Frančišek in lilija

Frančišek in lilija: Legenda P. Roman

P. Roman, O. F. M.

Izdano:	Vigred 2/5 (1924), 66
Viri:	dLib 5
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

V solnčno Umbrijo je prišla pomlad. Zašumeli so gaji, zadehteli logi in pisane livade. V zatišju skalne stene je zrasla tisto pomlad bela lilija. Bila je v svoji kraljevi krasoti prečudno lepa. V tihem pomladnem večeru je prišel do lilije Frančišek z bratom Leonom — ovčico božjo. Zavzela sta se nad njeno krasoto in Frančišek je pokleknil na tla, se sklonil in pritisnil nežen poljub na kelih lilijin …

In glej, čudo! Tisto uro je zapela lilija pesem o čistosti in nedolžnosti, zelo preprosto in vendar čudežno lepo:

Blagor njim, ki so čistega srca,
blagor nedolžnim:
lepši so kot moja belina — — —
In čelo jim obkroža nimb svetosti.
Nedolžno srce
je kelih radosti.
Čistost sveta — božja glorija.

Frančišek je čul pesem in brat Leon tudi. V veliki radosti jima je žarelo obličje, iz srca jima je kipela vroča molitev.

In od tistega časa slišijo otroci in vsi, ki so čistega srca, čudežno pesem kraljeve lilije. Kdor je čul nekdaj to pesem in je pozneje izgubil lilijo, bridko plaka v samotnih urah in ihte poljublja prah, ki so vanj vtisnili stopinje oni, ki so hodili mimo — z lilijami v rokah. — — —