Fran Kadilnik kot potopisec
| Fran Kadilnik kot potopisec |
| |||||||||||||
»Čvrste roke,
dobre noge,
čista glava
S temi verzi končava Fran Kadilnik svoje prvo popotno pismo iz l. 1866., v katerem nam popisuje, kako sta s pokojnim profesorjem Fr. Globočnikom polezla na »slovenskega velikana, očeta Triglava«.
79 letni naš starosta pač ni mislil, da bo lahko ponovil to svoje geslo l. 1904. dne 11. septembra v svojem domu na vrhu krasne Golice, sosedinje gospodarja Karavank, visokega Stola, s katerega je l. 1858. prvič občudoval krasoto svoje domovine, ki se mu je zanjo vnelo na jasnih višavah njegovo mladostno in globoko čuteče srce in mu še gori v pozni starosti.
Še več popotnih pisem leži pred menoj iz onih idealnih časov, ko je Fran Kadilnik bil skoro edini slovenski »visoki« turist in pisatelj potopisov tega žanra. Redki so danes ti listi in hranim jih kot veliko dragocenost v svoji knjižnici; saj so vobče odsev prvih časov našega narodnega preporoda, kažejo nam pa tudi, kake vrste turist je bil Fran Kadilnik, kaka mu je glava in srce.
Fran Kadilnik ni bil »gorski norec«, z odprtim srcem in odprtimi očmi je hodil po božji naravi ter srkal v njej duševnih in telesnih moči, ki ga še starčka niso zapustile, tako da še danes lahko reče — kakor pravi v nekem svojem potopisu —, da je »fest fant«. — On je razumel knjigo prirode; bilo mu je dano, brati in tolmačiti s svojimi čutili njeno tajinstveno vsebino kakor umetniku, ki izvablja strunam sladke glasove in zna uživati to, kar tisočerim, pomilovanja vrednim ni usojeno ... In to je, kar obseva danes njegovo sivo glavo z glorijolo slave ...
Kako je znal uživati Kadilnik prirodo, naj pričajo sledeče vrstice, ki jih je zapisal l.1872. v popisu razgleda z Velikega Kleka: »Hvala Bogu! — je bilo vse, kar sem rekel. Po starodavni navadi je jel moj vodnik, vrli Pichler, moliti v zahvalo Vsemogočnemu za srečno prestane tolike težave in nevarnosti. Meni solze veselja v očeh igrajo, ko odkrit v tem slovesnem trenutku klobuk v rokah držim ... Solnce je lepo sijalo, nobenega vetra ni bilo čuti in nobene meglice videti, kakor daleč so segale oči; okoli in okoli je ohribje svoje nižje glavice v nebo molelo. Na tem stališču sem se čutil za kaj več nego navadnega človeka. Verjemi mi, dragi bralec, da vse fantazije niso nič proti velikanskemu stvarjenju, ki razpeto tukaj leži na ogled človeku. Vrhunec, na katerem sem stal, je najvišji kralj mnogim deželam, res tako velečasten, da mi besed manjka, opisati ga spodobno«. — In ko sta z Globočnikom prvič stopila na Triglav, kjer sta pisala l.1866. skupno »slavo slovenskemu Triglavu«, pravi, da sta se od zadivljenosti objela in poljubila in s solznimi očmi molila... Da, Kadilniku je bila priroda ono veliko svetišče, kamor se je hodil klanjat onemu velikemu, neizraznemu božanstvu, ki ga diha vsak atom prirode. Na vrhuncu, pravi, se je čutil za kaj več nego navadnega človeka; in v resnici, Kadilnik ni navaden človek kot turist, in zato ga danes slavimo, ne samo radi starosti.
Njega pa tudi po pravici imenujemo očeta slovenske turistike. Dasi so že pred Kadilnikom živeli med nami slavni hribolazci, kakor Vodnik, Stanič, vendar niso neposredno vplivali na razvoj domače turistike, med njimi in med početkom razvoja planinstva v širjih slovenskih slojih je velik presledek ... Okoli Kadilnika pa se je jela zbirati prva družbica za prirodo vnetih rodoljubov, ki je naraščala in naraščala in narasla v to veliko družbo slovenskih planincev, katerih oficijalni reprezentant je »Slovensko planinsko društvo«.
Toda meni je v tem spisu pred vsem do tega, da sedaj ko smo otvorili' Kadilnikovo kočo, opozorim kot srečni lastnik vseh njegovih tiskanih pisem iz let 1866. do 1873., na to skromno literarno ostalino. Ne bom ocenjeval in tehtal literarne vrednosti teh potopisov, saj jih ne smemo presojati z današnjega stališča, ko smo napredovali v vsakem oziru in se povzpeli visoko nad polpreteklost; le naštejem naj jih vse, ki so mi pri roki in ki so: »Izlet na Triglav« (V Kranju 6. avgusta 1866), »Devet jezer v enem dnevu« (V Ljubljani 29. junija 1872), »Na Triglav« (avgusta 1873), »Pa le zopet na Triglavu« (1877 ali 1876), »Izlet na Učko« (letnica neznana), »Potovanje na Veliki Zvonik« (7. avgusta 1872 in nemški prevod iz istega leta). Izmed teh popisov so ponatisnjeni v «Plan. Vestniku« 1, 4. in 5. v letnikih IV. (1898.l.) in V. (1899.l.).
»Pod velikim tukaj Bogom
breztelesen bit' želim,
čiste sape sred med krogom menim,