Devet otrok, a sedaj — — —«
»Tako je, da,« se je smehljala žalostno in grenko. »Vse sem zredila, oblekla, preskrbela. Šest fantov mi je vojska vzela: eden je oslepel na fronti — pet pa se jih ni več vrnilo. Takrat, ko so otroci rastli, sem delala kakor živina. Bom že počivala, ko bom stara. Pri otrocih. Vse me je veselilo. Če smo šli z otroki na polje, pa sem videla, kako so krepki in zdravi, sem se zahvaljevala Bogu. Če sem videla, kako nam pšenica zori, da krompir lepo obeta, da se nam živina redi, to vse me je navdajalo z veseljem. Druge ženske so me pomilovale češ, sirota, pijanca ima, a vsako leto otroka, jaz pa nisem bila nič žalostna. Bo že nekako, sem dejala. V nedeljah sem stopila v cerkev; kadar mi je bilo najhujše, sem se priporočila Materi božji na Brezjah, i no, pa se je zopet okrenilo. Kaj pa bi tarnala? Če ti je Bog križ naložil, ga moraš pač nositi, On že ve, kaj dela. Sama ne vem, kedaj sem se postarala. Saj človek pri večnih skrbeh nima časa na sebe misliti. Mož mi je umrl, hči se je omožila v Ljubljano. Takrat, zaradi sinov, ah, to je bilo težko. Pa, saj ni, da bi pravil. Težko sem se vdala v božjo voljo. Toda živ ne moreš pod zemljo. Še dve hčeri sta ostali. Radi teh sem tudi morala živeti.«
»Toda, zakaj vas pustijo takole prezebati in pri tujih usmiljenja prositi, če še obe živita?« se je utrgalo iz mene.
»E, ja, zakaj? Tudi jaz včasih vprašam, zakaj? Tista, ki je v Ljubljani, ima uradnika za moža. Malo jo je sram za me, ker sem prekmečka. Kašljam in semtertja se izpozabim, da pljunem na tla. I, pa tudi obnašati se ne znam po gosposko. Pa jo je sram, Francko, za me. Saj ji, revici, nočem delati nadlege. Na gruntu je pa zet. Lenka se ga boji. Skrivaj mi da kaj za jesti, čeprav imam izgovorjeno. Zet pa vsak dan vpije: »Samo za jesti ste pri hiši, peto kolo, prav nič ne zaležete pri delu.« Moja hči, Lenka, se ga boji, a se je že tudi vrgla precej po njem. Vsak dan bolj grenak postaja moj kruh ...
Na občini se pritožiti ne smem, saj veste, ni, da bi družino vlačili po zobeh. Zato bi rada umrla. Vsak dan prosim Boga, naj me pokliče k sebi.«
Počasi se je dvignila: »Moram zopet iti, da bom do mraka prišla domov — sicer me bodo ven zaprli.«
Sključena in tresoča se, je izginjala za oglom, meni pa je prišlo na misel: »Ena mati lahko preživi deset otrok, deset otrok pa ne more eno mater!«