Fou de vincent

1

Imena, ki jih daje sonce sebi, ne zadostujejo.

Ni še konec. Še smo sladko, krhki, mrtvi. Dlan,

ki gre v grlo kljuna, postrani, kot sablja,

tam lahko obleži. Kot kapljica potu te lahko

zadane v čelo.kaj je počel dr. Gachet tistih

štirideset ur na polju, ki so potem pripadale

Smiljini taščo? Me je menjaval rjuhe? Je gledal,

kako kaplja? Ampak, kaj hočeš, so bile zadnje

besede Theu. Nisi navaden prodajalec Corta.

Posvečen si. Sodeluješ v bitki. Premočna svetloba

začne pritiskati. Ptiči bolijo kot črni mehurčki.

Jezik se trese, valja se kot ranjen kit. Moti

ga forma, prevelik je. Koža zdrobi marjetice.

Leži čez potok in mlinčke. Vda se pod koraki.

2

Eni so beli, eni so črni. Krokarji ne letijo

nad vodo, ampak nad polji. Galebi hribe

brišejo. Njim je spomin na modrino, sendvič

so v pasti, dovolj, da lahko letijo do

Mostarja. Tudi jaz sem jih gledal. Ko sem

razdelil punce. Takrat sem lahko še delil

ljudi. Je trenje med živimi in mrtvimi

prodajalci platna resnično? Slike so

oblečene. Človek, smotek v njih, se kadi kot

cigara. Zvonec napoveduje dvig zapornic. Suhi

doki se polnijo. Vzdržala boš, materija. Pod

barjem, pod vročim železom. Vžigaš se, masa

vode. Kdo potrka, ko se nebo trga? Črepinje

so samo črepinje praznega. Skačeš po njih

kot kak baletka, z rezervnimi šopki. Koža se

je. Mi smo torba. Mi smo črno, veliko, ognjeno

salo, ki tišči, tišči, dokler se z jezikom

ne dotakneš svile in lima, spoznaš potnika.

3

iiii, črni! Iiii, beli! Voda se vsiplje na

moko globlje. Poješ platno, preden postane

platno? Kako spremeniš tube v žlice? Je šlo

čez? Enkrat ne bo šlo čez? Vsi bolniki so

si jezike odgriznili v napadih epilepsije,

jaz sem pa bral Delo. Vincent je pisal Theu.

Boljše se počutim. Bolj sem živ kot mravlja.

Tak se tudi naspim. Ko pobegnem v novo obliko

(mravlja). Vsaka moja dlaka je apokrfna. S

tem se rešujem. Apofatičnost daje tisti sladki

okus samo mladim. Delijo si ga kot šopke rož,

umirajo, bruhajo, izvirajo, lepijo plakate. Pod

mojim oknom pa plava tanker, trebušasta ladja,

z dimniki kot kopiti, ki so umorila glavo sonca.

4

Krom, ki te lahko naredim za Tonija. Samo še

ti me kličeš Tomi. Ovid se potunkal. Iztrga

te, preden narišeš sapo požiralniku. Jaz sem iz

Dekanov. Celo življenje sem bil v mornarici. Moje

obliče se ni spremenilo, nikoli nisem govoril o

ženskah. Predaval sem v Splitu. In zdaj tako. Če

dam dlan za prst zemlje, je prav, če jo obrnem in

s hrbtno stranjo gleda gore, gleda Velebit.

Evkaliptus plapota in šelesti. Oljka, težka oljka,

oropa svoje podložnike. Boš videl. Vsa rdeča je.

Valili in se prekopiceval v zraku. Ko smo

pristali za škarpo, avto je bil totalka. Takrat

bi si lahko odgriznil jezik, pa si ga nisem.

vidiš, boža. Podpluto je moje obličje, meso boža.

5

Vsi katoličani pogrkujejo.

Katoličani jejo bore in malhe

in mirte in stavbe.

Dan na dan prosijo.

Sedem belih ladij.

Zvonček pozvoni. Microwace izpiha.

Zdaj je prenehalo bučanje.

Zdaj šele sonce diha.

In če mi pošlješ še petdeset frankov,

jo bom lahko poročil. Dobra je.

Imela je koza. Ni več lepa.

Dobra je. Ne morem je zapustiti zaradi

raztrganega obraza.

Dobra je.

Ti si moj brat.

6

Fou de Vincent.

Herve in Theo si podajata roke.

Zajčki ležijo zmočeni na skrinjah.

Jagnje piska.

V pečatu je noč.

Zlilo se bo. Hrumelo. Bliskalo.

Žar bo nad Assunto in

Koprive so poležane.

Saj ne bi vzdržala nobena koža.

In še vedno lopata.

Ne pokopljemo s stroji.

7

Zataknjen za naslanjač. Imenovan.

Zataknjen za naslanjači. Imenovani.

Vidiš, da se zbujaš? Polkna so razbita.

Grgramo po vrtovih, ki se po njih

sprehajamo v fladah.

Mangions les huitres. S holcarjem.

Dišal je po senu in Mandelštamu.

Bil je suh. Nosil je škornje.

Nate mislim, Srečko.

Kako si rekel: če zmanjka kruha …

Kličem te, ne ponikni v vrtu.