Fran Milčinski (Josip Vandot)
| Fran Milčinski Josip Vandot |
| |||||||||||
Slovenci srno resen narod; resni smo, ker nas je narava ustvarila tako, in če bi ne bili resni, bi ne bili naravni. Tisočletna zgodovina je nam še bolj zaostrila ta resni značaj, saj nismo imeli v vsej preteklosti skoro ničesar, kar bi nam bilo moglo zaokreniti našo notranjost in jo obrniti v veselejšo smer. Slovenci smo ljudje močnih čuvstev, a vsa ta čuvstva so preveč polna otožnosti, melanholije in bridkosti, kar pa ni nič čudnega in nenaravnega že zaradi nevesele preteklosti, ki jo imamo za sabo. Slovenec je vedno prepeval in zlagal pripovesti; a njegove pesmi so bile vedno tako resne, kakor so bile njegove pripovesti. Le tu pa tam najdemo trohico humorja, a ta humor je presenetljiv, ker se nikakor ne sklada z bistvom slovenske duše.
Človeku se zdi nenormalen in neizviren in zanešen iz tujih krajev. Če natanko preiskuje izvor te slabotne iskrice, pa vidi, da je ta iskrica samo slaboten odsev močnega ognja, ki razgreva drugače in veselejše razpoloženo dušo sosednega naroda, ki nikoli ni žel trnja, temveč se mu je na življenjski poti smejalo solnce in morda še kaj lepšega.
Humor je pri nas redek. Gorenjci ne poznajo pravega humorja, ker so v svojih manirah pretrdi in prerobati. Niti Štajerci ga ne poznajo; samo pri Dolenjcih zapreskeče tu pa tam, včasih z vso objesnostjo, včasih pa tudi z nerodno banalnostjo. V vsakdanjem življenju naletimo pač tu in tam na posamezne humoriste, a njih humor je priučen iz tujih jezikov in nima prav nič samobitnosti. Humoristične literature nimamo nobene; kar jo je že hotelo pognati, je zamrlo v kali, ker ni imela v ljudstvu zaslombe in razumevanja, a še največ radi tega, ker v nji ni bilo tega, kar imenujemo narodni Humor.
Čakati smo morali prav do zadnjih let, da je izšel iz nas humorist, ki je v sebi združil ves oni humor, kar ga je slabotno tlelo v redkih veselih mislih našega naroda, in ga z veliko ljubeznijo in silnim talentom izoblikoval do dovršene višine. V njegovi koncepciji in v njegovi izvedbi je prišel naš humor do popolne veljave in čudom se moramo čuditi ob nenadnem spoznanju, da je tudi pri nas humor mogoč, ako ga zna kdo tako spretno obračati in ga meriti s takim merilom, kot ga je znal naš prerano umrli Fran Milčinski.
Fran Milčinski je bil pisatelj, tako svojevrsten pisatelj kot pri nas le malokdo. Bilo mu ni do tega, da bi prodiral z bogve kakšnimi napihnjenimi, mrtvimi idejami v mase ljudstva. Preprosto, z veselim nasmehljajem je pripovedoval to, kar se mu je grelo v topli duši. Njegove pisane besede so smeh, ki so zbujale povsod samo smeh, oni prisrčni, naravnost iz duše prihajajoči smeh, ki ne more žaliti nikdar nikogar, pa čeprav se je skrivala v tem smehu prikrita ost, ki ni bodla, temveč človeka samo blažila. V svojih humoreskah je bičal svoje lastne slabosti, bičal pa je tudi vse ljudske napake; a njegov bič ni bil trnjev in ni puščal za sabo nobenih ran, temveč samo neko prijetno ugodje, da se je človek zavedal napak, ki mu jih je očital Milčinski, pa mu je bil hvaležen in se je še rajši zatapljal v njegove smejoče se, veselo bičajoče vrstice.
Njegove dobrohotne, prijazne oči so videle povsod in prodrle v najtemnejši kot naše duše. Poznale so družbo in njene črne in svetle sence; poznale njeno skrito gnilobo, pa naj jo je še tako skrivala pred njegovimi vsevidečimi, a vendar vseodpuščajočimi očmi. V svojih spisih je pač odkrito razgaljeval to gnilobo, slikal jo s srčnimi besedami, v katerih pa je bilo več usmiljenja in naravne toplote kakor pa bridkega žela. A vendar so našle svojo pravo pot in so se zajedle prav tja, kamor je hotel pisatelj. Skrito želo je obtičalo v osrčju družbe, ki se je sicer krohotala smešnosti teh besed, a je vendar čutila, da se pod plaščem smešnosti skriva le njena lastna, namišljeno visoka, a vendar nizkotna natura. Njegove smehljajoče se oči se niso zaprle niti pred nekdanjim političnim demagogstvom in njegovim skrajnim sanjarenjem, niti pred birokratizmom, niti pred znanostjo – gledale so naravnost v ceremonijalnemu češčenju.
Šibati je pričel s svojimi slavnimi „Muhoborci" in se je smejal človeškim nerodnostim tik do svoje smrti, ki mu je menda zamerila njegovo eksperimentiranje s „fosforjem", pa mu je utrnila nasmeh iz oči in z usten. Svojih humoresk je izdal pet knjig, a koliko knjig bi se nabralo, če bi izbrali vse njegove spise, ki so nakopičeni in razmetani po vseh slovenskih listih in revijah! Kakor iskre so se utrinjale iz njegovega peresa duhovite domislice, da se je moral človek čuditi, odkod prihaja ta neusahljivi vir šegavosti, satire in resnično otroškega veselja. Tik po njegovi smrti je poizkusil ta in oni, da bi vsaj približno opredelil njegovo literarno delovanje in mu določil mesto, ki naj ga zavzema v naši književnosti. A vsak tak poizkus se je moral ponesrečiti, ker je Milčinski pisatelj tako velike dimenzije, da bo preteklo še precej časa, preden ga bodemo mogli spoznati v celoti in pravilno oceniti njegovo delo.
A toliko je že danes gotovo, da je Fran Milčinski naš najboljši mladinski pisatelj. Dolge vrste mladine, ki so ga spremljale na zadnji poti proti sv. Križu, so jasno pričale, da Milčinski ni bil samo pisatelj, ki je pisal za odrasle, temveč v prvi vrsti pisatelj, ki je posvetil svojega duha in srce našim najmanjšim in najpotrebnejšim, a tudi najhvaležnejšim. V Milčinskem se je popolnoma razodevala otroška duša z vso svojo nežnostjo in naivnostjo; poznal je otroško misel v vseh njenih odtenkih, poznal njene tajnosti in skrivna poželenja, poznal je njeno solnčno veselje in razigranost, a je poznal tudi bol in trpljenje, ki razjeda siromašnega otroka, in zablode, pred katerimi ni varno niti najbornejše srce otrokovo. Imel je odprto dušo za otroka, in otrok je lahko gledal vanjo, saj je bilo tam polno dobrote in ljubezni, ki se je v blagodejnih in toplih žarkih prelivala po njegovih spisih, namenjenih mladini.
Nešteto je pravljic, ki jih je napisal Milčinski za mladino, a niso samo pravljice, kar je namenil mladini, temveč tudi povesti, zajete iz resničnega, sodobnega življenja in ki še celo prekašajo njegove pravljice. V teh povestih srečujemo življenje, kakršnega vidimo v vsakdanjosti pri otrokih, in to življenje je čudovito razgibano, preprosto živo in polno veselja, a včasih bede in siromaštva. Višek dovršenosti je dosegel v prekrasni otroški povesti „Gašper, Miha in Boltežar", ki je pač ena najlepših povesti v naši mladinski literaturi. Poizkusil se je tudi v dramatiki, in sicer z dobrim uspehom, kar je lepo pokazala uprizoritev njegove mladinske igre „Čarobni prstan", ki pa je iz nerazumljivih razlogov danes izginila iz naših repertorjev.
Res je, da v njegovih mladinskih spisih tu pa tam udari na dan satira, ironija, ali pa še celo hud posmeh nad obstoječimi razmerami v človeški družbi. Toda ta ironija in ta satira sta tako fini in skriti, da ju otroško srce niti ne zapazi in ne čuti in gre neopazno mimo njiju. Kot mladinski sodnik, katero službo je v mlajših letih opravljal delj časa v Ljubljani, je imel priliko, da je točno spoznaval otroka tudi od grde strani, pa je radi tega mogel napisati takšno delo, kot so njegovi „Ptički brez gnezda". A otroka je ljubil tudi kljub njegovim sencam; če je zablodil v svoji lahkomiselnosti na stranpota, ga je ljubeznivo in prisrčno zavrnil na pravo pot in napravil iz njega poštenega, dostojnega člana človeške družbe. V poboljševanju mladine pa je bil Milčinski strokovnjak, kakršnega ni premogla bivša Avstrija.
Tega pravega moža in vzor-človeka se mora hvaležno spominjali tudi naš „Zadrugar", ne samo radi tega, ker mu je bil Milčinski zvest sotrudnik, temveč tudi radi tega, ker je bil pri železničarjih splošno priljubljen in od vseh spoštovan, saj jih je požrtvovalno zastopal pri marsikateri bridki in težki pravdi, a ne samo pri pravdah, tudi pri disciplinarnih sodbah je bil marsikomu izvrsten in uspešen zagovornik. Zato ga bo pa nosil marsikdo do smrti v svojem hvaležnem srcu in se bo spominjal moža, kakršnih je le malo med nami in kakršen se rodi med nami vsako stoletje morda samo eden.
Bodi slava njegovemu spominu!